Zadeva C‑638/16 PPU

X
in
X

proti

État belge

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Conseil du Contentieux des Étrangers (Belgija))

„Predhodno odločanje – Uredba (ES) št. 810/2009 – Člen 25(1)(a) – Vizum z omejeno ozemeljsko veljavnostjo – Izdaja takega vizuma iz humanitarnih razlogov ali zaradi spoštovanja mednarodnih obveznosti – Pojem ‚mednarodne obveznosti‘ – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Ženevska konvencija – Izdaja vizuma v primeru dokazane nevarnosti kršitve členov 4 in/ali 18 Listine o temeljnih pravicah – Neobstoj obveznosti“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 7. marca 2017

1.        Vprašanja za predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pogoji – Resnična nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja

(Statut Sodišča, člen 23a; Poslovnik Sodišča, člen 107)

2.        Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Vprašanja v zvezi s pravnim aktom Unije, ker se je uporaba navedenega akta v zadevi o glavni stvari izpodbijala – Vključitev – Zahteva – Izpodbijanje, ki je neločljivo povezano z odgovori na ta vprašanja za predhodno odločanje

(Člen 267 PDEU)

3.        Temeljne pravice – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Področje uporabe – Položaj v postopku v glavni stvari, ki ni urejen v pravu Unije – Izključitev

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 51(1))

4.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Vizumska politika – Vizumski zakonik Skupnosti – Uredba št. 810/2009 – Področje uporabe – Vloga za izdajo vizuma z omejeno ozemeljsko veljavnostjo iz humanitarnih razlogov – Vloga, ki je bila vložena iz tretje države z namenom, da bi v namembni državi članici vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da bi več kot 90 dni v 180‑dnevnem obdobju bival v navedeni državi članici – Izključitev

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 810/2009, člena 1 in 25)

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 29 do 34.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 35 do 37.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 45.)

4.      Člen 1 Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti (Vizumski zakonik), kot je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 610/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013, je treba razlagati tako, da vloga za izdajo vizuma z omejeno ozemeljsko veljavnostjo, ki jo je na podlagi člena 25 tega zakonika iz humanitarnih razlogov podal državljan tretje države na predstavništvu namembne države članice, ki je na ozemlju tretje države, da bi ob svojem prihodu v to državo članico vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da bi torej v navedeni državi bival več kot 90 dni v 180‑dnevnem obdobju, ne spada na področje uporabe navedenega zakonika, temveč spada, glede na trenutno stanje prava Evropske unije, zgolj na področje uporabe nacionalnega prava.

Dodati je treba, da bi – medtem ko je bil Vizumski zakonik zasnovan za namene izdaje vizumov za bivanje na ozemlju držav članic, ki ne presega 90 dni v katerem koli 180‑dnevnem obdobju – nasproten sklep državljanom tretjih držav omogočil, da na podlagi tega zakonika vlagajo vloge za izdajo vizumov, katerih cilj bi bil dobiti pravico do mednarodne zaščite v državi članici po njihovi izbiri, kar bi ogrozilo splošno sistematiko ureditve, vzpostavljene z Uredbo št. 604/2013.

Poudariti je še treba, da bi tak nasproten sklep pomenil, da so države članice na podlagi Vizumskega zakonika državljanom tretjih držav dejansko dolžne omogočiti, da vložijo prošnjo za mednarodno zaščito na veleposlaništvu države članice, ki je na ozemlju tretje države. Ker pa cilj Vizumskega zakonika ni uskladitev zakonodaj držav članic v zvezi z mednarodno zaščito, je treba ugotoviti, da akti Unije, sprejeti na podlagi člena 78 PDEU, ki urejajo postopke, ki se uporabljajo za prošnje za mednarodno zaščito, ne določajo take obveznosti in, nasprotno, izključujejo s svojega področja uporabe vloge, predložene na veleposlaništvih držav članic. Tako je iz člena 3(1) in (2) Direktive 2013/32 razvidno, da se ti direktivi uporabljata za prošnje za mednarodno zaščito, podane na ozemlju držav članic, vključno na meji, v teritorialnih vodah ali tranzitnih območjih države članice, vendar se ne uporabljata za prošnje za diplomatski ali teritorialni azil, ki so predložene predstavništvom držav članic. Enako iz člena 1 in člena 3 Uredbe št. 604/2013 izhaja, da ta uredba države članice zgolj zavezuje k preučitvi vsake prošnje za mednarodno zaščito, podane na ozemlju države članice, tudi na meji ali na tranzitnem območju, in da se postopki, določeni z navedeno uredbo, uporabljajo le za take prošnje za mednarodno zaščito.

(Glej točke 48, 49 in 51 ter izrek.)