SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi razširjeni senat)
z dne 24. januarja 2024(*)
„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in nekaterih investicijskih podjetij (EMR) – Enotni sklad za reševanje (ESR) – Sklep EOR o izračunu predhodnih prispevkov za leto 2021 – Obveznost obrazložitve – Pravica do izjave – Načelo pravne varnosti – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Ugovor nezakonitosti – Časovna omejitev učinkov sodbe“
V zadevi T‑347/21,
Hypo Vorarlberg Bank AG s sedežem v Bregenzu (Avstrija), ki jo zastopajo G. Eisenberger, A. Brenneis in J. Holzmann, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Enotnemu odboru za reševanje (EOR), ki ga zastopajo J. Kerlin, D. Ceran in C. Flynn, agenti, skupaj z B. Meyringom, T. Klupschem in S. Iancem, odvetniki,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropskega parlamenta, ki ga zastopajo J. Etienne, M. Menegatti in G. Bartram, agenti,
in
Sveta Evropske unije, ki ga zastopajo J. Bauerschmidt, J. Haunold in A. Westerhof Löfflerová, agenti,
intervenienta,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat),
v sestavi A. Kornezov, predsednik, G. De Baere, D. Petrlík (poročevalec), K. Kecsmár, sodniki, in S. Kingston, sodnica,
sodna tajnica: S. Jund, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 2. marca 2023
izreka naslednjo
Sodbo(1)
1 Tožeča stranka, Hypo Vorarlberg Bank AG, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa SRB/ES/2021/22 Enotnega odbora za reševanje (EOR) z dne 14. aprila 2021 o izračunu predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje za leto 2021 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) v delu, v katerem se nanaša nanjo.
[…]
III. Predlogi strank
18 Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:
– izpodbijani sklep vključno s prilogami razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanjo;
– EOR naloži plačilo stroškov.
19 EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov;
– podredno, v primeru razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa ohrani učinke navedenega sklepa do njegove nadomestitve ali vsaj šest mesecev od datuma, ko bo sodba postala pravnomočna.
20 Evropski parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne v delu, v katerem temelji na ugovoru nezakonitosti Direktive 2014/59 in Uredbe št. 806/2014;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
21 Svet Evropske unije Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
IV. Pravo
[…]
B. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na zakonitost izpodbijanega sklepa
1. Drugi tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka zaradi nezadostne obrazložitve izpodbijanega sklepa
145 Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep ne izpolnjuje zahtev glede obveznosti obrazložitve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU ter člena 41(1) in (2)(c) Listine.
146 Drugi tožbeni razlog je v bistvu razdeljen na pet delov.
a) Uvodne ugotovitve
147 Člen 296, drugi odstavek, PDEU določa, da se pravni akti obrazložijo. Prav tako pravica do dobrega upravljanja, določena v členu 41 Listine, določa obveznost institucij, organov, uradov in agencij Unije, da svoje odločitve obrazložijo.
148 Obrazložitev odločbe institucije, organa, urada ali agencije Unije je še posebej pomembna, ker zadevni osebi omogoča, da se ob popolnem poznavanju zadeve odloči, ali namerava vložiti tožbo zoper to odločbo, pristojnemu sodišču pa, da opravi nadzor, in je torej eden od pogojev za učinkovitost sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 103 in navedena sodna praksa).
149 Taka obrazložitev mora biti prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. V zvezi s tem v obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje, ter zlasti interes za pojasnila, ki bi ga lahko imele osebe, na katere se akt nanaša. Zato je akt, ki posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 104 in navedena sodna praksa).
150 Za preučitev, ali je obrazložitev sklepa o določitvi predhodnih prispevkov zadostna, je treba spomniti, prvič, da iz sodne prakse Sodišča ni mogoče sklepati, da mora obrazložitev vsake odločbe institucije, organa, urada ali agencije Unije, s katero se zasebnemu gospodarskemu subjektu naloži plačilo denarnega zneska, nujno vsebovati vse elemente, ki njenemu naslovniku omogočajo, da preveri pravilnost izračuna višine tega denarnega zneska (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 105 in navedena sodna praksa).
151 Drugič, institucije, organi, uradi in agencije Unije so na podlagi načela varovanja poslovne skrivnosti, ki je splošno načelo prava Unije, ki je konkretizirano zlasti v členu 339 PDEU, načeloma zavezani, da konkurentom zasebnega gospodarskega subjekta ne razkrijejo zaupnih informacij, ki jih je ta predložil (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 109 in navedena sodna praksa).
152 Tretjič, če bi se štelo, da mora obrazložitev sklepa EOR o določitvi predhodnih prispevkov institucijam nujno omogočiti, da preverijo pravilnost izračuna njihovega predhodnega prispevka, bi to nujno pomenilo, da se zakonodajalcu Unije prepove uvedba metode izračuna tega prispevka, ki vključuje podatke, katerih zaupnost je varovana s pravom Unije, in bi se zato pretirano zmanjšala široka diskrecijska pravica, ki jo mora imeti ta zakonodajalec za to, tako da se mu med drugim prepreči uporaba metode, s katero je mogoče zagotoviti dinamično prilagoditev financiranja ESR spremembam finančnega sektorja, s primerjalnim upoštevanjem zlasti finančnega položaja vsake institucije z dovoljenjem na ozemlju sodelujoče države članice (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 118).
153 Četrtič, čeprav iz navedenega izhaja, da je treba obveznost obrazložitve, ki jo ima EOR, zaradi logike sistema financiranja ESR in metode izračuna, ki jo je vzpostavil zakonodajalec Unije, uravnotežiti z obveznostjo EOR, da spoštuje poslovno skrivnost zadevnih institucij, pa zadnjenavedene obveznosti ni treba razlagati tako široko, da obveznosti obrazložitve odvzame vsebino (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 120).
154 Vendar v okviru tehtanja obveznosti obrazložitve z načelom varovanja poslovne skrivnosti ni mogoče šteti, da obrazložitev odločbe, s katero se zasebnemu gospodarskemu subjektu naloži plačilo denarnega zneska, ne da bi mu bili predloženi vsi elementi, na podlagi katerih je mogoče natančno preveriti izračun višine tega zneska, v vseh primerih nujno posega v bistvo obveznosti obrazložitve (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 121).
155 Glede sklepa EOR o določitvi predhodnih prispevkov je treba šteti, da je obveznost obrazložitve spoštovana, kadar imajo osebe, na katere je ta sklep naslovljen, čeprav jim niso bili posredovani podatki, za katere velja poslovna skrivnost, na voljo metodo izračuna, ki jo je uporabil EOR, in zadostne informacije, da v bistvu razumejo, kako se je njihov posamični položaj upošteval pri izračunu njihovega predhodnega prispevka glede na položaj vseh drugih zadevnih institucij (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 122).
156 V takem primeru lahko namreč te osebe preverijo, ali je bil njihov predhodni prispevek določen samovoljno, ob neupoštevanju resničnosti njihovega gospodarskega položaja ali z uporabo podatkov o preostalem finančnem sektorju, ki niso verjetni. Navedene osebe lahko tako razumejo utemeljitve sklepa o določitvi njihovega predhodnega prispevka in presodijo, ali je koristno vložiti tožbo zoper ta sklep, tako da bi bilo pretirano od EOR zahtevati, naj predloži vsakega od številčnih elementov, na katere se opira izračun predhodnega prispevka vsake zadevne institucije (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 123).
157 Iz navedenega izhaja, da EOR instituciji med drugim ni dolžan predložiti podatkov, na podlagi katerih bi lahko v celoti preverila pravilnost vrednosti multiplikatorja za prilagoditev, saj bi to preverjanje pomenilo, da ima na voljo podatke, za katere velja poslovna skrivnost v zvezi z gospodarskim položajem vsake od drugih zadevnih institucij (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 135).
158 Vendar mora EOR v zbirni in anonimizirani obliki objaviti informacije o teh institucijah, ki se uporabljajo za izračun tega prispevka, ali jih posredovati zadevnim institucijam, če je te informacije mogoče posredovati brez poseganja v poslovno skrivnost (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 166).
159 Med informacijami, ki jih je treba tako dati na voljo institucijam, so med drugim mejne vrednosti vsakega razreda in mejne vrednosti kazalnikov tveganja, ki se nanašajo na njih, na podlagi katerih je bil predhodni prispevek institucij prilagojen njihovemu profilu tveganja (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 167).
160 Trditve tožeče stranke v okviru drugega tožbenega razloga je treba preučiti ob upoštevanju teh ugotovitev.
b) Prvi del: obrazložitev določitve letne ciljne ravni
161 Po mnenju tožeče stranke izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni. Zlasti ni jasno, zakaj EOR – glede na gospodarske posledice pandemije covida‑19 na bančni sektor – ni določil nižje letne ciljne ravni, tako kot je to storil v preteklih letih.
162 V zvezi s tem naj bi se EOR omejil na stereotipne in splošne trditve ter na naštevanje kazalnikov, ki jih je treba upoštevati pri določitvi letne ciljne ravni, ne da bi pojasnil, kako je te kazalnike ocenil. Zlasti naj ne bi pojasnil, kako je presojal morebitne prociklične učinke predhodnih prispevkov na finančni položaj institucij in posledice te presoje za določitev letne ciljne ravni.
163 Zato naj tožeča stranka na podlagi izpodbijanega sklepa ne bi mogla presoditi, ali je z določitvijo letne ciljne ravni na osmino od 1,35 % namesto od 1 % povprečnega zneska kritih vlog v letu 2020 izpolnjena zahteva iz ureditve, ki se uporablja, v skladu s katero letna ciljna raven ne sme presegati ene osmine končne ciljne ravni.
