SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti razširjeni senat)

z dne 25. januarja 2017(*)

„Damping – Uvoz nekaterih aluminijastih folij s poreklom iz Armenije, Brazilije in Kitajske – Dokončna protidampinška dajatev – Tržnogospodarska obravnava – Člen 2(7)(b) in (c), druga alinea, Uredbe (ES) št. 384/96 – Kumulativna presoja uvoza, ki je predmet protidampinških preiskav – Člen 3(4)(a) in (b) Uredbe št. 384/96 – Ponudba zaveze – Člen 8(3) Uredbe št. 384/96“

V zadevi T‑512/09 RENV,

Rusal Armenal ZAO s sedežem v Erevanu (Armenija), ki jo zastopajo B. Evtimov, E. Borovikov, odvetnika, in D. O’Keeffe, solicitor,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki so ga najprej zastopali S. Boelaert in J.‑P. Hix, agenta, nato J.‑P. Hix, skupaj z B. O’Connorjem, solicitor, in S. Gublom, odvetnikom,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropskega parlamenta, ki ga zastopata D. Warin in A. Auersperger Matić, agenta,

in

Evropske komisije, ki jo zastopajo J.‑F. Brakeland, M. França in A. Demeneix, agenti,

intervenienta,

zaradi tožbe na podlagi člena 263 PDEU, s katero se predlaga razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (ES) št. 925/2009 z dne 24. septembra 2009 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz nekaterih aluminijastih folij s poreklom iz Armenije, Brazilije in Ljudske republike Kitajske (UL 2009, L 262, str. 1),

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat),

v sestavi M. Prek (poročevalec), predsednik, I. Labucka, sodnica, J. Schwarcz, sodnik, V. Tomljenović, sodnica, in V. Kreuschitz, sodnik,

sodna tajnica: C. Heeren, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 1. junija 2016

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, družba Rusal Armenal ZAO, je družba proizvajalka in izvoznica izdelkov iz aluminija, ustanovljena leta 2000 v Armeniji. Republika Armenija je 5. februarja 2003 pristopila k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82).

2        Na podlagi pritožbe, ki jo je 28. maja 2008 vložila družba Eurométaux, je Komisija Evropskih skupnosti začela protidampinški postopek v zvezi z uvozom nekaterih aluminijastih folij s poreklom iz Armenije, Brazilije in Ljudske republike Kitajske (v nadaljevanju: LRK). Obvestilo o začetku tega postopka je bilo objavljeno v Uradnem listu Evropske unije z dne 12. julija 2008 (UL 2008, C 177, str. 13).

3        Tožeča stranka je z dopisoma z dne 25. julija in 1. septembra 2008 izpodbijala med drugim uvrstitev Armenije med države brez tržnega gospodarstva v skladu s členom 2(7) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45, v nadaljevanju: osnovna uredba), ki se je takrat uporabljal. Poleg tega se je tožeča stranka v okviru analize nelojalnega nižanja cen/nelojalnega nižanja referenčnih cen sklicevala na pomanjkljivosti, povezane z njenimi izdelki, o čemer je predložila dodatne informacije v dopisu z dne 7. oktobra 2008.

4        Poleg tega je tožeča stranka predlagala, naj se ji odobri tržnogospodarska obravnava, če pa se ji ta ne bi odobrila, pa individualna obravnava (v nadaljevanju: zahteva za TGO). Komisija je z dopisom z dne 19. decembra 2008 tožečo stranko v zvezi s tem obvestila o preudarkih, na podlagi katerih je ugotovila, da merili glede računovodskih evidenc in proizvodnih stroškov iz člena 2(7)(c), druga in tretja alinea, osnovne uredbe nista izpolnjeni. Tožeča stranka je z dopisom z dne 5. januarja 2009 ponovila svoje očitke glede uporabe člena 2(7) osnovne uredbe za Armenijo in izpodbijala presojo Komisije v zvezi z meriloma, ki ju ta ni štela za izpolnjeni. Tožeča stranka je z dopisom z dne 13. marca 2009 Komisiji predložila dodatne dokaze v zvezi s svojo zahtevo za TGO.

5        Komisija je 7. aprila 2009 sprejela Uredbo (ES) št. 287/2009 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih aluminijastih folij s poreklom iz Armenije, Brazilije in [LRK] (UL 2009, L 94, str. 17, v nadaljevanju: začasna uredba). Komisija je na podlagi člena 14(2) in člena 20(1) osnovne uredbe z dopisom z dne 8. aprila 2009 tožeči stranki poslala začasno uredbo in ugotovitve glede izračuna stopnje dampinga in škode v zvezi s tožečo stranko.

6        Turčija je bila določena kot primerljiva država za izračun normalne vrednosti za proizvajalce‑izvoznike, ki jim ne bo odobrena tržnogospodarska obravnava. Vprašalnik, ki ga je poslala Komisija, je izpolnil turški proizvajalec podobnega izdelka (uvodne izjave 10, 12 in 52 začasne uredbe).

7        V skladu z uvodno izjavo 13 začasne uredbe je preiskava dampinga in škode zajela obdobje med 1. julijem 2007 in 30. junijem 2008 (v nadaljevanju: obdobje preiskave). Preučitev podatkov, pomembnih za oceno škode, se je nanašala na obdobje od 1. januarja 2005 do 30. junija 2008 (v nadaljevanju: obravnavano obdobje).

8        V skladu z navedenim v uvodni izjavi 19 začasne uredbe je zadevni izdelek aluminijasta folija debeline najmanj 0,008 mm in ne več kot 0,018 mm, brez podlage, samo valjana, vendar dalje neobdelana, za zvitke širine največ 650 mm in teže več kot 10 kg s poreklom iz Armenije, Brazilije in LRK, uvrščena pod oznako KN ex 7607 11 19. V zvezi s podobnim izdelkom je v uvodni izjavi 20 začasne uredbe navedeno, da imajo aluminijasta folija, ki jo industrija Evropske unije proizvaja in prodaja v Uniji, tista, ki se proizvaja in prodaja na notranjih trgih v Armeniji, Braziliji in v LRK, tista, ki se uvaža iz teh držav v Unijo, ter tista, ki se proizvaja in prodaja v Turčiji, iste osnovne fizikalne in tehnične značilnosti ter iste osnovne končne uporabe.

9        Komisija je v zvezi z odobritvijo tržnogospodarske obravnave ugotovila, da Armenije ni mogoče obravnavati kot tržno gospodarstvo, ker je navedena v opombi k členu 2(7)(a) osnovne uredbe. Komisija je poleg tega navedla, da tožeča stranka ne izpolnjuje meril glede računovodskih evidenc in proizvodnih stroškov iz člena 2(7)(c), druga in tretja alinea, osnovne uredbe. V zvezi s tem je Komisija ugotovila, prvič, da računovodske evidence tožeče stranke za leto 2006 vsebujejo negativno mnenje revizorjev, medtem ko naj tožeča stranka ne bi predložila ustrezno revidiranih računovodskih evidenc za leto 2007, in drugič, da cena, plačana armenski državi za pridobitev delnic podjetja, ki upravlja star proizvodni obrat, ustreza približno tretjini njihove nominalne vrednosti, pri čemer je tožeča stranka med drugim brezplačno pridobila posest nad nepremičninami (uvodne izjave 24, 25 in od 27 do 31 začasne uredbe).

10      Glede izračuna stopnje dampinga je Komisija v prilogi k dopisu z dne 8. aprila 2009 (glej točko 5 zgoraj) navedla, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za individualno obravnavo. Poleg tega je primerjava tehtanih povprečnih normalnih vrednosti za vsako vrsto zadevnih izdelkov, ki so se izvažali v Unijo in jih je proizvajal turški proizvajalec, ki je odgovoril na vprašalnik v zvezi s tem, z ustreznimi tehtanimi povprečnimi izvoznimi cenami tožeče stranke pokazala stopnjo dampinga v višini 37 %. Ti podatki so povzeti v uvodnih izjavah 42, 74 in 77 začasne uredbe.

11      Komisija je poleg tega presodila, da je kumulativna ocena učinkov zadevnega uvoza mogoča, ker so izpolnjeni pogoji iz člena 3(4) osnovne uredbe (uvodne izjave od 91 do 94 začasne uredbe).

12      Poleg tega je po mnenju Komisije iz analize potrošnje v Uniji, obsega in cen uvoza iz zadevnih držav in položaja industrije v Uniji razvidno, da je zadnjenavedeni nastala znatna škoda v smislu člena 3(5) osnovne uredbe (uvodne izjave od 88 do 90 in od 95 do 118 začasne uredbe). Poleg tega je Komisija po analizi učinkov dampinškega uvoza in učinkov drugih dejavnikov ugotovila, da je treba škodo pripisati povečanju dampinškega uvoza iz tretjih držav, na katere se nanaša preiskava (uvodne izjave od 119 do 138 začasne uredbe).

13      Ker Komisija ni ugotovila utemeljenih razlogov za neuvedbo začasnih ukrepov, je uvedla začasno protidampinško dajatev v višini stopnje odprave škode ob upoštevanju neškodljive cene, ki bi jo morala pridobiti industrija Skupnosti. Tako je bila začasna protidampinška dajatev za izdelke tožeče stranke določena na 20 % (uvodne izjave od 164 do 170 začasne uredbe).

14      Komisija je na podlagi člena 20, od (2) do (4), osnovne uredbe tožeči stranki z dopisom z dne 15. julija 2009 poslala dokument o dokončnem razkritju bistvenih dejstev in ugotovitev, na katerih je temeljil predlog za uvedbo dokončnih protidampinških dajatev. Komisija je pozvala tožečo stranko, naj ji do 30. julija 2009 posreduje pripombe glede dokumenta o dokončnem razkritju.

15      Tožeča stranka je z dopisom z dne 22. julija 2009 predložila pripombe na dokument o dokončnem razkritju ter predlagala zavezo v smislu člena 8(1) osnovne uredbe in sestanek za analizo navedene zaveze. Komisija je z elektronsko pošto z dne 27. julija 2009 tožeči stranki poslala obrazec za zavezo in predlagala, naj se sestanek organizira 29. julija, pri tem pa opozorila, da se rok za dokončno oddajo zaveze izteče 30. julija. Tožeča stranka je z dopisom z dne 30. julija 2009 svojo zavezo predložila Komisiji.

16      Komisija je z dopisom z dne 7. avgusta 2009 tožeči stranki predstavila razloge, iz katerih je menila, da zaveze, ki jo je ta predlagala, ni mogoče sprejeti. Komisija je tožečo stranko pozvala, naj ji glede tega predstavi svoja stališča najpozneje do 12. avgusta 2009, kar je tožeča stranka storila z elektronsko pošto z dne 10. avgusta 2009.

17      Svet Evropske unije je 24. septembra 2009 sprejel Uredbo (ES) št. 925/2009 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz nekaterih aluminijastih folij s poreklom iz Armenije, Brazilije in [LRK] (UL 2009, L 262, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijana uredba). Poleg tega je Komisija s Sklepom z dne 5. oktobra 2009 o sprejetju zaveze, ponujene v zvezi s protidampinškim postopkom pri uvozu nekaterih aluminijastih folij s poreklom iz, med drugim, Brazilije (2009/736/ES) (UL 2009, L 262, str. 50), sprejela zaveze, ki jih je predlagala družba Companhia Brasileira de Aluminio (CBA), brazilski proizvajalec‑izvoznik.

