SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 11. septembra 2014(*)

„Damping – Uvoz premazanega finega papirja s poreklom iz Kitajske – Tržnogospodarska obravnava podjetja – Rok za sprejetje odločitve v zvezi s to obravnavo – Skrbno in nepristransko obravnavanje – Pravica do obrambe – Očitna napaka pri presoji – Načelo dobrega upravljanja – Dokazno breme – Škoda – Določitev stopnje dobička – Opredelitev zadevnega izdelka – Industrija Skupnosti – Vzročna zveza“

V zadevi T‑443/11,

Gold East Paper (Jiangsu) Co. Ltd s sedežem v Jiangsuju (Kitajska),

Gold Huasheng Paper (Suzhou Industrial Park) Co. Ltd s sedežem v Jiangsuju, ki ju zastopajo V. Akritidis, Y. Melin in F. Crespo, odvetniki,

tožeči stranki,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo J.‑P. Hix, zastopnik, najprej skupaj z G. Berrischem, A. Polcynom, odvetnikoma, in N. Chesaites, barrister, nato z B. O’Connorjem, solicitor, in S. Gublom, odvetnikom,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropske komisije, ki jo zastopata M. França in A. Stobiecka-Kuik, zastopnika,

in

Cepifine AISBL s sedežem v Bruslju (Belgija),

Sappi Europe SA s sedežem v Bruslju,

Burgo Group SpA s sedežem v Altavilli Vicentini (Italija),

Lecta SA s sedežem v Luxembourgu (Luksemburg),

ki jih zastopata L. Ruessmann in W. Berg, odvetnika,

intervenienti,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 451/2011 z dne 6. maja 2011 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz premazanega finega papirja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 128, str. 1) v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi O. Czúcz, predsednik, I. Labucka (poročevalka), sodnica, in D. Gratsias, sodnik,

sodna tajnica: S. Spyropoulos, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. novembra 2013

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

1.     Pravo STO

1        Člen VI.1 Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 (GATT) določa, da „[p]ogodbenice priznavajo, da mora biti damping, na podlagi katerega se proizvodi […] vnašajo v gospodarstvo druge države po nižji vrednosti od normalne vrednosti […], obsojen, če povzroča ali grozi s povzročitvijo materialne škode uveljavljeni industriji na območju pogodbenice ali materialno zavira uveljavitev domače proizvodnje“.

2        Sporazum o izvajanju člena VI GATT (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189, v nadaljevanju: protidampinški sporazum) je v Prilogi 1A k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82).

3        Člen 6.8 protidampinškega sporazuma določa:

„Kadar katera koli zainteresirana stran odkloni dostop do ali sicer ne zagotovi potrebnih podatkov v določenem razumnem času, ali znatno ovira preiskavo, je dovoljeno, da se sprejmejo predhodne in dokončne ugotovitve, pritrdilne ali odklonilne, na podlagi razpoložljivih podatkov. Določbe Priloge II se upoštevajo pri uporabi tega odstavka.“

4        Priloga II k protidampinškemu sporazumu, naslovljena „Najboljše dostopne informacije v smislu odstavka 8 člena 6“, v odstavku 7 določa:

„Če oblasti utemeljujejo svoje ugotovitve, vključno s tistimi, ki se nanašajo na normalno vrednost, na informacijah iz sekundarnega vira, vključno z informacijami, ki so vsebovane v vlogi za uvedbo preiskave, tedaj morajo biti posebej previdne. V takih primerih morajo oblasti, če je to izvedljivo, preveriti informacije iz drugih neodvisnih virov, ki so jim na razpolago, kot so objavljeni ceniki, uradna uvozna statistika in carinska poročila, in iz informacij drugih zainteresiranih strani med preiskavo. Toda jasno je, če neka zainteresirana stran ne sodeluje in se na ta način zadržujejo ustrezne informacije pred oblastmi, lahko taka situacija vodi k manj ugodnemu izidu za tako stran, kakor če bi ta stran sodelovala.“

5        Člen 32.1 sporazuma STO, naslovljenega „Sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih“ (UL, posebna izdaja v slovenščini. poglavje 11, zvezek 21, str. 243, v nadaljevanju: sporazum SIU) določa, da ni možna „[n]obena druga dejavnost proti subvenciji druge članice […] razen tiste, ki je v skladu z določbami GATT 1994, kot jih razlaga ta sporazum“.

2.     Pravo Evropske unije

6        Osnovna protidampinška ureditev je uvedena z Uredbo Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, popravek v UL L 7, str. 22, v nadaljevanju: osnovna uredba), ki je nadomestila Uredbo Sveta (ES) z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45), kakor je bila spremenjena.

7        Iz člena 2(7)(b) osnovne uredbe izhaja, da se „[p]ri protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom iz Ljudske republike Kitajske, Vietnama in Kazahstana ter katere koli države, ki nima tržnega gospodarstva in je članica [STO] na dan začetka preiskave, […] normalna vrednost določi v skladu z odstavki 1 do 6, če se na podlagi ustrezno utemeljenih zahtevkov enega ali več proizvajalcev, vključenih v preiskavo, in v skladu z merili in postopki, določenimi v pododstavku (c), pokaže, da za tega proizvajalca ali proizvajalce prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega proizvoda“ ter da se „[k]adar ni tako […] uporabljajo pravila, določena v skladu s pododstavkom (a).“

8        Člen 2(7)(c) navedene uredbe določa:

„Zahtevek pod pododstavkom (b) mora biti vložen pisno in vsebovati zadostne dokaze, da proizvajalec deluje v pogojih tržnega gospodarstva, to je, če:

–        se odločitve podjetij glede cen, stroškov in vložkov, vključno npr. s surovinami, stroški tehnologije in dela, obsegom proizvodnje, prodajo in vlaganji sprejemajo kot odziv na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje, in brez večjega vmešavanja države s tem v zvezi, stroški za glavne vložke pa v glavnem odražajo tržne vrednosti,

–        imajo podjetja jasno določeno zbirko računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo v vse namene,

–        proizvodni stroški in finančna situacija podjetij niso podvrženi bistvenemu izkrivljanju, ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva, zlasti v zvezi z amortizacijo sredstev, druge vrste odpisov, blagovne menjave in plačila preko kompenzacij dolgov,

[…]

Ocena ali proizvajalec izpolnjuje gornja merila, je sprejeta v treh mesecih po sprožitvi preiskave, po podrobnem posvetovanju Svetovalnega odbora in po tem, ko je dobila industrija Skupnosti priložnost podati svoje pripombe. Ta ocena ostane v veljavi ves čas preiskave.“

9        Člen 3 osnovne uredbe določa:

„1. V zvezi s to uredbo pomeni izraz ‚škoda‘, če ni drugače določeno, znatno škodo, povzročeno industriji Skupnosti, grožnjo znatne škode industriji Skupnosti ali znatno zaviranje izgradnje te industrije in se razlaga v skladu z določbami tega člena.

2. Določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje tako:

(a)      obsega dampinškega uvoza in učinka dampinškega uvoza na cene na trgu Skupnosti za podobne izdelke kot tudi

(b)      posledičnega vpliva tega uvoza na industrijo Skupnosti.

3. V zvezi z obsegom dampinškega uvoza se ugotavlja, ali je prišlo do pomembnega povečanja dampinškega uvoza, bodisi v absolutnem smislu ali pa relativno glede na proizvodnjo in potrošnjo v Skupnosti. V zvezi z učinkom dampinškega uvoza na cene se ugotavlja, ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja cen zaradi dampinškega uvoza, če to ceno primerjamo s ceno podobnega izdelka industrije Skupnosti, oziroma, ali tak uvoz kako drugače v pomembni meri pritiska na cene ali v pomembni meri preprečuje zvišanja cen, do katerih bi sicer prišlo. Ne eden ali več teh dejavnikov skupaj, ni oz. niso odločujoči

4. Če je uvoz izdelka iz več držav istočasno predmet protidampinških preiskav, se učinki takšnega uvoza ocenjujejo kumulativno samo, če se ugotovi, da:

(a)      je stopnja dampinga, ugotovljena za uvoz iz vsake od teh držav, večja kot de minimis, kot ga opredeljuje člen 9(3), in da obseg uvoza iz vsake od teh držav ni zanemarljiv; in

(b)      kumulativna ocena učinkov uvoza ustreza konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki in konkurenčnimi pogoji med uvoženimi izdelki na eni strani in podobnimi izdelki Skupnosti na drugi strani.

5. Preiskava učinka dampinškega uvoza na zadevno industrijo Skupnosti vsebuje oceno vseh gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje industrije, vključno z dejstvom, da je kaka industrija morda še vedno v procesu okrevanja zaradi učinkov dampinga ali subvencioniranja v preteklosti, nadalje velikost dejanske stopnje dampinga, dejanski in potencialni padec prodaje, dobičke, obseg proizvodnje, tržni delež, produktivnost, donosnost investicij, stopnjo izkoriščenosti zmogljivosti, dejavnike, ki vplivajo na cene v Skupnosti, dejanske in potencialne negativne učinke na denarni tok, zalogo, zaposlovanje, plače, rast, sposobnost zbiranja kapitala ali investicij. Ta seznam ni izčrpen, niti ni eden ali več teh dejavnikov skupaj odločujočih.

6. Na osnovi vseh zadevnih dokazov, predstavljenih v zvezi z odstavkom 2, je treba dokazati, da dampinški uvoz povzroča škodo v smislu te uredbe. Konkretno to pomeni, da je treba dokazati, da so obseg in/ali ravni cen, ugotovljeni v skladu s odstavkom 3, odgovorni za učinek na industrijo Skupnosti, kot ga predvideva odstavek 5, in da je ta učinek tako velik, da ga je mogoče označiti kot znatnega.

7. Razen dampinškega uvoza se preiščejo še drugi znani dejavniki, ki istočasno povzročajo škodo industriji Skupnosti, s čimer se zagotovi, da se škoda, ki jo ti drugi dejavniki povzročajo, ne pripisuje dampinškemu uvozu v skladu s odstavkom 6. Dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati v tem okviru, vključujejo obseg in uvozne cene, ki se ne prodaja po dampinških cenah, zmanjševanje povpraševanja ali spremembe v potrošniških navadah, konkurenco med proizvajalci tretjih držav in Skupnosti in njihove trgovinske omejitvene prakse, razvoj tehnologije in izvozno sposobnost ter produktivnost industrije Skupnosti.

8. Učinek dampinškega uvoza se ocenjuje glede na proizvodnjo industrije Skupnosti podobnega izdelka, kadar podatki, ki so na voljo, omogočajo ločeno ugotavljanje te proizvodnje na osnovi takih kriterijev, kot je proizvodni proces, prodaja proizvajalcev in njihovi dobički. Če tako ločeno ugotavljanje te proizvodnje ni mogoče, se učinki dampinškega uvoza ugotavljajo s preiskavo proizvodnje najbližje skupine ali palete izdelkov, ki vsebuje podoben izdelek, za katerega je mogoče dobiti potrebne informacije.

9. Določitev grožnje znatne škode temelji na dejstvih in ne le na obtožbah, domnevah ali oddaljeni možnosti. Sprememba okoliščin, ki bi ustvarila razmere, v katerih bi damping povzročil škodo, mora biti jasno predvidena in neposredno grozeča.

Pri odločanju glede obstoja grožnje znatne škode se upoštevajo takšni dejavniki, kot so:

(a)      znatno povečana stopnja dampinškega uvoza na trgu Skupnosti, ki nakazuje verjetnost znatno povečanega uvoza;

(b)      dovolj prosto dostopnih zmogljivosti izvoznika ali neizbežno in znatno povečanje takih zmogljivosti, ki nakazuje verjetnost znatno povečanega dampinškega izvoza v Skupnost, pri čemer pa se upošteva tudi dostopnost drugih izvoznih trgov, ki lahko absorbirajo dodaten izvoz;

(c)      ali uvoz vstopa po cenah, ki bi v znatni meri pritiskale na cene ali preprečile povečanja cen, do katerih bi sicer prišlo, verjetno pa tudi povečale povpraševanje po nadaljnjem uvozu in

(d)      zaloge izdelkov v preiskavi.

Nobeden od zgoraj naštetih dejavnikov sam po sebi ni odločujoč, toda vsi obravnavani dejavniki skupaj morajo voditi do sklepa, da je nadaljnji dampinški izvoz neizbežen in da bo nastopila znatna škoda, če se ne izvedejo zaščitni ukrepi.“

10      Člen 4 osnovne uredbe, ki se nanaša na opredelitev industrije Skupnosti, v odstavku 1 določa:

„Za namene te uredbe se izraz ‚industrija Skupnosti‘ nanaša na vse proizvajalce podobnih izdelkov v Skupnosti ali na tiste od njih, katerih skupna proizvodnja izdelkov predstavlja večji delež, kot ga določa člen 5(4), celotne proizvodnje teh izdelkov v Skupnosti, razen:

(a)      če so proizvajalci povezani z izvozniki ali uvozniki ali pa so sami uvozniki domnevno dampinških izdelkov, se lahko izraz ‚industrija Skupnosti‘ razlaga, kot da se nanaša na preostale proizvajalce;

(b)      v izjemnih okoliščinah se lahko ozemlje Skupnosti za zadevno proizvodnjo razdeli na dva ali več konkurenčnih trgov in proizvajalci znotraj vsakega takega trga se štejejo za ločeno industrijo, če:

(i)      proizvajalci znotraj takega trga prodajo vso ali skoraj vso svojo proizvodnjo zadevnega izdelka na ta trg in

(ii)      povpraševanja na tem trgu ne oskrbujejo, v upoštevanja vredni meri, proizvajalci zadevnega izdelka, ki se nahajajo kje drugje v Skupnosti. V takih okoliščinah je mogoče ugotoviti škodo celo, če večji del skupne industrije Skupnosti ni oškodovan, pod pogojem, da obstaja koncentracija dampinškega uvoza na tak izoliran trg, in pod dodatnim pogojem, da povzroča dampinški uvoz škodo vsem ali skoraj vsem proizvajalcem na takem trgu.“

11      Člen 5 osnovne uredbe, ki se nanaša na začetek postopkov, v odstavku 4 določa:

„Preiskava po odstavku 1 se ne začne, če se na osnovi ustrezne preiskave o stopnji podpore oz. nasprotovanja pritožbi, izražene s strani proizvajalcev podobnega izdelka v Skupnosti, ne ugotovi, da je pritožbo dejansko vložila industrija Skupnosti oz. je bila pritožba vložena v njenem imenu. Šteje se, da je pritožbo vložila industrija Skupnosti oz. da je bila prošnja vložena v njenem imenu, če jo podpirajo tisti proizvajalci v Skupnosti, katerih skupna proizvodnja predstavlja več kot 50 % celotne proizvodnje podobnega izdelka v tistem delu industrije Skupnosti, ki izraža bodisi podporo ali pa nasprotovanje pritožbi. Vendar pa se preiskava ne začne, če je delež proizvodnje tistih proizvajalcev Skupnosti, ki izrecno podpirajo pritožbo, manjši kot 25 % celotne proizvodnje podobnega izdelka s strani industrije Skupnosti.“

12      Člen 9 osnovne uredbe, ki se nanaša na končanje postopkov brez ukrepov, v odstavku 4 določa:

„Kadar končno ugotovljena dejstva kažejo na obstoj dampinga in z njim povezane škode in interes Skupnosti zahteva ukrepanje v skladu s členom 21, Svet na predlog Komisije in po posvetovanju s Svetovalnim odborom, uvede dokončno proti dampinško dajatev. Svet sprejme predlog, razen če ga v roku enega meseca, po tem ko ga je predložila Komisija, z navadno večino zavrne. Kadar veljajo začasne dajatve, se predlog za dokončni ukrep predloži najkasneje en mesec pred prenehanjem veljavnosti takih dajatev. Znesek protidampinške dajatve ne sme preseči ugotovljene stopnje dampinga, mora pa biti manjši od te stopnje, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode industriji Skupnosti.“

13      Člen 18 osnovne uredbe, ki se nanaša na nesodelovanje, določa:

„1. V primerih, ko katera koli stranka ne dovoli dostopa do informacij ali na kak drug način ne dobavi potrebnih informacij v rokih, ki jih navaja ta uredba, ali pa močno ovira preiskavo, se lahko začasne ali dokončne ugotovitve, bodisi pozitivne ali negativne, naredijo na osnovi dostopnih dejstev. Če se ugotovi, da je katera koli zainteresirana stranka dostavila napačne ali zavajajoče informacije, se te informacije ne upoštevajo in se lahko uporabijo dostopna dejstva. Zainteresirane stranke je treba opozoriti na posledice nesodelovanja.

[…]

3. Če informacije, ki jih predloži kaka zainteresirana stranka, niso idealne v vseh pogledih, jih vseeno ne bi bilo treba zanemariti, pod pogojem, da pomanjkljivosti niso takšne, da bi povzročile pretirane težave pri doseganju razumno točnih ugotovitev, in pod pogojem, da so informacije na ustrezen način in pravočasno predložene, da so preverljive in da je zainteresirana stranka delovala po svojih najboljših zmožnostih.