164 EOR odgovarja, da se mora zaradi v prihodnost usmerjene in izčrpne narave izračuna končne ciljne ravni nujno opreti na določene predpostavke in na svoje strokovno znanje, da bi oblikoval napovedi pri določitvi takšne ravni za vsako prispevno obdobje. Poleg tega naj bi iz točk od 43 do 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajalo, da je EOR pri analizi faze gospodarskega cikla in morebitnih procikličnih učinkov, ki jih lahko imajo predhodni prispevki na finančni položaj institucij, ustrezno upošteval pandemijo covida‑19.
165 Poleg tega naj tožeča stranka ne bi upoštevala dinamičnosti končne ciljne ravni, ki naj bi izhajala iz dejstva, da bo vsota kritih vlog, uporabljena kot referenčna vrednost ob koncu prvotnega obdobja, po naravi znana šele 31. decembra 2023 in jo je pred tem datumom mogoče le napovedati. V zvezi s tem naj bi bil izpodbijani sklep zadostno obrazložen, tudi če natančen znesek končne ciljne ravni ni izrecno naveden. Iz tega sklepa naj bi namreč izhajalo, da bi se morale krite vloge od aprila 2021 še naprej povečevati do konca prvotnega obdobja. Tožeči stranki bi torej moralo biti jasno, da z določitvijo letne ciljne ravni na osmino od 1 % povprečnega zneska kritih vlog v letu 2020 ne bi bilo mogoče izpolniti zahteve iz člena 69(1) Uredbe št. 806/2014, da se do konca prvotnega obdobja doseže končna ciljna raven vsaj 1 % kritih vlog.
166 Najprej je treba spomniti, da morajo v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 razpoložljiva finančna sredstva v Enotnem skladu za reševanje do konca prvotnega obdobja doseči končno ciljno raven, ki ustreza vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.
167 V skladu s členom 69(2) Uredbe št. 806/2014 se v prvotnem obdobju predhodni prispevki časovno razporedijo kar se da enakomerno, dokler ni dosežena končna ciljna raven, navedena v točki 166 zgoraj, pri čemer pa se ustrezno upoštevata faza poslovnega cikla in morebitni vpliv procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij.
168 Člen 70(2) Uredbe št. 806/2014 določa, da vsako leto prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % končne ciljne ravni.
169 Člen 4(2) Delegirane uredbe 2015/63 glede metode izračuna predhodnih prispevkov določa, da EOR določi njihov znesek na podlagi letne ciljne ravni, pri čemer upošteva končno ciljno raven, in na podlagi povprečnega zneska kritih vlog v preteklem letu – izračunanega četrtletno – vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.
170 Prav tako EOR v skladu s členom 4 Izvedbene uredbe 2015/81 izračuna predhodni prispevek za vsako institucijo na podlagi letne ciljne ravni, ki se določi glede na končno ciljno raven in v skladu z metodologijo iz Delegirane uredbe 2015/63.
171 V obravnavani zadevi je EOR, kot je razvidno iz točke 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa, za prispevno obdobje 2021 znesek letne ciljne ravni določil na 11.287.677.212,56 EUR.
172 EOR je v točkah 36 in 37 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu pojasnil, da je treba letno ciljno raven določiti na podlagi analize, ki se nanaša na razvoj kritih vlog v preteklih letih, na vse upoštevne spremembe gospodarskega položaja, na analizo kazalnikov v zvezi s fazo poslovnega cikla in na učinke, ki naj bi jih prociklični prispevki imeli na finančni položaj institucij. EOR je nato menil, da je primerno določiti koeficient, ki temelji na tej analizi in finančnih sredstvih, ki so na voljo v ESR (v nadaljevanju: koeficient). Da bi dosegel letno ciljno raven, je EOR ta koeficient uporabil za osmino povprečnega zneska kritih vlog v letu 2020.
173 EOR je v točkah od 38 do 47 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil pristop za določitev koeficienta.
174 EOR je v točki 38 izpodbijanega sklepa ugotovil stalno naraščanje kritih vlog za vse institucije v sodelujočih državah članicah. Natančneje, povprečni znesek teh vlog, izračunan četrtletno, je za leto 2020 znašal 6,689 bilijona EUR.
175 EOR je v točkah 40 in 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil napovedan razvoj kritih vlog za preostala tri leta prvotnega obdobja, in sicer od leta 2021 do leta 2023. Ocenil je, da bodo letne stopnje rasti kritih vlog do konca prvotnega obdobja znašale med 4 % in 7 %.
176 EOR je v točkah od 42 do 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil oceno faze poslovnega cikla in morebitnega procikličnega učinka, ki bi ga lahko imeli predhodni prispevki na finančni položaj institucij. Navedel je, da je upošteval več kazalnikov, kot so Komisijina napoved rasti bruto domačega proizvoda in napovedi Evropske centralne banke (ECB) v zvezi s tem ter kreditni tok zasebnega sektorja kot odstotek bruto domačega proizvoda.
177 EOR je v točki 46 izpodbijanega sklepa ugotovil, da čeprav je bilo razumno pričakovati nadaljnjo rast kritih vlog v bančni uniji, je bil ritem te rasti nižji kot leta 2020. V zvezi s tem je EOR v točki 47 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da je sprejel „preudaren pristop“ glede stopenj rasti kritih vlog za prihodnja leta do leta 2023.
178 Glede na te preudarke je EOR v točki 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa določil vrednost koeficienta 1,35 %. Nato je znesek letne ciljne ravni izračunal tako, da je povprečni znesek kritih vlog v letu 2020 pomnožil s tem koeficientom in rezultat tega izračuna delil z osem v skladu z naslednjo matematično formulo iz točke 48 navedenega sklepa:
„Ciljni0 [znesek letne ciljne ravni] = Skupne krite vloge2020* 0,0135* ⅛ = 11.287.677.212,56 EUR.“
179 Vendar je EOR na obravnavi navedel, da je letno ciljno raven za prispevno obdobje 2021 določil, kot sledi.
180 Prvič, EOR je na podlagi v prihodnost usmerjene analize znesek kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, napovedan za konec prvotnega obdobja, določil na približno 7,5 bilijona EUR. Da bi prišel do tega zneska, je EOR upošteval povprečni znesek kritih vlog v letu 2020, in sicer 6,689 bilijona EUR, letno stopnjo rasti kritih vlog v višini 4 % in število preostalih prispevnih obdobij do konca prvotnega obdobja, in sicer tri.
181 Drugič, v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 je EOR izračunal 1 % od teh 7,5 bilijona EUR, da bi dobil ocenjeni znesek končne ciljne ravni, ki je morala biti dosežena 31. decembra 2023, to je približno 75 milijard EUR.
182 Tretjič, EOR je od zadnjenavedenega zneska odštel finančna sredstva, ki so v letu 2021 že bila na voljo v ESR, to je približno 42 milijard EUR, da bi dobil znesek, ki ga je bilo treba še prejeti v preostalih prispevnih obdobjih pred koncem prvotnega obdobja, to je od leta 2021 do leta 2023. Ta znesek je znašal približno 33 milijard EUR.
183 Četrtič, EOR je zadnjenavedeni znesek delil s tri, da bi ga enakomerno porazdelil med navedena preostala tri prispevna obdobja. Letna ciljna raven za prispevno obdobje 2021 je bila tako določena na znesek, naveden v točki 171 zgoraj, torej približno 11,287 milijarde EUR.
184 EOR je na obravnavi prav tako trdil, da je objavil informacije, na katerih je temeljila metoda, opisana v točkah od 180 do 183 zgoraj, in na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko razumela metodo, s katero je bila določena letna ciljna raven. Natančneje, pojasnil je, da je maja 2021, to je po sprejetju izpodbijanega sklepa, vendar pred vložitvijo te tožbe, na svojem spletnem mestu objavil osnovne podatke, imenovane „Fact Sheet 2021“ (v nadaljevanju: osnovni podatki), v katerih je bil naveden ocenjeni znesek končne ciljne ravni. EOR je prav tako trdil, da je bil znesek finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR, na voljo tudi na njegovem spletnem mestu in preko drugih javnih virov, in to veliko pred sprejetjem izpodbijanega sklepa.
185 Za preučitev, ali je EOR spoštoval svojo obveznost obrazložitve glede določitve letne ciljne ravni, je treba najprej spomniti, da je neobstoj ali nezadostnost obrazložitve razlog javnega reda, na katerega lahko in mora paziti sodišče Unije po uradni dolžnosti (glej sodbo z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 34 in navedena sodna praksa). Zato lahko in mora Splošno sodišče upoštevati tudi druge pomanjkljivosti obrazložitve, kot so tiste, na katere se sklicuje tožeča stranka, še zlasti, kadar se te pojavijo med postopkom.
186 Stranke so zato med ustnim delom postopka podale izjavo o vseh morebitnih pomanjkljivostih obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni. Natančneje, EOR, ki je bil v zvezi s tem izrecno in večkrat vprašan, je po posameznih korakih opisal metodo, ki jo je dejansko uporabil za določitev letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2021, kot je navedena v točkah od 180 do 183 zgoraj.