18      Svet je v zvezi z zahtevo tožeče stranke za TGO v uvodnih izjavah od 18 do 26 in 32 izpodbijane uredbe potrdil ugotovitve iz začasne uredbe glede obravnave Armenije, meril, za katera je Komisija presodila, da jih tožeča stranka ne izpolnjuje, in odobritve individualne obravnave tožeči stranki (glej točki 9 in 10 zgoraj). V teh okoliščinah je bila stopnja dampinga tožeče stranke določena na 33,4 % (točka 4.4 izpodbijane uredbe). Poleg tega je Svet v uvodnih izjavah 55 in 56 izpodbijane uredbe potrdil presojo iz začasne uredbe v zvezi s kumulativno oceno učinkov zadevnega uvoza (glej točko 11 zgoraj). Svet je nazadnje v uvodnih izjavah od 44 do 48 in od 59 do 109 izpodbijane uredbe potrdil tudi ugotovitve iz začasne uredbe, povzete v točkah 12 in 13 zgoraj, ter določil stopnjo odprave škode, povzročene z uvozom izdelkov tožeče stranke, na 13,4 %.

19      Glede zaveze, ki jo je predlagala tožeča stranka, je Svet v uvodni izjavi 114 izpodbijane uredbe navedel, da te ni mogoče sprejeti iz razlogov, ki se nanašajo predvsem na tveganje navzkrižne kompenzacije zaradi strukture skupine, ki ji pripada tožeča stranka, in narave poslovnih odnosov med njo in njenimi strankami v Uniji, ki iz nje izvirajo. V skladu z uvodno izjavo 115 izpodbijane uredbe je bila ta zaveza zavrnjena tudi zaradi ugotovitev v zvezi z računovodskimi evidencami tožeče stranke, navedenih v uvodnih izjavah 21 in 22 te uredbe.

20      V teh okoliščinah je Svet na podlagi člena 1(2) izpodbijane uredbe uvedel dokončno protidampinško dajatev na uvoz izdelkov tožeče stranke v višini 13,4 %.

 Postopek pred Splošnim sodiščem in Sodiščem

21      Tožeča stranka je 21. decembra 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe.

22      Komisiji je bila na njen predlog dovoljena intervencija v podporo predlogom Sveta.

23      Tožeča stranka je Splošnemu sodišču predlagala, naj:

–        izpodbijano uredbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanjo;

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

24      Svet in Komisija sta Splošnemu sodišču predlagala, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

25      Tožeča stranka je v utemeljitev tožbe navedla pet tožbenih razlogov, od katerih se je prvi nanašal na ugovor nezakonitosti člena 2(7) osnovne uredbe, ki naj bi bil med drugim v nasprotju s členom 2.7 Sporazuma o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (GATT) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189, v nadaljevanju: protidampinški sporazum), ki je v Prilogi 1 A k Sporazumu o ustanovitvi STO, drugi na kršitev člena 2(7)(c) osnovne uredbe, tretji na kršitev člena 3(4) osnovne uredbe in neobstoj obrazložitve, četrti na kršitev načela enakega obravnavanja in očitno napako pri presoji ter peti na kršitev načela dobrega upravljanja.

26      Splošno sodišče je s sodbo z dne 5. novembra 2013, Rusal Armenal/Svet (T‑512/09, EU:T:2013:571), prvi tožbeni razlog sprejelo in zato izpodbijano uredbo razglasilo za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.

27      Komisija je 16. januarja 2014 v sodnem tajništvu Sodišča vložila pritožbo, s katero je Sodišču predlagala, naj razveljavi sodbo z dne 5. novembra 2013, Rusal Armenal/Svet (T‑512/09, EU:T:2013:571).

28      Evropskemu parlamentu je bila na njegov predlog dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije.

29      Komisija je v utemeljitev pritožbe navedla tri pritožbene razloge, od katerih se je prvi nanašal na to, da naj bi Splošno sodišče odločilo ultra petita, drugi na to, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je razsodilo, da je namen člena 2(7) osnovne uredbe izvršitev posebnih obveznosti, sprejetih v okviru STO, in tretji na kršitev splošnega načela institucionalnega ravnovesja.

30      Sodišče je s sodbo z dne 16. julija 2015, Komisija/Rusal Armenal (C‑21/14 P, v nadaljevanju: sodba o pritožbi, EU:C:2015:494), sprejelo drugi pritožbeni razlog in razveljavilo sodbo z dne 5. novembra 2013, Rusal Armenal/Svet (T‑512/09, EU:T:2013:571).

31      Najprej je Sodišče opozorilo, da se je mogoče na določbe mednarodnega sporazuma, katerega stranka je Unija, v utemeljitev tožbe za razglasitev ničnosti akta sekundarne zakonodaje Unije ali ugovora nezakonitosti takega akta sklicevati, če narava in sistematika tega sporazuma temu ne nasprotujeta, če so te določbe z vidika vsebine nepogojne in dovolj natančne in samo če sta ta pogoja kumulativno izpolnjena, le takrat se je mogoče na take določbe sklicevati pred sodiščem Unije kot na merilo za presojo zakonitosti akta Unije. Sodišče je poudarilo tudi, da sporazumi STO glede na svojo naravo in sistematiko načeloma ne spadajo med pravila, na podlagi katerih je mogoče nadzirati zakonitost aktov institucij Unije (sodba o pritožbi, točki 37 in 38).

32      Sodišče je vseeno navedlo, da je v dveh izjemnih položajih, ki izhajata iz namena zakonodajalca Unije, da omeji svoj manevrski prostor pri uporabi pravil STO, sprejelo, da sodišče Unije po potrebi opravi nadzor nad zakonitostjo akta Unije in aktov, sprejetih za njegovo uporabo, glede na sporazume STO, in sicer, prvič, če je bil namen Unije izvršiti posebno obveznost, prevzeto v okviru teh sporazumov, in drugič, če zadevni pravni akt Unije izrecno napotuje na posamične določbe teh sporazumov (sodba o pritožbi, točki 40 in 41).

33      Sodišče je nato ugotovilo, da je bila s členom 2(7) osnovne uredbe uvedena posebna ureditev, ki določa podrobna pravila glede izračuna normalne vrednosti za uvoz iz držav STO brez tržnega gospodarstva, med katere spada Armenija, in da je izraz volje zakonodajalca Unije, da na tem področju uveljavi pristop, značilen za pravni red Unije (sodba o pritožbi, točki 47 in 48). Ker protidampinški sporazum ne vsebuje posebnih pravil za uvoz iz držav članic STO brez tržnega gospodarstva, ni mogoče ugotoviti korelacije med pravili iz člena 2(7) osnovne uredbe, ki se nanašajo na uvoz iz držav članic STO brez tržnega gospodarstva, in pravili, opredeljenimi v členu 2 protidampinškega sporazuma. Na podlagi tega je Sodišče ugotovilo, da navedene določbe osnovne uredbe ni mogoče šteti za ukrep, ki je namenjen temu, da se v pravnem redu Unije zagotovi izvršitev posebne obveznosti, prevzete v okviru STO (sodba o pritožbi, točke od 49 do 53).

34      Sodišče je v skladu s členom 61 Statuta Sodišča Evropske unije razveljavilo sodbo z dne 5. novembra 2013, Rusal Armenal/Svet (T‑512/09, EU:T:2013:571), in o prvem tožbenem razlogu, ki ga je navedla tožeča stranka, dokončno odločilo tako, da ga je zavrnilo (sodba o pritožbi, točke od 57 do 60). Zadevo je vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču, da bi to odločilo o tožbenih razlogih od drugega do petega.

35      Zadeva je bila po vrnitvi dodeljena četrtemu razširjenemu senatu Splošnega sodišča.

36      Stranke niso uporabile možnosti iz člena 217(1) Poslovnika Splošnega sodišča, da bi predložile pisna stališča.

37      Splošno sodišče (četrti razširjeni senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da bo začelo ustni del postopka.

38      Stranke so na obravnavi 1. junija 2016 ustno podale stališča in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča. Ob tej priložnosti so bile stranke pozvane k predložitvi stališč o morebitnih vplivih sodbe o pritožbi na tožbene razloge od drugega do petega, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.

 Pravo

39      Po sodbi o pritožbi je treba obravnavati še štiri tožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev člena 2(7)(c) osnovne uredbe (drugi tožbeni razlog), kršitev člena 3(4) osnovne uredbe in neobstoj obrazložitve (tretji tožbeni razlog), kršitev načela enakega obravnavanja in očitno napako pri presoji (četrti tožbeni razlog) ter na kršitev načela dobrega upravljanja (peti tožbeni razlog).

 Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 2(7)(c) osnovne uredbe

40      Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga trdi, da so institucije pri presoji njene zahteve za TGO storile očitne napake. Ta tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. S prvim delom tožeča stranka izpodbija utemeljenost ugotovitve o nespoštovanju člena 2(7)(c), druga alinea, osnovne uredbe. Z drugim delom tožeča stranka izpodbija utemeljenost ugotovitve o nespoštovanju člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe.

41      Svet ob podpori Komisije predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.

42      V skladu s členom 2(7)(c), druga in tretja alinea, osnovne uredbe, mora „[z]ahtevek [na podlagi določbe iz točke] (b) […] vsebovati zadostne dokaze, da proizvajalec deluje v pogojih tržnega gospodarstva, to je, če: […] imajo podjetja jasno določeno zbirko računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo v vse namene [(druga alinea)], proizvodni stroški in finančna situacija podjetij niso podvrženi bistvenemu izkrivljanju, ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva, zlasti v zvezi z amortizacijo sredstev, druge vrste odpisov, blagovne menjave in plačila preko kompenzacij dolgov [(tretja alinea)]“.

43      Ker so po eni strani pogoji iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe kumulativni (sodba z dne 18. marca 2009, Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision/Svet, T‑299/05, EU:T:2009:72, točka 76), po drugi pa tožeča stranka z deloma svojega tožbenega razloga izpodbija utemeljenost ugotovitev v zvezi z drugo in tretjo alineo navedenega člena 2(7)(c), je treba opozoriti, da zavrnitev enega od navedenih delov zadostuje za zavrnitev tožbenega razloga v celoti.

44      V okoliščinah obravnavanega primera je treba najprej preučiti prvi del tožbenega razloga.

45      Spomniti je treba, da je Svet v uvodnih izjavah 21 in 22 izpodbijane uredbe menil, da elementi, ki jih navaja tožeča stranka, ne izpolnjujejo pogojev, naštetih v drugi alinei člena 2(7)(c) osnovne uredbe, in je potrdil analizo iz začasne uredbe.

46      V uvodni izjavi 22 izpodbijane uredbe je navedeno: „[…] [d]ružba mora imeti jasen seznam računovodskih evidenc v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi[;] [n]apake, ki so jih revizorji zabeležili za finančni leti 2006 in 2007, so jasno pokazale, da računovodske evidence družbe niso bile pripravljene v skladu z MRS [(mednarodni računovodski standardi)], zato družba ni mogla dokazati, da izpolnjuje drugo merilo TGO[;] [m]erila [za odobritev tržnogospodarske obravnave] se nedvomno ravnajo po mednarodnih standardih in članstvo STO tega ne spremeni[;] [p]oleg tega članstvo STO samo po sebi ne zagotavlja, da v gospodarskih dejavnostih neke družbe prevladujejo tržni pogoji“.

47      V uvodni izjavi 27 začasne uredbe je Komisija navedla, da so računovodske evidence tožeče stranke za leto 2006 vsebovale negativno mnenje revizorjev in da tožeča stranka ni predložila revidiranih računovodskih evidenc za leto 2007.

48      V uvodnih izjavah 28 in 29 iste uredbe je Komisija zavrnila trditve tožeče stranke, ki temeljijo na, prvič, usklajenosti z revizorskim postopkom, ki se nanaša na leto 2006, drugič, zavezi za oddajo računovodskih evidenc za leto 2007, revidiranih v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, in tretjič, neupoštevnosti izdaje negativnega mnenja revizorja, ker naj bi bila revizija opravljena v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi. Po eni strani je Komisija opozorila, da ji računovodske evidence za leto 2007 niso bile poslane kljub pozivom v zvezi s tem. Po drugi strani je poudarila, da je člen 2(7)(b) osnovne uredbe, ki se nanaša na odobritev tržnogospodarske obravnave (v nadaljevanju: TGO), določba o odstopanju, ki jo je treba razlagati ozko, in je na podlagi tega sklenila, da se računovodske evidence ne smejo samo revidirati v skladu z mednarodnimi standardi, ampak morajo biti tudi pripravljene v skladu z njimi.

