SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 24. septembra 2015(*)
„Državne pomoči – Javna radiotelevizija – Sklep, s katerim je pomoč razglašena za združljivo z notranjim trgom – Pomoč danskih organov danski javni radioteleviziji TV2/Danmark – Javno financiranje za kritje stroškov opravljanja obveznosti javne službe – Združljivost pomoči – Sodba Altmark“
V zadevi T‑125/12,
Viasat Broadcasting UK Ltd s sedežem v West Draytonu (Združeno kraljestvo), ki jo zastopata S. Kalsmose-Hjelmborg in M. Honoré, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata L. Flynn in B. Stromsky, zastopnika,
tožena stranka,
ob intervenciji
Kraljevine Danske, ki sta jo najprej zastopala C. Vang in V. Pasternak Jørgensen, agenta, nato V. Pasternak Jørgensen, skupaj s K. Lundgaardom Hansnom, odvetnik, in na koncu C. Thorning, agent, skupaj s K. Lundgaardom Hansnom in R. Holgaardom, odvetnika,
in
TV2/Danmark A/S s sedežem v Odenseju (Danska), ki jo zastopa O. Koktvedgaard, odvetnik,
intervenientki,
zaradi razglasitve delne ničnosti Sklepa Komisije z dne 20. aprila 2011 o ukrepih, ki jih izvaja Danska (C 2/03) za TV2/Danmark (2011/839/EU) (UL L 340, str. 1),
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi D. Gratsias (poročevalec), predsednik, N. J. Forwood in C. Wetter, sodnika,
sodni tajnik: L. Grzegorczyk, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. januarja 2015
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje spora
1 Predmet te tožbe je predlog za razglasitev delne ničnosti Sklepa Komisije z dne 20. aprila 2011 o ukrepih, ki jih izvaja Danska (C 2/03) za TV2/Danmark (2011/839/EU) (UL L 340, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijani sklep) v delu, v katerem je z njim ugotovljeno, da so navedeni ukrepi – čeprav so državne pomoči – kljub temu združljivi z notranjim trgom v smislu člena 106(2) PDEU. Tožbo vlaga družba Viasat Broadcasting UK Ltd (v nadaljevanju: tožeča stranka ali Viasat), ki je danska komercialna RTV-družba, ki posluje na danskem trgu, in ki je neposredna konkurentka danske RTV-družbe TV2/Danmark A/S (v nadaljevanju: TV2 A/S).
2 Družba TV2 A/S je bila ustanovljena za nadomestitev – z računovodskimi in davčnimi učinki od 1. januarja 2003 – avtonomnega državnega podjetja TV2/Danmark (v nadaljevanju: TV2), ki je bilo ustanovljeno leta 1986 z Lov n° 335 om ændring af lov om radio- og fjernsynsvirksomhed z dne 4. junija 1986 (zakon, ki spreminja zakon o storitvah radiotelevizijskega oddajanja). Družba TV2 A/S je tako kot njena predhodnica, družba TV2, druga javna televizijska postaja na Danskem, prva pa je Danmarks Radio (v nadaljevanju: DR).
3 Naloga družbe TV2 A/S je tako kot prej naloga družbe TV2 opravljanje nalog javne službe, kar obsega proizvodnjo in distribucijo nacionalnih in regionalnih televizijskih programov. Ta distribucija lahko poteka med drugim prek radijske opreme, satelitskih ali kabelskih sistemov. Pravila glede obveznosti javne službe družb TV2 A/S in TV2 določa danski minister za kulturo.
4 Poleg javnih radiotelevizij delujejo na danskem trgu televizijskih dejavnosti na ozemlju celotne države tudi komercialne radiotelevizije. Med drugim gre po eni strani za tožečo stranko in po drugi strani za skupino, ki jo sestavljata družbi SBS TV A/S in SBS Danish Television Ltd (v nadaljevanju: SBS).
5 Družba TV2 je bila ustanovljena z državnim obrestnim posojilom, njeno dejavnost pa naj bi po zgledu družbe DR financirali s prihodki iz naročnine, ki jo plačujejo vsi danski televizijski gledalci. Vendar se je danski zakonodajalec odločil, da bo v nasprotju z družbo DR družba TV2 imela možnost prejemati prihodke tudi iz oglaševalske dejavnosti.
6 Na podlagi pritožbe, ki jo je 5. aprila 2000 vložila družba SBS Broadcasting SA/Tv Danmark, druga komercialna radiotelevizija na danskem trgu, je sistem financiranja družbe TV2 preučila Komisija Evropskih skupnosti v Odločbi z dne 19. maja 2004 o ukrepih, ki jih izvaja Danska za [TV2] (2006/217/ES) (UL 2006 L 85, str. 1, popravek UL 2006, L 368, str. 1, v nadaljevanju: odločba TV2 I). Ta odločba je obsegala obdobje od leta 1995 do leta 2002 in se je nanašala na te ukrepe: prihodke iz naročnin, nakazila iz skladov za financiranje družbe TV2 (Sklad TV2 in Radiofonden), ad hoc dodeljene zneske, oprostitev plačila davka od dohodkov pravnih oseb, izvzetje od plačila obresti in obrokov za posojila, odobreno družbi TV2 ob ustanovitvi, državno poroštvo za posojila za poslovanje in ugodne plačilne pogoje za pristojbino za oddajno frekvenco, ki pokriva vso državo (v nadaljevanju: zadevni ukrepi). Nazadnje, preiskava Komisije se je nanašala tudi na licenco družbi TV2 za oddajanje prek lokalnih frekvenc v omrežje in na obveznost vseh lastnikov antenskih inštalacij, da prek svojih inštalacij prenašajo javne programe družbe TV2.
7 Po preizkusu zadevnih ukrepov je Komisija ugotovila, da pomenijo državno pomoč v smislu člena 87(1) ES (zdaj člen 107(1) PDEU). Ta ugotovitev je temeljila na oceni, da sistem financiranja družbe TV2, namenjen kritju stroškov njenega opravljanja javne službe, ne izpolnjuje drugega in četrtega od štirih pogojev, ki jih je vzpostavilo Sodišče v sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, Recueil, v nadaljevanju: sodba Altmark, in glede gornjih pogojev v nadaljevanju: pogoji Altmark, EU:C:2003:415).
8 Komisija je poleg tega ugotovila, da so zgoraj navedene pomoči, ki jih je Kraljevina Danska odobrila družbi TV2 med letoma 1995 in 2002 v obliki pristojbin in drugih ukrepov, opisanih v odločbi TV I, združljive z notranjim trgom na podlagi člena 86(2) ES (zdaj člen 106(2) PDEU), razen zneska 628,2 milijonov danskih kron (DKK), ki ga je opredelila kot prekomerno nadomestilo (točka 163 obrazložitve in člen 1 odločbe TV2 I). Tako je naložila, da mora Kraljevina Danska zagotoviti, da družba TV2 A/S – ki je medtem nadomestila družbo TV2 (glej točko 2 zgoraj) – vrne ta znesek z obrestmi (člen 2 odločbe TV2 I).
9 Ker je družba TV2 A/S zaradi vračila pomoči iz člena 2 odločbe TV2 I postala insolventna, je Kraljevina Danska z dopisom z dne 23. julija 2004 obvestila Komisijo o načrtu za dokapitalizacijo te družbe. S tem načrtom sta bila glede državnih finančnih ukrepov predvidena po eni strani kapitalski vložek 440 milijonov DKK in po drugi strani preoblikovanje državnega posojila v znesku 394 milijonov DKK v lastniški kapital. Komisija je z Odločbo C(2004) 3632 final z dne 6. oktobra 2004 v zadevi s področja državnih pomoči N 313/2004 o dokapitalizaciji [TV2 A/S] (UL 2005, C 172, str. 3, v nadaljevanju: odločba o dokapitalizaciji) ugotovila, da sta ukrepa, predvidena v korist družbe TV2 A/S, „nujna za oblikovanje kapitala, ki ga družba TV2 [A/S] po preoblikovanju v delniško družbo potrebuje za izpolnitev nalog javne službe“ (točka 53 obrazložitve odločbe o dokapitalizaciji). Komisija je zato ugotovila, da je vsak element državne pomoči, ki bi bil lahko povezan s predvideno dokapitalizacijo družbe TV2 A/S, združljiv s notranjim trgom v skladu s členom 86(2) ES (točka 55 obrazložitve odločbe o dokapitalizaciji).
