SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti razširjeni senat)

z dne 2. julija 2015(*)

„Državne pomoči – Finančni ukrepi v korist družbe France Télécom – Ponudba delničarskega posojila – Javne izjave francoske države – Odločba o nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom – Nerazširitev formalnega postopka preiskave – Pravica do obrambe – Merilo dobro poučenega zasebnega vlagatelja – Običajni tržni pogoji – Napačna uporaba prava – Očitne napake pri presoji“

V združenih zadevah T‑425/04 RENV in T‑444/04 RENV,

Francoska republika, ki jo zastopajo G. de Bergues, D. Colas in J. Bousin, agenti,

tožeča stranka v zadevi T‑425/04 RENV,

ob intervenciji

Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopata T. Henze in J. Möller, agenta, skupaj z U. Soltészom, odvetnik,

intervenientka v zadevi T‑425/04 RENV ter v pritožbenem postopku v združenih zadevah C‑399/10 P in C‑401/10 P,

Orange, nekdanja France Télécom, s sedežem v Parizu (Francija), ki jo zastopata S. Hautbourg in S. Cochard-Quesson, odvetnika,

tožeča stranka v zadevi T‑444/04 RENV,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata C. Giolito in D. Grespan, agenta,

tožena stranka,

zaradi predlogov za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2006/621/ES z dne 2. avgusta 2004 o državni pomoči, ki jo izvaja Francija v korist podjetja France Télécom (UL 2006, L 257, str. 11),

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat),

v sestavi S. Frimodt Nielsen, predsednik, F. Dehousse, sodnik, I. Wiszniewska-Białecka, sodnica, A. M. Collins (poročevalec) in I. Ulloa Rubio, sodnika,

sodna tajnica: S. Bukšek Tomac, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. septembra 2014,

na podlagi sodbe z dne 19. marca 2013, Bouygues in drugi/Komisija in drugi (C‑399/10 P in C‑401/10 P, ZOdl., EU:C:2013:175),

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1.     Splošni okvir zadeve

1        Družba France Télécom (postala družba Orange, v nadaljevanju: FT), operater in dobavitelj telekomunikacijskega omrežja in storitev, je bila ustanovljena leta 1991 kot pravna oseba javnega prava in ima od 31. decembra 1996 status delniške družbe. Od oktobra 1997 kotira na borzi. Leta 2002 je delež francoske države v kapitalu družbe FT znašal 56,45 %, preostanek pa je bil razdeljen med javnost (32,25 %), samonadzor (8,26 %) in zaposlene v podjetju (3,04 %).

2        V prvem četrtletju leta 2002 je družba FT objavila računovodske izkaze za leto 2001, v katerih je navedla neto dolg 63,5 milijarde EUR in izgubo 8,3 milijarde EUR.

3        V obdobju od marca do junija 2002 sta bonitetni agenciji Moody’s in Standard & Poor’s (v nadaljevanju: S & P) znižali rating družbe FT in prav tako znižali njeno napoved na negativno. Natančneje, agencija Moody’s je 24. junija 2002 znižala rating kratkoročnih in dolgoročnih bonitetnih ocen družbe FT na zadnji razred varnih naložb. Vzporedno je cena delnic družbe FT hudo padla.

4        Glede finančnega stanja družbe FT je francoski minister za gospodarstvo, finance in industrijo (v nadaljevanju: minister za gospodarstvo) v intervjuju, objavljenem 12. julija 2002 v dnevniku Les Échos (v nadaljevanju: izjava z dne 12. julija 2002), izjavil:

„Mi smo večinski delničar s 55 % kapitala […] Država v vlogi delničarja bo ravnala kot previden vlagatelj, in če bi podjetje [FT] imelo težave, bi posegli po ustreznih ukrepih […] Ponavljam, če bi podjetje [FT] imelo težave s financiranjem, vendar pa danes ni tako, bi država s potrebnimi ukrepi storila vse, da te težave premaga. Ali želite zopet sprožiti govorice o zvišanju kapitala […] Ne, nikakor ne! Samo trdim, da bomo ustrezno ukrepali ob pravem času. Če bo potrebno […]“

5        Istega dne je S & P objavila sporočilo za javnost, ki se je glasilo:

„Podjetje FT se lahko sooči z določenimi težavami pri vrnitvi dolga [iz obveznic] z rokom plačila v letu 2003. Kljub temu [navedba francoske] države podpira ocenjevanje podjetja FT na stopnji [varnih naložb]. […] [Francoska država] – ki ima v lasti 55 % podjetja [FT] – je jasno izrazila agenciji [S & P], da je dobro poučen vlagatelj in da bo ustrezno ukrepala, če bo imelo podjetje FT težave. Dolgoročna [bonitetna] ocena podjetja [FT] je znižana na BBB– […]“

6        Francoski organi so 12. septembra 2002 razglasili, da so sprejeli odstop izvršnega direktorja družbe FT.

7        Družba FT je 13. septembra 2002 objavila polletne računovodske izkaze, ki so potrdili, da so njena konsolidirana lastna sredstva 30. junija 2002 postala negativna v znesku 440 milijonov EUR, njen neto dolg pa je dosegel 69,69 milijarde EUR, od katerih je 48,9 milijarde EUR dolga iz obveznic zapadlo v plačilo med letoma 2003 in 2005. V skladu z istimi polletnimi računovodskimi izkazi je promet družbe FT zrasel za 10 % v primerjavi z istim obdobjem v poslovnem letu 2001, dobiček iz poslovanja pred amortizacijo je bil 6,87 milijarde EUR, to je zvišanje za 13,3 % v preteklih podatkih in za 9,8 % v podatkih pro forma, in dobiček iz poslovanja 3,18 milijard EUR, kar je 15‑odstotno povečanje v podatkih pro forma. Dobiček po stroških obresti (1,75 milijarde EUR), vendar pred davki, manjšinskimi deleži in njihovimi deleži dobička je bil, z izvzetjem izrednih elementov, 718 milijonov EUR v primerjavi z 271 milijoni EUR 30. junija 2001. Prosti denarni tok je bil 3,6 milijarde EUR, kar je bilo povečanje za 15 % glede na prvo polletje 2001.

8        Francoski organi so v sporočilu za javnost z dne 13. septembra 2002 o finančnem stanju družbe FT (v nadaljevanju: izjava z dne 13. septembra 2002) izjavili:

„Po izrednih izgubah v prvem polletju se je podjetje [FT] soočilo s hudim pomanjkanjem lastnih sredstev. Takšna finančna situacija prizadene zmogljivost podjetja [FT]. [Francoska v]lada je torej [odločena], da v celoti [izvaja] svoje odgovornosti […] Zaradi novih okoliščin, ki [so nastale zaradi precejšnjega poslabšanja računovodskih izkazov], je [izvršni direktor podjetja FT] predlagal [francoski] vladi svoj odstop, ta pa ga je sprejela. Odstop bo začel veljati po srečanju upravnega odbora, ki bo v naslednjih tednih in ob koncu katerega bo predstavljen nov [izvršni direktor] […] Novi [izvršni direktor bo] upravnemu odboru čim prej predlaga[l] načrt za [izboljšanje računovodskih izkazov], ki [bo] omogoč[il] odpravo dolga [podjetja FT] in preoblikovanje finančne strukture, ob vzdrževanju strateških [prednosti. Francoska d]ržava [bo pomagala] podjetju [FT] pri izvajanju tega načrta in [bo] prispeva[la] k obsežn[emu povečanju] sredstev podjetja [FT], po [urniku in v skladu s pravili, ki se bodo določili glede na tržne pogoje. Do] takrat [bo], če [bo] potrebno, [francoska] država ukrepa[la] tako, da se [bo] podjetje [FT] izogn[ilo] vsem finančnim težavam.“

9        Istega dne je Moody’s spremenila napoved dolga družbe FT z negativne na stabilno, in sicer v sporočilu za javnost, v katerem je med drugim navedeno:

„Agencija Moody’s je povečala zaupanje zaradi izjave [francoske] vlade, ki je [še] enkrat [več] potrdila svojo močno podporo podjetju [FT]. Kljub zaskrbljenosti agencije Moody’s glede splošne ravni finančnega tveganja in zlasti zaradi [slabe] likvidnosti podjetja FT je agencija Moody’s okrepila zaupanje zaradi pričakovanja podpore francoske vlade podjetju [FT], če bi [to] imelo težave pri povračilu dolga.“

10      Novi izvršni direktor družbe FT je bil imenovan 2. oktobra 2002. Sporočilo za javnost, v katerem je bilo objavljeno to imenovanje (v nadaljevanju: izjava z dne 2. oktobra 2002), se glasi:

„Na predlog [u]pravnega odbora podjetja [FT] se je […] [s]vet ministrov odločil imenovati [novega izvršnega direktorja podjetja FT] […] V ta namen bo novi [izvršni direktor] nemudoma [začel pregled] stanj[a] podjetja [FT], katerega rezultati bodo posredovani [u]pravnemu odboru v prihodnjih tednih in na katerem bo temeljil načrt za finančno [reorganizacijo] in strateški razvoj, ki [bo] omogoč[il] zmanjšanje dolga podjetja ob krepitvi njegovih [prednosti]. V tem okviru [bo novi izvršni direktor podjetja FT užival] podporo države v vlogi delničarja, ki je [odločena, da bo izvajala vse svoje] obveznosti. [Francoska d]ržava bo pomagala pri izvajanju dejavnosti [finančne reorganizacije] in […] prispevala [k povečanju] lastnih sredstev podjetja [FT] na načine, ki bodo določeni s tesnim sodelovanjem [izvršnega direktorja podjetja FT] in [u]pravnega odbora. Kot je bilo že omenjeno, [bo francoska] država medtem, če bo potrebno, ukrepa[la] tako, da se [bo] podjetje izogn[ilo] vsem finančnim težavam.“

11      Francoski organi so 19. novembra 2002 Komisiji Evropskih skupnosti poslali „obvestilo“, v katerem je po eni strani opisano trenutno finančno stanje podjetja FT in hkrati poudarjeno, da so „operativne zmogljivosti odlične“, po drugi pa je izkazana njihova namera za sodelovanje pri dokapitalizaciji podjetja FT pod tržnimi pogoji in razložen način njihovega prispevka pri načrtu za finančno reorganizacijo podjetja FT. V tem obvestilu so francoski organi med drugim pojasnili:

„Da bi se podjetju [FT] omogočil nujen manevrski prostor za vstop na trg v najboljših pogojih in v najprimernejšem trenutku, je [francoska] država pripravljena predhodno povečati kapital v obliki delničarskega posojila, ki bo ob izdaji novih vrednostnih papirjev spremenjeno v kapital. Znesek tega posojila bo ustrezal celotnemu ali delnemu znesku bodočega povečanja kapitala, ki ga bo [francoska] država vpisala, in bo lahko znašal do 9 [milijard EUR]. To posojilo bo začasno in njegova sprememba v vrednostne papirje bo obvezna. Izvedlo se ga bo sproti glede na potrebe podjetja [FT]. Poleg tega bo obrestovano v skladu s trenutno veljavnimi tržnimi pogoji, obresti pa bodo vključene v kapital.

[Francoska d]ržava namerava za izvedbo svoje udeležbe pri načrtu finančne reorganizacije podjetja [FT] uporabiti ERAP, industrijsko in trgovsko javno podjetje [francoske] države, ki bo podjetju [FT] dalo delničarsko posojilo in postalo velik delničar podjetja [FT], ko bo to posojilo spremenjeno v kapital. Ker bo to podjetje imelo javno udeležbo v podjetju [FT] v svoji aktivi, bo imelo v svoji pasivi dolg iz obveznic. Ta izbira podjetja ERAP odraža voljo [francoske] države, da jasno opredeli odobren premoženjski vložek, tako da ga osami v namenski strukturi.“

12      Na sestanku upravnega odbora družbe FT 4. decembra 2002 je novo vodstvo družbe FT predstavilo poslovni načrt z naslovom „Ambition France Télécom FT 2005“ (v nadaljevanju: načrt Ambition 2005), katerega cilj je v glavnem uravnotežiti bilanco družbe s povečanjem lastnih sredstev do višine 15 milijard EUR.

13      Predstavitev načrta Ambition 2005 je spremljalo sporočilo za javnost ministra za gospodarstvo z dne 4. decembra 2002 (v nadaljevanju: obvestilo z dne 4. decembra 2002), v katerem je navedeno:

„[M]inister za gospodarstvo […] potrjuje podporo [francoske] države poslovnemu načrtu, ki ga je potrdil upravni odbor [podjetja FT] 4. decembra [2002]. 1. Skupina [FT] sestavlja celovito gospodarsko skupino, ki ima izredne uspehe. [Vendar] se mora podjetje [FT] danes soočiti s finančno neuravnoteženo strukturo, s potrebami po lastnih sredstvih in refinanciranju na srednje dolgi rok. To stanje je posledica prejšnjih neuspešnih vlaganj, slabo vodenih in izpeljanih na najvišji stopnji pred ‚finančnim zlomom‘ in, bolj splošno, spremembe trgov. Nezmožnost podjetja [FT], da financira svoj razvoj drugače kot z zadolževanjem, je še poslabšala to stanje. 2. [Francoska d]ržava, večinski delničar, je zahtevala od novega vodstva, da vzpostavi finančno uravnoteženost podjetja [FT], ob ohranjanju celote skupine […] 3. Ob upoštevanju poslovnega načrta, ki ga je zasnovalo vodstvo, in perspektiv o [donosu na investicijo], bo [francoska] država sodelovala pri [povečanju lastnih sredstev za] 15 milijard EUR sorazmerno s svojim [deležem] v kapitalu, kar pomeni [naložbo] v višini 9 milijard EUR. [Francoska d]ržava v vlogi delničarja namerava ukrepati tudi kot dobro poučen vlagatelj. Dolžnost podjetja [FT] bo določiti načine in natančen [urnik povečevanja] lastnih sredstev. [Francoska v]lada želi, da se postopek odvija ob največjem upoštevanju [položaja] posameznih delničarjev in delničarjev, ki so zaposleni v podjetju [FT]. [Francoska d]ržava je za možnost podjetja, da s postopkom prične ob najbolj ugodnem trenutku, pripravljena pospešiti svoje sodelovanje pri [povečanju] lastnih sredstev prek začasnega delničarskega posojila, plačanega v skladu s pogoji na trgu, ki [ga] dodeli podjetju [FT]. 4. [Celoten delež francoske države v podjetju FT bo prenesen na podjetje ERAP. To] se bo zadolžilo na finančnih trgih zaradi financiranja [deleža francoske] države pri [povečanju] lastnih sredstev podjetja [FT].“

14      Družba FT je 11. in 12. decembra 2002 sprožila zaporedni izdaji obveznic v skupnem znesku 2,9 milijarde EUR.

15      ERAP, industrijsko in trgovsko javno podjetje francoske države, je 20. decembra 2002 družbi FT poslalo parafiran in podpisan osnutek pogodbe o delničarskem posojilu (v nadaljevanju: ponudba delničarskega posojila). Družba FT tega osnutka pogodbe ni podpisala in ponudba delničarskega posojila nikoli ni bila izvedena.

16      Družba FT je 15. januarja 2003 izrabila posojilo v obliki izdaje obveznic v skupnem znesku 5,5 milijarde EUR. Te obveznice niso bile krite z državnim poroštvom ali garancijo.

17      Družba FT je 10. februarja 2003 obnovila del sindiciranega kredita, ki se mu je bližal datum zapadlosti, v višini 15 milijard EUR.

18      Postopek za povečanje lastnih sredstev, predviden z načrtom Ambition 2005, je bil uveden 4. marca 2003. Družba FT je 24. marca 2003 povečala kapital za 15 milijard EUR. Francoska država je bila pri tej transakciji udeležena z 9 milijardami EUR v sorazmerju s svojim deležem v kapitalu družbe FT. Znesek 6 milijard EUR je zagotovil bančni sindikat, sestavljen iz 21 bank. Ta transakcija je bila končana 11. aprila 2003.

19      Družba FT je poslovno leto 2002 sklenila z izgubo približno 21 milijard EUR in čistim finančnim dolgom približno 68 milijard EUR. Iz računovodskih izkazov za poslovno leto 2002, ki jih je družba FT objavila 5. marca 2003, je bil razviden dvig prometa za 8,4 %, dobička iz poslovanja pred amortizacijo za 21,1 % in dobička iz poslovanja za 30,9 %. Francoska država je bila 14. aprila 2003 v kapitalu družbe FT udeležena z 58,9 %, od tega z 28,6 % prek podjetja ERAP.

2.     Upravni postopek

20      Francoska republika je 4. decembra 2002 Komisiji priglasila finančne ukrepe, predvidene z načrtom Ambition 2005, vključno s ponudbo delničarskega posojila, na podlagi člena 88(3) ES in člena 2 Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339).

21      Bouygues SA in Bouygues Télécom SA (v nadaljevanju: skupaj: družbi Bouygues), družbi francoskega prava, od katerih je zadnja dejavna na francoskem trgu mobilne telefonije, sta pri Komisiji 22. januarja 2003 vložili pritožbo glede nekaterih pomoči, ki jih je francoska država domnevno dodelila družbi FT v okviru refinanciranja te družbe. Natančneje, ta pritožba se je nanašala na obvestilo o naložbi francoske države v višini 9 milijard EUR ter na izjave z dne 12. julija, 13. septembra in 2. oktobra 2002 (v nadaljevanju: izjave od julija 2002).

22      V Uradnem listu Evropske unije (UL C 57, str. 5) je bila 12. marca 2003 objavljena odločba Komisije o začetku formalnega postopka preiskave iz člena 88(2) ES glede zlasti finančnih ukrepov, ki jih je francoska država uvedla v podporo družbe FT (v nadaljevanju: odločba o začetku postopka). Z njo so bile zainteresirane stranke povabljene, da predložijo svoje pripombe o zadevnih ukrepih.

23      Po tej objavi so pripombe glede odločbe Komisije o začetku postopka predložili francoski organi in številne zainteresirane stranke, med njimi družbi Bouygues, Association française des opérateurs de réseaux et services de télécommunications (AFORS Télécom) (francosko združenje operaterjev telekomunikacijskih omrežij in storitev, v nadaljevanju: AFORS) in družba FT.

24      Komisija je 30. maja 2003 objavila razpis za javno naročilo za „opravljanje storitev pomoči za ocenjevanje skladnosti finančne pomoči, ki jo je francoska država dodelila podjetju FT, z načelom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu in za morebitno gospodarsko analizo načrta finančne reorganizacije podjetja FT“. To javno naročilo je bilo 24. septembra 2003 dodeljeno nekemu svetovalcu, ki je svoje gospodarsko poročilo oddal 28. aprila 2004 (v nadaljevanju: poročilo z dne 28. aprila 2004). Temu poročilu je bilo priloženo pravno poročilo z dne 22. marca 2004 (v nadaljevanju: poročilo z dne 22. marca 2004). Komisija je z dopisom z dne 3. maja 2004 ti poročili poslala francoskim organom in jih pozvala, naj predložijo svoje pripombe. Poslala ju je tudi družbi FT.

3.     Izpodbijana odločba

25      Komisija je 3. avgusta 2004 francoskim organom vročila Odločbo 2006/621/ES z dne 2. avgusta 2004 o državni pomoči, ki jo izvaja Francija v korist podjetja FT (UL 2006, L 257, str. 11, v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

26      Člen 1 izpodbijane odločbe določa, da „[d]elničarsko posojilo, ki ga je [Francoska republika] dodelila podjetju [FT] decembra 2002 v obliki kreditne linije v višini 9 milijard EUR, v okviru izjav […] od julija 2002 predstavlja državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom“.

27      Komisija je v odgovoru na pisno vprašanje, ki ji ga je v zvezi s tem postavilo Splošno sodišče v obravnavanih zadevah, navedla, da je treba sklicevanje v členu 1 izpodbijane odločbe na „izjave […] od julija 2002“ razumeti tako, da vključuje ne le izjave z dne 12. julija, 13. septembra in 2. oktobra 2002, ampak tudi obvestilo z dne 4. decembra 2002. Vendar Sodišče v točki 132 svoje sodbe z dne 19. marca 2013, Bouygues in drugi/Komisija in drugi (C‑399/10 P in C‑401/10 P, ZOdl., v nadaljevanju: sodba, izdana v pritožbenem postopku, EU:C:2013:175), obvestila z dne 4. decembra 2002 ni štelo zgolj za element „okvira“, temveč je menilo, da je Komisija presodila, in sicer pravilno, da sta to obvestilo in ponudba delničarskega posojila, gledano skupaj, podjetju FT podelila prednost, ki vsebuje zavezo glede državnih sredstev.

28      Torej je treba člen 1 izpodbijane odločbe razlagati tako, da sta z njim obvestilo z dne 4. decembra 2002 in ponudba delničarskega posojila – če se obravnavata skupaj in v kontekstu izjav, danih pred zadnjenavedenim datumom, to je izjav z dne 12. julija, 13. septembra in 2. oktobra 2002 – opredeljena kot državna pomoč v smislu člena 87(1) ES.

29      V skladu s členom 2 izpodbijane odločbe „[p]omoč iz člena 1 ni predmet povračila“.

30      Pod naslovom 3 „Kronološki opis dogodkov in finančnega stanja podjetja [FT]“ izpodbijane odločbe je Komisija v bistvu prišla do spodaj navedenih ugotovitev.

31      Prvič, Komisija je v točkah od 17 do 34 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da so bile za finančni položaj podjetja FT od junija 2002 značilne resne strukturne težave in da je imelo to podjetje neuravnoteženo bilanco. V zvezi s tem je Komisija po eni strani predvsem poudarila hitro znižanje bonitetne ocene podjetja FT v prvi polovici leta 2002 (točke od 20 do 27 obrazložitve izpodbijane odločbe) in po drugi – na podlagi analize kreditnih razmikov podjetja FT – povečanje tveganj, povezanih z njegovim dolgom na zelo kratki rok, zlasti v začetku julija 2002, v primerjavi z višino tveganj, povezanih z njegovim dolgom na srednji in dolgi rok (točke od 28 do 30 obrazložitve izpodbijane odločbe). Po mnenju Komisije je bilo povečanje tveganja, povezanega z dolgom podjetja FT, potrjeno s padcem cen njegovih obveznic junija in julija 2002 ter tako izraža manjšo vrednost njegovega dolga zaradi povečanega tveganja padca na trgu (točka 31 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega je Komisija poudarila znaten padec cen delnic podjetja FT v prvi polovici leta 2002 (točka 35 obrazložitve izpodbijane odločbe).