49      Trditve tožeče stranke, podane zoper to analizo, je mogoče razdeliti na dva očitka. Prvi, ki je podan primarno, je povezan z napačno uporabo prava pri razlagi člena 2(7)(c), druga alinea, osnovne uredbe, ki se nanaša na uporabo napačnega pravnega merila. Z drugim, ki je podan podredno, tožeča stranka trdi, da je Svet storil očitno napako pri presoji uporabe merila, ki mu je dal prednost.

 Očitek v zvezi z uporabo napačnega pravnega merila

50      Tožeča stranka trdi, da je treba člen 2(7)(c) osnovne uredbe razlagati tako, da se upošteva članstvo Republike Armenije v STO in da se ne povzroči nerazumnega dokaznega bremena. Meni, da je Svet uporabil napačno pravno merilo s sprejetjem široke razlage zahteve po „neodvisnem pregledu, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi“, iz člena 2(7)(c), druga alinea, osnovne uredbe. Učinek tega naj bi bil, da ji je bilo naloženo, da morajo biti njene računovodske evidence pripravljene ob strogem spoštovanju vseh mednarodnih računovodskih standardov, da morajo biti brez vsake napake in da morajo biti brez pridržka potrjene z revizijskim poročilom. Taka zahteva naj bi prekoračila besedilo člena 2(7)(c), druga alinea, v skladu s katerim morajo biti računovodske evidence zgolj jasne, pregledovane neodvisno in v skladu z mednarodnimi standardi in se morajo uporabljati za vse namene.

51      Svet naj bi tako napačno trdil, da je taka razlaga napotitve na „neodvisni pregled, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi“, v skladu s katero se ta nanaša zgolj na izvršitev revizije, ki je v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, v nasprotju z logiko člena 2(7)(c) osnovne uredbe.

52      Najprej tožeča stranka navaja, da izvedba revizije ne vključuje le spoštovanja mednarodnih računovodskih standardov, temveč tudi pregled računovodskih dokumentov v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja (International Financial Reporting Standards). Na podlagi tega v bistvu sklepa, da ji ni treba pripraviti računovodskih dokumentov v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja, saj zadostuje izvedba revizije. Tožeča stranka glede tega poudarja, da se revizijsko poročilo, izdano za leto 2007 (v nadaljevanju: revizijsko poročilo za leto 2007), nanaša na predstavitev finančnega uspeha in njenega denarnega toka s sklicevanjem na mednarodne standarde računovodskega poročanja. Tožeča stranka nato trdi, da če revizorji ugotovijo obstoj velikega izkrivljanja, ne morejo izdati potrdila. Nazadnje ocenjuje, da ni logično, da se obravnava podobno kot podjetje, ki ni opravilo revizije svojih računovodskih izkazov ali jo je opravilo le na podlagi lokalnih standardov, ki niso priznani.

53      Tožeča stranka v bistvu dodaja, da bi lahko institucije, če bi ji bila priznana TGO, vsekakor prilagodile njene stroške v skladu s členom 2(5) osnovne uredbe.

54      Svet predlaga zavrnitev tega očitka.

55      Gre za to, kakšen pomen je treba pripisati zahtevi, da morajo podjetja imeti „jasno določeno zbirko računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi“, iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe.

56      Kar zadeva, prvič, pravila za preučitev tega očitka, v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije ni treba upoštevati le njenega besedila, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (glej sodbo z dne 7. junija 2005, VEMW in drugi, C‑17/03, EU:C:2005:362, točka 41 in navedena sodna praksa).

57      Poleg tega je treba v delu, v katerem gre za razlago enega od pogojev za priznanje TGO iz člena 2(7)(b) osnovne uredbe, upoštevati to, da je metoda za določitev normalne vrednosti proizvoda iz te določbe izjema od posebne metodologije, ki jo v ta namen določa člen 2(7)(a) navedene uredbe, ker se zadnjenavedena načeloma uporablja pri uvozu iz držav brez tržnega gospodarstva. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je treba vsako odstopanje ali izjemo od splošnega pravila razlagati ozko (glej sodbo z dne 10. oktobre 2012, Gem‑Year in Jinn‑Well Auto‑Parts (Zhejiang)/Svet, T‑172/09, neobjavljena, EU:T:2012:532, točka 118 in navedena sodna praksa). Ker člen 2(7)(c) osnovne uredbe natančno določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za uporabo te izjeme, je treba navedene pogoje razlagati ozko.

58      Najprej je treba poudariti, da tožeča stranka zoper to načelo ozke razlage trdi, da bi bilo treba pri razlagi pogojev za priznanje TGO, nasprotno, upoštevati članstvo Republike Armenije v STO.

59      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je sicer treba besedila prava Unije razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju mednarodnega prava, zlasti kadar je namen teh besedil izvajanje mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila Unija (glej sodbo z dne 15. marca 2012, SCF Consorzio Fonografici, C‑135/10, EU:C:2012:140, točka 51 in navedena sodna praksa).

60      Vendar je treba poudariti, da eno od bistvenih izhodišč sodbe o pritožbi temelji na posebnosti člena 2(7) osnovne uredbe, ker se je zakonodajalec Unije odločil določiti posebna pravila v zvezi z uvozom iz držav članic STO brez tržnega gospodarstva, medtem ko protidampinški sporazum ne vsebuje posebnih pravil glede uvoza iz takih držav (glej točko 33 zgoraj).

61      Ugotoviti je treba, da je Sodišče poudarilo posebnost pristopa Unije in neobstoj ustrezne določbe v protidampinškemu sporazumu, zato okoliščina, da je Republika Armenija članica STO, ni upoštevna za razlago pogojev iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe.

62      Kar zadeva, drugič, razlago člena 2(7)(c), druga alinea, osnovne uredbe, je treba opozoriti, da člen 2(7)(b) te uredbe izjemoma omogoča, da se normalna vrednost proizvoda podjetja iz države brez tržnega gospodarstva določi v skladu s pravili, ki se uporabljajo za podjetja iz držav s takim gospodarstvom.

63      Namen pogojev iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe je predlagatelju TGO naložiti nekaj obveznosti, s čimer se institucijam omogoči, da preverijo, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva. S tega vidika je treba ugotoviti, da je posebej pomembno, da računovodske evidence, ki jih podjetje uporablja, odražajo resnične stroške njegove proizvodnje, saj se na njihovi podlagi določi normalna vrednost njegovega proizvoda.

64      Ob upoštevanju tega cilja sklicevanja na uporabo „jasno določene zbirke računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo v vse namene“, iz druge alinee člena 2(7)(c) osnovne uredbe ni mogoče razlagati drugače, kot da je namenjeno temu, da se institucijam omogoči, da se prepričajo o pravilnosti računovodskih evidenc zadevnega podjetja.

65      Tožeča stranka tako v bistvu napačno trdi, da je lahko tak pogoj izpolnjen že zato, ker je bil postopek preverjanja izveden v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, in to ne glede na ugotovitve, ki so v njem predstavljene glede skladnosti računovodskih izkazov zadevnega podjetja z mednarodnimi računovodskimi standardi. Po eni strani naj bi bil tak pristop v nasprotju s ciljem člena 2(7)(c), druga alinea, osnovne uredbe, ker bi se lahko priznala TGO za podjetje, katerega računovodske evidence niso dovolj zanesljive. Po drugi strani naj bi bil tak pristop tudi v nasprotju z načelom ozke razlage člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe, na katero je opozorjeno zgoraj v točki 57.

66      Iz tega izhaja, da je šlo pri pravnem merilu, ki ga je moral Svet uporabiti, za preverjanje, ali se je bilo na podlagi dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila v skladu s členom 2(7)(c), druga alinea, osnovne uredbe, mogoče prepričati o pravilnosti njenih računovodskih evidenc. Svet je moral zato upoštevati ugotovitve preverjanj, opravljenih glede skladnosti računovodskih evidenc z mednarodnimi računovodskimi standardi.

67      Svet torej s tem, da je v uvodni izjavi 22 izpodbijane uredbe navedel, da so „[n]apake, ki so jih revizorji zabeležili za finančni leti 2006 in 2007, […] jasno pokazale, da računovodske evidence družbe niso bile pripravljene v skladu z MRS, zato družba ni mogla dokazati, da izpolnjuje drugo merilo TGO“, ni napačno uporabil prava, kot trdi tožeča stranka.

68      Te ugotovitve ni mogoče omajati s sklicevanjem tožeče stranke na člen 2(5) osnovne uredbe. Ta institucijam omogoča, da v zvezi s podjetjem, ki posluje v državi s tržnim gospodarstvom in katerega stroški, povezani s proizvodnjo in prodajo proizvoda, ki je predmet preiskave, niso razumno navedeni v njegovih evidencah, te stroške prilagodi ali jih določi na podlagi stroškov drugih proizvajalcev ali izvoznikov iz iste države ali, če te informacije niso na voljo ali jih ni mogoče uporabiti, na kateri koli drugi podlagi, vključno z informacijami iz drugih reprezentativnih trgov.

69      Tožeča stranka očitno v bistvu trdi, da morebitne napake v njenih računovodskih dokumentih niso ovira za priznanje TGO, saj naj bi bila tako v enakovrednem položaju kot podjetje iz države s tržnim gospodarstvom, za katero se je uporabil člen 2(5) osnovne uredbe.

70      Take trditve niso prepričljive.

71      Po eni strani so v neposrednem nasprotju z načelom ozke razlage pogojev za priznanje TGO, ki je natančno določeno v sodni praksi, navedeni zgoraj v točki 57.

72      Po drugi strani je treba opozoriti, da člen 2(5) osnovne uredbe temelji primarno na načelu prilagoditve ali določitve stroškov zadevnega podjetja na podlagi primerjave s stroški drugih proizvajalcev ali izvoznikov iz iste države. Ugotoviti pa je treba, da je uporaba primerjave znotraj iste države mogoča le v zvezi s podjetjem, ki deluje v tržnem gospodarstvu, in ni mogoča v zvezi s predlagateljem TGO, ki po definiciji deluje v državi brez takega gospodarstva. Tako je treba v primeru dvoma o resničnosti stroškov predlagatelja TGO navedeno zahtevo zavrniti in normalno vrednost proizvoda določiti na podlagi primerjave s tretjo državo s tržnim gospodarstvom v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe.

73      Zato je treba prvi očitek zavrniti.

 Očitek glede očitne napake pri presoji

74      Podredno tožeča stranka trdi, da je v uvodni izjavi 22 izpodbijane uredbe storjena očitna napaka pri presoji, ker naj bi Svet precenil vplive pridržka, povezanega z revizijskim poročilom o računovodskih izkazih za leto 2007, ki so ostali pozitivni.

75      Prvič, tožeča stranka trdi, da sklicevanje na „skladnost“ z mednarodnimi standardi ne preprečuje obstoja nekaterih pridržkov, ki ne vplivajo na pravilnost večine revidiranih računovodskih izkazov.

76      Drugič, opozarja, da je računovodske izkaze za poslovno leto 2007 predložila 12. in 13. marca 2009, torej dan po tem, ko so ji jih poslali neodvisni revizorji, in tri tedne pred sprejetjem začasne uredbe. Razen pridržka v zvezi z vrednostjo zalog 31. decembra 2006 naj bi revizorji izdali pozitivno mnenje, kar naj bi potrdilo skladnost z mednarodnimi standardi, vključno z računovodskimi.