[…]

6. Če zainteresirana stranka ne sodeluje ali pa sodeluje le delno, tako da se pomembne informacije zaradi tega zadržujejo, je lahko izid za to stranko manj ugoden, kot bi bil, če bi sodelovala.“

 Dejansko stanje

14      Tožeči stranki, družbi Gold East Paper (Jiangsu) Co. Ltd (v nadaljevanju: GE) in Gold Huasheng Paper (Suzhou Industrial Park) Co. Ltd (v nadaljevanju: GHS), sta družbi skupine Asia Pulp and Paper China (v nadaljevanju: APP Group), ki na Kitajskem proizvajata premazani fini papir, ki ga nato izvažata v Evropsko unijo.

1.     Preiskava

15      V zvezi s premazanim finim papirjem sta bili izvedeni dve ločeni preiskavi, ki sta potekali vzporedno. Prvič, na podlagi protidampinške preiskave je bila sprejeta Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 451/2011 z dne 6. maja 2011 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz premazanega finega papirja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 128, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijana uredba). Drugič, na podlagi protisubvencijske preiskave je bila sprejeta Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 452/2011 z dne 6. maja 2011 o uvedbi dokončne protisubvencijske dajatve na uvoz premazanega finega papirja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 128, str. 18).

16      18. februarja 2010 je bilo v Uradnem listu Evropske unije objavljeno obvestilo Evropske komisije o začetku protidampinškega postopka glede uvoza premazanega finega papirja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL C 41, str. 6).

17      Prvotni rok za zainteresirane stranke, da predložijo stališča glede tržnogospodarske obravnave družb (v nadaljevanju: TGO), je bil določen na 30. marec 2010. Komisija je 22. marca 2010 na prošnjo skupine APP ta rok podaljšala do 12. aprila 2010.

18      Tožeči stranki sta 12. aprila 2010 predložili zahtevke za TGO zase in za vse z njima povezane družbe, vključene v proizvodnjo in prodajo premazanega finega papirja ali proizvodnjo surovin, kot je takrat zahtevala Komisija.

19      Tožeči stranki sta 16. aprila 2010 predložili pripombe v zvezi z nekaterimi vidiki preiskave in pritožbo, ki jo je vložilo Cepifine AISBL, združenje evropskih proizvajalcev finega papirja, na podlagi pritožbe katerega je bila začeta ta preiskava.

20      Komisija je skupini APP poslala štiri dopise z namenom pridobitve upoštevnih podatkov v utemeljitev zahtevka za TGO:

–        v dopisu z dne 19. maja 2010 je Komisija družbo GE pozvala k izpolnitvi obrazca najpozneje do 21. maja 2010;

–        v dopisu z dne 21. maja 2010 je Komisija družbo GE pozvala, naj ji najpozneje do 1. junija 2010 predloži ustrezne priloge in prevode, na ta dan pa je družba GE zaprosila za podaljšanje roka, kar je Komisija odobrila in določila nov rok na 4. junij 2010;

–        v dopisu z dne 27. maja 2010 je Komisija družbo GHS pozvala, naj da ustrezne priloge na razpolago uradnikom Komisije prvi dan preverjanja na kraju samem;

–        v dopisu z dne 2. junija 2010 je Komisija skupino APP pozvala k dopolnitvi nekaterih delov obrazca zahtevka za TGO in k predložitvi nekaterih pojasnil v zvezi s temi deli.

21      Tožeči stranki sta v dopisu z dne 8. junija 2010 podali pripombe glede vplivanja začetka vzporedne protisubvencijske preiskave na oceno njunih zahtevkov za TGO.

22      Komisija je med 8. in 18. junijem 2010 izvedla prvo preverjanje na kraju samem v prostorih štirih proizvajalcev izvoznikov, povezanih s skupino APP, vključno s tožečima strankama.

23      Komisija je med 23. junijem in 12. julijem 2010 izvedla drugo preverjanje na kraju samem v prostorih tožečih strank, da bi preverila njihove odgovore na vprašalnik. 9. 10. in 13. septembra 2010 je izvedla tretjo preverjanje na kraju samem, in sicer v prostorih družbe APP Italy, ki je trgovec v Uniji, povezan s tožečima strankama.

24      Komisija je 2. septembra 2010 poslala dokument o razkritju v zvezi z zahtevki za TGO, v katerem je bilo začasno ugotovljeno, da noben od štirih proizvajalcev izvoznikov, povezanih s skupino APP, ne izpolnjuje prvega, drugega in tretjega merila za TGO. Komisija je tožečima strankama kot rok za predložitev pripomb določila 12. september 2010.

25      Istega dne je Komisija protidampinškemu svetovalnemu odboru poslala izvod delovnega dokumenta o predlogu zavrnitve zahtevkov tožečih strank za TGO.

26      Tožeči stranki sta 9. septembra 2010 zaprosili za podaljšanje roka za predložitev pripomb na dokument Komisije o razkritju v zvezi s TGO, in sicer na 28. september 2010. Komisija je odobrila podaljšanje roka le do 16. septembra 2010. Predlagala je tudi, naj se 17. septembra 2010 opravi zaslišanje, tožeči stranki pa je pozvala, naj ta datum potrdita, če jima ustreza.

27      Predlog v zvezi z zahtevkom tožečih strank za TGO je bil obravnavan na srečanju s protidampinškim svetovalnim odborom 14. septembra 2010.

28      Tožeči stranki sta 17. septembra 2010 po elektronski pošti predložili predhodne pripombe glede dokumenta o razkritju v zvezi z njunima zahtevkoma za TGO in pojasnili, da bosta do 27. septembra 2010 predložiti dopolnjen in pregledan dopis.

29      Na isti dan je potekalo zaslišanje pri Komisiji.

30      Komisija je 21. septembra 2010 protidampinškemu svetovalnemu odboru poslala povzetek pripomb tožečih strank glede dokumenta o razkritju v zvezi s TGO in mu na 24. september 2010 določila rok za predložitev mnenja.

31      Komisija je 12. oktobra 2010 sprejela odločitev v zvezi z zahtevkoma tožečih strank za TGO (v nadaljevanju: odločitev o TGO), s katero je potrdila zavrnitev teh zahtevkov.

32      Istega dne sta tožeči stranki Komisije poslali dopis, v katerem nasprotujeta temu, da je Komisija sprejela odločitev o TGO preden je bilo mogoče izvesti zaslišanje v prisotnosti pooblaščenca za zaslišanje. Predložili sta tudi dodatne pripombe v zvezi s škodo.

33      Tožeči stranki sta 13. oktobra 2010 predložili povzetek vprašanj, na katera sta želeli, da Komisija odgovori.

34      Komisija je 15. oktobra 2010 izvedla zaslišanje v prisotnosti pooblaščenca za zaslišanje. Tožeči stranki sta 19. oktobra 2010 Komisiji poslali pripombe, v katerih sta povzeli trditve, navedene med zaslišanjem. 28. oktobra 2010 sta predložili dodatne pripombe glede dokumenta o razkritju v zvezi s TGO.

35      Komisija je 17. novembra 2010 tožečima strankama poslala dopis skupaj z izvodom Uredbe Komisije (EU) št. 1042/2010 z dne 16. novembra 2010 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz premazanega finega papirja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 299, str. 7, v nadaljevanju: začasna uredba), povzetkom metodologij, uporabljenih za izračun dampinga in škode, ter odgovorom na trditve tožečih strank.

36      Tožeči stranki sta 13. in 17. decembra 2010 v treh dopisih predložili pripombe v zvezi z začasnimi ukrepi.

37      Komisija je 16. marca 2011 tožečima strankama poslala dokument o razkritju, v katerem je pojasnila, da namerava Svetu Evropske unije predlagati uvedbo dokončne protidampinške dajatve na izvoz tožečih strank v EU. Tožeči stranki sta pripombe predložili 28. marca 2011.

38      Komisija je na zahtevo pooblaščenca za zaslišanje 29. marca 2011 tožečima strankama poslala posodobljen zaznamek za spis, v katerem je razložila metodologijo za izračun ciljne stopnje dobička, če ne bi bilo dampinškega uvoza.

39      Tožeči stranki sta 11. aprila 2011 predložili pripombe o metodologiji, ki jo je Komisija uporabila za določitev ciljne stopnje dobička.

2.     Izpodbijana uredba

40      Svet je 6. maja 2011 sprejel izpodbijano uredbo.

41      V izpodbijani uredbi je bila TGO tožečima strankama zavrnjena ker, prvič, med drugim ni bilo mogoče ugotoviti obstoja plačil, ki se nanašajo na prenos delnic, in stroškov glavnih vhodnih surovin, drugič, temeljna načela mednarodnih računovodskih standardov niso bila upoštevana niti v računovodskih izkazih niti pri njihovi reviziji, zaradi česar je zanesljivost računovodskih izkazov teh družb vprašljiva, in tretjič, je pri pravicah tožečih strank do rabe zemljišča prišlo do velikih izkrivljanj.

42      Poleg tega zvitki papirja za uporabo na strojih za rotacijski tisk niso bili vključeni v opredelitev zadevnega izdelka (uvodni izjavi 17 in 41 izpodbijane uredbe). Cilji dobiček v višini 8 % se šteje za raven, ki bi jo industrija lahko dosegla v odsotnosti dampinškega uvoza (uvodna izjava 158 izpodbijane uredbe).

43      S členom 1 izpodbijane uredbe se je uvedla dokončna protidampinška dajatev v višini 8 % na uvoz premazanega finega papirja, ki ga proizvajata tožeči stranki, v Unijo. V skladu z odstavkom 3 tega člena se dokončna stopnja protidampinške dajatve v višini 20 %, določena v odstavku 2 navedenega člena, za tožeči stranki ne pobere v višini 12 %, saj se ustrezni znesek pobere v skladu z Izvedbeno uredbo št. 452/2011 (glej točko 15 zgoraj).

 Postopek in predlogi strank

44      Tožeči stranki sta 8. avgusta 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.

45      Komisija je 24. novembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Sveta.

46      Združenje Cepifine ter družbe Sappi Europe SA, Burgo Group SA in Lecta SA (v nadaljevanju: zasebni intervenienti) so v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. decembra 2011 vložili predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Sveta. Svet v stališčih, vloženih 24. januarja 2012, tej intervenciji ni ugovarjal.

47      Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 23. januarja 2012 dopustil intervencijo Komisije. Ta je svojo vlogo predložila v roku.

48      Tožeči stranki sta 8. februarja 2012 predlagali zaupno obravnavanje nekaterih zaupnih elementov iz svojih pisanj in njihovih prilog glede na zasebne interveniente. Predložili sta nezaupno različico teh različnih procesnih aktov.

49      Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 8. marca 2012 dopustil intervencijo zasebnih intervenientov na obravnavi v podporo predlogom Sveta. V istem sklepu je predsednik tretjega senata pridržal odločitev, prvič, o tem, ali naj tožeči stranki prejmeta poročilo za obravnavo, da bi opredelili elemente, ki bi lahko šteli za zaupne, in drugič, o tem, ali naj zasebni intervenienti prejmejo začasno nezaupno različico, da bi predložili morebitne pripombe na predlog za zaupno obravnavanje.

50      Splošno sodišče (tretji senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo izvedlo ustni postopek. V okviru ukrepov procesnega vodstva je pozvalo Svet, naj predloži določene dokumente. Ta je to zahtevo izpolnil v roku.

51      Glavni stranki v sporu in intervenienti so podali ustne navedbe in odgovore na vprašanja, ki jih je Splošno sodišče postavilo na obravnavi 12. novembra 2013.

52      Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        izpodbijano uredbo v delu, v katerem se nanaša nanju, razglasi za nično;

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

53      Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

54      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

55      Zasebni intervenienti podpirajo predloge Sveta.

 Pravo

56      Tožeči stranki v utemeljitev tožbe navajata osem tožbenih razlogov. Te tožbene razloge je mogoče razporediti v dve kategoriji.

57      Tožbeni razlogi, ki sodijo v prvo kategorijo, so povezani z zahtevkoma tožečih strank za TGO in se nanašajo na:

–        prvi tožbeni razlog: kršitev člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe, saj naj bi bila odločitev, da se tožečima strankama ne odobri TGO, sprejeta na podlagi tega, kar je Komisija vedela o učinku take zavrnitve na njuno stopnjo dampinga;

–        drugi tožbeni razlog: kršitev bistvene postopkovne zahteve iz člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe in kršitev pravice do obrambe;

–        tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji ob uporabi člena 2(7)(c), prvi pododstavek, osnovne uredbe in neobrazložitev;

–        četrti tožbeni razlog: nepošteno in pristransko opravljena preiskava in naložitev pretiranega dokaznega bremena.

58      Tožbeni razlogi, ki spadajo v drugo kategorijo, so povezani z oceno škode in se nanašajo na:

–        peti tožbeni razlog: kršitev člena 3(2) osnovne uredbe;

–        šesti tožbeni razlog: kršitev členov 3(1) in 9(4) osnovne uredbe;

–        sedmi tožbeni razlog: kršitev členov 3, 4(1) in 5(4) osnovne uredbe;

–        osmi tožbeni razlog: kršitev člena 3(2) in (7) osnovne uredbe.

1.     Obseg predloga za razglasitev ničnosti

59      Najprej je treba poudariti, da izpodbijana uredba uvaja dokončne protidampinške dajatve na uvoz premazanega finega papirja s poreklom iz Kitajske.

60      Tožeči stranki v okviru več tožbenih razlogov predlagata razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe v celoti. Vendar sta se v predmetu tožbe in v predlogih omejili na izpodbijanje zakonitosti protidampinške dajatve v obsegu, v katerem jima je naložena in se nanju nanaša.

61      V zvezi s tem je treba upoštevati, da bi morebitna nezakonitost teh dajatev vplivala na zakonitost izpodbijane uredbe zgolj v delu, v katerem se z njo uvajajo protidampinške dajatve za tožeči stranki. Ne bi pa vplivala na druge elemente izpodbijane uredbe, zlasti na protidampinške dajatve, uvedene za druge naslovne družbe.

62      Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da se, kadar neka uredba o uvedbi protidampinške dajatve določa različne dajatve za več družb, na določeno družbo nanašajo le tiste določbe, ki zanjo določajo posebno protidampinško dajatev in njeno višino, ne pa tudi tiste, ki določajo protidampinške dajatve za druge družbe, tako da je tožba te družbe dopustna le v tistem delu, v katerem se predlaga razglasitev ničnosti tistih določb uredbe, ki se nanašajo izključno nanjo (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 15. februarja 2001 v zadevi Nachi Europe, C‑239/99, Recueil, str. I‑1197, točka 22 in navedena sodna praksa).

63      V teh okoliščinah je to tožbo za razglasitev ničnosti treba razlagati tako, da se nanaša le na delno razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe, in sicer v delu, v katerem so z njo uvedene dokončne protidampinške dajatve za tožeči stranki.

2.     Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na zahtevke tožečih strank za TGO

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe, ker naj bi bila odločitev, da se tožečima strankama ne odobri TGO, sprejeta na podlagi tega, kar je Komisija vedela o učinku take zavrnitve na njuno stopnjo dampinga

64      Tožeči stranki v okviru prvega tožbenega razloga trdita, da je bila odločitev Komisije, da se jima TGO ne odobri, sprejeta na podlagi tega, kar je Komisija vedela o učinku take zavrnitve na njuno stopnjo dampinga, kar je v nasprotju s členom 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe, kot ga je razložilo Splošno sodišče v sodbah z dne 14. novembra 2006 v zadevi Nanjing Metalink proti Svetu (T‑138/02, ZOdl., str. II‑4347, točka 44), in z dne 18. marca 2009 v zadevi Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision proti Svetu (T‑299/05, ZOdl., str. II‑565, točki 127 in 138).

65      Tožeči stranki zatrjujeta tudi „očitno kršitev pravice do obrambe“, saj se je Komisija „posebej potrudila, […] da je zavrnila prav vsa pojasnila [tožečih strank] med preiskavo, katerih namen je bil dokazati, da res izpolnjujeta merila za TGO“.

66      Najprej je treba glede očitane kršitve pravice tožečih strank do obrambe spomniti, da mora biti na podlagi člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 44(1) Poslovnika Splošnega sodišča v vsaki začetni vlogi naveden kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta mora biti dovolj jasen in natančen, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa presojo o tožbi po potrebi tudi brez dodatnih podatkov. V tožbi mora biti navedeno, na kaj se nanašajo tožbeni razlogi, na katerih tožba temelji, tako da zgolj abstraktna navedba ne izpolnjuje zahtev iz Poslovnika (sodbe Splošnega sodišča z dne 12. januarja 1995 v zadevi Viho proti Komisiji, T‑102/92, Recueil, str. II‑17, točka 68; z dne 14. maja 1998 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, T‑352/94, Recueil, str. II‑1989, točka 333, in z dne 12. oktobra 2011 v zadevi Association belge des consommateurs test-achats proti Komisiji, T‑224/10, ZOdl., str. II‑7177, točka 71). Ker tožeči stranki očitka o kršitvi njune pravice do obrambe nista z ničemer obrazložili, je treba ta očitek razglasiti za nedopusten.

67      Glede kršitve člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe tožeči stranki navajata, da je imela Komisija na dan predloga za TGO vse podrobne informacije, ki so ji omogočale izračun stopnje dampinga tožečih strank, tako s TGO kot brez nje, na Kitajskem in v primerljivi državi.

