SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji razširjeni senat)

z dne 18. oktobra 2023(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg etilena – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU – Usklajevanje dela nakupne cene – Postopek poravnave – Globa – Prilagoditev osnovnega zneska globe – Točka 37 Smernic o načinu določanja glob – Ponovitev kršitve – Točka 28 Smernic o načinu določanja glob – Neomejena sodna pristojnost – Nasprotna tožba, s katero se predlaga povišanje globe“

V zadevi T‑590/20,

Clariant AG s sedežem v Muttenzu (Švica),

Clariant International AG s sedežem v Muttenzu,

ki ju zastopata F. Montag in M. Dreher, odvetnika,

tožeči stranki,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo A. Boitos, I. Rogalski in J. Szczodrowski, agenti,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat),

ob posvetovanju v sestavi M. van der Woude, predsednik, G. De Baere (poročevalec), G. Steinfatt, sodnica, K. Kecsmár, sodnik, in S. Kingston, sodnica,

sodna tajnica: I. Kurme, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 24. novembra 2022

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeči stranki, družba Clariant AG in družba Clariant International AG, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlagata, primarno, razglasitev delne ničnosti Sklepa Komisije C(2020) 4817 final z dne 14. julija 2020 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU (AT.40410 – Etilen) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) ter, podredno, znižanje globe, ki jima je bila z navedenim sklepom naložena „solidarno“. Evropska komisija z nasprotno tožbo predlaga povišanje navedene globe.

I.      Dejansko stanje

A.      Upravni postopek

2        Eno od štirih podjetij, ki je sodelovalo v tajnih stikih v zvezi z nakupi etilena, je 29. junija 2016 zaprosilo za imuniteto pred globami na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL 2006, C 298, str. 17; v nadaljevanju: obvestilo o prizanesljivosti).

3        Med 23. majem in 3. julijem 2017 so tudi druga tri podjetja, ki so sodelovala v teh tajnih stikih, zaprosila za imuniteto pred globami ali, podredno, možnost, da bi bila upravičena do znižanja globe na podlagi obvestila o prizanesljivosti.

4        Komisija je 10. julija 2018 začela postopek, predpisan s členom 11(6) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205), proti štirim podjetjem, ki so predmet postopka (v nadaljevanju skupaj: udeleženci kartela), z namenom začeti pogovore o poravnavi v skladu z Obvestilom Komisije o vodenju postopkov poravnave za sprejetje odločb v skladu s členoma 7 in 23 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 v kartelnih zadevah (UL 2008, C 167, str. 1; v nadaljevanju: obvestilo o poravnavi).

5        V dopisu z dne 23. julija 2018 sta tožeči stranki Komisiji potrdili svojo pripravljenost za začetek pogovorov o poravnavi.

6        Med temi pogovori je Komisija tožeči stranki obvestila o očitkih, ki jih namerava uveljavljati zoper njiju, in jima razkrila ključne dokaze iz spisa, s katerimi je podprla te očitke. Prav tako jima je sporočila oceno razpona globe, ki jo namerava naložiti.

7        Tožeči stranki sta 20. novembra 2019 predložili vlogo za poravnavo v skladu s členom 10a(2), tretji pododstavek, Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81), s katerim sta priznali svojo „solidarno“ odgovornost za sodelovanje pri kršitvi. Navedli sta tudi najvišjo globo, ki bi jo sprejeli v okviru postopka poravnave, in sicer 159.663.000 EUR.

8        Komisija je 7. februarja 2020 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Tožeči stranki sta 24. februarja 2020 potrdili, da to obvestilo ustrezno odraža njuno vlogo za poravnavo in da sta še naprej v celoti zavezani nadaljevanju postopka poravnave.

B.      Izpodbijani sklep

9        Komisija je 14. julija 2020 sprejela izpodbijani sklep.

1.      Opis kršitve

10      Komisija je ugotovila, da sta tožeči stranki v obdobju od 26. decembra 2011 do 29. marca 2017 na belgijskem, nemškem, francoskem in nizozemskem ozemlju sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi, ki je zajemala izmenjavo občutljivih poslovnih podatkov in podatkov o oblikovanju cen ter določanje cenovnega elementa v zvezi z nakupi etilena (člen 1(c) izpodbijanega sklepa).

11      Očitano ravnanje se je nanašalo na nakup etilena na prostem trgu, razen etilena, kupljenega za lastne potrebe, torej etilena, ki ga proizvedejo in uporabljajo proizvajalci sami.

12      Etilen se je običajno kupoval na podlagi dolgoročnih pogodb o dobavi. Te pogodbe o dobavi so se, da bi odražale tveganje nestanovitnosti nakupnih cen etilena, pogosto nanašale na mesečno pogodbeno ceno (v nadaljevanju: MPC). Da bi se določila MPC etilena za dani naslednji mesec, je bilo treba doseči dva ločena, vendar identična dvostranska sporazuma, običajno imenovana „poravnavi“, med dvema različnima paroma dobaviteljev in kupcev. Po sklenitvi prvega dogovora sta lahko stranki o svojem sporazumu obvestili zasebni in neodvisni organ za obveščanje, ki je ta prvi sporazum objavil na trgu. Takoj ko je drugi par dobaviteljev in kupcev sklenil sporazum po enaki ceni, so organi za obveščanje to ceno objavili kot MPC za prihodnji mesec.

13      Komisija je poudarila, da MPC ni bila neto cena, temveč spremenljiv del formule za izračunavanje cen, ki so se uporabljale v nekaterih pogodbah o dobavi. MPC je torej neposredno vplivala na dejansko nakupno ceno etilena, dogovorjeno v okviru teh pogodb o dobavi in v okviru nekaterih transakcij na promptnem trgu.

14      Komisija je menila, da so udeleženci kartela usklajevali svoje ravnanje na trgu prek dvostranskih stikov glede MPC, tako da so se po eni strani dogovorili o ciljnih cenah, ki so jih nameravali uporabiti med pogajalskimi postopki o MPC s prodajalci etilena, po drugi strani pa o končnih MPC, ki so jih želeli doseči in ki so temeljile na skupni oceni dejavnikov oblikovanja cen in javnih analizah. Omenjeni udeleženci so se usklajevali tudi o svojih prihodnjih stališčih v postopkih pogajanj za poravnavo s prodajalci etilena. Nazadnje so si izmenjali informacije o tržnih gibanjih.

15      Namen zadevnega ravnanja je bil vplivati na pogajanja o MPC, da bi se dosegla najnižja možna nakupna cena v okviru postopkov poravnave s prodajalci etilena.

16      Komisija je ugotovila, da je imelo sporno ravnanje značilnosti sporazuma ali usklajenega ravnanja v smislu člena 101 PDEU, katerega cilj je bil omejevanje konkurence na trgu nakupa etilena. Zato ni bilo treba preučiti učinkov tega ravnanja na tem trgu niti preveriti, ali je udeležencem kartela na koncu uspelo pridobiti želeno MPC.

17      V zvezi s sodelovanjem tožečih strank pri kršitvi je Komisija poudarila, prvič, da je druga tožeča stranka, družba Clariant International, brez pridržkov priznala svojo odgovornost za svoje neposredno sodelovanje pri kršitvi od 26. decembra 2011 do 29. marca 2017, in drugič, da je prva tožeča stranka, družba Clariant, brez pridržkov priznala svojo „solidarno“ odgovornost za sodelovanje svoje hčerinske družbe, ki je v njeni 100‑odstotni lasti, pri kršitvi od 26. decembra 2011 do 29. marca 2017. Zato je menila, da sta za kršitev v zadevnem obdobju „solidarno“ odgovorni druga tožeča stranka zaradi neposrednega sodelovanja in prva tožeča stranka kot matična družba druge tožeče stranke.

2.      Izračun zneska globe, naložene tožečima strankama

18      Globa v višini 155.769.000 EUR je bila tožečima strankama naložena „solidarno“ (člen 2(c) izpodbijanega sklepa).

19      Prvič, v zvezi s tem je Komisija za izračun osnovnega zneska globe upoštevala vrednost nakupov etilena v obdobju, ki zajema zadnje celo leto sodelovanja tožečih strank pri kršitvi, torej leto 2016.

20      Po mnenju Komisije ni bilo primerno uporabiti vrednosti prodaje izdelkov nižje v verigi kot izhodišče za izračun osnovnega zneska globe, ker je šlo pri kršitvi za nakupni kartel in ker niso bile vse stranke prisotne na istem trgu oziroma istih trgih nižje v verigi.

21      Poleg tega je Komisija menila, da bi bilo treba upoštevati samo vrednost nakupov, opravljenih na podlagi pogodb o dobavi etilena z uporabo formule oblikovanja cen, ki temelji na MPC, na eni strani in vrednost nakupov, opravljenih na promptnem trgu etilena in na podlagi MPC, na drugi strani.

22      Drugič, Komisija je pri določitvi osnovnega zneska globe upoštevala težo in trajanje kršitve ter potrebo po odvračanju.

23      Najprej, glede na to, da je kršitev obsegala horizontalno oblikovanje cen, ki je po svoji naravi ena najhujših omejitev konkurence, je Komisija določila koeficient teže kršitve na 15 %.

24      Nato je Komisija upoštevala dejstvo, da sta tožeči stranki pri kršitvi sodelovali od 26. decembra 2011 do 29. marca 2017, torej 1921 dni, kar ustreza množilnemu količniku 5,25 za trajanje.

25      Nazadnje je Komisija določila dodaten znesek 15 % z namenom odvračanja glede na težo kršitve.

26      Tretjič, Komisija je prilagodila osnovni znesek globe.

27      Na eni strani, Komisija je na podlagi točke 28 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2; v nadaljevanju: Smernice o načinu določanja glob), osnovni znesek globe povišala za 50 %, ker sta tožeči stranki že storili podobno kršitev člena 101 PDEU. Komisija se je v zvezi s tem sklicevala na svojo Odločbo C(2004) 4876 final z dne 19. januarja 2005 v zvezi s postopkom na podlagi člena [101 PDEU] in člena 53 Sporazuma EGP (COMP/E-1/37.773 – MCAA; v nadaljevanju: Odločba MCAA), s katero sta bili prva tožeča stranka in njena hčerinska družba Clariant GmbH spoznani za odgovorni za kartel na trgu monokloroocetne kisline (v nadaljevanju: kartel MCAA).

28      Komisija je tudi menila, da ni bilo olajševalnih okoliščin, ki bi upravičevale znižanje osnovnega zneska globe.

29      Na drugi strani, Komisija je v skladu s točko 37 Smernic o načinu določanja glob, da bi upoštevala posebnosti primera in potrebo po tem, da se doseže dovolj odvračilen znesek globe, osnovni znesek globe povišala za 10 %.

30      Četrtič, Komisija se je v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 prepričala, da globa ni presegla 10 % skupnega prometa tožečih strank v letu 2019.

31      Petič, Komisija je globo še znižala iz naslova prizanesljivosti. Tožečima strankama je bilo tako odobreno 30‑odstotno znižanje na podlagi obvestila o prizanesljivosti.

32      Šestič, globa je bila znižana za 10 % kot nagrada za sodelovanje tožečih strank v postopku poravnave.

II.    Predlogi strank

33      Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        člen 2(c) izpodbijanega sklepa razglasi za ničen v delu, v katerem določa naložitev globe, višjo do 94.405.800 EUR;

–        podredno, naj sorazmerno zniža globo, ki jima je bila naložena na podlagi člena 2(c) navedenega sklepa;

–        zavrne predlog Komisije za povišanje globe, ki jima je bila naložena, na 181.731.000 EUR;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

34      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        določi globo, naloženo tožečima strankama v členu 2(c) izpodbijanega sklepa, na 181.731.000 EUR;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

III. Pravo

A.      Predloga za razglasitev ničnosti in znižanje globe

35      V utemeljitev svoje tožbe tožeči stranki navajata tri tožbene razloge, prva dva v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti in tretjega v utemeljitev predloga za znižanje globe. S prvim tožbenim razlogom tožeči stranki zatrjujeta, da je Komisija napačno povišala osnovni znesek globe na podlagi točke 28 Smernic o načinu določanja glob. Z drugim tožbenim razlogom trdita, da je Komisija napačno povišala osnovni znesek globe na podlagi točke 37 navedenih smernic. Tretji tožbeni razlog se nanaša na nesorazmernost višine globe s težo storjene kršitve.

1.      Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Komisija napačno povišala osnovni znesek globe na podlagi točke 28 Smernic o načinu določanja glob

36      Uvodoma je treba spomniti, da je iz točk od 107 do 113 izpodbijanega sklepa razvidno, da je bila v skladu s členom 10a(3) Uredbe št. 773/2004 globa tožečima strankama naložena na podlagi člena 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003.

37      Člen 23(3) Uredbe št. 1/2003 določa, da se pri določanju višine globe upošteva teža, pa tudi trajanje kršitve.

38      V zvezi s tem je morebitna ponovitev kršitve eden od dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri analizi teže zadevne kršitve (sodbi z dne 17. junija 2010, Lafarge/Komisija, C‑413/08 P, EU:C:2010:346, točka 63, in z dne 12. decembra 2014, Eni/Komisija, T‑558/08, EU:T:2014:1080, točka 276; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 91).

39      Obteževalna okoliščina ponovitve kršitve je v točki 28, prva alinea, Smernic o načinu določanja glob opredeljena kot nadaljevanje ali ponovitev enake ali podobne kršitve, potem ko Komisija ali nacionalni organ, pristojen za konkurenco, ugotovi, da je zadevno podjetje kršilo člen 101 PDEU ali člen 102 PDEU. V takem primeru se osnovni znesek globe lahko poviša do 100 % za vsako ugotovljeno kršitev.

40      Prvi tožbeni razlog je sestavljen iz treh delov, in sicer se prvi nanaša na kršitev člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 ter načel sorazmernosti in dobrega upravljanja, ker Komisija ni izpolnila svoje obveznosti presoje, drugi na kršitev člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 in načela sorazmernosti, ker je Komisija tožeči stranki napačno opredelila kot ponovni kršiteljici, in tretji na kršitev obveznosti obrazložitve.

a)      Prvi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da Komisija ni uporabila svoje diskrecijske pravice 

41      Tožeči stranki Komisiji očitata, da ni dovolj upoštevala posebnih okoliščin, na podlagi katerih je bila ugotovljena kršitev v okviru kartela MCAA. Komisija je v točki 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa zgolj ugotovila, da okoliščine, ki so upravičevale nenaložitev globe v okviru navedenega kartela, v obravnavani zadevi niso bile pomembne.

