Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 16. junija 2022(1)
Zadeva C‑265/21
AB,
AB-CD
proti
Z EF
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju, Belgija))
„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Člen 5(1) – Pristojnost v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji – Pojem ‚zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji‘ – Tožba za ugotovitev lastninske pravice na podlagi dveh zaporednih pogodb – Pogodba, ki jo je treba upoštevati pri določitvi kraja obveznosti, ki je podlaga za zahtevek – Pravo, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja – Uredba (ES) št. 593/2008“
I. Uvod
1. Vprašanja, ki jih je predložilo Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju, Belgija), se v bistvu nanašajo na razlago člena 5, točka 1, Uredbe (ES) št. 44/2001(2) in člena 4 Uredbe (ES) št. 593/2008(3).
2. Prva od teh določb, katerih razlaga je v osredju tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, določa pravila o posebni pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, ki tožeči stranki v nekaterih primerih omogočajo, da z odstopanjem od splošnega pravila iz člena 2(1) Uredbe št. 44/2001 toženo stranko toži pred sodiščem države članice, ki ni država njenega stalnega prebivališča.
3. V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje, ali se ta določba uporablja v sporu glede tožbe, ki temelji na dveh pogodbah, za priznanje lastninske pravice za 20 umetniških del, čeprav med strankama v sporu, ki sta potomca strank iz prve pogodbe, ni neposrednega pogodbenega razmerja.
4. V tem okviru predložitveno sodišče v bistvu Sodišče sprašuje o obsegu razvoja njegove sodne prakse na tem področju. Na podlagi tega predloga za sprejetje predhodne odločbe bo Sodišče torej znova obravnavalo pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001. V obravnavani zadevi bo treba predložitvenemu sodišču dati informacije, na podlagi katerih bo lahko presodilo, ali je treba šteti, da novejše sodbe Sodišča(4) pomenijo spremembe glede na prejšnjo sodno prakso v zvezi z razlago te določbe.
5. Kot bom podrobneje pojasnil, menim, da se člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, uporablja.
II. Pravni okvir
A. Uredba št. 44/2001
6. V oddelku 1 poglavja II Uredbe št. 44/2001, naslovljenem „Splošne določbe“, člen 2(1) določa:
„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“
7. V oddelku 2 poglavja II te uredbe, naslovljenem „Posebna pristojnost“, člen 5, točka 1, določa:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
1. (a) v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti;
(b) za namene te določbe in razen, če ni drugače dogovorjeno, je kraj izpolnitve zadevne obveznosti:
– v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno,
– v primeru opravljanja storitev kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene;
(c) če se ne uporabi pododstavek (b), potem se uporabi pododstavek (a)“.
B. Uredba št. 593/2008
8. Člen 4 Uredbe št. 593/2008, ki se nanaša na pravo, ki se uporablja, če pogodbeni stranki ne izbereta prava, določa:
„1. Če pogodbeni stranki nista izbrali prava v skladu s členom 3, se pravo, ki se uporablja za pogodbo, določi brez poseganja v člene 5 do 8, kakor sledi:
(a) za prodajno pogodbo o prodaji blaga se uporablja pravo države, v kateri ima običajno prebivališče prodajalec;
(b) za pogodbo o opravljanju storitev se uporablja pravo države, v kateri ima običajno prebivališče izvajalec storitev;
[…]
2. Če pogodba ni zajeta v odstavku 1 ali če bi lahko elemente pogodbe uvrstili v več kot eno točko od (a) do (h) iz odstavka 1, se za pogodbo uporablja pravo države, v kateri ima običajno prebivališče pogodbena stranka, ki je dolžna opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev.
3. Kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je pogodba očitno v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz odstavka 1 ali 2, se uporablja pravo te druge države.
4. Če prava, ki se uporablja, ni mogoče določiti v skladu z odstavkoma 1 ali 2, se za pogodbo uporablja pravo države, s katero je ta pogodba najtesneje povezana.“
III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
9. Zakonca X EF in Y EF, starša Z EF, tožene stranke iz postopka v glavni stvari, sta bila nemška umetnika, ki sta med drugim ustvarila 20 tipoloških plošč (v nadaljevanju: umetniška dela), ki so bile razstavljene na mednarodni razstavi leta 1977.
10. CD, tašča AB in mati AB-CD, tožečih strank iz postopka v glavni stvari, je vodila umetnostno galerijo v Liègeu (Belgija). Platna so bila ob koncu leta 1980 ali na začetku leta 1981 izročena CD, nato pa še potrdila o pristnosti del.
11. Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari sta s pogodbo z dne 26. januarja 2007 kupili umetniška dela od CD. Zadnjenavedena je 24. novembra 2007 umrla, istega leta pa je umrl tudi Y EF.
12. AB je umetniška dela avgusta 2013 izročil družbi Christie’s, da jih proda na dražbi. Ta družba je leta 2014 stopila v stik z X EF, ki je trdila, da je lastnica teh del. Prodaja del na dražbi je bila prekinjena.
13. Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari trdita, da je CD ta dela kupila, tožena stranka iz postopka v glavni stvari pa trdi, da so bila deponirana v galeriji CD zaradi predstavitve javnosti za prodajo.
14. Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari sta 20. junija 2014 vložili to tožbo, da bi dosegli, da se razsodi, da sta edina lastnika umetniških del in da bi se X EF prepovedalo uveljavljanje lastninske pravice v zvezi z njimi.
15. Ker je bila X EF pozvana pred Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini, Belgija), je primarno in ob sklicevanju na Uredbo št. 44/2001 ugovarjala pristojnosti, ker ima stalno prebivališče v Nemčiji. Podredno je trdila, da je tožba zoper njo nedopustna oziroma neutemeljena, in zahtevala vračilo umetniških del. X EF je 10. oktobra 2015 umrla, tožena stranka iz postopka v glavni stvari pa je postopek nadaljevala.
16. Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini) se je s sodbo z dne 22. novembra 2016 izreklo za krajevno nepristojno. Glede tega je menilo, da njegove pristojnosti ni mogoče ugotoviti na podlagi člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, ker med zadevnimi strankami ni pogodbenega razmerja.
17. Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari sta zoper to sodbo vložili pritožbo pri Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju). Trdita, da je CD umetniška dela kupila na podlagi prodajne pogodbe, da je treba tožbo opredeliti, kot da je „v zvezi s pogodbenimi razmerji“, in da so pristojna belgijska sodišča, ker je kraj izpolnitve v Belgiji. Tožena stranka iz postopka v glavni stvari pa trdi, da so bila umetniška dela predmet pogodbe o depozitu in da določitev pristojnega sodišča spada na področje uporabe člena 2(1) Uredbe št. 44/2001, ker gre po njenem mnenju za reivindikacijsko tožbo, tako da so pristojna nemška sodišča.