68      Med obravnavo sta tožeči stranki v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča navedli, da jima sam trimesečni rok ni zares tako pomemben kot varstvo pravic proizvajalcev izvoznikov.

69      Člen 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe določa, da je ocena ali proizvajalec obratuje v tržnogospodarskih pogojih „sprejeta v treh mesecih po sprožitvi preiskave, po podrobnem posvetovanju Svetovalnega odbora in po tem, ko je dobila industrija Skupnosti priložnost podati svoje pripombe“ ter da „[t]a ocena ostane v veljavi ves čas preiskave“.

70      V nasprotju s trditvami tožečih strank Splošno sodišče v sodbah Nanjing Metalink proti Svetu, Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision proti Svetu, navedenih zgoraj v točki 64, in z dne 8. novembra 2011 v zadevi Zhejiang Harmonic Hardware Products proti Svetu (T‑274/07, neobjavljena v ZOdl.) ni presodilo, da ratio legis člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe upravičuje, da bi bila uredba, ki uvaja dokončne protidampinške dajatve, razglašena za nično glede podjetja vsakič, ko bi se Komisija lahko seznanila z učinkom odločitve glede TGO na izračun stopnje dampinga tega podjetja in preprosto zato, ker je bila s tem seznanjena v trenutku sprejema odločitve glede TGO. Upoštevati je treba, kot je navedel Svet, da ni neposredne povezave med trimesečnim rokom iz člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe in morebitno seznanjenostjo Komisije z učinkom odločitve glede TGO na stopnjo dampinga podjetja.

71      Osnovna uredba poleg tega ne nalaga, da mora biti odločitev glede TGO sprejeta v trenutku, ko Komisija ni seznanjena z dejavniki, ki ji omogočajo poznavanje učinka odločitve glede TGO na stopnjo dampinga podjetja. S tega vidika ni mogoče izključiti, da bi Komisija tudi ob odsotnosti kakršne koli prekoračitve zadevnega roka pri sprejemu odločitve glede TGO sprejela tako odločitev, čeprav bi že razpolagala s podatki, ki ji omogočajo izračun stopnje dampinga zadevnega podjetja.

72      Vsekakor iz sodbe Sodišča z dne 1. oktobra 2009 v zadevi Foshan Shunde Yongjian Housewares & Hardware proti Svetu (C‑141/08 P, ZOdl., str. I‑9147) izhaja, da ob upoštevanju načel zakonitosti in dobrega upravljanja ter ob spoštovanju procesnih jamstev, ki jih določa osnovna uredba, Sodišče daje prednost pravilni uporabi materialnih kriterijev, ki jih določa člen 2(7)(c) osnovne uredbe, in ne zahtevi po nespremenljivi odločitvi o TGO ali celo nepoznavanju učinka odločitve o TGO na stopnjo dampinga podjetja ob sprejetju take odločitve.

73      Kot je Splošno sodišče spomnilo v zgoraj v točki 70 navedeni sodbi Zhejiang Harmonic Hardware Products proti Svetu (točka 39), je Sodišče namreč v sodbi Foshan Shunde Yongjian Housewares & Hardware proti Svetu, navedeni zgoraj v točki 72, presodilo, da člena 2(7)(c) osnovne uredbe ob upoštevanju načel zakonitosti in dobrega upravljanja ni mogoče razlagati tako, da zavezuje Komisijo, naj Svetu predlaga dokončne ukrepe, ki bi v škodo zadevnega podjetja ohranjali v veljavi napako, storjeno pri prvotni presoji navedenih vsebinskih meril, ki jih določa ta določba. Tako bi Komisija, če bi med preiskavo opazila, da v nasprotju z njeno prvotno presojo podjetje izpolnjuje merila iz člena 2(7)(c), prvi pododstavek, osnovne uredbe, morala sprejeti ustrezne sklepe, pri tem pa spoštovati procesna jamstva, določena v osnovni uredbi (sodba Foshan Shunde Yongjian Housewares & Hardware proti Svetu, navedena zgoraj v točki 72, točki 111 in 112).

74      Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je treba upoštevati, da – čeprav mora biti v skladu s členom 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe vsaka odločitev o TGO sprejeta v treh mesecih po začetku preiskave in čeprav mora sprejeta odločitev ostati v veljavi med celotno preiskavo – ostaja dejstvo, da glede na trenutno stanje prava Unije v skladu z razlago te določbe od sodišča Unije, poudarjeno v točkah 70 in 73 zgoraj, po eni strani sprejetje odločitve zunaj tega roka nima za posledico razglasitve ničnosti uredbe, s katero se uvajajo protidampinške dajatve, po drugi strani pa je tako odločitev med postopkom mogoče spremeniti, če se izkaže, da je bila napačna.

75      V obravnavani zadevi ni sporno, da dokončna odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za TGO ni bila sprejeta v roku treh mesecev, kot to določa člen 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe. Obvestilo o začetku postopka preiskave je bilo namreč objavljeno v Uradnem listu 18. februarja 2010. Končna odločitev o zavrnitvi zahtevka za TGO pa je bila predlagana 2. septembra 2010 in potrjena 12. oktobra 2010.

76      Poleg tega je iz spisa razvidno, da sta tožeči stranki odgovore na protidampinški vprašalnik Komisiji predložili 7. oziroma 10. maja 2010 in da so protidampinški kontrolni obiski potekali med 23. junijem in 12. julijem 2010. Kontrolni obiski v primerljivi državi so potekali v zadnjem tednu avgusta 2010. Opravljeni niso bili le še kontrolni obiski v zvezi z izvozno prodajo tožečih strank prek z njima povezane družbe s sedežem v Uniji. Tožeči stranki menita, da zaporedje navedenih dogodkov kaže, da je imela Komisija ob razkritju predloga za zavrnitev zahtevka tožečih strank za TGO vse dokumente in podatke, ki omogočajo da izračun stopnje dampinga tožečih strank, tako v primeru odobritve kot zavrnitve TGO.

77      Zato trditve Sveta, ki jo podpira Komisija, da Komisija ni mogla določiti učinka, ki bi ga imela odločitev o TGO na stopnjo dampinga takrat, ko je Komisija tožečima strankama poslala dokument o razkritju v zvezi s TGO, ni mogoče sprejeti.

78      V zvezi s tem je treba opozoriti, da za možnost, da se o odobritvi TGO odloča glede na vpliv te odločitve na izračun stopnje dampinga, ni treba poznati natančne stopnje dampinga, izračunane na podlagi informacij o normalni vrednosti tožečih strank, temveč le informacije v zvezi z učinkom, ki ga lahko ima odobritev TGO na to stopnjo glede na možni metodi izračuna.

79      Glede na navedene ugotovitve je treba ugotoviti, da tudi če bi to, da je Komisija zaradi nespoštovanja trimesečnega roka iz člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe lahko poznala učinek odločitve o TGO tožečih strank na stopnjo dampinga, lahko bilo upoštevno – ker bi se štelo, da je bila Komisija pri sprejemanju take odločitve pod vplivom tega poznavanja – bi bilo treba ugotoviti, da tožeči stranki nista dokazali, da bi bila vsebina izpodbijane uredbe lahko drugačna, če ne bi bilo očitane nepravilnosti, ki je vplivala na postopek sprejemanja odločitve glede TGO.

80      Najprej, trditve tožečih strank, da je Komisija odločitev o zavrnitvi zahtevka za TGO sprejela na podlagi tega, kar je vedela o učinku take zavrnitve na njuno stopnjo dampinga, tako da bi bila ta odločitev lahko drugačna, če Komisija te informacije ne bi imela, ni mogoče sprejeti.

81      Samo poznavanje učinka odločitve o TGO na stopnjo dampinga podjetja namreč ne pomeni njuno, da bi taka odločitev – in posledično uredba o uvedbi protidampinške dajatve – lahko imela drugačno vsebino, če bi bila sprejeta v trimesečnem roku iz člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe.

82      Opozoriti je treba, da tudi če je Komisija v trenutku sprejetja odločitve o TGO proizvajalca razpolagala s podatki, ki so ji omogočali izračun stopnje dampinga tega proizvajalca, še vedno obstaja možnost, da ta odločitev in uredba o uvedbi dokončne protidampinške dajatve ne bi mogli biti drugačni.

83      Tako bi lahko bilo, če bi bilo očitno, da takemu proizvajalcu ne bi mogla biti odobrena TGO, ker je Komisija pravilno ugotovila, da ni izpolnjeval meril za odobritev TGO, določenih v členu 2(7)(c) osnovne uredbe, in da so izpolnjeni pogoji za uvedbo protidampinških dajatev.

84      Ocena Komisije o izpolnjevanju meril za TGO v obravnavani zadevi se bo preučila v okviru tretjega tožbenega razloga.

85      V obravnavani zadevi sta se, prvič, tožeči stranki omejili na trditev, da to, da je Komisija imela na razpolago vse dokumente in informacije, potrebne za izračun njune stopnje dampinga, „ustvarja dvom o nepristranskosti poznejše odločitve Komisije o zahtevkih za TGO“ in da „[t]o ustvarja vsaj utemeljen ter razumen sum, da se Komisija mogoče ni odločila za zavrnitev zahtevkov za TGO na podlagi objektivne preučitve utemeljenosti zahtevkov, temveč zato, ker je želela uvesti protidampinške dajatve na uvoz tožečih strank“.

86      Drugič, tožeči stranki nista predložili nobenih podatkov glede elementov odločitve o TGO, ki bi jih bilo po njunem mnenju mogoče oceniti drugače, če bi bila odločitev Komisije glede tega sprejeta v roku treh mesecev ali če Komisija ne bi poznala vpliva te odločitve na stopnjo dampinga.

87      Tožeči stranki trdita le, da bi, „če bi [jima] bila TGO odobrena, […] njuna stopnja dampinga – ki temelji na primerjavi njune izvozne prodaje z njuno dobičkonosno domačo prodajo na Kitajskem – znašala 0,01 %, kar bi bilo pod ravnjo de minimis, ki je 2 %“ in da se je „Komisija […] zato popolnoma zaveda[la] učinka svoje odločitve v zvezi z zahtevkoma za TGO na izid preiskave, saj bi odobritev TGO povzročila konec preiskave v delu, ki se nanaša na tožeči stranki“.

88      Tožeči stranki dodajata, da „[n]i izključeno, da bi Komisija – če ob sprejetju odločitve v zvezi z zahtevkoma za TGO ne bi vedela, da je stopnja dampinga v okviru ravni de minimis (v primeru odobritve TGO), ali da je zaradi uporabe normalne vrednosti v primerljivi državi zelo visoka (v primeru zavrnitve TGO) – glede tega svojo prosto presojo uporabila drugače, kot jo je v preiskavi“.

89      Tožeči stranki glede tega sklepata, da „je verjetno, da se je za zavrnitev njunega zahtevka za TGO v obravnavani zadevi odločilo ‚na podlagi učinka zavrnitve na izračun stopnje dampinga‘“.

90      V teh okoliščinah je treba te trditve, tudi če imata z njimi tožeči stranki namen dokazati, da je Komisija zlorabila pooblastila, zavrniti. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da zloraba pooblastil vpliva na odločbo ali akt Unije, le če je na podlagi objektivnih, relevantnih in skladnih dokazov očitno, da sta bila odločba ali akt sprejeta z namenom, da se dosežejo drugi cilji, kot so tisti, na katere se sklicuje (sodba Sodišča z dne 11. julija 1990 v zadevi Sermes, C‑323/88, Recueil, str. I‑3027, točka 33; sodbi Splošnega sodišča z dne 18. septembra 1995 v zadevi Nölle proti Svetu in Komisiji, T‑167/94, Recueil, str. II‑2589, točka 66, in z dne 15. oktobra 1998 v zadevi Industrie des poudres sphériques proti Svetu, T‑2/95, ZOdl., str. II‑3939, točka 376). Tožeči stranki pa nista predložili takih dokazov.

91      Poleg tega tožeči stranki menita, da njuno ravnanje ni povzročilo zamude Komisije pri sprejemanju odločitve v zvezi z njunima zahtevkoma za TGO, kot to trdita Svet in Komisija, saj je Komisija zahtevala, da se informacije v zvezi z dampingom predložijo sočasno z njenim začetkom obravnavanja zahtevkov za TGO, zahtevala pa je tudi dodatne informacije.

92      Vendar se vprašanje odgovornosti za zamudo v obravnavani zadevi ne zdi upoštevno in se zato ne bo obravnavalo.

93      Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev bistvene postopkovne zahteve iz člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe in kršitev pravice do obrambe

94      Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela, ki se nanašata na učinkovito posvetovanje s protidampinškim svetovalnim odborom in na kršitev pravice do obrambe.

 Prvi del, ki se nanaša na učinkovito posvetovanje s protidampinškim svetovalnim odborom

95      Tožeči stranki trdita, da Komisija protidampinškemu ni sporočila „nekaterih bistvenih podatkov svetovalnemu odboru“ in da ga je s tem, da mu je predložila predlog v zvezi s TGO, ki je vseboval „resne netočnostmi in izpuste“, in mu napačno predstavila pripombe tožečih strank glede predloga Komisije, „zavedla k napaki“, zaradi česar protidampinški svetovalni odbor ni mogel izdati mnenja ob poznavanju vseh dejstev.

96      Najprej je treba opozoriti, da je Sodišče v sodbi Sodišča z dne 7. maja 1991 v zadevi Nakajima proti Svetu (C‑69/89, Recueil, str. I‑2069, točke od 48 do 51), razsodilo, da se fizične ali pravne osebe ne morejo sklicevati na domnevno kršitev pravil, katerih namen ni zagotoviti varstvo posameznikov, temveč ureditvi notranjega delovanja služb zaradi dobrega upravljanja, kakršna so tista o spoštovanju določenega roka za sprejetje začasnega dnevnega reda zasedanja Sveta ali razpoložljivosti vseh jezikovnih različic uredbe na dan njenega sprejetja.

97      To pa še ne pomeni, da se posameznik ne more nikoli uspešno sklicevati na kršitev pravila, ki ureja postopek odločanja, ki vodi do sprejetja akta Unije. Pri določbah, ki urejajo notranje postopke institucij, je treba namreč razlikovati med tistimi, na katerih kršitev se fizične in pravne osebe ne morejo sklicevati, ker se nanašajo na le ureditev notranjega delovanja institucije in ni verjetno, da bi vplivala na pravni položaj teh oseb, ter tistimi, na katerih kršitev pa se je možno sklicevati, saj ustvarjajo pravice in so pomemben dejavnik pravne varnosti za te osebe.

98      Tako lahko nespoštovanje pravila v zvezi s posvetovanjem z odborom povzroči nezakonitost končne odločitve zadevne institucije, le če je dovolj resno in če škodljivo vpliva na pravni in dejanski položaj stranke, ki se sklicuje na kršitev postopka.

99      Posvetovanje z odborom je namreč bistvena postopkovna zahteva, kršitev katere vpliva na zakonitost akta, sprejetega po tem posvetovanju, če se ugotovi, da je to, da odboru niso bili predloženi nekateri bistveni elementi, temu preprečilo izdajo mnenja ob poznavanju vseh dejstev, torej ne da bi bil z netočnostmi in izpusti zaveden v zmoto glede nekega bistvenega vprašanja (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 17. februarja 2011 v zadevi Zhejiang Xinshiji Foods in Hubei Xinshiji Foods proti Svetu, T‑122/09, neobjavljena v ZOdl., točka 104 in navedena sodna praksa).

100    Ni pa tako, če dokumenti, ki odboru niso bili poslani ali so bili poslani prepozno, ne vsebujejo nobenega pomembnega ali novega dokaznega gradiva, ki ga ne bi bilo v spisu, poslanemu odboru, ko je bil sklican. V takem primeru namreč to, da Komisija dokumenta ni poslala ali ga je poslala z zamudo, ne vpliva na izid postopka posvetovanja.

101    Taka opustitev zato ne more povzročiti neveljavnosti celotnega upravnega postopka in s tem dvomov o zakonitosti končnega akta (glej v tem smislu sodbo Zhejiang Xinshiji Foods in Hubei Xinshiji Foods proti Svetu, navedena zgoraj v točki 99, točka 105 in navedena sodna praksa).

102    Poleg tega to, da mnenje odbora ni zavezujoče, ne zmanjšuje možnosti, da bi kršitev predpisov, ki urejajo posvetovanje z odborom, lahko vplivala na zakonitost ukrepa končno sprejetega akta.

103    V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da je Komisija 2. septembra 2010 začasni dokument o razkritju v zvezi z zahtevkoma za TGO poslala tožečima strankama in protidampinškemu svetovalnemu odboru hkrati. Rok za pripombe tožečih strank je Komisija določila na 12. september 2010. Komisija je na zahtevo tožečih strank odobrila podaljšanje tega roka na 16. september 2010. Zasedanje protidampinškega svetovalnega odbora je potekalo 14. septembra 2010. Tožeči stranki sta predhodne pripombe na začasni dokument o razkritju predložili 17. septembra 2010. Istega dne je potekalo tudi zaslišanje. Komisija je 21. septembra 2010, potem ko je opravila popolno analizo in oceno zahtevka za TGO, protidampinškemu svetovalnemu odboru poslala povzetek pripomb, ki sta jih tožeči stranki oblikovali glede dokumenta o razkritju v zvezi s TGO in med zaslišanjem. Poleg tega je rok za predložitev mnenja protidampinškega svetovalnega odbora določila na 24. september 2010. Na obravnavi pred Splošnim sodiščem je Svet v odgovor na vprašanje v zvezi s tem navedel, da so imeli člani tega odbora vpogled v spis, in da so imeli možnost Komisijo zaprositi, naj predloži nekatere med preiskavo zbrane dokumente. Po mnenju tožečih strank so člani odbora prejeli samo povzetek. Tožeči stranki sta zato poudarili pomembnost tega povzetka.

