SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PEDRA CRUZA VILLALÓNA,
predstavljeni 24. maja 2012(1)
Zadeva C‑190/11
Daniela Mühlleitner
proti
Ahmadu Yusufiju in
Wadatu Yusufiju
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof)
„Pristojnost v civilnih in gospodarskih zadevah – Pristojnost na področju potrošniških pogodb – Člen 15(1)(c) Uredbe (ES) št. 44/2001 – Razlaga sodbe Pammer in Hotel Alpenhof – Dejavnost, usmerjena v drugo državo članico po internetu – Omejitev pristojnosti na potrošniške pogodbe, sklenjene na daljavo“
I – Uvod
1. Oberster Gerichstshof z vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče sprašuje, ali morajo biti potrošniške pogodbe, če so bila pripravljalna dejanja zanje opravljena po internetu, nujno sklenjene na daljavo, če potrošnik želi izkoristiti možnost posebne pristojnosti sodišča, določeno v členih 15 in 16 Uredbe (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(2).
2. Na tako postavljeno vprašanje bi bilo mogoče ob pozornem branju in upoštevanju poteka zakonodajnega postopka enostavno odgovoriti na podlagi besedila člena 15(1)(c) zgoraj navedene uredbe. Vendar bi bilo mogoče točko iz sodbe Pammer in Hotel Alpenhof(3), ki jo je nedavno izreklo Sodišče (veliki senat), razlagati tako, da določa pogoj, da se pogodba sklene na daljavo. Kakor koli, to je vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče.
3. Edini cilj te zadeve in teh sklepnih predlogov je pojasnitev obsega zgoraj navedenega dela sodbe Pammer in Hotel Alpenhof, ki bi moral biti po mojem mnenju omejen na posebne značilnosti te zadeve, ne da bilo treba na podlagi njega določiti dodatni, splošni in omejitveni pogoj glede posebne pristojnosti sodišča na področju potrošnikov.
II – Pravni okvir
4. Člena 15 in 16 Uredbe št. 44/2001 v poglavju II („Pristojnost“), oddelek 4 („Pristojnost za potrošniške pogodbe“), določata:
„Člen 15
1. V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 4 in v peto točko člena 5:
[…]
(c) v vseh drugih primerih, če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti.
[…]
Člen 16
1. Potrošnik lahko sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči v državi članici, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.
2. Druga pogodbena stranka lahko sproži postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.
[…]“
III – Dejansko stanje in postopek pred nacionalnim sodiščem
5. D. Mühlleitner, tožeča stranka v postopku v glavni stvari s stalnim prebivališčem v Schwanenstadtu, Avstrija, je po internetu iskala vozilo za osebno uporabo. Ko je D. Mühlleitner na strani spletnega mesta www.mobile.de vpisala znamko in vrsto želenega vozila, se ji je prikazala povezava na ponudbo, ki jo je zanimala. S klikom na povezavo je prišla na spletno stran Ahmada Yusufija in Wadata Yusufija, toženih strank v postopku v glavni stvari s stalnim prebivališčem v Hamburgu, Nemčija.
6. Na spletni strani toženih strank je navedena telefonska številka z mednarodno klicno kodo za Nemčijo. D. Mühlleitner je poklicala navedeno številko, njeno prošnjo pa je obravnavala oseba, zaposlena pri družbi toženih strank. Povedala ji je, da predlagano vozilo ni več na voljo in jo opozorila na podobne ponudbe. Strinjala se je, da ji po elektronski pošti pošljejo več podatkov o drugem vozilu, vključno s fotografijami. Iz spisa je razvidno, da je D. Mühlleitner med telefonskim pogovorom toženi stranki seznanila, da ima stalno prebivališče v Avstriji, in vprašala, ali to pomeni kakšno oviro pri nakupu vozila. Toženi stranki sta odvrnili, da ne.
7. Nato se je D. Mühlleitner odpravila v Nemčijo in s toženima strankama sklenila kupno pogodbo. Prevzela je vozilo in se vrnila na svoje prebivališče v Avstriji, kjer je ugotovila več napak na vozilu, in potem, ko je večkrat neuspešno poskušala stopiti v stik s toženima strankama, vložila tožbo pri avstrijskem sodišču in zahtevala vračilo kupnine in odškodnino.