10 Zoper odločbo TV2 I so bile vložene štiri ničnostne tožbe, po eni strani od družbe TV2 A/S (zadeva T‑309/04) in Kraljevine Danske (zadeva T‑317/04) ter po drugi od konkurentov družbe TV2 A/S – namreč tožeče stranke (zadeva T‑329/04) in skupine SBS (zadeva T‑336/04).
11 Splošno sodišče je s sodbo z dne 22. oktobra 2008 v združenih zadevah TV2/Danmark in drugi/Komisija (T‑309/04, T‑317/04, T‑329/04 in T‑336/04, ZOdl., v nadaljevanju: sodba TV2 I, EU:T:2008:457) odločbo TV2 I razglasilo za nično. Splošno sodišče je v sodbi ocenilo, da je Komisija pravilno ugotovila, da naloge javne službe, zaupane družbi TV2, ustrezajo opredelitvi RTV-storitev splošnega gospodarskega pomena (zgoraj navedena sodba TV2 I, EU:T:2008:457, točka 124). Vendar je ugotovilo tudi, da je odločba TV2 I v številnih elementih nezakonita, kar je v končni fazi vodilo do njene razglasitve za nično.
12 Splošno sodišče je tako, prvič, pri obravnavanju vprašanja, ali ukrepi iz odločbe TV2 I obsegajo državna sredstva, ugotovilo, da Komisija ni obrazložila svoje odločbe glede tega, zakaj je prihodke iz oglaševanja za leti 1995 in 1996 de facto štela za državna sredstva (zgoraj v točki 11 navedena sodba TV2 I, EU:T:2008:457, točke od 160 do 167). Drugič, Splošno sodišče je ugotovilo, da preizkus Komisije glede vprašanja, ali sta izpolnjena drugi in četrti pogoj Altmark, ne temelji na natančni analizi konkretnih pravnih in ekonomskih okoliščin, na podlagi katerih je bil določen znesek naročnine, ki pripade družbi TV2. Zato odločba TV2 I glede tega vprašanja ni bila dovolj obrazložena (zgoraj v točki 11 navedena sodba TV2 I, EU:T:2008:457, točke od 224 do 233). Tretjič, Splošno sodišče je ugotovilo, da tudi ugotovitve Komisije glede presoje združljivosti pomoči glede na člen 86(2) ES, zlasti glede prekomernega nadomestila, niso bile dovolj obrazložene. Po mnenju Splošnega sodišča je bilo to nezadostno obrazložitev mogoče razložiti s tem, da ni bilo natančnega preizkusa konkretnih pravnih in ekonomskih okoliščin, ki so bile odločilne pri določitvi zneska naročnine, ki pripade družbi TV2 v obdobju, ki je predmet preiskave (zgoraj v točki 11 navedena sodba TV2 I, EU:T:2008:457, točke 192 in od 197 do 203)
13 Skupina SBS in tožeča stranka sta zoper odločbo o dokapitalizaciji vložili ničnostni tožbi. Splošno sodišče je s sklepoma, sprejetima 24. septembra 2009, ugotovilo, da se glede na razglasitev ničnosti odločbe TV2 I ter tesno povezavo med obveznostjo vračila pomoči, ki izhaja iz te odločbe, in ukrepi, ki so predmet odločbe o dokapitalizaciji, postopek v navedenih zadevah ustavi (sklepa z dne 24. septembra 2009, SBS TV in SBS Danish Television/Komisija, T‑12/05, EU:T:2009:357, in Viasat Broadcasting UK/Komisija, T‑16/05, EU:T:2009:358).
14 Po razglasitvi ničnosti odločbe TV2 I je Komisija ponovno preučila zadevne ukrepe. Tokrat se je posvetovala s Kraljevino Dansko in družbo TV2 A/S in poleg tega pridobila pripombe tretjih strani.
15 Komisija je predstavila rezultat svoje nove preučitve zadevnih ukrepov v izpodbijanem sklepu, ki je predmet te tožbe in še ene tožbe, ki jo je vložila družba TV2 A/S (zadeva T‑674/11, TV2/Danmark/Komisija), o kateri je Splošno sodišče razsodilo s sodbo z današnjega dne.
16 Izpodbijani sklep se nanaša na ukrepe, odobrene družbi TV2 med letoma 1995 in 2002. Vendar je Komisija v svoji analizi upoštevala tudi ukrepe dokapitalizacije, ki so bili sprejeti leta 2004 zaradi odločbe TV2 I.
17 Komisija je v izpodbijanem sklepu vztrajala pri svojem stališču glede opredelitve zadevnih ukrepov kot državne pomoči v korist družbe TV2 v smislu člena 107(1) PDEU (točka 153 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Najprej je štela, da so prihodki iz oglaševanja za leti 1995 in 1996 državna sredstva (točka 90 obrazložitve izpodbijanega sklepa), nato pa je ob preverjanju obstoja selektivne prednosti ugotovila, da zadevni ukrepi ne izpolnjujejo drugega in četrtega pogoja Altmark (točka 153 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Medtem ko je Komisija v odločbi TV2 I ugotovila, da je znesek 628,2 milijona DKK prekomerno nadomestilo, ki ni združljivo s členom 86(2) ES, je v izpodbijanem sklepu nasprotno štela, da je ta znesek primerna kapitalska rezerva za družbo TV2 A/S (točka 233 obrazložitve izpodbijanega sklepa). V izreku izpodbijanega sklepa je tako navedla:
„Člen 1
Ukrepi, ki jih je Danska izvedla v korist [družbe TV2] med letoma 1995 in 2002 v obliki prihodkov iz naročnin, in drugi ukrepi, obravnavani v tem sklepu, so združljivi z notranjim trgom v smislu člena 106(2) [PDEU].“
18 Nazadnje je treba navesti, da je Kraljevina Danska sprejela ukrepe za reševanje in prestrukturiranje družbe TV2 A/S. Tako je po eni strani 16. junija 2008 priglasila načrt pomoči za reševanje v obliki kreditne linije, predvidene v korist družbe TV2 A/S. Komisija je odobrila to pomoč z Odločbo C(2008) 4224 final z dne 4. avgusta 2008 v zadevi št. 287/2008 v zvezi s pomočjo za reševanje družbi TV2 A/S (UL 2009, C 9, str. 1). Zoper odločbo Komisije je družba Viasat vložila tožbo. Splošno sodišče je s sklepom z dne 22. marca 2012 po ugotovitvi, da je bila pomoč, odobrena z zadevno odločbo, v celoti vrnjena, ugotovilo, da je tožba postala brezpredmetna in da se postopek ustavi (sklep z dne 22. marca 2012, Viasat Broadcasting UK/Komisija, T‑114/09, EU:T:2012:144).
19 Po drugi strani je Kraljevina Danska 4. februarja 2009 obvestila Komisijo o načrtu prestrukturiranja družbe TV2 A/S. Komisija je v Sklepu z dne 20. aprila 2011 o državni pomoči C 19/09 (ex N 64/09), ki jo namerava Danska izvajati v zvezi s prestrukturiranjem [družbe TV2 A/S] (2012/109/EU) (UL 2012, L 50, str. 21) štela, da je ta načrt prestrukturiranja združljiv z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(c) PDEU pod nekaterimi pogoji, od katerih je bil eden prepoved nakazila z njim predvidenih ukrepov pomoči, ker se je položaj družbe prejemnice izboljšal. Družba Viasat je zoper ta sklep vložila ničnostno tožbo. Ker je družba Viasat umaknila tožbo, je bila zadeva s sklepom z dne 10. decembra 2012, Viasat Broadcasting UK/Komisija (T‑210/12, EU:T:2012:660), izbrisana iz vpisnika Splošnega sodišča.
Postopek in predlogi strank
20 Tožeča stranka je 14. marca 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
21 Kraljevina Danska je 12. junija 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije.
22 Družba TV2 A/S je 29. junija 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije.
23 Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 12. septembra 2012 ugodil tema predlogoma za intervencijo.