187 Dalje, v zvezi z vsebino obveznosti obrazložitve iz sodne prakse izhaja, da mora biti obrazložitev sklepa, ki ga sprejme institucija ali organ Unije, med drugim brez protislovij, da se zadevnim osebam omogoči, da spoznajo prave razloge za ta sklep, da bi lahko pred pristojnim sodiščem branile svoje pravice, in da se temu sodišču omogoči izvajanje nadzora (glej v tem smislu sodbe z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 169 in navedena sodna praksa; z dne 22. septembra 2005, Suproco/Komisija, T‑101/03, EU:T:2005:336, točke 20 in od 45 do 47, in z dne 16. decembra 2015, Grčija/Komisija, T‑241/13, EU:T:2015:982, točka 56).
188 Poleg tega, kadar avtor izpodbijanega sklepa med postopkom pred sodiščem Unije poda nekatera pojasnila v zvezi z razlogi za ta sklep, morajo biti ta pojasnila koherentna s preudarki, navedenimi v tem sklepu (glej v tem smislu sodbi z dne 22. septembra 2005, Suproco/Komisija, T‑101/03, EU:T:2005:336, točke od 45 do 47, in z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točki 54 in 55).
189 Če namreč preudarki, navedeni v izpodbijanem sklepu, niso koherentni s takimi pojasnili, podanimi v sodnem postopku, obrazložitev zadevnega sklepa ne izpolnjuje funkcij, navedenih v točkah 148 in 149 zgoraj. Natančneje, taka nedoslednost na eni strani zadevnim osebam preprečuje, da bi se pred vložitvijo tožbe seznanile s pravimi razlogi za izpodbijani sklep in pripravile svojo obrambo, na drugi strani pa sodišču Unije preprečuje, da bi opredelilo razloge, ki so služili kot resnična pravna utemeljitev za ta sklep, in preučilo njihovo skladnost s pravili, ki se uporabljajo.
190 Nazadnje, spomniti je treba, da mora EOR, kadar sprejme sklep o določitvi predhodnih prispevkov, zadevne institucije obvestiti o metodi izračuna teh prispevkov (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 122).
191 Enako mora veljati za metodo določitve zneska letne ciljne ravni, saj je ta znesek bistvenega pomena za sistematiko takega sklepa. Kot namreč izhaja iz člena 4 Izvedbene uredbe 2015/81, metoda izračuna predhodnih prispevkov zajema porazdelitev navedenega zneska med vse zadevne institucije, tako da zvišanje ali znižanje tega zneska povzroči ustrezno zvišanje ali znižanje predhodnega prispevka vsake od teh institucij.
192 Iz navedenega izhaja, da čeprav mora EOR institucijam z izpodbijanim sklepom zagotoviti pojasnila v zvezi z metodo določitve letne ciljne ravni, morajo biti ta pojasnila koherentna s pojasnili, ki jih je EOR podal med sodnim postopkom in ki se nanašajo na metodo, ki je bila dejansko uporabljena.
193 V obravnavani zadevi pa ni tako.
194 Najprej je namreč treba navesti, da je bila v točki 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedena matematična formula, ki je bila predstavljena kot podlaga za določitev letne ciljne ravni. Izkazalo pa se je, da ta formula ne zajema elementov metode, ki jo je EOR dejansko uporabil, kot je bila pojasnjena na obravnavi. Kot je namreč razvidno iz točk od 180 do 183 zgoraj, je EOR znesek letne ciljne ravni v okviru te metode dobil tako, da je od končne ciljne ravni odštel finančna sredstva, ki so na voljo v ESR, da bi izračunal znesek, ki je še moral biti pobran do konca prvotnega obdobja, in ta znesek delil s tri. Ta dva koraka izračuna pa v navedeni matematični formuli nista nikjer izražena.
195 Poleg tega te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo EOR, da je maja 2021 objavil osnovne podatke, ki so vsebovali razpon morebitnih zneskov končne ciljne ravni, in – na svojem spletnem mestu – znesek finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR. Ne glede na to, ali je tožeča stranka dejansko vedela za te zneske, ti namreč sami po sebi tožeči stranki niso omogočili, da razume, da je EOR dejansko uporabil obe operaciji, navedeni v točki 194 zgoraj, pri čemer je treba pojasniti še, da v matematični formuli iz točke 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa nista niti omenjeni.
196 Podobna neskladja vplivajo tudi na način določitve koeficienta 1,35 %, ki pa ima v matematični formuli, navedeni v točki 178 zgoraj, ključno vlogo. Ta koeficient bi bilo namreč mogoče razumeti tako, da temelji – med drugimi parametri – na napovedani rasti kritih vlog v preostalih letih prvotnega obdobja. Kot pa je EOR priznal na obravnavi, je bil ta koeficient določen tako, da je bilo z njim mogoče utemeljiti rezultat izračuna zneska letne ciljne ravni, torej po tem, ko je EOR ta znesek izračunal z uporabo štirih faz, navedenih v točkah od 180 do 183 zgoraj, in zlasti tako, da je znesek, ki je rezultat odbitka finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR, od končne ciljne ravni, delil s tri. Ta pristop pa nikakor ne izhaja iz izpodbijanega sklepa.
197 Poleg tega je treba spomniti, da je bil v skladu z osnovnimi podatki ocenjeni znesek končne ciljne ravni v razponu od 70 do 75 milijard EUR. Za ta razpon pa se je izkazalo, da ni koherenten z razponom stopnje rasti kritih vlog od 4 % do 7 % iz točke 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa. EOR je namreč na obravnavi navedel, da je za določitev letne ciljne ravni upošteval 4‑odstotno stopnjo rasti kritih vlog – ki je najnižja stopnja drugega razpona – in da je tako dobil ocenjeno končno ciljno raven 75 milijard EUR – ki je najvišja vrednost prvega razpona. Tako se izkaže, da med tema razponoma obstaja neskladnost. Na eni strani namreč razpon, ki se nanaša na stopnjo razvoja kritih vlog, zajema tudi vrednosti, ki so višje od stopnje 4 %, katere uporaba bi privedla do ocenjenega zneska končne ciljne ravni, ki bi bil višji od tistih, ki so zajeti v razponu te ciljne ravni. Na drugi strani tožeča stranka ne more razumeti, zakaj je EOR v razpon, ki se nanaša na navedeno ciljno raven, vključil zneske, ki so nižji od 75 milijard EUR. Da bi to dosegel, bi bilo namreč treba uporabiti stopnjo, nižjo od 4 %, ki pa ni zajeta v razponu stopnje rasti kritih vlog. V teh okoliščinah tožeča stranka ni mogla ugotoviti, kako je EOR uporabil razpon, ki se nanaša na stopnjo razvoja teh vlog, da bi prišel do izračuna ocenjene končne ciljne ravni.
198 Iz tega sledi, da metoda – kot je bila pojasnjena na obravnavi – ki jo je EOR dejansko uporabil za določitev letne ciljne ravni, ne ustreza metodi, opisani v izpodbijanem sklepu, tako da pravih razlogov, zaradi katerih je bila ta ciljna raven določena, na podlagi izpodbijanega sklepa niso mogle opredeliti niti institucije niti Splošno sodišče.
199 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je določitev letne ciljne ravni v izpodbijanem sklepu pomanjkljivo obrazložena.
200 Zato je treba prvemu delu drugega tožbenega razloga ugoditi. Ob upoštevanju pravnih in gospodarskih izzivov te zadeve pa je v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti nadaljevati s preučitvijo drugih tožbenih razlogov.
[…]
d) Tretji del: obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi z neuporabo nekaterih kazalnikov tveganja
212 Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen glede neuporabe nekaterih kazalnikov tveganja za namene izračuna predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021.
213 EOR naj namreč v tem sklepu ne bi uporabil štirih kazalnikov in podkazalnikov tveganja, ki jih Delegirana uredba 2015/63 določa za določitev predhodnih prispevkov, in sicer kazalnika „količnik neto stabilnih virov financiranja“ (v nadaljevanju: kazalnik NSFR), kazalnika „kapital in kvalificirane obveznosti, ki jih ima institucija in presegajo minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti“ (v nadaljevanju: kazalnik MREL) ter podkazalnikov „kompleksnost“ in „rešljivost“.
214 Zaradi neobstoja zadostnih informacij naj bi bilo nemogoče vedeti, v kolikšni meri je neuporaba navedenih kazalnikov in podkazalnikov tveganja pozitivno ali negativno vplivala na predhodni prispevek tožeče stranke. Vsekakor naj ne bi bilo jasno, zakaj bi morala biti institucija – kot je tožeča stranka – kaznovana, ker druga institucija ni sporočila nekaterih podatkov na zahtevan način, zaradi česar je prišlo do neuporabe zadevnih kazalnikov in podkazalnikov tveganja.
215 EOR prereka trditve tožeče stranke.
216 Najprej je treba navesti, da člen 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 določa, da „[č]e informacije, ki jih zahteva posebni kazalnik iz Priloge II [te delegirane uredbe], niso vključene v veljavno zahtevo glede nadzornega poročanja iz člena 14 [navedene delegirane uredbe] za referenčno leto, se navedeni kazalnik tveganja ne uporablja, dokler se ne začne uporabljati navedena zahteva glede nadzornega poročanja“.
217 V obravnavani zadevi je EOR v točkah od 21 do 29 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da ni uporabil kazalnikov NSFR in MREL ter podkazalnikov „kompleksnost“ in „rešljivost“, ker ob sprejetju tega sklepa informacije, ki se v skladu s temi kazalniki in podkazalniki tveganja zahtevajo, niso bile na voljo v usklajeni obliki za vse institucije.