104    Ugotoviti je treba, kot je poudaril Svet, da, prvič, tožeči stranki ne predlagata nobenih dokazov v zvezi s tem, kako naj bi Komisija zavedla protidampinški svetovalni odbor v zmoto, drugič, nista opredeli „resnih netočnosti in izpustov“, na katere se sklicujeta, tretjič, nista opisali, v čem naj bi bila predstavitev njunih pripomb na predlog za TGO napačna, in četrtič, nista obrazložili kako naj bi bilo Komisiji „preprečeno, da bi predlog glede na njune pripombe spremenila“.

105    Opozoriti je treba, da iz spisa izhaja, najprej, da tožeči stranki nista spoštovali roka, ki je bil za predložitev pripomb glede dokumenta o razkritju v zvezi s TGO podaljšan do 16. septembra 2010 (glej točko 103 zgoraj). Dalje, tožeči stranki sta v pripombah, poslanih po elektronski pošti 17. septembra 2010, navedli, da sta v njih analizirali vse trditve Komisije in da „[sta], če informacije, potrebne za utemeljitev nekaterih pojasnil [skupine] APP, niso bile na voljo, ko je morala [skupina] APP predložiti pripombe, to [navedli]“ ter da „[bo] najpozneje do 27. septembra 2010, ko [bosta imeli] na voljo vso potrebno dokumentacijo, poslan nov, dopolnjen in revidiran dopis“. Nazadnje, tožeči stranki sta dopolnjene in revidirane pripombe poslali šele 28. oktobra 2010.

106    Zato se tožeči stranki v utemeljitev trditve o kršitvi bistvene postopkovne zahteve iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijane uredbe, prav tako ne moreta sklicevati na to, da Komisija ni počakala njunih pripomb na začasni dokument o razkritju, preden je zadevo poslala v obravnavo protidampinškemu svetovalnemu odboru, ali da razprave o tem predlogu nikakor ni odložila na katero od naslednjih sej tega odbora, ko bi že prejela in analizirala te pripombe.

107    Poleg tega je iz preučitve pripomb tožečih strank na dokument o razkritju z dne 2. septembra 2010 in iz dokumenta, ki ga je Komisija 21. septembra 2010 poslala članom protidampinškega svetovalnega odbora, ki se nanaša na te pripombe, razvidno, da Komisija temu odboru ni predložila predloga za TGO, v katerem bi bile „resne netočnosti in izpusti“. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija pripravila povzetek pripomb tožečih strank v zvezi s prvimi tremi pogoji za odobritev TGO, v katerem je uporabila nove informacije glede na tiste iz začasnega dokumenta o razkritju z dne 2. septembra 2010.

108    Zato je treba ugotoviti, da protidampinški svetovalni odbor ni bil z netočnostmi ali izpusti zaveden v zmoto glede bistvenega vprašanja in da je lahko podal mnenje ob poznavanju vseh dejstev.

109    Prvi del tega pritožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi del, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe

110    V obravnavani zadevi tožeči stranki zatrjujeta kršitev pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja, ker je Komisija 2. septembra 2010 sočasno poslala izvod delovnega dokumenta o svojem predlogu protidampinškemu svetovalnemu odboru in dokument o razkritju v zvezi s TGO tožečima strankama.

111    V zvezi s tem trdita, da se je Komisija 2. septembra 2010 že odločila, da bo njun zahtevek za TGO zavrnila, in tako nikakor ni želela analizirati njunih pripomb pred oblikovanjem končnega predloga, ki se ga predloži protidampinškemu svetovalnemu odboru za pridobitev mnenja, ter da je Komisija poleg tega „zavrnila popravek [začasnega] dokumenta o razkritju v zvezi s TGO“ po prejemu pripomb tožečih strank z dne 16. septembra 2010.

112    Tožeči stranki trdita, da bi to „verjetno vplivalo na ugotovitve, ki bi jih [Komisija] lahko sprejela na podlagi teh pripomb“.

113    Opozoriti je treba, da bi taka kršitev pravice do obrambe, če bi se izkazala za resnično, pomenila kršitev upravnega postopka. Vendar lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso kršitev postopka povzroči ničnost odločbe v delu ali celoti, le če se ugotovi, da bi, če do te kršitve ne bi prišlo, upravni postopek lahko vodil do drugačnega izida in bi posledično odločitev o zahtevkih za TGO lahko imela drugačno vsebino. Tožeči stranki pa ne predlagata nobenega dokaza, ki bi izkazoval, da je očitana kršitev vplivala na sporno odločitev.

114    Zato je treba drugi del drugega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

115    Zato je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: očitne napake pri presoji ob uporabi člena 2(7)(c), prvi pododstavek, osnovne uredbe in neobrazložitev;

 Uvodne ugotovitve

116    V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (glej sodbo Sodišča z dne 7. junija 2005 v zadevi VEMW in drugi, C‑17/03, ZOdl., str. I‑4983, točka 41 in navedena sodna praksa).

117    Poleg tega, ker dobesedna in zgodovinska razlaga uredbe in še posebej ene od njenih določb, ne omogočata presoje njenega natančnega obsega, je treba zadevno ureditev razlagati v skladu z njenim namenom in splošno sistematiko (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 31. marca 1998 v zadevi Francija in drugi proti Komisiji, C‑68/94 in C‑30/95, Recueil, str. I‑1375, točka 168, in sodbo Splošnega sodišča z dne 25. marca 1999 v zadevi Gencor proti Komisiji, T‑102/96, Recueil, str. II‑753, točka 148).

118    Nazadnje je treba opozoriti tudi, da je izrek akta neločljivo povezan z njegovo obrazložitvijo, zato ga je treba razlagati, če je potrebno, ob upoštevanju razlogov, ki so vodili do njegovega sprejetja (sodba Sodišča z dne 15. maja 1997 v zadevi TWD proti Komisiji, C‑355/95 P, Recueil, str. I‑2549, točka 21).

119    Člen 2(7)(b) osnovne uredbe določa:

„Pri protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom [s Kitajske] se normalna vrednost določi v skladu z odstavki 1 do 6, če se na podlagi ustrezno utemeljenih zahtevkov enega ali več proizvajalcev, vključenih v preiskavo, in v skladu z merili in postopki, določenimi v pododstavku (c), pokaže, da za tega proizvajalca ali proizvajalce prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega proizvoda. Kadar ni tako, se uporabljajo pravila, določena v skladu s pododstavkom (a)“.

120    Člen 2(7)(c) osnovne uredbe določa, da mora biti „[z]ahtevek pod [členom 2(7)(b)] mora biti vložen pisno in vsebovati zadostne dokaze, da proizvajalec deluje v pogojih tržnega gospodarstva, to je [med drugim], če […] se odločitve podjetij glede cen, stroškov in vložkov, vključno npr. s surovinami, stroški tehnologije in dela, obsegom proizvodnje, prodajo in vlaganji sprejemajo kot odziv na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje, in brez večjega vmešavanja države s tem v zvezi, stroški za glavne vložke pa v glavnem odražajo tržne vrednosti“.

121    Iz navedenih določb izhaja, da je dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe odobri TGO. Institucijama Unije zato ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, ti instituciji morata presoditi, ali podatki, ki jih je predložil zadevni proizvajalec, zadostujejo za dokaz, da so merila iz člena 2(7)(c), prvi pododstavek, osnovne uredbe izpolnjena, tako da se mu lahko odobri TGO, sodišče Unije pa mora preveriti, ali ni ta presoja očitno napačna (glej v tem smislu sodbo Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision proti Svetu, navedena zgoraj v točki 64, točka 83 in navedena sodna praksa).

122    Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da imata instituciji Unije pri presoji dejanskih pravnih in političnih razmer v zadevni državi, da bi se ugotovilo, ali se izvozniku lahko odobri TGO, široko polje proste presoje. Iz tega izhaja, da mora biti nadzor sodišča Unije nad takšno presojo institucij omejen samo na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana izbira, neobstoja očitne napake pri presoji tega dejanskega stanja ali neobstoja zlorabe pooblastil (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 28. oktobra 2004 v zadevi Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, T‑35/01, ZOdl., str. II‑3663, točki 48 in 49 in navedena sodna praksa).

123    Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da je, če imajo institucije Unije take pristojnosti, upoštevanje jamstev, ki jih pravni red Unije določa za upravne postopke, še bolj pomembno in da je med temi jamstvi zlasti obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne dokaze v obravnavani zadevi (sodba Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 14, in sodba Nölle proti Svetu in Komisiji, navedena zgoraj v točki 90, točka 73).

124    V obravnavani zadevi je bila TGO tožečima strankama zavrnjena, ker nista dokazali, da izpolnjujeta prva tri merila iz 2(7)(c), prvi pododstavek, osnovne uredbe (glej točko 41 zgoraj), in sicer tista, ki so namenjena zagotavljanju, da:

–        se odločitve podjetij glede cen, stroškov in vložkov, vključno npr. s surovinami, stroški tehnologije in dela, obsegom proizvodnje, prodajo in vlaganji, sprejemajo kot odziv na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje, in brez večjega vmešavanja države s tem v zvezi, stroški za glavne vložke pa v glavnem odražajo tržne vrednosti;

–        imajo podjetja jasno določeno zbirko računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo v vse namene;

–        proizvodni stroški in finančna situacija podjetij niso podvrženi bistvenemu izkrivljanju, ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva, zlasti v zvezi z amortizacijo sredstev, druge vrste odpisov, blagovne menjave in plačila preko kompenzacij dolgov.

 Domnevna neobrazložitev

125    Iz naslova tega tožbenega razloga je razvidno, da tožeči stranki navajata tudi kršitev obveznosti obrazložitve, ki pa je nista navajali v fazi replike. V zvezi s tem je treba opozoriti, da kratek povzetek tožbenih razlogov v smislu člena 44(1)(c) Poslovnika ne zahteva, da se podajo v posebni obliki. V skladu s sodno prakso je treba tožbene razloge tožeče stranke razlagati na podlagi njihove vsebine in ne na podlagi njihove opredelitve (sodba Sodišča z dne 15. decembra 1961 v zadevi Fives Lille Cail in drugi proti Haute Autorité, 19/60, 21/60, 2/61 in 3/61, Recueil, str. 559). Vendar je treba ugotoviti, da tožeči stranki glede očitanega neobstoja obrazložitve ne navajata nobene jasne in očitne trditve, tako da tega očitka ni treba obravnavati. Zato je treba obravnavati le trditve v zvezi z očitnimi napakami pri presoji pri uporabi člena 2(7)(c), prvi pododstavek, osnovne uredbe.

126    V zvezi s tem je treba poudariti, da so merila iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe kumulativni, tako da je treba, ko proizvajalec izvoznik ne izpolnjuje enega od njih, njegov zahtevek za TGO zavrniti (sodba Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, navedena zgoraj v točki 122, točka 54).

127    Najprej je smiselno preučiti tretji del tega tožbenega razloga, ki se nanaša na tretje merilo za odobritev TGO.

 Tretji del, ki se nanaša na tretje merilo za odobritev TGO

128    Iz uvodne izjave 39 začasne uredbe izhaja:

„[P]reiskava [je] razkrila obstoj znatnih izkrivljanj v zvezi s pravicami do uporabe zemljišč, ki se nanašajo na štiri povezane proizvajalce izvoznike. Taka izkrivljanja vodijo k sklepu, da se pravice do uporabe zemljišč ne odobrijo in ne vzdržujejo v skladu s pogoji tržnega gospodarstva. Na kraju samem je bilo tudi ugotovljeno, da obstajajo znatna izkrivljanja pri odobritvi posojil kitajskega bančnega/finančnega sektorja štirim povezanim proizvajalcem izvoznikom. Večino posojil so dale banke z znatnim državnim lastniškim deležem, čeprav obstajajo jasni znaki, da so finančne institucije pri ugotavljanju kreditne sposobnosti skupine upoštevale splošne industrijske politike države, zaradi česar so bila družbam s slabim finančnim stanjem odobrena posojila. Glede na zgoraj navedeno je bilo zato sklenjeno, da štirje povezani proizvajalci izvozniki niso dokazali izpolnjevanja merila 3“.

–       Pravice do uporabe zemljišč

129    Komisija je v dokumentu o razkritju v zvezi s TGO ugotovila, da:

–        je dodelitev pravic do uporabe zemljišč povezana z izrecno zavezo stranke, ki se ji bodo te pravice podelile, k naložbam; če se naložbe v postavljenem roku ne izvedejo, lahko država zemljišče prevzame nazaj brez plačila kakršne koli odškodnine;

–        za vlagatelje/družbo na dan rednega prenehanja pogodbe o pravicah do uporabe zemljišč ni predvideno nobeno nadomestilo; z drugimi besedami, v teh primerih država pričakuje, da bo zasebni vlagatelj izvedel naložbe, torej zgradil tovarno, in ob koncu obdobja najema prepustil vsa osnovna sredstva (stavbe, stroje itd) v razpolaganje državi;

–        ima končno odgovornost za odobritev dodelitve pravic do uporabe zemljišč državna planska komisija/ministrstvo za trgovino;

–        je Suzhou Industrial Park določil ceno za pravice do uporabe zemljišč v skladu z jasnimi navodili, ki jih je o metodah za določitev cen zemljišč izdal državni svet Ljudske republike Kitajske;

–        ta izkrivljanja vodijo k sklepu, da zadevne družbe teh pravic do uporabe zemljišč niso pridobile pod pogoji tržnega gospodarstva.

130    Iz uvodne izjave 46 začasne uredbe je razvidno, da je skupina APP, ki ji pripadata tožeči stranki, trdila, da „izkrivljanja, ugotovljena v zvezi z dodeljevanjem pravic do uporabe zemljišč, niso značilna samo za [Kitajsko], ampak obstajajo tudi v Evropi, kajti to so omejitve, ki jih naložijo oblasti, odgovorne za privabljanje vlagateljev in zagotavljanje, da so naložbe skladne z veljavnimi regulativnimi zahtevami“.

131    Tožeči stranki v okviru te tožbe trdita, prvič, da so zadevna očitana izkrivljanja trenutno ugotovljena v državah s tržnim gospodarstvom. Drugič, trdita, da cene zemljišč, ki so v industrijskih conah, v vseh državah vedno določajo organi in da navedeni organi pred odobritvijo industrijskih projektov povsod uvajajo omejitve.

132    V utemeljitev svojih trditev zgolj napotujeta na dokaze, predložene ob pripombah v zvezi z njunima zahtevkoma za TGO z dne 28. oktobra 2010, in dokumente, priložene k njunima replikama.

133    Ugotoviti je treba, kot je to že pravilno storil Svet, da tožeči stranki ne izpodbijata ugotovitev Komisije, da so jima bile po eni strani pravice do uporabe zemljišč podeljene pod pogoji, ki ne ustrezajo tržni vrednosti, in po drugi strani, da država posega v določanje cen teh pravic.

134    Prav tako se izrecno strinjata, da namen preiskave v zvezi s TGO ni ugotoviti, ali je morda prišlo do izkrivljanj tudi v Uniji, kot je navedla Komisija v uvodni izjavi 46 začasne uredbe.

135    Poudariti je treba, da mora na podlagi člena 21 Statuta Sodišča in člena 44(1) Poslovnika začetna vloga vsebovati kratek povzetek tožbenih razlogov. Ti morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa presojo o tožbi po potrebi tudi brez dodatnih informacij. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega sojenja je za dopustnost tožbe z vidika teh določb nujno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji, vsaj na kratko, vendar pregledno in razumljivo, povzeti v sami tožbi. Čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na odlomke iz priloženih dokumentov, pa splošno sklicevanje na druga pisanja, tudi na tista, ki so tožbi priložena, ne more nadomestiti odsotnosti bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti na podlagi teh določb navedeni v tožbi (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 13. decembra 1990 v zadevi Komisija proti Grčiji, C‑347/88, Recueil, str. I‑4747, točka 28, in z dne 31. marca 1992 v zadevi Komisija proti Danski, C‑52/90, ZOdl., str. I‑2187, točke od 17 do 19). Dejanski in pravni elementi, na katere se sklicujeta tožeči stranki v utemeljitev tega očitka, pa iz njunih vlog ne izhajajo na razumljiv način. Ker tožeči stranki te trditve navajata v prilogi, je treba ta očitek razglasiti za nedopusten.