24 Družba TV2 A/S je vložila intervencijsko vlogo 30. novembra 2012. Istega dne je intervencijsko vlogo vložila Kraljevina Danska.
25 Tožeča stranka je 19. marca 2013 predložila pisna stališča o intervencijskih vlogah. Komisija ni predložila pisnih stališč o intervencijskih vlogah.
26 Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bil sodnik poročevalec kot predsednik razporejen v osmi senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.
27 Splošno sodišče (osmi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo izvedlo ustni postopek.
28 Ker eden od sodnikov v tej zadevi ni mogel odločati, je predsednik Splošnega sodišča v skladu s členom 32(3) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 za dopolnitev senata določil drugega sodnika.
29 Stranke so na obravnavi 15. januarja 2015 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča. Na obravnavi so stranke v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišče zavzele stališče glede vprašanja morebitnega prenehanja obstoja predmeta spora v tej zadevi, če bi bil izpodbijani sklep razglašen za ničen na podlagi tožbe, vložene v zadevi T‑674/11, TV2/Danmark/Komisija.
30 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
31 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
32 Kraljevina Danska in družba TV2 A/S Splošnemu sodišču predlaga, naj zavrne tožbo.
Pravo
Dopustnost
33 Ker tožeča stranka ni naslovnica izpodbijanega sklepa, je treba preveriti, ali ima procesno upravičenje za to tožbo.
34 V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko osebe, ki niso naslovniki odločbe, trdijo, da se odločba nanje posamično nanaša, le če ta odločba nanje vpliva zaradi njihovih posebnih značilnosti ali zato, ker jih dejansko določa glede na vse preostale osebe in jih zato posamično opredeli na enak način, kot bi posamično opredelila naslovnika take odločbe (sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, Recueil, EU:C:1963:17, in z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, ZOdl., EU:C:2008:757, točka 26). Na področju državnih pomoči je s sodno prakso v smislu zgoraj navedene sodbe Plaumann/Komisija (EU:C:1963:17) priznan poseben status predvsem tožeči stranki, na katere položaj na trgu znatno vpliva pomoč, ki je predmet zadevne odločbe (zgoraj navedena sodba British Aggregates/Komisija, EU:C:2008:757, točka 30).
35 V obravnavani zadevi se izpodbijani sklep nanaša na ukrepe, ki so v letih od 1995 do 2002 pomenili praktično celotno financiranje družbe TV2. Vendar je iz spisa razvidno, da je bila družba TV2 največji igralec in glavni neposredni konkurent tožeče stranke na danskem trgu televizijskega oglaševanja in danskem veleprodajnem trgu, na katerem radiotelevizije distributerjem ponujajo postaje. Zato je treba v obravnavani zadevi v smislu sodne prakse, navedene v točki 34 zgoraj, šteti, da na položaj tožeče stranke na trgu znatno vpliva pomoč, ki je predmet zadevnega sklepa.
36 Glede na navedeno in ker se izpodbijani sklep nanaša na državne pomoči, ki so že bile nakazane in ki se štejejo za združljive z notranjim trgom, je treba šteti, da je tožba dopustna.
Vsebinska presoja
37 Tožeča stranka s to tožbo izpodbija ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da so bile državne pomoči, dodeljene družbi TV2, združljive z notranjim trgom.
38 V zvezi s tem je treba spomniti, da se je Komisija v točkah od 155 do 159 obrazložitve izpodbijanega sklepa kot na okvir za presojo združljivosti zadevnih ukrepov z notranjim trgom sklicevala na člen 106(2) PDEU in na svoje sporočilo z dne 15. novembra 2001 o uporabi pravil o državni pomoči za storitve javne radiodifuzije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 117, v nadaljevanju: sporočilo o radiodifuziji iz leta 2001), v katerem so določeni načela in metode, ki jih ima namen uporabiti za zagotovitev spoštovanja pogojev iz člena 106(2) PDEU.
39 Opozoriti je treba, da je Komisija 2. julija 2009 sprejela novo sporočilo o uporabi pravil o državni pomoči za storitve javne radiotelevizije (UL C 257, str. 1, v nadaljevanju: sporočilo o radiodifuziji iz leta 2009). Vendar je v tem aktu v točki 100 določeno, da bo Komisija za nepriglašene pomoči, ki so bile dodeljene pred njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije, uporabljala sporočilo o radiodifuziji iz leta 2001.
40 V delu izpodbijanega sklepa, posvečenem združljivosti zadevnih ukrepov z notranjim trgom, je Komisija najprej štela, da je opredelitev storitev splošnega gospodarskega pomena, ki bi jih morala opravljati družba TV2, široka, vendar skladna z zahtevami člena 106(2) PDEU v povezavi z razlagalnimi določbami tega člena, ki so bile vstavljene v Protokol o sistemu javne radiotelevizije v državah članicah, ki je priložen Pogodbi DEU in ki je znan pod imenom Amsterdamski protokol (točki 171 in 172 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nato je Komisija ocenila, da so bile z Lov om radio-og fjernsynsvirksomhed (zakon o storitvah radiotelevizijskega oddajanja) družbi TV2 uradno podeljene zgolj naloge televizijske javne službe. Za začetek opravljanja kakršne koli druge dodatne dejavnosti družbe TV2 pa bi bilo po mnenju Komisije potrebno novo pooblastilo, da bi bila taka dejavnost skladna s členom 106(2) PDEU (točki 174 in 175 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nazadnje je Komisija preučila sorazmernost državne pomoči, dodeljene družbi TV2, pri preizkusu pa se je osredotočila na dva vidika: po eni strani je izračunala neto stroške nalog javne službe, zaupanih družbi TV2, in preverila, ali je šlo pri teh stroških za prekomerno nadomestilo, po drugi strani pa je preučila delovanje družbe TV2 na oglaševalskem trgu, da bi preverila, ali družba TV2 za oglaševanje na škodo svojih konkurentov ne uporablja umetno nizkih cen. Ugotovila je, da so zadevni ukrepi združljivi z notranjim trgom.
41 Tožeča stranka graja to presojo združljivosti zadevnih ukrepov z notranjim trgom glede na člen 106(2) PDEU z natančno opredeljenega metodološkega vidika. Trdi namreč, da je bilo, ko je Komisija uporabila člen 106(2) PDEU, z besedilom te določbe zahtevano, da institucija upošteva tudi drugi in četrti pogoj Altmark zaradi preverjanja, ali bi pravila o konkurenci iz Pogodbe ovirala izvajanje nalog javne službe družbe TV2 in ali bi pomoč prizadela trgovino v takšnem obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Evropske unije.
42 Tožeča stranka ne navaja drugih napak, ki bi jih pri svoji presoji napravila Komisija. Zlasti ne trdi, da bi šlo pri analizi združljivosti zadevnih ukrepov z notranjim trgom, ki jo je opravila Komisija ob upoštevanju sporočila o radiodifuziji iz leta 2001, za napako pri presoji.
43 Tožba se osredotoča dva tožbena razloga, s katerima tožeča stranka po eni strani trdi, da je Komisija pri presoji združljivosti zadevnih ukrepov z notranjim trgom v smislu člena 106(2) PDEU napačno uporabila pravo, ker ni upoštevala drugega in četrtega pogoja Altmark, in po drugi strani, da Komisija ni obrazložila, zakaj se v obravnavani zadevi uporablja člen 106(2) PDEU, čeprav nista izpolnjena drugi in četrti pogoj Altmark, kar pomeni kršitev člena 296 PDEU.
44 Najprej je treba opozoriti na neposredno in tesno povezavo te tožbe s tožbo, ki jo je v zadevi T‑674/11, TV2/Danmark/Komisija, vložila družba TV2 A/S, pravna naslednica prejemnice zadevnih ukrepov, in v kateri je tožeča stranka intervenirala v podporo predlogom Komisije. Predmet tožbe družbe TV2 A/S je razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je Komisija, po tem ko je ugotovila, da zadevni ukrepi ne izpolnjujejo drugega in četrtega pogoja Altmark, štela, da so ti ukrepi državne pomoči in da gre za nove pomoči.