32      Drugič, Komisija je ugotovila, da bi na dan izjave z dne 12. julija 2002 vsako dodatno znižanje ocene dolga podjetja FT povzročilo, da to podjetje ne bi bilo več ocenjeno s stopnjo varnih naložb, ter da sta bonitetni agenciji S & P in Moody’s nameravali to oceno spustiti na stopnjo visoko tvegane obveznice (junk bond). Potem ko je Komisija izpostavila vsebino sporočila za javnost, ki ga je S & P objavila istega dne, je v točki 39 obrazložitve izpodbijane odločbe tako ugotovila, da je bilo julija 2002 zaupanje v podjetje FT omajano, zaradi česar sta grozila preprečitev načrtovanega refinanciranja in nastanek tveganj za njegovo likvidnost v letu 2003. Dodala je, da so bonitetne agencije ob upoštevanju „izjav [francoske] države“ vseeno ohranile bonitetno oceno podjetja FT na stopnji varnih naložb.

33      Tretjič, Komisija je pojasnila, da je bila ugotovitev, navedena v točki 32 zgoraj, retroaktivno potrjena septembra 2002, ko so bili objavljeni polletni računovodski izkazi podjetja FT (točke od 40 do 50 obrazložitve izpodbijane odločbe). Glede na izjavi z dne 13. septembra in 2. oktobra 2002 ter obvestilo z dne 4. decembra 2002 naj bi bonitetni agenciji Moody’s in S & P spremenili mnenje o upravljanju dolga podjetja FT ter ugotovili povečanje zaupanja na trgu (točke od 51 do 58 obrazložitve izpodbijane odločbe). V zvezi s tem je Komisija zlasti poudarila, da je kot odziv na obvestilo z dne 4. decembra 2002 bonitetna agencija S & P 17. decembra 2002 potrdila, da je bila po eni strani podpora francoskih organov v korist podjetja FT, kot je bila potrjevana od julija 2002, ključni dejavnik za ohranitev ocene tega podjetja na stopnji varnih naložb ter da je bilo po drugi navedeno obvestilo dokaz za to podporo in za veliko varstvo upnikov podjetja FT (glej točko 58 obrazložitve ter opombi 56 in 57 izpodbijane odločbe).

34      Poleg tega je Komisija ugotovila, da so po povečanju kapitala podjetja FT februarja in marca 2003 bonitetne agencije prenehale obravnavati podporo francoske države kot ključni element ocenjevanja podjetja FT (točka 61 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tako je agencija Moody’s februarja 2003 izjavila (točka 61 obrazložitve in opomba 58 izpodbijane odločbe):

„Francoska vlada je [stalno potrjevala] svojo podporo podjetju [FT] in namero, da zagotovi finančno podporo, če je potrebno, za ublažitev možnih težav z likvidnostjo. Ta podpora je bila predstavljena z določitvijo […] kreditne linije 9 milijard EUR za podjetje [FT] za obdobje 18 mesecev, vključno z obrestmi, vendar odplačljivo samo z delnicami podjetja [FT]. Moody’s vključuje tudi podporo [francoske] države v oceno Baa3 […] [F]inančno tveganje [zaradi] precejšnje zadolženosti podjetja [FT] ne ustreza kakovosti vlaganja (ki je nadomeščena z dobro operativno učinkovitostjo in [implicitno] podporo francoske vlade).“

35      Pod naslovom 6 „[Predmet] te odločbe“ izpodbijane odločbe je Komisija najprej, in sicer v točki 185 njene obrazložitve, zlasti navedla, da priglašeni ukrepi ne morejo biti analizirani „brez upoštevanja izjav [francoske] vlade od julija do decembra 2002“. S temi izjavami naj bi namreč francoski organi pokazali svojo voljo za sprejetje ustreznih ukrepov za rešitev finančnih težav podjetja FT. Ponudba delničarskega posojila naj bi pomenila uresničitev njihovih predhodno izraženih namenov.

36      Komisija je v točki 186 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:

„V tem primeru Komisija ugotavlja, da je bilo pred ukrepi decembra 2002, ki so [bili predmet priglasitve], več izjav in ukrepov francoske vlade, že od julija [2002]. Na eni strani te izjave in ukrepi omogočajo boljše razumevanje razlogov in pomena […] ukrepov [iz decembra 2002]. Na drugi strani pa so imele predhodne izjave in ukrepi [gotovo] vpliv na to, [kako so trgi in gospodarski akterji dojemali] situacij[o] podjetja FT v mesecu decembru [2002]. [Ker je n]a ravnanje gospodarskih [akterjev] vplivalo ravnanje države, [to] ni [objektiven] parameter za oceno ravnanja države. Predhodni posegi se morajo torej upoštevati pri analizi[, ali ukrepi iz decembra 2002 vsebujejo elemente pomoči].“

37      V točki 187 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija poudarila, da je pravzaprav mogoče zaporedne izjave in ukrepe francoskih organov od julija 2002 analizirati kot „celoto, ob kateri so trenutek konkretizacije […] ukrepi [iz decembra 2002]“.

38      Nato je Komisija v točkah od 188 do 191 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:

„(188) [Na prvi pogled a]naliza v tem primeru [pokaže] časovno razliko med [prednostmi] za podjetje, ki so morale biti posebno [velike] meseca julija [2002], in možno [zavezo glede] državnih sredstev, ki se zdi bolj jasno določena v decembru [2002]. Izjave […] ministra za gospodarstvo [bi] lahko [opredelili kot pomoč], [ker] so imele te izjave [jasno] vpliv na trge in so prinesle [prednost] podjetju [FT]. [Vendar pa ne bo lahko brez vsakršnega dvoma ugotoviti], ali [je bila izjava z dne 12. julija 2002 taka, da bi lahko vsaj potencialno povzročila zavezo glede državnih sredstev]. V tem pogledu je Komisija analizirala številne pravne argumente [z namenom] pokaza[t]i, da so bile te javne izjave enake [poroštvu] države [s] pravne[ga] vidik[a] in da [je bil z njimi zastavljen] ugled države z gospodarskimi stroški v primeru nespoštovanja. V celoti [se te elemente lahko razume, kot da dejansko ogrožajo državna sredstva] (ali ob [vzpostavitvi] odgovornosti države [nas]proti vlagateljem ali ob zviševanju stroškov prihodnjih [transakcij] države). Trditev, po kateri [je] izjav[a z dne 22.] julija 2002 […] pomoč, je torej [inovativna hipoteza], vendar verjetno ni neutemeljena.

(189)          [Kljub temu] v tem primeru Komisija ne razpolaga z zadostnimi [podatki], da [bi] na neovrgljiv način doka[zala obstoj] pomoči, ki temelji na tej [inovativni hipotezi]. Nasprotno, Komisija ocenjuje, da lahko [dokaže obstoj] elementov pomoči z bolj tradicionalnim pristopom glede na […] ukrepe [iz decembra 2002], ki so bili zajeti v [priglasitvi].

(190)          Pravzaprav je bi[l] na eni strani [obstoj zaveze glede] državnih sredstev jas[en] v mesecu decembru [2002]. Na drugi strani pa je [tudi obstoj prednosti] za podjetje [FT] v mesecu decembru [2002] očit[en] ob upoštevanju vpliva na trge zaradi predhodnih izjav in ukrepov.

(191)          V tem pogledu ‚načelo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu‘ ne more [u]pravičevati […] posega [iz decembra 2002], kot trdi francoska vlada, ker so bila ravnanja gospodarskih [akterjev] decembra očitno pod vplivom predhodnih [ravnanj] in izjav vlade od julija [2002] naprej. Če[prav] lahko dvomimo, da [je] bil[a] izjav[a z dne 12. julija 2002] dovolj nazorn[a], da bi [lahko pomenila] pomoč, [pa] ni dvoma, da [je] bil[a] t[aka] izjav[a] več kot dovolj za ‚okužbo‘ dojemanja trgov in za vpliv na [poznejše] ravnanje gospodarskih [akterjev]. Če je tako, ravnanja gospodarskih [akterjev] ne moremo [jemati kot nevtralno primerjavo za presojanje] ravnanja [francoske] države. Domneva, ki temelji na ‚načelu zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu‘, se ne more opirati na okoliščine trga, [kakršne so bile] decembra [2002], ampak se mora [logično] opirati na okoliščine trga, ki ni okužen s predhodnimi izjavami.“

39      Pod naslovom 7 „[Presoja] zadevnih ukrepov v skladu s členom 87(1) [ES]“ izpodbijane odločbe je Komisija med drugim navedla (točka 194 obrazložitve izpodbijane odločbe):

„[S ponudbo] delničarsk[ega] posojil[a] (ki [pomeni anticipacijo udeležbe francoske] države pri dokapitalizaciji podjetja [FT) je dana prednost] podjetj[u] FT, [ker] omogoča [povečanje njegovih] finančnih sredstev in [zagotovitev trgu, da je plačilno sposobno]. Kljub temu, da [pogodba] o [delničarskem posojilu] ni bil[a] nikoli podpisan[a, je lahko podjetje FT zaradi videza, ustvarjenega na trgu, da to posojilo obstaja, imelo prednost], ker [je] trg meni[l], da je finančna situacija podjetja [FT] bolj trdna […]. To [je] lahko vpliva[lo] na pogoje za posojilo podjetju FT.“

40      V točki 196 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija v okviru svoje analize pogoja v zvezi z zavezo glede državnih sredstev navedla, da „je bil[o potencialno] dodatn[o breme] za državna sredstva ustvarjen[o] z obvestilom o [dajanju] delničarskega posojila [na razpolago] skupaj z izvedbo predhodnih pogojev za [to dajanje na razpolago], z videzom na trgu, da je bilo to [posojilo dejansko] na razpolago […], in nazadnje s pogodbo o [posojilu], ki jo je parafiralo in podpisalo podjetje ERAP [ter jo poslalo] podjetj[u] FT“. Komisija je v isti točki dodala, da to, da podjetje FT nikoli ni podpisalo pogodbe o delničarskem posojilu, ne pomeni, da ni bilo možnosti zaveze glede državnih sredstev. Podjetje FT naj bi namreč lahko kadar koli podpisalo ta dokument in si tako pridobilo pravico do takojšnjega izplačila vsote 9 milijard EUR.

41      Potem ko je Komisija ugotovila, da prednost, ki je bila tako podeljena podjetju FT, izkrivlja konkurenco ali grozi s takim izkrivljanjem konkurence in lahko prizadene trgovino med državami članicami (točke od 198 do 201 obrazložitve izpodbijane odločbe), je pod naslovom 8 „Načelo zasebnega dobro poučenega vlagatelja v tržnem gospodarstvu“ izpodbijane odločbe začela preučevati vprašanje, ali je bilo to načelo spoštovano, ob upoštevanju vseh izjav, ki so jih dali francoski organi v mesecih pred ponudbo delničarskega posojila (točke od 203 do 230 obrazložitve izpodbijane odločbe). Vsebina teh izjav in njihov učinek na trg naj bi namreč razkrivala, da se je francoska država že julija 2002 odločila podpreti podjetje FT (točka 203 obrazložitve izpodbijane odločbe).

42      Glede na izjave od julija 2002 in obvestilo z dne 4. decembra 2002 je Komisija v bistvu menila, da se „[v] celoti […] te izjave lahko razumejo kot javno objavljen namen [francoske] države, [da bo] naredila vse potrebno za rešitev težav, če bi podjetje [FT] imelo težave s financiranjem ali finančne težave“, in kot izraz njene zaveze v zvezi s tem. Te javne izjave, ponovljene in usklajene, ki se jih lahko pripiše francoski državi, naj bi bile namreč dovolj jasne, natančne in trdne, da so verodostojno izražale njeno brezpogojno zavezo, zlasti do finančne in industrijske skupnosti, ki naj bi jih tako razumela (točke od 206 do 213 in 217 obrazložitve izpodbijane odločbe). Dalje, poleg teh javnih izjav naj bi francoski organi stopili v stik z „glavnimi akterji na trgu“, kot je bonitetna agencija S & P, da bi jih obvestili o svojih namenih in hitro ponovno vlili zaupanje trgu, s tem pa preprečili poslabšanje ocene dolga podjetja FT na stopnjo junk bond (točka 212 obrazložitve izpodbijane odločbe).

43      Komisija je v točkah od 214 do 218 obrazložitve izpodbijane odločbe preučila, „ali mora v notranjem pravu zasebni vlagatelj, ki izjavi enako kot [francoska] država, spoštovati svoje obljube“. Najprej je presodila, da v tej fazi ne more izključiti, da so zadevne izjave zavezujoče na podlagi francoskega upravnega, civilnega, gospodarskega in kazenskega prava, pa tudi na podlagi prava zvezne države New York (Združene države). Nato je navedla, da je te izjave na trgu v celoti mogoče razumeti kot verodostojne in da zato ustvarjajo pričakovanje trga, da bo francoska država „storila vse potrebno za rešitev vseh finančnih težav podjetja FT“. Kot je menila Komisija, „[č]e [francoska] država n[e bi] spoštovala tega [pričakovanja, bi] lahko to neposredno vpliva[lo] na njen ugled kot lastnika, delničarja ali upravljavca podjet[ij], ki kotira[jo] ali ne, ter tudi [kot izdajatelja obveznic] za financiranje javnega dolga“ (točka 217 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tako naj bi navedene izjave izražale strategijo, ki je temeljila na ugledu države ter pri kateri je šlo za verodostojno zavezo na dolgi in kratki rok. Posledično naj bi bilo mogoče te izjave „[razumeti, kot da] dejansk[o lahko] ogroža[jo] državn[a] sredst[va] (ali ob [vzpostavitvi] odgovornosti države [nas]proti vlagateljem ali ob zviševanju stroškov […] prihodnjih [transakcij države])“, in „[t]rditev, po kateri so izjave [od] julija 2002 po[menile] pomoč, [naj bi bila inovativna] trditev, vendar verjetno n[e] neutemeljena“ (točka 218 obrazložitve izpodbijane odločbe).

44      Komisija v točki 219 obrazložitve izpodbijane odločbe kljub temu ni menila, „da bi lahko […] na tej osnovi [neovrgljivo dokazala] pomoč“. Nasprotno pa je menila, „da lahko do[kaže] prisotnost elementov pomoči z bolj tradicionalnim pristopom glede na ukrepe [iz] decembra 2002, ki so bili zajeti v [priglasitvi]“. V zvezi s tem naj bi bilo dovolj „ugotoviti, da so imele predhodne izjave dejanski vpliv na zaznavanje trgov v decembru [2002], ne da bi bilo treba [te izjave opredeliti], kot da same [pomenijo državno pomoč]“.

45      Komisija je, opirajoč se med drugim na poročilo z dne 28. aprila 2004, ki je izkazovalo neobičajno in nezanemarljivo povečanje vrednosti delnic in obveznic podjetja FT po izjavi z dne 12. julija 2002, na sporočilo za javnost bonitetne agencije S & P z istega dne in na poročilo Deutsche Bank z dne 22. julija 2002, sklepala, da „je trg […] izjave [francoskih organov] obravnaval kot strategijo verodostojne [zaveze francoske] države [k] podpori podjetja FT“ (točki 220 in 221 obrazložitve izpodbijane odločbe).

46      V točki 222 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija dodala, da so te izjave imele zelo pomemben vpliv na trg. Prispevale naj bi namreč k vrnitvi zaupanja na finančnih trgih in bile odločilne za ohranitev bonitetne ocene podjetja FT na stopnji varnih naložb. Znižanje bonitetne ocene podjetja FT naj bi povzročilo, da bi bila ponudba delničarskega posojila manj verjetna in gotovo veliko dražja.

47      Po navedbah Komisije „[d]ejstvo, da [lahko] ukrepi[, priglašeni] decembra [2002, če se obravnavajo posamično,] ustvari[jo] vtis o povsem racionalnih postopkih[,] ne zmanjšuje dejstva, da je bilo ravnanje gospodarskih [akterjev] decembra očitno pod vplivom [predhodnih ravnanj] in izjav [francoske] države, zlasti od julija 2002 naprej, [ki so nakazovali] name[ro francoske] države […] ublažit[i] težav[e] s financiranjem podjetja [FT]“ (točka 225 obrazložitve izpodbijane odločbe). V tem smislu naj bi odločitev francoskih organov, da pospešijo dokapitalizacijo podjetja FT s kreditno linijo, pomenila uresničitev njihovih izjav (točka 226 obrazložitve izpodbijane odločbe).

48      Komisija je menila, da ni odločilno, da je bil postopek dokapitalizacije podjetja FT aprila 2003 uspešen in da ponudba delničarskega posojila ni bila nikoli izvedena. V okviru uporabe merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja naj bi se bilo namreč treba opirati na podatke, ki jih ima na voljo vlagatelj v trenutku sprejemanja odločitve o vlaganju. Poleg tega, ker so izjave francoskih organov vplivale na trg in na ravnanje gospodarskih akterjev, se naj Komisija ne bi „mo[gla] opirati na ravnanje drugih gospodarskih [akterjev] za ocenjevanje ravnanja države in [tako] uporab[iti] merilo istočasnosti“. Kot je navedla Komisija, „večkrat ponovljene julijske izjave [francoske] države o izvajanju potrebnega, da bo [podjetju FT] omogoč[eno] premagovanje težav financiranja, izkrivljajo preizkus istočasnosti, [saj za] zasebn[e] vlagatelj[e ni mogoče] šteti, kot da so se odločili samo na podlagi situacije podjetja [FT, in sicer] neodvisno od vprašanja, ali te izjave [pomenijo državno pomoč ali ne]“. Uporaba načela dobro poučenega zasebnega vlagatelja naj se ne bi mogla opirati na položaj na trgu decembra 2002, ampak bi logično morala temeljiti na položaju „trga, ki ga niso okužile predhodne izjave in posegi“ (točka 227 obrazložitve izpodbijane odločbe).

49      „Videti“ pa naj bi bilo, da zadevne odločitve o vlaganju, če se jih preučuje v okoliščinah položaja pred julijem 2002, ne spoštujejo navedenega načela (točka 228 obrazložitve izpodbijane odločbe). Takrat naj bi se podjetje FT znašlo v težavnih gospodarskih okoliščinah in naj bi izgubilo zaupanje na trgih, francoski organi pa naj ne bi izvedli še nobenega ukrepa za izboljšanje upravljanja tega podjetja in njegovih rezultatov, niti naj ne bi zahtevali natančne revizije, niti imenovali novega vodstva, niti pripravili načrta za finančno reorganizacijo podjetja. V teh okoliščinah naj bi bilo „malo verjetno, da bi zasebni vlagatelj od julija 2002 [dal izjave, podobne izjavam] francosk[e] vlad[e, ki] lahko s popolnoma gospodarskega stališča pomeni[jo] resno [tveganje za njeno] verodostojnos[t] in ugle[d] ter [ki jo lahko] s pravnega stališča […] od tega datuma [celo zavezujejo, da vsekakor] finančno podp[re] podjetj[e FT]“. Če bi ravnal tako, naj bi tak vlagatelj sam in brez kakršnega koli nadomestila prevzel zelo veliko tveganje glede podjetja FT. Celo referenčni delničar, ki bi imel enake podatke, kot so jih imeli takrat francoski organi, naj julija 2002 ne bi dal izjave o pomoči v korist podjetja FT, ne da bi prej opravil natančno revizijo finančnega stanja podjetja in potrebnih ukrepov za finančno reorganizacijo, da bi lahko presodil obseg tveganja in možnosti povračila, ki bi jih vključeval tak korak. Vsekakor naj bi tak referenčni delničar potreboval sodelovanje finančnih trgov za finančno reorganizacijo podjetja FT. Ti trgi pa naj se v tistem obdobju ne bi zdeli pripravljeni vlagati v podjetje FT ali mu dati kredit (točka 229 obrazložitve izpodbijane odločbe).

50      Tako je Komisija menila, da je „[m]alo […] verjetno, da bi […] zasebni dobro poučeni vlagatelj v enaki situaciji kot francoska vlada [dal izjave] o podpori v korist podjetja FT julija 2002, ob upoštevanju gospodarske situacije podjetja FT in […] odsotnosti jasnih in popolnih podatkov, ki so na razpolago o tem“. Še manj verjetno naj bi bilo, da bi dobro poučen zasebni vlagatelj „dodelil delničarsko posojilo, [tako da bi sam prevzel] izredno pomembn[o] finančn[o] tveganj[e]“ (točka 229 obrazložitve izpodbijane odločbe).

51      Komisija je na podlagi vsega zgoraj navedenega ugotovila, da „[merilo] zasebnega dobro poučenega vlagatelja v tržnem gospodarstvu ni izpolnjeno“ in da je „[z]ato [prednost,] dodeljen[a] podjetju FT s [ponudbo] delničarskega posojila, [če se preuči] v okviru [predhodnih] izjav in […] posegov francoske vlade, [državna] pomoč […], kljub temu, da je obseg [prednosti] težko izračunati“ (točka 230 obrazložitve izpodbijane odločbe).

52      Pod naslovom 9 „[Združljivost] pomoči“ izpodbijane odločbe je Komisija menila, da zadevni ukrepi pomoči ne izpolnjujejo pogojev za odobritev, ki so določeni v njenem sporočilu o smernicah Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 322) (točke od 231 do 255 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zato je sklepala, da ti ukrepi pomenijo državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom (točka 256 obrazložitve izpodbijane odločbe).

53      Pod naslovom 10 „Vračilo pomoči“ izpodbijane odločbe je Komisija izjavila, da v tej fazi ne more natančno opredeliti višine zadevne pomoči ali v izpodbijano odločbo vključiti dovolj natančnih parametrov, na podlagi katerih bi lahko Francoska republika pozneje opredelila to višino. Presodila je, da spoštovanje pravice do obrambe in načelo varstva legitimnih pričakovanj nasprotujeta vračilu te pomoči v skladu s členom 14 Uredbe št. 659/1999 (točke od 257 do 264 obrazložitve izpodbijane odločbe).

 Predhodna postopka pred Splošnim sodiščem in Sodiščem

1.     Predhodni postopek pred Splošnim sodiščem

54      Francoska republika, družba FT in družbi Bouygues so 13. oktobra 2004 (zadeva T‑425/04), 5. novembra 2004 (zadeva T‑444/04) oziroma 9. novembra 2004 (zadeva T‑450/04) v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbe za razglasitev ničnosti celotne izpodbijane odločbe. Združenje AFORS je 12. novembra 2004 (zadeva T‑456/04) v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložilo tožbo za razglasitev ničnosti člena 2 te odločbe.

55      Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 30. januarja 2008 družbama Bouygues dopustil intervencijo v okviru ustnega postopka v zadevi T‑444/04 v podporo predlogom Komisije.