–       Posojila

136    Iz dokumenta o razkritju v zvezi s TGO izhaja, da je Komisija po preučitvi kreditne sposobnosti tožečih strank in skupine APP menila, da je težko ugotoviti, na kateri podlagi so kitajske banke v državni lasti ocenile kreditno sposobnost skupine APP, saj so imele družbe te skupine resne težave z odplačevanjem posojil, niso mogle spoštovati dela svojih obveznosti do navedenih bank, te banke pa kljub temu niso ukrepale. Komisija je ugotovila tudi, da so banke odobrile posojila kljub velikim težavam z denarnim tokom in finančnim težavam in težavam pri zbiranju kapitala. Na splošno je Komisija ugotovila, da kitajske banke v državni lasti, ki so skupini APP zagotovile sredstva, kritičnega finančnega položaja te skupine niso štele za težavnega.

137    Komisija je nato ugotovila:

„Iz navedenega jasno izhaja, da je v obravnavani zadevi prišlo do precejšnjih izkrivljanj pri posojilih, ki jih je podeljeval kitajski bančni/finančni sektor. Poleg tega imajo posojila, podeljena na netržni podlagi, daljnosežne učinke. Zdi se namreč vprašljivo, ali bi družba brez teh posojil še sploh obstajala. Večino posojil so podelile banke, v katerih ima država pomemben delež. Ta vrsta izkrivljanja je značilna za vedenje netržnega gospodarstva in jasno kaže, da družba posojila ne dobi pod tržnogospodarskimi pogoji, temveč glede na splošno industrijsko politiko vlade.“

138    Iz uvodne izjave 39 začasne uredbe je razvidno, da so„[v]ečino posojil […] dale banke z znatnim državnim lastniškim deležem, čeprav obstajajo jasni znaki, da so finančne institucije pri ugotavljanju kreditne sposobnosti skupine upoštevale splošne industrijske politike države, zaradi česar so bila družbam s slabim finančnim stanjem odobrena posojila“.

139    Poleg tega je iz uvodne izjave 47 začasne uredbe po eni strani razvidno, da je skupina APP „navedla, da so ugotovitve Komisije hipotetične“. Po drugi strani „je navedla tudi, da so izkrivljanja, ki jih je opazila Komisija, kvečjemu subvencije“, in trdila, da „te domnevne subvencije glede na vzporedno protisubvencijsko preiskavo ne morejo biti razlog za zavrnitev TGO“.

140    Poudariti je treba, prvič, da tožeči stranki ne zanikata izkrivljanj, ki jih je opazila Komisija, in da ne predlagata nobenih dokazov v podporo svoji trditvi, da so ugotovitve Komisije zgolj hipotetične.

141    Drugič, v zvezi s trditvijo, da so ta izkrivljanja „očitno subvencije“, ki se lahko izravnajo le z izravnalnimi dajatvami, je iz uvodne izjave 47 začasne uredbe razvidno, da je Komisija ugotovila, „je treba opozoriti na ugotovitev ocene [zahtevka za] TGO, da obstajajo v kitajskem bančnem/finančnem sektorju izkrivljanja pri dodeljevanju posojil“. Zato je Komisija štela, da gre za „izkrivljanje, ki se prenaša iz sistema netržnega gospodarstva in ni povezano s tem, ali je vpliv takih dejanj mogoče šteti za subvencijo, proti kateri je mogoče uvesti izravnalni ukrep“.

142    V obravnavani zadevi se tožeči stranki na splošno sklicujeta na svoj dopis z dne 8. junija 2010, v katerem sta trdili, da subvencija brez ustreznejše razlage ne more biti razlog za zavrnitev TGO.

143    Iz pripomb skupine APP, vključenih v ta dopis in povzetih v uvodni izjavi 48 začasne uredbe, je razvidno, da skupina APP trdi, da „je treba skupini kitajskih proizvajalcev izvoznikov odobriti TGO, da bi se izognili dvojnemu štetju z vzporedno protisubvencijsko preiskavo“. Trdila je, da „je državno subvencioniranje del ocene TGO, vpliva na ugotovitve o TGO in bo tako obravnavano v vzporedni protisubvencijski preiskavi.“ Skupina APP se je sklicevala tudi na načelo sorazmernosti in pravico do dobrega upravljanja.

144    Komisija je v uvodni izjavi 49 začasne uredbe te trditve zavrnila, ker „[d]ejstvo, da trenutno poteka protisubvencijska preiskava, preiskovalnega organa ne razrešuje obveznosti, da zagotovi izpolnitev pogojev za odobritev TGO“. Drugič, „vprašanje ‚dvojnega štetja‘ protidampinških in izravnalnih dajatev urejajo določbe ustrezne zakonodaje [Unije], zlasti člen 14(1) osnovne uredbe in drugi pododstavek člena 24(1) Uredbe Sveta (ES) št. 597/2009 z dne 11. junija 2009 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice [Unije], ter ni odvisno od tega, ali se zadevnemu izvozniku odobri TGO“, pri čemer pa je „[v]sekakor […] glede na to, da predlagana začasna protidampinška dajatev za vse kitajske sodelujoče strani temelji na stopnji odprave škode, ne na stopnji dampinga, vsaka trditev o dvojnem štetju neveljavna“.

145    V obravnavani zadevi iz spisa izhaja, da tožeči stranki teh ugotovitev ne izpodbijata.

146    Tožeči stranki opozarjata, da sta v dopisu z dne 8. junija 2010 že pojasnili, da sta v skladu s pravom STO, natančneje členom 32.1 sporazuma SIU, na voljo le dva popravljalna ukrepa za reševanje subvencij, in sicer, prvič, dostop do mehanizma STO za poravnavo sporov, in drugič, izravnalne dajatve, ki se lahko naložijo šele po izvedbi preiskave s področja subvencij. Tako naj instituciji Unije ne bi smeli enostransko kaznovati družb, ki prejemajo subvencije, z zavrnitvijo TGO v protidampinški preiskavi brez presoje, ali so te subvencije nezakonite in se za njih lahko uvedejo izravnalni ukrepi.

147    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sporazumi STO, ob upoštevanju njihove narave in sistematike, načeloma niso del pravil, z vidika katerih sodišče Unije nadzira zakonitost aktov institucij Unije v skladu s členom 230, prvi pododstavek, ES (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 23. novembra 1999 v zadevi Portugalska proti Svetu, C‑149/96, Recueil, str. I‑8395, točka 47, in z dne 9. januarja 2003 v zadevi Petrotub in Republica proti Svetu, C‑76/00 P, Recueil, str. I‑79, točka 53).

148    Vendar mora sodišče Unije, ko mora Unija izpolniti posebno obveznost, ki jo je sprejela v okviru STO, ali ko se akt Unije izrecno sklicuje na natančno določene določbe sporazumov STO, nadzorovati zakonitost akta Unije v skladu s pravili STO (glej v tem smislu sodbe Sodišča Portugalska proti Svetu, navedena zgoraj v točki 147, točka 49; Petrotub in Republica proti Svetu, navedena zgoraj v točki 147, točka 54, in z dne 27. septembra 2007 v zadevi Ikea Wholesale, C‑351/04, ZOdl., str. I‑7723, točka 30).

149    Zato je treba preveriti, ali je v obravnavanem primeru tako.

150    Na to vprašanje pa je treba odgovoriti nikalno.

151    Prvič, s členom 2(7)(c), prvi pododstavek, tretja alinea, osnovne uredbe se ne izvaja člen 32.1 sporazuma SIU.

152    Drugič, tudi odločitev o TGO ne napotuje izrecno na določene določbe sporazumov STO, vključno s sporazumom SIU.

153    Tretjič, odločitve o TGO se sprejmejo potem, ko se ugotovi, ali so izpolnjena merila za njeno odobritev iz člena 2(7)(c), prvi pododstavek, osnovne uredbe. Ne sprejmejo se po ugotovitvi dampinga ali subvencioniranja. Niso neločljivo povezane z bistvenimi elementi dampinga ali subvencij. Zato odločitev o TGO ni poseben ukrep v smislu člena 32.1 sporazuma SIU.

154    Iz vsega navedenega izhaja, da tožeči stranki ne moreta utemeljeno trditi, da je bila odločitev o TGO sprejeta v nasprotju s členom 32.1 sporazuma SIU.

155    Iz tega izhaja, da instituciji Unije z ugotovitvijo, da tožeči stranki ne izpolnjujeta tretjega merila za odobritev TGO, nista storili nobene napake pri presoji pri uporabi člena 2(7)(c), prvi pododstavek, osnovne uredbe.

156    Ker so pogoji iz tega člena kumulativni, prvega in drugega merila za odobritev TGO ni treba preučiti, ker v obravnavani zadevi tretje merilo ni izpolnjeno.

157    Zato je treba tretji del tretjega tožbenega razloga, in s tem ta tožbeni razlog v celoti, zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: nepošteno in pristransko opravljena preiskava in naložitev pretiranega dokaznega bremena

158    Ta tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov, pri čemer se prvi nanaša na domnevno kršitev načela dobrega upravljanja, drugi pa na domnevno kršitev člena 18(1), (3) in (6) osnovne uredbe.

 Prvi del, ki se nanaša na domnevno kršitev načela dobrega upravljanja

159    V okviru tega dela tožeči stranki zatrjujeta, da je Komisija kršila načelo dobrega upravljanja, in sicer po eni strani s tem, da jima v okviru ocene zahtevkov za TGO naložila pretirano dokazno breme in po drugi strani s tem, da je spremenila obrazložitev v zvezi z obveznostjo družbe, da uskladi računovodske izkaze s transakcijami, kadar se sooča z izpodbijanjem teh transakcij. Poleg naj zahtevka za TGO ne bi bila ocenjena nepristransko in korektno.

160    Glede trditve, da zahtevka za TGO nista bila ocenjena nepristransko in korektno, je treba ugotoviti, da tožeči stranki svojega očitka nikakor nista pojasnili, kar pomeni, da je treba ta očitek v skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika razglasiti za nedopusten. Poleg tega to, da tožeči stranki menita, da pojasnila institucij Unije niso zadovoljiva, nikakor ne dokazuje, da sta ti kršili dolžnost skrbnega ravnanja.

161    V obravnavani zadevi naj bi Komisija od tožečih strank tako v dokumentu o razkritju v zvezi z zahtevkoma za TGO z dne 2. septembra 2012 kot na zaslišanju 17. septembra 2010 zahtevala, naj dokažeta, da delujeta pod tržnogospodarskimi pogoji, ne da bi morala sama dokazati, da tožeči stranki ne izpolnjujeta meril za odobritev TGO.

162    Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da imajo institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite široko polje proste presoje zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti. Sodni nadzor take presoje mora biti torej omejen na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila spoštovana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani odločitvi, pravilno ugotovljeno, ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja oziroma za zlorabo pooblastil (zgoraj v točki 148 navedena sodba Ikea Wholesale, točki 40 in 41, in sodba Sodišča z dne 16. februarja 2012 v združenih zadevah Svet in Komisija proti Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, točka 63).

163    Isto velja za dejanske pravne in politične razmere v zadevni državi, ki jih morajo institucije Unije oceniti, da lahko ugotovijo, ali izvoznik deluje v tržnih pogojih brez večjega posredovanja države in se mu zato lahko dodeli status podjetja, ki deluje v tržnem gospodarstvu (sodbe Splošnega sodišča z dne 18. septembra 1996 v zadevi Climax Paper proti Svetu, T‑155/94, Recueil, str. II‑873, točka 98; Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, navedena zgoraj v točki 122, točka 49, in Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision proti Svetu, navedena zgoraj v točki 64, točka 81).

164    Toda čeprav na področju ukrepov trgovinske zaščite in še posebej protidampinških ukrepov sodišče Unije ne more posegati v presojo, ki jo lahko opravijo le organi Unije, se lahko vsekakor prepriča, da so institucije upoštevale vse pomembne okoliščine primera in da so presodile vse dele spisa z vso potrebno skrbnostjo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 13. julija 2006 v zadevi Shandong Reipu Biochemicals proti Svetu, T‑413/03, ZOdl., str. II‑2243, točka 64 in navedena sodna praksa).

165    Poleg tega je treba opozoriti, da je iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe razvidno, da ima dokazno breme proizvajalec, ki želi, da se mu odobri status podjetja, ki deluje v tržnem gospodarstvu. V skladu s členom 2(7)(c) osnovne uredbe mora biti zahtevek, ki je predložen na podlagi člena 2(7)(b) te uredbe, vložen pisno in mora vsebovati zadostne dokaze, da proizvajalec deluje v pogojih tržnega gospodarstva. Institucijama Unije zato ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, ti instituciji morata presoditi, ali podatki, ki jih je proizvajalec predložil, zadostujejo kot dokaz, da so pogoji iz navedenega člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjeni, sodišče Unije pa mora preveriti, ali ta presoja ni očitno napačna (sodba Sodišča z dne 2. februarja 2012 v zadevi Brosmann Footwear (HK) in drugi proti Svetu, C‑249/10 P, točka 32; glej v tem smislu sodbi Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, navedena zgoraj v točki 122, točka 53, in Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision proti Svetu, navedena zgoraj v točki 64, točka 83).

166    Vendar iz načela dobrega upravljanja, ki je eno od splošnih načel prava Unije, izhaja, da dokazno breme, ki ga instituciji nalagata proizvajalcem izvoznikom, ki zahtevajo TGO, ne sme biti nerazumno (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Huvis proti Svetu, T‑221/05, neobjavljena v ZOdl., točka 77).

167    Iz spisa je razvidno, da tožeči stranki izpodbijata zgolj to, da bi morali v okviru drugega pogoja za odobritev TGO dokazati, da njuni računovodski izkazi odražajo njune transakcije. V zvezi s tem naj bi morali tožeči stranki dokazati povezavo plačil in bremenitev z vpisi v računovodske izkaze, in sicer za, prvič, izvozne posle, drugič, domačo prodajo povezanim strankam, in tretjič, nakupe surovin od nepovezanih dobaviteljev.

168    Takega dokaznega bremena ni mogoče šteti za nerazumno.

169    Poleg tega iz spisa ni razvidno, da bi Komisija spremenila svojo obrazložitev v zvezi z obveznostjo ujemanja računovodskih izkazov tožečih strank z njunimi transakcijami, kot ti trdita.

170    Iz tega sledi, da je treba prvi del tega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del, ki se nanaša na domnevno kršitev člena 18(1), (3) in (6) osnovne uredbe.

171    Tožeči stranki menita, da iz dejstev, ki sta jih navedli v okviru prvega dela tega tožbenega razloga, izhaja, da Komisija z njima ni sodelovala pri doseganju skupnega cilja ugotovitve, ali so informacije, ki sta jih predložili v zahtevkih za TGO točne, kot določa člen 18(1), (3) in (6) osnovne uredbe, razlagane glede na ugotovitve pritožbenega organa STO z dne 24. julija 2001 v zadevi„ZDA – Protidampinški ukrepi za nekatere vroče valjane jeklene izdelke z Japonske“ (WT/DS184/AB/R, točka 99). Po mnenju tožečih strank iz teh ugotovitev izhaja, da Komisija vsakič, ko ne sodeluje s strankami v preiskavi pri doseganju skupnega cilja, krši člen 18 osnovne uredbe.

172    Pred preučitvijo drugega dela pritožbenega razloga je treba ugotoviti dejansko stanje, kot je bilo navedeno v prvem delu in na katero se sklicujeta tožeči stranki. Ugotoviti je treba, prvič, da tožeči stranki v točki 201 tožbe trdita, da je Komisija, namesto da bi z njima v postopku sodelovala, „med preverjanjem zbrala neugodna dejstva in [jima] jih sporočila […] šele v dokumentu o razkritju v zvezi z zahtevkoma za TGO“. Drugič, tožeči stranki v točki 204 tožbe navajata, da je Komisijo med preverjanjem na kraju samem „zanimalo le to, kako bo povezala pavšalne zneske, prejete na odprte račune, z določenimi računi na podlagi dokumentov iz računovodske dokumentacije“.

173    Treba pa je opozoriti, da tožeči stranki ne predlagata nobenega dokaza v utemeljitev svojih trditev. Navajata zgolj očitke.

174    Ker očitek kršitve člena 18(1), (3) in (6) osnovne uredbe ni podkrepljen z nobenim povzetkom dejanskih in pravnih argumentov, na katerih temelji, ga je treba v skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika razglasiti za nedopusten.

175    Vsekakor pa trditvam tožečih strank nasprotuje to, da se je v obravnavani zadevi ves čas preiskave izkazovalo, da Komisija želi sodelovati. Prvič, Komisija je na izrecno zahtevo tožečih strank odobrila podaljšanje več rokov, česar tožeči stranki ne izpodbijata. Drugič, Komisija je odobrila zaslišanje nekaj ur po prejetju zahteve tožečih strank v zvezi s tem, česar tožeči stranki prav tako ne izpodbijata. Tretjič, Komisija je upoštevala pripombe tožečih strank glede dokumenta o razkritju v zvezi s TGO.

176    Zato je treba drugi del tega tožbenega razloga zavrniti.

177    Zato je treba četrti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

3.     Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na oceno škode

 Peti tožbeni razlog: kršitev člena 3(2) osnovne uredbe

178    Peti tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov.

179    Prvi del se nanaša na kršitev člena 3(2) osnovne uredbe, saj naj bi Komisija iz ocene škode neutemeljeno izvzela enega od petih proizvajalcev Unije, ki so sodelovali v preiskavi.