45 Splošno sodišče je v sodbi, izdani na današnji dan v zadevi T‑674/11, TV2/Danmark/Komisija, delno ugodilo tožbi družbe TV2/Danmark in razveljavilo izpodbijani sklep v delu, v katerem je Komisija štela, da so prihodki iz oglaševanja za leti 1995 in 1996, nakazani družbi TV2/Danmark prek Sklada TV2, državne pomoči. Zaradi te razglasitve ničnosti je ta tožba postala brezpredmetna v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem so bili z njim prihodki iz oglaševanja za leti 1995 in 1996, prejeti prek Sklada TV2, opredeljeni kot državne pomoči, ki so združljive z notranjim trgom. Kot je namreč razsodilo Splošno sodišče v zgornji sodbi, prenos teh prihodkov sploh ni državna pomoč, tako da se ne postavlja vprašanje združljivosti take pomoči z notranjim trgom. Ker pa tožeča stranka uveljavlja iste tožbene razloge in trditve glede vseh ukrepov, ki so bili v izpodbijanem sklepu opredeljeni kot pomoči, združljive z notranjim trgom, je treba vse te tožbene razloge in trditve vsekakor preizkusiti glede preostanka izpodbijanega sklepa.
46 Poleg tega je treba navesti tudi, da je Splošno sodišče v sodbi z današnjega dne v zadevi T‑674/11, TV2/Danmark/Komisija (točka 88 in naslednje) razsodilo, da je Komisija zaradi napačne uporabe prava v izpodbijanem sklepu ugotovila, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen drugi pogoj Altmark. Ni pa razsodilo, da ta ugotovitev upravičuje razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, ker je štelo, da pri ugotovitvi Komisije, da ni izpolnjen četrti pogoj Altmark, pravo ni bilo napačno uporabljeno. Že samo ta zadnja ugotovitev je namreč zadostovala za utemeljitev ugotovitve, da so zadevni ukrepi (razen tistega, ki je naveden v točki 45 zgoraj) državne pomoči.
47 Ker tožeča stranka v svojih trditvah ne razlikuje med drugim in četrtim pogojem Altmark, ampak v zvezi z obema navaja, da bi morala Komisija pri presoji združljivosti spornih državnih pomoči z notranjim trgom upoštevati dejstvo, da nista bila izpolnjena, ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 46 zgoraj ne pomeni, da preučitev enega ali drugega tožbenega razloga, ki ga v podporo tožbi navaja tožeča stranka, ne bi bila smiselna.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 106(2) PDEU
48 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da zgoraj v točki 7 navedena sodba Altmark (EU:C:2003:415) nujno vpliva na to, kako mora Komisija ocenjevati združljivost državne pomoči z notranjim trgom glede na člen 106(2) PDEU.
49 Zlasti trdi, da je treba člen 106(2) PDEU razlagati ozko in ga uporabiti, le kadar pravila Pogodbe, med drugim člen 107 PDEU, „ovirajo“ izvajanje zadevnih nalog javne službe javne službe. Poleg tega je mogoče člen 106(2) PDEU glede na njegovo besedilo uporabiti, samo če ta uporaba ni v nasprotju z interesi Unije. Nazadnje, po mnenju tožeče stranka sta drugi in četrti pogoj Altmark del člena 107(1) PDEU, ker je z njim opredeljen pojem državne pomoči. Tako tožeča stranka očita Komisiji, da v izpodbijanem sklepu ni preučila, ali bi uporaba drugega in četrtega pogoja Altmark „ovirala izvajanje“ nalog javne službe ali „prizadela trgovino v takšnem obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Unije“.
50 Na podlagi člena 106(2) PDEU podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, oziroma podjetja, ki imajo značaj dohodkovnega monopola, ravnajo po pravilih iz Pogodb, zlasti po pravilih o konkurenci, kolikor uporaba takšnih pravil pravno ali dejansko ne ovira izvajanja posebnih nalog, ki so jim dodeljene. Razvoj trgovine ne sme biti prizadet v takšnem obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Unije.
51 S pravili o konkurenci iz člena 106(2) PDEU je treba razumeti zlasti prepoved, da se podjetjem nakažejo državne pomoči, ki izhaja iz člena 107(1) PDEU, ki določa, da razen če Pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.
52 S trditvami tožeče stranke se v bistvu postavlja vprašanje razmerja med pogoji Altmark in pogoji, pod katerimi je mogoče državno pomoč, dodeljeno podjetju, ki ima nalogo opravljati storitve splošnega gospodarskega pomena, glede na člen 106(2) PDEU šteti za združljivo z notranjim trgom.
53 V zvezi s tem je treba spomniti, da se pri preizkusu združljivosti državne pomoči z notranjim trgom predpostavlja, da je preizkušani ukrep pomoč. Vendar ne iz člena 106(2) PDEU ne iz drugih določb ne izhaja, da gre v vseh primerih, ko država uporabi svoja finančna sredstva za zagotovitev opravljanja storitve splošnega gospodarskega pomena, za dodelitev državne pomoči podjetju, ki zagotavlja to storitev.
54 V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč opredelitev državne pomoči zahteva, da so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 107(1) PDEU. Spomniti je treba, da so v tem členu določeni ti pogoji: prvič, iti mora za intervencijo države ali iz državnih sredstev; drugič, intervencija mora biti taka, da lahko prizadene trgovino med državami članicami; tretjič, prejemniku mora dodeliti prednost; četrtič, mora izkrivljati konkurenco ali omogočati njeno izkrivljanje (glej zgoraj v točki 7 navedeno sodbo Altmark, EU:C:2003:415, točki 74 in 75 ter navedena sodna praksa).
55 Kar zadeva zlasti tretjega od tega pogojev, da zadevna intervencija prejemniku dodeli prednost, je treba navesti, kot je poudarilo Sodišče v zgoraj v točki 7 navedeni sodbi Altmark (EU:C:2003:415, točka 84 in navedena sodna praksa), da se za pomoč štejejo intervencije, ki lahko ne glede na obliko neposredno ali posredno podjetjem dajo prednost ali se obravnavajo kot ekonomska prednost, ki je prejemno podjetje v običajnih tržnih pogojih ne bi prejelo.
56 Iz tega izhaja, da kadar država za zagotovitev opravljanja storitve splošnega gospodarskega pomena podjetju, ki zagotavlja to storitev, nakaže finančno protidajatev, ki ustreza ceni storitev v običajnih tržnih pogojih, ne gre za prednost, ki je zadevno podjetje ne bi prejelo v običajnih tržnih pogojih. Zato v takem primeru sploh ne gre za državno pomoč, saj manjka eden od temeljnih pogojev za tako opredelitev zadevnega ukrepa.
57 Namen pogojev Altmark je prav odgovor na vprašanje, ali je storitev splošnega gospodarskega pomena opravljena v običajnih tržnih pogojih.
58 Ti pogoji so: prvič, podjetju, ki prejema nadomestilo, mora biti dejansko naloženo opravljanje obveznosti javne službe, te obveznosti pa morajo biti jasno opredeljene; drugič, merila, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, morajo biti določena vnaprej ter objektivno in pregledno; tretjič, nadomestilo ne sme presegati tega, kar je nujno potrebno za kritje vseh ali le dela stroškov, ki nastanejo z opravljanjem obveznosti javne službe, ob upoštevanju pri tem nastalih prihodkov in razumnega dobička zaradi opravljanja teh obveznosti; četrtič, če podjetje, katerega naloga je opravljanje obveznosti javne službe, ni izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, ki omogoča izbiro ponudnika, ki lahko te storitve opravlja z najnižjimi stroški za skupnost, je treba višino potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno, zato da lahko izpolnjuje zahteve javne službe, imelo pri opravljanju teh obveznosti ob upoštevanju pri tem nastalih prihodkov in razumnega dobička (zgoraj v točki 7 navedena sodba Altmark, EU:C:2003:415, točke od 89 do 93).
59 Kot je razvidno iz točke 94 v točki 7 zgoraj navedene sodbe Altmark (EU:C:2003:415), če so izpolnjeni vsi pogoji, sploh ne gre za državno pomoč, ker zadevno podjetje ne dobi prednosti, ki je ne bi prejelo v običajnih tržnih pogojih.