77      Tretjič, tožeča stranka v bistvu trdi, da revizorji v revizijskem poročilu za poslovno leto 2007 niso mogli izdati mnenja brez pridržkov, saj se računovodski izkazi za leto 2007 pripravijo glede na zaključek poslovnega leta 2006, za katero je bilo izdano negativno mnenje. Navaja, da je mnenje s pridržkom po neugodnem mnenju priznanje resnega napredka pri predložitvi računovodskih izkazov in pomeni, da pridržek na te večinoma ne vpliva in da so v skladu z mednarodnimi standardi. Tožeča stranka glede tega opozarja, da je mnenje s pridržkom mogoče izdati, le če pridržek ni tako velik, da bi ogrozil načelo pozitivnega mnenja, in če se ne nanaša na veliko elementov v računovodskih izkazih. Zato naj bi Svet očitno napačno ugotovil, da je pridržek v zvezi z ovrednotenjem zalog vplival na stroške v obdobju preiskave in da naj bi bil ta vpliv tudi dovolj velik, da je bilo mogoče šteti, da računovodski izkazi niso v skladu z mednarodnimi standardi.

78      Četrtič, tožeča stranka institucijam očita, da niso upoštevale zaprtja njene tovarne, ki je trajalo skoraj tri leta med letoma 2004 in 2006, zaradi nadomestitve ali posodobitve njene opreme, kar je vplivalo na računovodske izkaze za poslovno leto 2006. Trdi, da je poskušala in od tedaj uspela kvantificirati in odpraviti pomanjkljivosti, ugotovljene za to poslovno leto, kar pojasnjuje zamudo pri predložitvi revizijskega poročila za leto 2007. Trdi, da ne bi bilo razumno od nje zahtevati, da popravi vse napake, ki se nanašajo na poslovno leto 2006. V repliki trdi, da so bila izkrivljanja, ki se nanašajo na ocenjevanje in poročilo o popisih, že popravljena v revizijskem poročilu za leto 2007 in da se pridržki niso mogli ponoviti v revizijskem poročilu za leto 2008.

79      Najprej Splošno sodišče poudarja, da se ta očitek nanaša na uporabo člena 2(7)(c), druga alinea, osnovne uredbe za okoliščine obravnavanega primera in da je treba pri obsegu opravljenega nadzora upoštevati široko diskrecijsko pravico, ki je priznana institucijam na področju ukrepov trgovinske zaščite zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih položajev, ki jih morajo preučiti (glej sodbo z dne 18. marca 2009, Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision/Svet, T‑299/05, EU:T:2009:72, točka 79 in navedena sodba praksa).

80      Iz tega izhaja, da mora biti nadzor sodišča Unije nad presojo institucij omejen samo na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločitev, neobstoja očitne napake pri presoji tega dejanskega stanja ali neobstoja zlorabe pooblastil (glej sodbo z dne 18. marca 2009, Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision/Svet, T‑299/05, EU:T:2009:72, točka 80 in navedena sodna praksa).

81      Vendar je treba spomniti, da čeprav ima Komisija na področjih, na katerih se opravljajo zapletene gospodarske presoje, polje proste presoje glede gospodarskih zadev, to ne pomeni, da se mora sodišče Unije vzdržati nadzora nad razlago podatkov ekonomske narave, ki jo podajo institucije. Sodišču Unije namreč med drugim ni treba preveriti le vsebinske pravilnosti navedenih dokazov, njihove zanesljivosti in doslednosti, ampak mora preveriti tudi, ali ti dokazi pomenijo vse upoštevne podatke za presojo zapletenega položaja in ali lahko utemeljijo na njihovi podlagi sprejete ugotovitve (sodba z dne 29. januarja 2014, Hubei Xinyegang Steel/Svet, T‑528/09, EU:T:2014:35, točka 53).

82      Nazadnje je treba poudariti, da je dokazno breme na strani proizvajalca‑izvoznika, ki želi, da se mu odobri TGO. Člen 2(7)(c) osnovne uredbe namreč določa, da zahtevek „mora […] vsebovati zadostne dokaze“. Institucijam Unije zato ni treba dokazati, da proizvajalec‑izvoznik ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Institucije Unije pa morajo presoditi, ali elementi, ki jih je predložil proizvajalec‑izvoznik, zadostujejo za dokaz, da so pogoji iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjeni, sodišče Unije pa mora preveriti, ali je bila pri tej presoji storjena očitna napaka (glej sodbo z dne 18. marca 2009, Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision/Svet, T‑299/05, EU:T:2009:72, točka 83 in navedena sodna praksa).

83      Glede na vse zgoraj navedeno je treba zaradi tega očitka preveriti, ali je Svet brez očitne napake pri presoji v bistvu ugotovil, da se na podlagi pomanjkljivosti, ki so jih ugotovili revizorji, ni mogoče prepričati o pravilnosti računovodskih izkazov tožeče stranke.

84      Prvič, poudariti je treba, da je obdobje preiskave trajalo od 1. julija 2007 do 30. junija 2008 in da je tožeča stranka lahko predložila revizijsko poročilo samo za del tega obdobja, in sicer za leto 2007.

85      Drugič, iz spisa je razvidno, da je revizijsko poročilo za leto 2007 vključevalo pridržek, utemeljen s to točko obrazložitve: „[d]ružba je ugotovila nekaj razlik med računovodskimi izkazi v zvezi s fizičnim popisom in računovodskimi evidencami za 31. december 2006, vendar tega dne ni mogla zadovoljivo razrešiti teh razlik[;] [n]ismo se mogli prepričati o teh količinah v popisu z drugimi postopki preverjanja[;] [z]ato nismo mogli ugotoviti, ali je treba prilagoditi popise za 31. december 2006 ter stroške prodaje in neto izgube za poslovni leti, končani 31. decembra 2006 in 2007“. To je vodilo do navedbe tega pridržka v pritrdilnem mnenju, ki so ga podali revizorji: „[m]enimo, da s pridržkom take prilagoditve dejanskih in ustreznih številk, ki bi se lahko, odvisno od primera, štele za nujne, če bi bilo mogoče pridobiti zadostne in primerne dokaze, opisane v elementih, ki utemeljujejo mnenje s pridržkom, računovodski izkazi z vseh svojih bistvenih vidikov verodostojno prikazujejo finančno stanje družbe 31. decembra 2007 ter njene finančne rezultate in denarni tok za poslovno leto, končano na ta datum, v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja“.

86      Pridržek se je tako nanašal na tri elemente, popis zalog na dan 31. decembra 2006, stroške prodaje in neto izgube za leti 2006 in 2007.

87      Tretjič, tožeča stranka je sicer pravilno opozorila, da iz oddelka (m) navedenega revizijskega poročila izhaja, da si je v poslovnem letu 2007 prizadevala za popravo napak, ugotovljenih v revizijskem poročilu za leto 2006. Vendar oddelka (m) revizijskega poročila ni mogoče razlagati neodvisno od pridržka, ki so ga izrazili revizorji. Iz tega izhaja, da zanesljivost teh popravkov, čeprav je tožeča stranka ponovno ocenila nekatere napačne podatke iz leta 2006 (vključno z vrednostjo opreme in zalog), ostaja negotova.

88      Glede tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka v svojih pisnih vlogah priznava, da ponovna ocena, ki jo je opravila, ni popolna, saj v repliki trdi, da „bi tako za [njeno] upravo poprava čisto vsake pisne napake, ki je vsebovana v računovodskih izkazih za poslovno leto, končano 31. decembra 2006, in so nanjo opozorili revizorji, med protidampinško preiskavo pomenila nerazumno breme“.

89      Četrtič, iz zgoraj navedenega izhaja, da se institucije na podlagi elementov, ki jih je predložila tožeča stranka, ki v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 82, nosi dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe, ne morejo prepričati o pravilnosti računovodskih izkazov tožeče stranke glede treh elementov: popisa zalog na dan 31. decembra 2006, stroškov prodaje in neto izgub za leti 2006 in 2007.

90      Po eni strani pa ni mogoče veljavno zanikati, da se ti elementi nanašajo na stroške tožeče stranke, ki lahko vplivajo na določitev normalne vrednosti njenega proizvoda.

91      Po drugi iz tega nujno izhaja, da institucije na podlagi računovodskih evidenc tožeče stranke niso mogle določiti navedene normalne vrednosti v skladu z metodo iz člena 2(7)(b) osnovne uredbe.

92      Svet torej ni storil zatrjevane očitne napake pri presoji z oceno, da tožeča stranka ni dokazala, da so bili pogoji iz člena 2(7)(c), druga alinea, osnovne uredbe izpolnjeni.

93      Glede na zgoraj navedeno je treba drugi očitek in zato tudi prvi del tožbenega razloga v celoti zavrniti. Iz razlogov, navedenih zgoraj v točki 43, ta ugotovitev zadostuje za zavrnitev tega tožbenega razloga, ne da bi bilo treba preučiti njegov drugi del.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 3(4) osnovne uredbe in neobstoj obrazložitve

94      S tem tožbenim razlogom tožeča stranka Svetu očita, da ni upošteval člena 3(4) osnovne uredbe s kumulacijo uvoza iz Armenije z uvozom iz Brazilije in LRK.

95      Svet ob podpori Komisije predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.

96      Člen 3(4) osnovne uredbe določa, da „[č]e je uvoz izdelka iz več držav istočasno predmet proti dumpinških preiskav, se učinki takšnega uvoza ocenjujejo kumulativno samo, če se ugotovi, da: (a) je stopnja dumpinga, ugotovljena za uvoz iz vsake od teh držav, večja kot de minimis, kot ga opredeljuje člen 9(3), in da obseg uvoza iz vsake od teh držav ni zanemarljiv; in (b) kumulativna ocena učinkov uvoza ustreza konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki in konkurenčnimi pogoji med uvoženimi izdelki na eni strani in podobnimi izdelki Skupnosti na drugi strani“.

97      Svet je v uvodnih izjavah od 55 do 57 izpodbijane uredbe trditve tožeče stranke, da se uvoz iz Armenije ne sme kumulirati z uvozom iz Brazilije in LRK, zavrnil tako:

„(55) Po začasnem razkritju je armenski proizvajalec izvoznik trdil, da se pri analizi škode armenski uvoz ne bi smel kumulirati glede na majhen obseg uvoza, njegov majhen tržni delež in neživahno gibanje uvoza ter domnevno znatne razlike med izdelkom, izvoženim iz Armenije, ter izdelkoma iz Brazilije in LRK.

(56)      Ta trditev ni mogla biti sprejeta, ker je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi pogoji za kumulacijo iz člena 3(4) osnovne uredbe:

–        kot je bilo začasno ugotovljeno in potrjeno v uvodnih izjavah 38 in 39, je bila ugotovljena stopnja nad pragom de minimis, kakor je opredeljen v členu 9(3) osnovne uredbe,

–        obseg uvoza iz Armenije ni bil zanemarljiv v smislu člena 5(7) osnovne uredbe, saj je njegov tržni delež znašal 5,26 %, kakor je navedeno v uvodni izjavi 96 (preglednica 4) začasne uredbe[;] [u]gotovljeno je bilo tudi, da se je uvoz iz Armenije od leta 2006 do konca OP [(obdobje preiskave)] bistveno povečal kljub ponovnemu uvozu iz LRK in znatnemu uvozu iz Brazilije v obravnavanem obdobju,

–        glede na konkurenčne pogoje med uvoženimi izdelki iz zadevnih držav in zlasti glede na argumente v zvezi z znatnimi razlikami v kakovosti med uvoženimi izdelki v skladu z uvodno izjavo 52, je bilo ugotovljeno, da imajo izdelki iz Armenije enake osnovne fizikalne in tehnične lastnosti ter da se uporabljajo za iste osnovne načine uporabe, ne glede na njihovo kakovost[;] [o]pozoriti je tudi treba, da je ta proizvajalec izvoznik izjavil, da namerava preusmeriti proizvodnjo na konvertersko aluminijasto folijo še višje kakovosti, kar kaže, da je argument glede domnevno slabe kakovosti proizvedenih izdelkov morda pretiran.