42      Tožeči stranki poudarjata številne okoliščine, ki bi jih morala Komisija preučiti. Navajata, da je bila odločba, ki se nanaša na kartel MCAA, naslovljena na prvo tožečo stranko na podlagi njene odgovornosti kot matične družbe. Navedeni kartel naj bi med drugim vzpostavila družba, ki jo je pozneje prevzela prva tožeča stranka. V času prevzema je ta kartel trajal že najmanj štirinajst let. Poleg tega naj bi dva zaposlena v zgoraj navedeni družbi, ki jo je kupila prva tožeča stranka, ki sta bila odgovorna za dejavnosti, na katere se je navedeni kartel nanašal, na skrivaj še naprej sodelovala v njem, pri čemer ni sodelovala nobena druga oseba pri prvi tožeči stranki. Ta naj bi z notranjimi ukrepi za zagotavljanje skladnosti zadevni kartel odkrila in ga prijavila, zaradi česar naj bi ji Komisija priznala popolno imuniteto pred globami. Pri kršitvi, ki je predmet te zadeve, naj bi sodeloval le en sam zaposleni, ne da bi ostali zaposleni ali vodilni kader tožečih strank za to vedeli. Ta oseba pa naj v času spornih ravnanj na trgu monokloroocetne kisline ne bi bila zaposlena pri prvi tožeči stranki in naj bi delovala kljub ukrepom za zagotavljanje skladnosti, ki jih je sprejela prva tožeča stranka.

43      Poleg tega tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, ko je določila stopnjo povišanja globe. Ker točka 28 Smernic o načinu določanja glob v zvezi s tem določa razpon povišanja med 0 in 100 %, bi morala Komisija v skladu z načelom sorazmernosti oceniti, kje znotraj tega razpona je teža ponovljene kršitve. Vendar po mnenju tožečih strank v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, zakaj teža ponovljene kršitve upravičuje 50‑odstotno povišanje.

44      Tožeči stranki menita, da je Komisija uporabila ista merila za utemeljitev tako ugotovitve ponovljene kršitve kot izbire stopnje povišanja, čeprav gre za ločena vidika, ki ju je treba presojati ločeno. Poleg tega naj bi bila merila, ki jih je uporabila Komisija, skupna vsem primerom ponovitve kršitve in se naj nanje ne bi bilo mogoče sklicevati za utemeljitev posebnega povišanja v konkretnem primeru ponovitve kršitve.

45      Poleg tega naj bi bilo iz prakse odločanja Komisije razvidno, da je po eni strani edini dejavnik, ki se upošteva pri določanju povišanja globe zaradi ponovitve kršitve, število prejšnjih kršitev, po drugi strani pa naj se ne bi upoštevala spodnja polovica razpona povišanja. Komisija naj tako ne bi izpolnila svoje obveznosti, da naloži ustrezno kazen, ki odraža težo določene kršitve.

46      Komisija naj bi kršila načela enakega obravnavanja, varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti, ker naj pri izračunu glob ne bi upoštevala spodnje polovice razpona povišanja glob, predvidenega v točki 28 Smernic o načinu določanja glob, in ker naj bi za vse primere prve ponovitve kršitve uporabila enako splošno povišanje za 50 %.

47      Komisija prereka trditve tožečih strank.

48      Spomniti je treba, da Komisija razpolaga s širokim pooblastilom za odločanje po prostem preudarku glede izbire dejavnikov, ki jih mora upoštevati pri odmeri glob, kot so zlasti posebne okoliščine zadeve, njen kontekst in odvračilni učinek glob, pri čemer se ni treba sklicevati na zavezujoč ali izčrpen seznam meril, ki bi jih bilo treba obvezno upoštevati. Ugotovitev in presoja posebnih značilnosti ponovljene kršitve sta del tega pooblastila Komisije (glej v tem smislu sodbi z dne 8. februarja 2007, Groupe Danone/Komisija, C‑3/06 P, EU:C:2007:88, točki 37 in 38, ter z dne 29. septembra 2021, Nec/Komisija, T‑341/18, EU:T:2021:634, točki 103 in 104).

49      Namen upoštevanja ponovitve kršitve je spodbuditi podjetja, ki so izkazala težnjo kršiti pravila konkurence, da spremenijo svoje ravnanje. Komisija lahko zato v vsakem primeru upošteva indice, ki lahko potrdijo tako težnjo, vključno, na primer, s časom, ki je pretekel med zadevnimi kršitvami (sodbi z dne 7. junija 2011, Arkema France in drugi/Komisija, T‑217/06, EU:T:2011:251, točka 294, in z dne 29. septembra 2021, Nec/Komisija, T‑341/18, EU:T:2021:634, točki 77 in 104).

50      V zvezi s sorazmernostjo povišanja globe zaradi ponovitve kršitve je treba spomniti, da bo Splošno sodišče morda moralo preveriti, ali je Komisija upoštevala načelo sorazmernosti, ko je zaradi ponovljene kršitve povišala naloženo globo, in še posebej, ali je bilo tako povišanje nujno predvsem glede na čas, ki je pretekel od prejšnje kršitve pravil konkurence do zadevne kršitve (sodbi z dne 17. junija 2010, Lafarge/Komisija, C‑413/08 P, EU:C:2010:346, točka 70, in z dne 29. septembra 2021, Nec/Komisija, T‑341/18, EU:T:2021:634, točka 117).

51      V obravnavani zadevi je Komisija tožečima strankama povišala globo za 50 % zaradi ponovitve kršitve. Ugotovila je, da je bila prva tožeča stranka v času, ko je bila storjena zadevna kršitev, z Odločbo MCAA že spoznana za odgovorno za protikonkurenčno ravnanje.

52      Natančneje, Komisija je v točki 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla dejavnike, ki jih je upoštevala pri presoji obstoja ponovitve kršitve. Navedla je, da:

–        se je ravnanje, ki se očita v tej zadevi, glede tožečih strank začelo 26. decembra 2011, to je po sprejetju Odločbe MCAA 19. januarja 2005;

–        je med sprejetjem te odločbe in začetkom ravnanja, ki se očita v tej zadevi, preteklo omejeno obdobje;

–        je treba obe kršitvi šteti za „podobni“ v smislu točke 28 Smernic o načinu določanja glob, saj gre pri obeh za kršitvi člena 101 PDEU;

–        je bila prva tožeča stranka matična družba družbe Clariant GmbH, ki je neposredno sodelovala pri kršitvi in je z njo v obdobju kršitve tvorila eno podjetje; upoštevati je bilo treba pretekla ravnanja podjetja in ne le ravnanje družbe Clariant GmbH;

–        posebne okoliščine kršitve, ugotovljene v tej odločbi in ki so utemeljile, da se tožeči stranki oprostita plačila globe, niso pomembne za preučitev kršitve pravil konkurence s strani tožečih strank po sprejetju zadevne odločbe.

53      Iz te točke obrazložitve izhaja, da je Komisija v okviru svoje diskrecijske pravice opredelila indice, ki so ji omogočili presojo ponovitve kršitve tožečih strank.

54      Komisija je zlasti upoštevala, da je prva tožeča stranka storila dve kršitvi, ki pomenita kršitev člena 101 PDEU, med katerima je preteklo sorazmerno kratko obdobje, kar je zadosten dokaz o nagnjenosti h kršitvi pravil konkurence (glej v tem smislu sodbo z dne 8. februarja 2007, Groupe Danone/Komisija, C‑3/06 P, EU:C:2007:88, točka 40).

55      V zvezi z izbiro stopnje povišanja tožeči stranki napačno trdita, da Komisija izbire te stopnje ni mogla utemeljiti s sklicevanjem na iste dejavnike, kot so navedeni za presojo obstoja ponovitve kršitve. Komisija mora, da bi izbrala stopnjo povišanja zaradi ponovitve kršitve, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 50 zgoraj, oceniti indice, na podlagi katerih je mogoče opredeliti tako ponovitev kršitve, in zlasti čas, ki je pretekel med zadevno kršitvijo in prejšnjo kršitvijo pravil konkurence.

56      Če Komisija lahko pri analizi ponovitve kršitve in izbiri stopnje povišanja upošteva tudi druge indice, spada to v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 48 do 50, v njeno diskrecijsko pravico. Komisija je pri tem, ko je v tej zadevi menila, da posebne okoliščine kršitve, ki je bila predmet Odločbe MCAA, kot sta jih izpostavili tožeči stranki, niso pomembne, torej uporabila diskrecijsko pravico.

57      Poleg tega se tožeči stranki ne moreta uspešno sklicevati na to, da Komisija ni določila stopnje povišanja v višini 50 % glede na posebno težo kršitve. Komisija je namreč ravno upoštevala omejeno obdobje, ki je preteklo med sprejetjem Odločbe MCAA in začetkom ravnanja, ki se očita v tej zadevi. Vendar je ocena časa, ki je pretekel od ugotovitve prejšnje kršitve do nove kršitve, odvisna od okoliščin zadeve, tako da lahko Komisija na podlagi tega indica analizira posebno težo ponovitve kršitve v vsakem posameznem primeru.

58      V delu, v katerem tožeči stranki trdita, da točka 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa ne vsebuje izrecne obrazložitve, ki bi utemeljevala, zakaj je Komisija nekatere okoliščine kršitve, storjene v okviru kartela MCAA, štela za nepomembne, je treba tako kot Komisija ugotoviti, da se s tem argumentom zatrjuje, da izpodbijani sklep ni obrazložen. Zato bo analiziran v okviru tretjega dela prvega tožbenega razloga.

59      Tožeči stranki v bistvu še navedeta, da Komisija krši načela sorazmernosti, enakega obravnavanja, varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti, ker je iz njene prakse odločanja v zvezi s ponovitvami kršitev razvidno, da upošteva le število prejšnjih kršitev in za vse primere prve ponovitve kršitve določi 50‑odstotno povišanje, ne da bi upoštevala prvo polovico razpona povišanja, predvideno v točki 28 Smernic o načinu določanja glob. Načrt Komisije za ukrepanje naj ne bi omogočal, da bi se v vsakem primeru posebej ocenila posebna teža kršitve.

60      Vendar je treba ugotoviti, da ta argumentacija temelji na analizi prakse odločanja Komisije. Sodišče pa je večkrat razsodilo, da predhodna praksa odločanja Komisije ne more biti pravni okvir za globe na področju konkurence in da so odločbe, ki se nanašajo na druge zadeve, le okvirne glede ugotavljanja obstoja diskriminacije (sodba z dne 26. januarja 2017, Zucchetti Rubinetteria/Komisija, C‑618/13 P, EU:C:2017:48, točka 38).

61      Vsekakor je bilo, prvič, ugotovljeno, da čeprav se lahko upoštevajo tudi drugi indici, lahko Komisija na podlagi časa, ki je pretekel med dvema enakima ali podobnima kršitvama, presoja ponovitev kršitve podjetja v konkretnem primeru in tako določi ustrezno stopnjo povišanja v skladu z načelom sorazmernosti.

62      Drugič, v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja je treba spomniti, da to načelo zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (glej sodbo z dne 24. septembra 2020, Prysmian in Prysmian Cavi e Sistemi/Komisija, C‑601/18 P, EU:C:2020:751, točka 101 in navedena sodna praksa). Ker tožeči stranki zatrjujeta kršitev navedenega načela, morata pojasniti in dokazati, kateri položaj je primerljiv z drugim položajem, ki je bil obravnavan drugače, ali kateri položaj se razlikuje od drugega, ki je bil obravnavan enako (sodba z dne 12. aprila 2013, Du Pont de Nemours (Francija) in drugi/Komisija, T‑31/07, neobjavljena, EU:T:2013:167, točka 311; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 28. maja 2020, Agrochem-Maks/Komisija, T‑574/18, EU:T:2020:226, točka 105 (neobjavljena)). Tožeči stranki pa se sklicujeta na odločitve Komisije, ne da bi pojasnili, ali so bile okoliščine v teh zadevah podobne ali drugačne od okoliščin v obravnavani zadevi.

63      Tretjič, kar zadeva kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti, zadostuje navesti, da ti očitki niso utemeljeni.

64      Glede na navedeno je treba poudariti, da je Komisija uporabila diskrecijsko pravico, ko je ugotovila ponovitev kršitve in se odločila, da osnovni znesek globe poviša za 50 %. Poleg tega pri tem ni kršila načel sorazmernosti, enakega obravnavanja, varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti.

65      Prvi del prvega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.

b)      Drugi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da sta bili tožeči stranki napačno opredeljeni kot ponovni kršiteljici

66      Tožeči stranki trdita, da je Komisija pri presoji obstoja ponovitve kršitve napačno uporabila pravo, in v zvezi s tem v bistvu navedeta štiri očitke, ki jih Komisija izpodbija.

1)      Prvi očitek, ki se nanaša na to, da ni podobnosti med kršitvijo, storjeno v okviru kartela MCAA, in kršitvijo, obravnavano v tej zadevi

67      Tožeči stranki Komisiji očitata, da je napačno uporabila pravo, ko je ugotovila, da sta kršitev, storjena v okviru kartela MCAA, in kršitev, obravnavana v tej zadevi, enaki ali podobni kršitvi v smislu točke 28 Smernic o načinu določanja glob.

68      Po mnenju tožečih strank bi morala Komisija opraviti podrobno primerjavo obeh zadevnih kršitev, katerih narava in značilnosti se bistveno razlikujejo. Kartel MCAA naj bi obsegal prodajni kartel, katerega cilj je bil povišanje prodajnih cen nižje v verigi z usklajenimi objavami končnih prodajnih cen. Glavni cilj navedenega kartela je bil ohraniti tržne deleže njegovih udeležencev s sistemom razdeljevanja količin in strank, ki ga je spremljal kompenzacijski mehanizem, s katerim se je zagotavljalo, da se v praksi spoštujejo dogovorjene količinske kvote. Izmenjava informacij o prodajnih cenah je bila postranska glede na glavni cilj tega kartela.

69      Po drugi strani pa se kartel, ki se obravnava v tej zadevi, nanaša na nakup surovine višje v verigi. V nasprotju s kartelom MCAA naj bi bil nakup etilena predmet pogajanja na prostem trgu, med katerim so prodajalci lahko izbirali med številnimi kupci. Očitano ravnanje naj ne bi vključevalo nobenega elementa razdelitve trga ali strank, udeleženci kartela pa naj ne bi imeli nobenih stikov v zvezi s svojimi dejavnostmi prodaje nižje v verigi. Poleg tega naj bi kršitveno ravnanje, ki se obravnava v tej zadevi, izhajalo iz edinstvenih okoliščin, ki naj bi se razlikovale od okoliščin kartela MCAA. To ravnanje naj bi na primer izhajalo iz zakonitega sodelovanja pri nabavi med tremi od teh udeležencev zaradi strukturnih in pogodbenih povezav.

70      Komisija je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da zadevni kršitvi, za kateri je bila ugotovljena odgovornost prve tožeče stranke in njenih hčerinskih družb, pomenita kršitvi člena 101 PDEU, tako da ju je treba šteti za podobni v smislu točke 28 Smernic o načinu določanja glob.

71      Ta presoja je brez napak. V skladu s sodno prakso so za namene ugotovitve ponovitve kršitve namreč kršitve podobne ali iste vrste, če gre za kršitev člena 101 PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 12. decembra 2007, BASF in UCB/Komisija, T‑101/05 in T‑111/05, EU:T:2007:380, točka 64, in z dne 30. septembra 2009, Hoechst/Komisija, T‑161/05, EU:T:2009:366, točka 147).