60 Nasprotno pa, kot je bilo že navedeno, temelji opredelitev ukrepa kot pomoči, ki je glede na člen 106(2) PDEU združljiva z notranjim trgom, na predpostavki, da je zadevni ukrep pomoč. Drugače povedano, če podjetje zagotavlja storitev splošnega gospodarskega pomena, taka opredelitev nujno predpostavlja, da zadevno podjetje v zameno za to storitev dobi prednost, ki je ne bi prejelo v običajnih tržnih pogojih.
61 Glede uporabe člena 106(2) PDEU je treba spomniti, da so se v ustaljeni sodni praksi (glej sodbo z dne 26. junija 2008, SIC/Komisija, T‑442/03, ZOdl., EU:T:2008:228, točka 144 in navedena sodna praksa) izoblikovali trije pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da je mogoče državno pomoč, dodeljeno kot nadomestilo za opravljanje obveznosti javne službe, šteti za združljivo z notranjim trgom. S prvim pogojem, ki se nanaša na opredelitev javne službe, je zahtevano, da je zadevna storitev dejansko storitev splošnega gospodarskega pomena in da jo država članica jasno opredeli kot takšno storitev. Z drugim pogojem, ki se nanaša na pooblastilo za opravljanje javne službe, je zahtevano, da je država članica prejemnemu podjetju izrecno naložila opravljanje zadevne javne službe. Nazadnje, tretji pogoj temelji na pojmu sorazmernosti. V skladu s tem pogojem je treba financiranje podjetja, ki mu je naložena obveznost javne službe, šteti za združljivo z notranjim trgom, če bi uporaba pravil o konkurenci iz PDEU – v obravnavani zadevi prepoved državnih pomoči – ovirala izvajanje posebnih nalog, dodeljenim temu podjetju, saj odstopanje od pravil o konkurenci ne sme prizadeti razvoja trgovine v takšnem obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Unije.
62 V več zadevah, v katerih je razsodilo Splošno sodišče, so stranke opozarjale na podobnost med pogoji za uporabo člena 106(2) PDEU in nekaterimi pogoji, ki jih je oblikovalo Sodišče v zgoraj v točki 7 navedeni sodbi Altmark (EU:C:2003:415). Med drugim gre za zadeve, v katerih so bile izdane sodba z dne 12. februarja 2008, BUPA in drugi/Komisija (T‑289/03, ZOdl., EU:T:2008:29, točke 160, 162 in 224), zgoraj v točki 61 navedena sodba SIC/Komisija (EU:T:2008:228, točke od 134 do 136) ter sodbe z dne 11. marca 2009, TF1/Komisija (T‑354/05, ZOdl., EU:T:2009:66, točke od 116 do 118), z dne 1. julija 2010, M6/Komisija (T‑568/08 in T‑573/08, ZOdl. EU:T:2010:272, točka 128), z dne 7. novembra 2012, CBI/Komisija (T‑137/10, ZOdl., EU:T:2012:584) in z dne 16. oktobra 2013, TF1/Komisija (T‑275/11, EU:T:2013:535, točka 122).
63 Vendar se ne sme pozabiti, da je treba – tudi če bi bili pogoji za opredelitev ukrepa pomoči kot združljivega z notranjim trgom v neki meri podobni pogojem iz zgoraj v točki 7 navedene sodbe Altmark (EU:C:2003:415) – upoštevati, da gre pri uporabi člena 106(2) PDEU za odgovor na popolnoma drugo vprašanje, ki že predpostavlja pritrdilen odgovor na vprašanje iz zgoraj v točki 7 navedene sodbe Altmark (EU:C:2003:415), ki je ločeno od vprašanja o združljivosti zadevne pomoči z notranjim trgom in na katero je treba predhodno odgovoriti.
64 Te splošne premisleke je treba upoštevati pri preučitvi različnih trditev tožeče stranke.
65 Tožeča stranka navaja več razlogov, iz katerih mora po njenem mnenju Komisija nujno upoštevati drugi in četrti pogoj Altmark pri presoji združljivosti ukrepa, ki je bil opredeljen kot državna pomoč zaradi neizpolnjevanja teh dveh pogojev, z notranjim trgom glede na člen 106(2) PDEU.
66 Po eni strani tožeča stranka v zvezi z drugim pogojem Altmark trdi, da Komisija za skladnost s členom 106(2) PDEU zahteva spoštovanje več popolnoma formalnih pogojev, kot je natančna opredelitev pooblastila za opravljanje javne službe. Toda če so za zadostitev tej določbi potrebne take formalne zahteve, bi bilo po mnenju tožeče stranke logično, da bi bila v tej določbi vsebovana tudi zahteva, da države članice vnaprej objektivno in pregledno določijo merila za izračun nadomestila za izvajanje javne službe.
67 Drugič, tožeča stranka navaja, da se drugi pogoj Altmark pojavlja že v sporočilih in odločbah Komisije o uporabi člena 106(2) PDEU. V zvezi s tem se sklicuje na dokument Komisije z naslovom „Okvir Skupnosti za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve“ iz leta 2005 (UL C 297, str. 4, v nadaljevanju: sporočilo SIEG 2005) in Odločbo Komisije z dne 28. novembra 2005 o uporabi člena [106](2) [PDEU] za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljene nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (2005/842/ES) (UL L 312, str. 67, v nadaljevanju: odločba SIEG 2005) ter na akta, s katerima sta bila razveljavljena in nadomeščena zgoraj navedena akta, namreč na Sporočilo Komisije o okviru Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (2011) (UL 2012, C 8, str. 15, v nadaljevanju: sporočilo SIEG 2011) in Sklep Komisije z dne 20. decembra 2011 o uporabi člena 106(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljenega nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (2012/21/EU) (UL L 7, str. 3, v nadaljevanju: sklep SIEG 2011). Tožeča stranka trdi, da je v teh dokumentih določeno, da morajo biti za uporabo člena 106(2) PDEU z aktom, ki daje pooblastilo za opravljanje javne službe, navedena merila za izračun, nadzor in pregled nadomestila ter način vračila kakršnega koli prekomernega nadomestila in njegovega preprečevanja.
68 Tretjič, tožeča stranka navaja, da je v točki 51 sporočila o radiodifuziji iz leta 2009 vsebovan pogoj, ki je enak drugemu pogoju Altmark. V tej točki naj bi bilo namreč navedeno, da morajo biti v aktu o pooblastitvi – če naj bo skladen s členom 106(2) PDEU – navedeni pogoji, ki urejajo nadomestilo, in določila za izogibanje plačilu nadomestila, ki je višje od tistega, ki bi bilo nujno potrebno za opravljanje nalog javne službe.
69 Četrtič, tožeča stranka nazadnje meni, da je bil izpodbijani sklep sicer sprejet na podlagi sporočila o radiodifuziji iz leta 2001, vendar ni prepričljivega razloga, zakaj Komisija v obravnavani zadevi ne bi mogla uporabiti razlage člena 106(2) PDEU, ki jo je sprejela v sporočilih SIEG 2005 in 2011, odločbi SIEG 2005 in sklepu SIEG 2011 ter sporočilu o radiodifuziji iz leta 2009.
70 Po drugi strani tožeča stranka v zvezi z vplivom četrtega pogoja Altmark na presojo združljivosti pomoči z notranjim trgom glede na člen 106(2) PDEU najprej opozarja, da široka opredelitev javne službe pomeni tveganje, da bo nadomestilo za izvajanje javne službe dejansko uporabljeno kot pomoč za reševanje in pomoč za tekoče poslovanje. Da bi se izognilo temu tveganju in zagotovilo pravilno ravnovesje med široko diskrecijsko pravico držav članic na področju opredelitve in dodelitve nalog javne službe po eni strani ter varstvom konkurence na trgu po drugi strani, bi lahko Komisija pri uporabi člena 106(2) PDEU uporabila zahtevo po učinkovitosti, ki izhaja iz četrtega pogoja Altmark. Dalje, tožeča stranka trdi, da je bila sodna praksa Splošnega sodišča, po kateri načelo učinkovitosti ni upoštevno za preizkus združljivosti pomoči z notranjim trgom, sprejeta na podlagi prakse pred zgoraj v točki 7 navedeno sodbo Altmark (EU:C:2003:415) in jo je vsekakor mogoče kritizirati. Med drugim trdi, da Komisija tudi v sporočilu SIEG 2011 in sporočilu iz leta 2011 Parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o preoblikovanju pravil EU o državni pomoči za storitve splošnega gospodarskega pomena (dokument COM(2011) 146 final) priznava pomen merila učinkovitosti. Nazadnje tožeča stranka trdi, da iz sodne prakse Sodišča o členih 49 PDEU in 56 PDEU izhaja, da načeli enakega obravnavanja in preglednosti nasprotujeta temu, da javni organ družbi brez razpisa dodeli koncesijo za javne storitve.
