SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti razširjeni senat)
z dne 25. oktobra 2018(*)
„Ničnostna in odškodninska tožba – Osebje SATCEN – Pogodbeni uslužbenci – Pristojnost sodišč Unije – Skupna zunanja in varnostna politika – Člen 24 PEU – Členi 263, 268, 270 in 275 PDEU – Člen 47 Listine o temeljnih pravicah – Enako obravnavanje – Sklepa 2014/401/SZVP in 2009/747/SZVP – Komisija za pritožbe pri SATCEN – Ugovor nezakonitosti – Prošnja za pomoč – Podrobna pravila za upravno preiskavo – Začasna odstranitev – Disciplinski postopek – Razrešitev – Načelo dobrega upravljanja – Zahteva po nepristranskosti – Pravica do izjave – Vpogled v spis – Nepogodbena odgovornost – Prezgodnji odškodninski zahtevek – Moralna škoda“
V zadevi T‑286/15,
KF, ki jo zastopata A. Kunst, odvetnica, in N. Macaulay, barrister,
tožeča stranka,
proti
Satelitskemu centru Evropske unije (SATCEN), ki ga zastopata L. Defalque in A. Guillerme, odvetnika,
toženi stranki,
ob intervenciji
Sveta Evropske unije, ki ga zastopata F. Naert in M. Bauer, agenta,
intervenienta,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti sklepov direktorja SATCEN z dne 5. julija 2013 o uvedbi disciplinskega postopka proti tožeči stranki, začasni odstranitvi tožeče stranke z delovnega mesta in zavrnitvi njene prošnje za pomoč ter z dne 28. februarja 2014 o njeni razrešitvi, pa tudi sklepa komisije SATCEN za pritožbe z dne 26. januarja 2015 o potrditvi navedenih sklepov po eni strani ter predloga na podlagi člena 268 PDEU za povračilo domnevno utrpele škode po drugi strani,
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat),
v sestavi S. Gervasoni, predsednik, L. Madise, R. da Silva Passos (poročevalec), K. Kowalik-Bańczyk in C. Mac Eochaidh, sodnika,
sodni tajnik: S. Spyropoulos, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 26. oktobra 2017,
izreka naslednjo
Sodbo
I. Dejansko stanje
A. Satelitski center Evropske unije
1 Satelitski center Evropske unije (SATCEN) je bil ustanovljen na podlagi Sklepa Sveta ministrov Zahodnoevropske unije (v nadaljevanju: ZEU) z dne 27. junija 1991 o ustanovitvi centra za uporabo satelitskih podatkov in na podlagi Sklepa navedenega sveta z dne 10. decembra 1990 o sodelovanju v vesolju znotraj ZEU. V skladu s Sklepom Sveta ministrov ZEU z dne 27. junija 1991 je bil satelitski center ZEU ustanovljen kot pomožen organ ZEU in ni imel statusa pravne osebe, ločene od te unije.
2 Svet ministrov je z deklaracijo, sprejeto 13. novembra 2000 v Marseillu (Francija), razglasil Načelni sporazum Sveta Evropske unije z dne 10. novembra 2000 o ustanovitvi satelitskega centra v obliki agencije znotraj Evropske unije, ki vključuje pomembne elemente centra, ustanovljenega v okviru ZEU.
3 Tako je bil s Skupnim ukrepom Sveta 2001/555/SZVP z dne 20. julija 2001 o ustanovitvi Satelitskega centra Evropske unije (UL 2001, L 200, str. 5) ustanovljen SATCEN, ki je začel delovati 1. januarja 2002. V četrti uvodni izjavi tega ukrepa je navedeno, da „[mora biti] Satelitski center Evropske unije […] pravna oseba ob hkratnem vzdrževanju tesnih stikov s Svetom in ob pravilnem upoštevanju splošne politične odgovornosti Evropske unije in njenih institucij“.
4 Države članice ZEU so 30. marca 2010 s skupno deklaracijo razglasile razpustitev te organizacije od 30. junija 2011, zlasti ker „[je] začetek veljavnosti [L]izbonske pogodbe označ[eval] začetek nove faze za evropsko varnost in obrambo“.
5 Svet je nato sprejel Sklep Sveta 2014/401/SZVP z dne 26. junija 2014 o Satelitskem centru Evropske unije in razveljavitvi Skupnega ukrepa 2001/555/SZVP o ustanovitvi Satelitskega centra Evropske unije (UL 2014, L 188, str. 73), ki je zdaj veljavni pravni okvir za SATCEN.
6 Iz uvodne izjave 2 in člena 5 tega sklepa izhaja, da SATCEN deluje kot „evropski neodvisni sistem“ ter da ima pravno osebnost, ki je potrebna, da lahko opravlja svoje funkcije in dosega svoje cilje.
7 V členu 2(1) in (3) navedenega sklepa je navedeno, da so osnovne naloge SATCEN podpirati sprejemanje odločitev in ukrepanje Unije na področju skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), zlasti skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), vključno z misijami in operacijami Unije za krizno upravljanje, z zagotavljanjem – na zahtevo Sveta ali visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politik –, proizvodov in storitev, ki so rezultat uporabe ustreznih vesoljskih zmogljivosti in dodatnih podatkov, vključno s satelitskimi posnetki in posnetki iz zraka, ter s tem povezanih storitev.
8 V členu 3(1) in (2) Sklepa 2014/401 je pojasnjeno, da Politični in varnostni odbor (PVO) v okviru odgovornosti Sveta izvaja politični nadzor nad dejavnostmi SATCEN in politično vodi prednostne naloge SATCEN, medtem ko mu visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko daje operativne usmeritve.
9 SATCEN je sestavljen iz treh operativnih oddelkov, in sicer oddelka za operacije, oddelka za razvoj zmogljivosti in oddelka za informacijsko tehnologijo. SATCEN poleg tega zajema upravni oddelek in finančni oddelek.
10 V skladu s členom 7(3) Sklepa 2014/401 je direktor SATCEN pravni zastopnik tega organa. V skladu s členom 7(4) in (6), drugi pododstavek, točka (e), Sklepa 2014/401 je navedeni direktor po eni strani odgovoren za zaposlovanje vsega drugega osebja SATCEN in po drugi strani za vse zadeve v zvezi z osebjem.
11 Osebje SATCEN pa v skladu s členom 8(1) in (3) Sklepa 2014/401 sestavljajo pogodbeni uslužbenci, ki jih imenuje direktor SATCEN, in napoteni strokovnjaki. V skladu s členom 8(5) tega sklepa je upravni odbor pristojen, da na predlog direktorja pripravi kadrovske predpise SATCEN, ki jih sprejme Svet. Svet je na podlagi Skupnega ukrepa 2001/555/SZVP sprejel Sklep Sveta 2009/747/SZVP z dne 14. septembra 2009 o kadrovskih predpisih Satelitskega centra Evropske unije (UL 2009, L 276, str. 1, v nadaljevanju: Kadrovski predpisi SATCEN).
12 Kar zadeva spore med SATCEN in njegovimi uslužbenci za vprašanja, za katera se uporabljajo Kadrovski predpisi SATCEN, člen 28(5) Kadrovskih predpisov SATCEN določa:
„Če so bile izčrpane vse možnosti v prvem poskusu (interna upravna pritožba), se uslužbenec za rešitev lahko obrne na komisijo [SATCEN] za pritožbe.
Sestava, delovanje in posebni postopki tega organa so navedeni v Prilogi X.“
13 V členu 28(6) Kadrovskih predpisov SATCEN je določeno:
„Sklepi komisije za pritožbe so zavezujoči za obe strani. Zoper sklepe komisije pritožba ni možna. Komisija lahko:
(a) odločitve, ki so predmet pritožbe, razveljavi ali potrdi;
(b) centru [SATCEN] naloži povračilo vse materialne škode, ki jo je utrpel uslužbenec, začenši z dnem, ko je začel veljati sklep o razveljavitvi ukrepa;
(c) sprejme tudi odločitev, da mora [SATCEN] v obsegu, ki ga določi komisija, povrniti potrebne stroške vlagatelja zahtevka […]“.
14 V Prilogi X, točka 1, h Kadrovskim predpisom SATCEN je določeno:
„Komisija za pritožbe je pristojna za reševanje sporov, ki izhajajo iz kršitev teh predpisov ali pogodb, predvidenih v členu 7 Kadrovskih predpisov. V ta namen je pristojna obravnavati pritožbe, ki jih proti sklepu direktorja vložijo zaposleni ali bivši uslužbenci ali njihovi dediči in/ali njihovi zastopniki.“
15 V Prilogi X, točka 4(b) h Kadrovskim predpisom SATCEN je poleg tega določeno, da „ima“ pritožnik pred komisijo SATCEN za pritožbe (v nadaljevanju: komisija za pritožbe) „od prejema obvestila o odločitvi, ki je predmet pritožbe […], na voljo 20 dni za predložitev pisne prošnje komisiji za pritožbe, da zadevno odločitev umakne ali spremeni[; t]a prošnja se naslovi na vodjo upravnega in kadrovskega oddelka [SATCEN], ki potrdi njen prejem in sproži postopek za sklic komisije“.
16 Kar nazadnje zadeva sestavo komisije SATCEN za pritožbe, iz Priloge X, točka 2(a), (b) in (e) Kadrovskih predpisov SATCEN izhaja, da vključuje predsednika in dva člana, ki jih imenuje upravni odbor SATCEN za dve leti, ter da prejemke predsednika in navedenih članov komisije za pritožbe določi upravni odbor SATCEN.
B. Dejansko stanje in izpodbijani sklepi
17 SATCEN je tožečo stranko, osebo KF, od 1. avgusta 2009 za tri leta zaposlil kot pogodbeno uslužbenko za opravljanje nalog vodje upravnega oddelka. Po poskusni dobi, 31. januarja 2010, je njeno opravljanje nalog potrdil direktor SATCEN, ki je v zvezi s tem navedel, da je tožeča stranka „dela[la] taktno in diplomatično, hkrati pa je [bila] odločna pri sprejemanju svojih odločitev“.
18 V okviru letnega poročila za leto 2010 je bila tožeča stranka 28. marca 2011 predmet ocenjevalnega poročila namestnika direktorja SATCEN, v katerem je bila njena splošna uspešnost ocenjena kot nezadostna in je dobila najnižjo oceno. Namestnik direktorja je med drugim menil, da „je [bilo] glede na širok nabor upravnih zadev vsekakor bistveno, da [oseba KF] zaupa v svoje osebje, da bo opravilo delo, za katero je [bilo] v celoti usposobljeno“, in da je bilo „treba zlasti upoštevati človeške odnose v zelo občutljivem pretežno večnacionalnem okviru, da se preprečijo nepotrebne napetosti med ljudmi“. Tožeča stranka je izpodbijala te ugotovitve in način, na katerega je bilo izvedeno ocenjevanje.
19 Namestnik direktorja je 27. marca 2012 v okviru letnega poročila za leto 2011 navedel, da je bil razvoj tožeče stranke glede na predhodno leto pozitiven, in menil, da je bila glede na napore, ki jih je vložila, njena splošna uspešnost dobra. Pojasnil pa je tudi, da je „mora[la] še naprej vlagati velike napore za boljše vodenje upravne skupine“ in da „[j]e njen način vodenja še vedno pogosto nalet[el] na splošne očitke, ki so v nekaterih primerih izhajali iz občutkov stalnega pritiska v službi“. Kar zadeva del ocenjevalnega poročila, ki se nanaša na korektnost in človeške odnose, je namestnik direktorja menil, da je morala vložiti velike napore v vodenje svoje skupine, brez povzročanja neupravičenega pritiska in z večjim zaupanjem v svoje sodelavce. Tožeča stranka je ob robu tega ocenjevalnega poročila pripisala pripombe, v katerih je navedla, da so bili človeški odnosi v njenem oddelku po njenem mnenju zelo dobri, medtem ko naj bi bila komunikacija z drugimi vodjami oddelka pogosto „bolj napeta in polna nesporazumov, ki so jih včasih prenapihnili dvoumni elektronski dopisi, kar je privedlo do sumov in obtožb ter tako zastrupljalo odnose“.
20 Pogodba tožeče stranke je bila 24. maja 2012 podaljšana za štiri leta, do 31. julija 2016.
21 Direktor SATCEN je v okviru letnega poročila za leto 2012 z internim dopisom z dne 17. oktobra 2012 namestnika direktorja zadolžil, naj od osebja zbere informacije v zvezi s korektnostjo in človeškimi odnosi v SATCEN. V tem notranjem dopisu je direktor SATCEN pojasnil, da je bilo treba posebno pozornost nameniti položaju uslužbencev z vodstvenimi nalogami, zlasti vodij oddelkov, tako da se po potrebi razkrijejo morebitni položaji psihološkega pritiska ali nadlegovanja, kar lahko med njihovimi podrejenimi privede do tesnobe, izgube samozavesti, izgube motivacije in celo joka.
22 14. novembra 2012 se je dvanajst uslužbencev SATCEN direktorju in njegovemu namestniku pritožilo zaradi „težkega položaja, s katerim [so] se mora[li] spopadati več kot tri leta, da bi normalno opravljali [svojo] zaposlitev“, pri čemer so pojasnili, da je ta položaj „izhaja[l] iz ravnanja in obnašanja vodje upravnega oddelka, [osebe KF]“
23 Na začetku leta 2013 je namestnik direktorja SATCEN ukrepal v skladu z zgoraj navedenim internim dopisom z dne 17. oktobra 2012 v zvezi s korektnostjo in človeškimi odnosi, tako da je 40 uslužbencem SATCEN, ki so zaposleni v različnih oddelkih, dal vprašalnik, v katerem so morali v obliki vprašanj z več ponujenimi odgovori oceniti človeške odnose s svojim vodjo oddelka. Namestnik direktorja SATCEN je z internim dopisom z dne 7. marca 2013 direktorja SATCEN obvestil, da „je [bilo]“ glede na odgovore na ta vprašalnik „jasno, da [je] glede na splošne negativne odgovore osebja upravnega oddelka z vodjo upravnega oddelka, [osebo KF], obstaja[la] dejanska težava pri človeških odnosih“.
24 Direktor SATCEN je z internim dopisom z dne 8. marca 2013 na podlagi člena 27 Kadrovskih predpisov SATCEN namestnika direktorja SATCEN prosil, naj proti tožeči stranki uvede upravno preiskavo.
