SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 6. maja 2010
Zadeva T‑100/08 P
Georgi Kerelov
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Javni uslužbenci – Zaposlovanje – Javni natečaj – Zavrnitev direktorja EPSO, da kandidatu posreduje informacije in dokumente v zvezi s pristopnim testom – Pritožba, ki je delno očitno nedopustna in delno očitno neutemeljena“
Predmet: Pritožba zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 12. decembra 2007 v zadevi Kerelov proti Komisiji (F‑110/07, neobjavljen v ZOdl. JU), s katero se predlaga njegova razveljavitev.
Odločitev: Pritožba se zavrne. G. Kerelov nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije, nastale v tem postopku.
Povzetek
1. Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti
(Statut Sodišča, člen 21, prvi odstavek, in Priloga I, člen 7(1); Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1)(c))
2. Postopek – Odločba, sprejeta z obrazloženim sklepom – Izpodbijanje – Pogoji – Dolžnost izpodbijanja presoje teh pogojev, ki jo je opravilo Sodišče za uslužbence
(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 76)
3. Postopek – Odločitev, sprejeta z obrazloženim sklepom – Možnost odločanja brez ustnega postopka
(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 76)
4. Pritožba – Razlogi – Neopredelitev navedene napačne uporabe prava – Nedopustnost
(člen 225 A PES; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1); Poslovnik Splošnega sodišča, člen 138(1)(c))
1. Kratek povzetek tožbenih razlogov tožeče stranke mora biti dovolj jasen in natančen, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da o tožbi odloči, ne da bi potrebovalo nadaljnje podatke. Za to, da bi bila tožba dopustna, morajo zaradi zagotovitve pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti bistveni pravni in dejanski elementi, na katerih ta temelji, vsaj na kratko, a dosledno in razumljivo izhajati iz besedila tožbe.
Dejstvo, da niso izpolnjeni pogoji iz člena 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča, vodi k nedopustnosti pritožbe. Da bi se ugotovilo, ali pritožba izpolnjuje navedene pogoje, Sodišču za uslužbence po naravi stvari ni treba preverjati nobenega drugega dokumenta, tako da jo je mogoče šteti za dovolj razjasnjeno že zgolj na podlagi njenega besedila.
(Glej točki 16 in 17.)
Napotitev na:
Splošno sodišče, 14. december 2005, Honeywell proti Komisiji, T‑209/01, ZOdl., str. II‑5527, točki 55 in 56 in navedena sodna praksa; Splošno sodišče, 22. junij 2009, Nijs proti Računskemu sodišču, T‑371/08 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑47 in II‑B‑1‑271, točka 22.
2. Uporaba postopka iz člena 76 Poslovnika Sodišča za uslužbence ne posega v pravico do zakonitega in učinkovitega sodnega varstva, ker ta določba velja samo za zadeve, v katerih Sodišče za uslužbence očitno ni pristojno za odločanje o tožbi ali nekaterih tožbenih predlogih v njej ali če je tožba v celoti ali deloma očitno nedopustna ali očitno brez pravne podlage. Zato mora pritožnik, če meni, da Sodišče za uslužbence tega člena ni uporabilo pravilno, izpodbijati, kako je prvostopenjsko sodišče presojalo pogoje, od katerih je odvisna uporaba te določbe.
Ker pritožnik graja zgolj dejstvo, da je Sodišče za uslužbence odločilo z obrazloženim sklepom, ne izpodbija pa tega, kako je Sodišče za uslužbence presojalo pogoje uporabe člena 76 svojega poslovnika, je treba njegove pritožbene razloge zavrniti kot neutemeljene.
(Glej točki 25 in 26.)
Napotitev na:
Sodišče, 3. junij 2005, Killinger proti Nemčiji in drugim, C‑396/03 P, ZOdl., str. II‑4967, točka 9; Sodišče, 19. februar 2009, Gorostiaga Atxalandabaso proti Parlamentu, C‑308/07 P, ZOdl., str. I‑1059, točka 36.
3. Že iz besedila člena 76 Poslovnika Sodišča za uslužbence je razvidno, da izvedba obravnave ni pravica tožečih strank, od katere ne bi bilo mogoče odstopiti. Uporaba določb Poslovnika Sodišča za uslužbence o procesnih vprašanjih, med katerimi je tudi člen 76, ne zagotavlja izvedbe ustnega postopka in lahko sodišče odloči na podlagi zgolj pisnega postopka.
(Glej točko 31.)
Napotitev na:
Sodišče, 8. julij 1999, Goldstein proti Komisiji, C‑199/98 P, neobjavljen v ZOdl., točka 18;
Splošno sodišče, 8. september 2008, Kerstens proti Komisiji, T‑222/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑37 in II‑B‑1‑267, točki 33 in 36 in navedena sodna praksa.
4. Iz člena 225 A ES, člena 11(1) Priloge I k Statutu Sodišča in člena 138(1)(c), Poslovnika Splošnega sodišča je razvidno, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev je predlagana, ter pravne trditve, ki na poseben način utemeljujejo ta predlog.
Tej zahtevi ne ustreza pritožba, ki ne vsebuje argumentov, s katerimi bi natančneje opredelila napačno uporabo prava v zadevni sodbi ali sklepu.
Poleg tega je trditve, ki so preveč splošne in nenatančne, da bi lahko bile predmet pravne presoje, treba šteti za očitno nedopustne.
(Glej točki 38 in 39.)
Napotitev na:
Sodišče, 17. september 1996, San Marco proti Komisiji, C‑19/95 P, Recueil, str. I‑4435, točka 37; Sodišče, 8. julij 1999, Hercules Chemicals proti Komisiji, C‑51/92 P, Recueil, str. I‑4235, točka 113; Sodišče, 1. februar 2001, Area Cova in drugi proti Svetu, C‑300/99 P in C‑388/99 P, Recueil, str. I‑983, točka 37; Sodišče, 12. december 2006, Autosalone Ispra proti Komisiji, C‑129/06 P, neobjavljen v ZOdl., točki 31 in 32; Sodišče, 29. november 2007, Weber proti Komisiji, C‑107/07 P, neobjavljen v ZOdl., točka 24;
Splošno sodišče, 12. marec 2008, Rossi Ferreras proti Komisiji, T‑107/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑5 in II‑B‑1‑31, točka 27.