218 Natančneje, v zvezi s kazalnikom NSFR je EOR navedel, da se „v [Uniji] ne uporablja noben usklajen zavezujoč standard za NSFR, in [da] torej ni mogel opredeliti kazalnikov na nacionalni ravni“. V zvezi s kazalnikom MREL je EOR pojasnil, da „[so] se zahteve v zvezi z MREL v celoti izvaja[le] postopoma, zato [EOR] ni[ imel] na voljo podatkov, ki bi mu omogočali uporabo tega kazalnika na ravni vsake institucije, ki prispeva v [ESR]“. V zvezi s podkazalnikoma „kompleksnost“ in „rešljivost“ je EOR navedel, da „podatki, potrebni za [te podkazalnike], niso [bili] na voljo v usklajeni obliki za vse institucije v sodelujočih državah članicah za referenčno leto 2019“.
219 Taka obrazložitev tožeči stranki omogoča razumeti razloge, iz katerih EOR ni uporabil zadevnih kazalnikov in podkazalnikov tveganja, in tako izpolnjuje zahteve iz sodne prakse, navedene v točkah 148 in 149 zgoraj.
220 Poleg tega iz člena 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 izhaja, da na podlagi te določbe EOR ne more upoštevati posledic neuporabe kazalnika tveganja na znesek predhodnega prispevka vsake institucije. Zato tožeča stranka EOR ne more očitati, da v izpodbijanem sklepu ni izpostavil takih preudarkov.
221 Zato je treba zavrniti tretji del drugega tožbenega razloga.
e) Četrti del: obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi z nekaterimi diskrecijskimi odločitvami EOR v okviru določitve parametrov za izračun predhodnih prispevkov
222 Tožeča stranka v bistvu trdi, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ni zadostna, ker v njej ni pojasnjeno, kako je EOR uporabil polje proste presoje, ki mu je bilo podeljeno z Delegirano uredbo 2015/63 in ki se nanaša na več vidikov izračuna predhodnih prispevkov.
223 Natančneje, EOR naj bi imel široko polje proste presoje pri določitvi zneska NZP, razlogi, iz katerih je omejil delež NZP na 15 % zneska individualnih predhodnih prispevkov zadevnih institucij, pa naj ne bi bili jasni.
224 Poleg tega naj bi iz člena 6(5) Delegirane uredbe 2015/63 ter točk od 94 do 101, 106, 108 in 112 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajalo, da ima EOR polje proste presoje za opredelitev dodatnih kazalnikov tveganja in prilagoditev različnih kazalnikov tveganja v primeru, da se nekateri od teh kazalnikov ne uporabijo. V zvezi s tem naj pravni okvir ne bi zagotavljal zadostne jasnosti glede metode izračuna predhodnih prispevkov in glede odločilnih meril te metode.
225 EOR prereka trditve tožeče stranke.
226 V zvezi s tem je treba navesti, da je EOR v točkah od 145 do 153 obrazložitve izpodbijanega sklepa podrobno in celovito navedel razloge, iz katerih je uporabo NZP omejil na 15 % zneska individualnih predhodnih prispevkov zadevnih institucij. Tožeča stranka pa ni pojasnila, zakaj naj ta pojasnila ne bi zadostovala za razumevanje razlogov, iz katerih je EOR naložil tako omejitev. Zato trditve tožeče stranke ne vsebujejo nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da je izpodbijani sklep v zvezi s tem nezadostno obrazložen.
227 Enako velja za dodatne kazalnike tveganja, prilagoditev različnih kazalnikov tveganja in druge vidike izračuna, ki jih navaja tožeča stranka. EOR je namreč v točkah od 98 do 101 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnil, kako je opredelil kazalnike in podkazalnike tveganja, uporabljene v stebru tveganja IV. Prav tako je v točkah od 20 do 29 in od 94 do 96 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel razloge, iz katerih je menil, da je nujno, da se nekateri kazalniki tveganja ne uporabijo (glej točki 217 in 218 zgoraj) in da se prilagodijo različni kazalniki tveganja, ki iz tega izhajajo. Nazadnje, EOR je v točkah 108 in 112 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, kako je prilagodil neobdelane kazalnike tveganja v skladu s Prilogo I k Delegirani uredbi 2015/63 pod naslovom „Korak 3“ in kako je za vsak kazalnik tveganja uporabil negativni ali pozitivni predznak v skladu s Prilogo I k tej delegirani uredbi pod naslovom „Korak 4“. Tožeča stranka pa ni pojasnila, zakaj naj obrazložitev iz zgoraj navedenih točk obrazložitve izpodbijanega sklepa ne bi bila zadostna.
228 Nazadnje, tožeča stranka trdi, da Delegirana uredba 2015/63 ni dovolj jasna glede metode izračuna predhodnih prispevkov in odločilnih meril te metode. Tudi če bi bilo mogoče ta očitek razlagati tako, da se tožeča stranka z njim sklicuje na nezakonitost členov od 4 do 7 in 9 ter Priloge I k tej delegirani uredbi, v njej ni pojasnjeno, v čem naj bi bila nezakonitost teh določb. V zvezi s tem trditev tožeče stranke, ki ni z ničimer podkrepljena, v skladu s katero navedena delegirana uredba EOR daje precej široko polje proste presoje, sama po sebi ne zadostuje za izpodbijanje zakonitosti navedenih določb.
229 V teh okoliščinah je treba četrti del drugega tožbenega razloga zavrniti.
f) Peti del: obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi z drugimi vidiki izračuna predhodnega prispevka tožeče stranke
230 Tožeča stranka trdi, da je z izpodbijanim sklepom kršena obveznost obrazložitve, ker način, na katerega je EOR izračunal njen predhodni prispevek, ni pregleden in razumljiv.
231 EOR prereka trditve tožeče stranke.
1) Domnevna nerazumljivost in nepreverljivost izračuna predhodnih prispevkov
232 Prvič, tožeča stranka trdi, da so v izpodbijanem sklepu povzete splošne ugotovitve o metodi zbiranja podatkov in izračuna predhodnih prispevkov. Tako naj besedilo tega sklepa ne bi vsebovalo nobenega elementa v zvezi s konkretnim izračunom predhodnega prispevka tožeče stranke. Natančneje, priloge k navedenemu sklepu naj bi vsebovale le končne rezultate, zaradi česar naj bi bil izračun tega prispevka nerazumljiv in nepreverljiv. Podatki iz teh prilog naj poleg tega ne bi bili upoštevni, ker naj ne bi imeli dokazne moči, in naj se z njimi zaradi nepojasnjenih nihanj nekaterih vrednosti iz enega leta v drugo ne bi dalo ničesar pojasniti in utemeljiti. Zato naj Splošno sodišče in nacionalni organi za reševanje ne bi mogli preveriti izračuna, ki ga je opravil EOR. Tako naj organ za nadzor finančnih trgov v odločbi o plačilu ne bi obrazložil izračuna predhodnega prispevka, ampak naj bi zgolj napotil na izpodbijani sklep. Prav tako naj bi potrdil, da še sam ne razume tega sklepa.
233 V zvezi s tem, kot je bilo navedeno v točki 15 zgoraj, Priloga I k izpodbijanemu sklepu vsebuje individualni obrazec tožeče stranke, v katerem niso navedeni samo skupni podatki, ki jih je EOR določil tako, da je seštel ali združil podatke vseh institucij, ampak tudi vsi individualni podatki tožeče stranke, uporabljeni pri izračunu njenega predhodnega prispevka, kot so znesek njenega osnovnega letnega prispevka, vrednosti njenih kazalnikov tveganja in njena razvrstitev v ustrezne žepke glede na te vrednosti. Poleg tega je iz Priloge II k temu sklepu razvidno, da je bila tožeča stranka obveščena o številu žepkov, ki ustrezajo vsakemu kazalniku tveganja, in o mejnih vrednostih teh žepkov. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 159 zgoraj, je tožeča stranka torej glede na podatke iz Priloge I k navedenemu sklepu, v povezavi s podatki iz Priloge II k temu sklepu, med drugim lahko preverila, ali je bila uvrščena v pravilne žepke v primerjavi z vsemi drugimi institucijami.
234 To velja še toliko bolj, ker je EOR tožeči stranki pred sprejetjem izpodbijanega sklepa posredoval orodje za izračun predhodnih prispevkov, da bi ta lahko vnaprej izračunala svoj predhodni prispevek. To orodje je vsebovalo, na eni strani, algoritme, ki jih je EOR uporabil za izvedbo predhodnih izračunov, in, na drugi strani, skupne podatke, ki jih je EOR določil tako, da je seštel ali združil individualne podatke vseh zadevnih institucij. Tako je tožeča stranka lahko – z vstavitvijo svojih individualnih podatkov v ustrezna polja navedenega orodja – po posameznih korakih izračunala svoj individualni predhodni prispevek v skladu s predhodnimi izračuni, ki jih je EOR opravil v zvezi s predhodnimi prispevki za prispevno obdobje 2021.
235 Res je, da kar zadeva podatke drugih institucij, ki jih je EOR uporabil v okviru korakov izračuna predhodnih prispevkov, kot so opredeljeni v Prilogi I k Delegirani uredbi 2015/63 in se nanašajo na „diskretizacijo kazalnikov“ (korak 2), „vključitev dodeljenega predznaka“ (korak 4) in „izračun letnih prispevkov“ (korak 6), prilogi I in II k izpodbijanemu sklepu vsebujeta le skupne podatke, ki jih je EOR določil tako, da je seštel ali združil individualne podatke vseh zadevnih institucij. Vendar iz sodne prakse, navedene v točki 157 zgoraj, izhaja, da EOR institucijam ni dolžan zagotoviti celovitega izračuna, ki ga je uporabil, da je dobil te skupne podatke, saj bi to pomenilo razkritje podatkov, za katere velja poslovna skrivnost v zvezi z gospodarskim položajem vsake od drugih zadevnih institucij.