25 V okviru upravne preiskave je bil 12. junija 2013 24 uslužbencem SATCEN poslan vprašalnik z vprašanji z več ponujenimi odgovori, s katerim naj bi se ugotovilo, ali so se spopadali z določenimi vrstami ravnanja tožeče stranke (ob navedbi njenega imena) ali ne in ali so pri sebi ali drugih uslužbencih opazili kakšne posledice, ki bi izhajale iz zadevnih ravnanj. V vprašanjih so morali uslužbenci navesti tudi vsa pričevanja ali dokaze v podkrepitev svojih odgovorov. Uslužbenci so morali odgovoriti pred 20. junijem 2013, pri čemer 6 od 24 vprašanih ni odgovarjalo.
26 Tožeča stranka je medtem v odgovoru na letno poročilo v zvezi z njo za leto 2012, v skladu s katerim je bila njena splošna uspešnost znova ocenjena kot nezadostna, z dopisom z dne 20. marca 2013 po eni strani izpodbijala navedeno poročilo in po drugi strani direktorja SATCEN prosila, naj sprejme potrebne ukrepe za prenehanje njenega nadlegovanja.
27 Namestnik direktorja SATCEN je 2. julija 2013 dokončal svojo preiskavo, s katero je ugotovil, da so bila dejstva, očitana tožeči stranki, dokazana. V skladu s poročilom o preiskavi je tožeča stranka s svojim ravnanjem „namerno, ponavljajoče se, trajno ali sistematično […] namerava[la] diskreditirati ali poniževati zadevne osebe“, „pri čemer so [bila] ta ravnanja, pripisana [osebi KF], potrjena ter so glede na svojo naravo, pogostost in vpliv na nekatere člane osebja pomeni[la] psihično nadlegovanje“.
28 Direktor SATCEN je z elektronskim dopisom z dne 3. julija 2013, ki mu je bilo priloženo poročilo o preiskavi, tožečo stranko obvestil o ugotovitvah iz poročila o upravni preiskavi. V istem elektronskem dopisu je v skladu s postopkom, kot je določen v členu 2 Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN, tožečo stranko pozval na razgovor, predviden za 5. julij 2013.
29 Direktor SATCEN je v sklepu z dne 5. julija 2013 navedel, da je njegov namestnik po svoji preiskavi ugotovil, da so bila ravnanja, očitana tožeči stranki, potrjena in da so glede na svojo naravo, pogostost in vpliv na nekatere uslužbence SATCEN pomenila psihično nadlegovanje. Iz teh razlogov in po zaslišanju tožeče stranke, ki je potekalo isti dan, se je odločil, da po eni strani proti tožeči stranki uvede disciplinski postopek pred disciplinsko komisijo (v nadaljevanju: sklep o uvedbi disciplinskega postopka) in da se po drugi strani zadnjenavedena začasno odstrani z delovnega mesta, vendar še naprej prejema plačo (v nadaljevanju: „sklep o začasni odstranitvi“).
30 Direktor SATCEN je 23. avgusta 2013 določil sestavo disciplinske komisije in o njej obvestil tožečo stranko.
31 Tožeča stranka je 28. avgusta 2013 pri direktorju SATCEN vložila upravno pritožbo zoper sklepa o uvedbi disciplinskega postopka in začasni odstranitvi z dne 5. julija 2013, sklep o sestavi disciplinske komisije z dne 23. avgusta 2013 in sklep, s katerim naj bi direktor SATCEN implicitno zavrnil njeno prošnjo za pomoč zaradi domnevnega psihičnega nadlegovanja.
32 Sestava disciplinske komisije je bila 11. septembra 2013 dokončno določena, pri čemer je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni ugovarjala nobenemu prvotno imenovanemu članu.
33 Direktor SATCEN je z dopisom z dne 4. oktobra 2013 zavrnil upravno pritožbo, ki jo je vložila tožeča stranka 28. avgusta 2013. Menil je, da sta sklepa o uvedbi disciplinskega postopka in o začasni odstranitvi upravičena zaradi informacij, navedenih v poročilu o upravni preiskavi. Kar zadeva prošnjo za pomoč zaradi domnevnega nadlegovanja, je direktor SATCEN menil, da na podlagi predhodne preiskave, izvedene kot odgovor na to prošnjo, nobeno ravnanje, ki ga je bilo mogoče pripisati uslužbencem SATCEN, ni moglo pomeniti nadlegovanja tožeče stranke.
34 Direktor SATCEN je 25. oktobra 2013 disciplinski komisiji predložil poročilo, ki ga je prav tako v skladu s členom 10 Priloge IX h Kadrovskim predpisom poslal tožeči stranki.
35 Tožeča stranka je 1. novembra 2013 predsedniku disciplinskega sveta poslala dopis, v katerem ga je prosila za odobritev roka vsaj 45 dni za pripravo obrambe. Prosila je tudi za izvod vseh listin, uporabljenih med upravno preiskavo, za to, da se pred disciplinsko komisijo pozove 12 uslužbencev, ki so 14. novembra 2012 podpisali pritožbo proti njej, in 18 uslužbencev, ki so izpolnili vprašalnik z vprašanji z več ponujenimi odgovori v okviru upravne preiskave, ter, nazadnje, za identiteto 6 uslužbencev, ki niso hoteli izpolniti tega vprašalnika.
36 Vodja uprave SATCEN je z dopisom z dne 21. novembra 2013 tožeči stranki zavrnil dostop do svojih elektronskih dopisov in drugih dokumentov na svojem računalniku ter do svojega službenega mobilnega telefona.
37 Predsednik disciplinske komisije je z dopisom z dne 28. novembra 2013 tožečo stranko obvestil o zaslišanju pred disciplinsko komisijo, predvidenem za 13. ali 14. januar 2014. V istem dopisu jo je prosil, naj najpozneje teden pred zaslišanjem disciplinski komisiji pošlje pisna stališča. Tožeča stranka je pisna stališča poslala 21. decembra 2013.
38 Tožeča stranka je 2. decembra 2013 pri komisiji za pritožbe vložila pritožbo po eni strani zoper sklep direktorja SATCEN z dne 4. oktobra 2013 o zavrnitvi njene pritožbe zoper sklepe o začasni odstranitvi, uvedbi disciplinskega postopka in zavrnitvi prošnje za pomoč in po drugi strani zoper sklep z dne 21. novembra 2013, naveden zgoraj v točki 36.
39 Tožeča stranka je z dopisom z dne 9. decembra 2013 predsednika disciplinske komisije prosila za odložitev zaslišanja. Poleg tega je navedla imena trinajstih prič, za poziv katerih je prosila.
40 Predsednik disciplinske komisije je z dopisom z dne 16. decembra 2013 ohranil datum 13. ali 14. januar 2014 kot datum zaslišanja in tožečo stranko obvestil o svoji odločitvi, da se zaslišita dve od prič, za poziv katerih je prosila.
41 Tožeča stranka je z elektronskim dopisom z dne 17. decembra 2013 predsednika disciplinskega sveta prosila, naj odstopi od svoje funkcije člana navedene komisije, in sicer zaradi njegove vpletenosti v postopek v zvezi z njo. Tožeča stranka je poleg tega ponovno prosila za zaslišanje prič in poudarila, da ni dobila nobenih pojasnil glede meril, na podlagi katerih je bila ta prošnja zavrnjena.
42 Tožeča stranka je isti dan na direktorja SATCEN naslovila pritožbo zoper sklep disciplinske komisije z dne 16. decembra 2013, neveden v točki 40 zgoraj.
43 Disciplinska komisija je po zaslišanju, ki je potekalo 13. januarja 2014, 4. februarja 2014 izdala obrazloženo mnenje, v katerem je po eni strani soglasno menila, da tožeča stranka ni izpolnjevala svojih poklicnih obveznosti in po drugi strani priporočila, da se premesti na najmanj dve stopnji nižje delovno mesto, da ne bi več zasedala delovnega mesta z vodstvenimi nalogami.
44 Po tem, ko je direktor SATCEN 25. februarja 2014 zaslišal tožečo stranko, je 28. februarja 2014 iz disciplinskih razlogov odredil njeno razrešitev (v nadaljevanju: sklep o razrešitvi), pri čemer naj bi sklep začel veljati en mesec po tem datumu. Direktor SATCEN je v tem sklepu menil naslednje:
„Glede na resnost vašega neizpolnjevanja obveznosti, kot izhaja iz poročila direktorja, naslovljenega na disciplinsko komisijo, ki je bilo potrjeno z obrazloženim mnenjem te komisije, sem se glede na to, da vas ni mogoče premestiti na nižje delovno mesto z manj odgovornimi nalogami, kot je bilo predlagano v mnenju disciplinske komisije, ter zaradi vašega nepriznavanja, da je bilo vaše vedenje neustrezno, odločil, da v skladu s členom 7 Priloge IX [h Kadrovskim predpisom SATCEN] proti vam sprejmem naslednji ukrep:
– razrešitev in s tem prenehanje veljavnosti vaše pogodbe s SATCEN.
[Vaša] pogodba bo v skladu s členom 7(3)(a)(vii) [Kadrovskih predpisov SATCEN] prenehala veljati en mesec od vročitve tega sklepa.“
45 Tožeča stranka je zoper sklep o razrešitvi 17. aprila 2014 vložila upravno pritožbo, ki je bila zavrnjena s sklepom direktorja SATCEN z dne 4. junija 2014. Tožeča stranka je 12. junija 2014 izpodbijala sklep o razrešitvi pred komisijo za pritožbe.
46 Komisija za pritožbe je s sklepom z dne 26. januarja 2015 (v nadaljevanju: sklep komisije za pritožbe), vročenim tožeči stranki 23. marca 2015, zavrnila predloge tožeče stranke za razglasitev ničnosti sklepa o uvedbi disciplinskega postopka in sklepa o začasni odstranitvi. Poleg tega je po zavrnitvi vseh tožbenih predlogov, ki jih je navedla tožeča stranka zoper sklep o razrešitvi, komisija za pritožbe razglasila delno ničnost navedenega sklepa le v delu, v katerem je bil za datum njegovega začetka veljavnosti določen 31. marec, in ne 4. april 2014.
II. Postopek in predlogi strank
47 Tožeča stranka je 28. maja 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
48 Tožeča stranka je z ločeno vlogo z dne 4. junija 2015 prosila za podelitev anonimnosti, ki ji je bila odobrena s sklepom Splošnega sodišča z dne 29. julija 2015.
49 Splošno sodišče je s sklepom z dne 13. januarja 2016, sprejetim v skladu s členom 69(d) Poslovnika, in po tem, ko je strankam dovolilo predložitev stališč, obravnavani postopek prekinilo do odločitve, s katero je bil končan postopek v zadevi H/Svet in Komisija, C‑455/14 P. Po izreku sodbe z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija (C‑455/14 P, EU:C:2016:569), se je postopek nadaljeval.
50 Svet je z vlogo, predloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 21. aprila 2016, predlagal, naj se mu dovoli intervencija v tem postopku v podporo predlogom SATCEN.
51 Ta zadeva je bila nato zaradi odhoda prvotno imenovanega sodnika poročevalca dodeljena novemu sodniku poročevalcu v deveti senat, ki mu je bila posledično zadeva dodeljena.
52 Predsednik devetega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 27. oktobra 2016 dovolil intervencijo Sveta.
53 Splošno sodišče je 17. julija 2017 to zadevo dodelilo devetemu razširjenemu senatu.
54 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi ničnost sklepa o zavrnitvi njene prošnje za pomoč, sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, sklepa o začasni odstranitvi, sklepa o razrešitvi in sklepa komisije za pritožbe (v nadaljevanju skupaj: izpodbijani sklepi);
– po potrebi po eni strani razglasi ničnost sklepa direktorja SATCEN z dne 4. oktobra 2013 o zavrnitvi njene pritožbe zoper sklep o zavrnitvi njene prošnje za pomoč, sklepa o uvedbi disciplinskega postopka in sklepa o začasni odstranitvi ter po drugi strani sklepa direktorja SATCEN z dne 4. junija 2014 o zavrnitvi njene pritožbe zoper sklep o razrešitvi;
– SATCEN naloži, naj ji plača znesek, ki ustreza neprejetim plačam, iz naslova materialne škode in znesek 500.000 EUR iz naslova nematerialne škode, ki naj bi ji bila povzročena;
– SATCEN naloži plačilo stroškov skupaj z obrestmi, izračunanimi po 8‑odstotni obrestni meri.
55 SATCEN Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrže ničnostno tožbo in odškodninsko tožbo, ki ju je vložila tožeča stranka, „zaradi nepristojnosti Splošnega sodišča Evropske unije za odločanje o njej“.
– podredno, tožbo zavrže kot delno nedopustno in zavrne kot delno neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
56 Svet je na obravnavi v bistvu podprl predloge SATCEN.
III. Pravo
57 Obravnavana tožba je sestavljena iz predloga za razglasitev ničnosti in odškodninskega zahtevka.
58 SATCEN se, ne da bi formalno vložil ugovor v smislu člena 130(1) Poslovnika, sklicuje po eni strani na nepristojnost Splošnega sodišča in po drugi strani na nedopustnost tožbe.
A. Pristojnost Splošnega sodišča
59 Tožeča stranka v tožbi navaja, da je Splošno sodišče pristojno za odločanje o njeni tožbi, pri čemer poudarja, da čeprav je bil SATCEN nedvomno ustanovljen s skupnim ukrepom Sveta, spor v zvezi s tem organom ni zunaj pristojnosti sodišč Unije glede določb o SZVP, to je pristojnosti, ki je določena v členu 24(1) PEU in členu 275 PDEU.
60 Tožeča stranka v zvezi s tem najprej navaja, da so izpodbijani sklepi zgolj upravni ali disciplinski in da se nanašajo na upravljanje kadrov. Ti sklepi naj bi se zato jasno razlikovali od političnih ali strateških ukrepov, ki so bili sprejeti v okviru SZVP in ki naj bi bili edini zunaj pristojnosti sodišč Unije.
61 Tožeča stranka dalje trdi, da morajo institucije, organi, uradi in agencije Unije, ki delujejo v okviru SZVP, v skladu s sodno prakso Sodišča spoštovati ustavna načela in temeljne pravice, katerih spoštovanje mora zagotavljati Sodišče Unije. Ker naj bi se obravnavani spor nanašal na temeljne pravice tožeče stranke, naj bi bila pristojna sodišča Unije.