(57)      Trditve armenskega proizvajalc[a] izvoznika v zvezi s tem so bile zato zavrnjene.“

98      Poleg tega je v uvodni izjavi 52 izpodbijane uredbe, ki se nanaša na zavrnitev trditev, ki jih je podal brazilski proizvajalec‑izvoznik in nanje napotuje uvodna izjava 56, tretja alinea, navedeno: „[g]lede prve trditve, tj. o različnih standardih kakovosti, je preiskava pokazala, da je na trgu z aluminijasto folijo kljub razlikam v kakovosti najpomembnejša cena in da imajo te razlike pri izbiri dobavitelja le manjšo vlogo[;] [t]e ugotovitve so potrdili sodelujoči uvozniki in zadevni uporabniki[;] [n]eutemeljena trditev brazilskega proizvajalca izvoznika, da je trg aluminijaste folije razdeljen na več segmentov glede na razlike v kakovosti izdelka, med sedanjo preiskavo torej ni mogla biti potrjena in zahtevek s tem v zvezi je bilo treba zavrniti“.

99      Splošno sodišče meni, da je mogoče trditve, ki jih je tožeča stranka podala v okviru tega tožbenega razloga, razdeliti na dva dela glede na izpodbijanje presoje pogojev iz člena 3(4)(a) osnovne uredbe o nezanemarljivosti uvoza, ki se kumulira, po eni strani in člena 3(4)(b) osnovne uredbe o presoji konkurenčnih pogojev po drugi. V okviru tega drugega dela se bo med drugim preučilo izpodbijanje tožeče stranke v zvezi z nezadostnostjo obrazložitve izpodbijane uredbe glede uporabe navedenega člena 3(4)(b).

 Prvi del: pogoj v zvezi z nezanemarljivostjo uvoza, ki se kumulira

100    Tožeča stranka v bistvu navaja pet očitkov v zvezi s presojo nezanemarljivosti uvoza, ki se kumulira, ki jo je opravil Svet.

101    Prvi očitek se nanaša na razlago pogoja, da obseg uvoza iz vsake države iz člena 3(4)(a) osnovne uredbe ni zanemarljiv. Tožeča stranka Svetu očita, da je pri presoji zanemarljivosti uvoza v smislu člena 3(4)(a) osnovne uredbe napačno upošteval merilo 1‑odstotnega tržnega deleža iz člena 5(7) te uredbe. Po eni strani tožeča stranka navaja, da člen 3(4) osnovne uredbe ne napotuje na člen 5(7) te uredbe. Po drugi strani v bistvu trdi, da nizka raven uvoza nima enakega učinka v obeh določbah. Medtem ko naj bi povzročila prenehanje postopka v primeru člena 5(7) osnovne uredbe, naj to ne bi nujno veljalo v skladu z njenim členom 3(4)(a). Tožeča stranka poleg tega opozarja, da se Svet pri razlagi osnovne uredbe ne more sklicevati na kakršno koli polje proste presoje.

102    Najprej je treba poudariti, da Svet v uvodni izjavi 56, druga alinea, izpodbijane uredbe za opredelitev uvoza tožeče stranke kot „nezanemarljiv“ ni posebej presojal obsega navedenega uvoza, temveč se je oprl na kombinirano razlago člena 3(4)(a) osnovne uredbe in člena 5(7) te uredbe.

103    Iz sodne prakse izhaja, da se je člen 3(4)(a) osnovne uredbe razlagal tako, da dopušča upoštevanje uvoza iz neke države v okviru kumulacije, samo če izvira od proizvajalca‑izvoznika, za katerega je ugotovljeno, da izvaja damping (sodba z dne 28. oktobra 2004, Shanghai Teraoka Electronic/Svet, T‑35/01, EU:T:2004:317, točka 161). Iz tega izhaja, da je namen te določbe preprečiti, da bi se kumulativna presoja učinkov uvoza opravila z vključitvijo države, katere uvoz zadevnega proizvajalca‑izvoznika ni dampinški, bodisi ker je stopnja dampinga nižja od ravni de minimis bodisi ker je obseg uvoza zanemarljiv.

104    Ugotoviti pa je treba, da se želi s členom 5(7) osnovne uredbe v delu, v katerem pojasnjuje, da se „[p]ostopki […] ne začnejo proti državam, katerih uvoz predstavlja tržni delež, ki je manjši od 1 %, razen če take države skupaj predstavljajo 3 % ali več potrošnje Skupnosti“, pojasniti prav okoliščine, v katerih je delež uvoza v potrošnji Unije premajhen, da bi se lahko štelo, da ta uvoz povzroča damping.

105    Določbi se torej med seboj dopolnjujeta, tako da Svet ni napačno uporabil prava, kot trdi tožeča stranka, z upoštevanjem 1‑odstotnega praga iz člena 5(7) osnovne uredbe za razlago pogoja v zvezi z nezanemarljivostjo uvoza iz člena 3(4)(a) osnovne uredbe.

106    Prvi očitek je zato treba zavrniti.

107    Drugi očitek temelji na primerjavi z opredelitvijo uvoza iz Rusije, ki jo je opravil Svet. Očita se mu, da je ugotovil, da uvoz iz Armenije znatno vpliva na trg, medtem ko naj bi se štelo, da je uvoz iz Rusije, čeprav je na višji ravni, omejen in da ne vpliva negativno na položaj industrije v Uniji.

108    Ugotoviti je treba, da tožeča stranka tega očitka ni pravno opredelila.

109    Če bi se ta očitek uveljavljal za namene dokazovanja, da so institucije napačno ugotovile, da uvoz tožeče stranke ni bil zanemarljiv v skladu s členom 3(4)(a) osnovne uredbe, bi moral biti najprej zavrnjen, ker je bilo zgoraj v točkah od 103 do 105 ugotovljeno, da razlaga izraza „nezanemarljiv“ glede na člen 5(7) osnovne uredbe nikakor ni napačna.

110    Če bi bilo treba ta očitek razumeti tako, da se z njim v bistvu trdi, da je bilo kršeno načelo enakega obravnavanja v škodo tožeče stranke, z njim prav tako ni mogoče uspeti. Ne da bi bilo treba preučiti, ali sta ruski in armenski uvoz v primerljivih položajih, je treba opozoriti, da mora biti spoštovanje načela enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, kar pomeni, da se ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist nekoga drugega (glej sodbo z dne 14. aprila 2011, Visa Europe in Visa International Service/Komisija, T‑461/07, EU:T:2011:181, točka 219 in navedena sodna praksa). Če je tako Svet napačno opredelil ruski izvoz kot omejen, taka napaka ne bi vplivala na utemeljenost opredelitve armenskega izvoza kot „nezanemarljiv“.

111    Tudi drugi očitek je zato treba zavrniti.

112    Tretji, četrti in peti očitek se nanašajo na določitev obdobja, ki se upošteva za presojo tega, ali je uvoz tožeče stranke zanemarljiv.

113    S tretjim očitkom se Svetu očita, da je obseg uvoza tožeče stranke določil zgolj na podlagi obdobja preiskave (od julija 2007 do junija 2008), namesto na podlagi obravnavanega obdobja (od januarja 2005 do junija 2008). V bistvu se trdi, da zgolj obdobje preiskave za tožečo stranko ni reprezentativno, ker se pri njem ne upoštevajo učinki popolne ustavitve njenih dejavnosti med letoma 2004 in 2006. Tako naj ne bi odražalo neobstoja armenskega uvoza do konca leta 2006 in naj bi v bistvu povzročilo izkrivljen prikaz uvoza. Upoštevanje obsega uvoza v obravnavanem obdobju naj bi zadostovalo za dokaz zanemarljivosti njenega uvoza. Dodaja, da zgolj upoštevanje uvoza med obdobjem preiskave ne zadostuje za ugotovitev škode v smislu člena 3(2) osnovne uredbe. Tožeča stranka v bistvu poudarja tudi, da je analiza Sveta protislovna, saj se je ta, čeprav ni upošteval učinkov zaprtja tovarne tožeče stranke pri izračunu povprečnega uvoza, skliceval na povečanje uvoza zaradi navedenega obdobja zaprtja.

114    Izpodbijana uredba v svoji uvodni izjavi 3 razlikuje med obdobjem preiskave o dampingu in škodi (od 1. julija 2007 do 30. junija 2008) na eni strani in obravnavanim obdobjem, ki se nanaša na preučitev gibanj, pomembnih za oceno škode, (od 1. januarja 2005 do 30. junija 2008) na drugi.

115    V uvodni izjavi 56, druga alinea, izpodbijane uredbe je Svet upošteval obseg uvoza iz Armenije med obdobjem preiskave (in sicer 5,26 %) pri ugotovitvi, da ta ni bil zanemarljiv. Svet je ugotovil tudi, da se je uvoz iz Armenije od leta 2006 do konca obdobja preiskave znatno povečal, in to kljub ponovnemu uvozu iz LRK in znatnemu obsegu uvoza iz Brazilije v obravnavanem obdobju.

116    Svet se je tako za utemeljitev svoje ugotovitve o nezanemarljivem uvozu po eni strani oprl na obseg uvoza tožeče stranke v obdobju preiskave in po drugi na spremembe uvoza na širši časovni podlagi, in sicer na podlagi obravnavanega obdobja.

117    Ker je iz točk 104 in 105 zgoraj razvidno, da že ugotovitev iz uvodne izjave 56, druga alinea, izpodbijane uredbe o obstoju 5,26‑odstotnega tržnega deleža zadostuje za dokaz nezanemarljivosti uvoza tožeče stranke, Splošno sodišče meni, da je dovolj, če se preveri, ali je Svet brez očitne napake pri presoji ugotovil navedeni tržni delež tako, da se je oprl izključno na podatke, ki se nanašajo na obdobje preiskave od 1. julija 2007 do vključno 30. junija 2008.

118    Člen 6(1) osnovne uredbe določa, da „[p]o začetku postopka Komisija v sodelovanju z državami članicami prične preiskavo na ravni Skupnosti[;] [t]a preiskava pokriva tako dumping kakor tudi škodo; oba pojava se preiskujeta sočasno[;] [d]a bi prišli do reprezentativnih ugotovitev, se določi obdobje preiskave, ki v primeru dumpinga običajno pokriva obdobje najmanj šest mesecev neposredno pred začetkom postopka“.

119    Iz sodne prakse izhaja, da je treba preiskavo opraviti na podlagi kar najbolj aktualnih informacij, da bi bilo mogoče določiti protidampinške dajatve, ki so primerne za zaščito industrije Unije pred dampingom (sodbi z dne 3. oktobra 2000, Industrie des poudres sphériques/Svet, C‑458/98 P, EU:C:2000:531, točka 92, in z dne 28. januarja 2016, CM Eurologistik in GLS, C‑283/14 in C‑284/14, EU:C:2016:57, točka 66).

120    Iz sodne prakse izhaja tudi, da lahko Svet ugotovi škodo, nastalo industriji v Uniji, za daljše obdobje od tistega, na katero se nanaša obdobje preiskave o obstoju praks dampinga (glej v tem smislu sodbo z dne 7. maja 1991, Nakajima/Svet, C‑69/89, EU:C:1991:186, točka 87), zaradi preučitve gibanj, pomembnih za oceno škode, v obravnavanem obdobju.

121    Tožeča stranka meni, da bi bilo treba nezanemarljivost njenega uvoza presojati v okviru daljšega obdobja.

122    Glede tega zadostuje poudarek, da Svet pravilno odgovarja, da bi to povzročilo izkrivljen prikaz dejanskega obsega izvoza v Unijo, ker bi se tako upoštevalo obdobje zaprtja tovarne tožeče stranke, za katero ni mogoče šteti, da dejansko odraža njeno proizvodno in izvozno dejavnost.