8. Prvostopenjsko sodišče je tožbo zavrglo, ker ni bilo mednarodno pristojno, saj je menilo, da sama dostopnost do spletne strani toženih strank iz Avstrije ne zadostuje za uporabo posebne pristojnosti sodišča iz členov 15 in 16 Uredbe št. 44/2001. Zoper to odločbo se je pritožila, drugostopenjsko sodišče pa je to odločbo potrdilo in ponovno zavrnilo pristojnost avstrijskih sodišč. Zoper zadnjenavedeno odločbo je bila vložena revizija pri Oberster Gerichtshof, organu, ki Sodišču zdaj postavlja to vprašanje za predhodno odločanje.
IV – Postopek pred Sodiščem
9. Sodno tajništvo je 22. aprila 2011 prejelo to vprašanje za predhodno odločanje Oberster Gerichtshof:
„Ali uporaba člena 15(1)(c) Uredbe (ES) št. 44/2001 (Bruseljska uredba I) predpostavlja, da je bila pogodba med potrošnikom in podjetnikom sklenjena na daljavo?“
10. Pisna stališča v tej zadevi so predstavile tožeča stranka in toženi stranki v postopku v glavni stvari ter Portugalska republika, Češka republika, Italijanska republika, Republika Poljska, Švicarska konfederacija in Komisija.
V – Vprašanje za predhodno odločanje
11. Odgovor na vprašanje za predhodno odločanje je jasno razviden iz Uredbe št. 44/2001 in sodne prakse Sodišča. Kot sem navedel že v uvodu teh sklepnih predlogov, je edini element, ki otežuje odgovor, del sodbe Pammer in Hotel Alpenhof, in sicer točka 87, v skladu s katero je treba šteti, da je uporaba člena 15(1)(c) navedene uredbe odvisna od tega, ali je bila potrošniška pogodba sklenjena na daljavo(4). Zato ni treba odločati o navezni okoliščini, določeni v zgoraj navedenem členu, ki se osredotoča na način usmerjanja dejavnosti. Ta zadeva je omejena na vprašanje za predhodno odločanje: nujnost sklenitve pogodbe na daljavo, da bi se lahko sklicevali na posebno pristojnost sodišča za področje potrošniškega prava.
12. V nadaljevanju bom dokazal, da ta pogoj ni nujen niti z vidika besedila veljavne ureditve niti z vidika same sodbe Pammer in Hotel Alpenhof. Če bi se na podlagi te določbe zahtevalo, da se potrošniška pogodba sklene na daljavo, bi bil obseg pristojnosti sodišča omejen na majhno število primerov, za kar pa se ne zdi, da bi bil cilj Uredbe. Prav tako vse države članice, ki so sodelovale v tem postopku, in Komisija zanikajo, da bi bil člen 15(1)(c) Uredbe omejen na potrošniške pogodbe, sklenjene na daljavo, in menijo, da se zgoraj navedena določba ne sme razlagati v škodo potrošnikov.
13. Strinjam se z državami članicami in Komisijo. V utemeljitev svojega stališča bom najprej preučil zgodovino nastanka člena 15(1)(c) Uredbe. V nadaljevanju pa bom določbo preučil ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, vključno s sodbo Pammer in Hotel Alpenhof. Posebej podrobno bom preučil točko 87 te sodbe, iz besedila katere izhaja to vprašanje za predhodno odločanje.
A – Zgodovina nastanka člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001
14. Bruseljska konvencija iz leta 1968, ki jo zdaj nadomešča Uredba št. 44/2001, je določala posebno pristojnost sodišča za področje potrošniških pogodb, njeno besedilo pa je bilo bistveno drugačno od besedila zdaj veljavnega člena 15. Člen 13(3) navedene konvencije je določal posebno pristojnost sodišča, kadar je bil cilj potrošniške pogodbe opravljanje storitev ali dostava blaga in kadar je bila, podredno, „pred sklenitvijo pogodbe v državi članici, kateri pripada potrošnik, dana posebna ponudba ali objavljen oglas“ ali pa je „potrošnik v tej državi članici opravil dejanja, potrebna za sklenitev navedene pogodbe“.
15. Kot je utemeljeno navedla Komisija, je besedilo prej veljavnega člena 13(3) Bruseljske konvencije vplivalo predvsem na potrošniške ponudbe, sklenjene na daljavo. Obe predpostavki, določeni v členu, sta v večini primerov v tej vrsti pogodb izpolnjeni, čeprav ni vedno tako. Tako kot navaja Komisija, namreč nič ne ovira uporabe prej veljavnega člena 13(3) Bruseljske konvencije v primeru, ko trgovec potuje do prebivališča potrošnika, da bi sklenil pogodbo in situ.