62 V zvezi s tem naj bi bilo treba pristojnost, ki jo ima Sodišče Evropske unije na podlagi člena 275, drugi odstavek, PDEU za nadzor nad zakonitostjo sklepov, ki predvidevajo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, razlagati tako, da se nanaša na vsak sklep, s katerim se zatrjuje kršitev temeljnih pravic fizične osebe, in da se zato uporablja za položaj tožeče stranke.
63 Tožeča stranka nazadnje poudarja, da ni imela dostopa do nobenega pravnega sredstva, ki bi ga lahko vložila na nacionalnem sodišču, in da – ker naj bi bil s Pogodbama določen celovit sistem pravnih sredstev in postopkov – ni sprejemljivo, da se sklepi, kakršni so obravnavani v tem sporu, izognejo vsakemu sodnemu nadzoru.
64 Tožeča stranka v zvezi s tem v bistvu navaja, da možnosti vložitve pritožbe pri komisiji za pritožbe, ki naj bi bila v skladu s Kadrovskimi predpisi SATCEN pristojna za preučitev njenih trditev, ni mogoče enačiti s pravnim sredstvom v smislu upoštevnih določb Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, in Listine Evropske unije o temeljnih človekovih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
65 SATCEN pa trdi, da mora Sodišče Evropske unije kot institucija Unije spoštovati načelo prenosa pristojnosti. Ker naj torej Splošno sodišče na podlagi nobene določbe Pogodb ne bi bilo pristojno za odločanje o sporih med SATCEN, naj bi moralo zavrniti svojo pristojnost, saj naj bi v nasprotnem primeru kršilo načelo prenosa pristojnosti s tem, da bi svoje pristojnosti razširilo tako, da bi preseglo tiste, ki so določene s Pogodbama.
66 SATCEN v utemeljitev svojih trditev poudarja, da lahko institucija Unije v skladu s členom 263, peti odstavek, PDEU ob ustanovitvi organa, urada ali agencije za nadzor nad zakonitostjo aktov, ki jih sprejme ta organ, urad ali agencija, določi sodišče, ki ni sodišče Unije.
67 Zato naj bi lahko Svet v skladu s to določbo primarnega prava v skladu s členom 28(6) Kadrovskih predpisov SATCEN določil pristojnost komisije za pritožbe, da odloča o sporih med SATCEN in člani njegovega osebja.
68 Komisija za pritožbe naj bi bila pri tem posebno sodišče, katerega izključna pristojnost, odobrena s členom 263, peti odstavek, PDEU naj bi onemogočala pristojnost sodišč Unije za odločanje o tem sporu.
69 Izključitev pristojnosti Sodišča Evropske unije za odločanje o sporih med SATCEN in njegovimi uslužbenci naj bi bila podprta s Sklepom predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 15. oktobra 2001 o privilegijih in imunitetah, podeljenih Inštitutu Evropske unije za varnostne študije in Satelitskemu centru Evropske unije ter njunim organom in osebju, katerega člen 6 določa, da imajo člani osebja SATCEN imuniteto pred pravnimi postopki v zvezi z akti, sprejetimi v okviru opravljanja njihovih nalog.
70 Ta sklep naj bi bil izrecen izraz volje držav članic, da iz pristojnosti tako nacionalnih sodišč kot tudi sodišč Unije izključijo spore v zvezi z opravljanjem nalog uslužbencev SATCEN. SATCEN poudarja, da v nasprotju s Protokolom št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije (UL 2010, C 83, str. 266), ki določa imuniteto uradnikov in uslužbencev Unije pred pravnimi postopki, hkrati pa kot pristojno za odločanje o sporih med njimi in institucijami Unije določa Sodišče, naj sklep, naveden v točki 69 zgoraj, ne bi določal take pristojnosti Sodišča Evropske unije, kar zadeva SATCEN.
71 SATCEN dodaja, pri čemer se sklicuje na sodbo z dne 12. novembra 2015, Elitaliana/Eulex Kosovo (C‑439/13 P, EU:C:2015:753), da sklepi, ki so bili sprejeti na področju SZVP, vendar so povezani z upravnimi stroški, spadajo pod pristojnost Sodišča Evropske unije samo, če bremenijo proračun Unije. Ker torej v obravnavanem primeru sklepi ne spadajo na področje proračuna Unije, temveč prispevkov držav članic, razen Danske, naj bi bilo treba pristojnost Splošnega sodišča izključiti.
72 SATCEN poleg tega v dupliki poudarja, da sodišča Unije načeloma niso pristojna za nadzor nad akti, ki so jih sprejeli institucije, organi, uradi ali agencije in spadajo na področje SZVP. Drugače naj bi bilo, kadar sklep o ustanovitvi organa, urada ali agencije, ki deluje na področju SZVP, ali njihovi kadrovski predpisi izrecno določajo pristojnost Sodišča Evropske unije za spore med tem organom, uradom ali agencijo z njihovimi uslužbenci.
73 Vendar naj Sodišče Evropske unije v zvezi s SATCEN ne bi bilo niti na podlagi njegovega ustanovitvenega akta niti njegovih kadrovskih predpisov pristojno za nadzor nad zakonitostjo aktov, sprejetih proti njegovim uslužbencem.
74 Tožeča stranka v repliki meni, da trditve SATCEN omaje sodba z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija (C‑455/14 P, EU:C:2016:569).
75 Po navedbah tožeče stranke je Sodišče v tej sodbi razsodilo, da nepristojnosti Splošnega sodišča na podlagi člena 24 PEU in člena 275 PDEU ni mogoče razširiti na sklepe, sprejete na področju delovnih sporov. Zato naj akti v zvezi z upravljanjem kadrov, čeprav so bili sprejeti v okviru SZVP, ne bi bili zunaj pristojnosti sodišč Unije.
76 Tožeča stranka ob sklicevanju na točko 55 sodbe z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija (C‑455/14 P, EU:C:2016:569), navaja, da bi nepristojnost sodišč Unije v obravnavanem primeru v nasprotju z načelom enakega obravnavanja povzročila različno obravnavanje uslužbencev SATCEN in uslužbencev drugih organov, ki spadajo na področje SZVP, kot sta Evropska obrambna agencija in Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD). Tako navaja, da imajo uslužbenci, povezani s temi organi, možnost vložiti pravno sredstvo na Sodišču.
77 SATCEN nasprotno navaja, da iz sodbe z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija (C‑455/14 P, EU:C:2016:569) izhaja, da je v primeru neobstoja izrecne pristojnosti sodišč Unije, kot je navedena v točki 72 zgoraj, Sodišče Evropske unije edino pristojno, da v okviru SZVP nadzira zakonitost aktov v zvezi z upravljanjem kadrov, ki se nanašajo na uslužbence, ki so jih napotile države članice, da bi se preprečila neenakost glede na strokovnjake, ki so jih napotile institucije Unije, v zvezi s katerimi naj bi Sodišče Evropske unije ostalo pristojno na podlagi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi).
78 Zato naj rešitve iz sodbe z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija (C‑455/14 P, EU:C:2016:569), ne bi bilo mogoče prenesti na položaj tožeče stranke, ki je pogodbena uslužbenka SATCEN, in ne nacionalni strokovnjak, ki ga je napotila država članica ali institucija Unije.
79 SATCEN dodaja, da Sodišče Evropske unije nikakor ni pristojno niti v primeru nacionalnega strokovnjaka, napotenega v SATCEN, ker naj taka pristojnost ne bi bila določena v sklepu njenega upravnega odbora v zvezi z napotenimi nacionalnimi strokovnjaki z dne 18. julija 2007.
80 Uvodoma je treba spomniti, da sodišča Unije na podlagi člena 24(1), drugi pododstavek, zadnji stavek, PEU in člena 275, prvi odstavek, PDEU načeloma niso pristojna v zvezi z določbami, ki zadevajo SZVP, in akti, sprejetimi na podlagi teh določb (glej sodbo z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija, C‑455/14 P, EU:C:2016:569, točka 39 in navedena sodna praksa).
81 V zvezi s tem je SZVP v členu 24(1), prvi pododstavek, PEU opredeljena tako, da zajema vsa področja zunanje politike in vsa vprašanja, ki so povezana z varnostjo Unije, vključno s postopnim oblikovanjem skupne obrambne politike, ki lahko vodi do skupne obrambe.
82 V obravnavanem primeru sta izpodbijane sklepe sprejela direktor in komisija za pritožbe pri SATCEN, pri čemer ta organ ureja Sklep 2014/401, sprejet med drugim na podlagi člena 28 PEU, ki se nanaša na operativne ukrepe Unije in ki spada v poglavje 2, naslov V, Pogodbe o Evropski uniji v zvezi s SZVP. V zvezi s tem, kot izhaja iz druge uvodne izjave in člena 2 tega sklepa, je naloga SATCEN zlasti državam članicam in institucijam Unije zagotavljati proizvode in storitve, ki so rezultat uporabe ustreznih vesoljskih zmogljivosti in dodatnih podatkov, vključno s satelitskimi posnetki in posnetki iz zraka, ter s tem povezanih storitev, da bi podprl sprejemanje odločitev in ukrepanje Unije na področju SZVP.
83 Vendar okoliščina, da izpodbijani sklepi spadajo v okvir delovanja organa, ki deluje na področju SZVP, sama po sebi ne more pomeniti, da so sodišča Unije nepristojna za odločanje o obravnavanem sporu (glej v tem smislu sodbo z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija, C‑455/14 P, EU:C:2016:569, točka 43 in navedena sodna praksa).
84 Člen 24(1), drugi pododstavek, zadnji stavek, PEU in člen 275, prvi odstavek, PDEU namreč pomenita odstopanje od pravila splošne pristojnosti, ki je s členom 19 PEU podeljena Sodišču Evropske unije za zagotovitev upoštevanja prava pri razlagi in uporabi Pogodb, in ju je zato treba razlagati ozko (glej sodbo z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija, C‑455/14 P, EU:C:2016:569, točka 40 in navedena sodna praksa).
85 Poleg tega, čeprav člen 47 Listine ne more ustvariti pristojnosti Sodišča Evropske unije, če jo Pogodbe izključujejo, načelo učinkovitega sodnega varstva pomeni, da je treba izključitev pristojnosti sodišč Unije na področju SZVP razlagati ozko (sodba z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 74).
86 V zvezi s tem izhaja tako iz člena 2 PEU, ki spada pod skupne določbe Pogodbe EU, kot iz člena 21 PEU v zvezi z zunanjim delovanjem Unije, na katero napotuje člen 23 PEU, ki se nanaša na SZVP, da Unija temelji zlasti na vrednotah enakosti in pravne države. Obstoj učinkovitega sodnega nadzora, namenjenega zagotovitvi spoštovanja določb prava Unije, pa je neločljivo povezan z obstojem pravne države (glej sodbo z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija, C‑455/14 P, EU:C:2016:569, točka 41 in navedena sodna praksa).
87 V obravnavanem primeru je bila tožeča stranka v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi zaposlena za opravljanje nalog vodje upravnega oddelka SATCEN.
88 Z obravnavano tožbo namerava zlasti doseči razglasitev ničnosti sklepov o začasni odstranitvi, uvedbi disciplinskega postopka in razrešitvi, s katerimi jo je direktor SATCEN razrešil njenih nalog, proti njej uvedel disciplinski postopek in odpovedal njeno pogodbo iz disciplinskih razlogov. Tožeča stranka dalje predlaga razglasitev ničnosti sklepa komisije za pritožbe, s katero so bili v bistvu potrjeni zgoraj navedeni sklepi. Tožeča stranka poleg tega predlaga Splošnemu sodišču, naj razglasi ničnost sklepa, s katerim naj bi direktor SATCEN implicitno zavrnil njeno prošnjo za pomoč, vloženo zaradi domnevnega psihičnega nadlegovanja. Tožeča stranka nazadnje zahteva odškodnino za materialno in nematerialno škodo, ki naj bi ju utrpela zaradi sprejetja izpodbijanih sklepov.
89 Sklepa o začasni odstranitvi in uvedbi disciplinskega postopka sta bila sprejeta po upravni preiskavi, uvedeni po očitkih dvanajstih uslužbencev SATCEN, ki so se pritoževali nad strupenim vzdušjem v upravnem in finančnem oddelku, ki ga je treba po navedbah oseb, ki so se pritožile, pripisati tožeči stranki in temu, da je ta dnevno netila spore s svojimi sodelavci, ker naj bi jih nenehno kritizirala, tako da naj bi bili nekateri celo žrtve njenega psihičnega nadlegovanja. V okviru preiskave in nato postopka pred disciplinsko komisijo je več uslužbencev, zaposlenih v upravnem oddelku in finančnem oddelku SATCEN, predstavilo odgovore iz vprašalnikov in pričevanja, s katerimi so želeli podpreti svoje očitke. Podobno so osebe, ki so hierarhično nadrejene tožeči stranki, v ocenjevalnih poročilih v zvezi z njo za leta od 2010 do 2012 kritizirale njene vodstvene sposobnosti in upravljanje človeških odnosov na delovnem mestu, ki naj bi bili redno vir sporov.
90 Kar zadeva sklep o razrešitvi tožeče stranke, je bil – kot izhaja iz mnenja disciplinske komisije, na katerega napotuje ta sklep – obrazložen z očitkom tožeči stranki, da se je redno neustrezno obnašala: med drugim naj bi kričala ter dajala ponižujoče in žaljive komentarje ter zastrašujoče pripombe drugim uslužbencem upravnega oddelka in finančnega oddelka SATCEN.
91 Iz navedenega sledi, da so sklepi o začasni odstranitvi, uvedbi disciplinskega postopka in razrešitvi goli akti v zvezi z upravljanjem kadrov, katerih cilj glede na njihove razloge in cilje ter okoliščine njihovega sprejetja ni bil prispevati k vodenju, opredelitvi ali izvajanju SZVP v smislu člena 24(2) PEU niti, natančneje, odgovoriti na naloge SATCEN, ki spadajo na področje SZVP in so navedene v točkah 7 in 82 zgoraj. Enako ugotovitev je treba uporabiti za sklep komisije za pritožbe, ki je sprejela pravno zavezujoč sklep, s katerim so bili v bistvu potrjeni trije zgoraj navedeni sklepi, v skladu s pooblastili, podeljenimi s Kadrovskimi predpisi SATCEN (glej točki 13 in 14 zgoraj).
92 Enako velja za implicitno odločitev o zavrnitvi prošnje za pomoč. Ta prošnja za pomoč je spadala v okvir disciplinskega postopka, uvedenega proti tožeči stranki, ker je ta v njej v bistvu trdila, da so obtožbe zaradi njenega ravnanja izhajale iz položaja psihičnega nadlegovanja, katerega žrtev naj bi bila ona sama in v zvezi s katerim je prosila za pomoč SATCEN.