18. Kar zadeva vprašanje, ali tožba tožečih strank iz postopka v glavni stvari spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, predložitveno sodišče ugotavlja, da med strankami v sporu ni neposrednega pogodbenega razmerja. Vendar navedeno sodišče glede na nedavne sodbe Sodišča na tem področju(5) meni, da je mogoče, da zahteva po vzpostavitvi prostovoljno sprejete pravne obveznosti ne pomeni več – kot je veljalo od sodbe Handte(6) – da je bila ta obveznost sprejeta s soglasjem strank v sporu, ampak samo to, da je temelj tožbe tožeče stranke proti toženi stranki pravna obveznost, ki jo je ena oseba prostovoljno sprejela v razmerju do druge.(7) Po mnenju navedenega sodišča je Sodišče ne le pojasnilo, da zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji zajemajo vse obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, na neizpolnitev katere se tožeča stranka sklicuje v utemeljitev svoje tožbe,(8) ampak je tudi razsodilo, da je tako kot paulijanska tožba tudi odškodninska tožba(9) zajeta s pojmom „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“, če je predmet tožbe sama prosto sprejeta zaveza.(10)
19. Isto sodišče meni, da čeprav gre za posebne položaje, zunaj katerih take razlage ni mogoče sprejeti, je Sodišče kljub temu razsodilo, da je temelj pravila o posebni pristojnosti za zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji, določenega v členu 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, predmet tožbe, in ne identiteta strank.(11)
20. V teh okoliščinah je Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju, Belgija) z odločbo z dne 1. aprila 2021, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispela 26. aprila 2021, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba pojem ‚zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji‘ v smislu člena [5, točka 1,] [Uredbe št. 44/2001]:
razlagati tako, da je treba ugotoviti pravno obveznost, ki jo je ena oseba prostovoljno sprejela v razmerju do druge in na kateri temelji tožba tožeče stranke, tudi če tožena stranka te obveznosti ni sprejela prostovoljno in/ali ta ni bila tako sprejeta v razmerju do tožeče stranke?
Če je odgovor pritrdilen, kakšna mora biti povezanost med prostovoljno sprejeto pravno obveznostjo ter tožečo stranko in/ali toženo stranko?
2. Ali ‚temelj‘ ‚tožbe‘ tožeče stranke pomeni, da je treba – tako kot pri merilu za razlikovanje, ali tožba spada med zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu člena [5, točka 1,] [Uredbe št. 44/2001] ali zadeve v zvezi z ‚delikti ali kvazidelikti‘ v smislu člena [5, točka 3,] iste uredbe ([sodba z dne 24. novembra 2020, Wikingerhof, C‑59/19, v nadaljevanju: sodba Wikingerhof”, ECLI:EU:C:2020:950,] točka 32) – preveriti, ali je razlaga prostovoljno sprejete pravne obveznosti nujna za presojo temelja tožbe?
3. Ali tožba, s katero tožeča stranka predlaga ugotovitev, da je lastnica stvari v svoji posesti na podlagi dveh prodajnih pogodb, in sicer prve, ki naj bi jo prvotni solastnik te stvari (zakonec tožene stranke, prav tako prvotni solastnik) sklenil s prodajalcem tožeče stranke, in druge pogodbe med zadnjenavedenima, spada med zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu člena [5, točka 1,] [Uredbe št. 44/2001]?
(a) Ali je odgovor drugačen, če tožena stranka zatrjuje, da prva pogodba ni bila prodajna pogodba, ampak pogodba o depozitu?
(b) Če eden od navedenih primerov spada med zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji, katero pogodbo je treba upoštevati pri določitvi kraja obveznosti, na kateri temelji zahtevek?
4. Ali je treba člen 4 [Uredbe št. 593/2008] razlagati tako, da se uporablja za primer, na katerega se nanaša tretje vprašanje za predhodno odločanje, in če je tako, katero pogodbo je treba upoštevati?“
21. Pisna stališča so predložile stranke v postopku v glavni stvari, belgijska vlada in Evropska komisija. Obravnave ni bilo.
IV. Analiza
A. Dopustnost četrtega vprašanja za predhodno odločanje
22. Komisija, ne da bi formalno zatrjevala nedopustnost četrtega vprašanja za predhodno odločanje, trdi, da predložitveno sodišče ne navaja razlogov, iz katerih je podvomilo o uporabi člena 4(1) Uredbe št. 593/2008 za zadevni pogodbi iz postopka v glavni stvari.
23. Opozoriti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki se zdaj odraža v členu 94 Poslovnika Sodišča, nujnost razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, od tega sodišča zahteva, da opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega se umeščajo vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj razloži dejstva, ki so bila podlaga za ta vprašanja. V predložitveni odločbi morajo poleg tega biti navedeni jasni razlogi, iz katerih se nacionalno sodišče sprašuje o razlagi prava Unije in iz katerih meni, da je treba Sodišču postaviti vprašanje za predhodno odločanje.(12)
24. V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče ni navedlo razlogov, iz katerih je postavilo četrto vprašanje, in da zato ni izpolnilo zahteve iz člena 94 Poslovnika Sodišča.
25. Predlagam, naj se četrto vprašanje razglasi za nedopustno.
B. Vsebinska presoja
26. Prva tri vprašanja se v bistvu nanašajo na razlago pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča.
27. Dvomi predložitvenega sodišča, ki se v bistvu nanašajo na obseg razvoja obsežne sodne prakse, ki jo je Sodišče razvilo v zadnjih 30 letih, po eni strani izvirajo iz tega, da naj razlaga pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, ki jo je podalo Sodišče, ne bi bila enotna, in po drugi strani iz tega, da naj bi Sodišče s tem, da je opustilo restriktivno razlago tega pojma, spremenilo svojo sodno prakso.
28. V teh sklepnih predlogih bom najprej na kratko predstavil nekaj uvodnih pojasnil, ki se nanašajo zlasti na sistem, cilje in nastanek Uredbe št. 44/2001 (naslov 1). Nato bom preučil upoštevno sodno prakso Sodišča glede avtonomnega pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, te uredbe, da bi pojasnil obseg njegovega razvoja in predlagal odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje (naslov 2), nazadnje pa bom analiziral drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje (naslova 3 in 4).