56      Splošno sodišče je 13. februarja 2008 na podlagi člena 14 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 in na predlog tretjega senata po opredelitvi strank v skladu s členom 51 istega poslovnika odločilo, da se zadeve T‑425/04, T‑444/04, T‑450/04 in T‑456/04 odstopijo v odločanje razširjeni sestavi.

57      Predsednik tretjega razširjenega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 17. februarja 2009 združil vse štiri zadeve za namene ustnega postopka in izdaje sodbe v skladu s členom 50 Poslovnika z dne 2. maja 1991.

58      Splošno sodišče je s sodbo z dne 21. maja 2010, Francija in drugi/Komisija (T‑425/04, T‑444/04, T‑450/04 in T‑456/04, ZOdl., v nadaljevanju: sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216) po eni strani razglasilo člen 1 izpodbijane odločbe za ničen in po drugi odločilo, da se postopek v zvezi s predlogi za razglasitev ničnosti člena 2 te odločbe ustavi.

59      Kar zadeva predlog za razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe, je Splošno sodišče, na prvem mestu, zavrnilo ugovore nedopustnosti, ki jih je podala Komisija v zadevah T‑425/05, T‑444/04 in T‑450/04, ter menilo, da se ni treba izreči o ugovoru nedopustnosti, ki ga je podala družba FT v zadevi T‑456/04 zoper zatrjevani predlog združenja AFORS za razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točke od 111 do 134).

60      Na drugem mestu, Splošno sodišče je skupaj preučilo drugi in tretji tožbeni razlog iz zadev T‑425/04 in T‑444/04 ter prvi in drugi tožbeni razlog, uveljavljana zoper člen 1 izpodbijane odločbe v zadevi T‑450/04, ker so se vsi ti tožbeni razlogi v bistvu nanašali na pojem pomoči v smislu člena 87(1) ES (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točke od 212 do 326).

61      Glede tega je Splošno sodišče, prvič, opozorilo na nekatera načela v zvezi s pojmom pomoči ter na obseg sodnega nadzora, ki ga je treba opraviti (sodba z dne 21. maja 2010, točke od 212 do 220). Med drugim je navedlo, da je – kot so stranke priznale na obravnavi – uporaba merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja nujno pogojena s tem, da ukrepi, ki jih država sprejme v korist podjetja, dajejo prednost, ki izvira iz državnih sredstev (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točka 217).

62      Drugič, Splošno sodišče je preučilo, ali so izjave od julija 2002 in ponudba delničarskega posojila, gledano ločeno ali skupaj, družbi FT dale eno ali več prednosti (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točke od 222 do 260).

63      V zvezi s tem je Splošno sodišče, potem ko je navedlo nekatere uvodne ugotovitve in opredelilo pojem prednosti tako, da ta pojem pomeni, da je posledica posredovanja države izboljšanje gospodarskega ali finančnega položaja prejemnika (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točke od 222 do 231), najprej preverilo, ali so izjave od julija 2002 in obvestilo z dne 4. decembra 2002 vključevali podelitev take prednosti družbi FT (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točke od 232 do 242). Glede tega je Splošno sodišče v bistvu menilo, da je Komisija v zadostni meri dokazala, da če se presojajo skupaj, so te izjave in to obvestilo podelili znatno prednost družbi FT, ker so omogočili ponovno pridobitev zaupanja finančnih trgov, omogočili, olajšali in pocenili dostop družbe FT do novih kreditov, potrebnih za refinanciranje njenih kratkoročnih dolgov v višini 15 milijard EUR, ter dokončno prispevali k ustalitvi njenega krhkega finančnega položaja. Splošno sodišče je presodilo, da se v teh okoliščinah ni treba izreči o vprašanju, ali so navedene izjave vsebovale prednost za družbo FT tudi v tem smislu, da so pozitivno vplivale na tečaj njenih delnic in obveznic.

64      Nato je Splošno sodišče preučilo, ali je ponudba delničarskega posojila povzročila dodatno in ločeno prednost v korist družbe FT, ter ugotovilo, da Komisija tega ni dokazala pravno zadostno (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točke od 243 do 258). Po eni strani je Splošno sodišče menilo, da se dodatna prednost, ki jo je Komisija navedla v točki 194 obrazložitve izpodbijane odločbe, očitno zamenjuje s prednostjo, ki izhaja iz izjav od julija 2002, zlasti s tisto, ki je povezana z obvestilom z dne 4. decembra 2002. V zvezi s tem je predvsem poudarilo, da ponudba delničarskega posojila, poslana 20. decembra 2002, ni bila javno objavljena ločeno od in poleg obvestila o tej ponudbi, ki je bilo objavljeno 4. decembra 2002. Po drugi strani je Splošno sodišče presodilo, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da je imela družba FT prednost že samo s tem, da je imela možnost enostransko in nepogojno dobiti kreditno linijo 9 milijard EUR, ki je bila predmet ponudbe delničarskega posojila, čeprav osnutka pogodbe nikoli ni podpisala in ta ni bila izvršena. V zvezi s tem je ugotovilo, da Komisija ni ne ugotovila ne dokazala morebitnega izboljšanja gospodarskega položaja družbe FT, ki bi lahko izviralo iz „[ponudbe za sklenitev pogodbe]“ v obliki ponudbe delničarskega posojila, v razmerju do položaja, v katerem je bila ta družba zlasti po možnosti, ki ji je bila ponujena, da svoje dolgove refinancira z 9 milijardami EUR pod pogoji, ki so takrat veljali na trgu obveznic.

65      Tretjič, Splošno sodišče je preizkusilo pogoj v zvezi z obstojem prenosa državnih sredstev (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točke od 262 do 313). V točki 262 sodbe z dne 21. maja 2010, točka 58 zgoraj (EU:T:2010:216), je pojasnilo, da se zahteva zveza med opredeljeno prednostjo in zavezo glede državnih sredstev, tako da mora biti navedena prednost tesno povezana z ustrezajočim stroškom, ki bremeni državni proračun, ali z nastankom – na podlagi pravno zavezujočih obveznosti, ki jih je sprejela država – dovolj konkretnega gospodarskega tveganja za ta proračun.

66      Najprej, Splošno sodišče je sklenilo, da izjave od julija 2002 niso pomenile zaveze glede državnih sredstev, in zavrnilo predlog družb Bouygues za razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe, ker naj bi Komisija zavrnila opredelitev teh izjav kot državnih pomoči (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točke od 268 do 290). Splošno sodišče je do tega sklepa prišlo, potem ko je med drugim ugotovilo, da navedenih izjav, ker so odprte, nenatančne in pogojne, zlasti glede narave, obsega in pogojev morebitnega državnega posredovanja v korist družbe FT, in ob upoštevanju dejanskih okoliščin, v katerih so bile dane, ni mogoče enačiti z državnim poroštvom ali razlagati, kot da razkrivajo nepreklicno zavezo za natančno določeno finančno pomoč v korist družbe FT ali kot da izpostavljajo sredstva francoske države tveganju, ki sestoji iz prenosa takih sredstev.

67      Dalje, Splošno sodišče je posamično preučilo obvestilo z dne 4. decembra 2002 (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točke od 293 do 298). Menilo je, da ni dolžno preveriti, ali to obvestilo vsebuje dovolj natančno, trdno in nepogojno ter zato pravno zavezujočo zavezo, ki bi omogočala sklepanje o obstoju prenosa državnih sredstev, saj ne Komisija ne družbi Bouygues tega niso zatrjevale ali predložile upoštevnih dejstev in dokazov v zvezi s tem (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točke od 293 do 295).

68      Splošno sodišče je v točki 296 sodbe z dne 21. maja 2010, točka 58 zgoraj (EU:T:2010:216), dodalo, da bi prenos državnih sredstev, ki bi izhajal iz navedenega obvestila, vsekakor lahko ustrezal le prednosti odprtja kreditne linije v vrednosti 9 milijard EUR, ki je v njem izrecno omenjena. Vendar naj po eni strani Komisija v izpodbijani odločbi ne bi pravno zadostno opredelila take prednosti, po drugi pa naj bi bila ta prednost drugačna od prednosti, ki izhaja iz izjav od julija 2002, kot je bila opredeljena v tej odločbi. V točki 297 iste sodbe je Splošno sodišče pojasnilo, da zahteva po zvezi med opredeljeno prednostjo in prenosom državnih sredstev predpostavlja, da ta prednost ustreza enakemu strošku, ki bremeni državni proračun, nato pa je poudarilo, da v obravnavanem primeru, v katerem gre za zvezo med, po eni strani, prednostjo iz izpodbijane odločbe, ki izvira iz izjav od julija 2002, in po drugi zatrjevanim prenosom državnih sredstev, ki ga pomeni odprtje kreditne linije v višini 9 milijard EUR, kot je bilo načrtovano v obvestilu z dne 4. decembra 2002, ni tako.

69      Splošno sodišče je na podlagi tega v točki 298 sodbe z dne 21. maja 2010, točka 58 zgoraj (EU:T:2010:216), sklenilo, da Komisija ni dokazala, da obvestilo z dne 4. decembra 2002 vključuje prenos državnih sredstev.

70      Poleg tega je Splošno sodišče, kar zadeva ponudbo delničarskega posojila, v točki 299 sodbe z dne 21. maja 2010, točka 58 zgoraj (EU:T:2010:216), menilo, da ker Komisija ni zadostno dokazala prednosti, ki izvira iz te ponudbe, Splošno sodišče a fortiori ne more ugotoviti obstoja prenosa sredstev, ki naj bi bil povezan s to prednostjo.

71      Nazadnje, Splošno sodišče je v točkah od 302 do 309 sodbe z dne 21. maja 2010, točka 58 zgoraj (EU:T:2010:216), preverilo, ali je lahko Komisija kljub temu na podlagi celovite preučitve izjav od julija 2002 skupaj z obvestilom z dne 4. decembra 2002 in ponudbo delničarskega posojila sklepala, da je bilo merilo prenosa državnih sredstev v obravnavanem primeru izpolnjeno.

72      V zvezi s tem je Splošno sodišče v točkah 303 in 304 sodbe z dne 21. maja 2010, točka 58 zgoraj (EU:T:2010:216), ugotovilo, da izjave od julija 2002 niso vključevale pričakovanja posebne finančne podpore, podobne tisti iz decembra 2002, temveč so bile – v nasprotju z obvestilom z dne 4. decembra 2002 – odprte, nenatančne in pogojne glede narave, obsega in pogojev morebitnega prihodnjega posredovanja francoske države. Odločitev francoske države decembra 2002, da objavi in poda ponudbo delničarskega posojila, naj bi zato pomenila pomembno prekinitev zaporedja dogodkov, ki so privedli do refinanciranja družbe FT. Splošno sodišče je v točki 305 iste sodbe zavrnilo trditev Komisije, da je ponudba delničarskega posojila uresničitev predhodnih izjav francoske države.

73      Splošno sodišče je v točki 307 sodbe z dne 21. maja 2010, točka 58 zgoraj (EU:T:2010:216), tudi presodilo, da se Komisija ne more izogniti svoji nalogi opredelitve posebne prednosti, ki vključuje ustrezni prenos državnih sredstev. V točki 308 te sodbe je dodalo, da ob upoštevanju pomembne prekinitve pri zaporedju dogodkov in ravnanju francoskih organov decembra 2002 Komisija ni bila upravičena vzpostavljati povezave med morebitno zavezo glede državnih sredstev v tej fazi in prednostmi, podeljenimi s predhodnimi ukrepi, in sicer izjavami od julija 2002, toliko bolj, ker so bili ti ukrepi vsebinsko različni od ukrepov, sprejetih decembra 2002. Taka povezava med sestavnimi deli pojma pomoči, ko gre za različne dejanske elemente, nastale v različnih fazah, naj bi bila v nasprotju z zahtevo o povezanosti med prednostjo in prenosom državnih sredstev.

74      Iz tega je Splošno sodišče v točki 309 sodbe z dne 21. maja 2010, točka 58 zgoraj (EU:T:2010:216), sklepalo, da je Komisija sicer lahko upoštevala vse predhodne dogodke, ki so vplivali na končno odločitev francoske države decembra 2002, da bo družbo FT podprla s ponudbo delničarskega posojila, da bi opredelila prednost, vendar ji ni uspelo dokazati prenosa državnih sredstev, ki bi bil povezan s to prednostjo. Kot je menilo Splošno sodišče, okoliščina, da so izjave od julija 2002 in obvestilo z dne 4. decembra 2002 za družbo FT pomenili prednost, ki sestoji iz ponovne vzpostavitve zaupanja finančnih trgov in izboljšanja pogojev za refinanciranje družbe FT, za svojo protiutež nima ustreznega znižanja državnega proračuna ali dovolj konkretnega gospodarskega tveganja stroškov, ki bi bremenili ta proračun. Splošno sodišče je zlasti poudarilo, da je ta prednost drugačna od prednosti, ki jo lahko vključuje ponudba delničarskega posojila in ki v izpodbijani odločbi ni bila dovolj dokazana.

75      Zato je Splošno sodišče v točki 310 sodbe z dne 21. maja 2010, točka 58 zgoraj (EU:T:2010:216), razsodilo, da Komisija, s tem ko je menila, da ponudba delničarskega posojila v kontekstu izjav od julija 2002 vključuje podelitev prednosti družbi FT, ki naj bi izvirala iz prenosa državnih sredstev, ni pravilno rabila pojma državne pomoči v smislu člena 87(1) ES. Posledično je po eni strani sprejelo drugi del drugega tožbenega razloga in tretji tožbeni razlog Francoske republike in družbe FT, kolikor je bila v tem delu in tem tožbenem razlogu grajana uporaba pojma pomoči, po drugi pa je menilo, da ni treba preučiti prvega dela drugega tožbenega razloga niti tretjega tožbenega razloga Francoske republike in družbe FT, kolikor je bila v tem delu in tem tožbenem razlogu izpodbijana zakonitost Komisijine uporabe merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točki 311 in 312). Presodilo je tudi, da glede na to, da je treba člen 1 izpodbijane odločbe zaradi napačne uporabe prava in očitnih napak pri presoji ob uporabi člena 87(1) ES razglasiti za ničen, tudi ni treba preučiti prvega tožbenega razloga, ki sta ga navedli Francoska republika in družba FT, niti četrtega tožbenega razloga Francoske republike (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točka 313).

76      Na tretjem mestu, Splošno sodišče je preučilo in zavrnilo drugi tožbeni razlog, ki sta ga navedli družbi Bouygues v zadevi T‑450/04 ter se je nanašal na protislovno in nezadostno obrazložitev, ki je v nasprotju s členom 253 ES (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točke od 314 do 324).

77      Glede na vse navedeno, je Splošno sodišče člen 1 izpodbijane odločbe iz razlogov nezakonitosti, ki sta jih Francoska republika in družba FT navedli v drugem in tretjem tožbenem razlogu, razglasilo za ničen (zgoraj v točki 58 navedena sodba z dne 21. maja 2010, EU:T:2010:216, točka 326).

78      Nazadnje, Splošno sodišče je v točkah od 327 do 330 sodbe z dne 21. maja 2010, točka 58 zgoraj (EU:T:2010:216), razsodilo, da glede na to, da je bil člen 1 izpodbijane odločbe razglašen za ničen na podlagi tožbenih razlogov, ki sta jih Francoska republika in družba FT navedli v zadevah T‑425/04 in T‑444/04, so njuni predlogi ter predloga družb Bouygues v zadevi T‑450/04 in združenja AFORS v zadevi T‑456/04, naj se člen 2 te odločbe razglasi za ničen, postali brezpredmetni. Posledično je menilo, da o navedenih predlogih za razglasitev ničnosti ni več treba odločati.

2.     Predhodni postopek pred Sodiščem

79      Družbi Bouygues (C‑399/10 P) in Komisija (C‑401/10 P) so 4. oziroma 3. avgusta 2010 v sodnem tajništvu Sodišča vložile pritožbi zoper zgoraj v točki 58 navedeno sodbo z dne 21. maja 2010 (EU:T:2010:216).

80      S sklepoma z dne 28. februarja 2011 je predsednik Sodišča dovolil Zvezni republiki Nemčiji, da v teh dveh zadevah intervenira v podporo predlogom Francoske republike.

81      Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 8. septembra 2011 ti zadevi združil za ustni postopek in izdajo sodbe.

82      Sodišče je s sodbo, izdano v pritožbenem postopku, razveljavilo sodbo z dne 21. maja 2010, vrnilo zadeve T‑425/04, T‑444/04 in T‑450/04 Splošnemu sodišču, da odloči o tožbenih razlogih in predlogih, vloženih pri tem sodišču, o katerih se Sodišče ni izreklo, ter pridržalo odločitev o stroških.

83      Na prvem mestu, Sodišče je odločilo o pritožbah.

84      V tem okviru je Sodišče, prvič, preučilo prvi pritožbeni razlog družb Bouygues, ki se je nanašal na preozko razlago pojma državne pomoči, izkrivljenje francoskega prava in napako pri pravni opredelitvi dejstev, ki naj bi jih storilo Splošno sodišče, ko je zavrnilo njuno argumentacijo, s katero sta želeli dokazati, da je Komisija, ker ni hotela opredeliti izjav od julija 2002 kot državno pomoč, napačno uporabila pravo (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točke od 67 do 79).

85      V zvezi s tem je Sodišče v točki 76 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, ugotovilo, da v izpodbijani odločbi ni sprejeto stališče glede upravne pritožbe družb Bouygues z dne 22. januarja 2003 v delu, v katerem sta navedli, da izjave od julija 2002 pomenijo državno pomoč. Med drugim je poudarilo, da so bile te izjave upoštevane le glede na njihovo objektivno upoštevnost za presojo ponudbe delničarskega posojila in da jih je torej Komisija presojala le toliko, kolikor tvorijo okvir ugotovljene pomoči (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točke od 73 do 75).

86      Zato je Sodišče v točki 77 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, odločilo, da je Splošno sodišče, s tem ko je v točkah 128 in 131 sodbe z dne 21. maja 2010 presodilo, da člen 1 izpodbijane odločbe vsebuje zavrnitev Komisije, da izjave od julija 2002 opredeli kot državno pomoč, napačno uporabilo pravo. Tega, da Komisija po pritožbi družb Bouygues ni sprejela stališča glede opredelitve teh izjav kot državnih pomoči, namreč ni mogoče enačiti z odločbo o zavrnitvi zahtevka teh pritožnic.

87      Sodišče je v točki 78 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, sklenilo, da je Splošno sodišče tako opravilo presojo vprašanj, o katerih se Komisija še ni izrekla, in je tako pomešalo različne faze upravnega in sodnega postopka, kar ni v skladu s sistemom delitve pristojnosti med Komisijo in Sodiščem, pravnimi sredstvi, ki jih določa PDEU, ter zahtevami učinkovitega izvajanja sodne oblasti. Posledično je Sodišče v točki 79 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, presodilo, da je prvi pritožbeni razlog družb Bouygues brezpredmeten.

88      Drugič, Sodišče je skupaj preučilo prvi del drugega pritožbenega razloga družb Bouygues in prvi del drugega pritožbenega razloga Komisije, ki sta se nanašala na napačno uporabo prava v zvezi z opredelitvijo obvestila z dne 4. decembra 2002 in ponudbe delničarskega posojila, obravnavanih skupaj, kot državne pomoči. Te stranke so Splošnemu sodišču v bistvu očitale, da je napačno uporabilo pravo, ker je za ugotovitev obstoja državne pomoči zahtevalo tesno povezavo med prednostjo, ki jo je treba opredeliti posebej za obvestilo z dne 4. decembra 2002 in posebej za ponudbo delničarskega posojila, ter zavezo glede državnih sredstev, ki je enakovredna in v skladu z eno ali drugo tako opredeljeno prednostjo.

89      V točki 97 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, je Sodišče navedlo, da je Splošno sodišče po eni strani presodilo, da je bila Komisija za vsak poseg države posebej dolžna preučiti, ali je pomenil podelitev posebne prednosti iz državnih sredstev, in po drugi, da zgolj zmanjšanje državnega proračuna ali dovolj konkretno gospodarsko tveganje za bremenitev tega proračuna, ki je ozko povezano in v skladu s tako opredeljeno prednostjo, izpolnjuje pogoj glede financiranja iz državnih sredstev v smislu člena 87(1) ES.

90      Najprej je Sodišče preizkusilo prvo izmed presoj Splošnega sodišča, navedenih v točki 89 zgoraj (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točke od 98 do 105). V zvezi s tem je Sodišče med drugim navedlo, da ker so državni posegi različnih oblik in jih je treba analizirati glede na njihove učinke, ni mogoče izključiti, da je treba več zaporednih posegov države za namene člena 87(1) ES šteti za samo en poseg (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 103). Kot je menilo Sodišče, je tako lahko zlasti, kadar med zaporednimi posegi – med drugim z vidika njihovega časovnega razporeda, njihovega namena in položaja podjetja ob teh posegih – obstaja tako tesna povezava, da jih ni mogoče ločiti (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 104). Sodišče je iz tega sklepalo, da je Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da je treba ugotoviti zmanjšanje državnega proračuna ali dovolj konkretno gospodarsko tveganje za bremenitev tega proračuna, ki je ozko povezano in v skladu ali izravnano s posebno prednostjo, ki bi izvirala bodisi iz obvestila z dne 4. decembra 2002 bodisi iz ponudbe delničarskega posojila, napačno uporabilo pravo, ker je uporabilo merilo, ki je po naravi tako, da že na začetku izključuje, da bi bilo mogoče te posege države glede na povezavo med njimi in njihove učinke šteti za samo en poseg (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 105).

91      Nato je Sodišče preizkusilo drugo izmed presoj Splošnega sodišča, navedenih v točki 89 zgoraj (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točke od 106 do 110). V zvezi s tem je Sodišče v bistvu navedlo, da mora Komisija za ugotovitev obstoja državne pomoči sicer dokazati dovolj neposredno povezavo med prednostjo, dodeljeno prejemniku, na eni strani in zmanjšanjem državnega proračuna ali dovolj konkretnim gospodarskim tveganjem za bremenitev tega proračuna na drugi, vendar pa ni nujno, da je takšno zmanjšanje ali tako tveganje ustrezalo ali bilo enakovredno navedeni prednosti, niti da je ta prednost izravnana s takšnim zmanjšanjem ali takim tveganjem, niti da je enake narave kot zaveza glede državnih sredstev, iz katere izvira (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točki 109 in 110).

92      Tako je Sodišče v točki 111 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, ugotovilo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo tako pri nadzoru tega, kako je Komisija opredelila poseg države, s katerim se podeljuje državno pomoč, kot pri preučitvi povezave med opredeljeno prednostjo in zavezo glede državnih sredstev, ki jo je ugotovila. Zato je Sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo ob poudarku, da drugih pritožbenih razlogov ni treba preučiti (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točki 113 in 114).