180    Drugi del se nanaša na kršitev člena 3(2) osnovne uredbe, saj naj bi se Komisija pri oceni tako imenovanih mikroekonomskih kazalnikov sklicevala na podatke štirih reprezentativnih proizvajalcev in ne na industrijo Unije kot celoto.

181    Najprej je treba opozoriti, da v skladu s členom 3(2) osnovne uredbe „[d]oločanje škode temelji na pozitivnih dokazih in [po eni strani] vključuje objektivno preverjanje tako obsega dampinškega uvoza in učinka dampinškega uvoza na cene na trgu Skupnosti za podobne izdelke kot tudi posledičnega vpliva tega uvoza na industrijo Skupnosti [po drugi].“

182    Spomniti je treba, da imajo v skladu z ustaljeno sodno prakso institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite široko polje proste presoje zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 4. oktobra 1983 v zadevi Fediol proti Komisiji, 191/82, Recueil, str. 2913, točka 26; Ikea Wholesale, navedena zgoraj v točki 148, točka 40; z dne 3. septembra 2009 v zadevi Moser Baer India proti Svetu, C‑535/06 P, ZOdl., str. I‑7051, točka 85, in sodbo Splošnega sodišča z dne 18. septembra 2012 v zadevi Since Hardware (Guangzhou) proti Svetu, T‑156/11, točka 134).

183    V skladu z ustaljeno sodno prakso določitev škode zajema presojo zapletenih gospodarskih vprašanj. Pri tem imajo institucije široko polje proste presoje (sodba Nakajima proti Svetu, navedena zgoraj v točki 96, točka 86; sodbe Splošnega sodišča z dne 28. septembra 1995 v zadevi Ferchimex proti Svetu, T‑164/94, Recueil, str. II‑2681, točka 131; z dne 14. marca 2007 v zadevi Aluminium Silicon Mill Products proti Svetu, T‑107/04, ZOdl., str. II‑669, točka 43, in Since Hardware (Guangzhou) proti Svetu, navedena zgoraj v točki 182, točka 135).

184    Nadzor sodišč Unije mora biti torej omejen na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana izbira, neobstoja očitnih napak pri presoji tega dejanskega stanja in neobstoja zlorabe pooblastil (sodbe Splošnega sodišča Ferchimex proti Svetu, navedena zgoraj v točki 183, točka 67; z dne 28. oktobra 1999, EFMA proti Svetu, T‑210/95, Recueil, str. II‑3291, točka 57; Aluminium Silicon Mill Products proti Svetu, navedena zgoraj v točki 183, točka 43, in Since Hardware (Guangzhou) proti Svetu, navedena zgoraj v točki 182, točka 136).

185    Poleg tega je naloga tožečih strank, da predložijo dokaze, na podlagi katerih lahko Splošno sodišče ugotovi, da je Svet pri oceni škode storil očitno napako pri presoji (glej v tem smislu sodbe Splošnega sodišča Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, navedena zgoraj v točki 122, točka 119, z dne 4. oktobra 2006 v zadevi Moser Baer India proti Svetu, T‑300/03, ZOdl., str. II‑3911, točka 140 in navedena sodna praksa; in Since Hardware (Guangzhou) proti Svetu, navedena zgoraj v točki 182, točka 137).

 Prvi del tožbenega razloga, ki se nanaša na domnevno neutemeljeno izvzetje finskega proizvajalca iz opredelitve škode

186    Prvič, tožeči stranki trdita, da je Komisija, čeprav ni uporabila vzorčenja, omejila analizo številnih kazalnikov škode, opredeljenih kot mikroekonomskih, tako da so bili preverjeni in kot reprezentativni predstavniki industrije Unije šteti le štirje pritožniki. V zvezi s tem naj Komisija ne bi utemeljila izključitve finskega proizvajalca.

187    Tožeči stranki trdita, da Komisija s tem, da pri oceni škode ni upoštevala enega od proizvajalcev Unije s pozitivnimi trendi, in da je kot reprezentativne štela le štiri proizvajalce pritožnike, ni „objektivno preučila“ predloženih dejstev v smislu opisa pritožbenega organa STO.

188    Svet trdi, da Komisija ni opustila sodelovanja zadevnega finskega proizvajalca, saj ta v zvezi z analizo mikroekonomskih kazalnikov škode ni predložil ustreznih podatkov, v zvezi z analizo makroekonomskih kazalnikov škode pa so podatki o tem proizvajalcu vključeni v podatke, ki jih je predložilo združenje Cepifine.

189    Svet trdi, da proizvodnja zadevnega finskega proizvajalca predstavlja največ 1,4 % proizvodnje industrije Unije in da so podatki finskega proizvajalca sicer kazali nekatere pozitivne trende, vendar ti ne morejo izpodbiti analize škode v zvezi z vsemi proizvajalci Unije.

190    Svet navaja, da se vzorčenje lahko uporabi, le če je število sodelujočih družb tako veliko, da jih ni mogoče vseh preiskati posamično. Vsekakor pa so bila sodelujoča podjetja reprezentativna za industrijo Unije.

191    Glede na navedeno je treba ugotoviti, ali Komisija s tem, da je izključila finskega proizvajalca industrije Unije, ki je izkazoval pozitivne podatke, dejansko ni, kot to trdita tožeči stranki, preučila ocene škode na podlagi objektivnih dokazov.

192    V zvezi s tem sta tožeči stranki predložili dopis, poslan 18. marca 2010, v katerem je Komisija zadevnega finskega proizvajalca pozvala k predložitvi pripomb in na katerega je ta odgovoril z dopisom z dne 30. aprila 2010, iz katerega je razvidno, da ni utrpel škode. Na tej podlagi sta tožeči stranki med preiskavo trdili, da Komisija ne bi smela prezreti sodelovanja tega proizvajalca brez utemeljenega razloga.

193    Opozoriti je treba, da sta Svet in Komisija v protidampinških postopkih odvisna od pripravljenosti strank za sodelovanje glede tega, da jima potrebne informacije priskrbijo v predpisanih rokih (sodba EFMA proti Svetu, navedena zgoraj v točki 184, točka 71).

194    Kot opozarjata tožeči stranki je v uvodni izjavi 10 začasne uredbe navedeno, da je Komisija „[i]zpolnjene vprašalnike in druga stališča […] prejela od dveh skupin kitajskih proizvajalcev izvoznikov, združenja [Cepifine], štirih proizvajalcev Unije pritožnikov in enega dodatnega proizvajalca Unije, 16 nepovezanih uvoznikov in trgovcev, 17 uporabnikov in treh združenj za tiskarstvo in papir ter enega proizvajalca v ZDA, ki so bile predvidene kot primerljiva država“.

195    Vendar je iz uvodne izjave 29 začasne uredbe razvidno, da so se v rokih, določenih v obvestilu o začetku postopka, odzvali samo štirje proizvajalci Unije.

196    Iz uvodne izjave 90 izpodbijane uredbe je razvidno, da je bila „[v] sedanji preiskavi […] industrija Unije opredeljena na ravni proizvajalcev Unije, ki predstavljajo celotno proizvodnjo Unije […], ne glede na to ali so proizvajalci podpirali pritožbo ali sodelovali s preiskavo“.

197    Iz uvodne izjave 77 začasne uredbe je razvidno, da je „[v obdobju preiskave] podobni izdelek proizvajalo 14 znanih in nekaj drugih zelo malih proizvajalcev Unije“ in da je bilo „[o]cenjeno […], da podatki združenja Cepifine pokrivajo 98 % proizvodnje proizvajalcev Unije“.

198    Glede na navedeno je bil položaj zadevnega finskega proizvajalca glede makroekonomskih kazalnikov upoštevan, saj so podatki, ki jih je predložilo združenje Cepifine, pokrivali 98 % proizvodnje proizvajalcev izvoznikov Unije.

199    V zvezi z mikroekonomskimi kazalniki, ki se lahko ocenjujejo le ob predložitvi podatkov posameznih podjetjih, pa je treba opozoriti, da se zadevni finski proizvajalec ni odzval v rokih iz obvestila o začetku postopka.

200    Tako to, da se finski proizvajalec ni odzval, ne more pomeniti opustitve v okviru določene preučitve, ki temelji na objektivnih dokazih za oceno škode.

201    Zato je treba ta očitek zavrniti.

202    Drugič, tožeči stranki trdita, da instituciji nista izpolnili obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU in člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

203    Svet meni, da tožeči stranki nista predložili nobenega dokaza neobrazložitve izpodbijane uredbe.

204    Glede na preučeno v okviru prvega očitka iz prvega dela je treba ugotoviti, da določbe člena 296 PDEU in člena 41 Listine o temeljnih pravicah prav tako niso bile kršene.

205    Zato je treba ta očitek zavrniti.

206    Zato je treba prvi del tega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del, ki se nanaša na podrobnosti v zvezi z domnevno oceno mikroekonomskih kazalnikov škode na podlagi štirih reprezentativnih proizvajalcev Unije

207    Prvič, tožeči stranki trdita, da je Svet industrijo Unije opredelil kot 14 članov združenja Cepifine, v okviru preiskave analiza Komisije pa je bila za nekatere kazalnike škode omejena na oceno položaja štirih reprezentativnih proizvajalcev.

208    Tožeči stranki trdita, da se nekateri kazalniki škode, in sicer mikroekonomski kazalniki, nanašajo na omejeno število proizvajalcev, to je na štiri pritožnike in zadevnega finskega proizvajalca, ki so edini odgovorili na vprašalnik.

209    Tožeči stranki menita, da je ta metodologija povzročila izkrivljeno podobo škode, saj ne odraža niti položaja ene podskupine proizvajalcev niti položaja 14 članov združenja Cepifine. Komisija naj namreč ne bi mogla glede določenih kazalnikov oceniti škode, ki jo je utrpela industrija Unije, glede drugih kazalnikov pa se omejiti na škodo, ki jo je utrpel zgolj reprezentativen del proizvajalcev.

210    Tožeči stranki menita, da merila, ki jih je Komisija uporabila za razvrstitev kazalnikov škode v makroekonomsko in mikroekonomsko kategorijo, niso logična. Poleg tega trdita, da izpodbijana uredba v zvezi s tem ni obrazložena niti pojasnjena.

211    Svet trdi, da je bila industrija Unije opredeljena kot celota proizvajalcev Unije, ki predstavljajo celotno proizvodnjo Unije, katere del je 14 članov združenja Cepifine.

212    Svet trdi, da člen 3(2) osnovne uredbe ne prepoveduje analize različnih kazalnikov škode glede na različne podskupine proizvajalcev Unije.

213    Svet meni, da analiza, tako glede mikroekonomskih kazalnikov škode kot glede makroekonomskih kazalnikov škode, izpolnjuje merila iz člena 3(2) osnovne uredbe.

214    Svet še meni, da je razlikovanje med makroekonomskimi in mikroekonomskimi merili za škodo logično in da temelji na praktičnih razlogih, zlasti na razpoložljivosti podatkov.

215    Ugotoviti je treba, da v okviru tega tožbenega razloga tožeči stranki ne izpodbijata pomena gospodarskih dejavnikov in kazalnikov, ki sta jih instituciji upoštevali pri oceni škode, ki jo je utrpela industrija Unije, niti analize, ki jo je izvedla Komisija in izhaja iz uvodnih izjav 90 in 91 izpodbijane uredbe.

216    Spomniti je treba, da tožeči stranki izpodbijata razvrstitev kazalnikov in metodologijo, ki jo je uporabila Komisija

217    Člen 3(5) osnovne uredbe določa:

„Preiskava učinka dampinškega uvoza na zadevno industrijo Skupnosti vsebuje oceno vseh gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje industrije, vključno z dejstvom, da je kaka industrija morda še vedno v procesu okrevanja zaradi učinkov dampinga ali subvencioniranja v preteklosti, nadalje velikost dejanske stopnje dampinga, dejanski in potencialni padec prodaje, dobičke, obseg proizvodnje, tržni delež, produktivnost, donosnost investicij, stopnjo izkoriščenosti zmogljivosti, dejavnike, ki vplivajo na cene v Skupnosti, dejanske in potencialne negativne učinke na denarni tok, zalogo, zaposlovanje, plače, rast, sposobnost zbiranja kapitala ali investicij. Ta seznam ni izčrpen, niti ni eden ali več teh dejavnikov skupaj odločujočih.“

218    V zvezi z makroekonomskimi dejavniki iz uvodne izjave 90 izpodbijane uredbe izhaja, da ima „Komisija […] prakso, da oceni makroekonomske dejavnike, s čimer se lahko preveri škoda na ravni celotne industrije Unije, […] industrija Unije [pa je bila] opredeljena na ravni proizvajalcev Unije, ki predstavljajo celotno proizvodnjo Unije […], ne glede na to ali so proizvajalci […] sodelovali s preiskavo“.

219    V zvezi s tem je iz uvodne izjave 89 začasne uredbe razvidno, da so bili „[m]akroekonomski elementi (proizvodnja, zmogljivost, izkoriščenost zmogljivosti, obseg prodaje, tržni delež, rast in višina stopenj dampinga) so bili ocenjeni na ravni celotne proizvodnje Unije na podlagi informacij, ki jih je zagotovilo združenje Cepifine“.

220    V zvezi z mikroekonomskimi dejavniki je iz uvodne izjave 91 izpodbijane uredbe razvidno, da so bili „[m]ikroekonomski dejavniki […] analizirani na ravni reprezentativnih proizvajalcev Unije, ne glede na to ali [so] ti podpira[li] pritožbo ali ne“.

221    Glede tega je iz uvodne izjave 90 začasne uredbe razvidno, da je bila „[a]naliza mikroekonomskih elementov […] izvedena na ravni proizvajalcev Unije (povprečne cene na enoto, zaposlenost, plače, produktivnost, zaloge, dobičkonosnost, denarni tok, naložbe, donosnost naložb, zmožnost zbiranja kapitala) na podlagi njihovih informacij, ki so bile ustrezno preverjene“.

222    Spomniti je treba, da sta Svet in Komisija v protidampinških postopkih odvisna od pripravljenosti strank za sodelovanje glede tega, da jima potrebne informacije priskrbijo v predpisanih rokih (glej točko 193 zgoraj).

223    Iz navedenega izhaja, da je Komisija v skladu s členom 3(5) osnovne uredbe analizirala različna merila, in sicer v zvezi z industrijo Unije glede makroekonomskih kazalnikov in v zvezi s posameznimi podjetji glede mikroekonomskih kazalnikov.

224    Makroekonomski kazalniki so bili namreč ocenjeni na podlagi informacij, ki jih je posredovalo združenje Cepifine, ki združuje 98 % proizvodnje proizvajalcev Unije.

225    Poleg tega so bili mikroekonomski kazalniki, ki temeljijo na razpoložljivosti informacij, ki so jih posredovala posamezna podjetja, ocenjeni na podlagi posredovanja podatkov štirih reprezentativnih proizvajalcev pritožnikov, z izjemo zadevnega finskega proizvajalca, ki se ni odzval v določenih rokih.

226    Instituciji Unije nimata v okviru proste presoje nobene obveznosti, ki bi izhajala iz osnovne uredbe in bi jima nalagala razvrstitev makroekonomskih in mikroekonomskih meril, ali prepovedi sestavljanja podskupin proizvajalcev, če Komisija izvede objektivno preiskavo, ki temelji na prav tako objektivnih dokazih, kakršna je bila izvedena v obravnavani zadevi.

227    Zato je treba ugotoviti, da tožeči stranki v utemeljitev tega očitka ne predlagata ničesar, s čimer bi dokazali, da razvrstitev kazalnikov škode in metodologija Komisije nista omogočali konkretne preiskave na podlagi objektivnih dokazov.

228    Zato je treba ta očitek zavrniti.

229    Drugič, tožeči stranki trdita, da bi morala Komisija uporabiti vzorčenje.

230    Iz uvodne izjave 30 osnovne uredbe izhaja, da je „[b]istvenega pomena […] poskrbeti za vzorčenje v primerih, kjer je število strank ali transakcij veliko, s čimer se omogoči zaključek preiskav v okviru zastavljenih časovnih rokov“.

231    Vendar, kot to opozarja Svet, Komisija v obravnavani zadevi ni bila dolžna uporabiti metode vzorčenja (glej točko 190 zgoraj).

232    Na podlagi proste presoje institucij Unije, kot jo priznava sodna praksa, Komisija ni storila očitne napake pri presoji, saj so le štirje reprezentativni proizvajalci prispevali k preiskavi.

233    Zato je treba ta očitek zavrniti.

234    Tretjič, ugotoviti je treba, da tožeči stranki zgolj zatrjujeta, da izpodbijana uredba ni obrazložena, ne da bi predlagali kakršen koli dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti očitano kršitev člena 296 PDEU.

235    Tako je treba ta očitek zavrniti.

236    Zato je treba drugi del tožbenega razloga zavrniti.

237    Zato je treba peti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 3(1) in 9(4) osnovne uredbe

238    Prvič, tožeči stranki Splošno sodišče opozarjata, da „sta bili šele zelo pozno v postopku seznanjeni z metodologijo, ki jo je Komisija uporabila za izračun 8‑odstotne stopnje ciljnega dobička“.

239    Iz uvodne izjave 156 izpodbijane uredbe je razvidno, da je „[e]na skupina kitajskih proizvajalcev izvoznikov […] zaprosila za dodatne podrobnosti o metodi, uporabljeni za izračun ciljnega dobička v višini 8 %, ki je bil uporabljen za izračun neškodljive cene[, pri čemer se je sklicevala] na pritožbo, v kateri je bil predlagani ciljni dobiček nižji“.