1. Uvodna pojasnila
29. Na prvem mestu je treba opozoriti, da se Uredba št. 44/2001, ki nadomešča konvencijo z dne 27. septembra 1968,(13) zgleduje po tej konvenciji in zagotavlja njeno kontinuiteto.(14) Zato, kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse, razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede določb navedene konvencije, velja tudi za določbe navedene uredbe, kadar je mogoče določbe teh instrumentov šteti za „enakovredne“.(15) To velja za člen 5, točka 1, Bruseljske konvencije in člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, katerih besedilo je skoraj enako. Prav tako to velja za pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, te uredbe, ker se spremembe te določbe nanašajo le na navezno okoliščino, ki se uporablja za določitev sodišča, pristojnega za obravnavanje pogodb o prodaji blaga in opravljanju storitev, pri čemer preostala vsebina ustrezne določbe Bruseljske konvencije ni bila spremenjena.(16) Kolikor predložitveno sodišče sprašuje Sodišče o razvoju njegove nedavne sodne prakse o tem pojmu, se bom v teh sklepnih predlogih skliceval tudi na upoštevno sodno prakso glede člena 7, točka 1, Uredbe št. 1215/2012, ki je nadomestila Uredbo št. 44/2001.
30. Na drugem mestu je treba poudariti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati ob upoštevanju razvoja, ciljev in sistema te uredbe.(17) Natančneje, glede pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu te določbe je treba opozoriti, da je Sodišče od sodbe Peters Bauunternehmung(18), ki se je nanašala na razlago Bruseljske konvencije, že večkrat razsodilo, da tega pojma ni mogoče razumeti tako, da vsebuje napotitev na kvalifikacijo, ki jo ima pravno razmerje, obravnavano pred nacionalnim sodiščem, v skladu z upoštevnim nacionalnim pravom. Navedeni pojem je treba, nasprotno – da se zagotovi njegova enotna uporaba v vseh državah članicah – razlagati avtonomno glede na sistematiko in cilje Uredbe št. 44/2001.(19) Tako je Sodišče, čeprav ni podalo splošne in abstraktne opredelitve pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“, vseeno opredelilo okvir tega pojma za vsak primer posebej, pri čemer je upoštevalo zakonodajne spremembe in navedlo, ali obstaja pogodbena obveznost ali ne.
31. V zvezi s tem Sodišče še vedno poskuša opredeliti sistem in cilje Uredbe št. 44/2001 že od nastanka te uredbe v obliki Bruseljske konvencije. Zdi se mi pomembno na kratko spomniti po eni strani na obseg pogojev za uporabo člena 5, točka 1, navedene uredbe in po drugi strani na težave, ki jih ta določba povzroča v okviru posebej obsežne sodne prakse.(20)
32. Najprej je treba v zvezi s sistemom Uredbe št. 44/2001 opozoriti, da se je Sodišče v sodbi Peters Bauunternehmung(21) prvič izreklo o razmerju med splošnim pravilom o pristojnosti sodišč države članice stalnega prebivališča tožene stranke, določenim v členu 2(1) te uredbe, ter posebno pristojnostjo v „zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji“ iz člena 5, točka 1, navedene uredbe. Sodišče je v tej sodbi razsodilo, da so „v členu 5 Bruseljske konvencije določene posebne pristojnosti, katerih izbira je odvisna od odločitve tožeče stranke, z odstopanjem od splošnega pravila o pristojnosti iz člena 2, točka 1, [te] konvencije“.(22) To presojo je Sodišče v svoji sodni praksi večkrat poudarilo.(23)
33. Dalje, glede ciljev Uredbe št. 44/2001 je treba poudariti, da morajo biti v skladu z uvodno izjavo 11 te uredbe pravila o pristojnosti čim bolj predvidljiva in temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. Poleg tega je v uvodni izjavi 12 Uredbe št. 44/2001 navedeno, da mora poleg stalnega prebivališča toženca obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom ali ki je v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti.
34. Nazadnje je treba poudariti tudi, da je iz zgodovine nastanka člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razvidno, da posebna pravila o pristojnosti temeljijo na ugotovitvi, „da obstaja tesna navezna okoliščina med sporom in sodiščem, ki naj ga obravnava“.(24) Zato možnosti, ki jih ima tožeča stranka na podlagi te določbe, izpolnjujejo zahteve načela bližine.(25)
35. Vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, bom preučil z vidika teh uvodnih ugotovitev.
2. Prvo vprašanje za predhodno odločanje
36. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da njegova uporaba zahteva opredelitev pravne obveznosti, ki jo je ena oseba v razmerju do druge prostovoljno sprejela in na kateri temelji tožba tožeče stranke, tudi če ta obveznost za stranke v sporu ni neposredno zavezujoča. Če je odgovor pritrdilen, se navedeno sodišče sprašuje, kakšna mora biti stopnja povezanosti med pogodbeno obveznostjo in temi strankami. Predložitveno sodišče s tem vprašanjem Sodišče prosi, naj potrdi razlago pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“, kot izhaja iz novejše sodne prakse Sodišča.
37. Na prvem mestu, kar zadeva posebnosti obravnavane zadeve, tožeči stranki iz postopka v glavni stvari svojo tožbo za priznanje lastninske pravice opirata na prodajno pogodbo, sklenjeno med materjo ene od njiju, galeristko, ki naj bi umetniška dela kupila od dveh umetnikov, ki sta starša tožene stranke iz postopka v glavni stvari. Tožena stranka trdi, da zadevna pogodba ni bila prodajna pogodba, ampak pogodba o depozitu.
38. Kot navaja predložitveno sodišče, zadevne pogodbe niso sklenile stranke v postopku v glavni stvari, torej med njimi ni neposrednega pogodbenega razmerja.
39. Na drugem mestu, glede pisnih stališč, ki so jih predložile stranke, tožeči stranki v postopku v glavni stvari in belgijska vlada menijo, da je treba pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ razlagati široko, kar tretjim osebam omogoča, da se sklicujejo na člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001. Vendar belgijska vlada meni, da se merilo iz sodbe flightright in drugi ne bi smelo uporabiti za primere, v katerih se postavlja vprašanje, kdo je lastnik stvari, kot v obravnavani zadevi, ampak le za primere, v katerih zahtevek temelji na sami pogodbeni obveznosti. Po mnenju te vlade nedavna sodna praksa Sodišča vodi v „forum shopping“ na škodo pravne varnosti.