93      Na drugem mestu, Sodišče je menilo, da razpolaga z zadostnimi dokazi, da po eni strani dokončno odloči o predlogu za razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe, ker naj bi Komisija zavrnila opredelitev izjav od julija 2002 kot državnih pomoči, v zadevi T‑450/04, in po drugi o drugem delu drugega tožbenega razloga in tretjem tožbenem razlogu, ki sta ju navedli Francoska republika in družba FT v podporo njunima tožbama v zadevah T‑425/04 in T‑444/04, kar zadeva njuno usmerjenost zoper ugotovitev v izpodbijani odločbi glede obstoja prednosti, ki naj bi jo francoska država podelila družbi FT (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točke od 116 do 142).

94      Glede prvega vidika je Sodišče v točki 118 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, presodilo, da so tožbeni razlogi v zadevi T‑450/04, ki se nanašajo na razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe, brezpredmetni, ker naj bi Komisija zavrnila opredelitev izjav od julija 2002 kot državnih pomoči.

95      Glede drugega vidika je Sodišče, prvič, v točki 126 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, poudarilo, da je zlasti iz točk 188 in 189 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da Komisija svoje ugotovitve obstoja državne pomoči ni oprla na zavezo, ki naj bi jo francoska država sprejela z izjavo z dne 12. julija 2002.

96      Drugič, Sodišče je v točki 129 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, iz nekaterih odlomkov iz točk 194 in 196 obrazložitve izpodbijane odločbe sklepalo, da je Komisija presodila, da sta obvestilo z dne 4. decembra 2002 in ponudba delničarskega posojila, gledano skupaj, podelila prednost, ki vsebuje zavezo glede državnih sredstev v smislu člena 87(1) ES. Nato je Sodišče v točkah 130 in 131 te sodbe ob sklicevanju na točki 103 in 104 iste sodbe razsodilo, da je Komisija ravnala pravilno, ko je ta ukrepa preučila skupaj, ker je očitno, da prvega ukrepa ni mogoče ločiti od drugega.

97      Tretjič, Sodišče je v točkah od 132 do 136 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, odločilo, da je Komisija pravilno presodila, da je ponudba delničarskega posojila, objavljena in priglašena 4. decembra 2002, družbi FT podelila prednost v smislu člena 87(1) ES, ker ji je omogočila zvišanje finančnih sredstev in zagotovitev trgu, da je plačilno sposobna. Kar zadeva pogoj v zvezi z zavezo glede državnih sredstev, je Sodišče v točki 137 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, ugotovilo, da se ponudba delničarskega posojila nanaša na odprtje kreditne linije v višini 9 milijard EUR in da družba FT sicer res ni podpisala pogodbe o posojilu, ki ji je bila poslana, vendar bi jo lahko podpisala kadar koli in si tako pridobila pravico do takojšnjega izplačila te vsote. Sodišče je v točki 138 iste sodbe navedlo, da je Komisija v izpodbijani odločbi poudarila, da je družba FT 5. decembra 2002 v predstavitvi za vlagatelje „kreditno linijo“ francoske države opisala kot takoj razpoložljivo, da je istega dne agencija S & P objavila, da bo francoska država takoj dodelila delničarsko posojilo, da je bilo francoskemu odboru za finance državnega zbora sporočeno, da je bilo delničarsko posojilo „že dano na razpolago družbi FT“, in da je agencija Moody’s 9. decembra 2002 objavila, da je potrjeno, da je bila „kreditna linija v višini 9 milijard EUR vzpostavljena“. V točki 139 navedene sodbe je Sodišče sklenilo, da je glede na morebiten dodatni strošek v višini 9 milijard EUR za državna sredstva Komisija pravilno ugotovila, da je bila zgoraj navedena prednost podeljena iz državnih sredstev v smislu člena 87(1) ES.

98      Nazadnje, Sodišče je v točkah 140 in 141 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, ugotovilo, da stanje postopka ne dovoljuje odločitve glede drugega in tretjega tožbenega razloga Francoske republike in družbe FT, ker sta ta razloga usmerjena zoper to, da Komisija uporabi merilo dobro poučenega zasebnega vlagatelja. Menilo je, da enako velja za prvi tožbeni razlog, s katerim sta Francoska republika in družba FT zatrjevali bistveno kršitev postopka in kršitev pravice do obrambe, ter za četrti tožbeni razlog Francoske republike, ki se je nanašal na neobstoj obrazložitve, ter tako tudi za predlog družb Bouygues za razglasitev ničnosti člena 2 izpodbijane odločbe. Zato je Sodišče v točki 142 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, odločilo, da se zadeve T‑425/04, T‑444/04 in T‑450/04 vrnejo Splošnemu sodišču, da odloči o navedenem delu in navedenih razlogih ter o predlogu, vloženem pri tem sodišču, o katerem se Sodišče ni izreklo.

 Postopek in predlogi strank po vrnitvi v razsojanje

99      Po sodbi, izdani v pritožbenem postopku, so bile zadeve T‑425/04 RENV, T‑444/04 RENV in T‑450/04 RENV dodeljene prvemu razširjenemu senatu Splošnega sodišča.

100    V skladu s členom 119(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991 so Francoska republika 31. maja 2013 v zadevi T‑425/04 RENV, družba FT istega dne v zadevi T‑444/04 RENV, Komisija pa 17. julija 2013 v obeh navedenih zadevah vložile pisna stališča. Zvezna republika Nemčija se je odpovedala vložitvi pisnih stališč v teh zadevah.

101    Družba FT je z dopisom z dne 22. julija 2013 Splošno sodišče obvestila, da je 1. julija 2013 spremenila svojo firmo in postala družba Orange.

102    Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v četrti senat Splošnega sodišča, zadeve T‑425/04 RENV, T‑444/04 RENV in T‑450/04 RENV pa so bile predodeljene četrtemu razširjenemu senatu Splošnega sodišča.

103    Ker je bil sodnik poročevalec zadržan, je predsednik Splošnega sodišča predodelil zadevo drugemu sodniku poročevalcu in zgoraj navedene zadeve so bile predodeljene šestemu razširjenemu senatu Splošnega sodišča.

104    S sklepom predsednika šestega razširjenega senata Splošnega sodišča z dne 27. junija 2014 sta bili po eni strani družbi Bouygues izbrisani iz zadeve T‑444/04 RENV kot intervenientki v podporo predlogom Komisije, po drugi pa je bila zadeva T‑450/04 RENV izbrisana iz vpisnika Splošnega sodišča, ker sta ti družbi umaknili intervencijo in tožbo.

105    S sklepom predsednika šestega razširjenega senata Splošnega sodišča z dne 15. julija 2014 sta bili zadevi T‑425/04 RENV in T‑444/04 RENV združeni za ustni postopek in izdajo sodbe.

106    Splošno sodišče (šesti razširjeni senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek. V okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika z dne 2. maja 1991 je pozvalo Francosko republiko in Komisijo, naj pisno odgovorita na nekatera vprašanja, kar sta ti storili v predpisanem roku.

107    Zvezna republika Nemčija je z dopisom z dne 8. avgusta 2014 Splošno sodišče obvestila, da ne bo navzoča na obravnavi.

108    Stranke so na obravnavi 24. septembra 2014 ustno podale navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

109    Francoska republika v zadevi T‑425/04 RENV ob podpori Zvezne republike Nemčije Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo v celoti razglasi za nično;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

110    Komisija v zadevi T‑425/04 RENV Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        Francoski republiki naloži plačilo stroškov.

111    Družba FT v zadevi T‑444/04 RENV Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razglasi za nično;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

112    Komisija v zadevi T‑444/04 RENV Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        družbi FT naloži plačilo stroškov.

113    Komisija je na obravnavi Splošnemu sodišču predlagala tudi, naj tožbo v zadevi T‑444/04 RENV zavrže kot nedopustno.

 Pravo

1.     Dopustnost tožbe v zadevi T‑444/04 RENV

114    Komisija se je na obravnavi sklicevala na nedopustnost tožbe, ki jo je družba FT vložila v zadevi T‑444/04 RENV, zaradi neobstoja pravnega interesa. Trdila je, da po umiku tožbe družb Bouygues in nevrnitvi zadeve T‑456/04 v razsojanje Splošnemu sodišču s sodbo, izdano v pritožbenem postopku, člen 2 izpodbijane odločbe ni več predmet predlogov za razglasitev ničnosti ter da zato za družbo FT ni več konkretnega, obstoječega in dejanskega tveganja, da bi ji bilo naloženo vračilo zadevne pomoči.

115    Najprej, opozoriti je treba, da je v nasprotju z zatrjevanjem Komisije člen 2 izpodbijane odločbe še vedno predmet predlogov za razglasitev ničnosti, in sicer tako predloga Francoske republike kot predloga družbe FT, ki želita doseči razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v celoti. Ta predlog za razglasitev ničnosti člena 2 izpodbijane odločbe bo sicer preučen v točkah od 264 do 270 spodaj.

116    Dalje, glede predloga družbe FT za razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe je treba spomniti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso pravni interes obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar predpostavlja, da ima lahko stranka, ki je vložila tožbo, zaradi izida tožbe korist (sodba z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, ZOdl., EU:C:2007:322, točka 42, in sklep z dne 7. decembra 2011, Fellah/Svet, T‑255/11, EU:T:2011:718, točka 12).

117    V obravnavanem primeru je treba po eni strani poudariti, da ima člen 1 izpodbijane odločbe zavezujoče pravne učinke za družbo FT, ker je ta edina upravičenka do ukrepa pomoči, ki je v tem členu razglašen za nezdružljiv s skupnim trgom.

118    Po drugi strani je treba ugotoviti, da bi – neodvisno od vprašanja, ali je družba FT še vedno izpostavljena kakršnemu koli tveganju, da bi morala vrniti zadevno pomoč, ali ne – razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe na podlagi tožbenih razlogov, na katere se sklicuje ta družba, povzročila, da bi bila ugotovitev nezakonitosti tega ukrepa pomoči, ki je individualen ukrep v korist te družbe, nična, kar bi bila pravna posledica, ki bi spremenila njen pravni položaj in ji prinesla korist.

119    Vsekakor iz sodne prakse izhaja, da lahko tožeča stranka ohrani interes, da predlaga razglasitev ničnosti akta institucije, prvič, da bi tako preprečila to, da bi se domnevna nezakonitost v takem aktu ponovila v prihodnosti (glej sodbo z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, ZOdl., EU:C:2007:322, točka 50 in navedena sodna praksa), in drugič, da bi dosegla, da sodišče Unije ugotovi nezakonitost, storjeno v zvezi z njo, tako da je taka ugotovitev lahko podlaga za morebitno odškodninsko tožbo za ustrezno povrnitev škode, ki jo je povzročil izpodbijani akt (glej v tem smislu sodbi z dne 5. marca 1980, Könecke Fleischwarenfabrik/Komisija, 76/79, Recueil, EU:C:1980:68, točki 8 in 9, ter z dne 31. marca 1998, Francija in drugi/Komisija, C‑68/94 in C‑30/95, Recueil, EU:C:1998:148, točka 74).

120    Iz navedenih preudarkov sledi, da ima družba FT še naprej obstoječ in dejanski interes za razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe. Zato je treba zavrniti razlog za nedopustnost, ki ga je Komisija na obravnavi navedla zoper tožbo, ki jo je vložila ta družba.

2.     Predlog za razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe

 Uvodne ugotovitve

121    Francoska republika je v zadevi T‑425/04 v utemeljitev svoje tožbe navedla štiri tožbene razloge, vse usmerjene zoper člen 1 izpodbijane odločbe, in sicer, prvič, bistveno kršitev postopka in kršitev pravice do obrambe, drugič, napačno uporabo prava glede pojma pomoči v smislu člena 87(1) ES in natančneje glede merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja, tretjič, očitne napake pri presoji vsebine ali zatrjevanih učinkov izjav od julija 2002 ter, četrtič, pomanjkljivo obrazložitev v smislu člena 253 ES. Francoska republika v pisnih stališčih z dne 31. maja 2013 navaja, da ohranja prvi in četrti tožbeni razlog v celoti, drugi in tretji tožbeni razlog pa v delu, v katerem se nanašata na uporabo merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja.

122    Družba FT je v zadevi T‑444/04 v utemeljitev svoje tožbe navedla tri tožbene razloge, ki so prav tako vsi usmerjeni zoper člen 1 izpodbijane odločbe in se v bistvu ujemajo s prvimi tremi tožbenimi razlogi, ki jih je navedla Francoska republika v zadevi T‑425/04. Družba FT v pisnih stališčih z dne 31. maja 2013 navaja, da ohranja prvi tožbeni razlog v celoti, drugi in tretji tožbeni razlog pa v delu, v katerem se nanašata na uporabo merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja.

123    Francoska republika in družba FT vsaka v svojih pisnih stališčih z dne 31. maja 2013 ter Komisija v pisnih stališčih z dne 17. julija 2013 glede tako opredeljenih tožbenih razlogov napotujejo na trditve, ki so jih navedle v svojih pisanjih v zadevah T‑425/04 in T‑444/04, ter podajajo nekatere dodatne trditve ob upoštevanju ugotovitev Sodišča v sodbi, izdani v pritožbenem postopku.

124    Po mnenju Splošnega sodišča je primerno najprej preučiti prvi tožbeni razlog, nato pa skupaj drugi in tretji tožbeni razlog, ker se zadnjenavedena razloga oba navezujeta na uporabo merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja.

 Prvi tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka in kršitev pravice do obrambe

125    Prvi tožbeni razlog, ki sta ga navedli Francoska republika in družba FT, vsebuje dva dela, ki se nanašata na, prvič, bistveno kršitev postopka in, drugič, kršitev pravice do obrambe.

 Bistvena kršitev postopka

–       Trditve strank

126    Francoska republika in družba FT Komisiji očitata, da je storila bistveno kršitev postopka, ker ni razširila formalnega postopka preiskave, da bi vanj vključila izjavo z dne 12. julija 2002. Zatrjujeta, da ta izjava ni bila zajeta v odločbi o začetku postopka, čeprav gre, kot je razvidno iz točk od 192 do 230 obrazložitve izpodbijane odločbe, za „osrednjo točko“ v dokazovanju obstoja domnevne državne pomoči v obravnavanem primeru ter torej za „bistveno dejansko in pravno vprašanje“ v smislu člena 6(1) Uredbe št. 659/1999.

127    Francoska republika dodaja, da se Komisija ne more sklicevati na to, da so francoski organi obširno komentirali pripombe tretjih zainteresiranih strank in poročilo z dne 28. aprila 2004, ki so se nanašali na izjavo z dne 12. julija 2002, ker take pripombe in tako poročilo ne morejo razširiti obsega postopka, ki ga začne Komisija, in te institucije odvezati formalne razširitve postopka.

128    Francoska republika tudi trdi, da če bi francoski organi lahko predstavili svoje stališče glede izjave z dne 12. julija 2002, bi Komisija morala to stališče upoštevati v izpodbijani odločbi, ki bi bila posledično lahko drugačna.

129    Komisija zavrača trditve Francoske republike in družbe FT. V bistvu trdi, da je v obravnavanem primeru upoštevala postopkovna pravila iz Uredbe št. 659/1999.

–       Presoja Splošnega sodišča

130    Opozoriti je treba, da mora Komisija začeti formalni postopek preiskave, ki določa informiranje zainteresiranih strank, če ima po predhodni preučitvi resne dvome o združljivosti zadevnega ukrepa s skupnim trgom. Iz tega izhaja, da Komisija v obvestilu v zvezi z začetkom tega postopka ne more biti zavezana k predložitvi dokončne analize zadevne pomoči. Vendar pa mora zadostno opredeliti okvir preiskave, da ne bi pravica zainteresiranih strank, da predložijo pripombe, izgubila pomena (sodba z dne 31. maja 2006, Kuwait Petroleum (Nederland)/Komisija, T‑354/99, ZOdl., EU:T:2006:137, točka 85).

131    Odločba o začetku formalnega postopka preiskave mora zainteresiranim strankam tako omogočiti, da učinkovito sodelujejo v tem postopku, v katerem lahko podajajo svoje utemeljitve. Za to zadostuje, da so zainteresirane stranke seznanjene z razlogovanjem, na podlagi katerega je Komisija začasno ugotovila, da je lahko zadevni ukrep nova pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom (sodbi z dne 30. aprila 2002, Government of Gibraltar/Komisija, T‑195/01 in T‑207/01, Recueil, EU:T:2002:111, točka 138, in z dne 23. oktobra 2002, Diputación Foral de Guipúzcoa/Komisija, T‑269/99, T‑271/99 in T‑272/99, Recueil, EU:T:2002:258, točka 105).

132    Tako iz uvodne izjave 8 Uredbe št. 659/1999 in člena 6(1) te uredbe izhaja, da mora odločba o začetku formalnega postopka preiskave vsebovati povzetek bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj, vključevati predhodno presojo o značaju pomoči zadevnega ukrepa ter izpostavljati dvome o njegovi združljivosti s skupnim trgom, da lahko zadevna država članica in druge zainteresirane stranke primerno predložijo pripombe ter s tem Komisiji zagotovijo vse podatke, ki jih potrebuje za presojanje združljivosti pomoči s skupnim trgom.

133    V teh okoliščinah je treba izraz „bistvena dejanska in pravna vprašanja“, uporabljen v členu 6(1) Uredbe št. 659/1999, razumeti tako, da se nanaša na bistvene elemente, na podlagi katerih Komisija v tej fazi postopka meni, da lahko zadevni ukrep pomeni pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom.

134    Poleg tega, ker je namen formalnega postopka preiskave Komisiji omogočiti, da poglobi in razjasni vprašanja iz odločbe o začetku tega postopka, zlasti tako, da zbere pripombe zadevne države članice in drugih zainteresiranih strank, se lahko zgodi, da Komisija med navedenim postopkom pridobi nove informacije ali da se njeno mnenje spremeni. V zvezi s tem je treba spomniti, da so v skladu s sodno prakso lahko v končni odločbi Komisije neskladja z odločbo o začetku formalnega postopka preiskave, ki pa ne vplivajo na veljavnost te končne odločbe (sodba z dne 4. marca 2009, Italija/Komisija, T‑424/05, EU:T:2009:49, točka 69). Kljub temu – in čeprav v besedilih, s katerimi je urejen postopek v zvezi z državnimi pomočmi, možnost sprejetja odločbe o popravku in razširitvi odprtega postopka ni izrecno določena – je bilo v sodni praksi priznano, da mora imeti Komisija, če po sprejetju odločbe o začetku formalnega postopka preiskave ugotovi, da ta odločba temelji bodisi na nepopolnih dejstvih bodisi na napačni pravni opredelitvi teh dejstev, možnost prilagoditi svoje stališče s sprejetjem odločbe o popravku (sodba z dne 20. septembra 2011, Regione autonoma della Sardegna in drugi/Komisija, T‑394/08, T‑408/08, T‑453/08 in T‑454/08, ZOdl., EU:T:2011:493, točke od 69 do 72). Vendar taka odločba ne bi bila utemeljena, če okvir preiskave, opredeljen v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave, ne bi bil občutno spremenjen ali če bi dejanski in pravni elementi, ki so podlaga za razlogovanje Komisije, ostali v bistvenem isti.

135    V obravnavanem primeru ob upoštevanju zlasti člena 1 izpodbijane odločbe, točk od 185 do 230 obrazložitve te odločbe ter presoje, ki jo bo Splošno sodišče opravilo v nadaljevanju med skupno preučitvijo drugega in tretjega tožbenega razloga, ne more biti sporno, da so imele izjave od julija 2002 in še posebej izjava z dne 12. julija 2002 – čeprav jih je Komisija upoštevala le kot elemente, ki tvorijo okvir ponudbe delničarskega posojila, ki je bila objavljena in priglašena 4. decembra 2002 – bistveno vlogo pri opredelitvi tega ukrepa kot nezakonite pomoči.

136    Zato je treba šteti, kot pravilno trdita Francoska republika in družba FT, da je izjava z dne 12. julija 2002 brez dvoma „bistveno dejansko in pravno vprašanje“ v smislu člena 6(1) Uredbe št. 659/1999 ter da jo je bilo treba zato omeniti v odločbi o začetku postopka.

137    Vendar je treba ugotoviti, da ta del prvega tožbenega razloga ni podprt z dejstvi. Odločba o začetku postopka se namreč jedrnato, toda zadostno sklicuje na izjave od julija 2002, vključno z izjavo z dne 12. julija 2002, in na njihovo vlogo v razlogovanju Komisije.

138    Tako je Komisija v točki 70 obrazložitve odločbe o začetku postopka navedla splošno trditev, da „za [zavezo glede] državnih sredstev lahko razumemo že obvestilo […] države, da se [bo zavezala, če je] ta [za]veza nepreklicna in [ima učinek pričakovanja] in zaupanja na trgu, kar se odraža s povišanjem vrednosti delnic podjetja FT in s pozitivnim odzivom [bonitetnih] agenci[j]“. V isti točki je Komisija to splošno trditev natančneje navezala na dejstva, ki jih je vsebovala priglasitev francoskih organov in so se nanašala samo na ukrepe iz decembra 2002, z navedbo, da „[z]aradi obvestila o [zavezi francoske] države, skupaj z očitnim [dajanjem] zneska [posojila na razpolago], Komisija poudarja, da bi pomoč lahko obravnavali kot dodeljeno še pred podpisom morebitnega dogovora med podjetjem[a] FT in ERAP o [dajanju] kreditne linije [na razpolago]“.

139    Res je – kot pravilno opozarjata Francoska republika in družba FT – da gre pri zadnjenavedenem obvestilu za obvestilo z dne 4. decembra 2002. Vendar je iz opombe 40 odločbe o začetku postopka, na katero napotuje točka 70 obrazložitve te odločbe, razvidno, da je bilo verjetno, da bo Komisija v svojo analizo vključila izjave od julija 2002 in zlasti izjavo z dne 12. julija 2002. V tej opombi je namreč poudarjeno, da „je bil od meseca julija 2002 in še posebej od meseca septembra 2002 naprej trg že [pomirjen zaradi] podpor[e francoske države] v korist podjetja FT“. V istem smislu je treba opozoriti, da je Komisija v opombi 39 odločbe o začetku postopka ponazorila učinek pričakovanja in zaupanja na trgu, omenjen zgoraj v točki 138, s citiranjem med drugim izjave bonitetne agencije S & P, v skladu s katero je „[o]d julija 2002 [ta] agencija [nakazovala], da je pričakovana podpora od delničarja s 56 % podjetja FT, francoske vlade, dejavnik, ki verjetno [ohranja bonitetno oceno skupine na stopnji varnih naložb]“.