72      Res je, da je kršitev, storjena v okviru kartela MCAA, obsegala prodajni kartel, katerega cilj je bil povišanje prodajnih cen nižje v verigi, medtem ko je kršitev, obravnavana v tej zadevi, obsegala nakupni kartel, katerega cilj je bil doseči nizko raven nakupne cene surovine, in sicer etilena. Vendar zadostuje ugotoviti, da so prva tožeča stranka in njene hčerinske družbe v obeh primerih sodelovale v kartelu, ki je prepovedan s členom 101 PDEU.

73      Poleg tega, kot trdi Komisija, naj bi imeli zadevni kršitvi skupne značilnosti. V izreku Odločbe MCAA je namreč navedeno, da se prva tožeča stranka šteje za odgovorno za kršitev člena 101 PDEU, zlasti ker je usklajeno zvišala cene in si izmenjala informacije o obsegu prodaje in cenah. V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno, da sta tožeči stranki kršili člen 101 PDEU s tem, da sta sodelovali pri kršitvi, ki je med drugim vključevala določitev enega elementa cene in izmenjavo poslovno občutljivih informacij v zvezi z določanjem cen. Iz tega zadnjega sklepa prav tako izhaja, da je bil namen kršitvenega ravnanja vplivati na pogajanja v zvezi s poravnavami o MPC, da bi se dosegla najnižja možna nakupna cena etilena. Iz tega izhaja, da je mogoče prakse usklajenega določanja cene ali elementa cene in izmenjave informacij o cenah najti v dveh kartelih, v katerih so sodelovale prva tožeča stranka in njene hčerinske družbe.

74      Poleg tega glede na sodno prakso, navedeno v točki 71 zgoraj, dejstvo, da je ravnanje, ki se očita v obravnavani zadevi, izhajalo iz edinstvenih okoliščin in zlasti iz zakonitega sodelovanja med nekaterimi udeleženci, ni upoštevno za presojo ponovitve podobnih kršitev.

75      Zato Komisija ni storila napake, ko je ugotovila ponovitev podobne kršitve v smislu točke 28 Smernic o načinu določanja glob.

2)      Drugi očitek, ki se nanaša na obdobje, ki je preteklo med obema kršitvama

76      Tožeči stranki menita, da je izhodišče za določitev časa, ki je pretekel med kršitvijo, obravnavano v tej zadevi, in prejšnjo kršitvijo, trenutek, ko je družba Clariant GmbH aktivno in na lastno pobudo prenehala s kršitvijo, storjeno v okviru kartela MCAA, in zaprosila za prizanesljivost. Po tej logiki naj bi med obema kršitvama minilo več kot dvanajst let, tako da tožeči stranki nista izkazali posebne težnje h kršenju pravil konkurence.

77      Iz sodbe z dne 17. junija 2010, Lafarge/Komisija (C‑413/08 P, EU:C:2010:346), naj bi zlasti izhajalo, da mora Komisija kot izhodišče za določitev časa, ki je pretekel med dvema kršitvama, upoštevati čas dejanske kršitve in ne čas prve ugotovitve kršitve. Zaradi pravičnosti in sorazmernosti naj se dolžina upravnega postopka v zvezi s prejšnjo kršitvijo ne bi smela upoštevati.

78      Komisija je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da se je kršitveno ravnanje tožečih strank začelo 26. decembra 2011, torej po sprejetju Odločbe MCAA 19. januarja 2005, in da je torej med tema dvema datumoma preteklo omejeno obdobje.

79      Ta presoja je brez napak. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 49 zgoraj, lahko namreč Komisija kot indic ponovitve kršitve upošteva na primer čas, ki je pretekel med kršitvama.

80      In sicer je bilo razsojeno, da kadar med kršitvama preteče manj kot deset let, to priča o težnji podjetja, da iz ugotovitve kršitve teh pravil konkurence ne izpelje ustreznih posledic (glej v tem smislu sodbi z dne 8. februarja 2007, Groupe Danone/Komisija, C‑3/06 P, EU:C:2007:88, točka 40, in z dne 29. septembra 2021, Nec/Komisija, T‑341/18, EU:T:2021:634, točka 105).

81      Glede na to, da se je ravnanje tožečih strank v zvezi s kartelom, obravnavanim v tej zadevi, začelo skoraj sedem let po sprejetju Odločbe MCAA, je Komisija pravilno ugotovila, da to precej kratko obdobje priča o nagnjenju tožečih strank, da iz ugotovitve kršitve pravil konkurence v navedeni odločbi nista izpeljali ustreznih posledic.

82      Tožeči stranki trdita, da mora biti izhodišče za določitev časa, ki je pretekel med obema kršitvama, trenutek, ko je družba Clariant GmbH aktivno in na lastno pobudo prenehala s kršitvijo, storjeno v okviru kartela MCAA, in zaprosila za prizanesljivost, ne pa trenutek ugotovitve kršitve v odločbi v zvezi z navedenim kartelom.

83      Vendar je treba spomniti, da je upoštevanje ponovne kršitve  utemeljeno s potrebo po dodatnem odvračanju, kot to dokazuje dejstvo, da ugotovitev prejšnje kršitve ni zadostovala, da bi preprečila ponovitev kršitve. Tako ponovna kršitev nujno nastane po ugotovitvi in kaznovanju prve kršitve, ker se razlaga z dejstvom, da ta sankcija ni bila dovolj odvračilna (glej v tem smislu sodbi z dne 8. julija 2008, BPB/Komisija, T‑53/03, EU:T:2008:254, točka 392, in z dne 7. junija 2011, Arkema France in drugi/Komisija, T‑217/06, EU:T:2011:251, točka 299).

84      Poleg tega je iz besedila točke 28 Smernic o načinu določanja glob razvidno, da ponovitev pomeni nadaljevanje ali ponovitev enake ali podobne kršitve, potem ko je Komisija ali nacionalni organ za konkurenco „ugotovil“, da je zadevno podjetje kršilo določbe člena 101 ali 102 PDEU. Čeprav je res, da smernice niso pravna podlaga odločbe o naložitvi glob, ker ta temelji na Uredbi št. 1/2003, kljub temu na splošno in abstraktno določajo metodologijo, ki si jo je Komisija določila za potrebe določitve zneska glob, naloženih s to odločbo, in zato podjetjem zagotavljajo pravno varnost (glej sodbo z dne 5. oktobra 2011, Romana Tabacchi/Komisija, T‑11/06, EU:T:2011:560, točka 71 in navedena sodna praksa).

85      Komisija torej ni storila napake, ko je upoštevala datum Odločbe MCAA, s katero je ugotovila, da sta prva tožeča stranka in družba Clariant GmbH kršili pravila konkurence, kot izhodišče za presojo, koliko časa je preteklo od ugotovitve prve kršitve.

86      Poleg tega je treba poudariti, da se tožeči stranki v utemeljitev svoje tožbe sklicujeta na napačno razlago točke 70 sodbe z dne 17. junija 2010, Lafarge/Komisija (C‑413/08 P, EU:C:2010:346). Sodišče je v tej točki razsodilo, da je sodišče Unije mogoče pozvati, „da preveri[…], ali je Komisija upoštevala […] načelo [sorazmernosti], ko je zaradi ponovljene kršitve povečala naloženo globo, in še posebej, ali je bilo takšno povečanje nujno predvsem glede na čas, ki je pretekel od prejšnje kršitve pravil konkurence do zadevne kršitve“. Vendar pa tožeči stranki iz besed „prejšnja kršitev pravil konkurence“ napačno sklepata, da je izhodišče za določitev časa, ki je pretekel med dvema kršitvama, trenutek, ko je bila storjena prejšnja kršitev. Sodišče je namreč v točki 86 navedene sodbe razsodilo, da je „[s]klep Splošnega sodišča, v skladu s katerim za to, da Komisija lahko upošteva ponovljeno kršitev, zadošča, da je bilo podjetje predhodno šteto za krivo kršitve enake vrste, tudi če je odločba še vedno pod sodnim nadzorom, […] pravno utemeljen“. Iz te zadnje točke je razvidno, da je pri analizi ponovitve kršitve odločilna ugotovitev odgovornosti podjetja za prejšnjo kršitev.

87      Poleg tega, trenutka, ko je družba Clariant GmbH prenehala s kršitvijo, storjeno v okviru kartela MCAA, in zaprosila za prizanesljivost, ni mogoče šteti za enakovrednega ugotovitvi prejšnje kršitve, ker Komisija v tej fazi še ni odločila o protikonkurenčnosti zadevnega ravnanja ali o odgovornosti prve tožeče stranke in družbe Clariant GmbH. Prošnja za imuniteto namreč Komisiji zgolj omogoča, da v končni odločbi ugotovi kršitev člena 101 PDEU (glej točki 8 in 11 obvestila o prizanesljivosti) (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2016, DHL Express (Italy) in DHL Global Forwarding (Italy), C‑428/14, EU:C:2016:27, točka 54).

88      Nazadnje, okoliščina, da je upravni postopek v zvezi s prejšnjo kršitvijo trajal več let, ni pomembna za ugotovitev ponovitve kršitve v tej zadevi, saj je izhodišče za to ugotovitev Odločba MCAA.

89      Komisija je zato pravilno ugotovila, da je med sprejetjem Odločbe MCAA in začetkom ravnanja, ki se očita v tej zadevi, preteklo omejeno obdobje.

3)      Tretji očitek, ki se nanaša na to, da prej ni bila naložena denarna kazen

90      Tožeči stranki trdita, da je razlog za povečanje globe zaradi ponovitve kršitve neločljivo povezan z neuspešnim odvračilnim učinkom prejšnje denarne kazni. Iz tega naj bi izhajalo, da je treba neobstoj prejšnje globe upoštevati pri preučitvi posebnih okoliščin primera in potrebne stopnje odvračanja. Tožeči stranki naj ne bi bili podjetji, ki jim je bila naložena denarna kazen. Osnovni znesek naložene globe naj bi bil že sam po sebi dovolj odvračilen, ne da bi bilo upravičeno kakršno koli povečanje.

91      V zvezi s tem je dovolj ugotoviti, da v skladu s sodno prakso pojem „ponovna kršitev“ ne pomeni nujno ugotovitve predhodne denarne kazni, ampak samo ugotovitev predhodne kršitve konkurenčnega prava Unije (sodbi z dne 25. oktobra 2005, Groupe Danone/Komisija, T‑38/02, EU:T:2005:367, točka 363, in z dne 8. julija 2008, BPB/Komisija, T‑53/03, EU:T:2008:254, točka 387).

92      Upoštevanje ponovne kršitve naj bi namreč spodbudilo podjetja, ki so nagnjena h kršenju pravil o konkurenci, da spremenijo ravnanje, kadar se izkaže, da prejšnja ugotovitev kršitve ni zadostovala, da bi preprečila ponovitev protipravnega ravnanja. Tako odločilni element ponovne kršitve ni predhodna naložitev globe in še zlasti ne njen znesek, ampak predhodna ugotovitev kršitve (sodba z dne 8. julija 2008, BPB/Komisija, T‑53/03, EU:T:2008:254, točka 388).

93      Zato dejstvo, da tožečima strankama ni bila naložena globa v Odločbi MCAA, ne more izpodbiti uporabe točke 28 Smernic o načinu določanja glob.

4)      Četrti očitek, ki se nanaša na neupoštevanje drugih okoliščin

94      Tožeči stranki navajata, da so Komisija in sodišča Unije pri splošni presoji nagnjenja podjetja h kršitvi pravil konkurence že upoštevali druge okoliščine. Če bi Komisija upoštevala te okoliščine, ju po njunem mnenju ne bi opredelila kot ponovni kršiteljici.

95      Vendar, kot je razvidno iz preučitve prvega dela prvega tožbenega razloga, sta ugotovitev in presoja posebnih značilnosti ponovitve kršitve del diskrecijske pravice Komisije. Ta se je lahko upravičeno omejila na ugotovitev, da sta tožeči stranki storili dve kršitvi, ki pomenita kršitev člena 101 PDEU, med katerima je pretekel razmeroma kratek čas, in je štela, da okoliščine, na katere sta opozorili tožeči stranki, niso pomembne.

96      Ker je treba očitke, ki jih navajata tožeči stranki, zavrniti, ni mogoče sprejeti drugega dela prvega tožbenega razloga.

c)      Tretji del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve

97      Tožeči stranki navajata, da je Komisija uporabila standardno povečanje osnovnega zneska globe za 50 %, ne da bi obrazložila izbiro te stopnje in ne da bi upoštevala podrobne argumente, ki sta jih predložili med upravnim postopkom.

98      Tožeči stranki se sklicujeta na sodbi z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija (T‑95/15, EU:T:2016:722, točka 55), in z dne 24. septembra 2019, HSBC Holdings in drugi/Komisija (T‑105/17, EU:T:2019:675, točka 351), v katerih naj bi Splošno sodišče Komisiji naložilo, naj obrazloži natančen znesek prilagoditev, ki jih je izvedla.

99      Komisija zavrača trditve tožečih strank.

100    V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta, iz nje pa mora biti jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje institucije, ki je avtorica očitanega akta, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko sodišče Unije opravi nadzor. Ne zahteva se, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta ustreza zahtevam iz člena 296 PDEU, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodbe z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 63; z dne 10. julija 2019, Komisija/Icap in drugi, C‑39/18 P, EU:C:2019:584, točka 23, in z dne 16. junija 2022, Sony Optiarc in Sony Optiarc America/Komisija, C‑698/19 P, EU:C:2022:480, točka 79).

101    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Komisija v točki 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa podrobno navedla razloge, na podlagi katerih je ugotovila, da sta tožeči stranki ponovili kršitev (glej točko 52 zgoraj).

102    Poleg tega so ti premisleki tožečima strankama omogočili, da se seznanita z obrazložitvijo Komisije in jo izpodbijata pred Splošnim sodiščem, temu pa so omogočili, da preveri njeno utemeljenost.

103    Poleg tega, v nasprotju s trditvami tožečih strank, Komisiji v izpodbijanem sklepu v okviru obveznosti obrazložitve ni bilo treba pojasniti, zakaj je med različnimi možnimi stopnjami povečanja izbrala 50‑odstotno stopnjo povečanja za ponovitev kršitve (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2014, Evonik Degussa in AlzChem/Komisija, T‑391/09, neobjavljena, EU:T:2014:22, točka 164 in navedena sodna praksa).

104    Poleg tega, kot pravilno poudarja Komisija, sodbi z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija (T‑95/15, EU:T:2016:722), in z dne 24. septembra 2019, HSBC Holdings in drugi/Komisija (T‑105/17, EU:T:2019:675), nista upoštevni. V prvi od teh sodb je Splošno sodišče namreč ugotovilo, da ni bila obrazložena uporaba stopenj znižanja osnovnega zneska glob, ki so se razlikovale glede na zadevna podjetja, in poudarilo, da se je Komisija oddaljila od svoje splošne metode, določene v Smernicah o načinu določanja glob, in da je torej obveznost obrazložitve še toliko pomembnejša. V drugi od teh sodb je ugotovilo, da ni bila obrazložena določitev dejavnika znižanja, in poudarilo, da je Komisija, ne da bi odstopila od splošne metode, vendarle izbrala posebno nadomestno vrednost za določitev vrednosti prodaje, ker podjetja niso ustvarjala prodaje v običajnem pomenu besede.