236 Nazadnje, trditve tožeče stranke, da se s podatki iz prilog k izpodbijanemu sklepu zaradi domnevno nepojasnjenih nihanj nekaterih vrednosti iz leta v leto „ne da ničesar pojasniti in utemeljiti“, ni mogoče sprejeti. Zgolj dejstvo, da se nekatere vrednosti, ki se pridobijo s seštevanjem ali združevanjem podatkov velikega števila institucij, lahko iz leta v leto spreminjajo, namreč ne more omajati verodostojnosti vseh podatkov iz prilog I in II k izpodbijanemu sklepu za zadevne institucije.
237 Drugič, tožeča stranka trdi, da je izračun njenega osnovnega letnega prispevka in multiplikatorja za prilagoditev nerazumljiv. V zvezi s tem naj bi bila vrednost tega multiplikatorja pretirano visoka kljub odličnim mednarodnim bonitetnim ocenam tožeče stranke in njenemu profilu tveganja, ki je boljši od povprečja zadevnih institucij, ter kljub njenemu relativno nezahtevnemu poslovnemu modelu. Natančneje, tožeča stranka naj ne bi mogla razumeti, zakaj je raven njenega multiplikatorja za prilagoditev, izračunanega na nacionalni osnovi, visoka, [zaupno].(2)
238 V zvezi s tem je treba navesti, da vrednost multiplikatorja za prilagoditev izhaja iz izračuna, ki temelji na metodi, opisani v Prilogi I k Delegirani uredbi 2015/63 in ki je podrobno opisana v točkah od 93 do 121 obrazložitve izpodbijanega sklepa ter v individualnem obrazcu tožeče stranke, ki je del Priloge I k temu sklepu. Tožeča stranka pa Splošnemu sodišču ni predložila nobenega konkretnega dokaza, s katerim bi želela dokazati nerazumljivost ali nedoslednost te metode in podatkov, ki so v navedenih točkah obrazložitve izpodbijanega sklepa ali v individualnem obrazcu.
239 Vsekakor – glede na to, da se kazalniki tveganja, kot so podrobno opisani v točkah od 93 do 100 obrazložitve izpodbijanega sklepa, tehtajo v okviru vsakega od štirih stebrov tveganja in da se tudi ti štirje stebri tveganja tehtajo – imajo nekateri kazalniki tveganja manjšo težo za rezultat izračuna multiplikatorja za prilagoditev kot drugi. [zaupno] V teh okoliščinah tožeča stranka napačno trdi, da je vrednost njenega multiplikatorja za prilagoditev nerazložljivo visoka.
240 Tretjič, tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen, ker iz njega ni mogoče razumeti, zakaj se je njen predhodni prispevek za prispevno obdobje 2021 povečal za [zaupno] v primerjavi s predhodnim prispevkom za prispevno obdobje 2020, medtem ko se je znesek kritih vlog v Avstriji povečal le za 5,08 %, se je znesek kritih vlog tožeče stranke povečal le za [zaupno], so se njeni kazalniki prilagoditve tveganju povečali le za [zaupno], se je končni znesek predhodnih prispevkov za celotno bančno unijo povečal le za 13 % in je poslovna dejavnost tožeče stranke ostala enaka.
241 V zvezi s tem iz sodne prakse, navedene v točki 149 zgoraj, izhaja, da v obrazložitvi akta Unije ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin. Natančneje, obveznost obrazložitve, ki jo ima EOR, ne sega tako daleč, da bi moral utemeljiti, zakaj se je predhodni prispevek v primerjavi s prejšnjim letom povečal.
242 Poleg tega iz sistematike metode izračuna predhodnih prispevkov izhaja, da je njihov znesek odvisen, med drugim, od zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic in od profila tveganja vseh teh institucij. Zato v nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi tožeča stranka, povečanje njenega predhodnega prispevka iz leta v leto ne bo nujno sorazmerno s povečanjem kritih vlog v Avstriji, njenih kritih vlog ali njenega multiplikatorja za prilagoditev.
243 V teh okoliščinah natančnih razlogov, iz katerih je prišlo do povečanja predhodnega prispevka tožeče stranke, kljub okoliščinam, ki jih je ta navedla, ni mogoče šteti za informacije, brez katerih ne bi bilo mogoče razumeti, kako se je njen individualni položaj upošteval pri izračunu njenega predhodnega prispevka v smislu sodne prakse, navedene v točkah od 150 do 159 zgoraj.
244 Četrtič, tožeča stranka trdi, da je razporeditev institucij v žepke nerazumljiva ter da povzroča znatna izkrivljanja in prinaša napačne rezultate. Natančneje, ne bi naj bilo pojasnjeno, zakaj ni bilo v okviru kazalnika tveganja „količnik finančnega vzvoda“ v vsak žepek razvrščeno isto število institucij. Razporeditev institucij v žepke naj bi bila prav tako nerazumljiva glede kazalnika tveganja „tveganju prilagojena sredstva, deljena s temeljnim kapitalom l. reda“, ki spada v steber tveganja IV, saj naj institucije poleg tega v ta žepek ne bi bile razporejene na enak in upravičen način. Enako velja za druge kazalnike tveganja, kot je kazalnik „tveganju prilagojena sredstva, deljena s skupnimi sredstvi“. Zato naj ne bi bilo mogoče dokončno presoditi, ali je EOR pravilno opredelil žepke in vanje pravilno razporedil institucije ter ali je bila razvrstitev tožeče stranke realna.
245 Konkretneje, EOR bi moral razkriti – pa čeprav v anonimizirani obliki – podatke vsake institucije, ki so bili uporabljeni za izračun neobdelanih kazalnikov, da bi tožeča stranka lahko preverila, ali so bile institucije, ki so predložile primerljive podatke, uvrščene v podobne žepke.
246 V zvezi s tem je treba najprej v zvezi z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa glede dejstva, da ni bilo v vsak žepek razvrščeno isto število institucij, kar zadeva kazalnik tveganja „količnik finančnega vzvoda“, navesti, da je EOR v točki 106 obrazložitve izpodbijanega sklepa zadostno pojasnil razloge za tako razporeditev, pri čemer je navedel, da je cilj te razporeditve preprečiti, da bi bile institucije, ki imajo isto vrednost za neobdelani kazalnik tveganja, razvrščene v različne žepke, tako da so bile institucije, ki imajo isto vrednost za tak kazalnik, razvrščene v isti žepek, kar je lahko privedlo do tega, da je bilo v vsak žepek razvrščeno različno število institucij.
247 Dalje, tožeča stranka ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 150 do 159 zgoraj, napačno trdi, da bi ji moral EOR omogočiti, da v celoti preveri določitev števila žepkov in razvrstitev institucij v te žepke, saj bi tak pristop pomenil, da se tožeči stranki posredujejo podatki drugih institucij, za katere velja poslovna skrivnost.
248 V zvezi s tem je treba dodati, da EOR v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ni dolžan za vsako zadevno institucijo razkriti vseh podatkov, ki mu jih je zadnjenavedena predložila, in razvrstitve teh institucij v različne žepke znotraj vsakega kazalnika tveganja, tako da zgolj zamenja ime vsake institucije s psevdonimom. Kot je namreč pojasnil EOR, ne da bi se mu v zvezi s tem resno nasprotovalo, tak postopek ne bi mogel zagotoviti, da institucij ne bi bilo mogoče prepoznati na podlagi tako posredovanih podatkov. Dejansko ni izključeno, da je nekatere institucije – čeprav psevdonimizirane – vseeno mogoče prepoznati zaradi individualnih podatkov, ki so že bili objavljeni, zlasti v primeru velikih institucij in držav članic, ki imajo le nekaj institucij.
249 Poleg tega se očitki tožeče stranke v zvezi z drugimi domnevnimi izkrivljanji pri razporeditvi po žepkih znotraj različnih stebrov tveganja – tudi če bi bili dopustni glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 27 do 30 zgoraj – nanašajo na vsebinsko vprašanje, ne pa na obrazložitev izpodbijanega sklepa.
2) Nepredložitev individualnih podatkov drugih institucij
250 Tožeča stranka trdi, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ni zadostna, ker ne zagotavlja individualnih podatkov drugih institucij, brez katerih ne more preveriti izračuna njenega predhodnega prispevka. Podatki, ki jih institucije posredujejo v skladu s Prilogo II k Delegirani uredbi 2015/63, naj v resnici ne bi bili zaupni podatki, saj naj bi bili dostopni javnosti ali naj bi izhajali iz objavljenih informacij, kot so poročila o dejavnosti teh institucij.
251 Tako naj EOR ne bi skrbno pretehtal obveznosti obrazložitve in zahteve po varovanju poslovnih skrivnosti s tem, da je na primer določil ustrezen postopek vpogleda v spise, ki naj bi omogočil popolno posredovanje podatkov, uporabljenih pri izračunu predhodnih prispevkov. Zato je tožeča stranka Splošno sodišče pozvala, naj od EOR zahteva predložitev vseh dokumentov, ki so upoštevni za ta izračun.
252 Tožeča stranka v repliki meni, da EOR ni spoštoval zahtev iz naslova obveznosti obrazložitve, ki jih je Sodišče opredelilo v sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR (C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601), ker ji ni zagotovil vseh elementov izračuna njenega predhodnega prispevka, ki bi jih lahko posredoval, ne da bi kršil poslovno skrivnost. V zvezi s tem naj Sodišče ne bi izčrpno navedlo vseh elementov, ki jih mora EOR razkriti.