140    Poleg tega se je Komisija v točkah od 83 do 85 obrazložitve odločbe o začetku postopka v okviru analize obstoja prednosti, ki naj je družba FT ne bi dobila v skladu z običajnimi tržnimi pogoji, sklicevala ne le na dano ponudbo delničarskega posojila, ampak tudi na obvestilo, objavljeno pred to ponudbo, preden je v opombi 48 te odločbe navedla, da so „[ž]e v preteklosti […] imele izjave francoskih organov, v katerih so ti namigovali na svojo udeležbo pri dokapitalizaciji, pozitiven učinek na trg, ker se je izboljšala napoved ocene družbe FT“.

141    Iz teh različnih ugotovitev je treba sklepati, da se odločba o začetku postopka zadostno sklicuje na izjave od julija 2002, vključno z izjavo z dne 12. julija 2002, in da vsebuje bistvene elemente, na podlagi katerih je mogoče razumeti, da se Komisija za namene svoje analize ne bo omejila na ukrepe, ki so ji bili priglašeni 4. decembra 2002, temveč da bo lahko te ukrepe presodila skupaj z dogodki, ki so nastopili pred njimi. Glede zadnjenavedenega je v odločbi o začetku postopka dovolj jasno in natančno omenjena zlasti strategija francoske države, v okviru katere je ta od julija 2002 javno napovedovala svojo podporo družbi FT s ciljem ponovno pridobiti zaupanje trgov in zagotoviti ohranitev bonitetne ocene te družbe. Tako je iz odločbe o začetku postopka razvidno, da je Komisija nameravala podrobneje preučiti natančno vlogo in učinek predhodnih izjav in obvestil francoske vlade.

142    Zato je treba šteti, da je odločba o začetku postopka Francoski republiki in družbi FT omogočila, da se dovolj seznanita z upoštevnim okvirom preiskave in razlogovanjem, na podlagi katerega je Komisija menila, da lahko zadevni ukrepi pomenijo pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom, ter da primerno predložita pripombe v formalnem postopku preiskave.

143    Kot bo podrobneje razloženo v nadaljevanju v okviru preučitve drugega dela tega tožbenega razloga, je bilo vprašanje pravnih in gospodarskih posledic izjav od julija 2002 vsekakor predmet obširne razprave in tako Francoska republika kot družba FT sta lahko konkretno in celovito predstavili svoje stališče o njem. Zato bi bilo treba tudi v primeru, da bi se štelo, da se odločba o začetku postopka ne sklicuje dovolj na izjavo z dne 12. julija 2002 ter da Komisija ni ravnala zakonito, s tem ko ni sprejela odločbe o popravku in razširitvi formalnega postopka preiskave, ugotoviti, da je bila pravica teh strank do zaslišanja in do sodelovanja v postopku spoštovana.

144    Posledično je treba prvi del prvega tožbenega razloga, ki sta ga navedli Francoska republika in družba FT, zavrniti kot neutemeljen.

 Kršitev pravice do obrambe

–       Trditve strank

145    Francoska republika in družba FT trdita, da je Komisija kršila njuno pravico do obrambe, ker jima v nobeni fazi upravnega postopka ni omogočila, da bi primerno predstavili svoje stališče glede inovativnega pristopa, na podlagi katerega je v obravnavanem primeru ugotovila obstoj državne pomoči in v okviru katerega se je oprla na izjavo z dne 12. julija 2002, da bi kot državno pomoč opredelila ukrepe, priglašene decembra 2002. Komisija naj bi se namreč šele v izpodbijani odločbi prvič odločila za ta pristop. Zato naj Francoska republika in družba FT pred sprejetjem te odločbe ne bi mogli podati pripomb o pravnih in gospodarskih posledicah izjave iz julija 2002 za opredelitev ponudbe delničarskega posojila z vidika pravil s področja državnih pomoči.

146    Francoska republika meni, da se Komisija ne more sklicevati na to, da so se lahko francoski organi izrekli o pripombah tretjih zainteresiranih strank ter o poročilih z dne 22. marca in 28. aprila 2004, ki so se večinoma nanašali na pravno naravo izjave z dne 12. julija 2002 in njene učinke na trgu, da bi ugotovila, da je bila pravica te države članice do obrambe v celoti spoštovana, saj trditve tretjih zainteresiranih strank in strokovnjakov zavezujejo le njih same. V istem smislu Francoska republika in družba FT poudarjata, da so bile pripombe, ki sta jih predložili v upravnem postopku glede pripomb tretjih zainteresiranih strank in glede teh dveh poročil, namenjene le izpodbijanju teze, v skladu s katero navedena izjava pomeni državno pomoč.

147    Poleg tega Francoska republika znova zatrjuje, da bi morala Komisija razširiti formalni postopek preiskave, da bi vanj vključila izjavo z dne 12. julija 2002. Komisija naj bi morala francoskim organom vsaj poslati dopis, da bi jih obvestila o zadevnem inovativnem pristopu in jih pozvala, naj predložilo pripombe v zvezi s tem.

148    Nazadnje, Francoska republika in družba FT trdita, da če bi jima bila dana možnost primerno predstaviti svoje stališče glede izjave z dne 12. julija 2002 in inovativnega pristopa Komisije, bi morala ta upoštevati to stališče v izpodbijani odločbi, ki bi bila zagotovo drugačna. Iz točke 263 obrazložitve izpodbijane odločbe naj bi bilo namreč razvidno, da bi Komisija, če navedene izjave ne bi mogla upoštevati v analizi priglašenih ukrepov, ugotovila neobstoj državne pomoči.

149    Komisija zavrača trditve Francoske republike in družbe FT.

–       Presoja Splošnega sodišča

150    Uvodoma je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso spoštovanje pravice do obrambe v vsakem postopku, ki se uvede zoper osebo in lahko pripelje do sprejetja akta, ki posega v položaj te osebe, temeljno načelo prava Unije in mora biti zagotovljeno, tudi če ni posebnih predpisov (sodbi z dne 10. julija 1986, Belgija/Komisija, 234/84, Recueil, EU:C:1986:302, točka 27, in z dne 30. marca 2000, Kish Glass/Komisija, T‑65/96, Recueil, EU:T:2000:93, točka 32).

151    Prvič, preveriti je treba, ali je bila kršena pravica Francoske republike do obrambe.

152    V skladu z ustaljeno sodno prakso spoštovanje pravice do obrambe v okviru formalnega postopka preiskave na podlagi člena 88(2) ES zahteva, da se zadevni državi članici omogoči, da primerno sporoči svoje stališče o resničnosti in ustreznosti zatrjevanih dejstev in okoliščin in o dokumentih, ki jih je pridobila Komisija v podporo svojemu zatrjevanju glede obstoja kršitve prava Unije, ter o pripombah, ki so jih v skladu s členom 88(2) ES predstavile tretje zainteresirane stranke. Če pa država članica ni imela možnosti dati pripomb k tem ugotovitvam, jih Komisija ne more uporabiti v svoji odločbi proti tej državi (glej sodbo z dne 15. novembra 2011, Komisija in Španija/Government of Gibraltar in Združeno kraljestvo, C‑106/09 P in C‑107/09 P, ZOdl., EU:C:2011:732, točka 165 in navedena sodna praksa).

153    Ugotoviti je treba, da je iz spisa razvidno, da je Francoska republika izdatno predstavila svoje stališče o resničnosti in ustreznosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o pripombah, ki so jih predložile tretje zainteresirane stranke, tako da so bile obveznosti, ki izhajajo iz zgoraj v točki 152 navedene sodne prakse, v celoti upoštevane.

154    Kar natančneje zadeva izjavo z dne 12. julija 2002, je treba poleg tega, da se odločba o začetku postopka dovolj sklicuje nanjo (glej točke od 130 do 142 zgoraj), ugotoviti, da je Francoska republika prejela in v vlogi z dne 10. junija 2004 obširno komentirala poročili zunanjih svetovalcev Komisije z dne 22. marca in 28. aprila 2004, ki sta se v skladu s pooblastilom, ki ga je tem svetovalcem dala Komisija, nanašali prav na pravno naravo izjav od julija 2002 in še posebej izjave z dne 12. julija 2002 ter na učinke teh izjav na trgu.

155    Francoska republika je že pred tem, in sicer v vlogi z dne 29. julija 2003, podala pripombe zlasti o pripombah družb Bouygues z dne 11. aprila 2003, ki so vsebovale tudi obširne preudarke o pravnih in gospodarskih posledicah izjav od julija 2002, vključno z izjavo z dne 12. julija 2002.

156    Prav tako se je Francoska republika – kot je potrdila v odgovoru na vprašanje, ki ji ga je Splošno sodišče postavilo na obravnavi 24. septembra 2014 – o posledicah, ki jih je treba pripisati izjavam od julija 2002, izrazila na dveh sestankih s službami Komisije 16. in 23. junija 2004.

157    Poleg tega se Francoska republika ne more učinkovito sklicevati na to, da je bila v poročilu z dne 28. aprila 2004 in pripombah nekaterih zainteresiranih strank osrednja teza ta, da izjava z dne 12. julija 2002 pomeni državno pomoč, saj ta okoliščina dejansko samo potrjuje, da je bilo vprašanje pravnih in gospodarskih posledic te izjave predmet razprave ter da ga je želela Komisija razjasniti.

158    Nič bolj se ne more Francoska republika opirati na to, da Komisije ne zavezujejo pripombe zainteresiranih strank in ugotovitve iz njenih lastnih izvedenskih poročil. Čeprav namreč ti elementi Komisije dejansko ne zavezujejo, to ne spremeni dejstva, da jih je v interesu dobre uporabe temeljnih pravil Pogodbe v zvezi z državnimi pomočmi dolžna preučiti (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, EU:C:1998:154, točka 62). Pomembno je to, da se je o pravnih in gospodarskih posledicah izjav od julija 2002 razpravljalo v upravnem postopku, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo.

159    Francoska republika prav tako ne more uspeti s trditvijo glede domnevne inovativnosti pristopa, ki ga je v obravnavanem primeru uporabila Komisija, da je ugotovila obstoj nezakonite državne pomoči. Od te institucije namreč ni mogoče zahtevati, naj pred sprejetjem končne odločbe zadevni državi članici ali drugim zainteresiranim strankam predloži pravno presojo, ki jo namerava uporabiti v tej odločbi, naj bo ta presoja še tako inovativna. V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso Komisija niti po določbah o državnih pomočeh niti po sodni praksi ni dolžna zaslišati upravičenca do pomoči o svoji pravni presoji zadevnega ukrepa ali obvestiti zadevno državo članico – in, a fortiori, upravičenca do pomoči – o svojem stališču pred sprejetjem odločbe, če so bile zainteresirane stranke in država članica pozvane k predložitvi svojih pripomb (glej sodbo z dne 8. julija 2004, Technische Glaswerke Ilmenau/Komisija, T‑198/01, ZOdl., EU:T:2004:222, točka 198 in navedena sodna praksa).

160    Iz tega sledi, da Francoska republika neutemeljeno trdi, da je bila kršena njena pravica do obrambe.

161    Drugič, glede družbe FT je treba opozoriti, da se upravni postopek na področju državnih pomoči začne samo proti zadevni državi članici. Zato se lahko samo ta država članica kot naslovnica izpodbijane odločbe sklicuje na pravo pravico do obrambe (glej sodbo z dne 1. julija 2009, Operator ARP/Komisija, T‑291/06, ZOdl., EU:T:2009:235, točka 35 in navedena sodna praksa). Podjetja, ki so prejela pomoč, se v tem postopku štejejo samo za zainteresirane stranke v smislu člena 88(2) ES (sodba z dne 16. decembra 1999, Acciaierie di Bolzano/Komisija, T‑158/96, Recueil, EU:T:1999:335, točka 42). S sodno prakso jim je v bistvu podeljena vloga vira informacij za Komisijo med upravnim postopkom, začetim na podlagi te določbe. Iz tega izhaja, da imajo zainteresirane stranke, ki se nikakor ne morejo sklicevati na pravice obrambe, priznane osebam, zoper katere je postopek sprožen, samo pravico do vključitve v upravni postopek, kolikor je to primerno glede na okoliščine zadeve (sodbi z dne 25. junija 1998, British Airways in drugi/Komisija, T‑371/94 in T‑394/94, Recueil, EU:T:1998:140, točki 59 in 60, ter z dne 6. marca 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen/Komisija, T‑228/99 in T‑233/99, Recueil, EU:T:2003:57, točka 125).

162    Poleg tega je bilo presojeno, da pravica do obveščanja zainteresiranih strank ne presega pravice do zaslišanja pred Komisijo. Zlasti se ne sme razširiti na splošno pravico do izjave o vseh morebitnih glavnih točkah, navedenih med formalnim postopkom preiskave (glej sodbo z dne 30. novembra 2009, Francija/Komisija, T‑427/04 in T‑17/05, ZOdl., EU:T:2009:474, točka 149 in navedena sodna praksa).

163    V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da so bile procesne pravice družbe FT kot zainteresirane stranke v celoti spoštovane. Tako je Komisija vse zainteresirane stranke, med njimi tudi družbo FT, obvestila o začetku postopka v zvezi z zadevnimi ukrepi pomoči, tako da je v Uradnem listu Evropske unije z dne 12. marca 2003 objavila poziv k predložitvi pripomb na podlagi člena 88(2) ES, odločbo o začetku postopka in njen povzetek. V tej odločbi je Komisija jasno predstavila razloge, na podlagi katerih je začasno ugotovila, da zadevni ukrepi pomenijo državno pomoč (točke od 68 do 71, od 81 do 106 in od 109 do 115 obrazložitve odločbe o začetku postopka), in presodila morebitno združljivost te pomoči s skupnim trgom (točke od 121 do 132 obrazložitve odločbe o začetku postopka). Družba FT je lahko, kot sicer tudi izrecno priznava v svojih pisanjih, primerno predstavila svoje stališče glede različnih zatrjevanih dejstev in očitkov, ki jih je Komisija navedla v tej odločbi.

164    Poleg tega iz ugotovitev, navedenih v točkah od 130 do 142 zgoraj, izhaja, da se odločba o začetku postopka dovolj sklicuje na izjavo z dne 12. julija 2002 in da Komisija na podlagi procesnih pravic zainteresiranih strank v okviru formalnega postopka preiskave ni bila dolžna niti sprejeti odločbe o razširitvi postopka niti podrobneje pojasniti svoje pravne presoje te izjave.

165    Vsekakor je treba poleg tega ugotoviti, da tudi če se trditve družbe FT v utemeljitev tega dela prvega tožbenega razloga preučijo z vidika pravice do obrambe v pravem pomenu tega pojma, ta pravica v obravnavanem primeru ni bila kršena.

166    Iz spisa je namreč razvidno, da je Komisija, čeprav ji tega nikakor ni bilo treba storiti, družbi FT poslala poročili z dne 22. marca in 28. aprila 2004 ter da je ta družba navedeni poročili obširno komentirala v več pravnih in gospodarskih študijah, ki so bile predložene v formalnem postopku preiskave z namenom dokazati, da izjave od julija 2002 niso mogle pomeniti državne pomoči. Iz spisa je prav tako razvidno, da je družba FT Komisiji poslala poročilo z dne 12. januarja 2004, ki ga je pripravil eden od pravnih strokovnjakov te družbe ob opiranju med drugim na pripombe zainteresiranih strank. Poleg tega je treba napotiti na ugotovitve v točkah od 157 do 159 zgoraj, ki veljajo tudi za družbo FT.

167    Glede na navedeno je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen. Tako je treba prvi tožbeni razlog zavrniti v celoti.

 Drugi in tretji tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji v zvezi z uporabo merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja

 Trditve strank

168    Francoska republika in družba FT v okviru drugega tožbenega razloga zlasti trdita, da je Komisija napačno uporabila merilo dobro poučenega zasebnega vlagatelja.

169    V zvezi s tem, prvič, Francoska republika in družba FT Komisiji očitata, da je uporabila to merilo za izjave od julija 2002 in predvsem za izjavo z dne 12. julija 2002, čeprav teh izjav ni bilo mogoče opredeliti kot državno pomoč, saj niso vključevale nepreklicne zaveze glede državnih sredstev. Ti stranki zavračata tezo Komisije, v skladu s katero so te izjave in ukrepi iz decembra 2002 del kontinuiranega postopka reševanja družbe FT, pri čemer zatrjujeta, da nobenega izmed „dogodkov“ v tem postopku, če se obravnavajo posamično, ni mogoče opredeliti kot državno pomoč in da navedeni postopek nima za izhodišče nobene pravne zaveze države. Dodajata, da ta teza pripelje do tega, da se državi članici paradoksalno odvzame možnost, da bi skrbno in preudarno opravila svojo dolžnost dobro poučenega vlagatelja, tako da bi se prepričala, da so pred sprejetjem kakršne koli zaveze izpolnjeni vsi ustrezni pogoji. Nazadnje, besede, uporabljene v izjavi z dne 12. julija 2002, naj ne bi bile nič drugačne od besed, ki bi jih uporabil zasebni delničar v podobnih okoliščinah.

170    Drugič, Francoska republika in družba FT zatrjujeta, da Komisija ni mogla uporabiti merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja za dva ločena dogodka, kot so izjave od julija 2002 in ukrepi iz decembra 2002, ki niso pomenili samo en poseg. Posega države, v zvezi s katerima je Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, ugotovilo, da ni mogoče takoj izključiti, da se lahko štejeta za samo en poseg, naj bi bila obvestilo z dne 4. decembra 2002 in ponudba delničarskega posojila. Sodišče naj torej ne bi presodilo, da izjave od julija 2002 in ukrepi iz decembra 2002 pomenijo samo en poseg. Merila, ki jih je Sodišče določilo v točkah 103 in 104 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, za opredelitev primerov, v katerih med zaporednimi posegi obstaja tako tesna povezava, da jih ni mogoče ločiti, naj v obravnavanem primeru nikakor in očitno ne bi bila izpolnjena.

171    Tretjič, Francoska republika in družba FT navajata, da je Komisija napačno uporabila merilo dobro poučenega zasebnega vlagatelja, s tem ko je menila, da je treba ukrepe iz decembra 2002 presojati ne na datum, ko so bili sprejeti, temveč izhajajoč iz položaja pred julijem 2002, poleg tega pa brez upoštevanja dogodkov, ki so nastopili med tema datumoma. Navedeni stranki izpodbijata trditev Komisije, da je bil položaj decembra 2002 „okužen“ z izjavo z dne 12. julija 2002 in zato ni več ustrezal običajnim tržnim pogojem. Dodajata, da je pristop, kot je ta, ki mu je v obravnavanem primeru sledila Komisija, očitno v nasprotju z načelom pravne varnosti, ker države članice in zadevna podjetja izpostavlja subjektivni, negotovi in samovoljni razlagi pojma državne pomoči.

172    Francoska republika in družba FT v okviru tretjega tožbenega razloga Komisiji očitata, da je storila očitne napake pri presoji ob uporabi merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja.

173    V zvezi s tem Francoska republika Komisiji v bistvu očita, da je presodila, da so lahko trgi izjave od julija 2002 zaznali kot zavezo francoske države. Zatrjuje, da v trenutku, ko je bila dana izjava z dne 12. julija 2002, narava ukrepov, ki jih je francoska država nameravala sprejeti glede družbe FT, še ni bila določena in zlasti ni bila sprejeta nobena odločitev o naložbah, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot trdno zavezo francoske države. Poleg tega naj bi bila teza Komisije v protislovju z zelo splošnimi in nenatančnimi besedami ministra za gospodarstvo v tej izjavi, iz katere naj bi bilo razvidno, da bo morebiten poseg države izveden v skladu s tržnimi pogoji in izključno v primeru ugotovljenih finančnih težav podjetja, ki naj na ta datum ne bi bile ugotovljene. Kar zadeva stike med francosko vlado in bonitetnimi agencijami julija 2002, naj bi bili ti stiki – daleč od tega, da bi bili neobičajni ali izjemni – del odgovornosti večinskega delničarja, katerega preudarno ravnanje naj bi vključevalo med drugim redno in pozorno spremljanje bonitetnih ocen svojih podjetij.

174    Družba FT pa trdi, prvič, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je menila, da izjav od julija 2002 ne bi mogel dati referenčni vlagatelj, ki bi bil v enakem položaju kot francoska država. Zatrjuje, da je francoska država z izjavo z dne 12. julija 2002 zgolj skušala vplivati na odziv trgov s svojim ugledom solventnega in zanesljivega posojilodajalca in posojilojemalca. Uporabila naj bi posebna pravila delovanja finančnih trgov, da bi stabilizirala gospodarski položaj družbe FT, kot naj bi lahko to storil zasebni delničar, ki bi bil v primerljivem položaju. Iz te izjave naj bi bilo jasno razvidno, da se francoska država še ni trdno in nepreklicno odločila za poseg. Kar zadeva izjavi z dne 13. septembra in 2. oktobra 2002, naj bi bili ti prav tako splošni in nenatančni. Družba FT zlasti dodaja, da je francoska država, potem ko so bili 12. septembra 2002 objavljeni polletni računovodski izkazi te družbe, ki so pokazali precejšen dobiček iz poslovanja, vendar neuravnoteženo finančno strukturo, takoj sprejela ustrezne ukrepe.

175    Drugič, družba FT trdi, da Komisija ni dokazala, da je imela izjava z dne 12. julija 2002 učinek okužbe položaja na trgih, ki je trajal vse do decembra 2002.

176    Komisija glede drugega tožbenega razloga, prvič, Francoski republiki in družbi FT očita, da statično in „fotografsko“ razlagata zadevne dogodke ter da ozko, nepopolno in napačno razumeta izpodbijano odločbo. Dogodkov, ki so se zgodili pred ponudbo delničarskega posojila, pa naj ne bi bilo mogoče preučiti po fazah. Komisija navaja, da je v točkah 187 ter 222 in naslednjih obrazložitve izpodbijane odločbe tudi navedla razloge, iz katerih je morala preučiti izjave od julija 2002 in ponudbo delničarskega posojila kot celoto. Trdi, da bi bilo treba glede na stvarno in gospodarsko povezavo med izjavo z dne 12. julija 2002 in ponudbo delničarskega posojila preučiti celotno ravnanje francoske države od julija 2002. Dodaja, da je bila strategija francoskih organov del kontinuiranega postopka reševanja družbe FT, ki ni bil omejen na dogodke iz decembra 2002.