93 Poleg tega je treba po eni strani ugotoviti, da Kadrovski predpisi SATCEN v poglavju VII in Prilogi IX določajo podobno disciplinsko ureditev, kot je določena v naslovu VI in Prilogi IX h Kadrovskim predpisom, saj gre tako za upravno preiskavo in postopek pred disciplinsko komisijo kot tudi za kategorije ukrepov in elementov, ki jih je treba upoštevati za določitev ustreznega disciplinskega ukrepa. Podobno je v oddelku 6 Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN s precej podobno ubeseditvijo kot v oddelku 6 Priloge IX h Kadrovskim predpisom navedena možnost začasne odstranitve uslužbenca, ki je bil obtožen hude napake.
94 Po drugi člani člen 28, od (1) do (3), Kadrovskih predpisov SATCEN določa postopek z upravno pritožbo pred direktorjem SATCEN, v zvezi s katerim je treba priznati, da je njegov cilj primerljiv s predhodnim postopkom, uvedenim s členom 90 Kadrovskih predpisov, to je zadevnim strankam omogočiti sporazumno rešitev spora.
95 Treba je torej šteti, da je obravnavani spor soroden sporom med institucijo, organom, uradom ali agencijo Unije, ki ne spadajo na področje SZVP, ter enim od njihovih uradnikov ali uslužbencev, ki se lahko predložijo sodiščem Unije na podlagi člena 270 PDEU, v skladu s katerim je Sodišče Evropske unije pristojno za odločanje o vseh sporih med Unijo in njenimi uslužbenci (glej po analogiji sodbo z dne 6. marca 2001, Dunnett in drugi/EIB, T‑192/99, EU:T:2001:72, točka 54).
96 Ni pa mogoče šteti, da se odstopanje od pristojnosti Sodišča Evropske unije, določeno v členu 24(1), drugi pododstavek, zadnji stavek, PEU in členu 275, prvi odstavek, PDEU, ki ga je treba razlagati ozko, razširi tako, da izključuje pristojnost sodišča Unije za nadzor nad zakonitostjo aktov, kakršni so obravnavani v obravnavanem postopku in ki jih je sprejel organ Unije, čeprav je sodišče Unije pristojno za nadzor nad akti, ki so po vsebini, ciljih, postopku in okoliščinah sprejemanja enaki, kadar ti akti zadevajo institucijo, organ, urad ali agencijo Unije, katerih naloge ne spadajo na področje SZVP (glej po analogiji sodbo z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija, C‑455/14 P, EU:C:2016:569, točka 55).
97 Z vsako drugo razlago bi bil uslužbenec organa Unije, ki deluje v okviru SZVP, izključen iz sistema sodnega varstva, zagotovljenega uslužbencem Unije, saj bi bilo kršeno načelo enakega obravnavanja (glej po analogiji sodbo z dne 18. oktobra 2001, X/ECB, T‑333/99, EU:T:2001:25, točke od 38 do 40).
98 Razlaga, sprejeta v točki 96 zgoraj, je potrjena po eni strani z možnostjo SATCEN, določeno v členu 8(3) Sklepa 2014/401, da sprejme uradnike, ki so jih napotile institucije Unije in ki – kot je SATCEN priznal na obravnavi – lahko med napotitvijo vložijo pravno sredstvo pri sodiščih Unije na podlagi člena 270 PDEU. To razlago po drugi strani potrjuje tudi pristojnost, ki je podeljena sodiščem Unije, da na podlagi člena 11(3)(a) in (6) Sklepa Sveta (SZVP) 2015/1835 z dne 12. oktobra 2015 o določitvi statuta, sedeža in načina delovanja Evropske obrambne agencije (UL 2015, L 266, str. 55) odloča o pravnih sredstvih, ki so jih vložili pogodbeni uslužbenci te agencije, in da na podlagi člena 6(2), zadnji odstavek, Sklepa Sveta 2010/427/EU z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju [ESZD] ·(UL 2010, L 201, str. 30) odloča o pravnih sredstvih, ki so jih vložili pogodbeni uslužbenci ESZD (glej po analogiji sodbo z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija, C‑455/14 P, EU:C:2016:569, točka 56).
99 V teh okoliščinah je Splošno sodišče pristojno za odločanje o tem sporu. Ta pristojnost v zvezi z nadzorom nad zakonitostjo izpodbijanih sklepov izhaja iz člena 263 PDEU, v zvezi s spori na področju uveljavljanja nepogodbene odgovornosti pa iz člena 268 PDEU v povezavi s členom 340, drugi odstavek, PDEU, ob upoštevanju člena 19(1) PEU in člena 47 (glej po analogiji sodbo z dne 19. julija 2016, H/Svet in Komisija, C‑455/14 P, EU:C:2016:569, točka 58).
100 Ta sklep ni ovržen s preostalimi trditvami SATCEN.
101 Na prvem mestu je treba zavrniti trditev SATCEN, ki izhaja iz določb Kadrovskih predpisov SATCEN, v skladu s katerimi je komisija za pritožbe pristojna za odločanje o sporih med SATCEN in njegovimi uslužbenci, pri čemer zoper njene sklepe ni možna pritožba.
102 Seveda, kot je poudaril Svet med obravnavo, je mogoče mehanizem komisije za pritožbe kot organa za reševanje sporov med SATCEN in njegovim osebjem pojasniti s specifičnostjo SATCEN, ki je bil prvotno povezan z ZEU, mednarodno medvladno organizacijo, pozneje, od 1. januarja 2002, pa z Unijo, kakor je bila ustanovljena pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe (glej točke od 1 do 3 zgoraj). V teh okoliščinah položaja osebja SATCEN ni mogoče enačiti s položajem uslužbencev Evropske skupnosti, ki lahko v skladu s členom 236 ES (postal člen 270 PDEU) edini vložijo pravno sredstvo na Splošnem sodišču, kar je bil lahko razlog, da je bil znotraj SATCEN ustanovljen organ, kot je komisija za pritožbe, ki je pristojna za reševanje delovnih sporov. Vendar se tako različno obravnavanje ne zdi več upravičeno po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, 1. decembra 2009, iz katere izhaja, da Unija nadomesti in nasledi Skupnost (člen 1 PEU) in se lahko zato za vse uslužbence Unije, ne glede na to, ali so bili zaposleni v nekdanji Skupnosti ali v Uniji, kot je bila ustanovljena pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, šteje, da so v podobnem položaju. Spore med SATCEN in njegovimi uslužbenci je torej mogoče odslej enačiti s spori med vsemi uslužbenci Unije in njihovimi delodajalci (glej točke od 91 do 99 zgoraj).
103 V zvezi s tem in v nasprotju s tem, kar je navedel Svet na obravnavi, je koristno spomniti, da se je Svet ob sprejetju Sklepa 2011/411/SZVP z dne 12. julija 2011 o določitvi statuta, sedeža in načina delovanja Evropske obrambne agencije ter o razveljavitvi Skupnega ukrepa 2004/551/SZVP (UL 2011, L 183, str. 16) odločil, da „komisija za pritožbe“ ne bo več pristojna za odločanje o sporih med Evropsko obrambno agencijo in njenimi pogodbenimi uslužbenci, kot je to bilo nekoč na podlagi naslova VII Sklepa Sveta z dne 24. septembra 2004 o Kadrovskih predpisih Evropske obrambne agencije (2004/676/ES) (UL 2004, L 310, str. 9). S Sklepom 2011/411, v katerega četrti uvodni izjavi je bilo navedeno, da je bil njegov namen, „da bi se upoštevale spremembe Pogodbe o Evropski uniji (PEU) uvedene z Lizbonsko pogodbo“, je bilo v njegovem členu 11(4) določeno, da je za take spore pristojno Sodišče Evropske unije.
104 Na drugem mestu ni mogoče sprejeti trditve SATCEN, da člen 263, peti odstavek, PDEU dopušča možnost, da Svet komisiji za pritožbe podeli izključno pristojnost in s tem izključi pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o sporih med SATCEN in njegovimi uslužbenci.
105 V zvezi s tem je primerno spomniti, da Sodišče Unije v skladu s členom 19 PEU zagotavlja upoštevanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb. Poleg tega je Splošno sodišče v skladu s členom 256(1), prvi stavek, PDEU pristojno, da na prvi stopnji odloča o pravnih sredstvih, navedenih v členih 263, 265, 268, 270 in 272 PDEU, razen o tistih, za katera je pristojnost podeljena posebnemu sodišču, ustanovljenemu na podlagi člena 257 iste pogodbe, in o tistih, v zvezi s katerimi Statut Sodišča Evropske unije pristojnost podeljuje izključno Sodišču. V obravnavanem primeru sta člena 263 in 268 PDEU pravna podlaga za pristojnost Splošnega sodišča za odločanje v obravnavanem primeru (glej točko 99 zgoraj).
106 Člen 263, peti odstavek, PDEU sicer določa, da se v aktih o ustanovitvi organov, uradov in agencij Unije lahko določijo posebni pogoji in podrobnosti glede tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte teh organov, uradov ali agencij, ki imajo zanje pravni učinek.
107 Vendar v nasprotju s trditvami SATCEN te določbe ni mogoče razlagati tako, da Svetu v sklepu o kadrovskih predpisih SATCEN daje pravico, da prepreči vsak sodni nadzor sodišč Unije nad akti, ki jih je sprejel direktor SATCEN in ki naj bi imeli pravne učinke na njegovo interno delovanje, tako da komisiji za pritožbe podeli izključno pristojnost „brez možnosti pritožbe“ za spore med SATCEN in njegovim osebjem, kot je navedeno v členu 28(6) Poslovnika SATCEN. Če bi se dopustila taka razlaga, bi to posegalo v pristojnost sodišča Unije, da zagotovi „spoštovanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb“, kot je to zahtevano s členom 19(1), prvi odstavek, drugi stavek, PEU. Kot je priznal Svet na obravnavi, je treba „posebne pogoje in podrobnosti“ v smislu člena 263, peti odstavek, PDEU razlagati tako, da se nanašajo na dejstvo, da navedeni organ, urad ali agencija določi popolnoma interne pogoje in podrobnosti, ki so predhodni pogoji za tožbo in ki zlasti urejajo delovanje mehanizma samonadzora ali potek postopka sporazumne rešitve, da se pripravi ali prepreči spor pred sodišči Unije (glej v tem smislu sklep z dne 12. septembra 2013, European Dynamics Luxembourg in drugi/UUNT, T‑556/11, EU:T:2013:514, točki 59 in 60).
108 Vendar iz člena 28(6) Kadrovskih predpisov SATCEN izhaja, da komisija za pritožbe izvaja obvezen in izključen nadzor nad zakonitostjo sklepov direktorja SATCEN ter da lahko odloča tudi o odškodninskih zahtevkih, ki so jih vložili uslužbenci SATCEN.
109 Iz navedenega izhaja, da je člen 28(6) Kadrovskih predpisov SATCEN nezdružljiv s Pogodbama, zlasti s členom 19 PEU in členom 256 PDEU, ker določa, da ima komisija za pritožbe obvezno in izključno pristojnost za odločanje o sporih med SATCEN in njegovimi uslužbenci, čeprav je Splošno sodišče pristojno za odločanje o tovrstnem pravnem sredstvu na prvi stopnji.
110 V teh okoliščinah je trditev SATCEN, da komisija za pritožbe izpolnjuje merila neodvisnega in nepristranskega sodišča, ki jih je oblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice, brezpredmetna. Ker je namreč Splošno sodišče pristojno za nadzor nad zakonitostjo odločitev, kot je sklep direktorja SATCEN, in za odločanje o odškodninskem zahtevku tožeče stranke, ni mogoče dopustiti, da bi tak organ, tudi če je neodvisen in nepristranski, lahko izvajal take naloge namesto sodišča Unije.
111 Na tretjem mestu je treba zavrniti trditev SATCEN, da so v bistvu predstavniki vlad držav članic Evropske unije, ki so se sestali v Svetu, zaradi svojega Sklepa z dne 15. oktobra 2001 o privilegijih in imunitetah SATCEN nameravali brez pridržkov izključiti pristojnost Sodišča.
112 Ta sklep se namreč nanaša samo na privilegije in imunitete, ki so jih države članice v okviru svojih nacionalnih pravnih ureditev podelile SATCEN in članom njegovega osebja, in zato nima nobene povezave s pristojnostjo sodišč Unije. Zato dejstvo, da ta sklep Sodišču Evropske unije ne daje pristojnosti za spore med SATCEN in njegovimi uslužbenci v nasprotju s členom 11(a) Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Unije, kar zadeva spore med Unijo in njenimi uslužbenci, še ne pomeni, da Splošno sodišče ne more odločati o sporih med SATCEN in njegovimi uslužbenci.
113 Na četrtem mestu je treba trditev SATCEN, ki temelji na sodbi z dne 12. novembra 2015, Elitaliana/Eulex Kosovo (C‑439/13 P, EU:C:2015:753), in ki izhaja iz tega, da izpodbijani sklepi ne bremenijo proračuna Unije, prav tako zavrniti. Sodišče je v zadnjenavedeni zadevi potrdilo svojo pristojnost v posebnem položaju, v katerem so bili ukrepi sprejeti na področju javnih naročil v okviru SZVP in povzročili stroške, ki so bremenili proračun Unije. Vendar okoliščina, da v obravnavanem primeru ne gre za tak položaj, še ne pomeni, da je treba v obravnavanem primeru izključiti pristojnost Splošnega sodišča, saj ta pristojnost izhaja iz ugotovitev, navedenih v točkah od 88 do 99 zgoraj.
114 Splošno sodišče je torej pristojno za odločanje o vseh predlogih, ki jih je predstavila tožeča stranka.
B. Dopustnost
115 Najprej je treba ugotoviti, da je treba za predloge tožeče stranke za razglasitev ničnosti sklepov, s katerimi je direktor SATCEN zavrnil pritožbe zoper sklepe o zavrnitvi prošnje za pomoč, o uvedbi disciplinskega postopka, o začasni odstranitvi in o razrešitvi, šteti, da so usmerjeni proti tem štirim sklepom. V skladu z ustaljeno sodno prakso o predhodnem postopku, določenem v členu 90 Kadrovskih predpisov, ki ima isti cilj kot člen 28, od (1) do (3), Kadrovskih predpisov SATCEN (glej točko 94 zgoraj), sta pritožba uslužbenca in njena zavrnitev s strani pristojnega organa del zapletenega postopka, tako da tudi če je pravno sredstvo formalno vloženo zoper zavrnitev pritožbe uslužbenca, je njegova posledica ta, da Splošno sodišče odloča o aktu, ki posega v položaj in zoper katerega je bila vložena pritožba (glej po analogiji sodbo z dne 20. septembra 2000, De Palma in drugi/Komisija, T‑203/99, EU:T:2000:213, točka 21 in navedena sodna praksa).