240    Če naj gre pri tej navedbi za trditev, tožeči stranki nista dokazali, da je ta domnevno pozna seznanitev škodila učinkovitemu izražanju njunih stališč in njuni pravici do obrambe.

241    Zato, in kolikor se tožeči stranki v bistvu sklicujeta na kršitev pravice do obrambe, je treba ta očitek zavrniti.

242    Drugič, tožeči stranki trdita, da je Komisija z uporabo ciljnega dobička v višini 8 % kršila člena 3(1) in 9(4) osnovne uredbe.

243    Opozoriti je treba, da člen 3(1) osnovne uredbe določa, da „pomeni izraz ‚škoda‘, če ni drugače določeno, znatno škodo, povzročeno industriji Skupnosti, grožnjo znatne škode industriji Skupnosti ali znatno zaviranje izgradnje te industrije“.

244    Člen 9(4) osnovne uredbe določa, da „[z]nesek protidampinške dajatve ne sme preseči ugotovljene stopnje dampinga, mora pa biti manjši od te stopnje, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode industriji Skupnosti“.

245    Iz besedila navedenih členov izhaja, da mora biti stopnja dobička, ki jo mora uporabiti Svet pri izračunu ciljne cene za odpravo zadevne škode, omejena na stopnjo dobička, ki bi jo lahko dosegla industrija Unije pod normalnimi konkurenčnimi pogoji, če ne bi bilo dampinškega uvoza. Če bi bila industriji Unije priznana stopnja dobička, ki je ne bi mogla doseči, če ne bi bilo dampinga, to ne bi bilo v skladu s členoma 3(1) in 9(4) osnovne uredbe (sodba EFMA proti Svetu, navedena zgoraj v točki 184, točka 60).

246    Tožeči stranki trdita, da je bil ciljni dobiček izračunan na podlagi tistega, kar je bilo videti kot ustrezen donos (investiranega) kapitala za papirno industrijo Unije, namesto da bi bil izračunan na podlagi dejansko dosegljive stopnje, če ne bi bilo dampinškega uvoza, pri čemer bi morala biti ta stopnja omejena na stopnjo dobička, ki bi jo lahko industrija Unije razumno pričakovala v normalnih konkurenčnih pogojih.

247    Ne gre za to, ali bi 8‑odstotna ciljna stopnja dobička zadostovala za pokritje naložb in s tem povezanih tveganj, temveč za to, ali bi bilo mogoče doseči tako stopnjo dobička, če ne bi bilo dampinškega uvoza. To trditev je treba razlagati tako, da se nanaša na očitno napako pri presoji pri izračunu stopnje dobička.

248    Svet trdi, da sta ustrezna donosnost kapitala posamezne industrije in dobiček, ki ga je mogoče doseči v normalnih, neizkrivljenih tržnih pogojih, povezana v tem, da bodo kapitalsko intenzivni industrijski sektorji, ki zahtevajo visoke začetne naložbe, vlagali, le če lahko pričakujejo ustrezen donos.

249    Kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse v ima Svet pri presoji zapletenega ekonomskega položaja široko polje proste presoje pri določanju ustrezne stopnje dobička. Nadzor sodišč Unije mora biti torej omejen na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana izbira,, neobstoja očitne napake pri presoji tega dejanskega stanja in neobstoja zlorabe pooblastil (sodbi EFMA proti Svetu, navedena zgoraj v točki 184, točka 57, in Ferchimex proti Svetu, navedena zgoraj v točki 183, točka 67).

250    Glede na navedeno je treba preučiti, ali je Svet pri izračunu stopnje dobička storil očitno napako pri presoji.

251    Spomniti je treba, da je naloga tožečih strank, da predložijo dokaze, na podlagi katerih lahko Splošno sodišče ugotovi, da je Svet storil očitno napako pri presoji v smislu sodne prakse (glej točko 185 zgoraj).

252    Iz uvodne izjave 158 izpodbijane uredbe izhaja:

„Treba je pojasniti, da je bil v pritožbi predlagani ciljni dobiček proučen na podlagi izpolnjenih vprašalnikov in preveritvenih obiskov pri reprezentativnih proizvajalcih Unije. Natančneje so se upoštevali stroški naložbe v stroje. Izkazalo se je, da ciljni dobiček, ki je bil določen na podlagi slednjega, izraža potrebne velike vnaprejšnje naložbe ter tveganje, ki je povezano s to kapitalsko zgoščeno industrijo v odsotnosti dampinškega in/ali subvencioniranega uvoza. Zato se ciljni dobiček v višini 8 % šteje za raven, ki bi jo industrija lahko dosegla v odsotnosti dampinškega uvoza. Da se zagotovi skladen pristop pri izračunu dampinga, nelojalnega nižanja prodajnih cen in nelojalnega nižanja ciljnih cen ter zaradi razlogov iz uvodnih izjav 68 do 71, se je izračun stopnje odprave škode popravil tako, da se je izključil izvoz družbe iz skupine enega sodelujočega proizvajalca izvoznika, kot je navedeno v uvodni izjavi 86“.

253    Ugotoviti je treba, da tožeči stranki izpodbijata zgolj to, da je Komisija pri izračunu stopnje dobička vključila vidike, ki se nanašajo na obseg naložb in s tem povezanih tveganj.

254    Opozoriti je treba, da institucije niso dolžne, kadar izvajajo prosto presojo, ki jim jo omogoča osnovna uredba, podrobno in predhodno pojasniti meril, ki naj bi se uporabljala v določeni situaciji, tudi v primerih, ko določajo nove načelne možnosti (sodba Splošnega sodišča z dne 17. julija 1998 v zadevi Thai Bicycle proti Svetu, T‑118/96, Recueil, str. II‑32991, točka 68; glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 5. oktobra 1988 v zadevi Brother Industries proti Svetu, 250/85, Recueil, str. 5683, točki 28 in 29, in Nakajima proti Svetu, navedena zgoraj v točki 96, točka 118).

255    V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da je Komisija upoštevala več meril, kot so odgovori na vprašalnike, stroški naložb, s tem povezana tveganja, to, da je industrija kapitalsko intenzivna, in izključitev izvozne prodaje družbe, ki je del sodelujočega proizvajalca izvoznika.

256    Kot navaja Svet, tožeči stranki „ne trdita, da je kateri koli od teh dejavnikov napačen ali nezanesljiv“.

257    Ugotoviti je treba, da tožeči stranki ne izpodbijata trditve Sveta, da „obstaja povezava med ustrezno donosnostjo kapitala posamezne panoge in dobičkom, ki ga je mogoče doseči v normalnih neizkrivljenih tržnih pogojih“.

258    Vendar trdita, da „namen uvedbe protidampinških dajatev ni obnoviti cene na neizkrivljeno, normalno raven, temveč jih postaviti na raven, ki bi bila možna brez dampinškega uvoza“.

259    Tožeči stranki v utemeljitev svojih trditev napotujeta na prilogo A.28 k tožbi, ki je dopis Komisije z dne 29. marca 2001, ki vsebuje element „Subject: Profitability in the absence of injurious dumping“ (Zadeva: Dobiček ob odsotnosti škodljivega dampinga), v katerem je navedena metodologija Komisije, s katero se doseže 8‑odstotna stopnja dobička.

260    Za ugotovitev, da je imela Komisija namen uvesti protidampinške dajatve, da bi obnovila ceno na normalno, neizkrivljeno raven, ni nobenih dokazov.

261    Tožeči stranki v točki 356 protisubvencijske pritožbe poudarjata, da je združenje Cepifine zatrdilo, da bi evropski proizvajalci v združenju brez dampinškega uvoza lahko pričakovali 5‑odstotni dobiček.

262    Vendar tudi iz tega očitka ne izhaja, da je Komisija uvedla protidampinške dajatve z namenom obnovitve cene na neizkrivljeno, normalno raven.

263    Instituciji Unije sta v okviru proste presoje menili, da bi bila 8‑odstotna stopnja dobička lahko dosežena brez dampinškega uvoza.

264    Zato je treba ugotoviti, da je Komisija jasno ugotovila, da 8‑odstotni ciljni dobiček šteje za raven, ki bi jo industrija lahko dosegla, če ne bi bilo dampinškega uvoza (glej točko 252 zgoraj).

265    Vsekakor je treba ugotoviti, da se tožeči stranki zgolj sklicujeta na dokaze v spisu iz upravnega postopka v tej zadevi in ne predlagata nobenih dokazov za ugotovitev očitne napake pri presoji institucij Unije, storjene z uvedbo protidampinških dajatev z edinim ciljem obnovitve cene na normalno, neizkrivljeno raven.

266    Zato je treba ta očitek zavrniti.

267    Tretjič, tožeči stranki v utemeljitev svojih trditev navajata, da je bila leta 2005, torej pred obdobjem preiskave, povprečna stopnja dobička pritožnikov 2 %, medtem ko je bila leta 2009, torej v obdobju preiskave, stopnja za izračun ciljnega dobička 2,88 %.

268    Svet trdi, da se instituciji Unije nista mogli opreti na dobiček industrije Unije v obravnavanem obdobju, saj je v zadevnem sektorju prišlo do izrednih izgub zaradi strukturnih težav. Iz spisa izhaja, da tožeči stranki teh vidikov nista izpodbijali.

269    V uvodni izjavi 116 izpodbijane uredbe je navedeno:

„Reprezentativni proizvajalci Unije so imeli v obdobju [od] 2006 [do] 2008 izgubo, finančno stanje pa je postalo pozitivno šele leta 2009, ko so se svetovne cene papirne kaše, glavne surovine, izjemoma znatno znižale zaradi upada gospodarske rasti. Znižanje cene papirne kaše (–19 %) je pomenilo nenormalno velik padec, ki je neposredno prispeval k izboljšanju finančnega stanja v [obdobju preiskave]. Treba je opozoriti, da so se po [obdobju preiskave] cene papirne kaše vrnile na raven pred [obdobjem preiskave]“.

270    V uvodni izjavi 128 začasne uredbe je navedeno:

„Vendar je preiskava pokazala, da je industrija Unije v obravnavanem obdobju, zlasti leta 2008, utrpela izgube kljub prestrukturiranju proizvajalcev, ker industrija Unije […] še vedno ni mogla dvigniti cen na raven nad stroški. Ta položaj je bil v glavnem posledica pritiska na cene, ki se je izvajal z dampinškim uvozom, ki je nelojalno zniževal cene industrije Unije“.

271    Iz uvodne izjave 117 začasne uredbe je razvidno, da „je bilo začasno sklenjeno, da je nenadno povečanje nizkocenovnega dampinškega uvoza [s Kitajske] znatno negativno vplivalo na gospodarski položaj industrije“.

272    Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da zgolj znesek povprečne stopnje dobička pritožnikov v letu 2005, kot se nanj sklicujeta tožeči stranki, ne zadostuje za ugotovitev, da je Svet pri določanju stopnje dobička v odsotnosti dampinškega uvoza pred obdobjem preiskave storil očitno napako pri presoji (glej v tem smislu sodbo EFMA proti Svetu, navedeno zgoraj v točki 184, točka 89).

273    Zato je treba ta očitek zavrniti.

274    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba šesti tožbeni razlog zavrniti.

 Sedmi tožbeni razlog: kršitev členov 3, 4(1) in 5(4) osnovne uredbe

275    Najprej je treba poudariti, da tožeči stranki ne izpodbijata tega, da premazani fini papir, ki se uporablja za tiskarske stroje za formatni tisk, ni zamenljiv z zvitki za uporabo v rotacijskih tiskalnih strojih.

276    Opozoriti je treba tudi, da tožeči stranki ne izpodbijata tega, da zvitki za uporabo v rotacijskih tiskalnih strojih niso zamenljivi z zvitki, ki se uporabljajo za tiskarske stroje za formatni tisk.

277    Tožeči stranki prav tako ne izpodbijata tega, da se zvitki za uporabo v rotacijskih tiskalnih strojih lahko uporabljajo v tiskarskih strojih za formatni tisk, ki so opremljeni s tehnologijo rezalne zvezde.

278    Tožeči stranki izpodbijata opredelitev zadevnega izdelka, saj naj bi instituciji izključili zvitke za uporabo v rotacijskih tiskalnih strojih in ugotovili, da niso medsebojno zamenljivi z zvitki za rezalnike.

279    Svet meni, da je treba zvitke za uporabo v rotacijskih tiskalnih strojih izključiti iz opredelitve zadevnega izdelka, saj imata različni vrsti papirja različne fizikalne lastnosti.

280    Svet trdi, da so različni vrsti papirja nista medsebojno zamenljivi in da sta instituciji Unije zadevni izdelek opredelili kot papir, ki se uporablja v strojih za formatni tisk, ne glede na to, ali gre za lističe papirja ali za zvitke, ki se lahko uporabljajo v strojih z rezalno zvezdo.

281    Zato je za opredelitev medsebojne zamenljivost izdelkov treba preučiti, ali se zvitki za uporabo v rotacijskih tiskalnih strojih lahko uporabljajo za tiskarske stroje za formatni tisk, ki so opremljeni s tehnologijo rezalne zvezde, in ali se zvitki, primerni za uporabo v tiskarskih strojih za formatni tisk, lahko uporabljajo v rotacijskih tiskalnih strojih.

282    Iz uvodne izjave 16 izpodbijane uredbe izhaja, da sta tožeči stranki trdili, da „ni znatne razlike med osnovnimi lastnostmi [premazanega finega papirja] v ploščah in zvitkih, primernih za uporabo v tiskarskih strojih za formatni tisk […], ter v zvitkih, primernih za uporabo na strojih za rotacijski tisk“.

283    V zvezi s tem tožeči stranki navajata, da sta k tožbi priložili „trdne dokaze, da je mogoče v tiskarskih strojih za formatni tisk, ki so opremljeni s tehnologijo rezalne zvezde, uporabljati obe vrsti zvitkov“.

284    V uvodni izjavi 15 začasne uredbe je navedeno:

„[Premazani fini papir] je visokokakovostni papir in karton, ki se navadno uporablja za tiskanje gradiva za branje, kot so revije, katalogi, letna poročila, zborniki. Zadevni izdelek vključuje liste in zvitke, primerne za uporabo v tiskarskih strojih za formatni tisk (rezalna zvezda). Zvitki, primerni za uporabo v tiskalnih strojih za formatni tisk (zvitki za rezalnike), so oblikovani tako, da se pred tiskanjem razrežejo in se tako štejejo za zamenljive in neposredno konkurenčne listom“.

285    V uvodni izjavi 16 začasne uredbe je navedeno, da se zvitki za uporabo v rotacijskih tiskalnih strojih, ki so izključeni iz zadevnega izdelka, „navadno dajejo neposredno v tiskalne stroje in niso prej razrezani“.

286    Vendar je treba ugotoviti, da tožeči stranki zgolj trdita, da sta instituciji Unije pri opredelitvi zadevnega izdelka storili očitno napako pri presoji, ne da bi predložili kakršen koli dokaz v utemeljitev svojih trditev.

287    Tožeči stranki namreč ne predlagata nobenega dokaza, da bi se lahko premazani fini papir v zvitkih uporabljal na strojih za rotacijski tisk bodisi glede fizičnih in tehničnih značilnosti, kot so odpornost na trganje bodisi glede zamenljivosti z gospodarskega vidika.

288    V skladu z ustaljeno sodno prakso je namen opredelitve zadevnega izdelka v okviru protidampinške preiskave olajšati pripravo seznama izdelkov, za katere bodo v konkretnem primeru uvedene protidampinške dajatve. Za to lahko institucije Unije upoštevajo več dejavnikov, kot so zlasti fizične, tehnične in kemične lastnosti izdelkov, njihova uporaba, njihova medsebojna zamenljivost, kako jih dojemajo potrošniki, prodajne poti, postopek proizvodnje, stroški proizvodnje in kakovost (sodbe Splošnega sodišča z dne 13. septembra 2010 v zadevi Whirlpool Europe proti Svetu, T‑314/06, ZOdl., str. II‑5005, točka 138; z dne 17. decembra 2010 v zadevi EWRIA in drugi proti Komisiji, T‑369/08, ZOdl., str. II‑6283, točka 82, in z dne 10. oktobra 2012 v zadevi Gem-Year in Jinn-Well Auto-Parts (Zhejiang) proti Svetu, T‑172/09, neobjavljena v ZOdl., točka 59).

289    V uvodni izjavi 18 začasne uredbe je navedeno:

„[P]reiskava [je] potrdila, da v resnici obstajajo razlike v tehničnih in fizikalnih lastnostih, kot sta vlažnost in trdota, med papirjem, ki se uporablja pri rotacijskem tiskanju, in tistim, ki se uporablja za formatno tiskanje. Preiskava je nadalje potrdila, da so tehnične lastnosti iz uvodne izjave 16 […] lastne zvitkom, primernim za uporabo v rotacijskih tiskalnih strojih. Zaradi teh razlik se papir, ki se uporablja v rotacijskem tiskanju, in tisti, ki se uporablja pri formatnem tiskanju, ne moreta uporabljati v isti vrsti tiskarskega stroja, zato nista zamenljiva. Treba je omeniti, da so se vse strani strinjale, da se obe vrsti papirja razlikujeta po površinski trdnosti in natezni trdnosti“.