123    Svet tako s tem, da je nezanemarljivost uvoza tožeče stranke ugotovil na podlagi podatkov, ki se nanašajo zgolj na obdobje preiskave, namesto na obravnavano obdobje, ni storil očitne napake pri presoji, kot trdi tožeča stranka.

124    Te ugotovitve ne omajajo trditve tožeče stranke v repliki, ki se nanašajo na obveznost institucij, da opravijo objektivno preverjanje v skladu s členom 3(2) osnovne uredbe. Ne da bi se bilo treba spraševati o dopustnosti tega argumenta, ki jo izpodbija Svet, zadostuje poudarek, da je neupoštevanje obdobja, ki ne odraža običajne dejavnosti tožeče stranke, v skladu s smislom zbiranja čim aktualnejših podatkov in je zato v skladu z logiko objektivnega preverjanja, na katero se sklicuje člen 3(2) osnovne uredbe.

125    Tretji očitek je zato treba zavrniti.

126    Tožeča stranka v okviru četrtega očitka trdi, da je bil njen uvoz analiziran za obdobje 18 mesecev, medtem ko je bil uvoz drugih držav izvoznic analiziran za obdobje 42 mesecev, kar naj bi pomenilo, da je bila obravnavana diskriminatorno.

127    Vendar je treba ugotoviti, da tak očitek ni podprt z dejstvi. Iz uvodne izjave 93, druga alinea, začasne uredbe, na katero napotuje uvodna izjava 58 izpodbijane uredbe, je razvidno, da je bil obseg uvoza iz Armenije, Brazilije in LRK določen na enaki časovni podlagi, in sicer za obdobje preiskave.

128    Tožeča stranka s petim očitkom Svetu očita, da ni upošteval obsega uvoza po obdobju preiskave. Opozarja, da se je prodaja, ki jo je leta 2008 opravila v Uniji, začela znatno zniževati, kar se je nadaljevalo po koncu obdobja preiskave. Dodaja, da je mogoče z upoštevanjem obsega uvoza po obdobju preiskave upoštevati čimbolj nedavne podatke, ker pa se je obseg uvoza začel zniževati dva meseca pred začetkom upravnega postopka, naj ta začetek postopka ne bi mogel povzročiti tega zniževanja.

129    Kot je Splošno sodišče že poudarilo, je namen določitve obdobja preiskave in prepovedi upoštevanja podatkov, ki se nanašajo na obdobje, ki mu sledi, da se zagotovi reprezentativnost in zanesljivost rezultatov preiskave ter da na podatke, na podlagi katerih se ugotavljata damping in škoda, ne vpliva ravnanje zadevnih proizvajalcev po začetku protidampinškega postopka in torej, da je dokončna dajatev, uvedena na koncu postopka, ustrezna za dejansko odpravo škode, ki je posledica dampinga (glej sodbo z dne 17. decembra 2008, HEG in Graphite India/Svet, T‑462/04, EU:T:2008:586, točka 66 in navedena sodna praksa).

130    Poleg tega uporaba izraza „običajno“ v členu 6(1) osnovne uredbe dopušča izjeme od prepovedi upoštevanja informacij, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave. Glede okoliščin, ki koristijo podjetjem, na katera se nanaša preiskava, je bilo razsojeno, da institucij Unije ni mogoče zavezati k upoštevanju podatkov, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave, razen če ti podatki ne odkrivajo novih dejstev, zaradi katerih bi bila načrtovana uvedba protidampinške dajatve očitno neustrezna. Če pa elementi, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave, zaradi odražanja obstoječega ravnanja zadevnih podjetij upravičujejo uvedbo oziroma povečanje protidampinške dajatve, je treba na podlagi zgoraj navedenega ugotoviti, da so jih institucije upravičene in celo dolžne upoštevati (glej sodbo z dne 17. decembra 2008, HEG in Graphite India/Svet, T‑462/04, EU:T:2008:586, točka 67 in navedena sodna praksa).

131    Tožeča stranka je v svojih pripombah na razkritje začasnih ugotovitev poudarila statistično grafiko, ki jo je izdelal Statistični urad Evropske unije (Eurostat) in iz katere je razvidno znižanje njenega uvoza med marcem in aprilom 2008 ter nato stabilizacija tega uvoza do konca preučevanega obdobja, torej do januarja 2009.

132    Iz tega dokumenta sicer izhaja, da se je uvoz zniževal večinoma med aprilom in majem 2008, ne samo pred začetkom protidampinškega postopka Komisije (12. julija 2008), temveč tudi pred pritožbo industrije Unije (28. maja 2008), kar bi lahko pomenilo, da navedenega znižanja ni povzročil začetek protidampinške preiskave.

133    Vendar je treba poudariti, da sodna praksa, navedena zgoraj v točki 130, glede okoliščin, ugodnih za podjetja, na katera se nanaša preiskava, določa, da se elementi v zvezi z obdobjem, ki sledi obdobju preiskave, upoštevajo, le če načrtovana uvedba protidampinške dajatve zaradi njih očitno ne bi bila ustrezna.

134    Ugotoviti pa je treba, da je znižanje uvoza pred začetkom postopka zelo relativno, saj je navedeno znižanje dejansko skoraj sovpadalo s pritožbo industrije v Uniji, in da zato ni mogoče izključiti vzročne zveze med tema dogodkoma. Poleg tega je lahko obstoj tega postopka vplival na ravnanje tožeče stranke, tako da jo je spodbudil k ohranitvi razmeroma nizke ravni uvoza do konca protidampinškega postopka. Utemeljitev, ki se nanaša na mogoče ravnanje tožeče stranke zaradi začetka protidampinške preiskave, torej ni očitno neupoštevna.

135    Svet torej ni storil očitne napake s tem, da je implicitno zavrnil upoštevanje obsega uvoza po obdobju preiskave.

136    Zato je treba peti očitek in prvi del tožbenega razloga v celoti zavrniti.

 Drugi del: presoja konkurenčnih pogojev

137    Trditve iz tega tožbenega razloga je mogoče razdeliti na tri očitke, glede na to, ali tožeča stranka kritizira, prvič, obrazložitev izpodbijane uredbe glede uporabe člena 3(4)(b) osnovne uredbe, drugič, uporabo neupoštevnih meril, in tretjič, očitno napako pri presoji glede uporabe te določbe za okoliščine obravnavanega primera.

138    Kar zadeva prvi očitek, tožeča stranka kritizira obrazložitev izpodbijane uredbe glede zavračanja dokazov, ki jih je predložila, da bi dokazala, da je bila zaradi slabe kakovosti svojega proizvoda v drugačnih konkurenčnih pogojih od tistih, v katerih so bili po eni strani uvozniki iz Brazilije in LRK ter po drugi proizvajalci v Uniji. Glede tega navaja, da je Svet zgolj poudaril njen namen, da preusmeri proizvodnjo na konvertersko aluminijasto folijo še višje kakovosti.

139    V skladu z ustaljeno sodno prakso mora obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, jasno in nedvoumno podati razlogovanje institucije Unije, ki je avtorica izpodbijanega akta, tako da zadevnim strankam omogoči, da se seznanijo z razlogi za sprejetje ukrepa in zaščitijo svoje pravice, sodišču Unije pa, da opravi nadzor (glej sodbo z dne 11. julija 2013, Hangzhou Duralamp Electronics/Svet, T‑459/07, neobjavljena, EU:T:2013:369, točka 86 in navedena sodna praksa).

140    Ni potrebno, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske ali pravne okoliščine, ker zahtev po obrazložitvi ni treba presojati samo glede na besedilo akta, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo področje. Zadostuje, da Svet navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so v sistematiki uredbe bistveni (glej sodbo z dne 11. julija 2013, Hangzhou Duralamp Electronics/Svet, T‑459/07, neobjavljena, EU:T:2013:369, točka 87 in navedena sodna praksa).

141    Natančneje, institucije niso dolžne podati stališča glede vseh argumentov, ki so jih pred njimi navajale zadevne stranke, zadostuje navedba dejstev in pravnih ugotovitev, ki so bistveni za odločbo (glej sodbo z dne 16. decembra 2015, VTZ in drugi/Svet, T‑108/13, neobjavljena, EU:T:2015:980, točka 157 in navedena sodna praksa).

142    Prvič, opozoriti je treba, da je iz uvodne izjave 52 v povezavi z uvodno izjavo 56, tretja alinea, izpodbijane uredbe jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje Sveta v zvezi s spoštovanjem pogoja iz člena 3(4)(b) osnovne uredbe. Razvidni so trije elementi: najprej pomen cene v konkurenci na trgu aluminijaste folije in šibka vloga razlik v kakovosti (uvodna izjava 52); nato ugotovitev, da imajo izdelki tožeče stranke enake osnovne fizikalne in tehnične lastnosti ter da se uporabljajo za enake osnovne načine uporabe, ne glede na njihovo specifično kakovost (uvodna izjava 56, tretja alinea), in nazadnje namen, ki ga je navedla tožeča stranka, preusmeriti proizvodnjo na konvertersko aluminijasto folijo še višje kakovosti, iz česar naj bi bilo razvidno, da je argument glede domnevno slabe kakovosti proizvedenih izdelkov morda pretiran (uvodna izjava 56, tretja alinea). Ta vidik obrazložitve izpodbijane uredbe je zato v skladu z zahtevami, ki so izrecno navedene zgoraj v točki 139.

143    Drugič in posledično, v skladu s sodno prakso iz točk 140 in 141 zgoraj je treba ugotoviti, da ta obrazložitev, ki je navedena v uvodni izjavi 52 in uvodni izjavi 56, tretja alinea, izpodbijane uredbe in se nanaša na spoštovanje pogoja iz člena 3(4)(b) osnovne uredbe, zadostuje za izpolnitev zahtev iz člena 296 PDEU glede tega vidika njenega razlogovanja, ne da bi se moral Svet izrecno izreči o različnih dokazih, ki jih je tožeča stranka predložila v upravnem postopku.

144    Prvi očitek je zato treba zavrniti.

145    V okviru drugega očitka tožeča stranka trdi, da je bila pri izpodbijani uredbi storjena očitna napaka pri presoji v delu, v katerem so bile njene trditve o konkurenčnih pogojih zavrnjene na podlagi neupoštevnega razloga. Ugotovitev iz uvodne izjave 56, tretja alinea, izpodbijane uredbe – ki se nanaša na to, da imajo izdelki iz Armenije enake osnovne fizikalne in tehnične lastnosti ter da se uporabljajo za iste osnovne načine uporabe, ne glede na njihovo kakovost – naj bi bila upoštevna le glede določitve podobnih in obravnavanih izdelkov v skladu s členom 1(4) osnovne uredbe in ne za presojo konkurenčnih pogojev v skladu s členom 3(4)(b) iste uredbe.

146    Spomniti je treba, da je Svet v uvodni izjavi 56 izpodbijane uredbe ugotovil, „da imajo izdelki iz Armenije enake osnovne fizikalne in tehnične lastnosti ter da se uporabljajo za iste osnovne načine uporabe, ne glede na njihovo kakovost“. Tožeča stranka meni, da gre za merila, ki so upoštevna v okviru člena 1(4) osnovne uredbe v zvezi z določitvijo podobnega izdelka, ne pa v okviru člena 3(4)(b) te uredbe.

147    Tožeča stranka tako s tem očitkom Svetu očita, da je pri presoji konkurenčnih pogojev v skladu s členom 3(4)(b) osnovne uredbe, uporabil merila, ki niso upoštevna. Gre torej za to, da je Svet mogoče napačno uporabil pravo, in ne kot trdi tožeča stranka, za obstoj očitne napake pri presoji.

148    V točki 103 zgoraj je bilo opozorjeno na to, da je Splošno sodišče člen 3(4)(a) osnovne uredbe razlagalo tako, da pomeni, da se kumulativna ocena učinkov uvoza ne sme opraviti z vključitvijo države, katere uvoz zadevnega proizvajalca‑izvoznika ne povzroča dampinga, bodisi ker je stopnja dampinga nižja od ravni de minimis bodisi ker je obseg uvoza zanemarljiv.