177    V obravnavanem primeru naj bi bilo iz tega, kako si sledijo glavni dogodki, kot so opisani v točkah od 36 do 56 obrazložitve izpodbijane odločbe, jasno razviden namen, ki ga je kazala Francoska republika, da bo pomagala družbi FT, da bi preprečila poznejše poslabšanje njene bonitetne ocene. V zvezi s tem naj se finančni trgi ne bi spraševali, ali so bile izjave od julija 2002 zavezujoče ali ne in ali je bila z njimi izražena nepreklicna zaveza ali ne. Prej naj bi šlo za vtis, ki ga je ustvarila francoska država, da je zaveza glede podpore družbi FT trdna in zavezujoča, ter ki je bil odločilen za zaznavanje tako bonitetnih agencij kot trgov, upoštevajoč povišanje tečaja delnic družbe FT po izjavi z dne 12. julija 2002. Zato naj vprašanje, ali so izjave od julija 2002 pomenile državno pomoč ali ne, ne bi bilo več upoštevno, ker naj bi bilo v trenutku uresničitve teh izjav decembra 2002 v obliki ponudbe delničarskega posojila po eni strani dokazano, da je takrat zaveza postala nepreklicna, in po drugi, da ta ponudba ni v skladu z merilom zasebnega vlagatelja, saj do nje ni prišlo pod običajnimi tržnimi pogoji.

178    Po mnenju Komisije zasebni vlagatelj ne bi dajal takih izjav, kot so jih dali francoski organi od julija 2002. Glede na to, da je bil leta 2002 finančni položaj družbe FT zelo neuravnotežen, da je bil načrt za razdolžitev, ki ga je napovedalo njeno vodstvo marca 2002, ocenjen kot neuresničljiv, da je družba FT izgubila zaupanje trgov, da v tistem obdobju ni bil sprejet noben ukrep za izboljšanje njenega upravljanja in rezultatov niti ni bila zahtevana natančna revizija ter da francoska vlada po lastnih besedah ni imela jasne predstave o rešitvi, ki naj jo sprejme za odpravo krize te družbe, naj bi bil dobro poučen zasebni vlagatelj previdnejši pri svojih izjavah, namenjenih pomiritvi trgov. Komisija opozarja, da je v obravnavanem primeru menila, da nima na voljo dovolj podatkov, da bi neovrgljivo dokazala, da izjave od julija 2002 pomenijo nepreklicno zavezo glede državnih sredstev in torej pomoč v smislu člena 87 ES. Vseeno naj bi upravičeno preverila, ali bi v okoliščinah, kot so te iz julija 2002, dobro poučen zasebni vlagatelj prevzel enako tveganje, ki je bilo po eni strani sestavljeno iz gospodarskega tveganja, povezanega z verodostojnostjo teh izjav na trgu, in po drugi iz pravnega tveganja, ker naj bi bilo mogoče te izjave v skladu z več nacionalnimi pravnimi redi šteti za zavezujoče. Iz tega naj bi sklepala, da je bilo od julija 2002 ravnanje javnega vlagatelja nemogoče primerjati z ravnanjem zasebnega vlagatelja v običajnih tržnih razmerah, ker noben zasebni vlagatelj ne bi bil zmožen vplivati na trg tako, kot so nanj vplivali francoski organi s svojimi izjavami od julija 2002. Zato naj bi prišla do sklepa, da je bila uporaba merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja za položaj, kakršen je bil zgolj decembra 2002, izkrivljena, ker takrat ni bilo več mogoče soditi o položaju družbe FT v običajnih tržnih pogojih.

179    Komisija zavrača trditev, da njeno stališče državam članicam onemogoča, da ravnajo kot dobro poučeni vlagatelji. Kot navaja, je zgolj primerjala ravnanje francoske države in ravnanje zasebnega gospodarskega subjekta v celotnem postopku, ki je to državo privedel k uresničitvi svoje podpore v obliki ponudbe delničarskega posojila, ki pomeni le uresničitev njene načelne odločitve o podpori družbe FT z ustreznimi ukrepi, objavljenimi v izjavah od julija 2002. Vendar naj bi javna objava te jasne in kategorične zaveze v razmerju do trga vključevala finančna tveganja, ki jih zasebni vlagatelj ne bi sprejel s tolikšno nepazljivostjo, vsaj ne, preden se ne bi celovito pozanimal o gospodarskem stanju družbe FT. Francoski organi naj bi med upravnim postopkom priznali, da 12. julija 2002 niso poznali niti podrobnega stanja družbe FT niti učinkovitih sredstev za izboljšanje tega stanja. V takem položaju naj bi se vsak dobro poučen delničar izogibal dajanju izjav, ki bi bile zavezujoče, čeprav le v prihodnosti, in ki bi lahko ogrozile njegov finančni položaj na trgu.

180    Drugič, Komisija trdi, da ni storila nobene napake, s tem ko je menila, da je treba izjave od julija 2002 in ponudbo delničarskega posojila, objavljeno in priglašeno 4. decembra 2002, preučiti skupaj z vidika člena 87(1) ES. Zatrjuje, da so merila, ki jih je Sodišče določilo v točkah 103 in 104 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, v obravnavanem primeru izpolnjena ter da je iz predstavitve dejanskega stanja v točkah od 3 do 19 navedene sodbe očitno razvidno, da med temi izjavami in to ponudbo obstaja tesna in neločljiva povezava. V zvezi s tem Komisija trdi, na prvem mestu, da so si bili zadevni posegi države časovno blizu in da so bili vsi del celovite strategije reševanja družbe FT, na drugem mestu, da je bil edini namen teh različnih posegov preprečiti hudo krizo likvidnosti družbe FT v letu 2003, ter na tretjem mestu, da se položaj družbe FT med julijem in decembrom 2002 ni bistveno spremenil.

181    Tretjič, Komisija izpodbija trditev Francoske republike in družbe FT, da se ni mogla postaviti v položaj, kakršen je bil julija 2002, da je uporabila merilo dobro poučenega zasebnega vlagatelja za ukrepe iz decembra 2002. Zavrača njuno navedbo, da je upoštevala samo položaj julija 2002 ter torej prezrla ukrepe, sprejete med tem datumom in decembrom 2002. Po njenem mnenju so bili vsi ukrepi, ki so jih francoski organi sprejeli po juliju 2002, sprejeti v okviru, „okuženem“ z izjavo z dne 12. julija 2002. Tako naj bi se bančni sindikat lahko sestal septembra 2002 le zato, ker je lahko družba FT zaradi te izjave ohranila svojo bonitetno oceno. Komisija ponavlja, da ponudba delničarskega posojila pomeni le uresničitev načelne odločitve, ki je bila javno izražena julija 2002, da podpre družbo FT. Ker je bilo merilo dobro poučenega zasebnega vlagatelja uporabljeno na datum te uresničitve, naj Komisiji ne bi bilo mogoče očitati, da je kršila načelo pravne varnosti.

182    V zvezi s tretjim tožbenim razlogom Komisija navaja, prvič, da je bila odločitev francoske države, da podpre družbo FT, „načelno jasna“ od 12. julija 2002, čeprav podrobna pravila njene zaveze takrat še niso bila določena. Izjava z dne 12. julija 2002 naj bi bila del „strategije verodostojne zaveze države k podpori družbe FT“ in naj bi jo trgi tudi zaznali kot táko. Iz dobesedne analize te izjave in njenega konteksta naj bi bilo razvidno, da je bila ta zaveza jasna in vrh tega tudi ponovljena. To naj bi bilo potrjeno z dejstvom, da so francoski organi neposredno vzpostavili stik z glavnimi akterji na trgu, da bi ti delovali kot prenašalci informacij do vlagateljev. Komisija dodaja, da je dokazala, da je bilo to zaznavanje trgov potrjeno z njihovim odzivom in s komentarji finančnih analitikov.

183    Po mnenju Komisije dejstvo, da je francoska država svoje ravnanje opredelila kot dobro poučeno, ne omaje nepogojnosti njene zaveze. Prav tako se naj omemba morebitnega nastanka finančnih težav družbe FT ne bi mogla razlagati kot odložilni ali razvezni pogoj te zaveze. Nobeno dejstvo naj namreč ne bi kazalo na to, da je trg v zvezi s tem zaznal kakršen koli pogoj. Če bi minister za gospodarstvo želel svojo zavezo pogojevati s spoštovanjem prava Unije, naj bi moral izraziti izrecen pridržek, da bo vsak poznejši poseg prej priglašen Komisiji in izveden, samo če ga bo ta odobrila.

184    Drugič, Komisija v odgovor na trditve družbe FT zlasti navaja, da je Sodišče v točkah 4, 6, 10, 15 in 133 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, potrdilo njeno analizo, v skladu s katero je izjava z dne 12. julija 2002 zagotovo vplivala na položaj na trgih, saj je bila bonitetna ocena družbe FT ohranjena na stopnji varnih naložb le „zaradi navedb francoske države“. Zatrjuje, da če je ta izjava imela tak vpliv, ga je imela nujno zato, ker je trg menil, da gre za izraz verodostojne zaveze države. Kot dodaja Komisija, je iz trditev družbe FT razvidno, da je francoska država pričakovala, da bodo imele izjave od julija 2002 učinke na trgu, in da so bili ti učinki ključni za predložitev ponudbe delničarskega posojila.

 Presoja Splošnega sodišča

–       Pregled upoštevne sodne prakse

185    Spomniti je treba, da člen 87(1) ES določa, da je, razen če Pogodbi ne določata drugače, vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

186    V skladu z ustaljeno sodno morajo biti za opredelitev „pomoči“ v smislu člena 87(1) ES izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe (glej sodbo z dne 2. septembra 2010, Komisija/Deutsche Post, C‑399/08 P, ZOdl., EU:C:2010:481, točka 38 in navedena sodna praksa).

187    Da bi bilo mogoče nacionalni ukrep opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 87(1) ES, mora intervencija, prvič, biti državna ali iz državnih sredstev, drugič, biti taka, da lahko vpliva na trgovino med državami članicami, tretjič, pomeniti selektivno prednost za upravičenca in, četrtič, izkrivljati konkurenco ali groziti z izkrivljanjem konkurence (glej zgoraj v točki 186 navedeno sodbo Komisija/Deutsche Post, EU:C:2010:481, točka 39 in navedena sodna praksa).

188    Glede prvega od teh pogojev iz sodne prakse izhaja, da se samo prednosti, ki se neposredno ali posredno podelijo iz državnih sredstev ali so dodaten strošek za državo, štejejo za pomoč v smislu člena 87(1) ES. Iz besedila te določbe in postopkovnih pravil iz člena 88 ES je namreč razvidno, da prednosti, podeljene iz sredstev, ki niso državna, ne spadajo na področje uporabe zadevnih določb (glej v tem smislu sodbe z dne 17. marca 1993, Sloman Neptun, C‑72/91 in C‑73/91, Recueil, EU:C:1993:97, točka 19; z dne 1. decembra 1998, Ecotrade, C‑200/97, Recueil, EU:C:1998:579, točka 35, in z dne 13. marca 2001, PreussenElektra, C‑379/98, Recueil, EU:C:2001:160, točka 58).

189    Iz sodne prakse tudi izhaja, da v vsakem primeru ni treba dokazati obstoja prenosa državnih sredstev, da bi se prednost, podeljena enemu ali več podjetjem, lahko štela za državno pomoč v skladu s členom 87(1) ES (glej v tem smislu sodbe z dne 15. marca 1994, Banco Exterior de España, C‑387/92, Recueil, EU:C:1994:100, točka 14; z dne 19. maja 1999, Italija/Komisija, C‑6/97, Recueil, EU:C:1999:251, točka 16, in z dne 16. maja 2002, Francija/Komisija, C‑482/99, Recueil, EU:C:2002:294, točka 36).

190    Glede pogoja, v skladu s katerim mora zadevni ukrep upravičencu dajati prednost, je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso za državne pomoči štejejo intervencije v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali ki jih je treba razumeti kot gospodarsko korist, ki je upravičeno podjetje v normalnih tržnih razmerah ne bi dobilo (glej zgoraj v točki 186 navedeno sodbo Komisija/Deutsche Post, EU:C:2010:481, točka 40 in navedena sodna praksa).

191    Tako se za pomoč štejejo zlasti intervencije, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in so zato, ne da bi bile subvencije v ozkem pomenu besede, enake narave in imajo enake učinke (glej v tem smislu zgoraj v točki 189 navedeno sodbo Banco Exterior de España, EU:C:1994:100, točka 13, in sodbo z dne 19. septembra 2000, Nemčija/Komisija, C‑156/98, Recueil, EU:C:2000:467, točka 25).

192    Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da kakršna koli intervencija državnih organov v okviru kapitala podjetja lahko pomeni državno pomoč v smislu člena 87 ES, če so izpolnjeni pogoji iz tega člena (glej sodbi z dne 14. septembra 1994, Španija/Komisija, od C‑278/92 do C‑280/92, Recueil, EU:C:1994:325, točka 20 in navedena sodna praksa, ter z dne 8. maja 2003, Italija in SIM 2 Multimedia/Komisija, C‑399/00 in C‑328/99, Recueil, EU:C:2003:252, točka 36 in navedena sodna praksa).

193    Vendar iz načela enakega obravnavanja javnih in zasebnih podjetij v skladu z ustaljeno sodno prakso izhaja, da kapitala, ki ga da država neposredno ali posredno na razpolago podjetju, v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim razmeram, ni mogoče šteti za državno pomoč (glej zgoraj v točki 192 navedeno sodbo Italija in SIM 2 Multimedia/Komisija, EU:C:2003:252, točka 37 in navedena sodna praksa). Tako pogoji, ki jih mora izpolnjevati ukrep, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot „pomoč“ v smislu člena 87 ES, niso izpolnjeni, če lahko upravičeno javno podjetje isto ugodnost, kot je ta, ki mu je bila dodeljena z državnimi sredstvi, prejme v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim pogojem, pri čemer se ta presoja za javna podjetja načeloma opravi z uporabo merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2012, Komisija/EDF in drugi, C‑124/10 P, ZOdl., EU:C:2012:318, točka 78 in navedena sodna praksa).

194    Glede na sodno prakso je treba razlikovati med vlogo države članice kot delničarke podjetja na eni strani in vlogo države kot javne oblasti na drugi. Uporaba merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja je na koncu odvisna od tega, ali zadevna država članica kot delničarka, in ne kot javna oblast, dodeli gospodarsko prednost podjetju (glej v tem smislu zgoraj v točki 193 navedeno sodbo Komisija/EDF in drugi, EU:C:2012:318, točki 80 in 81).

195    Zato je treba oceniti, ali bi se lahko v podobnih okoliščinah zasebni vlagatelj, ki se po velikosti lahko primerja z organi, ki upravljajo javni sektor, odločil za enako velike kapitalske vložke, zlasti ob upoštevanju razpoložljivih podatkov in predvidenega razvoja v času teh vložkov (glej zgoraj v točki 192 navedeno sodbo Italija in SIM 2 Multimedia/Komisija, EU:C:2003:252, točka 38 in navedena sodna praksa).

196    Za namene te analize je treba presoditi, ali bi zasebni vlagatelj, ki je v položaju, ki je zelo podoben položaju zadevne države članice, v običajnih tržnih pogojih sprejel ta ukrep, pri tem pa upoštevati samo koristi in obveznosti, povezane s položajem države kot delničarke, in ne tistih, ki so povezane z njeno javno oblastjo (zgoraj v točki 193 navedena sodba Komisija/EDF in drugi, EU:C:2012:318, točka 79).

–       Pregled razlogovanja, ki ga je Komisija uporabila v izpodbijani odločbi

197    Po navedbi teh načel je treba na kratko opisati razlogovanje, ki ga je Komisija uporabila v izpodbijani odločbi, da je v točki 230 obrazložitve te odločbe ugotovila, da v obravnavanem primeru merilo dobro poučenega zasebnega vlagatelja ni izpolnjeno.

198    Komisija je izhajala iz premise, v skladu s katero so francoski organi z izjavo z dne 12. julija 2002, katere vsebina naj bi bila potrjena in natančneje pojasnjena z izjavama z dne 13. septembra in 2. oktobra 2002, od julija 2002 sprejeli načelno odločitev, da podprejo družbo FT. Ponudba delničarskega posojila, objavljena in priglašena 4. decembra 2002, naj bi bila le „uresničitev“ (ali „konkretizacija“) te načelne odločitve. Zato je Komisija menila, da te ponudbe ne more preučiti brez upoštevanja izjav od julija 2002, temveč da mora v zvezi s tem sprejeti celovit pristop (glej zlasti točke od 185 do 187, od 202 do 207, 213, od 222 do 224 in 226 obrazložitve izpodbijane odločbe).

199    Nato je Komisija trdila – zlasti glede na težaven finančni položaj, v katerem se je družba FT znašla julija 2002, izgubo zaupanja trgov v tistem obdobju, neizvedbo revizije družbe do oktobra 2002 in neobstoj realističnega načrta za razdolžitev do decembra 2002 – da dobro poučen zasebni vlagatelj „od julija 2002“ (ali „julija 2002“) ne bi javno dajal takih izjav, kot jih je dala francoska država, ki lahko z gospodarskega stališča pomenijo resno tveganje za njeno verodostojnost in ugled ter ki jo lahko s pravnega stališča od zadnjenavedenega datuma zavezujejo k finančni podpori te družbe (glej zlasti točke 206, 210, 217, 221, 228 in 229 obrazložitve izpodbijane odločbe).

200    Komisija je namreč menila, da so izjave od julija 2002 dovolj jasne, natančne in trdne, da verodostojno izražajo obstoj – od julija 2002 – trdne zaveze francoske države k podpori družbe FT. To naj bi dokazovali zlasti dejstvo, da je izjava z dne 12. julija 2002 povzročila „neobičajno in nezanemarljivo“ povečanje vrednosti delnic in obveznic družbe FT, ter komentarji nekaterih finančnih analitikov, ki so sledili tej izjavi, in sicer komentarji iz poročila Deutsche Bank z dne 22. julija 2002 in iz sporočila za javnost bonitetne agencije S & P z dne 12. julija 2002 (glej točko 5 zgoraj). Komisija se sklicuje tudi na to, da je bila podpora, ki jo je napovedovala francoska država od julija 2002, odločilna za ohranitev bonitetne ocene družbe FT na stopnji varnih naložb, saj bi imelo znižanje te ocene „izredno negativne posledice [z]a finančno situacijo podjetja“ (glej zlasti točke 186, 190, 191, od 207 do 212, od 219 do 222, 225 in 227 obrazložitve izpodbijane odločbe).

201    Komisija je presodila, da so izjave od julija 2002 torej „okužile“ zaznavanje trgov in „vplivale“ na ravnanje gospodarskih akterjev decembra 2002. Iz tega je sklepala, da tržnih pogojev, v katerih je bila decembra 2002 objavljena ponudba delničarskega posojila, ni mogoče šteti za običajne, in menila, da se je zato treba za presojo gospodarske racionalnosti tega ukrepa opreti na položaj na trgu, ki ni bil „okužen“ zaradi učinka izjav od julija 2002, to je na položaj pred tem zadnjim datumom (glej zlasti točke 186, 190, 191, od 207 do 212, od 219 do 222, 225, 227 in 228 obrazložitve izpodbijane odločbe). V takih okoliščinah pa naj ne bi bilo verjetno, da bi dobro poučen zasebni vlagatelj „dodelil delničarsko posojilo, [tako da bi sam prevzel] izredno pomembn[o] finančn[o] tveganj[e]“ (točka 229 obrazložitve izpodbijane odločbe). V istem smislu je Komisija navedla, da bi „[z]nižanje ocene podjetja FT [povzročilo, da bi bilo] delničarsko posojilo malo verjetno ali vsaj [dražje]“ (točki 222 in 225 obrazložitve izpodbijane odločbe).

–       Ukrep, za katerega je morala Komisija uporabiti merilo dobro poučenega zasebnega vlagatelja

202    Poudariti je treba, da je uporaba merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja nujno pogojena s tem, da ukrepi, ki jih država sprejme v korist podjetja, dajejo prednost, ki izvira iz državnih sredstev (glej v tem smislu zgoraj v točki 193 navedeno sodbo Komisija/EDF in drugi, EU:C:2012:318, točka 89, ter zgoraj v točki 161 navedeno sodbo Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen/Komisija, EU:T:2003:57, točki 180 in 181).

203    Na obravnavi 21. aprila 2009 v predhodnem postopku pred Splošnim sodiščem so sicer vse stranke v odgovor na njegovo vprašanje izrecno priznale, da je obstoj prednosti, ki izvira iz državnih sredstev, predpogoj za uporabo merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja. Ko jih je Splošno sodišče na obravnavi 24. septembra 2014 v tem postopku znova povprašalo o tem, sta Francoska republika in družba FT ponovili svoje stališče, medtem ko je skušala Komisija svoje stališče spremeniti, tako da je zagovarjala tezo, ki je v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točki 202 zgoraj.

204    Dodati je treba, da je Komisija v izpodbijani odločbi sledila pristopu, ki je bil skladen z načelom, navedenim v točkah 202 in 203 zgoraj, ko je najprej v točkah od 194 do 196 obrazložitve te odločbe skušala dokazati obstoj prednosti, podeljene iz državnih sredstev, in ko je nato v točki 197 obrazložitve iste odločbe navedla, da mora preveriti, ali ta prednost „spoštuje načelo zasebnega dobro poučenega vlagatelja“.

205    V obravnavanem primeru je iz presoje Sodišča v točkah od 127 do 139 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, in iz preudarkov v točkah od 256 do 261 spodaj razvidno, da je Komisija v izpodbijani odločbi štela, da sta obvestilo z dne 4. decembra 2002 in ponudba delničarskega posojila, gledano skupaj, državni ukrep, s katerim je bila družbi FT podeljena gospodarska prednost, ki izvira iz državnih sredstev, in ki je opredeljen kot državna pomoč.

206    Zato bi morala Komisija, kot pravilno trdita Francoska republika in družba FT, uporabiti merilo dobro poučenega zasebnega vlagatelja za ta ukrepa, obravnavana skupaj.

207    Ugotoviti pa je treba, da je – kot je razvidno zlasti iz točk od 198 do 201 zgoraj – Komisija to merilo uporabila predvsem za izjave od julija 2002, da je ugotovila, da ponudba delničarskega posojila, kot je bila objavljena in priglašena 4. decembra 2002, pomeni državno pomoč.

208    Tako je lahko Komisija le zato, ker je najprej menila, da izjave od julija 2002 niso v skladu z navedenim merilom, nato in posredno ugotovila, da ta ponudba ni bila dana v okoliščinah, ki bi ustrezale običajnim tržnim pogojem, in da jo je treba torej preučiti glede na položaj pred julijem 2002, to je položaj, v katerem bi bila ta ponudba zelo neverjetna.