40. Tožena stranka v postopku v glavni stvari in Komisija zlasti trdita, da mora za to, da se tožba opredeli, kot da je „v zvezi s pogodbenimi razmerji“, obstajati pogodbeno razmerje med strankami v sporu. Glede tega tožena stranka iz postopka v glavni stvari poudarja, da je treba posebne pristojnosti razlagati ozko, da se ohrani cilj predvidljivosti in pravne varnosti iz Uredbe št. 44/2001. Komisija pa trdi, da ob upoštevanju sodne prakse Sodišča v sodbi Handte(26) v položaju, v katerem tožeča stranka svojo tožbo utemelji na več zaporednih pogodbah, posebna pristojnost v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji ne velja, ker tožeča stranka in tožena stranka nista stranki iste pogodbe. Zato meni, da bi bilo treba uporabiti splošno pravilo o pristojnosti sodišč države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče.
41. Glede na besedilo prvega vprašanja za predhodno odločanje in stališča strank menim, da je treba analizirati upoštevno sodno prakso Sodišča.
a) Upoštevna sodna praksa Sodišča o pojmu „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001
42. Člen 5, točka 1(a), Uredbe št. 44/2001 določa, da je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji tožena v drugi državi članici pred sodiščem „v kraju izpolnitve zadevne obveznosti“. Sodišče je za določitev pristojnosti na podlagi te določbe in za odgovor na vprašanje, ali je mogoče spor opredeliti kot spor v „zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji“, avtonomno razlagalo pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ tako, da se je najprej usmerilo na restriktivno razlago tega pojma, pozneje pa na širšo razlago tega pojma. Ta pristopa različno določata obveznost, ki je podlaga za tožbo, in torej kraj izpolnitve te obveznosti. Res je, da je Sodišče razsodilo, da je „obveznost, katere kraj izpolnitve določa pristojnost na podlagi člena 5, točka 1, [Uredbe št. 44/2001], obveznost, ki izhaja iz pogodbe in katere neizpolnitev se navaja za utemeljitev tožbe“.(27) Kljub jasnosti te navedbe pa opredelitev te obveznosti ni vedno očitna, kot je razvidno iz težav pri razlagi pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“.(28)
43. V tem okviru se postavlja vprašanje, ali je Sodišče opustilo restriktivno razlago v prid širši razlagi in s tem spremenilo svojo prejšnjo sodno prakso. To vprašanje je v središču dvomov, na katerih temeljijo navedena vprašanja za predhodno odločanje. Za boljše razumevanje obsega te sodne prakse in za to, da bi lahko predlagal koristen odgovor, menim, da je treba v navedeni sodni praksi opredeliti ti smeri razlage in njun razvoj ter cilja predvidljivosti in/ali bližine iz Uredbe št. 44/2001, na katera se je Sodišče oprlo pri obeh smereh razlage.
1) Restriktivna razlaga pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“: zahteva po obstoju pogodbe med strankama v sporu
44. Pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 je avtonomen pojem prava Unije, s katerim se opredeli področje uporabe te določbe.(29)
45. Sodišče je za opredelitev tega avtonomnega pojma v začetku 80. let prejšnjega stoletja sprejelo restriktivno razlago posebnega pravila o pristojnosti, ki je tožeči stranki na voljo v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji (v nadaljevanju: restriktivna razlaga). Ta smer sodne prakse se je začela s sodbama Peters Bauunternehmung in Handte.
46. V sodbi Peters Bauunternehmung(30) se je Sodišče izreklo o razmerju med posebnimi pravili in splošnim pravilom o pristojnosti.(31) V teoriji se je menilo, da je Sodišče v tej sodbi odločilo „v prid restriktivni razlagi vsega, kar se zdi izjema od člena 2 Bruseljske konvencije“.(32)
47. Sodišče je nato v sodbi Kalfelis(33) potrdilo, da je treba pravila o posebni pristojnosti kot odstopanja od splošnega načela razlagati ozko,(34) in nato navedlo, da „razlaga, ki bi šla onstran primerov, ki jih omenja [Bruseljska] konvencija, ni mogoča“.(35) Čeprav cilj tega pristopa po mojem mnenju ni bil omejiti obseg „zadev v zvezi s pogodbenimi razmerji“(36) s strogo razlago pojma „pogodbena obveznost“, je Sodišče v poznejših sodbah vseeno sprejelo restriktivno razlago zadnjenavedenega pojma z utemeljitvijo, da je šlo za eno od izjem od splošnega pravila o pristojnosti.
48. V sodbi Handte(37) se je Sodišče prvič izreklo o pojmu „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Bruseljske konvencije, pri čemer je navedlo, da tega pojma „ni mogoče razumeti tako, da zajema položaj, v katerem stranki druga do druge nimata nobene prostovoljno sprejete zaveze“. Tako je Sodišče na podlagi načela predvidljivosti sodišča, pri katerem mora tožeča stranka vložiti tožbo,(38) razsodilo, da „je treba člen 5, točka 1, [te] konvencije razlagati tako, da se ne uporablja za spor med kupcem stvari in njenim proizvajalcem, ki ni prodajalec, zaradi napak stvari ali njene neprimernosti za uporabo, za katero je namenjena“.(39)
49. Od te sodbe je postalo jasno, da je Sodišče z restriktivno razlago omejilo pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu, da se ta določba uporablja le za razmerja med pogodbeniki zadevne pogodbe, torej le za spore med pogodbenimi strankami. Za opredelitev tožbe je bilo namreč odločilno, da je Sodišče upoštevalo pogodbeno razmerje med strankama v sporu.
50. V zvezi s tem se mi zdi pomembno poudariti, da je Sodišče v tej smeri sodne prakse(40) pri razlagi člena 5, točka 1, Bruseljske konvencije oziroma Uredbe št. 44/2001 glede na cilje in sistem te konvencije oziroma uredbe avtonomni pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ oprlo predvsem na cilj predvidljivosti.(41)
51. Čeprav je bila ta restriktivna razlaga člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 in torej pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“, ki se je dolgo povzemala v sodni praksi,(42) v delu doktrine(43) dobro sprejeta, pa je nekateri avtorji niso kritizirali le v zvezi s strogim pristopom glede razmerja med splošnim pravilom in posebnimi pravili, ampak tudi glede restriktivne opredelitve pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ in s tem pojma „pogodbena obveznost“, ki jo je Sodišče podalo v svoji sodni praksi.