105    V obravnavani zadevi pa je Komisija uporabila točko 28 Smernic o načinu določanja glob, ne da bi se oddaljila od meril, ki so v njej določena, in z uporabo stopnje povečanja v okviru razpona, ki je izrecno naveden v tej točki. Zato ni mogoče potegniti ustrezne analogije s sodbama, navedenima v točki 104 zgoraj.

106    Zato je treba zavrniti tretji del prvega tožbenega razloga in posledično ta tožbeni razlog v celoti.

2.      Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Komisija v skladu s točko 37 Smernic o načinu določanja glob napačno povečala osnovni znesek globe

107    Uvodoma je treba poudariti, da bo v skladu s točkami od 9 do 12 in 19 Smernic o načinu določanja glob „[b]rez poseganja v točko 37 [teh smernic] […]Komisija za določanje globe, ki se naloži podjetjem ali podjetniškem združenjem, uporabljala naslednjo metodologijo, sestavljeno iz dveh faz“. „Prvič, Komisija bo določila osnovni znesek za vsako podjetje“ in, drugič, „ta osnovni znesek bo lahko prilagodila, in sicer navzgor ali navzdol“, pri čemer je pojasnjeno, da mora biti osnovni znesek globe „povezan z deležem vrednosti prodaje, določenim glede na stopnjo teže kršitve“.

108    Točka 13 Smernic o načinu določanja glob določa, da „[z]a določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, bo Komisija uporabila vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno […] povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja [Evropskega gospodarskega prostora (EGP)]“.

109    Cilj točke 13 Smernic o načinu določanja glob je, da se načeloma kot izhodišče za izračun globe, naložene podjetju, vzame znesek, ki izraža gospodarski pomen kršitve in relativno težo posameznega podjetja v tej kršitvi (glej v tem smislu sodbi z dne 22. oktobra 2015, AC-Treuhand/Komisija, C‑194/14 P, EU:C:2015:717, točka 64, in z dne 26. januarja 2017, Zucchetti Rubinetteria/Komisija, C‑618/13 P, EU:C:2017:48, točka 57).

110    V skladu s točko 37 Smernic o načinu določanja glob je „[v] teh smernicah […] predstavljena splošna metodologija za določanje glob, vendar lahko Komisija zaradi posebnosti posamezne zadeve ali potrebe po zagotavljanju odvračilnega učinka v posamezni zadevi utemeljeno odstopi od te metodologije ali omejitev“.

111    Drugi tožbeni razlog je sestavljen iz treh delov, pri čemer se prvi nanaša na kršitev člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 ter načel sorazmernosti in dobrega upravljanja, ker naj Komisija pri uporabi točke 37 Smernic o načinu določanja glob ne bi uporabila svoje diskrecijske pravice, drugi na kršitev člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 in načel sorazmernosti, varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti zaradi napačne uporabe povečanja na podlagi tega odstavka, tretji pa se nanaša kršitev obveznosti obrazložitve.

a)      Prvi del drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da Komisija ni uporabila svoje diskrecijske pravice

112    V bistvu tožeči stranki očitata Komisiji, da je točko 37 Smernic o načinu določanja glob uporabila samodejno, ne da bi uporabila svojo diskrecijsko pravico.

113    Tožeči stranki navajata, da se je Komisija v izpodbijanem sklepu oprla na splošno in nedokazano domnevo, da je malo verjetno, da bi vrednost nakupov odražala gospodarski učinek nakupnih kartelov. Trdita, da sta med upravnim postopkom kljub temu predložili obsežne dokaze, ki dokazujejo, da zaradi posebnih okoliščin zadeve in zadevnega trga nikoli ni bilo verjetne možnosti, da bi imelo očitano ravnanje kakršen koli pomemben vpliv na ta trg. Vendar naj Komisija teh dokazov ne bi upoštevala.

114    Poleg tega tožeči stranki očitata Komisiji, da se je zgolj sklicevala na svojo prejšnjo prakso, medtem ko je bila točka 37 Smernic o načinu določanja glob uporabljena le v enem primeru kršitve na nabavnem trgu, katerega dejstva se bistveno razlikujejo od dejstev v obravnavani zadevi. Komisija torej naj ne bi ravnala skrbno in nepristransko v skladu z načelom dobrega upravljanja in naj ne bi uporabila svoje diskrecijske pravice.

115    Tožeči stranki navajata, da je Komisija napačno presodila tudi izbiro stopnje povečanje globe, ker te izbire ni pojasnila in je v izpodbijanem sklepu zgolj navedla, da je 10‑odstotno povečanje v skladu z njeno dosedanjo prakso, ne da bi upoštevala posebnosti obravnavanega primera.

116    Komisija prereka trditve tožečih strank.

117    Spomniti je treba, da ima Komisija široko diskrecijsko pravico glede načina izračuna glob za kršitve pravil Unije o konkurenci. Ta metoda Komisiji omogoča veliko fleksibilnosti pri izvajanju diskrecijske pravice v skladu z določbami člena 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 (glej sodbo z dne 1. avgusta 2022, Daimler (Omejevalni sporazumi – Smetarski tovornjaki za odvoz gospodinjskih odpadkov), C‑588/20, EU:C:2022:607, točka 58 in navedena sodna praksa).

118    Čeprav člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 Komisiji daje široko diskrecijsko pravico, njeno izvajanje vseeno omejuje z določitvijo objektivnih meril, ki jih mora ta upoštevati. Tako je med drugim izvajanje te diskrecijske pravice omejeno s pravili ravnanja, ki si jih je Komisija določila sama (glej v tem smislu sodbo z dne 1. avgusta 2022, Daimler (Omejevalni sporazumi – Smetarski tovornjaki za odvoz gospodinjskih odpadkov), C‑588/20, EU:C:2022:607, točka 59 in navedena sodna praksa).

119    V zvezi s tem iz točk od 107 do 110 zgoraj izhaja, da Komisija v skladu s splošno metodo, določeno v Smernicah o načinu določanja glob, uporabi vrednost prodaje kot izhodišče za izračun globe, naložene podjetju, da bi načeloma vzela znesek, ki odraža gospodarski pomen kršitve in relativno težo tega podjetja v njej. Glede na to ji točka 37 navedenih smernic omogoča, da odstopi od splošne metodologije, kadar posebnosti posamezne zadeve ali potrebe po zagotavljanju odvračilnega učinka v posamezni zadevi to upravičujejo.

120    V obravnavani zadevi je Komisija v točkah od 116 do 118 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da glede na to, da je kršitev v zvezi z etilenom pomenila nakupni kartel in da niso bili vsi udeleženci prisotni na istem(-ih) trgu(‑ih) nižje v verigi, je bilo treba po njenem mnenju izračunati osnovni znesek globe na podlagi vrednosti nakupov in ne na podlagi vrednosti prodaje proizvodov, prodanih na trgih nižje v verigi.

121    Komisija je v točkah od 141 do 148 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da je povečanje osnovnega zneska globe upravičeno na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob. Navedla je naslednje:

–        iz točke 5 Smernic o načinu določanja glob izhaja, da je bilo za doseganje ciljev posebnega odvračilnega učinka in splošnega odvračilnega učinka primerno, da se pri določanju glob sklicuje na vrednost prodaje blaga ali storitev, povezanih s kršitvijo (točka 141 obrazložitve izpodbijanega sklepa);

–        mehanizem, predviden s splošno metodologijo za določanje višine glob, je bil tak, da uspešneje kot se je izvajal prodajni kartel, večja je bila vrednost prodaje in torej globa višja. V skladu s točko 6 navedenih smernic se kombinacija vrednosti prodaje, ki je predmet kršitve, in trajanja kršitve šteje kot ustrezen približek, ki odraža gospodarsko pomembnost kršitve in sorazmerno težo vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi (točka 142 obrazložitve izpodbijanega sklepa);

–        vendar se kršitev, ki je predmet te zadeve, ni nanašala na kartel o prodajnih cenah, temveč kartel o nakupnih cenah. Inherentni cilj takega kartela ni bil doseči zvišanje (nakupne) cene, temveč nasprotno, znižanje te cene ali preprečitev njenega zvišanja; določitev osnovnega zneska globe glede na vrednost nakupov bi pripeljala do tega, da bi bila višina globe obratno sorazmerna s ciljem kartela: uspešnejše kot bi bilo izvajanje kartela, nižji bi bil znesek vrednosti nakupov in torej znesek globe (točka 143 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tako je bilo to, da sama vrednost nakupov ni mogla predstavljati ustrezne nadomestne vrednosti, ki bi odražala gospodarski pomen kršitve, torej neločljivo povezano z dejstvom, da je zadevni kartel nakupni kartel. Tako je bilo tudi zaradi dejstva, da je za dejavno podjetje vrednost nakupov običajno nižja od vrednosti prodaje, zaradi česar je bilo izhodišče za določitev osnovnega zneska globe sistematično nižje (točka 144 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

–        če bi se torej splošna metodologija, predvidena v teh smernicah, uporabila brez najmanjše prilagoditve, to ne bi omogočilo zagotovitve zadostnega odvračilnega učinka, ki je potreben ne le zaradi preganjanja podjetij, na katera se izpodbijani sklep nanaša (posebni odvračilni učinek), temveč tudi zaradi odvračanja drugih podjetij od tovrstnega ravnanja (splošni odvračilni učinek) (točka 145 obrazložitve izpodbijanega sklepa);

–        da bi se upoštevala ta posebnost in zagotovil zadosten odvračilni učinek, je bilo primerno, da se v skladu s prejšnjo prakso za vsa zadevna podjetja uporabi 10‑odstotno povečanje globe (točka 146 obrazložitve izpodbijanega sklepa);

–        v skladu s sodno prakso za povečanje globe na podlagi točke 37 teh smernic ni treba predhodno dokazati morebitnih dejanskih učinkov očitanega ravnanja na trg (točka 147 obrazložitve izpodbijanega sklepa);

–        poseben položaj vsake stranke je bil upoštevan tako pri določanju osnovnega zneska, saj je bila vrednost nakupov za vsako stranko drugačna, kot tudi pri izračunu trajanja njihove udeležbe (točka 148 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

122    Komisija je torej ustrezno uporabila svojo diskrecijsko pravico. Iz preudarkov, navedenih v točkah 120 in 121 zgoraj, namreč izhaja, da je Komisija menila, da je treba na podlagi te diskrecijske pravice uporabiti točko 37 Smernic o načinu določanja glob v obravnavani zadevi in osnovni znesek globe povečati za 10 %.

123    V zvezi s tem je Komisija upoštevala posebnosti zadeve, in sicer da je bil zadevni kartel nakupni kartel in da sama vrednost nakupov, ki se je upoštevala namesto vrednosti prodaje, ni mogla predstavljati ustrezne nadomestne vrednosti, ki bi odražala gospodarski pomen kršitve. Prav tako je upoštevala potrebo, da je znesek globe odvračilen, tako da je ugotovila, da odvračilni učinek ne bi bil zagotovljen, če bi se uporabila splošna metodologija brez najmanjše prilagoditve.

124    Tožeči stranki navajata, da Komisija ni uporabila svoje diskrecijske pravice, ker ni upoštevala neobstoja učinkov očitanega ravnanja na trg.

125    Vendar je dovolj ugotoviti, da je Komisija pravilno spomnila, da povečanje globe na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob ni bilo pogojeno s predhodnim dokazovanjem morebitnih dejanskih učinkov očitanega ravnanja na trg (sodba z dne 7. novembra 2019, Campine in Campine Recycling/Komisija, T‑240/17, neobjavljena, EU:T:2019:778, točka 345).

126    Namen točke 37 Smernic o načinu določanja glob je namreč omogočiti Komisiji, da odstopi od splošne metodologije, ki se lahko včasih izkaže za neprimerno glede na posebne okoliščine zadeve (glej v tem smislu sodbi z dne 22. oktobra 2015, AC-Treuhand/Komisija, C‑194/14 P, EU:C:2015:717, točke od 65 do 67, in z dne 10. julija 2019, Komisija/Icap in drugi, C‑39/18 P, EU:C:2019:584, točka 27). Ta točka v zvezi z njeno uporabo določa, da posebnosti posameznega primera ali potreba po doseganju zadostnega odvračilnega učinka upravičujejo odstopanje od splošne metodologije. Vendar ta merila ne temeljijo nujno na analizi učinkov kršitve na trg.

127    Zato tožeči stranki Komisiji ne moreta upravičeno očitati, da ni uporabila svoje diskrecijske pravice, ker ni analizirala učinkov kršitvenega ravnanja udeležencev kartela na cene etilena.

128    Poleg tega dejstvo, da je Komisija sledila istemu pristopu, ki ga je uporabila v Sklepu Komisije C(2017) 900 final z dne 8. februarja 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU (Zadeva AT.40018 – Recikliranje avtomobilskih akumulatorjev) (v nadaljevanju: Sklep o recikliranju avtomobilskih akumulatorjev), ki ga je Splošno sodišče preučevalo v sodbah z dne 23. maja 2019, Recylex in drugi/Komisija (T‑222/17, EU:T:2019:356), in z dne 7. novembra 2019, Campine in Campine Recycling/Komisija (T‑240/17, neobjavljena, EU:T:2019:778), ne pomeni, da Komisija ni izvajala svoje diskrecijske pravice, niti kršitve načela dobrega upravljanja. Komisija se namreč ni zgolj sklicevala na ta sklep ali ti sodbi, temveč je predstavila posebnosti zadevnega primera in kako na podlagi teh posebnosti ni bilo mogoče zagotoviti zadostnega odvračilnega učinka.

129    Enako velja za izbiro uporabljene stopnje povečanja. Komisija se namreč ni zadovoljila z ugotovitvijo, da je 10‑odstotno povečanje v skladu z njeno prejšnjo prakso, temveč je predstavila posebnosti zadevnega primera in potrebo po zagotavljanju zadostnega odvračilnega učinka, zaradi česar je prilagodila osnovni znesek globe tako, da ga je v skladu s točko 37 Smernic o načinu določanja glob povečala za 10 %. Tako je torej uporabila svojo diskrecijsko pravico.

130    V delu, v katerem tožeči stranki menita, da Komisija ni ustrezno pojasnila izbire stopnje povečanja, je treba ugotoviti, da se ta trditev nanaša na neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa in jo je treba zavrniti iz razlogov, navedenih v tretjem delu drugega tožbenega razloga.

131    Na podlagi navedenega je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

b)      Drugi del drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo povečanja na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob

132    Treba je spomniti, da se na področjih, na katerih je Komisija ohranila diskrecijsko pravico, nadzor zakonitosti teh presoj omeji na ugotovitev neobstoja očitne napake pri presoji (sodbi z dne 18. julija 2005, Scandinavian Airlines System/Komisija, T‑241/01, EU:T:2005:296, točki 64 in 79, ter z dne 19. maja 2010, IMI in drugi/Komisiji, T‑18/05, EU:T:2010:202, točka 120).

133    Tožeči stranki trdita, da je presoja prilagoditve osnovnega zneska globe v skladu s točko 37 Smernic o načinu določanja glob iz točk od 141 do 148 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačna, in v zvezi s tem navajata pet očitkov, ki jih Komisija izpodbija.