209    Čeprav je izpodbijana odločba glede tega nekoliko nejasna, je namreč iz nje in iz pojasnil, ki jih je Komisija zagotovila v svojih pisanjih in na obravnavi 24. septembra 2014 (glej točko 225 spodaj), razvidno, da zagovarja tezo, da so imele izjave od julija 2002 učinek „okužbe“ položaja na trgu zato, ker domnevno niso v skladu z merilom dobro poučenega zasebnega vlagatelja.

210    Še več, kot pravilno poudarjata Francoska republika in družba FT, čeprav je Komisija trdila, da je pri analizi merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja upoštevala „izjav[e francoske] vlade od julija do decembra 2002“ (točka 203 obrazložitve izpodbijane odločbe) oziroma „vse zadevne izjave skupaj“ (točka 213 obrazložitve izpodbijane odločbe), je treba ugotoviti, da se je v zvezi s tem v resnici oprla skoraj izključno na izjavo z dne 12. julija 2002 (glej zlasti točke od 221 do 229 obrazložitve izpodbijane odločbe).

211    To ugotovitev osrednje vloge izjave z dne 12. julija 2002, kar zadeva uporabo merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja, potrjuje več trditev, ki jih je Komisija podala v svojih pisanjih pred Splošnim sodiščem. V njih namreč zlasti navaja, da je ta izjava vključevala tveganja, ki jih „zasebni vlagatelj na ta datum ne bi sprejel“, in da je bilo „od julija 2002 ravnanje javnega vlagatelja nemogoče primerjati z ravnanjem zasebnega vlagatelja v običajnih tržnih razmerah“, saj so „vsi dogodki, ki so se zgodili po juliju [2002,] nastopili v okoliščinah trga, ‚okuženega‘ z [navedeno izjavo]“ (točke od 96 do 98 in 138 odgovora na tožbo v zadevi T‑425/04, točke od 69 do 74 in 82 duplike v zadevi T‑425/04, točke od 106 do 109 pisnih stališč Komisije z dne 17. julija 2013 v zadevi T‑425/04 RENV, točke od 85 do 87 in 164 odgovora na tožbo v zadevi T‑444/04, točke od 59 do 64 in 73 duplike v zadevi T‑444/04, točke od 78 do 81 pisnih stališč Komisije z dne 17. julija 2013 v zadevi T‑444/04 RENV).

212    Uporaba merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja večinoma samo za izjave od julija 2002 in še posebej za izjavo z dne 12. julija 2002 je toliko bolj napačna, ker Komisija, kot je navedla v točkah 188, 189, 218 in 219 obrazložitve izpodbijane odločbe, ni imela na voljo dovolj podatkov, da bi se lahko opredelila do vprašanja, ali lahko te izjave pomenijo državno pomoč.

213    Seveda ni mogoče zanikati, da je bila z izjavami od julija 2002 družbi FT podeljena gospodarska prednost.

214    V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija v izpodbijani odločbi pravno zadostno dokazala, da so te izjave zlasti omogočile ohranitev bonitetne ocene družbe FT na stopnji varnih naložb in ponovno pridobitev zaupanja finančnih trgov, omogočile, olajšale in pocenile dostop družbe FT do novih kreditov, potrebnih za refinanciranje njenih kratkoročnih dolgov v višini 15 milijard EUR, ter dokončno prispevale k ustalitvi njenega krhkega finančnega položaja, ki je bil junija in julija 2002 tik pred tem, da se zelo poslabša (glej zlasti točke 212, 221, 222 in 225 obrazložitve izpodbijane odločbe).

215    Dodati je treba, da je – v nasprotju z zatrjevanjem družbe FT – Komisija utemeljeno menila, da so ugodni učinki izjav o podpori, ponavljajočih se od julija 2002, trajali vse do decembra 2002. To dokazujeta zlasti izjava agencije S & P z dne 17. decembra 2002, dana v odziv na obvestilo z dne 4. decembra 2002 (glej točko 33 zgoraj), in izjava agencije Moody’s iz februarja 2003 (glej točko 34 zgoraj).

216    Vendar ni bilo dokazano, da prednost, opredeljena v točki 214 zgoraj, izvira iz državnih sredstev. V skladu sodno prakso pa mora Komisija za ugotovitev obstoja državne pomoči dokazati dovolj neposredno povezavo med prednostjo, dodeljeno prejemniku, na eni strani in zmanjšanjem državnega proračuna ali dovolj konkretnim gospodarskim tveganjem za bremenitev tega proračuna na drugi (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2011, Komisija/Nizozemska, C‑279/08 P, ZOdl., EU:C:2011:551, točka 111).

217    V zvezi s tem zadostuje poudariti, da je iz točk 188, 189, 218 in 219 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija ugotovila, da nima dovolj podatkov, da bi lahko neovrgljivo dokazala, da lahko izjave od julija 2002 pomenijo zavezo glede državnih sredstev. Poleg tega je Komisija v odgovoru na pisno vprašanje, ki ji ga je Splošno sodišče postavilo v obravnavanih zadevah, ob sklicevanju na zgoraj navedene točke obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila, da „ni nobenega dvoma, da […] ni rešila vprašanja, kako bi bilo mogoče te izjave, ki bi se lahko glede na upoštevno nacionalno pravo štele za pravno in gospodarsko zavezujoče, na tej podlagi kot take opredeliti kot ukrepe pomoči, ki pomenijo zavezo glede državnih sredstev“. Komisija je dodala, da je želela tako poudariti obstoj „dejanskih tveganj“ za to, da se lahko navedene izjave po eni strani zaznajo kot pravno zavezujoče in da imajo lahko po drugi gospodarske posledice, da pa iz previdnosti ni hotela ugotoviti obstoja zaveze glede državnih sredstev samo na podlagi teh tveganj.

218    Na podlagi navedenega je treba skleniti, da je Komisija napačno uporabila pravo, s tem ko je merilo dobro poučenega zasebnega vlagatelja uporabila predvsem in večinoma za izjave od julija 2002 in še posebej za izjavo z dne 12. julija 2002.

–       Trenutek, v katerega se je morala Komisija postaviti za uporabo merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja

219    V skladu s sodno prakso je treba pri presoji ukrepa z vidika člena 87 ES upoštevati vse upoštevne dejavnike in njihov kontekst (sodba z dne 15. decembra 2009, EDF/Komisija, T‑156/04, ZOdl., EU:T:2009:505, točka 221). V istem smislu je Sodišče pojasnilo, da se je treba za ugotovitev, ali je država ravnala ali ne kot skrben vlagatelj v tržnem gospodarstvu, postaviti v okoliščine obdobja, v katerem so bili ukrepi finančne pomoči sprejeti, da bi preučili, ali je bilo ravnanje države gospodarsko racionalno (zgoraj v točki 189 navedena sodba Francija/Komisija, EU:C:2002:294, točka 71).

220    Poleg tega je treba spomniti, da je treba v skladu s sodno prakso za ugotovitev, ali ima intervencija državnih organov v okviru kapitala podjetja naravo državne pomoči, presoditi, ali bi se lahko v podobnih okoliščinah zasebni vlagatelj primerljive velikosti odločil za enako velike kapitalske vložke, zlasti ob upoštevanju razpoložljivih podatkov in predvidenega razvoja v času teh vložkov (glej točko 195 zgoraj).

221    V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 219 in 220 zgoraj, mora torej Komisija uporabiti merilo dobro poučenega zasebnega vlagatelja tako, da se postavi v trenutek, ko je bil sprejet državni ukrep finančne pomoči, ki ga je mogoče opredeliti kot državno pomoč.

222    Iz tega sledi, da ne le, da je morala Komisija v obravnavanem primeru merilo dobro poučenega zasebnega vlagatelja uporabiti predvsem za obvestilo z dne 4. decembra 2002 skupaj s ponudbo delničarskega posojila (glej točke od 202 do 218 zgoraj), ampak se je bila poleg tega pri tej uporabi dolžna postaviti v okoliščine obdobja, v katerem je francoska država sprejela ta ukrep, to je december 2002.

223    Komisija pa se je poleg tega, da je merilo dobro poučenega zasebnega vlagatelja za navedeni ukrep uporabila šele sekundarno in zgolj posredno, pri tem postavila v okoliščine pred julijem 2002 (glej zlasti točko 228 obrazložitve izpodbijane odločbe).

224    Komisija svojega stališča ne more utemeljiti z okoliščino, da so bili tržni pogoji decembra 2002 „okuženi“ ali nenormalno izkrivljeni zaradi izjav od julija 2002 in še posebej izjave z dne 12. julija 2002.

225    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija, ko jo je Splošno sodišče na obravnavi 24. septembra 2014 povprašalo o tem, navedla, da je edina pravna podlaga za njeno tezo glede učinka „okužbe“, ki naj bi ga imele navedene izjave, člen 87 ES in, natančneje, merilo dobro poučenega zasebnega vlagatelja.

226    Kot pa je bilo že ugotovljeno zgoraj v točkah od 212 do 217, se Komisija v izpodbijani odločbi ni opredelila glede vprašanja, ali lahko izjave od julija 2002, v zvezi s katerimi ni dokazala, da vključujejo zavezo glede državnih sredstev, pomenijo državno pomoč.

227    Seveda je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 220 zgoraj, primerjavo ravnanja države z ravnanjem zasebnega vlagatelja izvesti ob upoštevanju razpoložljivih podatkov in predvidenega razvoja v času zadevnih finančnih vložkov. To pomeni, da ni mogoče upoštevati dogodkov in podatkov iz časa po dodelitvi pomoči, vendar pa Komisiji nikakor ni prepovedano upoštevanje predhodnih dogodkov, ki so del okoliščin zadevne pomoči, in njihovih učinkov. Zato je lahko Komisija za presojo gospodarske racionalnosti ravnanja francoske države upoštevala vse podatke, ki so opredeljevali te okoliščine, te pa v obravnavanem primeru niso bile omejene na dogodke iz decembra 2002.

228    Drugače povedano, Komisija je imela vso pravico v svojo analizo vključiti izjave od julija 2002 kot „predhodne dogodke, ki so objektivno primerni“ (točka 185 obrazložitve izpodbijane odločbe) ter „omogočajo boljše razumevanje razlogov in pomena […] ukrepov [iz decembra 2002]“ (točka 186 obrazložitve izpodbijane odločbe).

229    Toda čeprav se lahko „razpoložljivi podatki“ nanašajo na dogodke in objektivne elemente iz preteklosti, kot so izjave od julija 2002, ni mogoče dopustiti, da ti predhodni dogodki in elementi v odločilnem obsegu tvorijo upoštevni referenčni okvir za uporabo merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja. Nasprotno, glede na nujnost prospektivne analize na podlagi razpoložljivih podatkov upoštevanje dogodkov in elementov iz preteklosti ne dopušča, da se izključi upoštevanje novejših dogodkov in objektivnih elementov, saj so lahko ti odločilni za to prospektivno analizo, bodisi ker zaradi njih predhodno dejansko stanje postane zastarelo bodisi ker opredeljujejo prihodnji razvoj gospodarskih okoliščin upravičenca in njegovega položaja na trgu. Tako predhodni dohodki, tudi če gre za objektivna dejstva, od katerih je bil vsaj delno odvisen nastanek novejših dogodkov, ne morejo izničiti pomena navedenih novejših dogodkov, če je očitno, da so zadnjenavedeni dogodki, kot so ukrepi za prestrukturiranje, dejansko vplivali na ta razvoj.

230    V obravnavanem primeru je Komisija očitno prezrla to načelo, ker ni upoštevala vrste upoštevnih elementov, ki so bili dejansko odločilni za odločitev francoske države decembra 2002, in sicer – poleg ponovne vzpostavitve zaupanja finančnih trgov in ohranitve bonitetne ocene družbe FT – predvsem ukrepi za prestrukturiranje in ponovno uravnoteženje, sprejeti v tej družbi, med katerimi je bil načrt Ambition 2005, ki ga je pripravilo njeno novo vodstvo med oktobrom in decembrom 2002 ter s katerim je bilo predvideno zlasti izvajanje načrta izboljšanja operativne učinkovitosti družbe, imenovanega „načrt TOP“. Prav tako ni upoštevala drugih bistvenih elementov, kot so zaveza bančnega sindikata septembra 2002, da bo v zvezi z deležem, namenjenim zasebnim vlagateljem, nastopal kot porok za uspešno povečanje kapitala družbe FT, njena prodaja nestrateških sredstev v vrednosti približno 2,5 milijarde EUR med julijem in decembrom 2002, imenovanje novega vodstva družbe oktobra 2002 ter rešitev spora med družbo FT in nemškim operaterjem Mobilcom novembra 2002. Poleg tega so vsi ti elementi privedli do jasnega izboljšanja operativnih perspektiv in poslovanja družbe FT v drugem polletju 2002, kot je Francoska republika zelo prepričljivo prikazala v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča v okviru tega postopka. Dodati je treba, da je Komisija v točki 260 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da se za opredelitev višine zadevne pomoči ni ustrezno opreti samo na izjave od julija 2002, ker „uporaba situacije trga pred [temi] izjavami […], če[prav] omogoča upoštevanje učinka predhodnih izjav francoskih organov na trge, ne omogoča ločevanja teh učinkov od drugih možnih učinkov dogodkov, kot je sprememba vodstva podjetja FT ali načrt Ambition 2005“.

231    Iz točke 228 obrazložitve izpodbijane odločbe in pisanj Komisije je razvidno, da ta v okviru uporabe merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja ni resnično pretehtala teh različnih odločilnih elementov. V tem okviru je celo namerno zavrnila njihovo upoštevanje, ker je menila, da mora retroaktivno in na podlagi svoje teze v zvezi z „okužbo“ dati prednost starejšim dogodkom, zlasti tistim iz junija in julija 2002.

232    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je pristop Komisije, ki je menila, da je treba zaradi upoštevanja domnevnega učinka „okužbe“, ki so ga imele izjave od julija 2002, primerjati dejanske okoliščine, v katerih je decembra 2002 francoska država nazadnje sprejela konkretne ukrepe podpore, z gospodarskim in finančnim položajem družbe FT pred izjavo z dne 12. julija 2002, umeten in očitno napačen. Zato je Komisija neutemeljeno trdila, da se ni mogoče opreti na položaj na trgu decembra 2002, temveč se je treba opreti na položaj na trgu, ki ni bil „okužen“ z navedenimi izjavami.

233    Nazadnje, trditve Komisije, da dobro poučen zasebni vlagatelj ne bi dajal takih izjav, kot jih je dala francoska vlada od julija 2002, temeljijo na očitni napaki pri presoji, kar je dodaten razlog za zavrnitev teze v zvezi z „okužbo“, na katero se sklicuje ta institucija.

234    Spomniti je treba, da te trditve temeljijo na premisi, v skladu s katero so lahko izjave od julija 2002 in še posebej izjava z dne 12. julija 2002 „s popolnoma gospodarskega stališča pomeni[le] resno [tveganje za] verodostojnos[t] in ugle[d francoske države] ter [so jo lahko] s pravnega stališča […] od tega datuma [celo zavezovale, da vsekakor] finančno podp[re] podjetj[e FT]“ (točka 229 obrazložitve izpodbijane odločbe). Po mnenju Komisije so bile namreč te izjave „dovolj jasne, natančne in trdne, da pokažejo obstoj [verodostojne zaveze francoske] države“ k podpori družbe FT (točka 208 obrazložitve izpodbijane odločbe). Vsaj akterji na trgu naj bi zaznali obstoj take trdne zaveze (točke 206, 213, 220 in 221 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija pa je menila, da glede na krizni položaj, v katerem se je julija 2002 znašla družba FT, dobro poučen zasebni vlagatelj ne bi javno dajal takih izjav o podpori, ki lahko vključujejo taka finančna tveganja, vsaj ne, preden se ne bi celovito pozanimal o gospodarskem stanju te družbe (točka 229 obrazložitve izpodbijane odločbe).

235    V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da za sklep, da imajo lahko izjave javnih organov škodljive gospodarske ali pravne posledice, na kakršne se sklicuje Komisija, ne zadošča, da lahko trg zgolj zazna te izjave tako, kot da razkrivajo trdno zavezo teh organov. Tak sklep je pogojen s tem, da so zadevne izjave dovolj jasne, natančne in trdne, da konkretno vključujejo tako zavezo. Priznanje obstoja pomoči mora namreč temeljiti na objektivnih ugotovitvah, in ne le na zaznavanju akterjev na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 26. junija 2008, SIC/Komisija, T‑442/03, ZOdl., EU:T:2008:228, točka 126). Tako okoliščina, sicer dokazana (glej točko 214 zgoraj), da so imele izjave od julija 2002 pozitiven učinek na zaznavanje akterjev na trgu, ker so med drugim omogočile ohranitev bonitetne ocene družbe FT na stopnji varnih naložb in ponovno pridobitev zaupanja finančnih trgov, ne more biti odločilna.

236    Dalje, iz analize narave izjav od julija 2002 izhaja, da te niso vključevale trdne zaveze francoske države, ki bi lahko imela škodljive posledice, ki jih zatrjuje Komisija.

237    Tako je treba, prvič, glede izjave z dne 12. julija 2002 ugotoviti, da je to izjavo dal minister za gospodarstvo predvsem v svoji vlogi predstavnika francoske države kot večinskega delničarja družbe FT („[m]i smo večinski delničar“). V tej vlogi je izrecno zagotovil, da namerava francoska država ne glede na obliko posega ravnati kot dobro poučen vlagatelj („[d]ržava v vlogi delničarja bo ravnala kot previden vlagatelj“). V zvezi s tem Komisija ni navedla dejstev, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da je bil ta namen, da se prihodnji poseg francoske države pogojuje s spoštovanjem merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja, v trenutku te izjave le prikazan, ne pa tudi resničen in resen.

238    Poleg tega je bila izjava z dne 12. julija 2002 ohlapna in nenatančna glede mogočih ukrepov podpore, ki bi jih lahko francoska država sprejela v poznejši fazi, ki še ni bila določena („bo ravnala kot previden vlagatelj in […] bi posegli po ustreznih ukrepih“). Glede na odprtost in ohlapnost teh besed Komisija ni utemeljeno sklepala, da je bila zatrjevana zaveza francoske države, pri kateri je bilo treba določiti samo še „sredstva poseganja […], in sicer način[e] izvajanja“ (točka 209 obrazložitve izpodbijane odločbe), jasna, saj je taka jasna zaveza nujno pogojena z opredelitvijo narave in obsega tega morebitnega prihodnjega posega. Kot pa je potrjeno v poročilu Deutsche Bank z dne 22. julija 2002, na katero se je Komisija oprla v točki 221 obrazložitve in opombi 146 izpodbijane odločbe, trg glede na izjavo z dne 12. julija 2002 še ni mogel opredeliti narave in obsega tega prihodnjega posega francoske države („Podjetje [FT je uživalo] naraščajoče zaupanje trga [zaradi dejstva, da] bo [francoska] vlada […] na en ali drug način [nosila kredit]“; ta „[implicitna podpora francoske države] je lahko v obliki posojila, pod pogoji trga, ki ga zagotovijo banke ali [francoska] vlada“). Poleg tega – in to potrjuje prihodnjo naravo, pogojnost in nenatančnost takega posega – je v izjavi z dne 12. julija 2002 izrecno zavrnjena hipoteza o povečanju kapitala družbe FT, čeprav je francoska država decembra 2002 sledila ravno tej možnosti („Ne, nikakor ne! Samo trdim, da bomo ustrezno ukrepali ob pravem času. Če bo potrebno […]“).

239    To razlago podpirajo dejanske okoliščine, v katerih je bila dana izjava z dne 12. julija 2002. Kot se zdi, Komisija priznava (glej točko 179 zgoraj), da v tej fazi, ko ni bilo upoštevnih podatkov o natančnem obsegu finančnih težav, s katerimi se je soočala družba FT, o prihodnjem odzivu finančnih trgov na to izjavo in o razvoju, začetem po predvidenem prestrukturiranju družbe FT, francoska država še ni mogla dovolj natančno poznati in opredeliti narave, obsega in pogojev sprejetja morebitnega ukrepa podpore v korist te družbe. Bolj je iz celote ravnanj francoskih organov 12. julija 2002, vključno z dejstvom, da so neposredno kontaktirali bonitetne agencije, razvidno, da so ti organi nameravali hitro pomiriti finančne trge z morebitno prihodnjo podporo francoske države družbi FT, z edinim ciljem preprečiti dodatno poslabšanje njene ocene in onemogočenje njenega dostopa do novih kreditov na trgu obveznic, ne da bi s tem v tistem trenutku to morebitno podporo natančneje opredelili. Prezgodnja opredelitev morebitnih ukrepov podpore bi lahko povzročila tveganje, da bi se po nepotrebnem omejile možnosti refinanciranja dolga družbe FT, ki bi se pojavile pozneje, hkrati pa bi se ustvarila potreba, da se jih na podlagi člena 88(3) ES priglasi Komisiji. Poleg tega bi tak pristop, ker bi bil prenagljen, lahko spodkopal zaupanje upnikov in vlagateljev v zanesljivost ravnanja francoske države. V teh okoliščinah – v nasprotju s tem, kar je navedeno v točki 212 obrazložitve izpodbijane odločbe – dejstva, da je francoska država kontaktirala bonitetne agencije, ni bilo mogoče razumeti, kot da podpira trdnost domnevne zaveze francoske države, ampak samo kot prvi korak, namenjen sprostitvi pritiska na položaj družbe FT na finančnih trgih julija 2002.

240    V nasprotju s tem, kar Komisija navaja v točki 210 obrazložitve izpodbijane odločbe, dejstvo, da se je v času izjave z dne 12. julija 2002 družba FT že soočala z resnimi težavami refinanciranja, nikakor ne spremeni odprtosti in ohlapnosti te izjave v celoti niti njenega pomena glede na dejanske okoliščine, v katerih je bila dana. Tako tudi ob predpostavki, da so navedene težave v tej fazi obstajale, dejstvo, da ta izjava ni pravilno izražala kritičnega položaja kratkoročnega dolga družbe FT v tistem obdobju, ni odločilno („če bi podjetje [FT] imelo težave“; „če bi podjetje [FT] imelo težave s financiranjem, vendar pa danes ni tako, bi država s potrebnimi ukrepi storila vse, da te težave premaga“).

