Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ANTHONYJA MICHAELA COLLINSA,
predstavljeni 28. septembra 2023 (1)
Zadeva C-509/22
Agenzia delle Dogane e dei Monopoli
proti
Girelli Alcool Srl
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija))
„Predhodno odločanje – Obdavčitev – Trošarine – Direktiva 2008/118/ES – Člen 7(4) – Obveznost plačila trošarine – Sprostitev proizvodov v porabo – Oprostitev plačila v primeru popolnega uničenja ali nepovratne izgube trošarinskega blaga v režimu odloga plačila trošarine – Nepredvidljive okoliščine – Soglasje pristojnih organov države članice – Nepovratna izguba, ki je posledica manjše krivde delavca imetnika trošarinskega skladišča“
Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija), izhaja iz zavrnitve Agenzia delle Dogane e dei Monopoli (urad za carine in monopole, Italija; v nadaljevanju: carinski urad), ki italijanski družbi Girelli Alcool Srl (v nadaljevanju: Girelli), ki je imela trošarinsko skladišče etilnega alkohola ter obrat za denaturacijo in pakiranje, ni odobrila oprostitve plačila trošarine za količino čistega etilnega alkohola, ki je bila nepovratno izgubljena zaradi napake, ki jo je mogoče pripisati enemu od delavcev družbe Girelli.
2. Predložitveno sodišče prosi za smernice glede razlage člena 7(4) Direktive 2008/118/ES.(2) Sprašuje, ali naj se pojem „nepredvidljive okoliščine“ razlaga enako kot „višja sila“ ter ali se nanaša tudi na okoliščine, v katerih je nepovratna izguba trošarinskega blaga posledica malomarnosti ali manjše krivde delavca imetnika trošarinskega skladišča. Prav tako dvomi o skladnosti določbe nacionalne zakonodaje, ki za namene oprostitve plačila trošarine manjšo krivdo enači z nepredvidljivimi okoliščinami in višjo silo. Nazadnje, predložitveno sodišče sprašuje o področju uporabe soglasja, ki ga pristojni organi držav članic lahko dajo na podlagi navedene določbe.
Pravni okvir
Pravo Evropske unije
3. V uvodnih izjavah 8 in 9 Direktive 2008/118 je navedeno:
„(8) Ker je za pravilno delovanje notranjega trga še vedno potrebno, da so koncept trošarine in pogoji za njeno plačilo enaki v vseh državah članicah, je treba na ravni [EU] jasno določiti, kdaj se trošarinsko blago sprosti za porabo in kdo je davčni zavezanec za plačilo trošarine.
(9) Ker je trošarina davek na porabo nekega blaga, se ne bi smela zaračunavati za trošarinsko blago, ki je bilo v določenih okoliščinah uničeno ali nepovratno izgubljeno.“
4. Člen 1(1) navedene direktive določa:
„Ta direktiva določa splošni režim za trošarino, ki neposredno ali posredno zadeva porabo naslednjega blaga (v nadaljnjem besedilu ‚trošarinsko blago‘):
[...]
(b) alkohol in alkoholne pijače, zajeti v [Direktivi Sveta 92/83/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uskladitvi strukture trošarin za alkohol in alkoholne pijače (UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 9, zvezek 1, str. 206)] in [Direktivi Sveta 92/84/EGS z dne 19. oktobra 1992 o približevanju trošarinskih stopenj za alkohol in alkoholne pijače (UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 9, zvezek 1, str. 213)];
[...]“
5. Člen 2 Direktive 2008/118 določa:
„Za trošarinsko blago velja obveznost plačila trošarine ob:
(a) njegovi proizvodnji [...] na ozemlju [Evropske unije];
(b) njegovem uvozu na ozemlje [Evropske unije].“
6. Poglavje II navedene direktive, naslovljeno „Obveznost plačila, povračilo, oprostitev trošarine“, vsebuje oddelek 1, naslovljen „Kraj in čas obveznosti za plačilo“, v katerem člen 7 določa:
„1. Obveznost za plačilo trošarine nastane ob sprostitvi v porabo in v državi članici, kjer se to zgodi.
2. V tej direktivi „sprostitev v porabo“ pomeni:
(a) odprema trošarinskega blaga, vključno z nepravilno odpremo, iz režima odloga plačila trošarine;
(b) skladiščenje trošarinskega blaga zunaj režima odloga plačila trošarine, pri katerem se trošarina v skladu z veljavnimi določbami prava [Unije] in nacionalne zakonodaje ne pobira;
(c) proizvodnja trošarinskega blaga, vključno z nepravilno proizvodnjo, zunaj režima odloga plačila trošarine;
(d) uvoz trošarinskega blaga, vključno z nepravilnim uvozom, razen če se za trošarinsko blago takoj po uvozu začne režim odloga plačila trošarine.
[...]
4. Trošarinsko blago, ki je v režimu odloga plačila trošarine in je popolnoma uničeno ali nepovratno izgubljeno zaradi same narave blaga, nepredvidljivih okoliščin, višje sile ali soglasja pristojnih organov države članice, se ne šteje za sprostitev v porabo.
Za namene te direktive se blago šteje za popolnoma uničeno ali nepovratno izgubljeno, kadar ga kot trošarinsko blago ni več mogoče uporabljati.
V primeru popolnega uničenja ali nepovratne izgube se pristojnim organom države članice, v kateri je prišlo do popolnega uničenja ali nepovratne izgube zadevnega trošarinskega blaga, ali – če ni mogoče ugotoviti, kje se je blago izgubilo – v kateri je bilo blago najdeno, predloži ustrezno dokazilo.
5. Vsaka država članica določi svoja pravila in pogoje, v skladu s katerimi se opredelijo v odstavku 4 navedene izgube.“
Nacionalno pravo
7. Člen 2(2) decreto legislativo n. 504 – Testo unico delle disposizioni legislative concernenti le imposte sulla produzione e sui consumi e relative sanzioni penali e amministrative (zakonska uredba št. 504, prečiščeno besedilo zakonodajnih določb, ki se nanašajo na dajatve glede proizvodnje in porabe ter na s tem povezane kazenske in upravne sankcije) z dne 26. oktobra 1995,(3) kot je bila spremenjena z decreto legislativo n. 48 – Attuazione della direttiva 2008/118/CE relativa al regime generale delle accise e che abroga la direttiva 92/12/CEE (zakonska uredba št. 48 o izvajanju Direktive 2008/118/ES o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS) z dne 29. marca 2010,(4) določa, da „obveznost plačila trošarine nastane, ko je proizvod sproščen v porabo na ozemlju države“.