1)      Prvi očitek, ki se nanaša na to, da vrednost nakupov ne pomeni podcenjevanja gospodarskega pomena kršitve v tej zadevi

134    Tožeči stranki trdita, da nikoli ni obstajala verjetna možnost, da bi lahko zadevno kršitveno ravnanje imelo kakršen koli pomemben vpliv na nakupno vrednost etilena, kar je razvidno iz ekonomske analize, ki je bila Komisiji predložena med upravnim postopkom.

135    Iz zadevne ekonomske analize naj bi bilo med drugim razvidno, prvič, da zaradi večjega števila kupcev kot dobaviteljev na trgu etilena majhna skupina kupcev ne bi mogla nadzorovati izida poravnav o MPC. Drugič, cena etilena naj ne bi preprosto sledila ceni nafte, ki je glavni stroškovni dejavnik za etilen, ampak se je z leti, tudi v obdobju kršitve, nenehno zviševala. Nazadnje, poravnave o MPC naj bi na splošno sledile napovedim, ki jih je objavil eden od zasebnih in neodvisnih organov za obveščanje. Dejstvo, da so bile končne poravnave o MPC skoraj vedno znotraj razpona, ki ga je določil ta organ, naj bi dokazovalo, da so bile te poravnave sklenjene po objektivno ustreznih zneskih in v skladu s tržnimi podatki.

136    Glede na te dejavnike tožeči stranki izpodbijata podlago obrazložitve Komisije, ki je ugotovila, da vrednost nakupov pomeni podcenjevanje gospodarskega pomena kršitve, ki se obravnava v tej zadevi.

137    Vendar ta očitek izhaja iz napačne razlage izpodbijanega sklepa.

138    Kot je namreč razvidno iz točke 120 zgoraj, je Komisija menila, da gre pri kršitvi, obravnavani v tej zadevi, za nabavni kartel in da je primerno izračunati osnovni znesek globe na podlagi vrednosti nakupov, česar tožeči stranki ne izpodbijata.

139    Kot je v bistvu razvidno iz točke 121 zgoraj, je Komisija nato ugotovila, da ni verjetno, da bi sama vrednost nakupov pomenila ustrezno nadomestno vrednost, ki bi odražala gospodarski pomen kršitve. V zvezi s tem je na eni strani pojasnila, da je cilj nakupnega kartela doseči znižanje nakupne cene ali preprečiti njeno povečanje, tako da bi upoštevanje vrednosti nakupov pripeljalo do tega, da bi bila višina globe obratno sorazmerna s ciljem kartela. Na drugi strani je ugotovila, da je za dejavno podjetje vrednost nakupov običajno nižja od vrednosti prodaje, zaradi česar je bilo izhodišče za določitev osnovnega zneska globe sistematično nižje.

140    Zato obrazložitev Komisije ne temelji na dejstvu, da je bil zadevni kartel uspešen in je omogočil znižanje nakupne cene etilena, tako da upoštevanje vrednosti nakupov ni bil ustrezen parameter za izračun zneska globe. Temelji na dejstvu, da je ne glede na učinke kršitve na trg za nakupne kartele značilno, da upoštevanje vrednosti nakupov samo po sebi ne more predstavljati vrednosti, ki bi lahko odražala gospodarski pomen kršitve. Ugotovitev, da se pri vrednosti nakupov podcenjuje gospodarski pomen kršitve, obravnavane v tej zadevi, torej ne temelji na učinkih kršitvenega ravnanja na trg, temveč na nepopolni naravi vrednosti nakupov, ki je bila upoštevana za izračun zneska globe.

141    Ta presoja je v skladu s sodno prakso, v skladu s katero Komisija pri uporabi točke 37 Smernic o načinu določanja glob ni dolžna upoštevati morebitnih dejanskih učinkov očitanega ravnanja na trg (glej točko 125 zgoraj). Ekonomska analiza, ki sta jo predložili tožeči stranki in s katero naj bi dokazali, da sporni kartel ni bil učinkovit in da udeleženci kartela niso uspeli vplivati na poravnave o MPC, zato ne more postaviti pod vprašaj ugotovitve Komisije, da vrednost nakupov pomeni podcenjevanje gospodarskega pomena kršitve. Zato je treba trditve tožečih strank šteti za brezpredmetne.

2)      Drugi očitek, ki se nanaša na to, da povečanje globe ni bilo potrebno za zagotovitev odvračilnega učinka

142    Tožeči stranki navajata, da je glede na to, da zadevne prakse niso mogle ustvariti dobičkov, že globa, ki jima je bila naložena, brez 10‑odstotnega povečanja na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob višja od hipotetičnega dobička, ki bi ga lahko razumno pričakovali od kršitve. Ker je poleg tega Komisija že povečala globo za 15 % v skladu s točko 25 teh smernic, ni mogla samodejno naložiti dodatnega povečanja za 10 % na podlagi točke 37 navedenih smernic.

143    Kot je razvidno iz točke 121 zgoraj, je Komisija ugotovila, da če bi se splošna metodologija iz Smernic o načinu določanja glob, ki temelji na vrednosti prodaje, uporabila brez kakršne koli prilagoditve, to ne bi zagotovilo zadostnega odvračilnega učinka globe. Ta odvračilni učinek pa je bil v skladu s točko 4 navedenih smernic potreben zaradi preganjanja podjetij, na katera se izpodbijani sklep nanaša (posebni odvračilni učinek), in tudi zaradi odvračanja drugih podjetij od tovrstnega ravnanja (splošni odvračilni učinek). Ta ugotovitev v bistvu izhaja iz tega, da vrednost nakupov ne odraža popolnoma gospodarskega pomena kršitve.

144    V nasprotju s tem, kar navajata tožeči stranki, utemeljitev Komisije torej ne temelji na domnevi, da je bil zadevni kartel uspešen in sta tožeči stranki z njim ustvarili dobiček, temveč na ugotovitvi, da vrednost nakupov sama po sebi ni zagotavljala zadostnega odvračilnega učinka.

145    Iz tega izhaja, da morebitne koristi, ki bi jih tožeči stranki lahko imeli od kartela, niso pomembne. V zvezi s tem je treba tudi spomniti, da lahko Komisija v drugi fazi izračuna zneska globe, zlasti pri določitvi koeficientov teže, upošteva neučinkovitost kartela in s tem neobstoj dobička, ki so ga imeli njegovi udeleženci. V skladu s sodno prakso so namreč med dejavniki, ki se lahko upoštevajo pri presoji teže kršitev, ravnanje vsakega od podjetij, vloga, ki jo ima vsako od podjetij pri izvajanju omejevalnega sporazuma, korist, ki so jo lahko imela od tega sporazuma, njihova velikost in vrednost zadevnega blaga ter nevarnost, ki jo ta vrsta kršitev pomeni za cilje Unije (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Roca Sanitario/Komisija, C‑636/13 P, EU:C:2017:56, točka 49 in navedena sodna praksa).

146    V zvezi s trditvijo, da je Komisija že uporabila odstotek zaradi odvračanja na podlagi točke 25 Smernic o načinu določanja glob, tako da naj ne bi mogla upravičeno uporabiti dodatnega povečanja na podlagi točke 37 teh smernic, je treba spomniti, da imata ti dve točki različne namene in se lahko uporabljata hkrati.

147    Točka 25 Smernic o načinu določanja glob namreč določa, da lahko Komisija uporabi dodatni znesek, da bi podjetja odvrnila od udeležbe pri horizontalnih sporazumih o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje ali celo drugih kršitvah, ne glede na trajanje njihovega sodelovanja pri kršitvi. Namen tega mehanizma je odvračati podjetja od kršitev konkurenčnega prava, četudi le za kratek čas. Kar zadeva točko 37 navedenih smernic, je njen namen dati Komisiji določeno prožnost, da bi zagotovila, da je skupni znesek globe dovolj visok, da deluje odvračilno glede na posebnosti zadeve (sodba z dne 7. novembra 2019, Campine in Campine Recycling/Komisija, T‑240/17, neobjavljena, EU:T:2019:778, točka 346).

3)      Tretji očitek, ki se nanaša na to, da bi uporaba povečanja v vseh primerih nakupnih kartelov povzročila pretirano sistematično odvračanje

148    Tožeči stranki trdita, da metodologija, ki jo uporablja Komisija v okviru prodajnih kartelov, pripelje do tega, da je globa, naložena za neučinkovite kartele, samodejno nižja od globe za učinkovite kartele. Po njunem mnenju ta mehanizem zagotavlja, da neučinkoviti karteli ne bi bili kaznovani z nesorazmernimi globami. Trdita, da bi moral isti mehanizem veljati za neučinkovite nakupne kartele. Vendar naj bi pristop Komisije, ki za nakupne kartele uporablja 10‑odstotno povečanje, pripeljal do tega, da bi bili neučinkoviti nakupni karteli sistematično slabše obravnavani kot neučinkoviti prodajni karteli.

149    Ugotoviti je treba, da je primerjava z neučinkovitimi prodajnimi karteli nepomembna. Res je, da se pri prodajnih kartelih osnovni znesek globe načeloma določi glede na uspeh cilja kršitve.

150    Glede na to je treba ugotoviti, da bi drugače od prodajnega kartela uresničitev cilja nakupnega kartela povzročila nižjo vrednost nakupov kot v primeru, če kršitve ne bi bilo, tako da globa ne bi imela odvračilnega učinka (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2019, Campine in Campine Recycling/Komisija, T‑240/17, neobjavljena, EU:T:2019:778, točka 345). Kot je namreč Komisija poudarila v izpodbijanem sklepu, uspešnejše kot je izvajanje takega kartela, nižja je vrednost nakupov in je globa posledično nižja. Tako vrednost nakupov ni izhodišče, ki bi lahko odražalo gospodarski pomen kršitve v smislu sodne prakse, navedene v točki 109 zgoraj.

151    Poleg tega upoštevanje vrednosti nakupov, tudi če je bil kartel neučinkovit, na splošno ne odraža gospodarskega pomena kršitve. V zvezi s tem, kot je poudarila Komisija v izpodbijanem sklepu, je za dejavno podjetje vrednost nakupov običajno nižja od vrednosti prodaje. V odgovoru na ukrep procesnega vodstva je Komisija pravilno pojasnila, da racionalni gospodarski subjekt običajno določi prodajno ceno proizvoda višje od nakupne cene tega proizvoda ali nakupne cene uporabljene surovine v primeru prodaje enotnega izdelka. Zato je vrednost nakupov načeloma samodejno nižja od vrednosti prodaje, kar upravičuje prilagoditev, ki se po potrebi uporabi na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob.

4)      Četrti očitek, ki se nanaša na nepomembnost Sklepa o recikliranju avtomobilskih akumulatorjev, ker naj bi se zadevni kartel nanašal le na manjši del cene

152    Tožeči stranki očitata Komisiji, da se je sklicevala na Sklep o recikliranju avtomobilskih akumulatorjev, da bi upravičila 10‑odstotno povečanje globe na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob, čeprav so se okoliščine navedene zadeve bistveno razlikovale od okoliščin tu obravnavane zadeve. Zadevno ravnanje naj bi se nanašalo le na izredno majhen delež skupne vrednosti nakupov etilena, medtem ko so v zadevi, ki je bila predmet Sklepa o recikliranju avtomobilskih akumulatorjev, zadevna podjetja skupaj določila dejanske nakupne cene, plačane dobaviteljem. Poleg tega naj bi Komisija v zadnjenavedeni zadevi ugotovila, da so bili kupci samo določena podjetja s pomembno tržno močjo, medtem ko naj bi imeli v tej zadevi tržno moč in vpliv na določanje cen le prodajalci. Po mnenju tožečih strank dejstvo, da je bilo v obeh zadevah uporabljeno enako 10‑odstotno povečanje, čeprav se zadevi razlikujeta, kaže, da globa, ki jima je bila naložena, ni sorazmerna s kršitvijo.

153    Ugotoviti je treba, da je Komisija v Sklepu o recikliranju avtomobilskih akumulatorjev, ki je bil predmet sodb z dne 23. maja 2019, Recylex in drugi/Komisija (T‑222/17, EU:T:2019:356), in z dne 7. novembra 2019, Campine in Campine Recycling/Komisija (T‑240/17, neobjavljena, EU:T:2019:778), pri izračunu osnovnega zneska globe upoštevala vrednost nakupov namesto vrednosti prodaje in je v skladu s točko 37 Smernic o načinu določanja glob uporabila 10‑odstotno povečanje osnovnega zneska globe. Komisija je za utemeljitev tega povečanja globe navedla na eni strani premisleke, ki so se nanašali na posebnosti zadeve, in sicer da je šlo za nakupni kartel, v okviru katerega so udeleženci želeli ohraniti čim nižje nakupne cene in pri katerem je bilo treba pri izračunu zneska globe upoštevati vrednost nakupov, ter na drugi strani premisleke, ki so se nanašali na potrebo po zagotovitvi odvračilnega učinka.

154    Iz tega izhaja, da imata zadeva, ki je bila predmet Sklepa o recikliranju avtomobilskih akumulatorjev, in obravnavana zadeva skupne značilnosti. Torej je bilo sklicevanje Komisije v izpodbijanem sklepu nanj umestno.

155    Poleg tega se tožeči stranki ne moreta sklicevati na primerjavo dejanskega dela cene, na katerega so udeleženci lahko vplivali v zadevi, ki je bila predmet Sklepa o recikliranju avtomobilskih akumulatorjev, in v obravnavanem primeru. Ta primerjava namreč ni pomembna, saj za uporabo točke 37 Smernic o načinu določanja glob ni treba preučiti dejanskih učinkov kršitve na trg (glej točko 125 zgoraj).

5)      Peti očitek, ki se nanaša na to, da so morebitni dobički iz nakupnih kartelov manjši od dobičkov iz prodajnih kartelov

156    Tožeči stranki navajata, da je potreba po odvračanju neločljivo povezana z morebitnimi koristmi, ki jih podjetje lahko pričakuje od svoje udeležbe pri kršitvi. Po njunem mnenju bi bile morebitne koristi, ki bi jih podjetje hipotetično lahko imelo iz sodelovanja v nakupnem kartelu, po definiciji nižje kot pri prodajnih kartelih in ne bi mogle upravičiti dodatnega povečanja v odvračilne namene. Kritizirata logiko Komisije, po kateri je treba vse naložene globe, tudi za prodajne kartele, prilagoditi na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob, da bi se izognili pretiranemu ali nezadostnemu odvračanju glede na vrednost upoštevanih proizvodov.

157    Vendar, kot je razvidno iz točke 144 zgoraj, utemeljitev Komisije ne temelji na dejstvu, da je bil zadevni kartel uspešen in sta tožeči stranki z njim ustvarili dobiček, temveč na ugotovitvi, da vrednost nakupov kot taka ni mogla zagotoviti zadostnega odvračilnega učinka. Primerjava morebitnih dobičkov, ki bi jih stranke nakupnega kartela na eni strani in stranke prodajnega kartela na drugi strani lahko imele zaradi navedenih kartelov, torej ni pomembna.