149    Ugotoviti je treba, da je treba pri razlagi člena 3(4)(b) osnovne uredbe uporabiti enakovreden pristop. Tako je treba sklicevanje na ustrezanje kumulativne ocene „učinkov uvoza […] konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki“ razlagati tako, da se nanaša na preprečevanje, da bi se kumulirali učinki uvoza izdelkov, ki si med seboj ne konkurirajo dovolj, da bi povzročili enako škodo za industrijo Unije. Prav tako je treba omembo ustrezanja kumulativne ocene „konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki na eni strani in podobnimi izdelki Skupnosti na drugi strani“ razlagati tako, da je namenjena preprečevanju tega, da bi bil lahko uvoz, ki ne konkurira dovolj izdelku industrije Unije in ji zato ne more povzročiti škode, predmet kumulativne ocene skupaj z drugim uvozom.

150    Svet je tako brez napačne uporabe prava uporabil merila, enakovredna tistim, ki so upoštevna za določitev podobnega izdelka v skladu s členom 1(4) osnovne uredbe, saj so ta v bistvu namenjena zagotavljanju obstoja zadostne ravni konkurence med obravnavanim izdelkom in podobnim izdelkom.

151    Člen 1(4) osnovne uredbe namreč podoben izdelek opredeljuje kot „izdelek, ki je identičen, se pravi v vseh pogledih enak obravnavanemu izdelku, ali, če takega izdelka ni, kak drug izdelek, ki, čeprav ni enak v vseh pogledih, ima značilnosti, ki zelo spominjajo na tiste, ki jih ima obravnavani izdelek“. V skladu z ustaljeno sodno prakso je namen opredelitve obravnavanega izdelka v okviru protidampinške preiskave olajšati pripravo seznama izdelkov, za katere bodo, odvisno od primera, uvedene protidampinške dajatve. Pri tej opredelitvi lahko institucije upoštevajo več dejavnikov, kot so fizične, tehnične in kemične lastnosti proizvodov, njihova uporaba, njihova medsebojna zamenljivost, kako jih dojemajo potrošniki, prodajne poti, postopek proizvodnje, stroški proizvodnje in kakovost (sodba z dne 10. oktobra 2012, Gem-Year in Jinn-Well Auto-Parts (Zhejiang)/Svet, T‑172/09, neobjavljena, EU:T:2012:532, točka 59 in navedena sodna praksa).

152    Iz zgoraj navedenega izhaja, da Svet z upoštevanjem okoliščine, „da imajo izdelki iz Armenije enake osnovne fizikalne in tehnične lastnosti ter da se uporabljajo za iste osnovne načine uporabe, ne glede na njihovo kakovost“, ni napačno uporabil prava, kot trdi tožeča stranka.

153    Drugi očitek je zato treba zavrniti.

154    V okviru tretjega očitka tožeča stranka trdi, da Svet ni dovolj upošteval slabe kakovosti njenih izdelkov pri presoji konkurenčnih pogojev in dokazov, ki jih je predložila, da bi dokazala navedeno slabo kakovost.

155    Pri preučitvi tega očitka je treba v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 79, upoštevati široko diskrecijsko pravico, ki je institucijam priznana na področju ukrepov trgovinske zaščite zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti.

156    Tožeča stranka bi morala torej dokazati to, da je bil njen uvoz zaradi svoje slabe kakovosti v tako drugačnem konkurenčnem položaju kot drug uvoz in obravnavani izdelek, da je odločitev Sveta za uporabo člena 3(4)(b) osnovne uredbe očitno napačna.

157    Kot je bilo opozorjeno že zgoraj v točki 142, je Svet v bistvu uporabil tri elemente za ugotovitev, da je pogoj iz člena 3(4)(b) osnovne uredbe izpolnjen: prevlada cene v konkurenci na trgu aluminijaste folije in šibka vloga razlik v kakovosti; ugotovitev, da imajo izdelki tožeče stranke enake osnovne fizikalne in tehnične lastnosti ter da se uporabljajo za enake osnovne načine uporabe, ne glede na njihovo specifično kakovost, in namen, ki ga je navedla tožeča stranka, preusmeriti proizvodnjo na konvertersko aluminijasto folijo še višje kakovosti.

158    Na prvem mestu je treba ugotoviti, da dokazi, ki jih navaja tožeča stranka, ne izpodbijajo vseh elementov, ki jih je upošteval Svet. Tako ne ovržejo tega, da je tožeča stranka nameravala izboljšati kakovost svojih izdelkov, česar ta tudi ne zanika v svojih pisnih vlogah.

159    Glede tega je mogoče ugotoviti, da Splošno sodišče pri določitvi podobnega izdelka ni imelo možnosti upoštevati samo zamenljivosti na ravni povpraševanja, temveč je lahko upoštevalo tudi zamenljivost na ravni ponudbe z vidika možnosti, da se s proizvodnje izdelkov neke kakovosti preide na proizvodnjo izdelkov drugačne kakovosti (glej v tem smislu sodbo 10. oktobra 2012, Gem‑Year in Jinn‑Well Auto‑Parts (Zhejiang)/Svet, T‑172/09, neobjavljena, EU:T:2012:532, točka 75). Iz razlogov, navedenih zgoraj v točkah od 149 do 151, je razlogovanje, uporabljeno pri analizi obravnavanega izdelka v skladu s členom 1(4) osnovne uredbe, upoštevno tudi za določitev konkurenčnih pogojev v smislu člena 3(4)(b) te uredbe.

160    Iz tega nujno izhaja, da možnost prehoda na proizvodnjo boljše kakovosti, ki je tožeča stranka ne zanika, znatno zmanjšuje obseg njenih trditev v zvezi s vplivom domnevno slabe kakovosti njenih izdelkov na konkurenčne pogoje.

161    Na drugem mestu je treba vsekakor opozoriti, da Svet pravilno poudarja nizko dokazno vrednost dokazov, ki jih navaja tožeča stranka.

162    V skladu z ustaljeno sodno prakso v pravu Unije prevladuje načelo proste predložitve dokazov in edino upoštevno merilo za presojo predloženih dokazov je njihova verodostojnost. Tako je za presojo dokazne vrednosti dokaza najprej treba preveriti verodostojnost informacij, ki jih ta vsebuje. Upoštevati je torej treba zlasti vir dokumenta, okoliščine njegovega nastanka in njegovega naslovnika ter se vprašati, ali se glede na njegovo vsebino zdi razumen in verodostojen (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 29. junija 2012, GDF Suez/Komisija, T‑370/09, EU:T:2012:333, točka 161 in navedena sodna praksa).

163    Prvič, glede dopisov družb Timos, DLR, RONCORNI, SPHERE France, FRIO COMSET in Cogepack je treba ugotoviti, da so bili ti dopisi sestavljeni na predlog tožeče stranke po začetku postopka, da je njihova formulacija večinoma zelo podobna, če ne celo identična, in da vse zahtevajo prenehanje protidampinškega postopka, ki poteka proti tožeči stranki. V teh okoliščinah ni mogoče ugotoviti, da je namen navedenih dopisov podati objektivno oceno kakovosti izdelkov tožeče stranke. Odstavku teh dopisov, ki se nanaša na domnevno slabo kakovost izdelkov tožeče stranke, je torej mogoče priznati samo omejeno dokazno vrednost.

164    Drugič, dopis družbe Achenbach je bil očitno pripravljen na predlog tožeče stranke po začetku postopka. V bistvu se v njem poudarja, da je bilo pri delovanju novih strojev, ki jih je dobavila navedena družba, nekaj težav, ki so vplivale na stroške proizvodnje aluminijaste folije. Tak dopis tako nima dejanske dokazne moči, ko gre za dokazovanje domnevne slabe kakovosti proizvodnje tožeče stranke.

165    Tako je, tretjič, edini element, ki dejansko potrjuje slabo kakovost pošiljke tožeče stranke, reklamacijski dopis družbe LENZING, s katerim je prenehala prejemati dobave tožeče stranke. Pri tem pa gre za pritožbo v zvezi z razmeroma nizkim zneskom (3176 EUR), ki je ni mogoče razumno šteti za reprezentativno za celotno proizvodnjo tožeče stranke ali njen velik vzorec.

166    Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila uporaba člena 3(4)(b) osnovne uredbe za njen uvoz očitno napačna.

167    Zato je treba zavrniti tudi tretji očitek in posledično tretji tožbeni razlog v celoti.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja in očitne napake pri presoji pri zavrnitvi ponudbe zaveze tožeče stranke

168    Tožeča stranka meni, da je bila njena ponudba zaveze zavrnjena v nasprotju z načelom enakega obravnavanja in na podlagi očitno napačnega razlogovanja.

169    Svet ob podpori Komisije predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.

170    Člen 8(1) osnovne uredbe določa: „[p]od pogojem, da je iz začasne pozitivne ugotovitve razviden obstoj dampinga in škode, Komisija lahko sprejme ustrezne prostovoljne zaveze, ki jih ponudi izvoznik, da bo popravil cene ali ustavil izvoz po dampinških cenah, če po posebnem posvetovanju s Svetovalnim odborom ugotovi, da je škodljivi učinek dampinga s tem odpravljen“.

171    Člen 8(3) iste uredbe določa, da se „[z]aveze […] ne sprejmejo, če se šteje, da bi bilo njihovo sprejemanje nepraktično, kot na primer, kjer je število dejanskih ali potencialnih izvoznikov preveliko, ali zaradi drugih razlogov, vključno zaradi razlogov splošne politike[;] [z]adevnemu izvozniku se lahko sporočijo razlogi, zaradi katerih je bilo predlagano, da se zavrne njegova ponudba, da ponudi zavezo, in se mu lahko da priložnost, da poda na to pripombe[;] [r]azlogi za zavrnitev se razložijo v dokončnem sklepu“.

172    V uvodnih izjavah od 113 do 115 izpodbijane uredbe je navedeno:

„(113) Med preiskavo sta edini proizvajalec izvoznik iz Armenije in edini proizvajalec izvoznik iz Brazilije, ponudila cenovni zavezi v skladu s členom 8(1) osnovne uredbe.

(114) Obe ponudbi sta bili proučeni. Ponudba brazilskega proizvajalca odpravlja škodljive učinke dampinga in v zadostnem obsegu omejuje tveganje izogibanja. V zvezi s ponudbo armenskega izvoznika obstaja glede na kompleksno strukturo skupine in njenih zapletenih prodajnih poti velika nevarnost navzkrižne kompenzacije s prodajo istega izdelka, a z različnim poreklom, istim kupcem, kot tudi s prodajo različnih izdelkov istim kupcem iz različnih prodajnih družb v isti skupini. Armenski izvoznik je po izteku roka iz člena 8(2) osnovne uredbe predložil precej spremenjeno ponudbo za zavezo. Poleg tega, da je bila spremenjena ponudba predložena po izteku roka, je ni mogoče sprejeti iz naslednjega razloga: družba je sicer ponudila neposredno prodajo le prvi neodvisni stranki v EU, tj. ne da bi bili v prodajno pot vključeni njeni dve povezani družbi, vendar je bilo s preiskavo ugotovljeno, da je istim strankam v EU prodajala druge izdelke. Poleg tega je povedala, da namerava proizvajati in prodajati v EU novo vrsto izdelka, namreč konvertersko aluminijasto folijo (KAF). Ker je možno, da bi se ta nova vrsta izdelka prodajala istim strankam v EU, niti spremenjena ponudba za zavezo ne more dovolj omejiti tveganja za navzkrižno kompenzacijo.