116 Dalje se SATCEN v odgovoru na tožbo v bistvu sklicuje na nedopustnost vseh predlogov za razglasitev ničnosti in odškodnino, pri čemer navaja dva ugovora, ki se nanašata na zaposlitveno razmerje med tožečo stranko in SATCEN oziroma na pogodbeno naravo spora.
117 Nazadnje se SATCEN podredno sklicuje na nedopustnost, prvič, predlogov zoper sklep o zavrnitvi prošnje za pomoč, drugič, predlogov proti sklepu o uvedbi disciplinskega postopka in, tretjič, predlogov zoper trditve, usmerjene zoper postopek pred disciplinsko komisijo.
1. Ugovor nedopustnosti zaradi zaposlitvenega razmerja med tožečo stranko in SATCEN
118 SATCEN navaja, da je zaposlitveno razmerje med tožečo stranko in SATCEN v nasprotju po eni strani s tem, da se tožeča stranka opredeli kot tretja oseba v smislu člena 263 PDEU, in po drugi strani z nepogodbeno odgovornostjo Unije.
119 Po navedbah SATCEN je treba razlikovati med pravnimi sredstvi, ki jih imajo na podlagi členov 263, 268 in 340 PDEU pravico vložiti vse fizične ali pravne osebe, in pristojnostjo Splošnega sodišča za spore med Unijo in njenimi uslužbenci, določeno v členu 270 PDEU in členu 91 Kadrovskih predpisov. To razlikovanje naj bi bilo upravičeno zaradi zaposlitvenega razmerja med Unijo in njenimi uslužbenci ter bi ga bilo treba po analogiji uporabiti za položaj tožeče stranke. Ta naj zato ne bi mogla vložiti pravnega sredstva na Sodišču na podlagi členov 263, 268 in 340 PDEU, in to tudi če nima več pravice do vložitve pravnega sredstva iz člena 270 PDEU, saj naj se Kadrovski predpisi ne bi uporabljali za uslužbence SATCEN.
120 Vendar je treba takoj ugotoviti, da trditve SATCEN temeljijo na napačni predpostavki, saj sta – kot je bilo navedeno v točki 99 zgoraj – pravna podlaga za pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o obravnavanem sporu člena 263 in 268 PDEU.
121 Kot poudarja SATCEN, ima sicer obravnavani spor zaradi zaposlitvenega razmerja med tožečo stranko in tem organom posebno naravo. Načeloma naj bi to razmerje pomenilo, da spor med uslužbencem organa Unije in njegovim delodajalcem ne spada na področje uporabe členov 263, 268 in 340 PDEU, temveč člena 270 PDEU.
122 Nič manj ne drži, da – kot sta poudarili stranki – se člen 270 PDEU ne uporablja za položaj tožeče stranke. V skladu s to določbo je namreč Sodišče Evropske unije pristojno za vse spore med Unijo in njenimi uslužbenci ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Kadrovskimi predpisi in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU). V zvezi s tem iz povezanega branja člena 1 in člena 1a(2) Kadrovskih predpisov ter člena 3a(1)(b) PZDU izhaja, da se ti predpisi uporabljajo za pogodbene uslužbence organov, uradov ali agencij Unije le, če to določa ustanovni akt tega organa, urada ali agencije. Kar pa zadeva pogodbene uslužbence SATCEN, niti Sklep 2014/401 niti Kadrovski predpisi SATCEN ne določajo možnosti uporabe Kadrovskih predpisov in PZDU.
123 Iz tega sledi, da v nasprotju s trditvami SATCEN, ničnostna tožba tožeče stranke spada na področje uporabe člena 263 PDEU, njen predlog za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije pa na področje uporabe člena 268 PDEU.
2. Ugovor nedopustnosti zaradi pogodbene narave obravnavanega spora
124 SATCEN navaja, da je obravnavana tožba nedopustna, ker naj bi bila le pogodbene narave, saj naj bi izpodbijani sklepi izhajali iz pogodb o zaposlitvi tožeče stranke.
125 V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s členom 263 PDEU sodišča Unije nadzirajo le zakonitost aktov, ki so jih sprejele institucije in ki naj bi imeli zavezujoče pravne učinke za tretje osebe, tako da bistveno spremenijo njihov pravni položaj, in da se ta pristojnost nanaša le na akte iz člena 288 PDEU, ki jih morajo institucije sprejeti pod pogoji iz Pogodbe pri izvajanju prerogativ javne oblasti. Nasprotno pa akti institucij, ki spadajo v popolnoma pogodbeni okvir, od katerega jih ni mogoče ločiti, zaradi svoje narave ne spadajo med akte iz člena 288 PDEU, za katere je mogoče na podlagi člena 263 PDEU predlagati razglasitev ničnosti (glej sodbo z dne 10. aprila 2013, GRP Security/Računsko sodišče, T‑87/11, neobjavljena, EU:T:2013:161, točka 29 in navedena sodna praksa).
126 V skladu s členom 8(1) Sklepa 2014/401 osebje SATCEN med drugim sestavljajo pogodbeni uslužbenci. Tožeča stranka je bila tako zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je rezultat usklajene volje pogodbenih strank. Zaposlitveno razmerje med tožečo stranko in SATCEN je torej pogodbene narave.
127 Vendar je bila pogodba tožeče stranke o zaposlitvi sklenjena z organom Unije, ki opravlja naloge v splošnem interesu in za katerega je Svet na podlagi člena 8(5) Sklepa 2014/401 pooblaščen, da sprejme „kadrovske predpise“. Svet je na podlagi enake določbe v okviru Skupnega ukrepa 2001/555 s Sklepom 2009/747 sprejel Kadrovske predpise SATCEN (glej točko 11 zgoraj). Kadrovski predpisi SATCEN se v skladu s svojim členom 1(1) uporabljajo za vse uslužbence, zaposlene pri SATCEN na podlagi pogodbe.
128 Zato čeprav je zaposlitveno razmerje med SATCEN in njegovimi uslužbenci pogodbene narave, so ti še vedno v pravnem položaju, ki ga določajo Kadrovski predpisi SATCEN.
129 Tako se splošne določbe Kadrovskih predpisov SATCEN, ki jih je soglasno sprejel Svet, ki ni bil pogodbena stranka v okviru pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožečo stranko, obvezno uporabljajo zanjo in za vse druge pogodbene uslužbence SATCEN ter so vključene v njihove pogodbe o zaposlitvi (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 14. oktobra 2004, Pflugradt/ECB, C‑409/02 P, EU:C:2004:625, točki 34 in 35). V zvezi s tem je pomembno poudariti, da je bilo v obravnavanem primeru v točki 14 ponudbe za zaposlitev, ki je bila predlagana tožeči stranki in ki jo je ta tudi podpisala, pojasnjeno, da „[so] to ponudbo za zaposlitev, pa tudi pogoje zaposlitve ureja[li] [Kadrovski predpisi SATCEN] […] in vse njihove nadaljnje spremembe, ki so [bile] sestavni del te ponudbe“.
130 Toda obravnavani spor izhaja iz domnevnega neizpolnjevanja poklicnih obveznosti tožeče stranke, kot so določene v Kadrovskih predpisih SATCEN. Poleg tega je direktor SATCEN svoja disciplinska pooblastila v zvezi s tožečo stranko izvajal prav na podlagi Kadrovskih predpisov SATCEN. V skladu s členom 7(6), drugi pododstavek, točka (e), Sklepa 2014/401 je navedeni direktor po eni strani odgovoren za zaposlovanje vsega drugega osebja SATCEN in po drugi strani za vse zadeve v zvezi z osebjem.
131 Iz navedenega izhaja, da je direktor SATCEN s sprejetjem sklepa o zavrnitvi prošnje za pomoč, sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, sklepa o začasni odstranitvi in sklepa o razrešitvi samo uporabil Kadrovske predpise SATCEN, ki presegajo pogodbeno razmerje tožeče stranke s SATCEN. Obravnavani spor pa se nanaša na samo zakonitost sklepov direktorja SATCEN in na sklep komisije za pritožbe, ki je v bistvu zavrnila pritožbo, ki jo je vložila tožeča stranka zoper sklep o uvedbi disciplinskega postopka, sklep o začasni odstranitvi in sklep o razrešitvi.
132 Ugovor nedopustnosti, ki izhaja iz pogodbene narave obravnavanega spora, je torej treba zavrniti.
3. Ugovor nedopustnosti, ki ga navaja SATCEN zoper predlog za razglasitev ničnosti sklepa o zavrnitvi prošnje za pomoč
133 SATCEN meni, da so predlogi za razglasitev ničnosti sklepa o zavrnitvi prošnje za pomoč nedopustni, saj naj tožeča stranka ne bi spoštovala predhodnega upravnega postopka, določenega s Kadrovskimi predpisi SATCEN.
134 Člen 28, od (1) do (3), Kadrovskih predpisov SATCEN določa, da če direktor SATCEN v dveh mesecih ne odgovori na zahtevo za sprejetje odločitve na področju, za katero se uporabljajo ti kadrovski predpisi, se šteje, da gre za molk organa, ki pomeni zavrnitev zahteve, zoper katero se lahko vloži pritožba.
135 Če torej direktor SATCEN v dvomesečnem roku iz člena 28(1) teh kadrovskih predpisov ne poda nobenega odgovora na prošnjo za pomoč v smislu člena 2(6) teh predpisov, se lahko šteje, da je nastopila odločba o zavrnitvi te prošnje za pomoč zaradi molka tega organa. V tem primeru je treba domnevati, da direktor SATCEN ni menil, da elementi, predloženi v utemeljitev prošnje za pomoč, pomenijo zadosten prima facie dokaz o resničnosti zatrjevanih dejstev, da bi bila podana dolžnost pomoči, zato lahko posledično uvede upravno preiskavo, kadar so zatrjevana dejstva opredeljena kot psihično nadlegovanje (glej po analogiji sodbi z dne 25. oktobra 2007, Lo Giudice/Komisija, T‑154/05, EU:T:2007:322, točka 41, in z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑570/16, EU:T:2017:283, točke od 53 do 57).
136 V obravnavanem primeru je tožeča stranka 20. marca 2013 direktorju SATCEN predložila prošnjo za pomoč. Direktor SATCEN je 22. marca 2013 svojega namestnika prosil, naj poleg izvedbe upravne preiskave, ki se je nanašala na tožečo stranko, preveri informacije, vsebovane v tej prošnji. Toda direktor SATCEN ni menil, da je bil pri tem preverjanju informacij najden prima facie dokaz v zvezi z resničnostjo zatrjevanih dejstev, ki bi upravičevala uvedbo upravne preiskave, kot potrjujeta dopis, ki mu ga je poslal njegov namestnik 26. avgusta 2013, in zavrnitev prošnje tožeče stranke, izrečena 7. oktobra 2013.
137 Zato je treba šteti, da je bila prošnja tožeče stranke za pomoč, vročena 21. marca 2013, implicitno zavrnjena v dvomesečnem roku od tega datuma v skladu s členom 28(1) Kadrovskih predpisov SATCEN, to je 21. maja 2013, in ne 5. julija 2013, kot zatrjuje tožeča stranka. Kot upravičeno navaja SATCEN, bi bilo treba zoper to implicitno odločitev o zavrnitvi v skladu s členom 28(2) Kadrovskih predpisov SATCEN vložiti pritožbo v treh mesecih od datuma izteka roka za odgovor, to je najpozneje 21. avgusta 2013. Vendar iz listin spisa ne izhaja, da bi tožeča stranka vložila tako pritožbo v zgoraj navedenih rokih.
138 Iz navedenega izhaja, da je treba predloge tožeče stranke v delu, v katerem se nanašajo na razglasitev ničnosti odločitve o zavrnitvi prošnje za pomoč, zavreči kot nedopustne.
4. Ugovor nedopustnosti, ki ga navaja SATCEN zoper predloge za razglasitev ničnosti sklepa o uvedbi disciplinskega postopka
139 SATCEN meni, da pritožbe zoper sklep o uvedbi disciplinskega postopka kot take ni mogoče preučiti, saj je lahko izpodbojen sklep le tisti, ki je bil sprejet po koncu disciplinskega postopka. Zato je treba predloge tožeče stranke v delu, v katerem se nanašajo na razglasitev ničnosti sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, zavreči kot nedopustne.
140 Tožeča stranka te trditve zavrača in podredno predlaga, da se zakonitost sklepa o uvedbi disciplinskega postopka preuči z namenom preučitve zakonitosti sklepa o razrešitvi.
141 V zvezi s tem je treba poudariti, da kadar je bila uslužbencu organa Unije izrečena kazen, je sklep, da se proti njemu uvede disciplinski postopek, samo pripravljalni akt, ki ne vpliva na končno stališče uprave in se zato ne more obravnavati kot bremenilni akt v smislu člena 263 PDEU (glej po analogiji sodbo z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija, T‑48/05, EU:T:2008:257, točka 340 in navedena sodna praksa).
142 Predlogi v zvezi s sklepom o uvedbi disciplinskega postopka so zato kot taki nedopustni, saj je edini bremenilni akt dokončni disciplinski sklep, to je sklep o razrešitvi.
143 Vendar nedopustnost predloga za razglasitev ničnosti zoper nebremenilni akt ne prepoveduje, da se v utemeljitev predlogov zoper izpodbojni sklep sklicuje na morebitno nezakonitost tega akta (glej po analogiji sodbi z dne 13. marca 2003, Pessoa in Costa/Komisija, T‑166/02, EU:T:2003:73, točka 37 in navedena sodna praksa). Čeprav so predlogi za razglasitev ničnosti sklepa o uvedbi disciplinskega postopka nedopustni, je torej treba na tožbene razloge v utemeljitev teh predlogov obravnavati tako, da so usmerjeni proti sklepu o razrešitvi, sprejetem po tem postopku.
5. Ugovor nedopustnosti, ki ga navaja SATCEN zoper trditve, ki se nanašajo na postopek pred disciplinsko komisijo
144 Tožeča stranka v utemeljitev prvega in drugega tožbenega razloga za razglasitev ničnosti sklepa o razrešitvi izpodbija pogoje, pod katerimi je bil izveden disciplinski postopek pred disciplinsko komisijo.