71 Tožeča stranka iz navedenega sklepa, da sta drugi in četrti pogoj Altmark del testa združljivosti državne pomoči z notranjim trgom, vzpostavljenega s členom 106(2) PDEU. Zato morata ta pogoja nujno vplivati na to, kako Komisija uporablja merilo združljivosti glede na člen 106(2) PDEU.
72 Nazadnje tožeča stranka meni, da je bilo pri izpodbijanem sklepu napačno uporabljeno pravo, ker Komisija ni sprejela ukrepov, ki bi bili potrebni glede na ugotovitev, da nadomestilo za izvajanje javne službe, nakazano družbi TV2, ne izpolnjuje drugega in četrtega pogoja Altmark.
73 Ugotoviti je treba, da se tožeča stranka – čeprav navaja več razlogov, zakaj bi morala drugi in četrti pogoj Altmark nujno vplivati na presojo združljivosti ukrepa, ki je bil zaradi neupoštevanja teh dveh pogojev opredeljen kot državna pomoč, z notranjim trgom glede na člen 106(2) PDEU – izogiba natančnejši opredelitvi narave in obsega tega zatrjevanega vpliva.
74 Vendar je treba glede na vse ugotovitve tožeče stranke v njenih vlogah šteti, da s prvim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da je bilo pri izpodbijanem sklepu napačno uporabljeno pravo, ker je Komisija štela, da so zadevni ukrepi glede na člen 106(2) PDEU združljivi z notranjim trgom, čeprav ti ukrepi ne izpolnjujejo drugega in četrtega pogoja Altmark.
75 S takim tožbenim razlogom ni mogoče uspeti.
76 V zvezi s tem je iz sodne prakse razvidno, prvič, da to, da zadevni ukrepi ne izpolnjujejo drugega in četrtega pogoja Altmark, ne preprečuje, da bi se ti ukrepi, ki so bili opredeljeni kot državne pomoči, na podlagi člena 106(2) PDEU šteli za združljive z notranjim trgom.
77 V zgoraj v točki 62 navedeni sodbi TF1/Komisija (EU:T:2009:66, točki 130 in 140) je Splošno sodišče med drugim navedlo, da je iz povsem nedvoumnega besedila zgoraj v točki 7 navedene sodbe Altmark razvidno, da je edini namen štirih pogojev iz te sodbe opredelitev zadevnega ukrepa kot državne pomoči in, natančneje, ugotovitev, ali obstaja prednost, ter da se teh pogojev ne sme zamenjati s pogoji uporabe člena 106(2) PDEU, katerega namen je preverjanje združljivost ukrepa, ki pomeni državno pomoč, z notranjim trgom.
78 V isti zgoraj v točki 62 navedeni sodbi TF1/Komisija (EU:T:2009:66, točke od 132 do 139) je Splošno sodišče štelo, da iz zgoraj v točki 7 navedene sodbe Altmark (EU:C:2003:415, točka 105) izhaja, da se člen 106(2) PDEU še naprej uporablja v primerih, ko je treba nadomestilo opredeliti kot državno pomoč, ker ne izpolnjuje pogojev Altmark. Splošno sodišče je prav tako poudarilo, da s sodno prakso po zgoraj v točki 7 navedeni sodbi Altmark (EU:C:2003:415) v ničemer ni izključena uporaba člena 106(2) PDEU za nadomestila, ki so bila nakazana podjetjem, ki jim je naložena obveznost javne službe, in ki so bila zaradi neizpolnitve pogojev Altmark opredeljena kot državne pomoči.
79 Tožeča stranka Splošnemu sodišču noče predlagati, naj potrdi svoje stališče, sprejeto v zgoraj v točki 62 navedeni sodbi TF1/Komisija (EU:T:2009:66). Nasprotno, trdi, da Splošno sodišče v tej sodbi ni odgovorilo na vprašanje, ali zgoraj v točki 7 navedena sodba Altmark (EU:C:2003:415) kakor koli vpliva na preizkus, ki ga je treba opraviti glede na člen 106(2) PDEU v primeru nadomestila za izvajanje javne službe. Ta sodba naj zato ne bi preprečevala ugotovitve, da mora zgoraj v točki 7 navedena sodba Altmark (EU:C:2003:415) nujno vplivati na to, kako Komisija uporablja merilo združljivosti glede na člen 106(2) PDEU.
80 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so v sodbi Altmark (EU:C:2003:415) iz točke 7 zgoraj sicer navedeni štirje ločeni pogoji, vendar ti pogoji niso popolnoma neodvisni drug od drugega. Zadnji trije so notranje usklajeni in v tem smislu nekako medsebojno povezani.
81 Določitev objektivnih in preglednih meril za izračun nadomestila, kot je zahtevano z drugim pogojem Altmark, je namreč predpogoj, da se odgovori na vprašanje, ali to nadomestilo presega to, kar je nujno potrebno za kritje vseh ali le dela stroškov, ki nastanejo pri opravljanju obveznosti javne službe, kot je zahtevano s tretjim pogojem Altmark. Za odgovor na vprašanje, ali nadomestilo presega to, kar je nujno potrebno, je treba najprej ugotoviti, kaj je nujno potrebno. Za preučitev izpolnjenosti tretjega pogoja Altmark se je treba opreti na objektivna in pregledna merila, kot je zahtevano z drugim pogojem Altmark.
82 Četrti pogoj Altmark dopolnjuje drugega. Ni dovolj, da so merila, določena za izračun nadomestila, ki ga je treba nakazati podjetju, ki mu je naloženo opravljanje obveznosti javne službe, objektivna in pregledna, kot je zahtevano z drugim pogojem Altmark. Razen v primeru, ko je zadevno podjetje izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, ki omogoča izbiro ponudnika, ki lahko te storitve opravlja z najnižjimi stroški za skupnost, je s četrtim pogojem Altmark zahtevano, da ta merila temeljijo na primeru povprečnega, dobro vodenega podjetja, ki je ustrezno opremljeno, zato da lahko izpolnjuje zahteve javne službe.
83 Prav tako se ne sme pozabiti na cilj testa, v okviru katerega je opravljena analiza spoštovanja štirih pogojev Altmark, ki je preprečiti, da nadomestilo vsebuje ekonomsko prednost, ki bi prejemnemu podjetju lahko dajala prednost v primerjavi konkurenčnimi podjetji (zgoraj v točki 7 navedena sodba Altmark, EU:C:2003:415, točka 90). Tako je treba ugotoviti – kot je bilo že navedeno (točka 57 zgoraj) – ali je storitev splošnega gospodarskega pomena opravljena v običajnih tržnih pogojih; v tem primeru finančna protidajatev podjetju, ki opravi to storitev, ne pomeni prednosti, ki je to podjetje ne bi dobilo v takih pogojih, in zato tudi ne državne pomoči (točka 59 zgoraj).
84 Splošno sodišče je sicer glede uporabe člena 106(2) PDEU v zgoraj v točki 62 navedeni sodbi BUPA in drugi/Komisija (EU:T:2008:29, točka 224) navedlo, da se tretji pogoj iz sodbe Altmark v precejšnji meri ujema z merilom sorazmernosti, kakor se je uporabljalo v sodni praksi v okviru uporabe te določbe.
85 Kljub temu pa je treba pojasniti, da so, čeprav je v obeh primerih v bistvu uporabljeno isto merilo, okoliščine in cilj njegove uporabe v vsakem primeru različni.