8. Člen 4(1) zakonske uredbe št. 504/1995 določa:
„Za trošarinsko blago pod režimom odloga plačila trošarine, ki je nepovratno izgubljeno ali popolnoma uničeno, se oprosti plačilo dajatve, če zavezanec davčnemu organu zadovoljivo dokaže, da je izguba ali uničenje proizvodov posledica nepredvidljivih okoliščin ali višje sile. Razen pri tobačnih proizvodih se dejansko stanje, ki ga je mogoče pripisati tretjim osebam ali zavezancu in ga je mogoče opredeliti kot manjšo krivdo, šteje za nepredvidljive okoliščine ali višjo silo.“
9. Člen 4(5) zakonske uredbe št. 504/1995 določa, da „se blago šteje za popolnoma uničeno ali nepovratno izgubljeno, kadar ga kot trošarinsko blago ni več mogoče uporabljati“.
Dejansko stanje v postopku v glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
10. Dne 26. marca 2014 je med polnjenjem rezervoarja v obratu za denaturacijo etilnega alkohola ob navzočnosti uradnika carinskega urada prišlo do izlitja čistega etilnega alkohola po tleh objekta, ker je delavec družbe Girelli nehote pozabil zapreti ventil. Del proizvoda je bilo mogoče rešiti, preostali del pa je bil nepovratno izgubljen.
11. Družba Girelli je 31. marca 2014 pri carinskem uradu na podlagi člena 4(1) zakonske uredbe št. 504/1995 zaprosila za oprostitev plačila trošarine za količino čistega etilnega alkohola, ki je bil po nesreči izgubljen.
12. Carinski urad je 5. junija 2014 zavrnil navedeno prošnjo, ker naj bi bila izguba posledica nezadostne skrbnosti, za katero je kriv delavec družbe Girelli, in ne nepredvidljivih okoliščin ali višje sile.
13. Družba Girelli je 25. julija 2014 carinskemu uradu predložila pripombe, v katerih je oporekala obveznosti plačila trošarine za izgubljeno količino čistega etilnega alkohola.
14. Carinski urad je 3. oktobra 2014 zavrnil navedene pripombe. Izdal je nalog za plačilo trošarine v znesku 17.476,24 EUR, zoper katerega je družba Girelli vložila tožbo pri Commissione tributaria provinciale di Milano (davčno sodišče pokrajine, Milano, Italija). Družba Girelli je med drugim trdila, da ne obstaja obdavčljivi dogodek za plačilo trošarine, saj čisti etilni alkohol ni bil sproščen v porabo, ker je bil nepovratno izgubljen. Prav tako je trdila, da je škodni dogodek mogoče pripisati nepredvidljivim okoliščinam oziroma podredno „manjši krivdi“, ki je bila posledica delavčeve nepozornosti.
15. Commissione tributaria provinciale di Milano (davčno sodišče pokrajine, Milano) se je strinjalo z družbo Girelli. Menilo je, da je bila izguba „nedvomno posledica nezadostne skrbnosti, ki pa je vendar ni mogoče opisati kot ‚hude‘“.
16. Carinski urad je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo pri Commissione tributaria regionale della Lombardia (regionalno davčno sodišče, Lombardija, Italija), ki je odločilo, da bi bilo treba priznati oprostitev plačila, saj je bila izguba čistega etilnega alkohola nepovratna in je bila posledica nepredvidljivih okoliščin.
17. Carinski urad je zoper slednjo odločbo pri predložitvenem sodišču vložil kasacijsko pritožbo, pri čemer je v bistvu trdil, da je Commissione tributaria regionale della Lombardia (regionalno davčno sodišče, Lombardija) z ugotovitvijo, da malomarno ravnanje delavca družbe Girelli spada v okvir „nepredvidljivih okoliščin“ in da je v vsakem primeru krivda navedenega delavca „manjša“, kršilo člen 4 zakonske uredbe št. 504/1995.
18. Predložitveno sodišče ugotavlja, da v njegovi sodni praksi obstajata dva različna pristopa k pojmu nepredvidljive okoliščine. Na podlagi prvega pristopa, ki je po vsebini subjektiven, mora zavezanec dokazati, da za škodo ni kriv in da je ta nastala na način, ki ga z izvrševanjem ustrezne skrbnosti ni bilo mogoče predvideti ali se mu izogniti glede na specifične okoliščine zadeve. Na podlagi drugega pristopa, ki je po vsebini objektiven, ni pomembno, ali je zadevna oseba ravnala skrbno ali iz malomarnosti.
19. Predložitveno sodišče navaja, da je iz sodb Sodišča v zadevah Société Pipeline Méditerranée in Rhône(5) ter Latvijas Dzelzceļš(6) mogoče sklepati, da na področju trošarin pojma „višja sila“ in „nepredvidljive okoliščine“ oba vsebujeta objektivni element, ki se nanaša na neobičajne okoliščine, na katere subjekt nima vpliva, in subjektivni element, ki od subjekta zahteva, da se zaščiti pred posledicami neobičajnega dogodka, s tem da sprejme potrebne ukrepe brez prekomernih žrtev. Zdi se, da imata navedena pojma enake značilnosti. Tudi v primeru nepredvidljivih okoliščin morajo obstajati „okoliščine, ki so tuje imetniku trošarinskega skladišča ter so neobičajne in nepredvidljive, hkrati pa se imetnik njihovim posledicam kljub vsej skrbnosti ne bi bil mogel izogniti“ in „[p]ogoj, da morajo biti okoliščine imetniku trošarinskega skladišča tuje, se ne omejuje na okoliščine, ki od njega v materialnem ali fizičnem smislu niso odvisne, temveč se nanaša tudi na okoliščine, ki nastanejo objektivno in niso pod nadzorom imetnika trošarinskega skladišča ali so zunaj območja njegove odgovornosti“.(7)
20. Predložitveno sodišče sprašuje, ali je mogoče odobriti oprostitev plačila iz člena 7(4) Direktive 2008/118, če je dogodek, iz katerega izhaja nepovratna izguba trošarinskega blaga, posledica nezadostne skrbnosti, nezadostne previdnosti ali nezadostnega strokovnega znanja imetnika skladišča ali njegovega delavca. Ob upoštevanju objektivnih in subjektivnih elementov pojmov „višja sila“ in „nepredvidljive okoliščine“ se navedena pojma ne uporabljata za krivdno ravnanje, zlasti za napako, ki je posledica nezadostne skrbnosti, saj je tako ravnanje že po naravi predvidljivo in se mu je mogoče izogniti.