290    Iz uvodne izjave 29 izpodbijane uredbe pa je razvidno, da se merila, navedena v uvodnih izjavah 16 in 18 začasne uredbe, niso izpodbijala.

291    Poleg tega je treba opozoriti, da v zvezi z določitvijo podobnega izdelka niso bile predložene nobene pripombe, kot je razvidno iz uvodne izjave 42 izpodbijane uredbe.

292    Zato določbe osnovne uredbe, ki se nanašajo na opredelitev zadevnega izdelka, niso bile kršene, tako da je treba ta očitek zavrniti.

293    V zvezi z opredelitvijo industrije Unije in procesnim upravičenjem v protidampinškem postopku tožeči stranki navajata, da je bila za namen opredelitve industrije Unije, ki proizvaja podobne izdelke, in za ocenjevanje škode, ki jo je utrpela ta industrija, uporabljena napačna opredelitev zadevnega izdelka.

294    Iz uvodne izjave 83 izpodbijane uredbe izhaja, da so se „[k]er ni bilo nadaljnjih pripomb v zvezi s proizvodnjo Unije, […] uvodne izjave [od] 77 do 79 začasne uredbe potrdi[le]“.

295    V uvodni izjavi 79 začasne uredbe je navedeno:

„Kot je bilo navedeno v uvodni izjavi 17 […], je ena zainteresirana stran trdila, da bi bilo treba [premazani fini papir], ki je primeren za rotacijsko tiskanje, vključiti v obseg sedanje preiskave. Na tej podlagi je stran trdila, da pritožnik, industrija Unije, nima dovolj trdne podpore v sedanjem postopku. Na podlagi sklepnih ugotovitev v […] uvodnih izjavah 20 in 22, da sta [premazani fini papir], primeren za rotacijsko tiskanje, in [premazani fini papir], primeren za formatno tiskanje, dva različna izdelka, pa je treba to trditev zavrniti“.

296    Kot navaja Svet, je treba ta razlog preučiti, le če je bila opredelitev zadevnega izdelka napačna.

297    Vendar iz navedenega izhaja, da instituciji Unije pri opredelitvi zadevnega izdelka nista storili očitne napake pri presoji.

298    Zato predpostavka za ta očitek ni izpolnjena.

299    Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeči stranki zgolj trdita, da sta instituciji Unije kršili člene 4(1), 3 in 5(4) osnovne uredbe, ne da bi v utemeljitev svoje trditve predloži kakršen koli dokaz.

300    Zato je treba ta očitek zavrniti.

301    V zvezi s kršitvijo člena 296 PDEU tožeči stranki trdita, da instituciji Unije nista izpolnili obveznosti obrazložitve izpodbijane uredbe, saj je molk teh institucij glede zamenljivosti dveh zadevnih izdelkov, če se uporabljata na strojih, opremljenih s rezalno zvezdo, tožečima strankama preprečil, da bi pred Splošnim sodiščem učinkovito argumentirali svojo trditev, da postanejo s sistemom rezalne zvezde zvitki, primerni za uporabo na strojih za rotacijski tisk, in zvitki za rezalnike medsebojno zamenljivi, in izpodbijali pomemben sklep, ki je močno vplival na procesno upravičenje in opredelitev škode ter na izid preiskave.

302    Opozoriti je treba, da mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi obravnavanega akta in mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, pristojno sodišče pa opravi nadzor (glej sodbo Sodišča z dne 29. septembra 2011 v zadevi Elf Aquitaine proti Komisiji, C‑521/09 P, ZOdl., str. I‑8947, točka 147 in navedena sodna praksa).

303    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je obveznost obrazložitve postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta (glej sodbo Elf Aquitaine proti Komisiji, navedena zgoraj v točki 302, točka 146 in navedena sodna praksa).

304    Tako je v zvezi s posamičnimi odločbami iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je namen obveznosti obrazložitve posamične odločbe – poleg omogočanja sodnega nadzora – da zagotavlja zadevnim osebam zadosten podatek o tem, ali odločba morda vsebuje napako, ki omogoča njeno izpodbijanje (glej sodbo Elf Aquitaine proti Komisiji, navedena zgoraj v točki 302, točka 148 in navedena sodna praksa).

305    Ugotoviti je treba, da očitek, ki se nanaša na neobrazložitev oziroma na nezadostno obrazložitev izpodbijane uredbe zaradi molka institucij Unije glede zamenljivosti zadevnih izdelkov, ni utemeljen.

306    Instituciji Unije sta namreč preučili to, da sta premazani fini papir v lističih ali zvitkih za stroje za formatni tisk in zvitki za stroje za rotacijski tisk različni skupini in nista medsebojno zamenljivi (uvodna izjava 17 izpodbijane uredbe), tako z vidika fizikalnih in tehničnih lastnosti, pri čemer uvodna izjava 20 izpodbijane uredbe potrjuje uvodno izjavo 18 začasne uredbe, ki napotuje na uvodno izjavo 16 začasne uredbe, zlasti glede odpornosti proti trganju in trdote kot upoštevnih razlikovalnih meril (uvodni izjavi 16 in 29 izpodbijane uredbe), kot z gospodarskega vidika, pri čemer uvodna izjava 17 izpodbijane uredbe potrjuje uvodno izjavo 20 začasne uredbe.

307    Tako instituciji Unije nista kršili člena 296 PDEU, saj sta se tožeči stranki lahko jasno seznanili z dokazi, ki so se v izpodbijani uredbi upoštevali pri ugotovitvi, da zvitki za rezalnike za stroje za formatni tisk in zvitki, primerni za uporabo na strojih za rotacijski tisk, niso medsebojno zamenljivi.

308    Zato je treba ta očitek zavrniti.

309    Zato iz vsega navedenega izhaja, da je treba sedmi tožbeni razlog zavrniti.

 Osmi tožbeni razlog: kršitev člena 3(2) in (7) osnovne uredbe

310    Prvič, tožeči stranki trdita, da je v skladu z načelom nepripisovanja izpodbijana uredba nezadostno obrazložena, saj instituciji Unije nista ustrezno pojasnili in zadostno obrazložili tega, da neškodljiva cena ne presega tistega, kar je nujno za odpravo škode, povzročene z dampinškim uvozom.

311    Treba pa je opozoriti, da sta instituciji Unije jasno obrazložili rezultat preskusa nepripisljivosti, saj sta ocenili učinek drugih dejavnikov na škodo, kot so razvoj povpraševanja na trgu Unije (uvodni izjavi 137 in 138 izpodbijane uredbe ter uvodni izjavi 118 in 119 začasne uredbe), cene surovin (uvodna izjava 139 izpodbijane uredbe in uvodne izjave od 120 do 122 začasne uredbe), izvozna uspešnost industrije Unije (uvodne izjave od 140 do 142 izpodbijane uredbe ter uvodni izjavi 123 in 124 začasne uredbe), uvoz iz drugih tretjih držav (uvodna izjava 143 izpodbijane uredbe in uvodne izjave od 125 do 127 začasne uredbe) ter strukturna presežna zmogljivost (uvodni izjavi 144 in 145 izpodbijane uredbe ter uvodna izjava 128 začasne uredbe).

312    Tako je treba ugotoviti, da sta instituciji Unije jasno obrazložili to, da drugim dejavnikom ni mogoče pripisati škode, povzročene z dampinškim uvozom, in da je bila zato določena neškodljiva cena, da se ne bi preseglo tistega, kar je potrebno za odpravo škode, ki jo ta uvoz povzročil.

313    Tožeči stranki tudi trdita, da se instituciji Unije nista prepričali, da škoda, pripisana dejavnikom razen dampinga, ni upoštevana pri določanju ravni dajatve, uvedene na njun uvoz, čeprav morata ti instituciji dokazati, da sta izvedli analizo nepripisljivosti.

314    Ugotoviti je treba, da tožeči stranki preprosto opozarjata, da je raven uvedenih dajatev 20 % in da je bila neškodljiva cena, na podlagi katere je bila izračunana ta stopnja, pridobljena z dodatkom 8‑odstotnega dobička k proizvodnim stroškom.

315    Kot navaja Svet, tožeči stranki načeloma ne izpodbijata pristopa institucij Unije glede ciljnega dobička, niti ne izpodbijata tega, da je treba ta dobiček določiti na raven, ki bi jo industrija Unije lahko dosegla, če ne bi bilo dampinškega uvoza.

316    V zvezi s tem je treba opozoriti, da tožeči stranki ne izpodbijata zanesljivosti teh dejavnikov.

317    Tako je treba ugotoviti, da tožeči stranki ne izpodbijata stopnje uvedenih dajatev, saj opozarjata zgolj na izračun stopnje škode, kot je naveden v uvodni izjavi 165 izpodbijane uredbe.

318    Vsekakor je treba spomniti, da sta instituciji Unije v skladu s členom 3(7) osnovne uredbe preučili vpliv drugih znanih dejavnikov, ki bi lahko povzročili škodo industriji Unije, in ugotovili, da noben od teh dejavnikov ni tak, da bi prekinil vzročno zvezo med dampinškim uvozom iz Kitajske in škodo, ki jo je utrpela industrija Unije (uvodne izjave od 137 do 145 izpodbijane uredbe in uvodne izjave od 118 do 128 začasne uredbe). Tako sta instituciji Unije izpolnili potrebne pogoje za sprejetje spornih ukrepov.

319    Zato je treba ta očitek zavrniti.

320    Drugič, tožeči stranki trdita, da sta instituciji Unije preprosto zavrnili vse med preiskavo predstavljene vzroke za škodo razen dampinškega uvoza.

321    V zvezi s tem tožeči stranki le primeroma trdita, da utrpljene škode ni mogoče v celoti pripisati uvozu iz Kitajske, saj se je ob izgubi 5‑odstotnega tržnega deleža v obdobju preiskave uvoz s Kitajske povečal samo za 3 %, kar pomeni, da je nek drugi konkurent pridobil 2 % tržnega deleža, ki ga je industrija Unije izgubila. Tako tožeči stranki nista edini odgovorni za izgubo tržnega deleža in posledično škodo.

322    Ker gre za trditev tožečih strank, je treba opozoriti, da morata Svet in Komisija v skladu s sodno prakso preučiti, ali škoda, ki jo nameravata uporabiti za analizo, dejansko izvira iz dampinškega uvoza, in da ne smeta upoštevati nobene škode, ki bi izhajala iz drugih dejavnikov (sodba Sodišča z dne 11. junija 1992 v zadevi Extramet Industrie proti Svetu, C‑358/89, Recueil, str. I‑3813, točka 16, in sodba Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2011 v zadevi CHEMK in KF proti Svetu, T‑190/08, ZOdl., str. II‑7359, točka 188).

323    Poudariti je treba, da je vprašanje, ali so razen dampinškega uvoza k škodi, ki jo je utrpela industrija Unije, prispevali še drugi dejavniki, zajema presojo zapletenih gospodarskih okoliščin, v zvezi s katero imajo institucije Unije široko polje proste presoje, kar pomeni, da lahko sodišče Unije izvaja le omejen nadzor te presoje (sodba CHEMK in KF proti Svetu, navedena zgoraj v točki 322, točka 189).

324    Poleg tega je naloga tožečih strank, da predložita dokaze, na podlagi katerih lahko Splošno sodišče ugotovi, da je Svet storil očitno napako pri presoji ocene škode (glej sodbe Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, navedena zgoraj v točki 122, točka 119, Moser Baer India proti Svetu, navedena zgoraj v točki 185, točka 140 in navedena sodna praksa ter Since Hardware (Guangzhou) proti Svetu, navedena zgoraj v točki 182, točka 137).

325    Iz te sodne prakse je treba izpeljati, da se pri oceni škode upoštevajo vsi pogoji za opredelitev navedene škode, vključno z vzročno zvezo.

326    Vendar sta se tožeči stranki omejili zgolj na trditve, ki so poleg tega navedene primeroma.

327    Zato je treba ugotoviti, da tožeči stranki ne predlagata nobenega dokaza v podporo svoji trditvi, ki bi izkazoval, da sta instituciji Unije pri ugotavljanju vzročne zveze storili napako pri presoji.

328    Poleg tega je treba, kot poudarja Svet, opozoriti, da tožeči stranki ne izpodbijata ugotovitev iz uvodnih izjav od 125 do 127 začasne uredbe, v skladu s katerimi uvoz iz drugih tretjih držav ni prispeval k znatni škodi, ki jo je utrpela industrija Unije.

329    Tretjič, v zvezi s poslabšanjem izvozne uspešnosti industrije Unije tožeči stranki izpodbijata trditev institucij Unije, da to poslabšanje ni glavni razlog za škodo, ki so jo utrpeli proizvajalci, in da zato ne prekinja vzročne zveze.

330    Kot navaja Svet, je izvozni rezultat industrije Unije dejansko ublažil škodljive učinke dampinškega uvoza.

331    V uvodni izjavi 123 začasne uredbe, ki je potrjena z uvodno izjavo 141 izpodbijane uredbe, je namreč med drugim navedeno:

„Ker ima izvoz pomembno vlogo pri ohranjanju visoke izkoriščenosti zmogljivosti za pokrivanje visokih fiksnih stroškov naložb v stroje, se je štelo, da je imel izvoz kljub poslabšanju skupno pozitiven učinek. Skladno s tem se šteje, da so izvozne dejavnosti, čeprav so morda prispevale k splošnemu poslabšanju položaja industrije Unije, po drugi strani ublažile izgube na trgu Unije in zato niso takšne, da bi prekinile vzročno zvezo, ki je bila ugotovljena med dampinškim uvozom [s Kitajske] in škodo, ki jo je utrpela industrija Unije.“

332    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeči stranki ne predlagata nobenega dokaza, da sta instituciji Unije pri ugotavljanju vzročne zveze storili napako pri presoji.

333    Ob upoštevanju vseh navedenih preudarkov je treba osmi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

334    Iz tega sledi, da je treba tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

335    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker v obravnavani zadevi tožeči stranki nista uspeli, se jima poleg plačila lastnih stroškov naloži tudi plačilo stroškov, ki so jih priglasili Svet, združenje Cepifine in družbe Sappi Europe, Burgo Group ter Lecta, skladno z njihovimi predlogi.

336    Komisija v skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbi Gold East Paper (Jiangsu) Co. Ltd in Gold Huasheng Paper (Suzhou Industrial Park) Co. Ltd poleg svojih stroškov nosita tudi stroške, ki so jih priglasili Svet Evropske unije, združenje Cepifine AISBL ter družbe Sappi Europe SA, Burgo Group SpA in Lecta SA.

3.      Evropska komisija nosi svoje stroške.

Czúcz Labucka Gratsias

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. septembra 2014.

Podpisi

Kazalo

Pravni okvirII – 2

1. Pravo STOII – 2

2. Pravo Evropske unijeII – 3

Dejansko stanjeII – 8

1. PreiskavaII – 8

2. Izpodbijana uredbaII – 11

Postopek in predlogi strankII – 11

PravoII – 13

1. Obseg predloga za razglasitev ničnostiII – 13

2. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na zahtevke tožečih strank za TGOII – 14

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe, ker naj bi bila odločitev, da se tožečima strankama ne odobri TGO, sprejeta na podlagi tega, kar je Komisija vedela o učinku take zavrnitve na njuno stopnjo dampingaII – 14

Drugi tožbeni razlog: kršitev bistvene postopkovne zahteve iz člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe in kršitev pravice do obrambeII – 19

Prvi del, ki se nanaša na učinkovito posvetovanje s protidampinškim svetovalnim odboromII – 19

Drugi del, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambeII – 21

Tretji tožbeni razlog: očitne napake pri presoji ob uporabi člena 2(7)(c), prvi pododstavek, osnovne uredbe in neobrazložitev;II – 22

Uvodne ugotovitveII – 22

Domnevna neobrazložitevII – 24

Tretji del, ki se nanaša na tretje merilo za odobritev TGOII – 24

– Pravice do uporabe zemljiščII – 25

– PosojilaII – 26

Četrti tožbeni razlog: nepošteno in pristransko opravljena preiskava in naložitev pretiranega dokaznega bremenaII – 29

Prvi del, ki se nanaša na domnevno kršitev načela dobrega upravljanjaII – 29

Drugi del, ki se nanaša na domnevno kršitev člena 18(1), (3) in (6) osnovne uredbe.II – 31

3. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na oceno škodeII – 32

Peti tožbeni razlog: kršitev člena 3(2) osnovne uredbeII – 32

Prvi del tožbenega razloga, ki se nanaša na domnevno neutemeljeno izvzetje finskega proizvajalca iz opredelitve škodeII – 33

Drugi del, ki se nanaša na podrobnosti v zvezi z domnevno oceno mikroekonomskih kazalnikov škode na podlagi štirih reprezentativnih proizvajalcev UnijeII – 35

Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 3(1) in 9(4) osnovne uredbeII – 38

Sedmi tožbeni razlog: kršitev členov 3, 4(1) in 5(4) osnovne uredbeII – 42

Osmi tožbeni razlog: kršitev člena 3(2) in (7) osnovne uredbeII – 46

StroškiII – 48

* Jezik postopka: angleščina.