158    Poleg tega ni mogoče sprejeti trditve tožečih strank, da bi bilo treba po logiki Komisije vsako globo, vključno z globo, naloženo v okviru prodajnega kartela, sistematično prilagoditi na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob. Ugotoviti je namreč treba, da se ta točka ne uporablja, kadar ni razloga za odstopanje od splošne metodologije, predvidene z navedenimi smernicami, zlasti kadar se vrednost prodaje v okviru prodajnega kartela upošteva v skladu s točko 13 teh smernic. Točka 37 navedenih smernic se uporabi le, kadar se splošna metodologija izkaže za neustrezno in jo je treba opustiti, če to zahtevajo posebnosti posamezne zadeve ali potreba po zagotavljanju odvračilnega učinka v posamezni zadevi. Zato ni mogoče ugotoviti, da bi morala Komisija iz tega naslova sistematično prilagajati višino globe.

159    Iz navedenega izhaja, da je treba očitke, ki se nanašajo na očitne napake pri presoji pri uporabi točke 37 Smernic o načinu določanja glob, zavrniti. S temi trditvami niti ni mogoče dokazati, da je bilo povečanje globe za 10 % nesorazmerno z želenim odvračilnim učinkom.

160    Tožeči stranki med vrsticami zatrjujeta tudi, da je standardno povečanje za nakupne kartele na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob v nasprotju s ciljem in besedilom te točke ter je torej v nasprotju z načeloma varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti. Vendar je treba ugotoviti, da te trditve niso utemeljene.

161    Drugi del drugega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.

c)      Tretji del drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve

162    Tožeči stranki trdita, da Komisija ni izpolnila obveznosti obrazložitve, ker v izpodbijanem sklepu ni pojasnila, zakaj posebnosti obravnavane zadeve upravičujejo povečanje globe na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob in zakaj mora biti stopnja tega povečanja 10 %.

163    V zvezi s tem tožeči stranki, prvič, navajata, da se točka 146 obrazložitve izpodbijanega sklepa nanaša le na domnevno splošno nujnost, da se uporabi povečanje na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob, da bi se zagotovila odvračilna raven globe, ne da bi se pojasnila posebna stopnja povečanja, ki naj bi bila potrebna za to.

164    Drugič, sklicevanje Komisije v točki 146 obrazložitve izpodbijanega sklepa na njeno prejšnjo prakso naj ne bi bilo pomembno, saj na eni strani Komisija ni vezana na svojo prejšnjo prakso in na drugi strani druga zadeva, katere dejstva se razlikujejo od dejstev te zadeve, ne more biti veljavna podlaga za utemeljitev povečanja globe, ki mora biti sorazmerna s težo kršitve, obravnavane v tej zadevi.

165    Tretjič, razlogovanje v točki 146 obrazložitve izpodbijanega sklepa naj bi kršilo obveznost obrazložitve, saj bi morala Komisija natančno pojasniti, kako je uporabila svojo diskrecijsko pravico, zlasti ker se je odločila odstopiti od svoje splošne metodologije in prilagoditi globo na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob. Taka natančna obrazložitev naj bi bila nujna, ker ta točka ne določa razpona posebne prilagoditve, ki bi omejeval diskrecijsko pravico Komisije. Ta naj bi morala navesti jasne in natančne razloge, zakaj je bila izbrana stopnja povečanja potrebna glede na posebnosti zadeve, da bi zagotovila odvračilno raven globe, ter zakaj nižja stopnja ne bi zadostovala.

166    Komisija prereka trditve tožečih strank.

167    Poleg načel, na katera je bilo opozorjeno v točki 100 zgoraj, je treba navesti, da je Komisija, kadar se pri izračunu glob sklicuje na točko 37 Smernic, dolžna navesti razloge, na podlagi katerih lahko šteje, da posebnosti zadeve, ki ji je predložena, ali nujnost, da se doseže odvračilni učinek, upravičujejo to, da odstopi od metode, določene v navedenih smernicah (sodba z dne 10. julija 2019, Komisija/Icap in drugi, C‑39/18 P, EU:C:2019:584, točka 30). V tem pogledu so zahteve po obrazložitvi še toliko pomembnejše (sodbi z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točka 48, in z dne 12. julija 2019, Hitachi-LG Data Storage in Hitachi-LG Data Storage Korea/Komisija, T‑1/16, EU:T:2019:514, točka 80).

168    V obravnavani zadevi je Komisija v točkah od 141 do 148 obrazložitve izpodbijanega sklepa podrobno navedla razloge, zaradi katerih je menila, da posebnosti zadeve in nujnost, da se zagotovi odvračilni znesek globe, upravičujejo odstopanje od splošne metodologije in povečanje tega osnovnega zneska za 10 % v skladu s točko 37 Smernic o načinu določanja glob. Kot je razvidno iz točke 121 zgoraj, je poudarila, da se je zadeva nanašala na nakupni kartel, pri katerem je bilo treba upoštevati vrednost nakupov za izračun osnovnega zneska globe, vendar ta vrednost ni bila najboljša za izračun osnovnega zneska, ki odraža gospodarski pomen kršitve.

169    Poleg tega je treba ugotoviti, da so ti premisleki tožečima strankama omogočili, da razumeta obrazložitev Komisije in jo izpodbijata pred Splošnim sodiščem, temu pa so omogočili, da preveri njeno utemeljenost.

170    Poleg tega v nasprotju s tem, kar navajata tožeči stranki, ti premisleki ne pomenijo „splošnih pomislekov“, temveč premisleke, specifične za obravnavano zadevo, povezane z naravo zadevnega kartela, in sicer nakupnega kartela.

171    Kot je Komisija pravilno poudarila v svojem odgovoru na ukrep procesnega vodstva in na obravnavi, so lahko posebnosti konkretne zadeve v smislu točke 37 Smernic o načinu določanja glob posebnosti, povezane z vrsto zadevnega kartela, in ni nujno, da gre za okoliščine, ki so edinstvene za zadevni primer.

172    Ker so ti premisleki dovolj konkretni in podrobni, so torej v skladu z zahtevo podrobne obrazložitve, ki jo mora izpolniti Komisija, da bi lahko uporabila točko 37 Smernic o načinu določanja glob.

173    V zvezi z obrazložitvijo izbire 10‑odstotne stopnje povečanja, uporabljene v skladu s točko 37 Smernic o načinu določanja glob, je iz točke 146 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu razvidno, da je bilo za upoštevanje posebnosti zadeve in zagotovitev zadostnega odvračilnega učinka primerno, da Komisija v skladu s svojo dosedanjo prakso odločanja in zlasti s Sklepom o recikliranju avtomobilskih akumulatorjev uporabi 10‑odstotno povečanje globe na podlagi te točke.

174    V zvezi s tem je Komisija v odgovoru na ukrep procesnega vodstva in na obravnavi navedla, da je v obravnavani zadevi menila, da je bilo povečanje za 10 % primerno glede na to, kar je odločila v Sklepu o recikliranju avtomobilskih akumulatorjev, saj je bila uporaba točke 37 Smernic o načinu določanja glob za nakupni kartel dokaj nova praksa, pri čemer je v obravnavani zadevi to točko uporabila šele drugič po navedenem sklepu.

175    Vendar teh pojasnil Splošno sodišče ne more upoštevati v okviru preverjanja spoštovanja obveznosti obrazložitve, ker jih ni v izpodbijanem sklepu. Spoštovanje obveznosti obrazložitve je treba namreč presojati na podlagi informacij, ki jih ima tožeča stranka na voljo ob vložitvi tožbe, obrazložitve pa razen v izjemnih okoliščinah ni mogoče prvič in naknadno navesti šele pred sodiščem (glej v tem smislu sodbo z dne 19. maja 2021, Ryanair/Komisija (KLM; Covid-19), T‑643/20, EU:T:2021:286, točka 66 in navedena sodna praksa).

176    Vendar to, da takih pojasnil ni, ne more pomeniti, da ni bila obrazložena izbira stopnje povečanja.

177    V zvezi s tem je treba navesti, da se Komisija v nasprotju s trditvami tožečih strank v točki 146 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni zgolj na kratko sklicevala na Sklep o recikliranju avtomobilskih akumulatorjev, da bi utemeljila izbiro stopnje povečanja, temveč se je sklicevala tudi in predvsem na posebnosti te zadeve in potrebo po zagotavljanju odvračilnega učinka.

178    V zvezi s tem v skladu s sodno prakso Komisija izpolni svojo obveznost obrazložitve, kadar v svoji odločbi navede elemente presoje, ki so ji omogočili izmeriti težo in trajanje kršitve. Čeprav ni dolžna navesti vseh številčnih podatkov v zvezi z vsako vmesno stopnjo načina izračuna sprejete globe, pa mora vendarle pojasniti, kako je pretehtala in ocenila elemente, ki jih je upoštevala (glej sodbo z dne 10. julija 2019, Komisija/Icap in drugi, C‑39/18 P, EU:C:2019:584, točka 31 in navedena sodna praksa). Kot je razvidno iz točke 168 zgoraj, je Komisija ustrezno pojasnila dejavnike, ki jih je upoštevala, ko je ugotovila, da je 10‑odstotno povišanje osnovnega zneska globe primerno v skladu s točko 37 Smernic o načinu določanja glob. V nasprotju s trditvami tožečih strank Komisiji, ker ji ni treba navesti številčnih podatkov v zvezi z vsako vmesno stopnjo načina izračuna, ni bilo treba predložiti dodatnih pojasnil glede izbrane posebne stopnje povišanja.

179    Poleg tega je treba pojasniti, da je Komisija med upravnim postopkom tožeči stranki obvestila o tem, da namerava povišati osnovni znesek v skladu s točko 37 Smernic o načinu določanja glob. Na zadnjem sestanku v zvezi s poravnavo 29. oktobra 2019 je bilo zlasti razvidno, da je Komisija tožečima strankama pojasnila, da uporaba splošne metodologije za nakupni kartel pripelje do podcenjevanja gospodarskega pomena kršitve in je zato globa manj odvračilna, zaradi česar namerava v ta namen uporabiti 10‑odstotno povišanje na podlagi te točke. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 100 zgoraj, so ti dejavniki del okvira, v katerem je bil sprejet izpodbijani sklep in glede na katerega je treba presoditi, ali je bil dovolj obrazložen.

180    Glede na vse zgoraj navedeno je treba tretji del drugega tožbenega razloga in posledično ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.

181    Ker prvega in drugega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti, je treba predloga za razglasitev ničnosti zavrniti. Zdaj je treba preučiti predloga za znižanje globe, navedena podredno in v podporo katerima je bil naveden tretji tožbeni razlog.

3.      Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na nesorazmernost globe 

182    Tožeči stranki navajata, da bi bilo treba, tudi če bi Splošno sodišče prva dva tožbena razloga zavrnilo kot neutemeljena, globo, ki jima je bila naložena, šteti za nesorazmerno glede na težo storjene kršitve. Menita, da bi, če bi okoliščine te zadeve utemeljevale kakršno koli povišanje, moralo biti to povišanje precej nižje od 50 % v primeru ponovljene kršitve v skladu s točko 28 Smernic o načinu določanja glob in bistveno nižje v primeru povišanja v skladu s točko 37 istih smernic.

183    V zvezi s tem tožeči stranki naštejeta nekaj dejavnikov, ki bi jih moralo Splošno sodišče upoštevati v okviru svoje neomejene pristojnosti, in predlagata, naj glede na te dejavnike zniža globo, ki jima je bila naložena.

184    Komisija izpodbija navedene dejavnike in navaja, da je zahteva tožečih strank neutemeljena.

185    Spomniti je treba, da je nadzor zakonitosti dopolnjen z neomejeno sodno pristojnostjo, ki je v skladu s členom 261 PDEU sodišču Unije priznana na podlagi člena 31 Uredbe št. 1/2003. Ta pristojnost sodišču Unije omogoča, da preseže zgolj nadzor zakonitosti sankcije in nadomesti presojo Komisije s svojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen (sodbi z dne 8. decembra 2011, Chalkor/Komisija, C‑386/10 P, EU:C:2011:815, točka 63, in z dne 16. julija 2020, Nexans France in Nexans/Komisija, C‑606/18 P, EU:C:2020:571, točka 96).

186    Da bi določilo znesek naložene globe, je sodišče Unije pristojno, da presodi okoliščine obravnavanega primera in vrsto zadevne kršitve. To izvajanje na podlagi člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 pomeni, da je treba za vsako kaznovano podjetje upoštevati težo in trajanje zadevne kršitve ob spoštovanju predvsem načel obrazložitve, sorazmernosti, individualizacije sankcij in enakega obravnavanja, ne da bi bilo Splošno sodišče vezano na okvirna pravila, ki jih je Komisija določila v svojih smernicah (glej v tem smislu sodbi z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točki 89 in 90, ter z dne 16. junija 2022, Sony Optiarc in Sony Optiarc America/Komisija, C‑698/19 P, EU:C:2022:480, točki 173 in 174).

a)      Predlog za znižanje stopnje povišanja na podlagi točke 28 Smernic o načinu določanja glob

187    Tožeči stranki trdita, prvič, da sta nehali sodelovati v kartelu MCAA in sta ga razkrili več kot dvanajst let pred začetkom kršitve, obravnavane v tej zadevi, drugič, da se kršitev, storjena v okviru navedenega kartela, in kršitev, obravnavana v tej zadevi, razlikujeta, da se nanašata na različne proizvode in da naj bi vanju bili vpleteni različni subjekti, tretjič, da je bil ta kartel odkrit z njunimi notranjimi ukrepi skladnosti, četrtič, da družba Clariant GmbH sama ni sodelovala pri vzpostavitvi in delovanju istega kartela, petič, da naj bi zadevno kršitveno ravnanje povzročilo prej zakonito sodelovanje z drugimi udeleženci zadevnega kartela, šestič, da je na splošno manj verjetno, da bodo kršitve v zvezi z nakupnimi cenami povzročile učinke, ki škodujejo konkurenci in zlasti potrošnikom, kot v primeru prodajnih kartelov, in sedmič, da bi bilo 50‑odstotno povišanje osnovnega zneska globe zaradi ponovitve kršitve nesorazmerno v primerjavi z drugimi zadevami, v katerih je bilo naloženo enako povišanje, čeprav je bil primer ponovitve kršitve veliko hujši od tega v obravnavani zadevi.

188    Najprej je treba ugotoviti, da tožeči stranki zgolj ponavljata okoliščine, ki sta jih že poudarili v okviru prvega tožbenega razloga, da bi prosili za znižanje globe. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 50 zgoraj, pa Splošno sodišče meni, da se ne glede na te okoliščine naložitev 50‑odstotnega povišanja ne zdi nesorazmerna glede na razmeroma kratko obdobje, ki je preteklo od ugotovitve prve kršitve člena 101 PDEU v Odločbi MCAA do začetka kršitve istega člena, na katero se nanaša izpodbijani sklep.