241    Poleg tega v okviru svoje dobesedne razlage izjave z dne 12. julija 2002 Komisija ne more uspešno zatrjevati, da „[n]oben element ne [kaže], da je trg opazil kakršen koli pogoj“ (točka 210 obrazložitve izpodbijane odločbe), ker ta subjektivna zaznava nekaterih akterjev na trgu ni odločilna za opredelitev narave take izjave (glej točko 235 zgoraj). Poleg tega se s tem ne upošteva dejstvo, da je bila, nasprotno, v tej fazi Deutsche Bank nesposobna predvideti naravo in obseg morebitnega prihodnjega posega francoske države v korist družbe FT (glej točko 238 zgoraj).

242    Drugič, v zvezi z izjavo z dne 13. septembra 2002 je treba poudariti, da je tudi ta usmerjena v prihodnost, pogojna in nenatančna glede morebitnih nameravanih ukrepov francoske države na dolgi rok („[francoska d]ržava [bo pomagala] podjetju [FT] pri izvajanju […] načrta [za izboljšanje računovodskih izkazov] in [bo] prispeva[la] k obsežn[emu povečanju] sredstev podjetja [FT], po [urniku in v skladu s pravili, ki se bodo določili glede na tržne pogoje]“), pri čemer je edina gotovost v potrditvi prihodnjega prispevka za „obsežno [povečanje] sredstev“ družbe FT in v dejstvu, da bo to potekalo pod „[tržnimi pogoji]“. Podobno kot v izjavi z dne 12. julija 2002 tudi v izjavi z dne 13. septembra 2002 niso opredeljeni narava, obseg in pogoji prihodnjega posega francoske države v korist družbe FT, morebitni vmesni ukrepi podpore pa so podrejeni merilu potrebe („[do] takrat [bo], če [bo] potrebno, [francoska] država ukrepa[la] tako, da se [bo] podjetje [FT] izogn[ilo] vsem finančnim težavam“).

243    Tretjič, v zvezi z izjavo z dne 2. oktobra 2002 je treba ugotoviti, da ta ni manj ohlapna in ne pojasnjuje natančneje kot vsebina izjave z dne 13. septembra 2002 („[francoska d]ržava bo pomagala pri izvajanju dejavnosti [finančne reorganizacije] in […] prispevala [k povečanju] lastnih sredstev podjetja [FT] na načine, ki bodo določeni […]. [Francoska] država [bo] medtem, če bo potrebno, ukrepa[la] tako, da se [bo] podjetje izogn[ilo] vsem finančnim težavam“). S to izjavo se namreč francoska država omejuje na ohlapno predvidevanje prihodnosti in svojega morebitnega prispevka, da bi povečala lastna sredstva družbe FT, katerega narava, obseg in pogoji podelitve še niso določeni. Obenem je podobno kot v prejšnjih izjavah morebitna vmesna podpora francoske države, katere lastnosti niso podrobneje opredeljene, pogojena s potrebo po rešitvi morebitnih problemov financiranja družbe FT.

244    Iz navedenega izhaja, da v nasprotju z navedbami Komisije izjav od julija 2002, ker so odprte, nenatančne in pogojne, zlasti glede narave, obsega in pogojev morebitnega državnega posega v korist družbe FT, in ob upoštevanju dejanskih okoliščin, v katerih so bile dane, ni mogoče razlagati, kot da vključujejo konkretno in trdno zavezo francoske države za natančno določeno podporo v korist družbe FT.

245    Zato izjave od julija 2002 niso mogle ustvariti nobene pravne obveznosti v breme francoske države, zlasti ne obveznosti, da finančno podpre družbo FT od 12. julija 2002.

246    Iz istih razlogov ni mogoče šteti, da so, neodvisno od vsakršne pravne obveznosti, te izjave ustvarile dejansko pričakovanje z vidika trga in da bi, če francoska država ne bi spoštovala svoje obljube, to povzročilo, da bi imela – kot lastnik ali upravljavec podjetij, vpliven gospodarski akter in pomemben posojilojemalec na finančnih trgih – določene gospodarske stroške zaradi izgube verodostojnosti in ugleda na teh trgih (točki 217 in 221 obrazložitve izpodbijane odločbe). Najprej, zgolj pričakovanje trga kot táko ne more ustvariti nobene obveznosti ravnanja v želeni smeri (glej točko 235 zgoraj). Dalje, Komisija ni dokazala, da lahko nespoštovanje morebitne obljube francoske države o zagotovitvi podpore podjetju ogrozi njeno verodostojnost in ugled na finančnih trgih. Poleg tega, kot je razvidno iz preudarkov v točki 238 zgoraj in točki 247 spodaj, je bil cilj ravnanja francoskih organov od julija 2002 ravno izogniti se škodljivim posledicam, ki jih zatrjuje Komisija, z ohranjanjem dvomov o naravi, obsegu in natančnih pogojih njihovega morebitnega prihodnjega posega. Nazadnje je treba vsekakor spomniti – kot je generalni pravobranilec P. Mengozzi navedel v sklepnih predlogih v združenih zadevah Bouygues in drugi/Komisija in drugi (C‑399/10 P in C‑401/10 P, ZOdl., EU:C:2012:392, točka 64) – da se je Komisija odrekla dokončnemu stališču glede vprašanja, ali bi izjave od julija 2002 lahko povzročile izgubo kredibilnosti države na finančnih trgih, tako da bi se izpostavila finančnemu tveganju povečanja stroškov prihodnjih transakcij.

247    Res je, da je francoska država z izjavami od julija 2002, s čimer je uporabila svoj ugled solventnega in zanesljivega posojilojemalca/posojilodajalca na finančnih trgih, namerno želela vplivati na odziv teh trgov, ponovno pridobiti njihovo zaupanje in zlasti doseči ohranitev bonitetne ocene družbe FT z namenom, da bi pripravila trdno in cenejše refinanciranje te družbe v poznejši fazi. Vendar – kot pravilno navaja družba FT v pisnih stališčih z dne 31. maja 2013 – francoska država ni s tem storila nič drugega kot to, da je uporabila posebna pravila delovanja finančnih trgov, da bi kratkoročno stabilizirala gospodarski položaj družbe FT, in to ravno s ciljem izpolnitve podjetniških in finančnih pogojev, ki so nujni za sprejetje konkretnejših ukrepov podpore, do katerih naj bi prišlo pozneje. Francoska država je ravno s tem zavzela skrbno in preudarno držo zasebnega vlagatelja, ki pazi, da so izpolnjeni vsi zahtevani pogoji, preden sprejme nepreklicno zavezo glede podpore ali naložbe. V tem okviru ni mogoče sprejeti precej nepojasnjene trditve Komisije, da noben zasebni vlagatelj ne bi mogel vplivati na trg tako, kot je nanj vplivala francoska država s svojimi izjavami od julija 2002. Ni namreč mogoče vnaprej izključiti, da bi zasebni vlagatelj, eventualno mednarodnega obsega in s precejšnjo gospodarsko močjo, uporabil isto strategijo in dosegel enak rezultat na finančnih trgih.

248    Iz vsega navedenega izhaja, da je Komisija ravnala očitno napačno s pravnega in dejanskega vidika, s tem ko se je pri uporabi merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja oprla na okoliščine od julija 2002.

–       Vprašanje, ali je ponudba delničarskega posojila, objavljena in priglašena 4. decembra 2002, pomenila uresničitev izjav od julija 2002

249    Komisija take očitno napačne uporabe merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja ne more utemeljiti s tezo, ki jo je v bistvu predstavila v točkah 185, 187 in 226 obrazložitve izpodbijane odločbe ter v skladu s katero je ponudba delničarskega posojila, objavljena in priglašena 4. decembra 2002, pomenila le uresničitev predhodnih izjav francoske države in, natančneje, načelne odločitve o finančni podpori družbe FT, ki naj bi bila sprejeta od 12. julija 2002.

250    S to tezo Komisija v bistvu meni, da je utemeljeno skupaj presojala izjave od julija 2002, obvestilo z dne 4. decembra 2002 in ponudbo delničarskega posojila ter pri tem sklenila, da ravnanje francoske države ni v skladu z merilom dobro poučenega zasebnega vlagatelja.

251    Res je, da je bila ponudba delničarskega posojila, objavljena in priglašena 4. decembra 2002, del logike in strategije francoske države od julija 2002, katerih cilj in posledica je bila ponovna pridobitev zaupanja trgov, da bi se lahko kratkoročni dolg družbe FT refinanciral v ugodnejših razmerah (glej točko 247 zgoraj).

252    Vendar pa iz tega ne izhaja, da so izjave od julija 2002 že vključevale pričakovanje posebne finančne podpore, podobne tisti iz decembra 2002.

253    Iz preudarkov v točkah od 233 do 244 zgoraj je razvidno, da so bile izjave od julija 2002 – drugače od obvestila z dne 4. decembra 2002, s katerim je bila javnosti razkrita ponudba o odprtju kreditne linije v višini 9 milijard EUR v korist družbe FT – odprte, nenatančne in pogojne glede narave, obsega in pogojev morebitnega prihodnjega posega francoske države. Zato ni mogoče šteti, da je francoska država načrtovala táko konkretno finančno podporo od julija 2002. V resnici je glede na to bistveno drugačnost izjav od julija 2002 odločitev francoske države decembra 2002, da objavi in poda ponudbo delničarskega posojila, pomenila pomembno prekinitev zaporedja dogodkov, ki so privedli do refinanciranja družbe FT.

254    Teza Komisije je še toliko manj verjetna, ker je morala francoska država najprej počakati in preveriti, ali so bili po izjavah od julija 2002 in njihovem pričakovanem učinku, in sicer ponovni vzpostavitvi zaupanja finančnih trgov in ohranitvi ocene družbe FT, ter po ukrepih za prestrukturiranje in ponovno uravnoteženje, sprejetih v družbi FT, gospodarski pogoji za tak državni poseg dejansko izpolnjeni. Kot je bilo ugotovljeno v točki 239 zgoraj, namreč v fazi teh izjav – ker ni bilo upoštevnih podatkov, med drugim o odzivu trgov in uspehu sprejetih ukrepov – francoska država še ni mogla dovolj poznati in opredeliti narave, obsega in pogojev morebitnega ukrepa podpore v korist družbe FT, vključno z morebitnim povečanjem kapitala, ki ga je minister za gospodarstvo julija 2002 še izrecno zavrnil. Očitno je francoska država šele decembra 2002 menila, da so gospodarski pogoji za tako finančno pomoč izpolnjeni, kar potrjuje pomembno prekinitev zaporedja dogodkov v tej fazi.

–       Vprašanje, ali so izjave od julija 2002 in obvestilo z dne 4. decembra 2002 v povezavi s ponudbo delničarskega posojila skupaj pomenili „samo en poseg“

255    Komisija v pisnih stališčih z dne 17. julija 2013 trdi, da se Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, ni izreklo o vprašanju, ali je mogoče izjave od julija 2002 in obvestilo z dne 4. decembra 2002 v povezavi s ponudbo delničarskega posojila skupaj šteti za „samo en poseg“ v smislu točk od 103 do 105 navedene sodbe. Zatrjuje pa, da je merila, navedena v točkah 103 in 104 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, vsekakor mogoče prenesti na obravnavani primer, tako da je treba te različne zaporedne posege šteti za neločljivo povezane.

256    V točkah od 127 do 131 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, je Sodišče na podlagi meril, določenih v točkah 103 in 104 navedene sodbe, presodilo, da je Komisija utemeljeno menila, da obvestilo z dne 4. decembra 2002 in ponudba delničarskega posojila skupaj pomenita enoten poseg države, ker med njima obstaja tako tesna povezava, da ju ni mogoče ločiti. Iz navedenih točk je tudi razvidno, da je ta enotni poseg tisti, ki ga je Komisija v izpodbijani odločbi opredelila kot zadevni nezakoniti ukrep pomoči.

257    Ugotoviti je treba, da izpodbijana odločba, kot sta Francoska republika in družba FT poudarili na obravnavi 24. septembra 2014, ne temelji na premisi, da so izjave od julija 2002 prav tako vključene v obseg tega enotnega posega kot sestavni deli zadevnega ukrepa pomoči.

258    Seveda so izjave od julija 2002 v izpodbijani odločbi preučene skupaj z enotnim posegom države, opredeljenim kot državna pomoč – to je obvestilo z dne 4. decembra 2002 skupaj s ponudbo delničarskega posojila – vendar le kot elementi „okvira“ navedenega posega. To potrjuje Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, ko navaja, da je „iz točke 185 obrazložitve [izpodbijane] odločbe […] razvidno, da se njen predmet nanaša na delničarsko posojilo, ki je bilo priglašeno Komisiji, in da so izjave od julija 2002 upoštevane le glede na njihovo objektivno upoštevnost za presojo navedenega posojila“ (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 73), da je „[t]ako […] Komisija navedene izjave presojala le toliko, kolikor tvorijo okvir zadnjenavedenega ukrepa“, ter da je „iz člena 1 [izpodbijane] odločbe […] razvidno, da je omejena na opredelitev delničarskega posojila kot državne pomoči, ki ni združljiva s skupnim trgom, in da so izjave od julija 2002 v njej omenjene zgolj kot del okvira ugotovljene pomoči“ (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 75).

259    Teza, ki jo je Komisija navedla v izpodbijani odločbi in je sicer nepravilna (glej točke od 249 do 254 zgoraj), v skladu s katero ponudba delničarskega posojila pomeni uresničitev načelne odločitve, sprejete od 12. julija 2002, o zagotovitvi podpore družbi FT, ne gre tako daleč kot teza, v skladu s katero so izjave od julija 2002, tako kot obvestilo z dne 4. decembra 2002 in ponudba delničarskega pojasnila, sestavni deli enotnega posega, opredeljenega kot državna pomoč.

260    Sicer pa Komisija v pisnih stališčih z dne 17. julija 2013 in odgovorih na pisna vprašanja, ki ji jih je postavilo Splošno sodišče v tem postopku, čeprav trdi, da so merila, ki so bila določena v točkah 103 in 104 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, izpolnjena tudi v zvezi z izjavami od julija 2002, iz tega ne sklepa, da je treba te izjave šteti za sestavne dele ukrepa, ki je bil v izpodbijani odločbi opredeljen kot državna pomoč. Komisija iz tega, da so te izjave in ponudba delničarskega posojila – kot meni – neločljivo povezane, sklepa, da je ravnala utemeljeno, ko je presodila, da so vsi ti posegi del istega kontinuiranega postopka podpore francoske države družbi FT, ko je v obravnavanem primeru sprejela „celovit pristop“ (glej točko 176 zgoraj) in torej ko je preučila vse te različne posege glede na člen 87(1) ES. V preostalem Komisija vztraja, da je izjave od julija 2002 upoštevala le kot elemente, ki tvorijo okvir ugotovljene pomoči. Poleg tega je Komisija na obravnavi 24. septembra 2014 trdila, da je Sodišče v točkah od 102 do 104 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, potrdilo celovit pristop h postopku, ki ga je zagovarjala že od začetka. Navedla je tudi, da ne more razjasniti, ali je treba izjave od julija 2002 in obvestilo z dne 4. decembra 2002 v povezavi s ponudbo delničarskega posojila skupaj šteti za „samo en poseg“ v smislu sodbe, izdane v pritožbenem postopku, ter ali bi taka ugotovitev pomenila, da so vsi ti zaporedni posegi ena in ista državna pomoč, tako da je odločitev o teh vprašanjih prepustila Splošnemu sodišču.

261    Drugače povedano, Komisija iz svojega zatrjevanja na podlagi točk 103 in 104 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, ne izpeljuje drugih trditev razen tistih, ki jih je navedla v predhodnih postopkih pred Splošnim sodiščem in Sodiščem ter ki so bile že zavrnjene v točkah od 202 do 254 zgoraj, ker so bile napačne ali so vsebovale očitno napako pri presoji.

262    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi in tretji tožbeni razlog, ki sta ju navedli Francoska republika in družba FT, sprejeti v delu, v katerem se z njima predlaga, naj se ugotovi, da je Komisija pri uporabi merila dobro poučenega zasebnega vlagatelja napačno uporabila pravo in storila očitne napake pri presoji ter da posledično ni upoštevala pojma državne pomoči v smislu člena 87(1) ES. Zato je treba člen 1 izpodbijane odločbe razglasiti za ničen.

263    V teh okoliščinah ni več treba preučiti četrtega tožbenega razloga Francoske republike, ki se nanaša na pomanjkljivo obrazložitev.

3.     Predlog za razglasitev ničnosti člena 2 izpodbijane odločbe

264    Spomniti je treba, da Francoska republika in družba FT predlagata razglasitev ničnosti celotne izpodbijane odločbe, to je vključno z njenim členom 2, čeprav v utemeljitev tega vidika svojih tožb ne navajata nobene posebne trditve.

265    Vendar se Sodišče v točkah 141 in 142 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, glede tega člena 2 sklicuje samo na predlog za razglasitev njegove ničnosti, ki sta ga vložili družbi Bouygues, in torej določa vrnitev tega predloga v razsojanje Splošnemu sodišču.

266    Glede na obseg predmeta tožb Francoske republike in družbe FT, naveden v točki 264 zgoraj, ter glede na točko 2 izreka sodbe, izdane v pritožbenem postopku, v kateri je uporabljena beseda „predlogi“ v množini, Splošno sodišče meni, da mora odločiti tudi o predlogih za razglasitev ničnosti člena 2 izpodbijane odločbe, ki sta ju vložili ti stranki.

267    V zvezi s tem je treba presoditi, da sta glede na to, da je bil člen 1 izpodbijane odločbe razglašen za ničen na podlagi drugega in tretjega tožbenega razloga, ki sta ju navedli Francoska republika in družba FT, njuna predloga za razglasitev ničnosti člena 2 navedene odločbe, v katerem je ugotovljen neobstoj potrebe po vračilu pomoči iz člena 1, postala brezpredmetna.

268    Razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe ima namreč učinek erga omnes, ki ji daje materialno pravnomočnost razsojene stvari (sodbi z dne 1. junija 2006, P & O European Ferries (Vizcaya) in Diputación Foral de Vizcaya/Komisija, C‑442/03 P in C‑471/03 P, ZOdl., EU:C:2006:356, točka 43, ter z dne 4. marca 2009, Tirrenia di Navigazione in drugi/Komisija, T‑265/04, T‑292/04 in T‑504/04, EU:T:2009:48, točka 159).

269    Posledica te razglasitve ničnosti je ex tunc prenehanje ugotovitve o obstoju pomoči, ki ni združljiva s skupnim trgom, iz člena 1 izpodbijane odločbe. Iz tega sledi, da ugotovitev nevračila te pomoči iz člena 2 te odločbe postane brezpredmetna prav tako z učinkom ex tunc.

270    V teh okoliščinah se postopek v zvezi s predlogoma za razglasitev ničnosti, ki sta ju vložili Francoska republika in družba FT ter sta usmerjena zoper člen 2 izpodbijane odločbe, ustavi.

 Stroški

271    Sodišče je v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, pridržalo odločitev o stroških. Zato mora Splošno sodišče v tej sodbi v skladu s členom 219 Poslovnika Splošnega sodišča odločiti o vseh stroških, nastalih v različnih postopkih.

272    V skladu s členom 134(3) Poslovnika vsaka stranka nosi svoje stroške, če uspe samo deloma. Vendar lahko Splošno sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

273    V obravnavanem primeru je treba poudariti, da je bilo predlogom Francoske republike in družbe FT ugodeno v delu, v katerem se nanašajo na razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe, in sicer na podlagi drugega in tretjega tožbenega razloga teh strank. Njun prvi tožbeni razlog pa ni bil sprejet. Poleg tega je bilo odločeno, da se postopek v zvezi z njunima predlogoma za razglasitev ničnosti, usmerjenima zoper člen 2 izpodbijane odločbe, ustavi. Glede na okoliščine v teh zadevah je pravično odločiti, da Komisija nosi svoje stroške ter plača osem desetin stroškov, ki sta jih priglasili Francoska republika in družba FT. Francoska republika in družba FT nosita vsaka dve desetini svojih stroškov.

274    Zvezna republika Nemčija, ki je intervenirala v postopku, na podlagi člena 138(1) Poslovnika nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Člen 1 Odločbe Komisije 2006/621/ES z dne 2. avgusta 2004 o državni pomoči, ki jo izvaja Francija v korist podjetja France Télécom, se razglasi za ničen.

2.      Postopek v zvezi s predlogoma za razglasitev ničnosti člena 2 Odločbe 2006/621 se ustavi.

3.      Evropska komisija nosi svoje stroške ter plača osem desetin stroškov, ki sta jih priglasili Francoska republika in družba Orange, nekdanja France Télécom.

4.      Francoska republika in družba Orange, nekdanja France Télécom, nosita vsaka dve desetini svojih stroškov.

5.      Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške.

Frimodt Nielsen Dehousse Wiszniewska-Białecka

Collins       Ulloa Rubio

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 2. julija 2015.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanjeII – 2

1. Splošni okvir zadeveII – 2

2. Upravni postopekII – 6

3. Izpodbijana odločbaII – 7

Predhodna postopka pred Splošnim sodiščem in SodiščemII – 15

1. Predhodni postopek pred Splošnim sodiščemII – 15

2. Predhodni postopek pred SodiščemII – 20

Postopek in predlogi strank po vrnitvi v razsojanjeII – 24

PravoII – 26

1. Dopustnost tožbe v zadevi T‑444/04 RENVII – 26

2. Predlog za razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbeII – 27

Uvodne ugotovitveII – 27

Prvi tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka in kršitev pravice do obrambeII – 28

Bistvena kršitev postopkaII – 28

– Trditve strankII – 28

– Presoja Splošnega sodiščaII – 28

Kršitev pravice do obrambeII – 31

– Trditve strankII – 31

– Presoja Splošnega sodiščaII – 32

Drugi in tretji tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji v zvezi z uporabo merila dobro poučenega zasebnega vlagateljaII – 36

Trditve strankII – 36

Presoja Splošnega sodiščaII – 40

– Pregled upoštevne sodne prakseII – 40

– Pregled razlogovanja, ki ga je Komisija uporabila v izpodbijani odločbiII – 42

– Ukrep, za katerega je morala Komisija uporabiti merilo dobro poučenega zasebnega vlagateljaII – 44

– Trenutek, v katerega se je morala Komisija postaviti za uporabo merila dobro poučenega zasebnega vlagateljaII – 46

– Vprašanje, ali je ponudba delničarskega posojila, objavljena in priglašena 4. decembra 2002, pomenila uresničitev izjav od julija 2002II – 53

– Vprašanje, ali so izjave od julija 2002 in obvestilo z dne 4. decembra 2002 v povezavi s ponudbo delničarskega posojila skupaj pomenili „samo en poseg“II – 55

3. Predlog za razglasitev ničnosti člena 2 izpodbijane odločbeII – 56

StroškiII – 57

* Jezik postopka: francoščina.