145 Po navedbah SATCEN je treba očitke zoper mnenje disciplinske komisije zavreči kot nedopustne, saj naj bi jih bilo treba obravnavati tako, da se nanašajo na samo mnenje disciplinske komisije, ki je bremenilni akt in zoper katerega ni bila vložena predhodna upravna pritožba.
146 Vendar je v zvezi s tem treba poudariti, da sodba z dne 11. julija 1968, Van Eick/Komisija (35/67, EU:C:1968:39), na katero se sklicuje SATCEN, ni upoštevna, ker je Sodišče v tej zadevi poleg razglasitve ničnosti mnenja same disciplinske komisije kot nedopustne zavrglo predloge v delu, v katerem so se nanašali na razglasitev ničnosti „postopka pred disciplinsko komisijo“.
147 Podobno je Sodišče v sodbi z dne 29. januarja 1985, F./Komisija (228/83, EU:C:1985:28, točka 16), ki jo je navedel SATCEN, menilo, da je v nasprotju z načelom kontradiktornosti in pravico do obrambe osebe, proti kateri poteka disciplinski postopek, če se šteje, da ne more ločeno izpodbijati mnenja disciplinske komisije in doseči razglasitve njegove ničnosti z namenom ponovne uvedbe disciplinskega postopka.
148 Iz teh sodb torej nikakor ne izhaja, da se tožeča stranka ne more v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti disciplinskega ukrepa, sprejetega po izdaji mnenja disciplinske komisije, sklicevati na nezakonitost postopka, ki je potekal pred disciplinsko komisijo, saj je bil ta postopek v položaju tožeče stranke potreben predpogoj za izrek izpodbijanega ukrepa razrešitve, kot izhaja iz povezanega branja členov 7, 9 in 10 Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN.
149 Zato so trditve, ki se nanašajo na nezakonitost postopka pred disciplinsko komisijo, dopustne.
150 Glede na navedeno je treba, prvič, ugovore nedopustnosti, ki jih je navedel SATCEN zoper predloge za razglasitev ničnosti in odškodnino v celoti zavrniti. Drugič, obravnavana tožba je nedopustna v delu, v katerem se nanaša na sklep o uvedbi disciplinskega postopka in sklep o zavrnitvi prošnje za pomoč. Tretjič, navedena tožba je dopustna v delu, v katerem se nanaša na sklep o začasni odstranitvi, sklep o razrešitvi in sklep komisije za pritožbe, tako da je treba preučiti zakonitost teh treh sklepov, začenši s sklepom komisije za pritožbe.
C. Vsebinska presoja
1. Predlogi za razglasitev ničnosti
a) Zakonitost sklepa komisije za pritožbe
151 Tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti sklepa komisije za pritožbe iz dveh nizov razlogov. Prvič, komisija za pritožbe naj bi kršila pravico do učinkovitega pravnega sredstva tožeče stranke po eni strani zaradi svoje sestave, ki naj ne bi izpolnjevala meril neodvisnega in nepristranskega sodišča, in po drugi strani, ker naj bi prezrla večino dejanskih in pravnih trditev, ki jih je navedla. Drugič, komisija za pritožbe naj bi pri zavrnitvi pritožbe tožeče stranke v bistvu storila različne napake pri uporabi prava.
152 Poleg tega tožeča stranka na podlagi člena 277 PDEU navaja ugovor nezakonitosti člena 28(6) Kadrovskih predpisov SATCEN, ker naj bi bila komisija za pritožbe v skladu s to določbo edini organ za nadzor nad zakonitostjo sklepov direktorja SATCEN.
153 SATCEN predlaga zavrnitev predlogov za zavrnitev sklepa komisije za pritožbe, ker naj bi ta zagotovila zadostna jamstva za spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva tožeče stranke. Njeni sklepi naj bi torej lahko bili dokončni in zavezujoči, kot naj bi določal člen 28(6) Kadrovskih predpisov SATCEN.
154 Najprej je treba preučiti ugovor nedopustnosti člena 28(6) Kadrovskih predpisov SATCEN, ki ga je navedla tožeča stranka.
155 V skladu z ustaljeno sodno prakso je člen 277 PDEU izraz splošnega načela, ki vsaki stranki zagotavlja pravico, da za dosego razglasitve ničnosti posamične odločbe posredno izpodbija veljavnost predhodnih aktov institucij, ki so pravna podlaga za to posamično odločbo (glej sodbo z dne 19. junija 2015, Italija/Komisija, T‑358/11, EU:T:2015:394, točka 180 in navedena sodna praksa).
156 Ker cilj člena 277 ES ni omogočiti stranki, da izpodbija uporabo katerega koli splošnega akta v korist katerega koli pravnega sredstva, mora biti obseg ugovora nezakonitosti omejen na to, kar je nujno potrebno za rešitev spora. Iz tega izhaja, da mora biti splošni akt, katerega zakonitosti se ugovarja, v zadevi, ki je predmet tožbe, neposredno ali posredno uporaben ter da mora med izpodbijano posamično odločbo in tem splošnim aktom obstajati neposredna pravna vez. V zvezi s tem se na obstoj take povezave med drugim lahko sklepa na podlagi ugotovitve, da akt, ki se izpodbija v postopku v glavni stvari, v veliki meri temelji na določbi, katere zakonitost se izpodbija (glej sodbo z dne 27. oktobra 2016, ECB/Cerafogli, T‑787/14 P, EU:T:2016:633, točka 44 in navedena sodna praksa).
157 Ugotovitev nezakonitosti, ki jo poda sodišče, nima učinka erga omnes in zato povzroči zgolj nezakonitost izpodbijane posamične odločbe, splošni pravni akt pa še naprej obstaja v pravnem redu, ne da bi to vplivalo na zakonitost drugih aktov, ki so bili sprejeti na njegovi podlagi in ki niso bili izpodbijani v roku za vložitev tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 21. februarja 1974, Kortner in drugi/Svet in drugi, od 15/73 do 33/73, 52/73, 53/73, od 57/73 do 109/73, 116/73, 117/73, 123/73, 132/73 in od 135/73 do 137/73, EU:C:1974:16, točki 37 in 38).
158 V obravnavanem primeru člen 28(6) Kadrovskih predpisov SATCEN, na nezakonitost katerega se sklicuje tožeča stranka, med drugim določa, da je komisija za pritožbe pristojna za razglasitev ničnosti ali potrditev sklepov direktorja SATCEN, ki so bili sprejeti na podlagi Kadrovskih predpisov, ter za povračilo za nekaterih vrst škode, ki jih je utrpel uslužbenec po nezakonitem sklepu direktorja SATCEN (glej točko 13 zgoraj). V tej določbi je med drugim navedeno, da so sklepi komisije za pritožbe „zavezujoči za obe strani“ in da zoper njih „pritožba ni možna“.
159 Vendar iz preučitve pristojnosti Splošnega sodišča za odločanje o obravnavanem sporu izhaja, da Svet ni mogel – ne da bi pri tem kršil določbe člena 19 PDEU in člena 256 PDEU – komisiji za pritožbe podeliti obvezne in izključne pristojnosti za nadzor nad zakonitostjo sklepov direktorja SATCEN in za odločanje o odškodninskem zahtevku svojih uslužbencev, saj je v tem primeru, tako kot v obravnavani zadevi, za odločanje o tovrstnih sporih na prvi stopnji pristojno Splošno sodišče (glej točke od 101 do 110 zgoraj).
160 Svet je zato s tem, da je s sklepom 2009/747 uvedel komisijo za pritožbe, katere pristojnost je izključna in alternativna glede na pristojnost Splošnega sodišča, in z ohranitvijo te komisije za pritožbe tudi po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe kršil Pogodbi, zlasti zgoraj navedena člen 19 PEU in člen 256 PDEU. Ugovor nezakonitosti je torej treba sprejeti in razglasiti, da se člen 28(6) Kadrovskih predpisov SATCEN ne uporablja za obravnavani primer.
161 Posledično sklep komisije za pritožbe, sprejet na podlagi pristojnosti, podeljenih s to določbo, nima pravne podlage, zato ga je treba razglasiti za ničnega, ne da bi bilo treba odločiti o drugih tožbenih razlogih, ki jih je navedla tožeča stranka zoper sklep komisije za pritožbe.
162 Zakonitost sklepa komisije za pritožbe poleg tega ne vpliva na spoštovanje rokov tožeče stranke v zvezi s sklepoma o začasni odstranitvi in razrešitvi.
163 Zaradi obravnavane sodbe je sklep komisije za pritožbe sicer retroaktivno izključen iz pravne ureditve, tako da mora Splošno sodišče obravnavati tožbo, ki je bila vložena po dvomesečnem roku iz člena 263, šesti odstavek, PDEU, podaljšanem za desetdnevni rok zaradi oddaljenosti, določen v členu 60 Kadrovskih predpisov. Medtem ko sta bila namreč sklep o začasni odstranitvi in sklep o razrešitvi tožeči stranki vročena 5. julija 2013 oziroma 4. marca 2014, je bila obravnavana tožba vložena 28. maja 2015.
164 Vendar je iz sodne prakse razvidno, da je treba v okviru člena 263 PDEU dopustnost tožbe presojati glede na položaj ob vložitvi tožbe (sodbi z dne 27. novembra 1984, Bensider in drugi/Komisija, 50/84, EU:C:1984:365, točka 8, ter z dne 18. aprila 2002, Španija/Svet, C‑61/96, C‑132/97, C‑45/98, C‑27/99, C‑81/00 in C‑22/01, EU:C:2002:230, točka 23).
165 Vendar Splošno sodišče na datum vložitve obravnavane tožbe ni ugotovilo nezakonitosti člena 28(6) Kadrovskih predpisov SATCEN. Sklic komisije za pritožbe, ki je odločala v skladu s pristojnostmi, podeljenimi s to določbo, je torej temeljil na pravni podlagi in je bil eden od pravnih sredstev, ki je tožeči stranki načeloma ponujal sredstvo za odpravo svojega položaja, saj ni bilo mogoče vnaprej izključiti, da komisija za pritožbe razglasi ničnost izpodbijanih sklepov direktorja SATCEN. V skladu z ustaljeno sodno prakso se namreč za akte institucij Unije načeloma domneva, da so zakoniti, in imajo zato pravne učinke toliko časa, dokler niso preklicani, razglašeni za nične v okviru ničnostne tožbe ali razglašeni za neveljavne v okviru postopka predhodnega odločanja ali ugovora nezakonitosti (glej sodbo z dne 6. oktobra 2015, Schrems, C‑362/14, EU:C:2015:650, točka 52 in navedena sodna praksa).
166 Zato je zlasti glede na pravico do učinkovitega pravnega sredstva, določeno v členu 47 Listine, mogoče šteti, da lahko sklic komisije za pritožbe zvezi s sklepoma o začasni odstranitvi in razrešitvi povzroči zastaranje pravice tožeče stranke, da pred Splošnim sodiščem izpodbija navedena sklepa, ki sta bila v bistvu potrjena s sklepom komisije za pritožbe (glej po analogiji sodbo z dne 21. februarja 2018, LL/Parlament, C‑326/16 P, EU:C:2018:83, točka 35).
167 V teh okoliščinah je rok za pritožbo zoper sklepa o začasni odstranitvi in razrešitvi tožeče stranke začel teči šele 23. marca 2015, ko ji je bil vročen sklep komisije za pritožbe. Tako je tožeča stranka z vložitvijo obravnavane tožbe zoper sklepa o začasni odstranitvi in razrešitvi 28. maja 2015 spoštovala dvomesečni rok, določen v členu 263, šesti odstavek, PDEU, podaljšan za desetdnevni rok zaradi oddaljenosti, določen v členu 60 Kadrovskih predpisov.
b) Zakonitost sklepa o razrešitvi
168 Tožeča stranka v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti sklepa o razrešitvi navaja pet tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja in zahteve po nepristranskosti med upravno preiskavo (prvi del) in med postopkom pred disciplinsko komisijo (drugi del). Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev postopkovnih zahtev in pravico do obrambe med upravno preiskavo (prvi del) in med postopkom pred disciplinsko komisijo (drugi del). Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela domneve nedolžnosti. Četrti tožbeni razlog se nanaša na nedokazanost resničnosti očitanih dejstev. Peti tožbeni razlog se nanaša na zlorabo pooblastil.
169 Tožeča stranka namerava s prvim delom svojega prvega tožbenega razloga in s prvim delom svojega drugega tožbenega razloga izpodbijati postopek upravne preiskave. Splošno sodišče zato meni, da je primerno v celoti preučiti ta dva dela, ki se nanašata na kršitev načela dobrega upravljanja oziroma na zahtevo po nepristranskosti med upravnim postopkom ter na kršitve postopkovnih zahtev oziroma pravice do obrambe med navedeno preiskavo.
1) Pravilna izvedba upravne preiskave
170 Najprej je primerno spomniti, da člen 27(2) Kadrovskih predpisov SATCEN določa, da kadar lahko direktor SATCEN na podlagi dokazov domneva, da uslužbenec ni izpolnil svojih obveznosti, določenih s Kadrovskimi predpisi, lahko uvede upravno preiskavo, da se preveri obstoj tega neizpolnjevanja obveznosti.
171 V členu 1(1) Priloge IX h Kadrovskim predpisom za uslužbence SATCEN je določeno:
„Kadar koli se v notranji preiskavi razkrije možna osebna vpletenost uslužbenca ali nekdanjega uslužbenca, se pod pogojem, da to ne škoduje preiskavi, zadevna oseba o tem hitro obvesti. V nobenem primeru se po končani preiskavi ne sme pripraviti sklepnih ugotovitev, v katerih je z imenom naveden uslužbenec, če ta ni imel možnosti dati pripombe v zvezi z dejstvi, ki se nanašajo nanj. Te pripombe se navedejo v sklepnih ugotovitvah.