52. Prvič, glede sistema Uredbe št. 44/2001 avtorji, ki nasprotujejo temu pristopu, menijo, da zgolj obstoj splošnega pravila iz člena 2 te uredbe ne sme privesti do ozke ali celo restriktivne razlage člena 5 te uredbe in da take razlage ni mogoče utemeljiti v škodo splošne usklajenosti navedene uredbe,(44) torej da bi se kar najbolj zagotovila enakost in enotnost pravic in obveznosti, ki izhajajo iz te uredbe.(45) Nekateri avtorji zlasti poudarjajo, da gre le za to, da bi se izognili – kot je razsodilo Sodišče – „razlagi, ki bi šla onstran primerov“ iz sistema Uredbe št. 44/2001,(46) in da bi bilo zato iz besedila člena 5, točka 1, te uredbe napačno sklepati, da je ta določba izjema, ki jo je treba uporabljati manj pogosto kot člen 2 navedene uredbe.(47) Že sam obstoj posebnih pravil o pristojnosti kot takih namreč povečuje možnost, da je toženec lahko tožen pred sodiščem države članice, ki ni država članica, v kateri ima stalno prebivališče. Ta možnost zagotavlja ravnovesje med interesi tožeče stranke in interesi tožene stranke.(48)
53. S tem mnenjem se strinjam. Tak pristop je jasno razviden iz sodbe Peters Bauunternehmung, v kateri je Sodišče že navedlo, da so „[v] členu 5 [Bruseljske] konvencije […] določene posebne pristojnosti, katerih izbira je odvisna od odločitve tožeče stranke, zato, ker v nekaterih točno določenih primerih obstaja posebno tesna vez med sporom in sodiščem, ki je lahko zaradi učinkovite organizacije postopka pozvano k odločanju o tem sporu“.(49) Iz tega je jasno razvidno, da Sodišče to določbo razlaga tako, da se sklicuje zlasti na cilj bližine.
54. Na podlagi tega naj spomnim, drugič, da je kritizirana tudi opredelitev pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, kot jo je Sodišče oblikovalo v sodbi Handte(50). Več avtorjev je namreč menilo, da ta restriktivni pristop daje premajhno vlogo sodišču, določenemu po pogodbi, zlasti na račun načela bližine,(51) in da bi bila potrebna „širša razlaga, ki bi bila prilagojena povezanim gospodarskim izzivom“.(52)
55. Zato iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah,(53) menim, da ozka razlaga razmerja med splošnim pravilom in posebnimi pravili ne sme privesti do restriktivne razlage pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ in posledično pojma „pogodbena obveznost“.(54) Širša razlaga pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ omogoča upoštevanje cilja bližine in učinkovitega izvajanja sodne oblasti.(55) Kot je bilo nedavno poudarjeno v doktrini, lahko razlaga, ki je preveč dogmatična in preveč naklonjena pravni varnosti ter torej cilju predvidljivosti glede na učinkovito izvajanje sodne oblasti, povzroči nepravilno delovanje sistema.(56) Menim namreč, da celovita usklajenost Uredbe št. 44/2001 pomeni, da se pri razlagi člena 5, točka 1, te uredbe upošteva ravnotežje med ciljem bližine in učinkovitega izvajanja sodne oblasti ter ciljem predvidljivosti in pravne varnosti.(57) To ravnovesje med cilji navedene uredbe omogoča tudi zagotavljanje ravnovesja med interesi tožeče stranke in interesi tožene stranke. V zvezi s tem je dovolj spomniti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se mora avtonomni pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ nanašati na sistem in cilje iste uredbe, da se zagotovi enotna uporaba uredbe v vseh državah članicah.(58) Vsekakor razlaga člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ne sme odvzeti vsebine tej določbi in mora omogočiti, da ima pravilo o posebni pristojnosti, ki je v njej določeno, polni učinek.(59) V tej fazi se postavlja vprašanje, ali usmeritev sodne prakse Sodišča k širši razlagi te določbe to dopušča. Menim, da je tako.
2) O razvoju sodne prakse Sodišča v smeri širše razlage: zahteva po opredelitvi pravne obveznosti, ki jo je ena oseba v razmerju do druge prostovoljno sprejela in na kateri temelji tožba tožeče stranke
56. Opozoriti je treba, da je Sodišče v prvih sodbah v zvezi z razlago člena 5, točka 1, Bruseljske konvencije razsodilo, da se ta določba uporablja, „tudi če med strankami obstaja spor glede sklenitve pogodbe, ki je podlaga za tožbo“.(60) Že iz te ugotovitve je razvidno, kot je pozneje poudaril generalni pravobranilec F. G. Jacobs,(61) da Sodišče ni menilo, da bi bilo treba področje uporabe te določbe opredeliti ozko. V svojih sklepnih predlogih je opozoril, da je Sodišče že razsodilo, da področje uporabe te določbe zajema „tesne vezi, kot se ustvarijo med pogodbenima strankama“, kar vključuje razmerje med združenjem in njegovimi člani.(62) Po njegovem mnenju tak pristop izraža implicitni namen, vsebovan v besedilih različnih jezikovnih različic te določbe.(63)
57. Nekaj let pozneje je Sodišče v sodbi Tacconi(64) jasno navedlo, da „člen 5, točka 1, [Uredbe št. 44/2001] ne zahteva sklenitve pogodbe“,(65) pri čemer je pojasnilo, da je „opredelitev obveznosti vseeno nujno potrebna za uporabo te določbe, saj se pristojnost nacionalnega sodišča v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji določi glede na kraj izpolnitve zadevne obveznosti“.(66) Vendar se zdi, da ta sodba uporabo člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 še vedno omejuje na položaje, v katerih ena stranka prostovoljno sprejme obveznost do druge stranke, to je obveznost, ki veže stranki v sporu.
58. Taka omejitev je bila opuščena v sodbi Engler(67), v kateri je Sodišče potrdilo, da člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ne zahteva sklenitve pogodbe.(68) Sodišče je glede na svojo prejšnjo sodno prakso(69) pojasnilo, da uporabe pravila o posebni pristojnosti, določenega v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji v tej določbi, „Sodišče ne razlaga ozko“.(70) Menilo je, da se z uporabo te določbe „predpostavlja, da obstaja pravna obveznost, ki jo je ena stranka v korist druge stranke prostovoljno sprejela in na kateri temelji tožba tožeče stranke“.(71) Ta širša opredelitev pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ je odtlej ustaljena v sodni praksi Sodišča.(72) Navedena opredelitev zahteva, da sta izpolnjena dva kumulativna pogoja, da bi zahtevek spadal med te zadeve: po eni strani se mora nanašati na pravno obveznost, ki jo je ena oseba prostovoljno sprejela v korist druge, in po drugi strani mora temeljiti na tej obveznosti.
i) Prvi pogoj: zahtevek se mora nanašati na pravno obveznost, ki jo je ena oseba v razmerju do druge prostovoljno sprejela
59. Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da se ta prvi pogoj nanaša na več vrst pravnih obveznosti.(73) Najprej, Sodišče je v sodbi Kareda(74) ta prvi pogoj pojasnilo glede na svojo prejšnjo sodno prakso.(75) V okviru širše razlage pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ je menilo, da pogodbene obveznosti vključujejo vse obveznosti, ki izvirajo iz pogodbe.(76)
60. Dalje, Sodišče je vključilo tudi obveznosti, katerih temelj so „tesne vezi, kot se ustvarijo med pogodbenima strankama“.(77)
61. Nazadnje, ker je treba za to, da bi tožba spadala med zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji, opredeliti obveznost, na kateri temelji zahtevek, ne da bi se zahteval obstoj pogodbe,(78) je Sodišče med drugim menilo, da obveznosti, ki niso naložene zaradi soglasja volj, temveč zaradi prostovoljne enostranske zaveze ene osebe do druge,(79) pa tudi tiha pogodbena razmerja(80) spadajo med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“.