21. Predložitveno sodišče sprašuje tudi, ali se pojem „nepredvidljive okoliščine“ razlikuje od pojma „višja sila“ v zvezi s stopnjo skrbnosti, ki jo mora zagotavljati zadevna oseba, kadar sprejema previdnostne ukrepe za preprečevanje škodnega dogodka.
22. Predložitveno sodišče meni, da člen 4(1) zakonske uredbe št. 504/1995 z enačenjem manjše krivde z „višjo silo“ in „nepredvidljivimi okoliščinami“ omogoča dodaten razlog za odobritev oprostitve plačila trošarine, in sicer na podlagi subjektivnega merila skrbnosti, ki jo zagotavlja zadevni subjekt.
23. Nazadnje, predložitveno sodišče sprašuje, ali je izraz „zaradi [...] soglasja pristojnih organov države članice“ v členu 7(4), prvi pododstavek, Direktive 2008/118 mogoče razlagati tako, da državam članicam omogoča tudi opredelitev drugih splošnih kategorij, na podlagi katerih je mogoče odobriti oprostitev plačila trošarine. Meni, da je iz zgradbe navedene določbe, ki se sklicuje tudi na „samo naravo blaga“, „nepredvidljive okoliščine“ in „višjo silo“, mogoče sklepati, da je navedeni izraz omejujoč in dodaten. Nanaša se torej na druge posebne dogodke, ki niso vnaprej opredeljeni, vendar se nanašajo na določena dejstva, s katerimi je mogoče upravičiti sprejetje odločitve o uničenju proizvoda, če pristojni organi opravijo specifično predhodno presojo. To stališče potrjuje dejstvo, da je treba razloge za oprostitev plačila, če se ti razlikujejo od običajnega režima obdavčitve, razlagati ozko in na podlagi izraza „okoliščine“ iz uvodne izjave 9 Direktive 2008/118.
24. Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče) je torej prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja:
„1. Ali je treba, prvič, pojem nepredvidljivih okoliščin kot vzroka za izgubo pod režimom odloga plačila trošarine v smislu člena 7(4) [Direktive 2008/118], enako kot pojem višje sile razlagati tako, da se nanaša na okoliščine, ki niso odvisne od imetnika trošarinskega skladišča, ter so neobičajne in nepredvidljive, hkrati pa se jim imetnik kljub vsej skrbnosti ne more izogniti, ker objektivno niso pod njegovim nadzorom?
2. Ali in v kakšnem obsegu je za izključitev odgovornosti v primeru nepredvidljivih okoliščin pomembna skrbnost pri upravljanju potrebnih previdnostnih ukrepov za preprečitev škodnega dogodka?
3. Ali je, podredno prvima dvema vprašanjema, določba, kakršna je člen 4(1) [zakonske uredbe št. 504/1995], v skladu s katero je malomarnost, ki ni huda (istega subjekta ali tretjih oseb), enakovredna nepredvidljivim okoliščinam in višji sili, skladna z ureditvijo iz člena 7(4) [Direktive 2008/118], ki glede ‚krivde‘ povzročitelja dogodka ali storilca ne določa nadaljnjih pogojev?
4. Ali je, nazadnje, določbo ‚ali [zaradi] soglasja pristojnih organov države članice‘, ki jo prav tako vsebuje zgoraj navedeni člen 7(4), mogoče razlagati kot možnost, da država članica določi dodatno splošno kategorijo (majhna malomarnost), ki bi lahko vplivala na opredelitev sprostitve v porabo v primeru uničenja ali izgube proizvoda, ali pa ta pojem ne more vključevati tovrstne določbe, ker ga je treba razlagati tako, da se nanaša na določene možnosti, ki se odobrijo za vsak primer posebej ali za primere, opredeljene glede na objektivne elemente?“
25. Pisna stališča so predložile družba Girelli, italijanska vlada in Evropska komisija. Sodišče je pisna vprašanja poslalo tudi Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji ter jih prosilo za odgovore. Navedene institucije so odgovorile v ustreznem roku. Na obravnavi 7. junija 2023 sta družba Girelli in Komisija ustno predstavili svoja stališča in odgovarjali na vprašanja Sodišča.
Pravna presoja
Dopustnost
26. Družba Girelli trdi, da vprašanja za predhodno odločanje ne spadajo v okvir spora v glavni stvari, vendar družba uradno ne trdi, da je predložitvena odločba nedopustna. Člen 7(1) Direktive 2008/118 in člen 2(2) zakonske uredbe št. 504/1995 določata, da obveznost plačila trošarine nastane ob sprostitvi v porabo. Ko se je čisti etilni alkohol razlil po tleh obrata za denaturacijo, je postal „neuporaben“ kot trošarinsko blago in s tem nepovratno izgubljen,(8) zato nikakor ni mogoče trditi, da je bil sproščen v porabo.
27. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, tisto, ki ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti. Za taka vprašanja torej velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar Sodišče nima na voljo pravnih ali dejanskih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo koristne odgovore, oziroma kadar gre za hipotetičen problem.(9)
28. V okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe je treba opredeliti, ali se glede na v njem opisane okoliščine nepovratna izguba trošarinskega blaga lahko šteje za sprostitev v porabo v smislu člena 7(2) Direktive 2008/118. V nasprotju s trditvami družbe Girelli dejstvo, da je bilo trošarinsko blago popolnoma uničeno ali nepovratno izgubljeno, ni nujno neskladno s sprostitvijo takega blaga v porabo. Kot izhaja iz uvodne izjave 9 Direktive 2008/118, se le „v določenih okoliščinah“, opredeljenih v členu 7(4) navedene direktive, šteje, da se trošarina ne zaračunava, če je bilo tako blago popolnoma uničeno ali nepovratno izgubljeno. Predložitveno sodišče prosi Sodišče za pojasnilo, ali primer iz postopka v glavni stvari spada med take okoliščine.