253 Po mnenju tožeče stranke bi moral EOR najprej dokazati zaupnost vsakega podatka, ki ga ni razkril in ki je potreben za preverjanje izračuna predhodnih prispevkov.
254 Dalje, glede varovanja poslovne skrivnosti naj za nekatere od podatkov, ki jih EOR ni posredoval, ne bi obstajalo nobeno tveganje za poseg v interese zadevnih institucij, ki bi bilo posledica njihovega posredovanja. To naj bi na primer veljalo za multiplikatorje za prilagoditev vsake institucije.
255 Poleg tega naj bi bili podatki, na katerih temelji izračun predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021, iz leta 2019, to je skoraj tri leta pred sprejetjem izpodbijanega sklepa, tako da naj ne bi bili več zaupni. Podatki, ki so jih sporočile institucije, naj bi se namreč iz leta v leto močno spreminjali in naj zato ne bi imeli praktičnega pomena za presojo gospodarskega položaja institucij.
256 Nazadnje, podatke, na podlagi katerih ni mogoče prepoznati institucij, vključno z vsemi zbirnimi podatki, uporabljenimi v različnih korakih izračuna predhodnih prispevkov, bi bilo treba vsekakor razkriti. EOR naj bi med drugim lahko sporočil skupne obveznosti vsake institucije in njen multiplikator za prilagoditev, in sicer tako, da bi izbrisal ime zadevne institucije, ne da bi razkril zaupne podatke. Institucije bi tako lahko izvedle primerjavo z drugimi institucijami podobne velikosti, da bi ocenile, ali prilagoditev glede na profil tveganja ustreza njihovemu dejanskemu gospodarskemu položaju, in preverile razporeditev institucij v žepke.
257 EOR je v točki 88 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da se „poslovne skrivnosti institucij – torej vse informacije v zvezi s poklicno dejavnostjo institucij, ki bi lahko v primeru razkritja konkurentu in/ali širši javnosti resno škodile interesom institucije – štejejo za zaupne informacije“. Dodal je, da „[so se v] okviru izračuna predhodnih prispevkov […]individualne informacije, ki so jih posredovale institucije prek svojih obrazcev [deklaracije] […], na katere se [je] oprl za izračun njihovega predhodnega prispevka, šte[le] za poslovne skrivnosti“.
258 Poleg tega je EOR v točkah od 90 do 92 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da mu je prepovedano „razkritje podatkovnih točk vsake institucije, ki so [bile] podlaga za izračune v [navedenem sklepu]“, medtem ko mu je dovoljeno „razkritje združenih in skupnih podatkovnih točk, če so [bili] ti podatki zbrani“. Glede na to so bile institucije v skladu z navedenim sklepom deležne „popolne preglednosti glede izračuna njihovega [osnovnega letnega prispevka] in multiplikatorja za prilagoditev“ za korake izračuna tega prispevka, ki so se nanašali na „izračun neobdelanih kazalnikov“ (korak 1), „prilagoditev kazalnikov“ (korak 3) in „izračun skupnega kazalnika“ (korak 5). Poleg tega so institucije lahko pridobile „skupne podatkovne točke, ki jih je EOR brez razlikovanja uporabljal za vse institucije, prilagojene glede na njihov profil tveganja“, za korake izračuna, ki so se nanašali na „diskretizacijo kazalnikov“ (korak 2), „vključitev dodeljenega predznaka“ (korak 4) in „izračun letnih prispevkov“ (korak 6).
259 V zvezi s tem je treba na prvem mestu spomniti, da načelo metode izračuna predhodnih prispevkov, kot je razvidno iz Direktive 2014/59 in Uredbe št. 806/2014, pomeni, da je EOR uporabil podatke, za katere velja poslovna skrivnost, ki jih ni mogoče povzeti v obrazložitvi sklepa o določitvi predhodnih prispevkov (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 114).
260 Na drugem mestu, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, obveznost obrazložitve EOR ne nalaga, da v izpodbijanem sklepu navede podrobne preudarke, ki dokazujejo zaupnost vsake kategorije podatkov, ki jih predložijo institucije.
261 Kot je razvidno iz sodne prakse, navedene v točki 149 zgoraj, namreč v obrazložitvi akta ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, saj je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje, ter zlasti interes za pojasnila, ki bi ga lahko imele osebe, na katere se akt nanaša.
262 Na eni strani pa iz preudarkov, navedenih v točki 88 obrazložitve izpodbijanega sklepa, izhaja, da je EOR menil, da za nabor podatkov, ki jih je sporočila vsaka institucija, v celoti velja poslovna skrivnost, saj bi razkritje teh podatkov konkurentu ali širši javnosti lahko resno škodilo interesom zadevne institucije.
263 Na drugi strani, ker je tožeča stranka v skladu s členom 14 Delegirane uredbe 2015/63 predložila svoje podatke za izračun predhodnih prispevkov, so ji bile narava in splošne značilnosti vsake kategorije teh podatkov v celoti znane. Tako je lahko med drugim ocenila, v kolikšni meri lahko vsaka od teh kategorij podatkov zajema zaupne informacije.
264 V teh okoliščinah je imela tožeča stranka na voljo dovolj informacij, da je lahko razumela in po potrebi izpodbijala razloge, iz katerih je EOR menil, da za individualne podatke drugih institucij velja poslovna skrivnost. Zlasti je lahko glede na naravo in splošne značilnosti vsake kategorije teh podatkov izpodbijala presojo EOR iz točke 88 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katero so navedeni podatki tajni in bi njihovo razkritje lahko resno škodovalo interesom zadevne institucije. Tako je imela na voljo vse elemente, ki jih je potrebovala za izpodbijanje tega, da EOR ni spoštoval zahtev, ki jih je Sodišče določilo v zvezi s tehtanjem obveznosti obrazložitve z načelom varovanja poslovne skrivnosti, kot so navedene v točkah 155, 158 in 159 zgoraj.
265 Tretjič, dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila Splošnemu sodišču, ne zadostujejo za dokaz, da individualni podatki institucij v resnici niso zaupni podatki, ker naj bi bili javno dostopni.
266 V zvezi s tem je tožeča stranka v utemeljitev svoje trditve na eni strani navedla, da bo med obremenitvenimi testi, ki jih bo objavil Evropski bančni organ (EBA), razkrita večja količina podatkov, ki so jih sporočile institucije, na primer „podatki o kapitalu (lastniški kapital, lastna sredstva, količnik temeljnega lastniškega kapitala itd.), stopnja zadolženosti in različni zneski tveganosti pozicije (kreditno tveganje, listinjenje, tržno tveganje, operativno tveganje itd.)“. Poleg tega naj bi EBA po mnenju tožeče stranke letno izvajal preglede preglednosti na ravni Unije, v okviru katerih naj bi ta organ med drugim objavljal „podrobne podatke vsake institucije glede njenega tržnega položaja, zneskov tveganosti pozicije [ali] kapitalskih količnikov“.
267 Vendar je treba navesti, da se obremenitveni test, ki ga je EBA leta 2018 opravil na ravni Unije, in letne dejavnosti v zvezi s preglednostjo, na katera se sklicuje tožeča stranka, nanašajo le na omejeno število institucij in na omejeno število podatkov, ki jih je bilo bistveno manj od podatkov, sporočenih v okviru izračuna predhodnih prispevkov, kar je tožeča stranka poleg tega priznala na obravnavi. Tožeča stranka tako ni dokazala, da so se podatki, objavljeni v okviru dejavnosti organa EBA, nanašali na vse institucije, za katere velja obveznost plačevanja predhodnih prispevkov.
268 Na drugi strani se je tožeča stranka sklicevala na dejstvo, da je bil cilj letnih pregledov preglednosti, navedenih v točki 267 zgoraj, dopolnitev objave podatkov s strani samih institucij, zlasti na podlagi členov od 431 do 455 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1), in člena 106 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL 2013, L 176, str. 338). V zvezi s tem pa se je tožeča stranka zgolj sklicevala na te določbe, ne da bi pojasnila, kateri konkretni individualni podatki institucij, uporabljeni pri izračunu predhodnih prispevkov, so bili na podlagi teh določb ob sprejetju izpodbijanega sklepa obvezno javno dostopni.
269 Poleg tega tožeča stranka ni trdila, še manj pa dokazala, da so bili vsi podatki, uporabljeni za določitev vsaj enega kazalnika tveganja, za katerega izračun je potrebna kombinacija več kategorij podatkov, ob sprejetju izpodbijanega sklepa javno dostopni.
270 Četrtič, dejstvo, da se podatki, uporabljeni za izračun predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021, nanašajo na leto 2019, ne pomeni, da za te podatke ob sprejetju izpodbijanega sklepa ni več veljala poslovna skrivnost. Prav tako ni dokazano, da razkritje – z izpodbijanim sklepom – vseh podatkov, ki jih je sporočila vsaka institucija, ne bi moglo ogroziti poslovne skrivnosti samo zaradi poteka časa. V zvezi s tem na podlagi zgolj okoliščine, da so se ti podatki iz leta v leto spreminjali, ni mogoče ugotoviti, da so navedeni podatki pred sprejetjem izpodbijanega sklepa izgubili svojo zaupno naravo.