62. Ker pa sta zadevna pogoja kumulativna, uporaba člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ni odvisna le od opredelitve obveznosti. Zahtevek mora na tej obveznosti tudi temeljiti.
ii) Drugi pogoj: zahtevek mora temeljiti na tej obveznosti
63. V sodbi flightright(81) je Sodišče pojasnilo, da je temelj pravila o posebni pristojnosti za zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji, določenega v členu 5, točka 1(a), Uredbe št. 44/2001 in v členu 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012, predmet tožbe, in ne identiteta strank.(82)
64. Glede tega, kot je navedel generalni pravobranilec H. Saugmandsgaard Øe, je „[s] tem pogojem […] Sodišče […] [uporabo pravila o pristojnosti] pridržalo za zahtevke, ki so pogodbene narave, to je za tiste, s katerimi se po vsebini postavljajo predvsem vprašanja pogodbenega prava, oziroma drugače povedano, vprašanja, ki spadajo v obseg uporabe prava, ki se uporablja za pogodbo (tako imenovani lex contractus), v smislu Uredbe Rim I. Tako Sodišče v skladu s ciljem bližine, na katerem ta določba temelji, zagotavlja, da o takih vprašanjih odloča predvsem sodišče, pristojno po pogodbi“.(83) Poudaril je, da se te določbe v zvezi s pravilom o posebni pristojnosti za zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji ne uporabljajo samo za pogodbe in da ima zato s tem v mislih „vsa pravna pravila, s katerimi so obveznosti naložene zaradi prostovoljne zaveze ene osebe do druge“.(84)
b) Vmesni sklep
65. Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na prvem mestu ugotoviti, da sodne prakse Sodišča o razlagi pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ni mogoče šteti za enotno, kar pojasnjuje težave, s katerimi se srečujejo nacionalna sodišča pri ugotavljanju, ali spori spadajo na to področje ali ne.(85)
66. Sodišče je najprej restriktivno razlagalo pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“, pri čemer je presodilo, da na to področje spadajo le spori, ki izhajajo iz pogodbe med strankama v sporu.(86) V okviru te razlage se je Sodišče v bistvu sklicevalo na cilj predvidljivosti in pravne varnosti Bruseljske konvencije oziroma Uredbe št. 44/2001.(87)
67. Sodišče je nato širše razlagalo pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“, pri čemer je menilo, da je spor zajet s tem pojmom, če tožeča stranka tožbo zoper toženo stranko utemelji s pravno obveznostjo, ki jo je ena oseba prostovoljno sprejela v razmerju do druge. Sodišče je v sodbi Engler(88) prvič jasno navedlo, da „[člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001] ne razlaga ozko“. Nato je v sodbah Kareda(89) in flightright(90), ki sta bili potrjeni v poznejši sodni praksi,(91) dokončno opustilo restriktivno razlago te določbe, ki temelji na „osebnem“ pristopu k zadevam v zvezi s pogodbenimi razmerji(92), ki izhaja iz sodbe Handte(93), da bi sprejelo širšo razlago.
68. Na drugem mestu, iz te širše razlage je razvidno, da je treba tožbo, ki jo vloži tožeča stranka, tudi proti tretji osebi, opredeliti kot „v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, če temelji na pravni obveznosti, ki jo je ena oseba sprejela v razmerju do druge.(94) Zato dejstvo, da v obravnavani zadevi stranki v sporu nista neposredno vezani s pogodbo, ne more omajati opredelitve te tožbe kot „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“. Pomembno je le, da pravna obveznost, na katero se sklicujeta tožeči stranki v postopku v glavni stvari, izhaja iz pogodbe, ki se razume kot dogovor med dvema osebama, ali iz pravnega razmerja, ki ga je mogoče enačiti s pogodbo, če ustvarja „tesne vezi, kot se ustvarijo med pogodbenima strankama.“(95)
69. V okviru te širše razlage je iz sodb Kareda in flightright razvidno, da se Sodišče ni sklicevalo samo na cilj predvidljivosti in pravne varnosti, ampak tudi na cilj bližine ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti.(96)
70. Če je bila tako pogodbena obveznost, na kateri temelji tožba tožeče stranke, ugotovljena, je treba ugotoviti, ali obstaja posebno tesna vez med zahtevkom in sodiščem, ki je lahko pozvano k odločanju o njem, ali pa uporaba člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 pripomore k učinkovitemu izvajanju sodne oblasti.(97) Zato je treba po mojem mnenju zagotoviti spoštovanje ravnovesja med ciljem predvidljivosti in pravne varnosti ter ciljem bližine in učinkovitega izvajanja sodne oblasti iz te uredbe.(98)
71. V zvezi s tem naj spomnim, da je Sodišče po eni strani razsodilo, da je treba čim bolj preprečiti kopičenje pristojnih sodišč glede iste pogodbe, da se prepreči nevarnost protislovja odločb ter se tako olajša priznavanje in izvrševanje sodb zunaj države, v kateri so bile izrečene.(99) Merilo pristojnosti iz člena 5, točka 1, Bruseljske konvencije je bilo namreč sprejeto zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in učinkovite organizacije postopka, pri čemer je sodišče v kraju, kjer mora biti izpolnjena obveznost, ki je bila določena s pogodbo in na kateri temelji tožba, običajno najprimernejše za odločanje, predvsem zaradi bližine spora in lažjega dokaznega postopka.(100)
72. Sodišče je po drugi strani tudi razsodilo, da načelo pravne varnosti zahteva, da je treba pravila o pristojnosti, ki odstopajo od splošnega načela iz člena 2 Uredbe št. 44/2001, kot je pravilo iz člena 5, točka 1, te uredbe, razlagati tako, da običajno ozaveščeni toženi stranki omogočijo, da razumno predvidi, pred katerim sodiščem, razen pred sodiščem v državi svojega stalnega prebivališča, bi lahko bila tožena.(101)
73. V obravnavani zadevi trditve tožene stranke iz postopka v glavni stvari, da ni mogla predvideti, da bo tožena pred predložitvenim sodiščem, ki je sodišče kraja izpolnitve obveznosti, kjer so umetniška dela bila več kot 30 let, ni mogoče sprejeti.