29. Iz tega sledi, da so predložena vprašanja koristna in relevantna za izid spora, o katerem odloča predložitveno sodišče. Sodišču zato predlagam, naj nanje odgovori.
Vsebinska presoja
Prvo vprašanje
30. S prvim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba pojem „nepredvidljive okoliščine“ iz člena 7(4) Direktive 2008/118, tako kot pojem „višja sila“, razumeti v smislu neobičajnih in nepredvidljivih okoliščin, neodvisnih od imetnika trošarinskega skladišča, posledicam katerih se kljub ustrezni skrbnosti ni bilo mogoče izogniti, ker objektivno niso pod njegovim nadzorom in zanje ni odgovoren.(10)
31. Direktiva 2008/118 pojmov „nepredvidljive okoliščine“ in „višja sila“ niti ne opredeljuje, niti v ta namen ne napotuje na pravo držav članic.(11)
32. Zdi se, da se družba Girelli v svojih pisnih stališčih sklicuje na člen 7(5) Direktive 2008/118, ko trdi, da imajo države članice določeno polje proste presoje, kadar odločajo o oprostitvi plačila trošarine. Menim, da italijanska vlada in Komisija pravilno ugotavljata, da sklic na nacionalna pravila in pogoje v navedeni določbi ne spremeni pomena pojmov „nepredvidljive okoliščine“ in „višja sila“ iz člena 7(4) Direktive 2008/118.(12) Kot je na obravnavi pojasnila Komisija, je prosta presoja, ki jo člen 7(5) Direktive 2008/118 prepušča državam članicam, omejena na postranska vprašanja. Ta vključujejo formalnosti, ki jih je treba opraviti, in roke, v katerih je treba prijaviti uničenje ali izgubo trošarinskega blaga, ali zahtevati soglasje pristojnega organa za uničenje takega blaga, ali predložiti dokaze za tako uničenje ali izgubo oziroma za obstoj nepredvidljivih okoliščin ali višje sile.
33. V uvodni izjavi 8 je navedeno, da je za pravilno delovanje notranjega trga potrebno, da so koncept trošarine in pogoji za njeno plačilo enaki v vseh državah članicah, kar potrjuje pristop italijanske vlade in Komisije. Navedena uvodna izjava tudi pojasnjuje, zakaj člen 7(4) Direktive 2008/118 natančno opredeljuje, kdaj se šteje, da je bilo trošarinsko blago sproščeno v porabo, ter posledično na podlagi člena 7(1) navedene direktive, kdaj nastane obveznost plačila trošarine za navedeno blago. V kolikor sta pomen in področje uporabe pojmov „nepredvidljive okoliščine“ in „višja sila“ upoštevna dejavnika pri opredelitvi nastanka obveznosti plačila trošarine,(13) imata nujno samostojen značaj in ju je treba enako uporabljati po vsej Evropski uniji.(14)
34. Iz tega sledi, da v kolikor člen 7(5) Direktive 2008/118 državam članicam omogoča polje proste presoje pri priznavanju oprostitve plačila trošarine, ta prosta presoja nikakor ne vpliva na opredelitev pojmov „nepredvidljive okoliščine“ in „višja sila“ iz člena 7(4) navedene direktive.
35. Sodišče pojmov „nepredvidljive okoliščine“ in „višja sila“ iz člena 7(4) Direktive 2008/118 še ni razlagalo. V sodbi v zadevi SPMR, ki se nanaša na razlago prvega stavka člena 14(1) Direktive 92/12, predhodnice Direktive 2008/118, je Sodišče obravnavalo pojem „višja sila“ v zvezi s trošarinami.(15) Ugotovilo je, da splošna struktura in namen Direktive 92/12 ne zahtevata posebne razlage in uporabe sestavnih elementov pojma „višja sila“, kakor izhajajo iz sodne prakse Sodišča na drugih področjih prava Unije.(16)(17) Sodišče je torej ugotovilo, da se opredelitev pojma „višja sila“, ki ga je sprejelo na navedenih drugih področjih prava Unije, uporablja enako tudi v primeru prvega stavka člena 14(1) Direktive 92/12.(18) V skladu z navedeno opredelitvijo, ki jo je mogoče opisati kot „običajno“, pojem „višja sila“ ne zahteva absolutne nezmožnosti, temveč ga je treba razumeti v smislu okoliščin, ki so tuje subjektu, ter so neobičajne in nepredvidljive, hkrati pa se njihovim posledicam kljub vsej skrbnosti ne bi bilo mogoče izogniti.(19) Pojem višja sila ima torej dva elementa: objektivni element, ki zadeva neobičajne okoliščine, na katere subjekt nima vpliva, in subjektivni element, ki od subjekta zahteva, da se zaščiti pred posledicami neobičajnega dogodka, s tem da sprejme potrebne ukrepe brez prekomernih žrtev.(20)
36. Sodišče je posledično ugotovilo, da imetnik trošarinskega skladišča lahko zaprosi za oprostitev iz prvega stavka člena 14(1) Direktive 92/12, „le, če dokaže obstoj okoliščin, ki so njemu tuje, neobičajne in nepredvidljive, hkrati pa se njihovim posledicam kljub vsej skrbnosti ne bi bilo mogoče izogniti“. Uporaba teh pogojev v okviru navedene določbe ne vodi do naložitve absolutne odgovornosti imetniku trošarinskega skladišča za izgube proizvodov v režimu odloga plačila trošarine. Zahteva, da morajo biti okoliščine imetniku trošarinskega skladišča tuje, ni omejena na okoliščine, ki od njega v materialnem ali fizičnem smislu niso odvisne, ampak na tiste, „ki nastanejo objektivno in niso pod nadzorom imetnika trošarinskega skladišča ali so zunaj območja njegove odgovornosti“.(21)
37. Menim, da je mogoče korake, ki jih je Sodišče uporabilo pri razlogovanju v navedenih primerih, uporabiti tudi pri opredelitvi pojma „višja sila“ za namene člena 7(4), prvi pododstavek, Direktive 2008/118.