189    Dalje, trditev tožečih strank, da je 50‑odstotno povišanje nesorazmerno glede na druge zadeve, v katerih je bila enaka stopnja povišanja uporabljena za hujše ponovitve kršitve, ne more pripeljati do znižanja globe. V zvezi s tem je dovolj navesti, da sta se tožeči stranki v točki 60 replike sklicevali na 28 odločb, v katerih je Komisija uporabila 50‑odstotno povišanje v primerih prve ponovitve kršitve, kot je to v obravnavani zadevi.

190    Nazadnje, trditev tožečih strank, da je nakupni kartel manj škodljiv za normalno konkurenco kot prodajni kartel, ni upoštevna pri presoji, ali je 50‑odstotno povišanje za ponovitev kršitve iz točke 28 Smernic o načinu določanja glob sorazmerno s težo storjene kršitve. Vsekakor je treba v zvezi s tem navesti, da je prvi primer omejevalnega sporazuma, ki je opisan v členu 101(1)(a) PDEU in za katerega je jasno navedeno, da ni združljiv z notranjim trgom, prav primer sporazuma, ki „neposredno ali posredno določ[a] nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja“. Ravnanje, ki je bilo predmet kartela, in sicer usklajevanje elementa cene etilena, je tako izrecno prepovedano s členom 101(1) PDEU, ker gre za notranje omejevanje konkurence na notranjem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2019, Campine in Campine Recycling/Komisija, T‑240/17, neobjavljena, EU:T:2019:778, točka 297 in navedena sodna praksa).

b)      Predlog za znižanje stopnje povišanja na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob

191    Tožeči stranki trdita, prvič, da je ekonomska analiza, ki sta jo predložili Komisiji med upravnim postopkom, pokazala, da zadevno ravnanje ni bistveno vplivalo na nakupno ceno etilena, in drugič, da argumenta, ki ga je Komisija razvila v okviru zadeve v zvezi z recikliranjem avtomobilskih akumulatorjev, po katerem vrednost nakupov ni ustrezna podlaga za osnovni znesek globe, ni mogoče uporabiti v obravnavani zadevi.

192    Vendar je dovolj navesti na eni strani, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 125 zgoraj, povišanje osnovnega zneska globe na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob ni pogojeno s predhodnim dokazovanjem morebitnih dejanskih učinkov očitanega ravnanja na trg, tako da ekonomska analiza, katere namen je dokazati odsotnost vpliva očitanega ravnanja na nakupno ceno etilena, ni pomembna in ne more pripeljati do znižanja globe. Na drugi strani, uporaba 10‑odstotne stopnje za odpravo  nepopolne narave vrednosti nakupov, ki se upošteva za izračun osnovnega zneska globe, se ne zdi nesorazmerna. Tožeči stranki ne navajata nobenega drugega pomembnega dejavnika, ki bi upravičeval znižanje te stopnje.

193    Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

194    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba predloga za znižanje globe zavrniti in je treba torej tožbo zavrniti v celoti.

B.      Nasprotna tožba Komisije

195    Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj poviša globo v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti, tako da tožečima strankama ne prizna še 10 % za njuno sodelovanje med upravnim postopkom na podlagi točke 32 obvestila o poravnavi.

196    Komisija trdi, da tožeči stranki s to tožbo izpodbijata višino globe, ki je bila kljub temu bistven element njune vloge za poravnavo in je bila predmet skupnega dogovora.

197    V zvezi s tem Komisija navaja, da tožeči stranki nista odstopili od postopka poravnave, čeprav se nista strinjali z uporabo točk 28 in 37 Smernic o načinu določanja glob. Nasprotno, tožeči stranki naj bi se zavezali, da bosta nadaljevali postopek poravnave, tako da sta predložili svojo vlogo za poravnavo in priznali, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ustrezno odraža vsebino te vloge.

198    Komisija dodaja, da podjetje pozove, naj predloži vlogo za poravnavo, zaradi obstoja „skupnega dogovora“ o obsegu morebitnih očitkov in oceni verjetnega razpona glob, ki bodo naložene. Ta razpon mora biti naveden v vlogi za poravnavo. Po mnenju Komisije je treba šteti, da če znesek globe, naveden v končnem sklepu, ne presega najvišjega zneska razpona, ki je bil predmet pogovorov, ki so pripeljali do vloge za poravnavo, končna odločitev odraža vlogo za poravnavo v tem pogledu.

199    Izpodbijanje bistvenega elementa vloge za poravnavo s strani tožečih strank pa naj bi ogrozilo namen postopka poravnave.

200    V zvezi s tem Komisija navaja, prvič, da je postopek poravnave po svoji naravi dvostransko zavezujoč. Stranki naj bi imeli možnost in celo dolžnost opozoriti na vse ovire, ki jima preprečujejo, da bi dosegli skupni dogovor. Po njenem mnenju je bil pristop, ki sta ga tožeči stranki uporabili v upravnem postopku, zgolj strateški in je pomenil le sredstvo za dosego znižanja globe, da bi lahko pozneje izpodbijali sklep na podlagi istih dejavnikov, ki so bili predmet skupnega dogovora, in tako dosegli nadaljnje znižanje s strani sodišča Unije.

201    Drugič, Komisija trdi, da večja učinkovitost, ki se jo želi doseči s postopkom poravnave, v obravnavani zadevi na splošno ni več dosežena. Namen postopka poravnave naj bi bil po eni strani omogočiti hitrejše obravnavanje kartelnih zadev, po drugi strani pa z istimi sredstvi obravnavati več kartelnih zadev. Ker pa so bila sredstva Komisije mobilizirana tako za upravno kot sodno fazo te zadeve, kar je povzročilo dodatno delo, naj Komisija ne bi mogla obravnavati večjega števila zadev.

202    Čeprav Komisija priznava, da ji je koristilo, da tožeči stranki nista izpodbijali nekaterih elementov v zvezi z njuno odgovornostjo in kršitvijo ter da nista zahtevali dostopa do dokumentov v spisu, poudarja, da je vložila dodatna sredstva v organizacijo več sestankov s strankama v zvezi z dvema spornima povišanjema. Poleg tega naj Komisija ne bi prihranila nobenih sredstev, kar zadeva obrazložitev in utemeljitev izračuna zneska globe iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in končnega sklepa.

203    Komisija poudarja, da ni mogoče naknadno količinsko opredeliti stopnje sodelovanja stranke v postopku poravnave. Navaja, da zato težko ugotovi, ali bi začela postopek poravnave, če bi bilo sodelovanje podjetij omejeno ali ga sploh ne bi bilo, vendar pa je bila vseeno lahko dosežena določena večja učinkovitost.

204    Tretjič, Komisija poudarja, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 29. aprila 2004, Tokai Carbon in drugi/Komisija (T‑236/01, od T‑244/01 do T‑246/01, T‑251/01 in T‑252/01, EU:T:2004:118), sprejelo, da se lahko ugodnost znižanja globe zaradi prizanesljivosti odvzame in globa zviša, če se odnos tožeče stranke spremeni in ta prvič pred Splošnim sodiščem izpodbija elemente, ki jih ni izpodbijala ali jih je priznala med upravnim postopkom. Poleg te sodbe naj bi Splošno sodišče v drugih zadevah v okviru svoje neomejene pristojnosti preučilo, ali je primerno odvzeti znižanje, ki so ga stranke v sporu pridobile v zameno za sodelovanje v upravnem postopku, čeprav pogoji za tak odvzem niso bili izpolnjeni.

205    Četrtič, Komisija meni, da je pravica tožečih strank do sodnega nadzora v celoti spoštovana. Po njenem mnenju uveljavljanje te pravice ne pomeni, da tožba ne vpliva na globo. Odvzem 10‑odstotnega znižanja v postopku poravnave naj ne bi pomenil kazni za tožeči stranki za uveljavljanje pravice do sodnega nadzora, temveč naj bi bil zgolj posledica dejstva, da postavljata pod vprašaj elemente, ki sta jih priznali in potrdili med upravnim postopkom.

206    Zato Komisija predlaga, da se ugodnost znižanja globe, ki je bila tožečima strankama priznana kot nagrada za njuno sodelovanje, odvzame. Splošnemu sodišču torej predlaga, naj zviša globo, naloženo tožečima strankama, na 181.731.000 EUR.

207    Tožeči stranki zavračata trditve Komisije.

1.      Uvodni premisleki o postopku poravnave

208    Postopek poravnave je bil vzpostavljen z Uredbo Komisije (ES) št. 622/2008 z dne 30. junija 2008 o spremembi Uredbe št. 773/2004 glede vodenja postopkov poravnave v kartelnih zadevah (UL 2008, L 171, str. 3). Ta postopek je bil natančneje opredeljen v obvestilu o poravnavi.

209    V skladu z uvodno izjavo 4 Uredbe št. 622/2008 postopek poravnave Komisiji omogoča, da kartelne zadeve obravnava hitreje in učinkoviteje. Namen tega postopka je torej poenostaviti in pospešiti upravne postopke in Komisiji omogočiti, da z istimi sredstvi obravnava več zadev (glej v tem smislu sodbo z dne 20. maja 2015, Timab Industries in CFPR/Komisija, T‑456/10, EU:T:2015:296, točka 60).

210    Postopek poravnave v bistvu določa, da podjetja, ki so predmet preiskave in ki se soočijo z obremenilnimi dokazi ter se odločijo poravnati, priznajo svoje sodelovanje pri kršitvi, se pod določenimi pogoji odpovejo pravici do dostopa do upravnega spisa in pravici do zaslišanja ter soglašajo s sprejetjem ugotovitev o možnih kršitvah in končnega sklepa v dogovorjenem uradnem jeziku Unije (obvestilo o poravnavi, točka 20). Dalje, če ugotovitev o možnih kršitvah ustrezno vključuje njihove vloge za poravnavo, morajo ta podjetja v določenem roku v odgovoru potrditi, da navedena ugotovitev ustreza vsebini njihovih vlog, in se zato še naprej zavezujejo, da bodo sodelovala v postopku poravnave (obvestilo o poravnavi, točka 26). V zameno jim Komisija lahko prizna 10‑odstotno znižanje zneska globe, ki bi jim bila naložena na koncu rednega postopka na podlagi smernic o načinu določanja glob in obvestila o prizanesljivosti (obvestilo o poravnavi, točke od 30 do 33) (glej v tem smislu sodbo z dne 20. maja 2015, Timab Industries in CFPR/Komisija, T‑456/10, EU:T:2015:296, točki 61 in 62).

211    Iz uvodne izjave 4 Uredbe št. 622/2008 in točke 5 obvestila o poravnavi izhaja, da mora Komisija upoštevati možnost, da se v razumnem roku z vpletenimi strankami sklene skupni dogovor glede obsega morebitnih očitkov, ob upoštevanju dejavnikov, kot so število vpletenih strank, predvidljiva nasprotujoča si stališča glede pripisovanja odgovornosti in obseg izpodbijanja dejanskih ugotovitev. Iz te uvodne izjave tudi izhaja, da lahko Komisija upošteva še druge preudarke, ki niso povezani z dosego učinkovitosti postopkov, na primer možnost, da bi se s tem ustvaril precedenčni primer. Komisija ima torej široko polje proste presoje za odločitev, v katerih primerih bi bilo umestno doseči dogovor o poravnavi (glej v tem smislu sodbo z dne 20. maja 2015, Timab Industries in CFPR/Komisija, T‑456/10, EU:T:2015:296, točka 64).

212    Postopek poravnave v glavnem poteka tako. Ta postopek začne Komisija v dogovoru z zadevnimi podjetji (obvestilo o poravnavi, točke 5, 6 in 11). Komisija na začetku postopka podjetjem v preiskavi, ki sodelujejo pri poravnavi, na dvostranskih pogovorih posreduje bistvene elemente, „kot so domnevna dejstva, opredelitev teh dejstev, teža in trajanje domnevnega kartela, pripisovanje odgovornosti, ocena razpona morebitnih glob ter dokazi, uporabljeni za opredelitev morebitnih očitkov“ (obvestilo o poravnavi, točka 16). Tako bodo lahko stranke dejansko izrazile svoja mnenja o morebitnih očitkih Komisije proti njim in ob poznavanju celotne zadeve sprejele neuradno odločitev, ali bodo poravnavo sklenile ali ne (obvestilo o poravnavi, točka 16) (sodba z dne 20. maja 2015, Timab Industries in CFPR/Komisija, T‑456/10, EU:T:2015:296, točki 66 in 67).

213    Po posredovanju teh informacij se lahko zadevna podjetja odločijo, ali bodo sodelovala v postopku poravnave in podala vlogo za poravnavo. Vloga za poravnavo mora med drugim vsebovati jasno in nedvoumno priznanje strank o odgovornosti za kršitev, navedbo najvišjega zneska globe, za katerega stranke predvidevajo, da jim bo naložen s strani Komisije, in s katerim bi soglašale v okviru postopka poravnave, potrdilo strank, da ob upoštevanju zgoraj navedenega ne nameravajo zahtevati dostopa do spisa ali ponovnega ustnega zaslišanja, razen če Komisija ne vključi njihovih vlog za poravnavo v ugotovitev o možnih kršitvah in odločbo (obvestilo o poravnavi, točka 20) (glej v tem smislu sodbo z dne 20. maja 2015, Timab Industries in CFPR/Komisija, T‑456/10, EU:T:2015:296, točka 68).

214    Po tem priznanju o odgovornosti in izjavah zadevnih podjetij jim Komisija posreduje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in nato sprejme končno odločitev. Ta temelji predvsem na dejstvu, da so stranke nedvoumno priznale svojo odgovornost, niso ugovarjale obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in so še vedno pripravljene na sklenitev poravnave (obvestilo o poravnavi, točke od 23 do 28) (sodba z dne 20. maja 2015, Timab Industries in CFPR/Komisija, T‑456/10, EU:T:2015:296, točka 69).

215    Če se zadevno podjetje odloči, da se ne poravna, se za postopek za sprejetje končne odločitve uporabijo splošne določbe Uredbe št. 773/2004, in ne določbe o postopku poravnave. Enako velja, če se Komisija odloči končati postopek poravnave (obvestilo o poravnavi, točke 19, 27 in 29) (sodba z dne 20. maja 2015, Timab Industries in CFPR/Komisija, T‑456/10, EU:T:2015:296, točka 70).

216    Končni sklepi Komisije, sprejeti na koncu postopka poravnave na podlagi členov 7 in 23 Uredbe št. 1/2003, so predmet sodnega nadzora v skladu s členom 263 PDEU (obvestilo o poravnavi, točka 41).

2.      Potek postopka poravnave

217    Med pogovori med Komisijo in tožečima strankama med 18. septembrom 2018 in 29. oktobrom 2019 je Komisija navedla očitke, ki jih je nameravala uveljavljati zoper njiju, in svojo namero, da globo na podlagi točk 28 in 37 Smernic o načinu določanja glob poviša za 50 oziroma 10 %. Tožeči stranki sta imeli možnost predložiti svoje pripombe.

218    Tožeči stranki sta 20. novembra 2019 predložili vlogo za poravnavo, v kateri sta med drugim priznali svojo odgovornost za sodelovanje v kartelu, obravnavanem v tej zadevi, in izjavili, da se strinjata z naložitvijo globe, ki ne presega 159.663.000 EUR.