74. Ta presoja je v skladu z načelom bližine in pravne varnosti ter zagotavlja ravnovesje med interesi tožeče stranke in interesi tožene stranke. Poleg tega taka rešitev omogoča polni učinek pravila o pristojnosti iz člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001.
75. Glede na navedeno predlagam, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da njegova uporaba zahteva opredelitev pravne obveznosti, ki jo je ena oseba v razmerju do druge prostovoljno sprejela in na kateri temelji tožba tožeče stranke, tudi če ta obveznost za stranke v sporu ni neposredno zavezujoča. Nacionalno sodišče mora pri razlagi te določbe zagotoviti spoštovanje ravnovesja med ciljem predvidljivosti in pravne varnosti ter ciljem bližine in učinkovitega izvajanja sodne oblasti.
3. Drugo vprašanje za predhodno odločanje
76. Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem izvedeti, ali tožba spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, če je razvidno, da je preučitev pogodbene obveznosti ali, če gre za tak primer, vsebine zadevne pogodbe oziroma pogodb nujna, da se presodi podlaga za tožbo tožeče stranke za ugotovitev pravne narave te obveznosti. S tem vprašanjem želi predložitveno sodišče od Sodišča izvedeti, ali je mogoče merilo, ki ga je Sodišče določilo v točki 32 zgoraj navedene sodbe Wikingerhof, smiselno uporabiti za presojo podlage tožbe za priznanje lastninske pravice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari. Ker pa se je tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, v tožbi sklicevala na kršitev obveznosti, določene z zakonom, natančneje s konkurenčnim pravom,(102) menim, da se to merilo v obravnavani zadevi ne uporablja. Iz teh razlogov menim, da je treba to vprašanje preoblikovati, da se Sodišču omogoči koristen odgovor nanj.
77. Zato menim, da je treba drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, preoblikovati tako, da želi navedeno sodišče s tem vprašanjem izvedeti, ali mora sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, v fazi preverjanja pristojnosti pri presoji podlage tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, preučiti pogodbeno obveznost ali, če gre za tak primer, vsebino zadevne pogodbe oziroma pogodb, da bi ugotovilo, ali ta tožba spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001.
78. Zdi se mi, da odgovor na to vprašanje ponuja sodna praksa. Sodišče je namreč presodilo, da cilj pravne varnosti zahteva, da se nacionalno sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, brez težav izreče o lastni pristojnosti, ne da bi moralo vsebinsko odločati o zadevi.(103) Kar zadeva uporabo te zahteve v okviru posebne pristojnosti, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, je Sodišče po eni strani ugotovilo, da lahko sodišče, ki odloča o sporu glede pogodbe, tudi po uradni dolžnosti preveri, ali so izpolnjeni bistveni pogoji za njegovo pristojnost, glede na prepričljive in upoštevne dokaze, ki jih je predložila zadevna stranka in ki dokazujejo obstoj ali neobstoj pogodbe.(104) Po drugi strani je pojasnilo, da sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, v fazi preverjanja pristojnosti ne presoja niti dopustnosti niti utemeljenosti tožbe v skladu s pravili nacionalnega prava, ampak samo opredeli navezne okoliščine z državo sodišča, ki utemeljujejo njegovo pristojnost na podlagi člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001. Tako lahko to sodišče zgolj za ugotovitev svoje pristojnosti v skladu s to določbo šteje za dokazane upoštevne trditve tožeče stranke glede pravne narave obveznosti, na katerih temelji njena tožba.(105) Sodišče je poleg tega pojasnilo, da mora sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, v okviru ugotavljanja svoje pristojnosti na podlagi Uredbe št. 44/2001 presoditi vse elemente, ki jih ima na voljo, tudi – če gre za tak primer – ugovore, ki jih morda predloži tožena stranka.(106)
79. Okoliščina, da je tožba iz postopka v glavni stvari tožba za priznanje lastninske pravice, ne vpliva na to, da ta tožba spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ in torej na področje uporabe člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001. Pomembno je namreč le, da pravna obveznost, na kateri temelji tožba tožečih strank iz postopka v glavni stvari, izhaja iz prvotne pogodbe, kot sem navedel v točki 68 teh sklepnih predlogov. Naj tudi poudarim, da tožba tožečih strank iz postopka v glavni stvari temelji na trditvi, da je CD s to prvo pogodbo pridobila lastninsko pravico na umetniških delih.
80. Zato predlagam, naj se na to vprašanje odgovori, da sodišču, ki mu je bila zadeva predložena, v fazi preverjanja pristojnosti pri presoji podlage tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, ni treba preučiti pogodbene obveznosti ali, če gre za tak primer, vsebine zadevne pogodbe oziroma pogodb, da bi ugotovilo, ali ta tožba spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001. Navedeno sodišče za ugotovitev, ali so izpolnjeni bistveni pogoji za njegovo pristojnost, opredeli le navezne okoliščine z državo sodišča, ki utemeljujejo njegovo pristojnost na podlagi te določbe, in presodi vse elemente, ki jih ima na voljo, zlasti upoštevne trditve tožeče stranke glede narave obveznosti, na katerih temelji njena tožba, in če gre za tak primer, ugovore, ki jih je podala tožena stranka. Okoliščina, da je tožba iz postopka v glavni stvari tožba za priznanje lastninske pravice, ne vpliva na to, da ta tožba spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ in torej na področje uporabe člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001.
4. Tretje vprašanje za predhodno odločanje
81. Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da tožba za priznanje lastninske pravice na premičnini, če temelji na dveh pogodbah, ki za stranke v sporu nista zavezujoči, spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu te določbe, in če gre za tak primer, katero od teh pogodb je treba upoštevati pri določitvi kraja obveznosti, na kateri temelji zahtevek.
82. V obravnavani zadevi tožeči stranki iz postopka v glavni stvari s tožbo poskušata uveljaviti lastninsko pravico na umetniških delih. Kot sem že navedel, posebnosti te zadeve izvirajo iz dejstva, da njuna tožba za priznanje lastninske pravice temelji na dveh pogodbah, čeprav med njima in toženo stranko iz postopka v glavni stvari ni neposrednega pogodbenega razmerja.