38. Prvič, iz uvodnih izjav 2 in 8 v povezavi s členom 1(1) Direktive 2008/118 jasno izhaja, da je cilj navedene direktive zagotoviti ustrezno delovanje notranjega trga trošarinskega blaga. V ta namen uvaja splošni sistem, v katerem so pojem obveznost plačila trošarine in pogoji zanjo v vseh državah članicah enaki.(22)
39. Nadalje, člen 2 Direktive 2008/118 določa, da za trošarinsko blago(23) velja obveznost plačila trošarine ob njegovi proizvodnji na ozemlju Evropske unije ali ob njegovem uvozu na ozemlje Unije. Člen 7(1) Direktive 2008/118 določa, da obveznost plačila nastane šele ob sprostitvi trošarinskega blaga v porabo. Člen 7(2)(a) navedene direktive pa določa, da sprostitev v porabo vključuje odpremo trošarinskega blaga, vključno z nepravilno odpremo, iz režima odloga plačila trošarine.(24)
40. Nazadnje, na podlagi razlogovanja a contrario člena 7(4), prvi pododstavek, Direktive 2008/118 izhaja, da je treba popolno uničenje ali nepovratno izgubo trošarinskega blaga v režimu odloga plačila trošarine obravnavati kot sprostitev v porabo, razen v primerih, ki so izčrpno našteti v navedeni določbi in ki vključujejo nepredvidljive okoliščine ali višjo silo.(25)
41. Iz tega sledi, da v okviru Direktive 20085/118 velja, da obstaja obveznost plačila trošarine tudi za trošarinsko blago v režimu odloga plačila trošarine, ki je bilo popolnoma uničeno ali nepovratno izgubljeno. Kot pravilno navaja Komisija v svojih pisnih stališčih in odgovoru na eno od pisnih vprašanj Sodišča, izjema, ki jo člen 7(4) Direktive 2008/118 določa v primeru uničenja ali izgube trošarinskega blaga zaradi med drugim nepredvidljivih okoliščin ali višje sile, pomeni odstopanje od navedenega splošnega pravila, zato ga je treba razlagati ozko.(26)
42. V skladu s tem predlagam, naj se „običajna“ opredelitev „višje sile“, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi v zadevi SPMR v okviru člena 14(1), prvi stavek, Direktive 92/12 – vključno s pojasnili v točkah 32 in 33 navedene sodbe –,(27) enako uporablja v okviru člena 7(4), prvi pododstavek, Direktive 2008/118. Zdi se, da to stališče potrjuje navedba v sodbi Sodišča v zadevi IMPERIAL TOBACCO BULGARIA, da je vsebina zadevnih določb Direktive 92/12 v bistvu enaka vsebini določb Direktive 2008/118, zato se sodna praksa Sodišča v zvezi s prvonavedeno direktivo uporablja tudi za drugonavedeno.(28)
43. V zvezi s pomenom in področjem uporabe pojma „nepredvidljive okoliščine“ iz člena 7(4), prvi pododstavek, Direktive 2008/118 pa se zdi, da so sklici predložitvenega sodišča, italijanske vlade in Komisije, ki se nanašajo na sodbo v zadevi Latvijas Dzelzceļš, še posebno upoštevni. Navedena sodba se je nanašala na vprašanje, ali je mogoče iztekanje topila iz cisterne, ki je bilo posledica dejstva, da spodnji razkladalni ventil vagona-cisterne ni bil pravilno zaprt oziroma je bil poškodovan, šteti za nepredvidljivo okoliščino ali višjo silo v smislu člena 206(1) Uredbe (EGS) št. 2913/92.(29) Sodišče je v sodbi navedlo, da v okviru carinskih predpisov pojma „višja sila“ in „nepredvidljive okoliščine“ oba vsebujeta objektivni in subjektivni element, opisan v točki 35 teh sklepnih predlogov.(30) Sodišče je torej obema pojmoma pripisalo enako vsebino in ponovilo svojo „običajno“ opredelitev pojma „višja sila“.(31) Zdi se, da ni razloga, da se prilagoditev pojmov „višja sila“ in „nepredvidljive okoliščine“ za namene člena 206(1) carinskega zakonika v sodbi v zadevi Latvijas Dzelzceļš ne bi mogla enako uporabiti tudi v primeru člena 7(4), prvi pododstavek, Direktive 2008/118.(32)
44. V podporo temu sklepu najprej ugotavljam, da sta si določbi po vsebini podobni.
45. Drugič, v sodbi v zadevi Latvijas Dzelzceļš je Sodišče navedlo, da člen 206(1) carinskega zakonika pomeni odstopanje od pravila iz člena 204(1)(a) navedenega zakonika, v katerem so opredeljene okoliščine, v katerih nastane carinski dolg pri uvozu, ter da je posledično treba pojma „višja sila“ in „nepredvidljive okoliščine“ za namene prvonavedene določbe razlagati ozko.(33) Oba pojma lahko vplivata na obveznost plačila trošarine v okviru oprostitve plačila trošarine, ki jo določa člen 7(4) Direktive 2008/118. Zato je treba tudi ta dva pojma razlagati ozko, saj gre za odstopanje od splošnega pravila.(34)
46. Kot navaja italijanska vlada v svojih pisnih stališčih, je Sodišče v sodbi v zadevi Dansk Transport og Logistik,(35) poudarilo obstoj „podobnosti med carinami in trošarinami, ki so v tem, da oboje nastanejo z uvozom blaga v [Evropsko unijo] in z njegovo poznejšo sprostitvijo v gospodarski krogotok držav članic“. Ob upoštevanju navedenih podobnosti in da se zagotovi skladna razlaga zadevne ureditve Unije, je Sodišče ugotovilo, da je treba šteti, da ugasnitev trošarinskega dolga nastane v enakih okoliščinah kot ugasnitev carinskega dolga.
47. Nazadnje, iz sodne prakse Sodišča na drugih področjih prava Unije izhaja, da Sodišče ne ločuje jasno pojmov „nepredvidljive okoliščine“ in „višja sila“, ampak ju dejansko obravnava kot en in isti pojem.(36) Kot je v svojih sklepnih predlogih v zadevi SPMR navedla generalna pravobranilka J. Kokott,(37) Sodišče navedenih pojmovnih dvojnic ni razmejevalo, temveč ju je pogosto, brez podrobnejšega pojasnila, z istimi merili presojalo skupaj. Na primer v sodbi v zadevi RF/Komisija,(38) ki se je nanašala na pravila glede procesnih rokov iz člena 45 Statuta Sodišča Evropske unije, je Sodišče ugotovilo, da „pojma ‚nepredvidene okoliščine‘ in ‚višja sila‘ zajemata enake elemente in imata enake pravne posledice“. Enako je mogoče ugotoviti, da je Sodišče v redkih primerih, ko je pojem „nepredvidljive okoliščine“ opredelilo ločeno, uporabilo povsem enake besede kot za opredelitev pojma „višja sila“.(39)
48. Sklicevanje iz prvega vprašanja, in fine, na dejstvo, da okoliščine „objektivno niso pod njegovim nadzorom“, se nanaša na objektivni element pojma „nepredvidljive okoliščine“, zato ga je treba razumeti v smislu točk 32 in 33 sodbe v zadevi SPMR, kot je pojasnjeno v točki 36 teh sklepnih predlogov. Ponavljam, ne vidim razloga, zakaj se ugotovitve iz navedenih točk, ki so se razvile v zvezi s pojmom „višja sila“, ne bi mogle uporabljati za pojem „nepredvidljive okoliščine“.