16. Spremembe, ki so bile uvedene z zdaj veljavnim členom 15 Uredbe št. 44/2001, so utemeljene na podlagi razvoja tehnik trženja, predvsem na področju elektronskega poslovanja. Ta okoliščina je Komisijo privedla do tega, da je predlagala novo besedilo prej veljavnega člena 13(3) Bruseljske konvencije, ki v zakonodajnem postopku, v katerem je bil črtan prej veljavni pogoj, da potrošnik v svoji državi članici opravi dejanja, potrebna za sklenitev navedene pogodbe(5), ni bil bistveno spremenjen. Kot je v stališčih v zvezi s predlogom člena 15 Uredbe navedla Komisija, ta sprememba „pomeni, da se člen 15(1)(c) uporablja tudi za pogodbe, sklenjene v državi članici, ki ji potrošnik ne pripada“(6). Komisija je dodala, da „je bila s tem odpravljena očitna napaka v prej veljavnem besedilu člena 13: potrošnik se ni mogel sklicevati na to varstveno pristojnost, kadar je na pobudo sopogodbenika zapustil državo članico stalnega prebivališča, da bi sklenil pogodbo“(7).
17. Švicarska konfederacija in Komisija se sklicujeta na poročilo Pocar, v katerem je pomembna razlaga člena 15 Uredbe in člena 15 Luganske konvencije (ki je enaka Uredbi št. 44/2000)(8). V navedenem poročilu je v stališčih v zvezi s členom, na katerega se nanaša ta postopek, izrecno navedeno, da navezna okoliščina „ni odvisna od kraja, kjer deluje potrošnik, niti od kraja, kjer se sklene pogodba, ki sta lahko v drugi državi članici od države članice stalnega prebivališča, pomembna pa so samo ravnanja druge stranke, ki morajo biti izvršena v državi članici stalnega prebivališča potrošnika ali usmerjena v to državo članico, morebiti tudi po elektronski poti“(9). V teh predpostavkah v skladu s poročilom „potrošnik lahko predloži zadevo sodiščem v državi članici stalnega prebivališča na podlagi člena 16 [Luganske] konvencije, ne glede na kraj, kjer je bila sklenjena pogodba, ali kraj, kjer je bila opravljena elektronska storitev“(10).
18. To razumevanje člena je podkrepljeno, če upoštevamo povečanje števila „potrošniških pogodb“, za katere se uporablja člen 13 Bruseljske konvencije, ki je bil izveden s členom 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Medtem ko je navedeni člen 13, prvi odstavek, Bruseljske konvencije omejeval področje uporabe točke 3 te določbe na vsako pogodbo, „katere predmet je opravljanje storitev ali dobava blaga“, pa je besedilo novega člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 širše in splošnejše. Nova določba se zdaj namreč nanaša na pogodbe na splošno, ne glede na njihov cilj, kadar gre za pogodbe, ki jih potrošnik sklene s poklicnim trgovcem v okviru njegove gospodarske ali poklicne dejavnosti.
19. Sodišče je izkoristilo spremembo besedila člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 in nedavno v zadevi Ilsinger poudarilo, da „so pogoji za posebno uporabo, ki so jih morale izpolnjevati te pogodbe in so bili natančno navedeni v členu 13, prvi odstavek, točka 3(a) in (b), Bruseljske konvencije, zdaj v členu 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 zapisani splošneje, zato da bi se zagotovila večja zaščita potrošnikov glede na nova sredstva sporočanja in razvoj elektronske trgovine“(11). Ravno zato ker novo besedilo zagotavlja večjo zaščito interesov potrošnikov, je Sodišče v zgoraj navedeni zadevi Ilsinger v nasprotju s tem, kar je razsodilo prej ob razlagi Bruseljske konvencije, odločilo, da člen 15 Uredbe „ni več omejen[…] izključno na primere, v katerih sta stranki sklenili pogodbo glede sinalagmatičnih obveznosti“.(12)
20. Na drugi strani sta Svet in Komisija podala skupno izjavo o členih 15 in 73 Uredbe št. 44/2001(13), v kateri potrjujeta stališče, ki ga je pozneje sprejelo Sodišče v zadevi Ilsinger. Instituciji se sklicujeta na pogoj obstoja potrošniške pogodbe in poudarjata, da je člen 15 „povezan[…] z različnimi tržnimi metodami, tudi s pogodbami, sklenjenimi na daljavo po internetu“(14). Nikakor ni izključeno, da je mogoče potrošniške pogodbe skleniti drugače kot pa na daljavo, kar potrjuje široko razumevanje člena glede pogodbenih razmerij.