86 Če se uporabi člen 106(2) PDEU, ne gre več za ugotovitev, ali je storitev splošnega gospodarskega pomena opravljena v običajnih tržnih pogojih. Uporaba te določbe predpostavlja obstoj državne pomoči, kar pomeni (glej točko 83 zgoraj), da zadevna storitev ni opravljena v takih pogojih.
87 Kot je navedlo Splošno sodišče v točki 140 zgoraj v točki 62 navedene sodbe M6/Komisija (EU:T:2010:272), je namen člena 106(2) PDEU, da se s presojo sorazmernosti pomoči prepreči, da bi izvajalec, ki mu je naložena storitev splošnega gospodarskega pomena, prejel finančna sredstva, večja od neto stroškov javne službe. Iz tega sledi, da vprašanje, ali bi lahko podjetje, ki mu je naloženo opravljanje radiodifuzne storitve splošnega gospodarskega pomena, izpolnjevalo svojo obveznost opravljanja javne službe po nižjih stroških, ni upoštevno za presojo združljivosti državnega financiranja te službe z vidika pravnih pravil Unije o državnih pomočeh.
88 Drugače povedano, stroški storitve splošnega gospodarskega pomena, ki jih je treba upoštevati pri uporabi člena 106(2) PDEU, so dejanski stroški te storitve, kakršni so – in ne, kakršni bi mogli ali morali biti – na podlagi objektivnih in preglednih meril za izračun, ki temeljijo na primeru povprečnega, dobro vodenega in ustrezno opremljenega podjetja.
89 V teh okoliščinah se za oceno dejanskih stroškov storitve splošnega gospodarskega pomena, kadar mora Komisija – če nima na voljo dokazov, ki bi omogočali točen izračun teh stroškov – opraviti oceno, upošteva merilo sorazmernosti. Bolj splošno povedano, to, da pomoč, namenjena kritju stroškov storitve splošnega gospodarskega pomena, ni združljiva z notranjim trgom, kadar njen znesek presega dejanske stroške te storitve, je treba ugotoviti na podlagi načela sorazmernosti.
90 Zato morebitno nespoštovanje drugega in četrtega pogoja Altmark – čeprav je upoštevno za preučitev vprašanja, ali je taka storitev opravljena v običajnih tržnih pogojih – ni upoštevno pri presoji sorazmernosti pomoči v okviru uporabe člena 106(2) PDEU. S trditvijo tožeče stranke se namreč pravzaprav zahteva, da se gospodarske dejavnosti v javnem interesu vedno zagotavljajo v običajnih tržnih pogojih. Toda če bi sprejeli tako zahtevo, bi lahko uporaba pravil o konkurenci pravno ali dejansko ovirala izvajanje posebnih nalog, dodeljenih podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ravno preprečitvi tega pa je namenjen člen 106(2) PDEU (glej v tem smislu zgoraj v točki 62 navedeno sodbo M6/Komisija, EU:T:2010:272, točka 136).
91 Poleg tega tako stališče vodi do nelogičnosti, saj pomeni, da morajo biti za to, da je mogoče pomoč razglasiti za združljivo z notranjim trgom v skladu s členom 106(2) PDEU, spoštovani vsi pogoji Altmark, v takem primeru pa zadevni ukrep sploh ne bi bil pomoč (zgoraj v točki 62 navedena sodba TF1/Komisija, EU:T:2013:535, točka 144).
92 Sicer pa je treba glede na navedeno v točkah od 76 do 91 zgoraj kot neupoštevne zavrniti trditve tožeče stranke, ki temeljijo na besedilu sporočil SIEG 2005 in 2011 ter odločbe SIEG 2005 in sklepa SIEG 2011. Kot je razvidno iz točk obrazložitve in členov 1 odločbe SIEG 2005 in sklepa SIEG 2011, iz točke 2, zadnji stavek, sporočila SIEG 2005 ter iz točke 7 sporočila SIEG 2011, se vsa ta besedila nanašajo na presojo združljivosti nadomestil, ki jih je treba, ker ne izpolnjujejo pogojev Altmark, opredeliti kot državne pomoči. Zato tega, da so v teh besedilih omenjeni pojmi, ki bi se lahko zdeli podobni tistim, ki so uporabljeni v besedilu drugega ali četrtega pogoja Altmark, ni mogoče razlagati tako, da mora Komisija, kadar preučuje združljivost nadomestil, ki so bila – ker niso izpolnjeni pogoji Altmark – opredeljena kot državne pomoči, upoštevati nespoštovanje teh dveh pogojev.
93 Poleg tega je treba opozoriti, kot je storila Komisija, da nobenega od teh besedil nikakor ni mogoče uporabiti za nadomestila, nakazana družbi TV2. Sporočili SIEG 2005 in 2011 namreč po eni strani s svojega področja uporabe izrecno izključujeta, prvo v točki 3 in drugo v točki 8, sektor storitev javne radiotelevizije. Po drugi strani znesek pomoči, dodeljenih družbi TV2, presega prag, pod katerim se glede na odločbo SIEG 2005 in sklep SIEG 2011 ta odločba oziroma sklep uporablja.
94 Prav tako se v obravnavani zadevi ne uporablja sporočilo o radiodifuziji iz leta 2009 (glej točko 39 zgoraj).
95 Besedilo, ki se v obravnavani zadevi uporablja za presojo združljivosti zadevnih nadomestil z notranjim trgom glede na člen 106(2) PDEU, je sporočilo o radiodifuziji iz leta 2001. Vendar ni v tem besedilu nobene zahteve po združljivosti, ki bi ustrezala drugemu in četrtemu merilu Altmark. V zvezi s tem je treba poudariti, kot so storile Komisija, Kraljevina Danska in družba TV2 A/S, da tožeča stranka ni izpodbijala veljavnosti sporočila o radiodifuziji iz leta 2001 zaradi hierarhično višjih predpisov.
96 Nazadnje je treba spomniti, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke ne le, da Komisiji ni bilo treba upoštevati določb sporočil ter odločb in sklepov, sprejetih po letu 2005, ki jih navaja v tožbi, ampak jih celo ni smela.
97 Kadar ima namreč Komisija široko diskrecijsko pravico – kot v primeru, ko gre za presojo združljivosti državnih pomoči z notranjim trgom – lahko sprejme smernice o tem, kako bo uporabila zadevno določbo za nek sektor ali posebno vrsto pomoči.
98 Vendar je treba poudariti, da se Komisija s tem, da sprejme pravila ravnanja in da z njihovo objavo razglasi, da jih bo v prihodnje uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, omejuje pri izvrševanju te diskrecijske pravice in od teh pravil ne more odstopiti, ne da bi bila, glede na okoliščine primera, sankcionirana zaradi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta načeli enakega obravnavanja ali varstva zaupanja v pravo (sodba z dne 11. septembra 2008, Nemčija in drugi/Kronofrance, C‑75/05 P in C‑80/05 P, ZOdl., EU:C:2008:482, točka 60).
99 Nazadnje, glede trditve, da člena 49 PDEU in 56 PDEU ter načeli enakega obravnavanja in preglednosti nasprotujejo temu, da javni organ družbi brez razpisa podeli koncesijo za javne storitve, je treba spomniti, da tudi zgoraj v točki 7 navedena sodba Altmark (EU:C:2003:415) ne izključuje, da je mogoče naloge javne službe podjetju zaupati brez razpisa. S to sodbo je namreč vzpostavljena metoda za preverjanje višine nadomestila, ki se uporabi, kadar podjetje, ki mu je naloženo opravljanje obveznosti javne službe, v konkretnem primeru ni bilo izbrano s postopkom oddaje javnega naročila. Člen 106(2) PDEU v skladu s sodno prakso v okviru pogojev za uporabo nikakor ne vsebuje zahteve, da mora država članica uporabiti postopek javnega razpisa za dodelitev storitev splošnega gospodarskega pomena (glej v tem smislu zgoraj v točki 61 navedeno sodbo SIC/Komisija, EU:T:2008:228, točki 145 in 146).
100 Iz navedenega sledi, da Komisija ni napačno uporabila prava s tem, da je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da so zadevni ukrepi združljivi z notranjim trgom glede na člen 106(2) PDEU, čeprav je ugotovila, da ti ukrepi ne izpolnjujejo drugega in četrtega pogoja Altmark.