49. Glede na navedeno se strinjam z italijansko vlado in Komisijo, da je treba pojem „nepredvidljive okoliščine“ iz člena 7(4) Direktive 2008/118, tako kot pojem „višja sila“ iz navedene določbe, razlagati tako, da se nanaša na neobičajne in nepredvidljive okoliščine, neodvisne od imetnika trošarinskega skladišča, posledicam katerih se kljub ustrezni skrbnosti ni bilo mogoče izogniti.(40) Zahteva, da okoliščine ne smejo biti odvisne od imetnika trošarinskega skladišča, ni omejena na okoliščine, ki od njega niso odvisne v materialnem ali fizičnem smislu, temveč se nanaša tudi na okoliščine, ki nastanejo objektivno in niso pod nadzorom imetnika trošarinskega skladišča ali so zunaj okvira njegove odgovornosti.
Drugo vprašanje
50. Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali se za priznanje nepredvidljivih okoliščin v smislu člena 7(4) Direktive 2008/118 zahteva, da je imetnik trošarinskega skladišča izkazal vso potrebno skrbnost, da bi preprečil nastanek škodnega dogodka.
51. Italijanska vlada in Komisija navedeno vprašanje razlagata tako, da se nanaša na subjektivni element pojma „nepredvidljive okoliščine“. Komisija torej meni, da predložitveno sodišče sprašuje, ali je potrebna skrbnost upoštevna v zvezi z obveznostjo imetnika trošarinskega skladišča, da prepreči posledice neobičajnega dogodka, tako da sprejme potrebne ukrepe brez prekomernih žrtev.
52. Gledano s tega vidika se strinjam s Komisijo, da je po analogiji mogoče uporabiti ugotovitve Sodišča iz sodbe v zadevi SPMR(41), da se ugotovi, ali je v okoliščinah obravnavane zadeve izpolnjen subjektivni element. Iz točke 37 navedene sodbe izhaja, da čeprav je zagotavljanje skladnosti s tehničnimi zahtevami v zvezi z zadevno nalogo lahko nujni pogoj za ugotavljanje skrbnosti, se za ugotovitev zadostne skrbnosti dodatno zahteva stalno ukrepanje s ciljem, da se opredelijo in ocenijo potencialna tveganja ter zmožnost sprejetja ustreznih in učinkovitih ukrepov za preprečevanje takih tveganj.
53. Glede na navedene ugotovitve mora predložitveno sodišče presoditi, ali je v postopku v glavni stvari imetnik trošarinskega skladišča zagotovil skladnost s tehničnimi zahtevami glede polnjenja rezervoarja z etilnim alkoholom, pa tudi ali je opredelil in ocenil potencialna tveganja za iztekanje glede na mehanske naprave, ki se uporabljajo pri polnjenju rezervoarja, in ali je sprejel vse potrebne ukrepe za preprečevanje navedenih tveganj. V zvezi s slednjo točko in kot predlaga tudi predložitveno sodišče, bi to sodišče lahko preverilo, ali je imetnik trošarinskega skladišča namestil varnostne naprave, ki preprečujejo odprtje ventilov med polnjenjem rezervoarja. Strinjam se z italijansko vlado, da tak preventivni ukrep ne bi pomenil prekomerne žrtve.
54. Kljub temu pa iz besedila drugega vprašanja za predhodno odločanje in iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da predložitveno sodišče sprašuje Sodišče glede standarda skrbnosti, ki ga mora zagotavljati imetnik trošarinskega skladišča, ne toliko za preprečevanje posledic neobičajnega dogodka, ampak že zato, da se tak dogodek prepreči.
55. Drugo vprašanje, če ga razumemo na ta način, vključuje subjektivni in objektivni element, ki skupaj sestavljata pojem nepredvidljive okoliščine.
56. V tem smislu je mogoče ugotoviti vzporednico z dejanskim stanjem iz zadeve Latvijas Dzelzceļš, v kateri je bilo med drugim obravnavano vprašanje, ali naj se iztekanje topila iz cisterne obravnava kot nepredvidljiva okoliščina ali kot višja sila. Na podlagi hipoteze, da je bilo iztekanje posledica nepravilno zaprte razkladalne naprave, je Sodišče odločilo, da ne gre za neobičajno okoliščino, na katero subjekt, ki deluje na področju prevoza tekočih snovi, nima vpliva, temveč prej za posledico pomanjkanja običajne skrbnosti, ki se zahteva v okviru dejavnosti tega subjekta. Zato je ugotovilo, da nista izpolnjena niti objektivni niti subjektivni element pojmov „višja sila“ in „nepredvidljive okoliščine“.(42)
57. V obravnavani zadevi menim, da če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da je nepovratna izguba trošarinskega blaga posledica malomarnega ravnanja delavca imetnika trošarinskega skladišča pri opravljanju njegovih nalog, objektivni element pojma nepredvidljive okoliščine ne bi bil izpolnjen. Tako ravnanje ne spada med neobičajne okoliščine, na katere subjekt nima vpliva, saj očitno spada na področje nadzora oziroma odgovornosti subjekta.
58. Glede subjektivnega elementa, ki vključuje presojo ravnanja zadevne osebe, pa menim, da je odsotnost krivde, ne glede na to, ali se opredeli kot „manjša“ ali kot malomarnost, bistveni pogoj za opredelitev obstoja nepredvidljivih okoliščin. Take okoliščine ne obstajajo, če subjekt ne zagotovi skrbnosti, ki se običajno zahteva v okviru dejavnosti takega subjekta.