271 Poleg tega iz sodne prakse Sodišča sicer res izhaja, da se za informacije, ki so v nekem obdobju lahko bile poslovne skrivnosti in ki so stare pet let ali več, zaradi poteka časa načeloma šteje, da so zgodovinske in da so zato izgubile svojo zaupno naravo, razen izjemoma, če stranka, ki takšno naravo zatrjuje, dokaže, da so te informacije kljub svoji starosti še vedno bistveni element njenega poslovnega položaja ali poslovnega položaja zadevnih tretjih oseb (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 19. junija 2018, Baumeister, C‑15/16, EU:C:2018:464, točka 54 in navedena sodna praksa). Vendar so bili podatki, ki so bili uporabljeni za izračun predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021, ob sprejetju izpodbijanega sklepa stari manj kot tri leta.
272 Petič, kar zadeva trditev tožeče stranke, da bi moral EOR vrednosti multiplikatorja za prilagoditev in skupnih obveznosti vsake institucije razkriti v anonimizirani obliki, je iz sodne prakse, navedene v točkah od 150 do 159 zgoraj, razvidno, da mora EOR, kar zadeva podatke drugih institucij, zadevni instituciji dati na voljo dovolj informacij, da lahko ta v bistvu razume, kako se je njen individualni položaj upošteval pri izračunu njenega predhodnega prispevka glede na položaj vseh drugih institucij. Konkretneje, EOR mora v zbirni in anonimizirani obliki objaviti ali navedeni instituciji posredovati informacije o teh institucijah, uporabljene za izračun tega prispevka, če je te informacije mogoče posredovati brez poseganja v poslovno skrivnost.
273 Ne glede na vprašanje, ali je ob sprejetju izpodbijanega sklepa za vrednosti skupnih obveznosti in multiplikatorja za prilagoditev vsake institucije veljala poslovna skrivnost, pa je treba na eni strani navesti, da so skupne obveznosti vsake institucije podatek, ki je potreben za prvo fazo izračuna predhodnih prispevkov, in sicer določitev osnovnega letnega prispevka, v skladu s členom 70(2)(a) Uredbe št. 806/2014, pri čemer je treba ta prispevek nato prilagoditi profilu tveganja vsake institucije na podlagi drugih individualnih podatkov institucij. Na drugi strani je multiplikator za prilagoditev vmesna vrednost, ki izhaja iz več faz izračuna predhodnih prispevkov in vključuje vse kazalnike tveganja, ki jih je EOR uporabil pri tem izračunu. Ta multiplikator tako predstavlja splošni profil tveganja vsake institucije, ki temelji na vseh kazalnikih tveganja in ki poleg tega nima nobene neposredne povezave z zneskom skupnih obveznosti institucije.
274 V teh okoliščinah razkritje vrednosti skupnih obveznosti in multiplikatorja za prilagoditev vsake institucije ne bi omogočilo, da se brez razkritja vseh drugih individualnih podatkov institucij doseže cilj tožeče stranke, in sicer primerjava njenega položaja s položajem drugih institucij podobne velikosti zaradi preveritve izračuna njenega osnovnega letnega prispevka, prilagojenega glede na njen profil tveganja. Prav tako – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka – na podlagi razkritja zgolj teh vrednosti ne bi bilo mogoče preveriti razporeditve institucij v žepke.
275 Zato vrednosti multiplikatorja za prilagoditev in skupnih obveznosti vsake institucije ni mogoče šteti za elementa, brez katerih institucije v bistvu ne morejo razumeti, kako je bil njihov individualni položaj upoštevan glede na položaj vseh drugih zadevnih institucij.
276 Glede na vse navedeno je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen, ker v njem niso navedeni individualni podatki drugih institucij, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti izračun njenega predhodnega prispevka.
3) Razlike med sodelujočimi državami članicami glede razmerja med komponento skupnega zneska predhodnih prispevkov institucij države članice, izračunanega na nacionalni osnovi, in komponento navedenega zneska, izračunanega na osnovi unije
277 Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep ne upravičuje – kar zadeva skupni znesek predhodnih prispevkov vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vsake sodelujoče države članice – razlik med temi državami članicami glede razmerja med, na eni strani, komponento tega zneska, izračunanega na nacionalni osnovi, in, na drugi strani, komponento navedenega zneska, izračunanega na osnovi unije. Za nekatere od navedenih držav članic je namreč komponenta, ki spada na nacionalno raven, v različnih stopnjah višja od komponente, ki spada na raven Unije, za druge pa obratno. Poleg tega naj bi analiza združenih vrednosti omogočila domnevo, da nekatere države članice financirajo večino prispevkov, izračunanih na osnovi unije.
278 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je EOR v točki 60 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnil, da je bila „[z]a izračun dela letnih prispevkov na nacionalni ravni […] ciljna raven, uporabljena za ta izračun, določena na nacionalni ravni, ob upoštevanju le kritih vlog kreditnih institucij z dovoljenjem na ozemlju zadevne sodelujoče države članice“, medtem ko se podatki institucij z dovoljenjem na ozemlju drugih sodelujočih držav članic niso upoštevali.
279 Vendar je v točki 61 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedeno, da se „[z]a izračun dela letnih prispevkov [na ravni Unije] […] letna ciljna raven […] določi na podlagi kritih vlog vseh kreditnih institucij s sedežem v sodelujočih državah članicah“.
280 Iz tega izhaja, da je mogoče razlike in neskladja, na katere se sklicuje tožeča stranka, pojasniti s tem, da izračun predhodnih prispevkov na nacionalni osnovi in izračun teh prispevkov na osnovi unije temeljita na različnih podlagah. V teh okoliščinah obveznost obrazložitve, ki jo ima EOR, ne sega tako daleč, da bi ta moral dodatno pojasniti razlike med izračunom prispevkov na nacionalni osnovi in izračunom prispevkov na osnovi unije.
4) Obrazložitev v zvezi s popravki podatkov drugih institucij
281 Tožeča stranka v bistvu trdi, da izpodbijani sklep institucijam ne omogoča, da preverijo vpliv popravkov podatkov drugih institucij na izračun predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021, ker EOR med drugim ne razkriva števila institucij, ki so sporočile podatke, ki so bili pozneje popravljeni, niti posledic, ki so jih imeli popravki na znesek predhodnih prispevkov. V zvezi s tem naj bi izračuni EOR lahko bili napačni. Nekatere institucije naj bi namreč celo navedle, da so „morda“ sporočile nepravilne podatke, kar naj bi pomenilo, da izračun EOR temelji na netočnih podatkih. Čeprav se morebitni popravki lahko naknadno upoštevajo v naslednjem prispevnem obdobju, institucije naj ne bi bile obveščene o takih popravkih in razlogih zanje, kar naj bi povečalo nepreglednost in nepreverljivost izračunov predhodnih prispevkov. Tako naj razlika med, na eni strani, zneskom teh prispevkov, izračunanim za prispevno obdobje 2021 in prilagojenim institucijam, ki se na novo nadzorujejo, ter, na drugi strani, končnim zneskom teh prispevkov po odbitku prispevkov, določenih za prispevno obdobje 2015 ter prilagoditvah, ki izhajajo iz preoblikovanj in revizij podatkov, ne bi bila pregledna.
282 V zvezi s tem iz sodne prakse, navedene v točkah od 150 do 159 zgoraj, izhaja, da ni nujno, da izpodbijani sklep vsebuje vse elemente, ki njegovemu naslovniku omogočajo, da preveri pravilnost izračuna svojega predhodnega prispevka. Posredovanje naknadnih popravkov, ki se nanašajo na druge ustanove, ali razlogov zanje pa naj bi pomenilo, da se tožeči stranki posredujejo podatki drugih institucij, za katere velja poslovna skrivnost.
283 Dalje, v zvezi s tem, da v izpodbijanem sklepu ni informacije o številu institucij, na katere se nanašajo navedeni popravki, tožeča stranka ni pojasnila, zakaj bi potrebovala tako informacijo, da bi razumela, kako je EOR upošteval njen individualni položaj pri izračunu njenega predhodnega prispevka za prispevno obdobje 2021.
284 Trditve v zvezi s tem, da se pri izračunih predhodnih prispevkov lahko zgodijo napake, in tem, da je EOR uporabil napačne podatke, se nanašajo na vsebinsko vprašanje, ne pa na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poleg tega tožeča stranka Splošnemu sodišču ni predložila nobenega konkretnega dokaza, na podlagi katerega bi lahko zadnjenavedeno vsebinsko preučilo take trditve.
285 Glede na navedeno je treba peti del drugega tožbenega razloga zavrniti.
g) Sklepna ugotovitev glede drugega tožbenega razloga
286 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba prvemu delu drugega tožbenega razloga ugoditi, dele od drugega do petega tega tožbenega razloga pa zavrniti.
2. Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 41(1) in (2)(a) Listine zaradi nespoštovanja pravice do izjave
287 Tožeča stranka trdi, da s postopkom posvetovanja, ki ga je EOR organiziral pred sprejetjem izpodbijanega sklepa, ni bila spoštovana njena pravica do izjave, določena v členu 41(1) in (2)(a) Listine, ker v tem postopku ni mogla učinkovito predložiti pripomb na izračun njenega predhodnega prispevka.