(115) Komisija je s Sklepom 2009/736[…] sprejela zavezo, ki jo je ponudil [CBA]. Svet priznava, da ponudba zaveze odpravlja škodljiv učinek dampinga in v zadostnem obsegu omejuje tveganje izogibanja. Ponudba družbe Rusal Armenal se zavrne iz razlogov, navedenih v uvodni izjavi 114, in zaradi nepravilnosti pri njihovih računovodskih evidencah, kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 21 in 22.“

173    V okviru tega tožbenega razloga tožeča stranka izpodbija zakonitost tega, kar so po njenem mnenju štirje razlogi za zavrnitev njene ponudbe zaveze, in sicer domnevna nepravočasnost predložitve njene ponudbe zaveze, opredelitev navedene ponudbe kot „precej spremenjene“, „velika nevarnost navzkrižne kompenzacije“, ki naj bi jo pomenilo njeno sprejetje, in pomanjkljivosti pri njenem računovodstvu.

174    Ugotoviti pa je treba, da sta iz besedila uvodnih izjav 114 in 115 izpodbijane uredbe razvidna le dva razloga za zavrnitev ponudbe zaveze, ki jo je predložila tožeča stranka, po eni strani ugotovitev, da spremenjena ponudba zaveze ni dovolj omejila velike nevarnosti „navzkrižne kompenzacije s prodajo istega izdelka, a z različnim poreklom, istim kupcem, kot tudi s prodajo različnih izdelkov istim kupcem iz različnih prodajnih družb v isti skupini“ (uvodna izjava 114), po drugi strani pa pomanjkljivosti računovodskih evidenc tožeče stranke (uvodna izjava 115). Iz uvodne izjave 114 izpodbijane uredbe namreč ni razvidno, da druga dva elementa, ki ju je navedla tožeča stranka, pomenita razloga, na katera se je Svet oprl za zavrnitev navedene ponudbe.

175    Glede zakonitosti razloga v zvezi s pomanjkljivostmi pri računovodstvu tožeče stranke, navedenega v uvodni izjavi 115 izpodbijane uredbe, je treba navesti, da ga je Komisija tožeči stranki podrobneje pojasnila v dopisu z dne 7. avgusta 2009, v katerem je bilo v bistvu poudarjeno, da preverjanje spoštovanja zaveze vključuje možnost preverjanja računovodskih evidenc tožeče stranke in da bi lahko pomanjkljivosti pri vodenju računovodstva tožeče stranke, ugotovljene ob preučitvi njene zahteve za TGO, onemogočile tako preverjanje.

176    Kot je Splošno sodišče že poudarilo, iz člena 8(3) osnovne uredbe izhaja, da lahko institucije Unije pri presoji ponudbe zaveze upoštevajo raznovrstne dejanske okoliščine (sodba z dne 10. marca 2009, Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP/Svet, T‑249/06, EU:T:2009:62, točka 224). Poleg tega nobena določba osnovne uredbe ne zavezuje institucij Unije, da sprejmejo predloge cenovnih zavez, ki jih izrazijo gospodarski subjekti, na katere se nanaša preiskava pred uvedbo protidampinških dajatev. Nasprotno, iz navedene uredbe je razvidno, da institucije opredelijo sprejemljivost takih zavez v okviru diskrecijske pravice (glej sodbo z dne 10. marca 2009, Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP/Svet, T‑249/06, EU:T:2009:62, točka 225 in navedena sodna praksa).

177    Na podlagi tega je mogoče logično sklepati, da lahko Splošno sodišče opravlja le omejen nadzor nad utemeljenostjo zavrnitve ponudbe zaveze. Glede tega je mogoče navesti, da široka diskrecijska pravica institucij ne izvira samo iz zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih položajev, ki jih zajemajo ukrepi trgovinske zaščite. Tudi zakonodajalec se je odločil institucijam pustiti svobodo pri odločanju o koristnosti sprejetja ali zavrnitve ponudbe zaveze.

178    Prvič, poudariti je treba, da je nujnost zagotavljanja ustreznega nadzora nad zavezami preudarek, ki so ga lahko institucije veljavno upoštevale ob preučitvi ponudbe tožeče stranke o zavezi.

179    Drugič in posledično je treba preveriti, ali je bila pri izpodbijani uredbi v delu, v katerem se v njej šteje, da so lahko pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene v računovodskih evidencah tožeče stranke, ogrozile nadzor v zvezi s spoštovanjem zavez tožeče stranke, storjena očitna napaka pri presoji.

180    Kot je bilo poudarjeno že zgoraj v točki 89, je iz uvodne izjave 22 izpodbijane uredbe, na katero napotuje uvodna izjava 115 iste uredbe, razvidno, da so imele institucije na voljo le revizijski poročili za leti 2006 in 2007, v katerih so bile poudarjene pomanjkljivosti glede treh elementov: popisa zalog na 31. december 2006, stroškov prodaje in neto izgub za leti 2006 in 2007.

181    Po eni strani je treba ugotoviti, da lahko take pomanjkljivosti poleg tega, da vplivajo na izračun normalne vrednosti izdelkov tožeče stranke, povzročijo legitimen dvom o zanesljivosti računovodskih evidenc tožeče stranke.

182    Te ugotovitve ne izpodbije okoliščina, na katero opozarja tožeča stranka, da ji je bila odobrena individualna obravnava, saj člen 9(5) osnovne uredbe ne vključuje nobenega pogoja v zvezi z računovodskimi evidencami zadevnega podjetja. Taka okoliščina torej ni upoštevna.

183    Po drugi strani je Svet v pisnih vlogah pravilno trdil, da je bilo zaradi tveganja navzkrižne kompenzacije, ki naj bi jo odpravila zaveza tožeče stranke, toliko pomembneje to, da Komisija nadzoruje računovodske evidence in evidence v zvezi z nakupi, proizvodnjo in zalogami tožeče stranke. Če bi se namreč predlog zaveze tožeče stranke sprejel, bi se morala Komisija prepričati, da ta neposredno ali prek družbe v skupini, ki ji pripada, eni od svojih strank v Uniji ne prodaja drugega proizvoda z zniževanjem njegove cene, kar bi povzročilo odpravo ali omejitev učinka povečanja cene proizvoda tožeče stranke, ki ga vključuje njena zaveza. Ugotoviti je treba, da je možnost zagotovitve takega preverjanja odvisna od zanesljivosti evidenc tožeče stranke.

184    Glede na zgoraj navedeno ni razvidno, da bi bila pri uvodni izjavi 115 izpodbijane uredbe storjena očitna napaka pri presoji. Ker lahko ta uvodna izjava pravno zadostno upraviči to, da institucije zavrnejo ponudbo zaveze tožeče stranke, ni treba preučiti kritik, ki so naperjene zoper uvodno izjavo 114 te uredbe.

185    Zato je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja

186    Tožeča stranka se v okviru petega tožbenega razloga sklicuje na članek, ki je v Združenem kraljestvu 12. oktobra 2008 izšel v Sunday Times in v katerem se poudarja, da so po eni strani obstajali družabni stiki med njenim lastnikom M. D. in nekdanjim članom Komisije, vodjo generalnega direktorata (GD) za trgovino, po drugi strani pa je v zvezi z njo potekala protidampinška preiskava. V bistvu meni, da so iz tega članka in iz poznejših člankov razvidne obtožbe o favoriziranju, povzete v parlamentarnem vprašanju. Navaja tudi, da je generalni direktor GD za trgovino v dopisu z dne 16. oktobra 2008, ki je bil objavljen 19. oktobra 2008, navedel, da bi se, če bi se v zvezi s tožečo stranko ugotovil damping, dajatve izterjale in da bi morala tožeča stranka, „ki nikakor ne bi bila deležna ugodne obravnave“, nazadnje plačati dajatve na svoj izvoz.

187    Tožeča stranka Komisiji v bistvu očita, da se je javno oprla na postopek, ki poteka v zvezi z njo, da bi se branila pred obtožbami o favoriziranju, ki so bile podane v zvezi z njo. Meni tudi, da je osebje Komisije dopis z dne 16. oktobra 2008 verjetno razumelo kot spodbujanje k taki izvedbi preiskave, da bi se pridobil neugoden izid zanjo, tako da bi se dokazala njena neodvisnost. To naj bi pomenilo kršitev načela „dobrega upravljanja“, ki lahko povzroči razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe.

188    Svet ob podpori Komisije predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.

189    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morata Svet in Komisija spoštovati temeljne pravice Unije v upravnem postopku na področju obrambe pred dampinškim uvozom iz držav, ki niso članice Unije, med katerimi je pravica do dobrega upravljanja, določena v členu 41 Listine Evropske unije o temeljih pravicah (glej sodbo z dne 12. decembra 2014, Crown Equipment (Suzhou) in Crown Gabelstapler/Svet, T‑643/11, EU:T:2014:1076, točka 45 in navedena sodna praksa). V skladu s sodno prakso v zvezi z načelom dobrega upravljanja je v primerih, v katerih imajo institucije Unije diskrecijsko pravico, spoštovanje jamstev, ki jih zagotavlja pravni red Unije v upravnih postopkih, še toliko pomembnejše. Med temi jamstvi je tudi obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne vidike obravnavanega primera (sodbi z dne 21. novembra 1991, Technische Universität München, C‑269/90, EU:C:1991:438, točka 14, in z dne 10. oktobra 2012, Ningbo Yonghong Fasteners/Svet, T‑150/09, neobjavljena, EU:T:2012:529, točka 77).

190    V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je Komisija zgolj opozorila na elemente, ki so javne narave, ne da bi prekršila svojo obveznost nepristranskosti.

191    Prvič, v delu, v katerem tožeča stranka trdi, da elementi, ki se poudarjajo v članku Sunday Times, izvirajo od Komisije, je treba po eni strani navesti, da je obstoj preiskave, uvedene v zvezi z uvozom nekaterih aluminijastih folij s poreklom iz Armenije, javne narave, saj je bil navedeni članek izdan po tem, ko je bilo 12. julija 2008 v Uradnem listu Evropske unije objavljeno obvestilo o začetku protidampinškega postopka. Po drugi strani glede okoliščine, da je M. D. lastnik družbe, v zvezi s katero je potekala navedena preiskava, zadostuje poudariti, da je to informacijo zlahka mogoče izpeljati iz elementov, ki so javne narave. Razumno je namreč mogoče šteti, da sta tako okoliščina, da je tožeča stranka edina proizvajalka aluminija v Armeniji, kot dejstvo, da je M. D. njen lastnik, javno dostopna elementa.

192    Drugič, glede vsebine dopisa z dne 16. oktobra 2008 je treba ugotoviti, da se v njem zgolj opozarja na logiko osnovne uredbe, in sicer, da se lahko za dampinški uvoz, ki povzroča škodo industriji Unije, uvedejo protidampinške dajatve.

193    Ugotoviti torej ni mogoče nikakršne kršitve načela dobrega upravljanja.

194    Glede na zgoraj navedeno je treba peti tožbeni razlog in zato tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

195    V skladu s členom 219 Poslovnika v odločbah, ki jih Splošno sodišče izda po razveljavitvi in vrnitvi v razsojanje, to sodišče odloči tako o stroških postopka pred Splošnim sodiščem kot o stroških pritožbenega postopka pred Sodiščem. Ker je Sodišče v sodbi o pritožbi pridržalo odločitev o stroških, mora Splošno sodišče v tej sodbi odločiti tudi o stroških pritožbenega postopka.

196    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Sveta naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Sveta.

197    V skladu s členom 138(1) Poslovnika institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Parlament in Komisija zato nosita vsak svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družba Rusal Armenal ZAO nosi svoje stroške in stroške Sveta Evropske unije v postopkih pred Splošnim sodiščem in Sodiščem.

3.      Evropski parlament in Evropska komisija nosita vsak svoje stroške.

M. Prek I. Labucka J. Schwarcz

V. Tomljenović       V. Kreuschitz

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 25. januarja 2017.

Podpisi

* Jezik postopka: angleščina.