59. Glede na navedeno predlagam, da Sodišče na drugo vprašanje odgovori, da je treba člen 7(4) Direktive 2008/118 razlagati tako, da se obstoj nepredvidljivih okoliščin prizna, če imetnik trošarinskega skladišča izkaže vso potrebno skrbnost, da bi preprečil nastanek škodnega dogodka.
Tretje vprašanje
60. S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(4) Direktive 2008/118 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki dejansko stanje, iz katerega izhaja manjša krivda, enači z nepredvidljivimi okoliščinami in višjo silo, ne glede na to, ali je tako manjšo krivdo mogoče pripisati zavezancu za plačilo trošarine ali tretji osebi.
61. Iz moje analize prvega in drugega vprašanja jasno izhaja, da malomarno ravnanje ali krivda, četudi je opredeljena kot „manjša“, ki jo je mogoče pripisati zadevnemu subjektu ali njegovemu delavcu, ne pomeni nepredvidljivih okoliščin ali višje sile v smislu člena 7(4) Direktive 2008/118. Manjša krivda tretje osebe in ne zavezanca za plačilo trošarine ali njegovega delavca bi se za potrebe navedene določbe lahko štela za nepredvidljive okoliščine ali višjo silo le, če bi obstajal objektivni in subjektivni element navedenih pojmov.
62. V tem smislu člen 7(4) Direktive 2008/118 vsebuje izčrpen seznam okoliščin, v katerih se popolno uničenje ali nepovratna izguba trošarinskega blaga v okviru režima odloga plačila trošarine ne šteje za sprostitev v porabo, zato obveznost plačila trošarine ne nastane; ta določba ne vsebuje navedbe manjše krivde. Kot navaja Komisija v svojem odgovoru na pisno vprašanje Sodišča, omejitev oprostitve plačila trošarine na tri vrste okoliščin, opisanih v navedeni določbi, pojasnjuje tudi dejstvo, da je cilj Direktive 2008/118 med drugim preprečevanje goljufij in zlorab. Zakonodajalec Unije je menil, da okoliščine iz navedene določbe temeljijo na domnevi, ki izključuje kakršno koli tveganje goljufije ali zlorabe. Take domneve ni mogoče uporabiti v primeru manjše krivde, ne glede na to, ali jo je mogoče pripisati zavezancu za plačilo trošarine ali tretji osebi.
63. Ker člen 7(4) Direktive 2008/118 pomeni odstopanje od splošnega pravila, da je treba trošarine plačati tudi na trošarinsko blago v režimu odloga plačila trošarine, ki je bilo popolnoma uničeno ali nepovratno izgubljeno,(43) ga je treba razlagati ozko. To pomeni, da države članice ne morejo dodajati razlogov za oprostitev plačila trošarine, ki jih navedena določba ne vsebuje. Zdi se, da tudi italijanska vlada v svojih pisnih stališčih priznava, da če bi državam članicam to dovolili, bi to pomenilo spodkopavanje cilja iz uvodne izjave 8 Direktive 2008/118, v skladu s katero je za pravilno delovanje notranjega trga potrebno, da so koncept trošarine in pogoji za njeno plačilo enaki v vseh državah članicah.
64. Zato predlagam, da Sodišče na tretje vprašanje odgovori, da je člen 7(4) Direktive 2008/118 treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, na podlagi katere je dejansko stanje, ki pomeni manjšo krivdo, izenačeno z nepredvidljivimi okoliščinami in višjo silo.
Četrto vprašanje
65. S četrtim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba besedno zvezo „zaradi [...] soglasja pristojnih organov države članice“ v členu 7(4) Direktive 2008/118 razumeti tako, da državam članicam omogoča dodajanje splošne okoliščine na podlagi manjše krivde tistim okoliščinam iz navedene določbe, na podlagi katerih se popolno uničenje ali nepovratna izguba trošarinskega blaga ne šteje za sprostitev v porabo.
66. Strinjam se z mnenjem italijanske vlade in Komisije, da je treba zadevno besedno zvezo razumeti tako, da se nanaša na možnost, v okviru katere lahko pristojni nacionalni organ odobri uničenje trošarinskega blaga v vsakem primeru posebej, če posebni pogoji ali zahteve upravičujejo oprostitev plačila trošarine. Zlasti izraz „soglasje“, če ga obravnavamo v kontekstu, se nanaša na pravico navedenih organov, da izdajo soglasje v posameznih primerih. Ne pomeni pa, da lahko države članice z zakonodajo uvajajo dodatne okoliščine, ki jih člen 7(4) Direktive 2008/118 ne vsebuje.
67. Kot pravilno trdi Komisija, že iz dejstva, da se zadevna besedna zveza začne z izrazom „zaradi“, jasno izhaja, da mora biti soglasje dano preden se zgodi dogodek, na katerega se nanaša. Nepredvidljivi dogodki kot je nepovratna izguba trošarinskega blaga že po sami naravi ne morejo biti predmet vnaprejšnjega soglasja.
68. Kot je pojasnjeno v točki 63 teh sklepnih predlogov, če bi lahko države članice na podlagi soglasja iz člena 7(4) Direktive 2008/118 opredeljevale dodatne okoliščine, v okviru katerih se popolno uničenje ali nepovratna izguba trošarinskega blaga ne šteje za sprostitev v porabo, bi jim to omogočalo neodvisno opredeljevanje pogojev glede obveznosti plačila trošarine, kar bi spodkopavalo cilj harmonizacije iz uvodne izjave 8 Direktive 2008/118. Taka možnost bi bila tudi v nasprotju z načelom, da je treba določbo, ki pomeni odstopanje, kot je člen 7(4) Direktive 2008/118, razlagati ozko.
69. Iz navedenega torej izhaja, da je treba člen 7(4) Direktive 2008/118 razlagati tako, da besedna zveza „zaradi [...] soglasja pristojnih organov države članice“ državam članicam ne omogoča, da splošno okoliščino na podlagi manjše krivde dodajo tistim okoliščinam iz navedene določbe, na podlagi katerih se popolno uničenje ali nepovratna izguba trošarinskega blaga ne šteje za sprostitev v porabo.
Končne ugotovitve
70. Družba Girelli v svojih pisnih stališčih poudarja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bil etilni alkohol, ki se je razlil po tleh denaturacijskega obrata kot posledica napake enega od njenih delavcev, nepovratno izgubljen in ga ni mogoče več sprostiti v porabo. Ker je bil pri dogodku prisoten uradnik carinskega urada, ki je dogodek zabeležil v poročilu, ne obstaja možnost goljufije ali zlorabe.