21. Iz tega je razvidno, da cilj člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 ni zmanjšanje števila potrošniških pogodb, za katere velja posebna pristojnost sodišča na področju potrošniškega prava, ampak ravno obratno. Če bi zakonodajalec Unije želel omejiti to pristojnost na potrošniške pogodbe, sklenjene na daljavo, ki so poleg tega usklajene v pravu Unije(15), je jasno, da bi v zadevnem členu to izrecno določil.
22. Navezna okoliščina, ki se uporabi v členu 15(1)(c) Uredbe, v nasprotju s tisto v prej veljavnem členu Bruseljske konvencije, skratka ni kraj, kjer je potrošnik, ampak kraj, kjer se opravlja gospodarska dejavnost, ki je usmerjena v državo članico, kjer ima potrošnik stalno prebivališče. Upoštevno merilo tako postane kraj, kjer želi delovati tisti, ki hoče tržiti blago ali storitev(16). Če trg, za katerega si dejavno prizadeva trgovec, vključuje državo članico stalnega prebivališča potrošnika, s katerim vzpostavlja pogodbena razmerja, je treba šteti, da je njegova dejavnost usmerjena vanjo.
23. Z novim členom 15 Uredbe št. 44/2001 je bila tako uvedena bistvena sprememba v pristopu glede prejšnjega pravila iz Bruseljske konvencije, in to ravno zato, da bi za potrošnika, ki opravlja pripravljalna dejanja po elektronskih komunikacijskih sredstvih, čeprav gre v državo članico sopogodbenika, da bi sklenil pogodbo, še naprej veljalo varstvo iz člena 15(1)(c) Uredbe.
B – Člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 in njegova umestitev v predpise in sodno prakso
24. Poleg zgodovine nastanka člena, ki je predmet te razlage, obstajajo še drugi dejavniki, in sicer de lege lata, ki potrjujejo trditev, da člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 ni omejen na potrošniške pogodbe, sklenjene na daljavo.
25. Cilj posebne pristojnosti sodišča na področju prava varstva potrošnikov je zgolj varstvo potrošnika, ki je šibkejša stranka pogodbenega razmerja in za katerega je potrebno posebno varstvo. To je izrecno navedeno v uvodni izjavi 13 Uredbe št. 44/2001, kjer je poudarjeno, da mora biti v zvezi z zavarovanjem, zaposlitvijo in potrošniškimi pogodbami „[š]ibkejša stranka […] zaščitena s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil“(17).
26. Niti v besedilu člena 15 niti v besedilu člena 16 Uredbe št. 44/2001 nikjer niso izrecno navedene pogodbe, sklenjene na daljavo. Prej nasprotno, zgodovina nastanka člena, kot je navedeno v točkah od 16 do 20 teh sklepnih predlogov, potrjuje, da posebna pristojnost sodišča na področju varstva potrošnikov, ki izhaja iz Uredbe št. 44/2001, zajema tudi primere, v katerih pogodbenik ali potrošnik potuje v kraj stalnega prebivališča druge stranke, da bi sklenil pogodbo(18).
27. Če bi bilo treba člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da velja le za potrošniške pogodbe, sklenjene na daljavo, bi bilo veliko primerov, v katere je vključen potrošnik, izključenih. Ta vrsta primerov se je zelo povečala s prihodom elektronskega poslovanja, kjer je običajno, da na eni strani prodajalec oglašuje na internetu in se prek svoje spletne strani usmerja k določenemu trgu, na drugi strani pa se potrošnik seznani in odloči skleniti pogodbo na podlagi oglaševanja, ki ga je opazil na internetu. V sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi Pammer in Hotel Alpenhof, je generalna pravobranilka V. Trstenjak navedla primer zdravstvenih služb, oglaševanih po spletni strani, v katerem so potrošniki s stalnim prebivališčem v drugih državah članicah odkrito vabljeni, naj se odločijo za njihove storitve(19). Če si zamislimo nakup občutljivega blaga, za katero je bil oglas potrošniku s stalnim prebivališčem v drugi državi članici predhodno poslan po elektronski pošti in o katerem se potrošnik dogovarja s prodajalcem, vendar želi blago osebno prejeti, je pogodba sklenjena v trenutku prejema.