288 Dvotedensko obdobje, v katerem je potekal navedeni postopek, naj namreč ne bi zadostovalo za podajo pripomb na osnutek izpodbijanega sklepa in združene statistične podatke ter za njihovo preveritev in analizo, še posebej zato, ker naj posredovani podatki ne bi zadostovali za preveritev postopka izračuna in zneska predhodnega prispevka tožeče stranke. V zvezi s tem podatki vsake institucije, ki se uporabijo kot osnova za izračun skupnih podatkov, ki so odločilni za razporeditev vsake institucije v žepke in torej za razvrstitev institucij glede na vsak kazalnik tveganja, naj ne bi bili razkriti. Posledično naj EOR tožeči stranki ne bi omogočil, da poda pripombe na vsebinska in pravna vprašanja, upoštevna za njen predhodni prispevek, ali da preveri pravilnost tega prispevka. Poleg tega, čeprav je EOR tožeči stranki pred sprejetjem izpodbijanega sklepa dal na voljo orodje za interaktivni izračun predhodnih prispevkov, naj tudi to orodje institucijam ne bi omogočilo, da ocenijo, ali je njihova prilagoditev glede na profil tveganja verjetna glede na vse druge institucije in ali je bil njihov gospodarski položaj pravilno ocenjen.
289 Poleg tega naj bi bil postopek posvetovanja izveden zgolj formalno, kar naj bi dokazovalo zlasti dejstvo, da EOR ni upošteval nobene od pripomb, ki so jih predložile institucije. EOR naj bi dvome, ki so jih izrazile nekatere institucije, večkrat zavrnil s sklicevanjem na pravni okvir in na obrazložitev izpodbijanega sklepa.
290 Zgoraj navedene pomanjkljivosti naj bi bile še toliko resnejše, ker naj bi EOR imel precej široko polje proste presoje pri določitvi predhodnih prispevkov, tako da naj bi bilo spoštovanje pravice do izjave še posebej pomembno.
291 EOR prereka trditve tožeče stranke.
292 Pravica do izjave iz člena 41(2)(a) Listine zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (glej sodbo z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točka 87 in navedena sodna praksa).
293 V obravnavani zadevi je EOR pred sprejetjem izpodbijanega sklepa med 5. in 19. marcem 2021 izvedel postopek posvetovanja, v okviru katerega je zadevnim institucijam poslal osnutek izpodbijanega sklepa in jih s spletnim obrazcem pozval, naj podajo svoje pripombe na vsebino tega osnutka.
294 Poleg tega je EOR zadevnim institucijam poslal naslednje dokumente:
– interaktivno orodje za izračun, s katerim so lahko institucije svoje predhodne prispevke za prispevno obdobje 2021 izračunale na podlagi rezultatov svojih vmesnih izračunov;
– svoje mnenje SRB/ES/2021/13 z dne 3. marca 2021 o predhodnem izračunu predhodnih prispevkov v ESR za prispevno obdobje 2021 in začetku posvetovanj z institucijami;
– dokument z naslovom „Združeni statistični podatki“, ki vsebuje statistične podatke o izračunih za vse institucije v obliki povzetka in v zbirni obliki; in
– smernice o načinu izračuna predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021 z uporabo orodja za izračun.
295 V tem okviru je, na eni strani, iz sodne prakse, navedene v točkah od 150 do 159 zgoraj, razvidno, da EOR v nasprotju s trditvami tožeče stranke tej ni bil dolžan posredovati vseh dokumentov in podatkov v zvezi z vsako institucijo, da bi ji omogočil v celoti preveriti pravilnost izračuna njenega predhodnega prispevka. EOR ji zlasti ni bil dolžan posredovati dokumentov, ki so vsebovali individualne podatke drugih institucij in za katere je veljala poslovna skrivnost.
296 Na drugi strani, tožeča stranka zlasti ni izpodbijala, da je bila obveščena o metodologiji, ki je bila uporabljena za izračun predhodnega prispevka za prispevno obdobje 2021, in o začasnem rezultatu njenega predhodnega prispevka, ki ga je treba plačati, tako da je lahko izpolnila obrazec, ki ga je zagotovil EOR, in učinkovito predstavila svoja stališča v zvezi z vsako od faz tega izračuna.
297 V teh okoliščinah nič ne kaže na to, da tožeča stranka ni imela dostopa do elementov, ki so bili podlaga za izračun njenega predhodnega prispevka in ki ji jih je EOR moral sporočiti.
298 Poleg tega je tožeča stranka imela možnost stališče o teh elementih podati prek spletnega obrazca, navedenega v točki 293 zgoraj. Tako je lahko predložila pripombe o diskrecijskih odločitvah EOR v okviru izračuna njenega predhodnega prispevka, kot je določitev letne ciljne ravni ali natančnost nekaterih kazalnikov tveganja iz stebra tveganja IV, in je lahko začasno izračunala svoj predhodni prispevek z uporabo orodja za izračun, ki ga je zagotovil EOR.
299 V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da obrazec, predviden za to, da lahko zadevne osebe pristojni organ seznanijo s svojim stališčem, tem načeloma omogoča, da podrobno navedejo svoja stališča glede elementov, ki jih mora pristojni organ upoštevati, in da – če menijo, da je to koristno – navedejo informacije ali stališča, ki so drugačni od tistih, ki so jih pristojnemu organu že predložili (glej po analogiji sodbo z dne 9. februarja 2017, M, C‑560/14, EU:C:2017:101, točki 39 in 40).
300 V obravnavani zadevi je tako.
301 EOR je namreč v okviru postopka posvetovanja institucije pozval, naj predložijo, na eni strani, pripombe o trinajstih vnaprej določenih temah, na podlagi katerih so dobile možnost, da predložijo pripombe glede več vidikov izračuna predhodnih prispevkov, vključno z metodo in rezultati tega izračuna. Na drugi strani so lahko institucije v okviru teme 14 izpostavile vsa druga vprašanja, za katera menijo, da so upoštevna za izračun predhodnega prispevka za prispevno obdobje 2021, in ki niso bila že zajeta v vnaprej določenih temah. Zato je imela tožeča stranka možnost predložiti pripombe glede vsakega elementa navedenega izračuna oziroma glede postopka priprave tega izračuna.
302 Poleg tega je treba glede roka, določenega za predložitev stališč v okviru postopka posvetovanja – v obravnavani zadevi dva tedna – na eni strani navesti, da tožeča stranka ni pojasnila, kako naj bi bila s tem rokom kršena njena pravica do izjave. V zvezi s tem je zgolj trdila, da je „utopično“ domnevati, da je mogoče osnutek sklepa in združene statistične podatke preveriti in analizirati v tako kratkem času, ne da bi se sklicevala na konkretne vidike teh dokumentov ali na praktične težave, ki naj bi ji preprečile v predpisanem roku predložiti pripombe o elementih, na katerih temelji izračun njenega predhodnega prispevka, kot so tisti, ki so navedeni v točkah 296 in 298 zgoraj. Edini konkretni element, ki ga je tožeča stranka navedla v tem okviru, je dejstvo, da podatki, ki jih je posredoval EOR, niso zadostovali za preveritev postopka izračuna in zneska njenega predhodnega prispevka. Kot je bilo ugotovljeno v točkah od 295 do 297 zgoraj, pa ni bilo dokazano, da bi moral EOR tožeči stranki posredovati druge dokumente od tistih, ki so navedeni v točki 294 zgoraj, tako da na podlagi tega dejstva ni mogoče dokazati, da dvotedenski rok ni bil zadosten z vidika pravice do izjave.
303 Na drugi strani je tožeča stranka dolžna plačati predhodne prispevke od leta 2016, tako da je prispevno obdobje 2021 šesto obdobje, v katerem je sodelovala. Iz tega izhaja, da je bila med postopkom posvetovanja, ki ga je vodil EOR, že dobro seznanjena s postopkom izračuna teh prispevkov. V teh okoliščinah – ker se tožeča stranka ni sklicevala na posebne okoliščine – nič ne kaže na to, da rok, določen za predložitev pripomb, ni bil zadosten.
304 Nazadnje, v zvezi z odgovori EOR na pripombe institucij tožeča stranka ni navedla nobene posebne pripombe, na katero EOR ne bi odgovoril.
305 Poleg tega zgolj na podlagi dejstva, da se je EOR nazadnje odločil, da ne bo spremenil izpodbijanega sklepa v primerjavi z osnutkom sklepa, ki ga je poslal institucijam, da bi ustrezno ukrepal v zvezi z njihovimi pripombami, ni mogoče dokazati, da je bila s postopkom posvetovanja kršena pravica tožeče stranke do izjave. V skladu s tem, kar je Splošno sodišče že razsodilo (glej v tem smislu sodbo z dne 25. marca 2015, Slovenská pošta/Komisija, T‑556/08, neobjavljena, EU:T:2015:189, točka 89), namreč taka okoliščina izhaja iz nesoglasja glede utemeljenosti presoje EOR, vendar ne more pomeniti kršitve pravice teh institucij do izjave.
306 Zato na podlagi trditev tožeče stranke ni mogoče dokazati, da ta ni imela možnosti koristno in učinkovito podati svojega stališča o vseh dejanskih in pravnih elementih, ki so podlaga za izpodbijani sklep.
307 Glede na navedeno je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
[…]
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Sklep SRB/ES/2021/22 Enotnega odbora za reševanje (EOR) z dne 14. aprila 2021 o izračunu predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje za leto 2021 se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na Hypo Vorarlberg Bank AG.
2. Učinki sklepa SRB/ES/2021/22 se v delu, v katerem se nanaša na Hypo Vorarlberg Bank, ohranijo, dokler v razumnem roku, ki ne sme presegati šestih mesecev od dneva razglasitve te sodbe, ne začne veljati nov sklep EOR o določitvi predhodnega prispevka te institucije v Enotni sklad za reševanje za leto 2021.
3. EOR poleg svojih stroškov nosi stroške, ki so nastali Hypo Vorarlberg Bank.
4. Evropski parlament in Svet Evropske unije nosita svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. januarja 2024.
Podpisi