172 V členu 2 Priloge IX h Kadrovskim predpisom za uslužbence SATCEN je določeno:
„Po tem, ko je zadevni uslužbenec obveščen o vseh dokazih v spisu in po njegovem zaslišanju, lahko direktor na podlagi poročila o preiskavi: […] (c) v primeru neizpolnjevanja obveznosti v smislu člena 27 Kadrovskih predpisov: (i) odloči, da začne disciplinski postopek, predviden v oddelku 4 te priloge, ali (ii) odloči, da začne disciplinski postopek pred disciplinsko komisijo.“
173 Kadar se uvede disciplinski postopek pred disciplinsko komisijo, mora ta v skladu s členom 10 Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN preučiti poročilo, ki ga je pripravil direktor, v katerem morajo biti jasno navedena dejstva v zvezi z očitanimi dejanji in, kadar je to primerno, okoliščine, v katerih so bila storjena, vključno z vsemi oteževalnimi ali olajševalnimi okoliščinami. Poročilo disciplinski komisiji se potrdi po zaslišanju zadevnega uradnika ob koncu preiskave in je namenjeno zgolj temu, da se, zlasti ob upoštevanju rezultatov zaslišanja, ugotovijo dejstva in se povežejo z obveznostmi ali določbami Kadrovskim predpisov, katerih kršitev se temu uradniku očita (glej po analogiji sodbo z dne 10. junija 2016, HI/Komisija, F‑133/15, EU:F:2016:127, točka 131).
174 Namen upravne preiskave je torej ugotoviti dejanja, očitana zadevni osebi, in okoliščine teh dejanj ter direktorju SATCEN omogočiti prima facie presojo glede njihove resničnosti in resnosti, da si izoblikuje mnenje glede možnosti sklica disciplinske komisije za sprejetje disciplinskega ukrepa, če bi bil potreben.
175 Organ, pristojen za upravno preiskavo, ima v skladu s sodno prakso pri izvedbi preiskave široko polje proste presoje (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 16. maja 2012, Skareby/Komisija, F‑42/10, EU:F:2012:64, točka 38; z dne 11. julija 2013, Tzirani/Komisija, F‑46/11, EU:F:2013:115, točka 124, in z dne 18. septembra 2014, CV/CESE, F‑54/13, EU:F:2014:216, točka 43).
176 V zvezi s tem je primerno spomniti, da morajo upravni postopki v skladu s pravom Unije potekati ob spoštovanju jamstev, podeljenih na podlagi načela dobrega upravljanja iz člena 41 Listine. Med temi jamstvi je obveznost, da pristojna institucija skrbno in nepristransko preuči vse ustrezne elemente posameznega primera. Pravica vsakogar, da se njegove zadeve obravnavajo nepristransko, zajema po eni strani subjektivno nepristranskost v smislu, da noben član zadevne institucije, ki vodi postopek v zadevi, ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, ter po drugi strani objektivno nepristranskost v smislu, da mora institucija zagotoviti primerna jamstva, da se v zvezi s tem izključi vsak upravičen dvom (glej sodbo z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 155 in navedena sodna praksa; glej tudi v tem smislu sodbo z dne 11. maja 2010, Nanopoulos/Komisija, F‑30/08, EU:F:2010:43, točka 189).
177 Poleg tega pravica do dobrega upravljanja v skladu s členom 41(2)(a) in (b) Listine zajema pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene, in pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis. Pravila v zvezi z izvedbo upravnih preiskav v SATCEN pa so izražena v členu 1(1) in členu 2 Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN, ki sta navedena v točki 171 oziroma točki 172 zgoraj.
178 Glede na te preudarke je treba preučiti celoten prvi del prvega tožbenega razloga in prvi del drugega tožbenega razloga, s katerima tožeča stranka izpodbija (i) izbiro svojega nadrejenega za vodenje upravne preiskave v zvezi z njo; (ii) uporabo vprašalnika z vprašanji z več ponujenimi odgovori v zvezi z njo kot način izvedbe upravne preiskave; (iii) dejstvo, da ni bila vključena v upravno preiskavo, in (iv) zavrnitev pravočasnega vpogleda v listine spisa upravne preiskave.
i) Izbira preiskovalca
179 Tožeča stranka izpodbija določitev svojega nadrejenega, namestnika direktorja SATCEN, za vodenje upravne preiskave proti njej. Po njenem mnenju ta nima dovolj objektivne nepristranskosti za uvedbo preiskave, ker naj bi v poslovni komunikaciji z njo vedno izkazoval predsodke, pristranskost in sovražnost.
180 V tem smislu tožeča stranka navaja, da se je v zvezi z namestnikom direktorja SATCEN pritožila v okviru dveh prošenj za pomoč zaradi psihičnega nadlegovanja, ki naj bi ga utrpela. Tožeča stranka poleg tega navaja, da je bila žrtev žalitev in napadov med sestanki v navzočnosti direktorja SATCEN in njegovega namestnika ter v treh letnih ocenjevalnih poročilih v zvezi z njo, ki jih je pripravil slednji. Sovražnost namestnika direktorja SATCEN do tožeče stranke naj bi bila dokazana tudi s tem, da ji je skupaj z direktorjem SATCEN samovoljno odvzel odgovornosti „kljub njeni nesporni poklicni usposobljenosti“.
181 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da iz listin spisa ne izhaja, da je namestnik direktorja SATCEN samovoljno odvzel odgovornosti tožeči stranki, niti da je bila ta žrtev žalitev v njegovi prisotnosti, saj so bile te trditve podprte le s pripombami, ki jih je navedla sama tožeča stranka. Poleg tega, tudi če bi bilo treba tem izjavam pripisati dokazno vrednost, je treba poudariti, da očitki v njih niso usmerjeni neposredno proti namestniku direktorja SATCEN, niti za to, ker bi tožeči stranki odvzel odgovornosti, niti za to, ker bi bil priča njej namenjenim žalitvam, ki naj bi jih toleriral.
182 Nazadnje, tožeča stranka v zvezi z letnimi ocenjevalnimi poročili o njej ni dokazala, kje naj bi bilo v njih polno žalitev ter iz katerih delov naj bi bili razvidni pristranskost in sovražnost namestnika direktorja SATCEN. V nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi tožeča stranka, ocene opravljenega dela uslužbenca, ki jo je izvedla hierarhično nadrejena oseba, tudi če je kritična, ni mogoče enačiti z žaljivimi pripombami in ta ocena kot taka ne more dokazovati pristranskosti zadevne hierarhično nadrejene osebe.
183 Nazadnje, v delu, v katerem tožeča stranka navaja, da ni bilo primerno za preiskovalca izbrati namestnika direktorja SATCEN, ker sta se nanj nanašali dve prošnji za pomoč, ki ju je vložila, je treba te trditve zavrniti.
184 Po eni strani je namreč treba ugotoviti, da se tožeča stranka ni pritožila nad namestnikom direktorja SATCEN v svojih komentarjih k njegovemu letnemu poročilu, ki jih je pripravila 30. maja 2011. Tožeča stranka je poleg tega pozneje, 7. marca 2013, navedla, da ni bilo ugodeno njeni pritožbi iz leta 2012, v skladu s katero se je počutila kot žrtev psihičnega nadlegovanja s strani finančnega direktorja, in ne namestnika direktorja SATCEN.
185 Po drugi strani je namestnika direktorja SATCEN določil direktor SATCEN za vodenje upravne preiskave 8. marca 2013, torej preden je tožeča stranka 20. marca 2013 poslala drugo prošnjo za pomoč, s katero naj bi se pritožila nad ravnanjem namestnika direktorja SATCEN.
186 Kakor koli, spomniti je treba na besedilo druge prošnje tožeče stranke za pomoč, v katerem se pojavi ime preiskovalca:
„S tem dopisom vas formalno prosim, da sprejmete ukrepe za prenehanje nadlegovanja, usmerjenega proti meni in moji funkciji […]
Zlasti vas prosim, naj [finančni direktor] preneha nadzirati in izpraševati uslužbence mojega oddelka v zvezi z notranjimi zadevami oddelka […] in naj preneha širiti svoje pristransko mnenje. Čeprav sem ponižujoč položaj, do katerega je prišlo septembra 2012, povezala izključno z njim, lahko zdaj opazim, da so se med seboj povezali nekateri sodelavci, za katere se zdi, da prek govoric in z mojim diskreditiranjem vplivajo na druge sodelavce, med katerimi je namestnik direktorja.“
187 V nasprotju z navedbami tožeče stranke v tej ubeseditvi v položaju, v katerem je tožeča stranka po lastnih navedbah žrtev, ni neposredno grajan namestnik direktorja SATCEN, temveč finančni direktor. Kar namreč zadeva namestnika direktorja SATCEN, določenega za vodenje preiskave, je tožeča stranka samo navedla, da bi nanj lahko vplivalo mnenje finančnega direktorja. Zato prošnja tožeče stranke za pomoč ni zadostna za ugotovitev pristranskosti preiskovalca.
188 Zato iz elementov spisa ni mogoče razbrati zadostnih dokazov, da je lahko določitev preiskovalca pri tožeči stranki zbudila upravičene bojazni glede njegove objektivne nepristranskosti.
ii) Uporaba vprašalnika z vprašanji z več ponujenimi odgovori v okviru upravne preiskave
189 Tožeča stranka izpodbija način izvedbe upravne preiskave in navaja, da SATCEN med njo ni spoštoval načela dobrega upravljanja in iz nje izhajajoče zahteve po nepristranskosti.
190 Tožeča stranka izpodbija, da je preiskovalec več uslužbencev SATCEN prosil za izpolnitev vprašalnika z vprašanji z več ponujenimi odgovori, katerega naslov naj bi se poimensko nanašal nanjo in v katerem je bila povezana s pojmom ustrahovanja. Tožeča stranka navaja, da so bila vprašanja z več ponujenimi odgovori, vključena v ta vprašalnik, usmerjena in zelo sugestivna. Zato meni, da je bilo pošiljanje vprašalnika kot tako neustrezen način za ugotavljanje dejstev.
191 Tožeča stranka v zvezi s tem meni, da cilj upravne preiskave v zvezi z morebitnimi disciplinskimi kršitvami vključuje zbiranje vseh natančnih in upoštevnih elementov. Toda v obravnavanem primeru naj v poročilu o upravni preiskavi ne bi bil naveden noben natančno določen dogodek, poleg tega pa naj bi bilo iz njega razvidno, da je preiskovalec samo zbral odgovore iz vprašalnikov in ponovil v njih navedene splošne obtožbe.
192 Iz tega naj bi izhajalo, da je upravna preiskava necelovita in pristranska, zato naj ne bi bila upoštevana načelo dobrega upravljanja in zahteva po nepristranskosti.
193 SATCEN izpodbija trditve tožeče stranke in poudarja, da je vprašalnik vseboval dve odprti vprašanji, odgovora na kateri naj bi bilo treba brati v povezavi z odgovori na vprašanja iz vprašalnika z več ponujenimi odgovori.
194 V obravnavanem primeru je primerno spomniti, da je bila pri direktorju SATCEN 14. novembra 2012 vložena pritožba, ki jo je ročno podpisalo dvanajst uslužbencev in v kateri je bilo navedeno:
„Vsi smo tako ali drugače ugotovili, kako neprimerno se je vedla [oseba KF] s tem, da je sprejemala odločitve glede na to, kdo jo je zanje prosil, pri tem pa je uporabljala pravila po svoji meri; bili smo priča položaju nadlegovanja in zlorabe nekaterih članov osebja. Poleg tega se je tudi vmešavala v naše poklicno delo v zvezi z vprašanji, za katera ni strokovnjakinja. Zaradi vsega naštetega svoje vsakodnevne naloge opravljamo težje in manj učinkovito, kot bi morali. Ni normalno, da ta uslužbenka SATCEN dnevno neti spore s katerim med nami in da ob njeni odsotnosti iz pisarne čutimo olajšanje. Stalno kritizira naše sodelavce, delovno vzdušje pa je porazno in celo škodljivo. Vemo, da so drugi člani osebja SATCEN seznanjeni s položajem in da bi vam lahko po potrebi dali še več dokazov za utemeljitev naše pritožbe. Naš cilj je, da po preverjanju vseh dokazov sprejmete potrebne ukrepe in s tem zagotovite, da se tovrstno ravnanje, ki je močno oddaljeno od duha [Unije], nikoli več ne ponovi.“
195 Direktor SATCEN je tako 8. marca 2013 uvedel upravno preiskavo. V skladu s poročilom o preiskavi je bila ta upravičena zaradi „skrajne resnosti položaja, s katerim je bil seznanjen direktor SATCEN in v katerem je [tožeča stranka] kršila obveznosti, predpisane s Kadrovskimi predpisi SATCEN“, njen namen pa naj bi bil „zbrati dejstva, s katerimi bi bilo mogoče dokazati morebitni položaj psihičnega nadlegovanja in ustrahovanja, ki ga je izvajala [tožeča stranka] nad osebjem pod njenim neposrednim nadzorom“.
196 V upravni preiskavi je bil 12. junija 2013 24 uslužbencem SATCEN poslan vprašalnik z vprašanji z več ponujenimi odgovori z naslovom „Vprašalnik o nadlegovanju“ in navedbo „Prosimo za odgovor na naslednja vprašanja, da se preveri obstoj morebitnega ustrahujočega ravnanja [osebe KF] proti vam“. Vprašalnik je imel obliko razpredelnice v nadaljevanju in je vseboval polja za označevanje, ki so ustrezala kategorijam domnevnih ravnanj tožeče stranke v odnosu do njih:
| Vprašanje | Odgovor | |
|
| Ne | Občasno | Pogosto |
1. | Neizrekanje ali redko izrekanje pohval, pomanjkanje zaupanja v druge |
|
|
|
2. | Šibka udeleženost pri sprejemanju odločitev |
|
|
|
3. | Šibka ali slaba komunikacija/obveščenost |
|
|
|
4. | Ni povratnih informacij o uspešnosti |
|
|
|
5. | Ponižujoči ali žaljivi komentarji, pritisk, agresivno vedenje, neustrezni odzivi |
|
|
|
6. | Žalitve, usmerjene proti osebam, ali v zvezi s poklicno usposobljenostjo |
|
|
|
7. | Tako ustne kot pisne žaljive ali grozilne pripombe |
|
|
|
8. | Ustrahovanje, pritisk |
|
|
|
9. | Grožnje s povračilnimi ukrepi |
|
|
|
10. | Omalovaževanje prispevkov in dosežkov |
|
|
|
11. | Slabšanje medsebojnih odnosov |
|
|
|
12. | Občutek, da ste izolirani, ločeni, izključeni, zavrnjeni, prezrti, omalovaževani ali ponižani |
|
|
|
13. | Določanje ciljev ali nalog, ki so očitno nedosegljive |
|
|
|
14. | Ni dela ali pa delo ne ustreza profilu delovnega mesta, ki ga zasedate |
|
|
|
197 Naslovniki vprašalnika so bili vprašani tudi, ali so v primeru, da so se srečali s katerim od teh ravnanj, imeli katero od naslednjih posledic, ki so prav tako predstavljene v obliki razpredelnice s polji za označevanje:
| Vprašanje | Odgovor | |
|
| Ne | Delno | Da |
15. | Izoliranost in nagnjenje k slabšanju medsebojnih odnosov |
|
|
|
16. | Vse več napak, nezmožnost osredotočanja, manjša storilnost, izguba motivacije |
|
|
|
17. | Oviran poklicni razvoj in ogrožena kariera |
|
|
|
18. | Težave z mentalnim in fizičnim zdravjem, kot so stres, tesnoba, občutek sramu in pomanjkanje motivacije |
|
|
|
19. | Ponižanost, zbeganost, motnje spanja, depresija ali okrepitev resnih psihičnih in fizičnih težav |
|
|
|
20. | Kršenje pravil na delovnem mestu |
|
|
|
21. | Povečanje trenj |
|
|
|
22. | Prenapihovanje manjših težav |
|
|
|
198 Kot je določeno v sodni praksi, navedeni v točkah od 170 do 177 zgoraj, je namen upravne preiskave, izvedene po tem, ko je bilo zatrjevano, da uslužbenec SATCEN ni izpolnjeval poklicnih obveznosti, dokazati resničnost dejstev, ki so mu očitana, zato je treba v okviru te preiskave skrbno in nepristransko raziskati vse natančne in upoštevne elemente v zvezi z obravnavano zadevo. Glede na besedilo pritožbe, vložene pri direktorju SATCEN, v katerem se očita splošni pristop tožeče stranke, ki je opredeljen zlasti kot „nadlegovanje“, mora preiskovalec pritožnike povabiti, naj pojasnijo zatrjevana dejstva, presoditi njihovo podrobnost in skladnost ter jih po potrebi pravno opredeliti.