28. Prejšnji primeri prikazujejo, kako samo zaradi potovanja za namene sklenitve pogodbe in prejetja blaga ali storitve potrošnik ne bi imel možnosti izkoristiti posebne pristojnosti sodišča na podlagi členov 15 in 16 Uredbe št. 44/2001. Težko je sprejeti stališče, da bi ta okoliščina sama po sebi zadostovala za dosego rezultata, ki bi bil očitno v nasprotju s ciljem, ki ga uresničujejo pravila Uredbe št. 44/2001 na področju varstva potrošnikov.
29. Če bi sprejeli restriktivno razlago člena, bi bila posebna pristojnost sodišča izključena ravno zaradi dejavnika, na podlagi katerega bi se moralo varstvo potrošnikov na podlagi Uredbe št. 44/2001 prej okrepiti kot pa se opustiti: in sicer zaradi čezmejnega gibanja potrošnikov. Protislovno bi bilo, da bi bila uporaba instrumenta, kot je Uredba št. 44/2001, odvisna od neobstoja gibanja ene od pogodbenih strank, in to še toliko bolj, če bi šlo za šibkejšo stranko, za katero se želi s predpisom zagotoviti posebej ugodna obravnava(20).
30. Na podlagi drugih pravnih predpisov v zvezi z Uredbo št. 44/2001 je mogoče potrditi, da obstoj potrošniške pogodbe na daljavo ni nujen. Uvodna izjava 25 in člen 6 Uredbe (ES) št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja(21), na primer določata kolizijsko pravilo na področju potrošniških pogodb, katerega navezna točka je skladna s pravilom o pristojnosti iz člena 15 Uredbe št. 44/2001. V Uredbi št. 593/2008 ni nikjer omenjen obstoj potrošniške pogodbe, sklenjene na daljavo, ampak je omenjena pomembnost poslovanja, usmerjenega v državo članico stalnega prebivališča potrošnika. Gibanje potrošnika zaradi predhodne dejavnosti sopogodbenika pri opredelitvi prava, ki se uporabi za pogodbo, ni pomembno. Uredba vsaj glede nujnosti sklenitve pogodbe na daljavo ne določa ničesar.
31. V dosedanji sodni praksi Sodišče ni kategorično odločilo o vprašanju. Kljub temu obstajajo nekateri indici, ki so naklonjeni razširjeni razlagi pojma „pogodba“ iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.
32. Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Ilsinger poudarilo pomembnost okoliščine, da se člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 nanaša „na pogodbe na splošno, ne glede na njihov predmet“, kadar gre za pogodbe, ki jih potrošnik sklene s poklicnim trgovcem v okviru njegove gospodarske ali poklicne dejavnosti(22). Ta značilnost, in sicer nepomembnost predmeta, je postala še bolj pomembna v primerjavi z besedilom prej veljavnega člena Bruseljske konvencije, ki je posebno pristojnost sodišča omejeval na pogodbe, katerih predmet je „opravljanje storitev ali dobava blaga“. Kot je navedeno v točki 20 teh sklepnih predlogov, je Sodišče ta člen v zadevi Ilsinger razlagalo z zgodovinskega vidika, da bi razširilo vrsto potrošniških pogodb, za katere velja posebna pristojnost sodišča iz člena 16 Uredbe št. 44/2001. Sodišče je namreč brez obotavljanja odstopilo od prejšnje sodne prakse, utemeljene na razlagi prej veljavnega člena 13 Bruseljske konvencije, ki omejuje svojo uporabo za sinalagmatske potrošniške pogodbe(23). Po začetku veljavnosti Uredbe št. 44/2001 in novega besedila člena je bilo v sodbi Ilsinger odločeno, da izključitev enostranskih potrošniških pogodb ni utemeljena.
33. V sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi Ilsinger, je generalna pravobranilka V. Trstenjak prišla do enakega zaključka. Poleg razlogov, navedenih v sodbi, je generalna pravobranilka poudarila pomembnost navedbe na začetku člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, in sicer „v vseh drugih primerih“(24). Menim, da je ta navedba dovolj izrazita in da je očitno, da beseda „vseh“ odvzame utemeljenost katerikoli razlagi, ki bi omejevala število potrošniških pogodb na pogodbe, na katere se člen nanaša.