101 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog: nezadostna obrazložitev smislu člena 296 PDEU
102 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom zatrjuje, da izpodbijani sklep ni dovolj obrazložen, ker Komisija ni navedla razlogov, ki glede na člen 106(2) PDEU upravičujejo odobritev pomoči, dodeljene družbi TV2, čeprav zadevni ukrepi ne izpolnjujejo drugega in četrtega pogoja Altmark. Iz točke 159 in naslednjih obrazložitve izpodbijanega sklepa naj bi bilo razvidno, da je Komisija v obravnavani zadevi opravila le „standardni“ preizkus združljivosti v treh korakih, ki je temeljil na sporočilu o radiodifuziji iz leta 2001. Ni pa preverila, ali je odstopanje od drugega in četrtega pogoja Altmark skladno s členom 106(2) PDEU in – zlasti – ali bi uporaba teh pogojev nujno ovirala izvajanje javne službe.
103 V zvezi s tem je dovolj ugotoviti, da to, da v sklepu ni nobenih navedb o vlogi drugega in četrtega pogoja Altmark pri presoji združljivosti izpodbijanih ukrepov z notranjim trgom, ni posledica napačnega sklepanja Komisije ali nezadostne obrazložitve izpodbijanega sklepa, ampak dejstva, da je v tem sklepu uporabljen drugačen obseg analize od tistega, ki ga zagovarja tožeča stranka.
104 Zato je treba ugotoviti, da je Komisija v točkah od 157 do 270 obrazložitve izpodbijanega sklepa natančno obrazložila, zakaj je upravičeno šteti, da so zadevni ukrepi glede na sporočilo o radiodifuziji iz leta 2001 združljivi z notranjim trgom, in da tožeča stranka glede te obrazložitve ne navaja nobenih ugovorov.
105 V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da izpodbijani sklep ni dovolj obrazložen.
106 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Opredelitev skladov, odobrenih za financiranje regionalnih postaj družbe TV2, kot državne pomoči
107 Tožeča stranka v repliki navaja trditve, s katerimi želi odgovoriti na navedbe Komisije v odgovoru na tožbo, vloženem v zadevi T‑674/11, TV2/Danmark/Komisija, v kateri tožeča stranka intervenira v podporo predlogom Komisije.
108 Namen navedb Komisije, navedenih v točki 107 zgoraj, je odgovoriti na tretji tožbeni razlog v tožbi, ki jo je vložila družba TV2 A/S v zadevi T‑674/11, TV2/Danmark/Komisija. Družba TV2 A/S tem tožbenim razlogom trdi, da je iz točke 194 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da so prihodki iz naročnine, ki jih je družba TV2 med letoma 1997 in 2002 prejela od Sklada TV2 in ki jih je nato prenesla na svoje regionalne postaje, po mnenju Komisije državne pomoči v njeno korist. Družba TV2 A/S je trdila, da v nasprotju s tem, kar izhaja iz navedene točke obrazložitve, družba TV2 ni bila prejemnica prihodkov iz naročnine, ki jih je prenesla na svoje regionalne postaje. Družba TV2 naj bi namreč delovala kot „plačilni kanal“ za prenos zneskov denarja od Sklada TV2 do regionalnih postaj.
109 Komisija je v odgovoru na tožbo, predloženem v obravnavani zadevi, trdila, da je družba TV2 A/S napačno razlagala točko 194 obrazložitve izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem je Komisija navedla, da družba TV2 ni bila prejemnica sredstev, prenesenih na njene regionalne postaje, in je tako vnaprej pritrdila tožbenemu razlogu, ki ga v zgoraj navedeni zadevi uveljavlja družba TV2 A/S. Po mnenju Komisije bi to končalo spor na tej točki.
110 Družba Viasat se je v svoji intervencijski vlogi, predloženi v zadevi T‑674/11, TV2/Danmark/Komisija, distancirala od stališč Komisije. Kljub temu je navedla, da ker intervenira v podporo stališčem Komisije, stališču slednje ne more oporekati. Prav tako ne more od Splošnega sodišča zahtevati, naj preuči zakonitost izpodbijanega sklepa v zvezi z opredelitvijo sredstev, ki jih je družba TV2 prenesla na svoje regionalne postaje, ker je zaradi navedb Komisije družba TV2 A/S Splošnemu sodišču predlagala, naj zavrne tretji tožbeni razlog kot brezpredmeten. Zato se je tožeča stranka odločila predstaviti svoje trditve v okviru te zadeve.
111 Glede utemeljenosti tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da je v točki 194 obrazložitve izpodbijanega sklepa štela, da sredstva, ki jih je družba TV2 odobrila svojim regionalnim postajam, niso državne pomoči. Trdi, da družba TV2 ni bila zgolj posrednik, prek katerega so se državna sredstva usmerjala do regionalnih postaj, ampak dejanska prejemnica teh sredstev.
112 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je iz povezanih določb člena 44(1)(c) in člena 48(2) Poslovnika z dne 2. maja 1991 razvidno, da mora tožba vsebovati kratek povzetek tožbenih razlogov in da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.
113 Prav tako iz sodne prakse izhaja, da tožbenega razloga, ki izhaja iz domnevne nezakonitosti, ki bi lahko bila znana in zatrjevana že ob vložitvi tožbe, ni mogoče šteti za tožbeni razlog, ki temelji na pravnih in dejanskih okoliščinah, ki so se pojavile med postopkom (glej v tem smislu sodbi z dne 30. septembra 1982, Amylum/Svet, 108/81, Recueil, EU:C:1982:322, točka 25, in z dne 2. marca 2010, Evropaïki Dynamiki/EMSA, T‑70/05, ZOdl., EU:T:2010:55, točka 120).
114 V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da tožeča stranka v tožbi ni navedla nobenega tožbenega razloga v zvezi z opredelitvijo oziroma neobstojem opredelitve sredstev, ki jih je družba TV2 odobrila in prenesla na svoje regionalne postaje, kot državnih pomoči. Zato tega tožbenega razloga ni mogoče šteti za razširitev tožbenega razloga, navedenega v tožbi, ampak za nov tožbeni razlog, naveden med postopkom. Njegova dopustnost je zato odvisna od obstoja morebitnih pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.
115 Tožeča stranka v bistvu trdi, da so navedbe glede predmeta zadevne pomoči, vsebovane v odgovoru Komisije na tožbo v zadevi T‑674/11, TV2/Danmark/Komisija, okoliščina, ki se je pojavila med postopkom.
116 Vendar je Komisija s temi izjavami zgolj predstavila svoje stališče glede razlage točke 194 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ta točka obrazložitve in celoten izpodbijani sklep sta bila tožeči stranki znana ob vložitvi tožbe in seveda ne pomenita okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Zato je treba ta tožbeni razlog, oblikovan v postopku, ne da bi bili izpolnjeni pogoji, ki lahko upravičijo tako navedbo, kot so določeni v členu 48(2) Poslovnika z dne 2. maja 1991, zavrniti kot nedopusten.
117 Ker so bili vsi tožbeni razlogi zavrnjeni, je treba ugotoviti, da je treba tožbo – v delu, v katerem je ohranila svoj predmet (glej točko 45 zgoraj) – zavrniti.
Stroški
118 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov. Ker tožeča stranka z bistvenim delom svojih predlogov ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
119 Na podlagi člena 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Kraljevina Danska torej nosi svoje stroške.
120 Ker družba TV2 A/S ni formalno predlagala, naj tožeča stranka nosi stroške intervencije, sama nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Postopek se v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti Sklepa Komisije z dne 20. aprila 2011 o ukrepih, ki jih izvaja Danska (C 2/03) za TV2/Danmark (2011/839/EU) v delu, v katerem je Komisija štela, da so prihodki iz oglaševanja za leti 1995 in 1996, nakazani družbi TV2/Danmark A/S prek Sklada TV2, državne pomoči, ustavi.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Družba Viasat Broadcasting UK Ltd nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije.
4. Kraljevina Danska nosi svoje stroške.
5. Družba TV2/Danmark A/S nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. septembra 2015.
Podpisi