71. Morda bi se lahko vprašali tudi, ali je dejstvo, da Direktiva 2008/118 v takih primerih ne omogoča odstopanja od obveznosti plačila trošarine, kot izhaja iz mojih predlogov odgovorov na štiri vprašanja za predhodno odločanje, skladno z načelom sorazmernosti.
72. Menim, da to vprašanje ni bilo predloženo Sodišču.
73. V predlogu za sprejetje predhodne odločbe predložitveno sodišče prosi za smernice glede razlage in ne glede veljavnosti člena 7(4) Direktive 2008/118. V okviru delitve pristojnosti med nacionalnimi sodišči in Sodiščem za uporabo člena 267 PDEU so sicer nacionalna sodišča tista, ki morajo odločiti o upoštevnosti postavljenih vprašanj. Vendar je naloga Sodišča, da iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, izlušči tiste elemente prava Unije, ki jih je treba ob upoštevanju predmeta spora razložiti ali presoditi njihovo veljavnost.(44) Vsakršni dvomi, ki jih predložitveno sodišče morda izrazi glede veljavnosti ukrepa Unije, oziroma dejstvo, da je bilo tako vprašanje postavljeno v postopku v glavni stvari, so dejavniki, ki jih Sodišče lahko upošteva pri presoji, ali je ustrezno, da na lastno pobudo obravnava vprašanje veljavnosti ukrepa, v zvezi s katerim je predložitveno sodišče zaprosilo za razlago.(45)
74. Iz predložitvene odločbe ne izhaja, da glavne stranke izpodbijajo veljavnost Direktive 2008/118. Prav tako predložitveno sodišče ni izrazilo nobenega stališča glede tega. V navedenih okoliščinah menim, da Sodišču tega vprašanja ni treba obravnavati.
75. V vsakem primeru pa se strinjam s Komisijo, da dejstvo, da Direktiva 2008/118 ne omogoča odstopanja od obveznosti plačila trošarine v primeru, kot je opisan v točki 70 teh sklepnih predlogov, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti.
76. Menim, da je dejstvo, da se v okviru režima odloga plačila trošarine nepovratna izguba trošarinskega blaga, ki je posledica malomarnega ravnanja imetnika trošarinskega skladišča ali enega od njegovih delavcev, obravnava kot sprostitev v porabo, v vseh primerih upravičeno z legitimnim ciljem opredelitve vseh pogojev glede obveznosti plačila trošarin na ravni Unije, da se zagotovi pravilno delovanje notranjega trga. Prav tako menim, da taka obravnava ne presega tistega, kar je ustrezno in nujno za dosego tega cilja. Kot je navedla Komisija v svojem odgovoru na pisno vprašanje Sodišča in na obravnavi, bi neobveznost plačila trošarine v takih okoliščinah lahko ogrozila celoten sistem obdavčitve in pobiranja trošarin, saj bi omogočala izogibanje plačilu navedenih dajatev.
77. Upoštevati je treba tudi, da člen 7(4) Direktive 2008/118 jasno razmejuje med nepovratnimi izgubami, pri katerih obveznost plačila trošarine ostane veljavna, in tistimi, pri katerih izjemoma velja oprostitev plačila. Tako razmejuje tveganja, ki jih subjekti, odgovorni za izvajanje režimov odloga plačila trošarine, prostovoljno prevzemajo. Menim, da je zakonodaja dovolj jasna, da imetniku trošarinskega skladišča omogoča opredeliti naravo in obseg tveganj – vključno z morebitnimi izgubami zaradi malomarnega ravnanja –, ki jih prevzemajo v okviru posebnega režima, od katerega imajo koristi, in zoper katera se lahko zavarujejo.(46)
78. Nazadnje, Komisija je v odgovoru na eno od pisnih vprašanj Sodišča in na obravnavi omenila možnost, na podlagi katere bi v zelo specifičnih okoliščinah, kot so na primer opisane v točki 70 teh sklepnih predlogov, pristojni nacionalni organi lahko izdali upravno odločbo, s katero bi subjekt oprostili plačila trošarine po nepovratni izgubi blaga. Menim, da za tako oprostitev plačila ni pravne podlage. Tudi ko je bila Komisija o tem vprašana na obravnavi, ni mogla opredeliti nobene pravne podlage za predlagani pristop.(47) Vsekakor bi bila taka možnost očitno v nasprotju s ciljem harmonizacije iz Direktive 2008/118 in posledično z zahtevo po ozki razlagi člena 7(4).
Predlog
79. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je predložilo Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija), odgovori:
1. Člen 7(4) Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS
je treba razlagati tako, da se pojem „nepredvidljive okoliščine“ iz navedene določbe, enako kot pojem „višja sila“, nanaša na neobičajne in nepredvidljive okoliščine, ki niso odvisne od imetnika trošarinskega skladišča ter posledicam katerih se kljub ustrezni skrbnosti ni bilo mogoče izogniti. Zahteva, da okoliščine ne smejo biti odvisne od imetnika trošarinskega skladišča, ni omejena na okoliščine, ki od njega niso odvisne v materialnem ali fizičnem smislu, temveč se nanaša tudi na okoliščine, ki nastanejo objektivno in niso pod nadzorom imetnika trošarinskega skladišča ali so zunaj okvira njegove odgovornosti.
2. Člen 7(4) Direktive 2008/118
je treba razlagati tako, da mora imetnik trošarinskega skladišča za priznanje nepredvidljivih okoliščin izkazati vso potrebno skrbnost, da se prepreči nastanek škodnega dogodka.
3. Člen 7(4) Direktive 2008/118
je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, na podlagi katere je dejansko stanje, ki pomeni manjšo krivdo, izenačeno z nepredvidljivimi okoliščinami in višjo silo.
4. Člen 7(4) Direktive 2008/118
je treba razlagati tako, da besedna zveza „zaradi [...] soglasja pristojnih organov države članice“ v navedeni določbi državam članicam ne omogoča, da splošno okoliščino na podlagi manjše krivde dodajo tistim okoliščinam, na podlagi katerih se popolno uničenje ali nepovratna izguba trošarinskega blaga ne šteje za sprostitev v porabo.