34. Nazadnje, zgoraj navedeno nas pripelje neposredno do sodbe Pammer in Hotel Alpenhof in, podrobneje, do njene točke 87. Sodišče, in sicer veliki senat, je v tej zadevi prvič razlagalo člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, da bi opredelilo, kdaj je poklicna dejavnost, predstavljena na spletni strani, „usmerjena“ v državo članico. V sodbi je določenih več meril in so analizirane okoliščine dejanskih stanj iz obeh zadev. Sodišče je glede zadeve Hotel Alpenhof, v kateri je preučevalo pristojnost nemških sodišč za reševanje spora med potrošnikom s stalnim prebivališčem v Nemčiji in lastnikom hotela, ki je v Avstriji, odločilo:
„85. V zadevi, v kakršni sta v sporu družba Hotel Alpenhof in O. Heller, očitno obstaja več indicev […], iz katerih je razvidno, da je trgovec usmerjal svojo dejavnost v eno ali več držav članic poleg Republike Avstrije. Vendar ali je res tako, preveri nacionalno sodišče.
86. Toda Hotel Alpenhof trdi, da je bila pogodba s potrošnikom sklenjena in situ, in ne na daljavo, saj naj bi se izročitev ključev sobe in plačilo opravila na kraju samem, tako da naj ne bi bilo mogoče uporabiti člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.
87. V zvezi s tem okoliščina, da se ključi potrošniku izročijo in da ta opravi plačilo v državi članici, v kateri ima trgovec sedež, ne prepreči uporabe navedene določbe, če sta rezervacija in potrditev potekali na daljavo, tako da je potrošnik postal pogodbeno zavezan na daljavo.“(25)
35. Sodba se tukaj konča.
36. Kot sem zatrjeval na začetku, predložitveno sodišče glede besedila zadnjenavedene točke 87 sprašuje, ali je želelo Sodišče razširiti obseg člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 samo na potrošniške pogodbe, sklenjene na daljavo. Kot sem navedel tudi na začetku, menim, da bi moral biti odgovor na vprašanje negativen, ne le zaradi do zdaj navedenih trditev, ampak tudi zaradi besedila sodbe Pammer in Hotel Alpenhof.
37. Sodišče je namreč s tem, da je poudarilo, da je bila pogodba v zadevi Hotel Alpenhof sklenjena na daljavo, zgolj poudarilo neko okoliščino, ne pa izpolnjevanje nujnega pogoja, določenega v Uredbi št. 44/2001. To je razvidno tudi iz celotnega besedila sodbe, ker, ko je Sodišče začelo obravnavati okoliščine zadeve Pammer, združene z zadevo Hotel Alpenhof, se ni sklicevalo na vrsto pogodbe – bodisi na daljavo bodisi in situ – ki sta jo stranki sklenili. Temu je treba dodati sklepne predloge, ki jih je generalna pravobranilka V. Trstenjak predstavila v zadevi Pammer in Hotel Alpenhof, v katerih je jasno zanikala stališče, da je treba člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 uporabljati le za potrošniške pogodbe, sklenjene na daljavo.(26)
38. Menim, da v točki 87 sodbe Pammer in Hotel Alpenhof značilnost pogodbe, da je sklenjena na daljavo, ni poudarjena zato, da bi se poudarila kot pogoj, ampak, natančneje, zaradi izključitve preveč restriktivne razlage zgoraj navedenega člena 15(1)(c) Uredbe. Sodišče se sklicuje na pogodbo, sklenjeno na daljavo, da bi poudarilo pomembnost tega, da so obstajala predhodna pripravljalna dejanja in predhodna zaveza po internetu, v zvezi s katero je upoštevna informacija, usmerjena po internetu na ozemlje, kjer ima potrošnik stalno prebivališče. Menim, da je Sodišče s tem, da se je sklicevalo na pogodbo, sklenjeno na daljavo, želelo poudariti, da v obravnavani zadevi niso bila opravljena samo pripravljalna dejanja pred prihodom potrošnika v Hotel Alpenhof, ampak je bila poleg tega pogodba med strankami sklenjena še pred izročitvijo ključev.
39. Zato menim, da je treba člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da ne predpostavlja, da je bila pogodba med potrošnikom in podjetnikom sklenjena na daljavo.
VI – Predlog
40. Ob upoštevanju zgoraj navedenih trditev Sodišču predlagam, da na vprašanje za predhodno odločanje Oberster Gerichtshof odgovori tako:
Člen 15(1)(c) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ne predpostavlja, da je bila pogodba med potrošnikom in podjetnikom sklenjena na daljavo.