83. Prvič, glede vprašanja, ali položaj, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem pogodbi, na katerih temelji tožba tožečih strank, ne zavezujeta strank v sporu, spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“, menim – kot je razvidno iz mojega predloga odgovora na prvo vprašanje – da je tako. Poleg tega iz utemeljitve predložitvenega sodišča izhaja, da je mogoče opredeliti pravno obveznost, ki je bila prostovoljno sprejeta med dvema osebama, in sicer med CD in umetniškim parom, na kateri temelji tožba tožečih strank v postopku v glavni stvari. Ta obveznost obstaja ne glede na vrsto pogodbe (prodajna pogodba ali pogodba o depozitu) med CD(107) in umetniškim parom. Zato pravna narava prvotne pogodbe, ki naj bi bila sklenjena med tema strankama, ni pomembna pri ugotavljanju, ali lahko predložitveno sodišče opredeli pogodbeno obveznost v smislu sodne prakse Sodišča.
84. Drugič, pri vprašanju, katero pogodbo je treba upoštevati pri določitvi kraja obveznosti, na kateri temelji zahtevek, je treba opozoriti, da spor o glavni stvari izhaja iz prve pogodbe, katere opredelitev je bistvo spora. Z drugimi besedami, ta prva pogodba je prvotni vir spornih pravic in obveznosti. Opredelitev navedene pogodbe kot „prodajne pogodbe“ ali „pogodbe o depozitu“ je sicer bistvena za ugotovitev, ali je bilo lastništvo umetniških del preneseno na CD, vendar to ni naloga Sodišča, ampak predložitvenega sodišča. Analiza te iste pogodbe za določitev njene pravne narave namreč spada v vsebinsko presojo zadeve.
85. Res je, da za odgovor na vprašanje, ali spor o glavni stvari spada na področje uporabe člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, ni treba ugotoviti, ali je prva pogodba prodajna pogodba ali pogodba o depozitu. Vendar je opredelitev te pogodbe bistvena za določitev, katera določba se uporablja v obravnavani zadevi, in sicer člen 5, točka 1(a), ali člen 5, točka 1(b), te uredbe, saj se zadnjenavedena določba nanaša le na prodajo blaga in opravljanje storitev. Poleg tega razlikovanje med tema določbama ni brez vpliva na določitev pristojnih sodišč v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji.(108)
86. Predložitveno sodišče ni niti posebej obravnavalo vprašanja uporabe navedenih določb v obravnavani zadevi niti ni Sodišča zaprosilo za razjasnitev tega vprašanja. Stranke prav tako niso obravnavale tega vprašanja, o katerem se med njimi ni razpravljalo. Zato se bom omejil na naslednje pripombe.
87. Najprej ugotavljam, da mora predložitveno sodišče, da bi ugotovilo, ali se člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 uporablja za spor o glavni stvari, presoditi, ali je v obravnavani zadevi to prvo pogodbo mogoče opredeliti kot „pogodbo o prodaji blaga“ oziroma „pogodbo o opravljanju storitev“. Če je odgovor pritrdilen, mora določiti kraj, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno,(109) oziroma – če je ustrezno – kraj, kjer so bile storitve opravljene ali bi morale biti opravljene.(110) V zvezi s tem naj spomnim, da ta določba avtonomno opredeljuje navezne okoliščine za pogodbe o prodaji blaga in opravljanju storitev.(111)
88. Če predložitveno sodišče meni, da se člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 ne uporablja za spor o glavni stvari(112), bo moralo torej uporabiti člen 5, točka 1(a), te uredbe, ki se nanaša na vse vrste pogodb, razen tistih iz člena 5, točka 1(b), te uredbe. V tem primeru mora to sodišče za določitev kraja izpolnitve zadevne obveznosti v smislu člena 5, točka 1(a), te uredbe uporabiti načelo, ki izhaja iz sodbe Industrie Tessili Italiana Como(113), v skladu s katerim je po eni strani mogoče tožbo vložiti pri sodišču v kraju izpolnitve obveznosti, na kateri temelji ta tožba, po drugi strani pa je treba ta kraj določiti v skladu z zakonom, ki velja za to sporno pogodbeno obveznost, po kolizijskih pravilih sodišča, ki mu je bila zadeva predložena.(114)
89. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da tožba za priznanje lastninske pravice na premičnini, če temelji na dveh pogodbah, ki za stranke v sporu nista neposredno zavezujoči, spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001. Pogodba, ki jo je treba upoštevati pri določitvi kraja obveznosti, na kateri temelji zahtevek, je prvotna pogodba, ki je predmet spora.
V. Predlog
90. Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju, Belgija), odgovori:
1. Člen 5, točka 1, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da njegova uporaba zahteva opredelitev pravne obveznosti, ki jo je ena oseba v razmerju do druge prostovoljno sprejela in na kateri temelji tožba tožeče stranke, tudi če ta obveznost za stranke v sporu ni neposredno zavezujoča. Nacionalno sodišče mora v okviru razlage te določbe zagotoviti spoštovanje ravnovesja med ciljem predvidljivosti in pravne varnosti ter ciljem bližine in učinkovitega izvajanja sodne oblasti.
2. Sodišču, ki mu je bila zadeva predložena, v fazi preverjanja pristojnosti pri presoji podlage tožbe ni treba preučiti pogodbene obveznosti ali, če gre za tak primer, vsebine zadevne pogodbe oziroma pogodb, da bi ugotovilo, ali ta tožba spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001. Navedeno sodišče za ugotovitev, ali so izpolnjeni bistveni pogoji za njegovo pristojnost, opredeli le navezne okoliščine z državo sodišča, ki utemeljujejo njegovo pristojnost na podlagi te določbe, in presodi vse elemente, ki jih ima na voljo, zlasti upoštevne trditve tožeče stranke glede narave obveznosti, na katerih temelji njena tožba, in če gre za tak primer, ugovore, ki jih je podala tožena stranka. Okoliščina, da je tožba iz postopka v glavni stvari tožba za priznanje lastninske pravice, ne vpliva na to, da ta tožba spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ in torej na področje uporabe člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001.
3. Tožba za priznanje lastninske pravice na premičnini, če temelji na dveh pogodbah, ki za stranke v sporu nista neposredno zavezujoči, spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001. Pogodba, ki jo je treba upoštevati pri določitvi kraja obveznosti, na kateri temelji zahtevek, je prvotna pogodba, ki je predmet spora.