SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 15. maja 2012
Zadeva T‑184/11 P
Bart Nijs
proti
Računskemu sodišču Evropske unije
„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Odpoklic z ohranitvijo pokojninskih pravic – Člena 22a in 22b Kadrovskih predpisov – Zahteva po natančnosti pritožbe – Nov pritožbeni razlog – Učinkovito sodno varstvo – Člen 47 Listine o temeljnih pravicah – Neobstoj obveznosti, da se po uradni dolžnosti preveri pritožbeni razlog v zvezi s kršitvijo razumnega roka“
Predmet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 13. januarja 2011 v zadevi Nijs proti Računskemu sodišču (F‑77/09), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.
Odločitev: Pritožba se zavrne. Bart Nijs nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov Računskega sodišča Evropske unije na tej stopnji.
Povzetek
1. Pritožba – Razlogi – Razlog zoper obrazložitev sodbe, ki ni nujna za utemeljitev izreka – Brezpredmeten razlog
2. Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor nad presojo dejstev, ki ga opravi Splošno sodišče – Izključitev, razen ob izkrivljanju
(člen 257 PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1))
3. Pritožba – Razlogi – Neopredelitev navedene napačne uporabe prava – Nedopustnost
(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 138(1)(c))
4. Pritožba – Razlogi – Razlog, prvič naveden v okviru pritožbe – Nedopustnost
(Poslovnik Splošnega sodišča, člena 48(2) in 144)
5. Pravo Unije – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Določitev z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah – Upoštevanje v Evropski konvenciji o človekovih pravicah
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47 in 52(3))
6. Pravo Unije – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Spor polne jurisdikcije o disciplinski sankciji
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)
7. Uradniki – Pravno sredstvo – Razlog v zvezi z domnevno nerazumnim trajanjem disciplinskega postopka – Obveznost navedbe takega razloga po uradni dolžnosti – Neobstoj
1. Kadar eden od razlogov, ki jih sprejme Sodišče za uslužbence, zadošča za utemeljitev izreka sodbe, napake, ki bi jih lahko vseboval drug razlog, v nobenem primeru ne vplivajo na ta izrek, tako da je pritožbeni razlog, ki jih navaja, brezpredmeten in ga je treba zavrniti.
(glej točko 24)
Napotitev na:
Sodišče: 29. april 2004, Komisija proti CAS Succhi di Frutta, C‑496/99 P, ZOdl., str. I‑3801, točka 68 in navedena sodna praksa.
2. V skladu s členom 257 PDEU in členom 11(1) Priloge I k Statutu Sodišča je pritožba, vložena pri Splošnem sodišču, omejena na pravna vprašanja. Prvostopenjsko sodišče je edino pristojno za ugotavljanje dejstev – razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene – in za presojo teh dejstev. Presoja dejstev, ki jo opravi prvostopenjsko sodišče, razen ob izkrivljanju dokazov, ki so mu bili predloženi, torej ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo podrejeno nadzoru Splošnega sodišča. Tako izkrivljanje mora očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo dejstev in dokazov.
(Glej točko 29.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 8. september 2008, Kerstens proti Komisiji, T‑222/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑37 in II‑B‑1‑267, točke od 60 do 62 in navedena sodna praksa.
3. Člen 21 Statuta Sodišča določa, da tožba vsebuje kratek povzetek navajanih tožbenih razlogov. Poleg tega mora pritožba v skladu s členom 138(1), prvi pododstavek, (c), Poslovnika Splošnega sodišča obsegati navajane pritožbene razloge in pravne trditve. Iz teh določb je razvidno, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev je predlagana, ter pravne trditve, ki jasno utemeljujejo ta predlog.
(Glej točko 36.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 12. marec 2008, Rossi Ferreras proti Komisiji, T‑107/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑5 in II‑B‑1‑31, točka 27 in navedena sodna praksa.
4. V skladu s členom 139(2) Poslovnika Splošnega sodišča v pritožbi ni dovoljeno spremeniti predmeta postopka, ki je bil obravnavan pred Sodiščem za uslužbence.
Če bi namreč stranka lahko pred pritožbenim sodiščem prvič navajala razlog, na katerega se ni sklicevala pred prvostopenjskim sodiščem, bi ji to omogočalo, da bi prvonavedenemu sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, predložila zadevo, katere predmet je širši kot tisti, o katerem je odločalo drugonavedeno sodišče. Pristojnost Splošnega sodišča v okviru pritožbe pa je omejena na presojo zakonite rešitve, ki je bila podana v zvezi z razlogi, obravnavanimi pred Sodiščem za uslužbence.
(Glej točki 58 in 66.)
Napotitev na:
Sodišče: 1. februar 2007, Sison proti Svetu, C‑266/05 P, ZOdl., str. I‑1233, točka 95 in navedena sodna praksa.
5. Načelo učinkovitega sodnega varstva je splošno načelo prava Unije, ki je zdaj izraženo v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Varstvo, določeno s členom 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah se tako v pravu Unije izvaja s členom 47 Listine o temeljnih pravicah. Vendar to ne vpliva na to, da člen 52(3) Listine o temeljnih pravicah določa, da kolikor pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine o temeljnih pravicah ustreza pravici, zagotovljeni z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, sta njena vsebina in obseg enaka tistima, določenima z navedeno konvencijo.
(Glej točko 84.)
Napotitev na:
Sodišče: 22. december 2010, DEB, C‑279/09, ZOdl., str. I‑13849, točke od 29 do 31; 1. marec 2011, Chartry, C‑457/09, ZOdl., str. I‑819, točka 25; 28. julij 2011, Samba Diouf, C‑69/10, ZOdl., str. I‑7151, točka 49.
6. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je razvidno, da spoštovanje člena 47 Listine o temeljnih pravicah ne izključuje možnosti, da v upravnem postopku najprej naloži „kazen“ upravni organ. Vendar pa predpostavlja, da odločbo upravnega organa, ki ne izpolnjuje zahtev tega člena, naknadno preveri „sodni organ, ki ima polno jurisdikcijo“. Da je sodni organ opredeljen kot sodni organ, ki ima polno jurisdikcijo, mora biti zlasti pristojen za preučitev vseh dejanskih in pravnih vprašanj, upoštevnih v sporu, ki mu je bil predložen v odločanje, kar pomeni, da ima v primeru disciplinskega ukrepa zlasti pristojnost za presojo sorazmernosti sankcije glede na kršitev.
(Glej točko 85.)
Napotitev na:
Evropsko sodišče za človekove pravice: Albert in Le Compte proti Belgiji, 10. februar 1983, serija A, št. 58, točka 29; Schmautzer, Umlauft, Gradinger, Pramstaller, Palaoro in Pfarrmeier proti Avstriji, 23. oktober 1995, serija A, št. 328 A‑C in 329 A‑C, točke 34, 37, 42, 39, 41 in 38; Mérigaud proti Franciji, št. 32976/04, z dne 24. septembra 2009, točka 68.
7. Sodišču Unije ni treba po uradni dolžnosti preverjati razloga v zvezi z domnevno nerazumnim trajanjem disciplinskega postopka, če se pred njim ne trdi ali dokazuje, da je taka kršitev vplivala na samo vsebino končne odločbe, ki jo je ta institucija sprejela.
(Glej točko 100.)
Napotitev na:
Sodišče: 13. december 2000, SGA proti Komisiji, C‑39/00 P, Recueil, str. I‑11201, točke od 41 do 45; 20. september 2001, Asia Motor France in drugi proti Komisiji, C‑1/01 P, Recueil, str. I‑6349, točke od 33 do 36.