219    Komisija je sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem je med drugim navedla povišanje osnovnega zneska globe na podlagi točk 28 in 37 Smernic o načinu določanja glob, ne da bi navedla natančno stopnjo predvidenega povišanja. V odgovoru na navedeno obvestilo sta tožeči stranki potrdili, da to ustrezno odraža vsebino njune vloge za poravnavo in da sta še naprej v celoti zavezani nadaljevati s postopkom poravnave.

3.      Utemeljenost nasprotne tožbe Komisije

220    Kot je bilo poudarjeno v točki 185 zgoraj, je sodišče Unije na podlagi svoje neomejene pristojnosti pooblaščeno, da ne opravi le nadzora zakonitosti sankcije, ampak tudi odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen.

221    Sicer so tožeče stranke tiste, ki najpogosteje predlagajo, naj sodišče uporabi svojo neomejeno sodno pristojnost, tako da zmanjša globo, vendar pa nič ne nasprotuje temu, da lahko tudi Komisija sodišču Unije predloži vprašanje višine globe in predlaga njeno povišanje (sodba z dne 8. oktobra 2008, Schunk in Schunk Kohlenstoff-Technik/Komisija, T‑69/04, EU:T:2008:415, točka 244).

222    Čeprav torej ni izključeno, da Splošno sodišče na podlagi nasprotne tožbe Komisije odloči, da bo povišalo globo, mora Komisija dokazati, da je predlagano povišanje globe primerno, zlasti glede na dejstva in okoliščine, ki so se pokazale med postopkom in za katere Komisija ob sprejetju svojega sklepa ni vedela. Vendar je treba ugotoviti, da Komisija ni dokazala, da je tako povišanje v tem primeru ustrezno.

223    Trditev Komisije glede 10‑odstotne ugodnosti za sodelovanje med upravnim postopkom namreč temelji na napačni predpostavki, da tožeči stranki s to tožbo izpodbijata elemente, ki sta jih priznali v svoji vlogi za poravnavo ali ki sta jih sprejeli med navedenim postopkom.

224    V zvezi s tem je treba spomniti, da točka 16 obvestila o poravnavi določa, da so stranke med pogovori o poravnavi med drugim obveščene o „ocenah razpona verjetnih glob“. Iz točke 17 navedenega obvestila izhaja, da mora biti ta element predmet „skupnega dogovora“ po dvostranskih pogovorih, preden Komisija podjetjem določi rok za predložitev vloge za poravnavo. V zvezi z zneskom globe točka 20 tega obvestila določa, da morajo vloge za poravnavo vsebovati „navedbo najvišjega zneska globe, za katerega stranke predvidevajo, da jim bo naložen s strani Komisije, in s katerim bi soglašale v okviru postopka poravnave“.

225    Strankam v postopku poravnave torej ni treba sprejeti končnega zneska globe in vseh njenih parametrov, kot so prilagoditve na podlagi točk 28 in 37 Smernic o načinu določanja glob, da bi se lahko poravnale, temveč le verjetni razpon ali najvišji znesek globe.

226    V obravnavani zadevi, kot je razvidno iz točke 218 zgoraj, sta tožeči stranki v svoji vlogi za poravnavo sprejeli le najvišji znesek globe, ki jima jo je nameravala naložiti Komisija. Povišanji na podlagi točk 28 in 37 Smernic o načinu določanja glob torej nista bili bistveni element te vloge. Zato potrditve tožečih strank, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ustrezno odraža njuno vlogo za poravnavo, ni mogoče razlagati kot sprejetje povišanj na podlagi navedenih točk, zlasti ker v obvestilu niso bile navedene stopnje povišanj, ki jih je Komisija nameravala uporabiti.

227    Trditve Komisije, da najvišji znesek globe vključuje povišanji, predvideni s točkama 28 in 37 Smernic o načinu določanja glob, ni mogoče sprejeti. Kot upravičeno navajata tožeči stranki v odgovoru na ukrep procesnega vodstva, dejstva, da sta se strinjali z najvišjim zneskom globe v njuni vlogi za poravnavo, namreč ni mogoče enačiti s strinjanjem z njenim natančnim končnim zneskom, z metodami njenega izračuna in z razlogi, zaradi katerih je Komisija določila tak končni znesek.

228    V zvezi s tem je treba pripomniti, da bi se Komisija v izpodbijanem sklepu lahko odločila, da ne bo povišala globe v skladu s točkama 28 in 37 Smernic o načinu določanja glob, ali celo da bo uporabila stopnje povišanja, nižje od tistih, ki so bile nazadnje sprejete. Tožeči stranki sta torej šele po tem, ko sta se seznanili z izpodbijanim sklepom, v katerem je Komisija odločila o končnem znesku globe v skladu s točko 30 obvestila o poravnavi, lahko koristno izpodbijali parametre za izračun tega zneska, kot navajata v odgovoru na ukrep procesnega vodstva.

229    Poleg tega je treba opozoriti, kot priznava tudi sama Komisija, da v dvostranskih pogovorih o poravnavi ni bilo doseženo soglasje med Komisijo in tožečima strankama glede povišanj, uporabljenih na podlagi točk 28 in 37 Smernic o načinu določanja glob. Iz končnih pripomb v zapisniku zadnjega sestanka o poravnavi z dne 29. oktobra 2019 je namreč razvidno, da je predstavnik tožečih strank ponovno izrazil svoje nestrinjanje v zvezi z uporabo obeh zgoraj navedenih točk. Zato ni mogoče trditi, da sta Komisija in tožeči stranki dosegli skupni dogovor glede teh povišanj.

230    Zato v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, tožeči stranki v svoji vlogi za poravnavo nista izrecno sprejeli povišanj globe, uporabljenih na podlagi točk 28 in 37 Smernic o načinu določanja glob, niti ti povišanji nista bili predmet skupnega dogovora. Ker tožeči stranki s to tožbo izpodbijata znesek globe, ki jima je bila naložena, z zatrjevanjem, da je bila uporaba teh točk nepravilna, Komisija ni dokazala, da bi bilo upravičeno, če jima ne bi priznala 10‑odstotne ugodnosti kot nagrado za njuno sodelovanje med upravnim postopkom.

231    Druge trditve, ki jih je navedla Komisija, ne morejo ovreči tega sklepa.

232    Prvič, Komisija trdi, da se tožeči stranki nista umaknili iz postopka poravnave in ji nista povedali, da po njunem mnenju ni mogoče doseči skupnega dogovora, čeprav bi bili dolžni navesti vsako oviro, ki jima preprečuje, da bi dosegli tak dogovor. Meni, da je bil pristop, ki sta ga tožeči stranki uporabili v upravnem postopku, zgolj strateški in je pri sodelovanju šlo le za sredstvo za dosego znižanja globe, da bi lahko nato poskušali doseči nadaljnje znižanje s strani sodišča Unije.

233    Vendar, kot izhaja iz točke 225 zgoraj, strankam v postopku poravnave ni treba sprejeti končnega zneska globe in vseh njenih parametrov, kot so prilagoditve na podlagi točk 28 in 37 Smernic o načinu določanja glob, da bi se lahko poravnale. Poleg tega zadostuje ugotoviti, tako kot je bilo poudarjeno v točki 229 zgoraj, da sta tožeči stranki med dvostranskimi pogovori izrazili svoje nestrinjanje z uporabo točk 28 in 37 Smernic o načinu določanja glob, tako da tožeči stranki Komisije v nasprotju z njeno trditvijo nista zavajali.

234    Poleg tega je treba spomniti, da ima – kot je bilo navedeno v točki 211 zgoraj – v skladu s točko 5 obvestila o poravnavi Komisija široko polje diskrecije za odločitev, v katerih primerih bi bilo ustrezno preveriti interes stranke za sodelovanje v pogovorih o poravnavi ter se odločiti za sodelovanje v teh pogovorih ali prekiniti to sodelovanje ali skleniti končno poravnavo. Zato se lahko Komisija kadar koli v postopku odloči, da v celoti prekine pogovore o poravnavi. V obravnavani zadevi ni menila, da bi bilo primerno prekiniti pogovore, čeprav je bila seznanjena z nestrinjanjem tožečih strank glede uporabe točk 28 in 37 Smernic o načinu določanja glob.

235    Drugič, Komisija trdi, da večja učinkovitost, ki se je želela doseči s postopkom poravnave, na splošno ni več dosežena.

236    V zvezi s tem je treba spomniti, da je namen postopka poravnave omogočiti Komisiji hitrejše in učinkovitejše obravnavanje kartelnih zadev ter ji tako omogočiti, da z istimi sredstvi obravnava več zadev (glej točko 209 zgoraj).

237    Vendar pa je, kot priznava Komisija, z nadaljevanjem postopka poravnave s tožečima strankama dosegla postopkovne koristi. V zvezi s tem je po eni strani lahko pripravila poenostavljeno različico obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijanega sklepa v enem jeziku. Po drugi strani pa ji ni bilo treba pripraviti nezaupne različice navedenega obvestila, organizirati zaslišanja ali urediti dostopa do spisa za tožeči stranki. Komisija je torej imela koristi od učinkovitejšega postopka, kar, kot pravilno poudarjata tožeči stranki, je še vedno res ne glede na vložitev te tožbe.

238    Kar zadeva uporabo dodatnih sredstev za organizacijo sestankov s strankama glede dveh spornih povišanj, je treba to šteti za uporabo sredstev, ki so neločljivo povezana s postopkom poravnave.

239    Poleg tega je nezmožnost naknadne količinske opredelitve koristi, ki se lahko ohranijo med upravnim postopkom ali pa ne, nepomembna. Iz točke 17 obvestila o poravnavi je razvidno, da Komisija pozove podjetje k predložitvi vloge za poravnavo le, če „zavzame predhodno stališče, da bo ob upoštevanju skupnega doseženega napredka verjetno dosežena večja učinkovitost postopkov“. Zato mora predhodno presoditi učinkovitost postopka glede na pogovore, ki jih je začela s strankama, in na tej podlagi odločiti, ali bo v okviru diskrecijske pravice nadaljevala postopek poravnave ali ne.

240    Tretjič, Komisija trdi, da čeprav priznava pravico tožečih strank, da vložijo tožbo zoper izpodbijani sklep, uveljavljanje te pravice ne pomeni, da tožba ne vpliva na globo. Sklicuje se zlasti na sodbo z dne 29. aprila 2004, Tokai Carbon in drugi/Komisija (T‑236/01, od T‑244/01 do T‑246/01, T‑251/01 in T‑252/01, EU:T:2004:118), izdano v okviru znižanj globe v skladu z Obvestilom Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 1996, C 207, str. 4), v kateri naj bi Sodišče prve stopnje odločilo, da se tako znižanje tožeči stranki lahko odvzame.

241    Sodišče prve stopnje je sicer v sodbi, navedeni v točki 240 zgoraj, ugodilo predlogu Komisije za povišanje globe in navedlo, da je morala Komisija v nasprotju z vsemi pričakovanji, ki jih je lahko upravičeno imela na podlagi objektivnega sodelovanja tožeče stranke med upravnim postopkom, pripraviti in predstaviti obrambo pred Sodiščem prve stopnje, v kateri se je osredotočila na izpodbijanje dejstev kršitve, za katera je upravičeno menila, da jih tožeča stranka ne bo več izpodbijala.

242    Vendar zadostuje navesti, da v obravnavani zadevi tožeči stranki izpodbijata povišanja, uporabljena na podlagi točk 28 in 37 Smernic o načinu določanja glob, ki niso bila navedena v njuni vlogi za poravnavo in ki jih med upravnim postopkom nista sprejeli. Komisija torej ni mogla izhajati iz predpostavke, da jih ne bosta več izpodbijali v okviru tožbe.

243    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba nasprotno tožbo Komisije zavrniti.

IV.    Stroški

244    V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Člen 134(3) istega poslovnika določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, nosi vsaka svoje stroške. Vendar lahko Splošno sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

245    V obravnavani zadevi tožeči stranki nista uspeli s tožbo, Komisija pa ni uspela z nasprotno tožbo. Ker je ta predlagala le manjše povišanje globe, je treba ugotoviti, da s predlogi in tožbenimi razlogi nista uspeli predvsem tožeči stranki. V teh okoliščinah je treba odločiti, da tožeči stranki nosita svoje stroške in 90 % stroškov Komisije, medtem ko Komisija nosi 10 % svojih stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Nasprotna tožba Evropske komisije se zavrne.

3.      Družbi Clariant AG in Clariant International AG nosita svoje stroške in 90 % stroškov, ki so nastali Komisiji.

4.      Komisija nosi 10 % svojih stroškov.

van der Woude De Baere Steinfatt

Kecsmár       Kingston

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 18. oktobra 2023.

Podpisi

Kazalo

I. Dejansko stanje

A. Upravni postopek

B. Izpodbijani sklep

1. Opis kršitve

2. Izračun zneska globe, naložene tožečima strankama

II. Predlogi strank

III. Pravo

A. Predloga za razglasitev ničnosti in znižanje globe

1. Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Komisija napačno povišala osnovni znesek globe na podlagi točke 28 Smernic o načinu določanja glob

a) Prvi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da Komisija ni uporabila svoje diskrecijske pravice

b) Drugi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da sta bili tožeči stranki neupravičeno opredeljeni kot ponovni kršiteljici

1) Prvi očitek, ki se nanaša na to, da ni podobnosti med kršitvijo, storjeno v okviru kartela MCAA, in kršitvijo, obravnavano v tej zadevi

2) Drugi očitek, ki se nanaša na obdobje, ki je preteklo med obema kršitvama

3) Tretji očitek se nanaša na to, da prej ni bila naložena denarna kazen

4) Četrti očitek, ki se nanaša na neupoštevanje drugih okoliščin

c) Tretji del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve

2. Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Komisija v skladu s točko 37 Smernic o načinu določanja glob napačno povečala osnovni znesek globe

a) Prvi del drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da Komisija ni uporabila svoje diskrecijske pravice

b) Drugi del drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo povečanja na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob

1) Prvi očitek, ki se nanaša na to, da vrednost nakupov ne pomeni podcenjevanja gospodarskega pomena kršitve v tej zadevi

2) Drugi očitek, ki se nanaša na to, da povečanje globe ni bilo potrebno za zagotovitev odvračilnega učinka

3) Tretji očitek, ki se nanaša na to, da bi uporaba povečanja v vseh primerih nakupnih kartelov povzročila pretirano sistematično odvračanje

4) Četrti očitek, ki se nanaša na nepomembnost Sklepa o recikliranju avtomobilskih akumulatorjev, ker naj bi se zadevni kartel nanašal le na manjši del cene

5) Peti očitek, ki se nanaša na to, da so morebitni dobički iz nakupnih kartelov manjši od dobičkov iz prodajnih kartelov

c) Tretji del drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve

3. Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na nesorazmernost globe

a) Predlog za znižanje stopnje povišanja na podlagi točke 28 Smernic o načinu določanja glob

b) Predlog za znižanje stopnje povišanja na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob

B. Nasprotna tožba Komisije

1. Uvodni premisleki o postopku poravnave

2. Potek postopka poravnave

3. Utemeljenost nasprotne tožbe Komisije

IV. Stroški

*      Jezik postopka: angleščina.