199 Toda preiskovalec je pritožnikom ter drugim uslužbencem SATCEN poslal „vprašalnik o nadlegovanju“, ki je vseboval več ponujenih odgovorov, ti pa so v bistvu ustrezali splošnim kategorijam ravnanj, ki jih je mogoče opredeliti kot „psihično nadlegovanje“.
200 Namen take pobude torej ni bil raziskati dokazov o resničnosti natančnih zatrjevanih dejstev, temveč naslovnike vprašalnika prositi, naj na splošno in abstraktno navedejo svoje občutke v zvezi s kategorijami ravnanj, za katera menijo, da so jih ugotovili pri tožeči stranki.
201 Drži, da je imel SATCEN široko polje proste presoje, kar zadeva samo uvedbo preiskave in določitev praktičnih podrobnih pravil njene izvedbe. Vendar SATCEN s tem, da je osebam, ki vsak dan delajo s tožečo stranko, poslal vprašalnik z vprašanji z več ponujenimi odgovori, ki zadeva in določa njo osebno, ni ravnal s preudarnostjo in skrbnostjo, ki sta potrebni v sporu med organom Unije in enim od njegovih uslužbencev. Taka pobuda je lahko samo še poslabšala odnose na delovnem mestu med tožečo stranko in njenimi nadrejenimi ali podrejenimi sodelavci, še preden je bilo mogoče objektivno dokazati resničnost natančnih dejstev. Namestnik direktorja bi moral za ustrezno presojo ravnanja tožeče stranke izbrati druge, ustreznejše načine, kot so zlasti osebni pogovori z osebami, ki so vložile pritožbo, da bi jih lahko mirno in objektivno zaslišal v zvezi z razlogi, ki so jih navedle, in neposredni pogovori s tožečo stranko. Po potrebi bi moral namestnik direktorja šele po teh pogovorih določiti, ali gre za določene vrste ravnanj, ki bi lahko glede na svoje trajanje, ponavljanje, sistematičnost in učinke pomenila psihično nadlegovanje ali vsaj to, da tožeča stranka ni izpolnjevala svojih poklicnih obveznosti.
202 Uporabo takega vprašalnika z vprašanji z več ponujenimi odgovori, da bi se dokazala resničnost obtožb nadlegovanja, ki ga je preiskovalec poslal 24 uslužbencem SATCEN, je torej treba obravnavati kot očitno neustrezno in s tem v nasprotju z dolžnostjo skrbnosti, ki jo je treba izpolnjevati pri vodenju upravne preiskave.
203 Uslužbenci, ki jim je bil poslan vprašalnik, so bili – kot je poudaril SATCEN – sicer povabljeni, naj odgovorijo tudi na dve odprti vprašanji poleg vprašalnika z vprašanji z več ponujenimi odgovori. Vendar iz samega besedila teh dveh vprašanj izhaja, da ne omajeta očitne neustreznosti tega vprašalnika. Po eni strani so bili uslužbenci, ki jim je bil poslan vprašalnik, zaprošeni, naj navedejo vsa dejstva ali dogodke, povezane s polji vprašalnika, ki so jih označili. Odgovori, ki so jih lahko dali na ta vprašanja, so bili torej neločljivo povezani s splošnimi kategorijami nedopustnih dejanj, navedenih v vprašalniku. Po drugi strani pa so morali uslužbenci, ki jim je bil poslan vprašalnik, navesti, ali so bili v odnosu do uslužbencev SATCEN priča ravnanjem tožeče stranke, ki jih je mogoče opredeliti kot psihično nadlegovanje. SATCEN je torej s postavitvijo takega vprašanja izhajal iz predpostavke, da so lahko sami uslužbenci, ki jim je bil poslan vprašalnik, ravnanja, opisana v odgovoru na to vprašanje, opredelili kot psihično nadlegovanje, preden so bila ta ravnanja objektivno preiskana.
204 Kakor koli, iz listin spisa izhaja, da ugotovitve iz poročila o preiskavi, v skladu s katerimi je resničnost očitanih ravnanj dokazana, temeljijo le na splošnih kategorijah ravnanj, pripisanih tožeči stranki, pri čemer niso navedeni natančni elementi, ki bi izhajali iz odgovorov uslužbencev na dve odprti vprašanji.
205 Poleg tega, kot upravičeno navaja tožeča stranka, preiskovalec, namestnik direktorja SATCEN, ni bil preudaren, ko je ime tožeče stranke povezal z „vprašalnikom o nadlegovanju“. Zaradi takega postopka je vprašljiva subjektivna nepristranskost namestnika direktorja SATCEN, ker je ta s takim pristopom namigoval na odgovornost tožeče stranke zaradi pravno opredeljenih disciplinskih kršitev, čeprav ta na tej stopnji še ni bila niti zaslišana, poleg tega pa še ni bila sprejeta odločitev o uvedbi disciplinskega postopka.
206 Glede na navedeno ni mogoče šteti, da je bil namen upravne preiskave na resen način dokazati natančna dejstva tako, da se skrbno in nepristransko raziščejo vsi elementi, upoštevni za obravnavani primer. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da SATCEN ni ravnal z vso potrebno skrbnostjo, ki se zahteva od organa Unije v odnosu do svojega osebja, tako da bi sprejel ukrepe, ki so sorazmerni in ustrezni glede na okoliščine obravnavanega primera.
207 Glede na navedeno Splošno sodišče ugotavlja, da SATCEN ni spoštoval načela dobrega upravljanja ter ni izpolnil dolžnosti skrbnosti in zahteve po nepristranskosti pri vodenju upravne preiskave.
iii) Nevključenost tožeče stranke v upravno preiskavo
208 Tožeča stranka poleg tega SATCEN očita, da je ni vključil v upravno preiskavo, s čimer naj bi bila kršena njena pravica do zaslišanja in člen 1(1) Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN.
209 V tem smislu tožeča stranka navaja, da med marcem 2013, ko se je začela upravna preiskava, in julijem 2013, ko je bila prvič obveščena o načinu njene izvedbe, o tej preiskavi ni dobila nobenega obvestila. Poleg tega poudarja, da jo je preiskovalec sicer prvič pozval 2. julija 2013, vendar naj bi bile na ta datum ugotovitve preiskave že dokončne.
210 Toda po njenih navedbah bi jo bilo treba zaslišati, seznaniti s podrobnostmi dogodkov, ki so ji bili očitani, in ji zagotoviti zadosten rok za njihovo preučitev.
211 V obravnavanem primeru iz listin spisa izhaja, da je direktor SATCEN tožečo stranko obvestil o uvedbi upravnega postopka v zvezi z njo z obvestilom z dne 4. aprila 2013, pri čemer je navedel člen 27 Kadrovskih predpisov SATCEN.
212 Direktor SATCEN je tožeči stranki sporočil ugotovitve iz poročila o preiskavi z elektronskim dopisom, poslanim 3. julija 2013 ob 16.56. V tem dopisu je tožečo stranko povabil k udeležbi na zaslišanju, predvidenem za 5. julij 2013 ob 10.00, in predložitvi svojih pripomb k ugotovitvam poročila o preiskavi.
213 Namestnik direktorja SATCEN je na podlagi teh ugotovitev menil, da so uslužbenci, ki so delali neposredno s tožečo stranko, „jasno potrdil[i] različne vidike, ki pomenijo psihično nadlegovanje“, ker je več uslužbencev pri več splošnih kategorijah ravnanj, naštetih v vprašalniku z vprašanji z več ponujenimi odgovori, označilo polje „pogosto“ (to so naslednje kategorije: „Neizrekanje ali redko izrekanje pohval, pomanjkanje zaupanja v druge“, označeno šestkrat; „Ponižujoči ali žaljivi komentarji, pritisk, agresivno vedenje, neustrezni odzivi“, označeno sedemkrat; „Žalitve, usmerjene proti osebam, ali v zvezi s poklicno usposobljenostjo“, označeno trikrat; „Žaljive ali grozilne pripombe“, označeno trikrat; „Ustrahovanje, pritisk“, označeno sedemkrat; „Omalovaževanje prispevkov“, označeno trikrat; „Občutek ponižanosti“, označeno štirikrat).
214 Poleg tega je namestnik direktorja SATCEN v zvezi z uslužbenci, ki ne delajo neposredno s tožečo stranko, v poročilu o preiskavi navedel, da „so [bile] dane naslednje izjave: stalen mikronadzor, za katerega ni pristojen [uslužbenec iz] razreda A 4; nezaupanje, ki je vodilo v stalna dodatna preverjanja; javno kritiziranje uslužbencev ne glede na njihove funkcije; širjenje govoric o nedelu nekaterih notranjih udeleženih; prenapihovanje manjših težav; neustrezne pobude in občasno nespoštovanje odločitev direktorja ali namestnika direktorja“.
215 V skladu s poročilom o preiskavi je namestnik direktorja SATCEN iz teh elementov sklepal, da je bilo „dokazano, da je [oseba KF] s svojim ravnanjem namerno, ponavljajoče se, trajno ali sistematično nameravala diskreditirati ali poniževati zadevne osebe“, in da „so [bila] ta ravnanja, pripisana [osebi KF], potrjena ter so glede na svojo naravo, pogostost in vpliv na nekatere člane osebja pomeni[la] psihično nadlegovanje“.
216 Vendar je treba poudariti, po eni strani, da so ugotovitve iz poročila o preiskavi, v skladu s katerimi naj bi bila dokazana resničnost dejstev, ki pomenijo psihično nadlegovanje, navedene zelo splošno in nenatančno, saj se nanašajo le na splošne kategorije ravnanj, pripisanih tožeči stranki, ne da bi bil naveden kakršen koli določen dogodek, kar je tožeči stranki oteževalo uveljavljanje pravice do obrambe. Po drugi strani pa je imela tožeča stranka na voljo manj kot 48 ur za predložitev svojih pripomb k temu poročilu, pri čemer se to nanaša na zelo resna dejanja, ki so ji bila očitana, in s katerim se je končala preiskava, ki se je začela več mesecev pred tem. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da je SATCEN skrbno zaslišal tožečo stranko, preden je direktor SATCEN prišel do teh ugotovitev glede na poročilo o preiskavi.
217 Tožeča stranka torej upravičeno SATCEN očita, da je kršil pravilo, v skladu s katerim lahko direktor SATCEN pride do dokončnih ugotovitev glede na upravno preiskavo šele po tem, ko je bil zadevni uslužbenec predhodno skrbno zaslišan, to je pravilo, določeno v členu 1(1) in členu 2 Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN (glej točki 171 in 172 zgoraj), ki pomeni posebno uporabo splošnega načela varstva pravice do obrambe, med drugim določene v členu 41(2)(a) Listine (glej točko 177 zgoraj).
iv) Pravočasen vpogled tožeče stranke v listine spisa upravne preiskave
218 Po navedbah tožeče stranke so ji bile listine spisa preiskave, na katere se je oprl direktor SATCEN pri sprejetju sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, vročene šele oktobra 2013, to je po dejanskem sprejetju tega sklepa 5. julija 2013. Tožeča stranka naj tako ne bi imela zadostnih informacij za seznanitev z obtožbami, ki so se nanašale nanjo, niti za ustrezen odgovor nanje, zato naj bi bil s sklepom o uvedbi disciplinskega postopka kršen člen 2 Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN.
219 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da – kot izhaja iz zapisnika sestanka z dne 5. julija 2013 in kot je priznal SATCEN na obravnavi – listine, na katere se je nanašalo poročilo o upravni preiskavi, niso bile predložene tožeči stranki, preden je bil isti dan sprejet sklep o uvedbi disciplinskega postopka, s katerim se konča faza upravne preiskave.
220 V skladu s tem zapisnikom je namreč direktor SATCEN menil, da tožeča stranka v tej fazi ni mogla imeti vpogleda v vprašalnike, ki so jih izpolnili in podpisali uslužbenci SATCEN, zaradi pravil o varstvu osebnih podatkov in bojazni pred morebitnimi povračilnimi ukrepi proti uslužbencem, ki so pričali.
221 V zvezi s tem je bilo sicer razsojeno, da je morala uprava v okviru upravne preiskave, izvedene po pritožbi, uravnotežiti pravici, ki sta si lahko nasprotovali, in sicer pravico osebe, proti kateri je vložena pritožba, da uveljavlja svojo pravico do obrambe, in pravico pritožnika, da se njegova pritožba ustrezno preuči, pri čemer se ta pravica pritožnika izraža kot dolžnost zaupnosti, ki jo ima uprava in v skladu s katero mora ta opustiti vsak ukrep, ki bi lahko posegel v rezultate preiskave (glej po analogiji sodbo z dne 13. decembra 2012, Donati/ECB, F‑63/09, EU:F:2012:193, točka 171).
222 Vendar v obravnavanem primeru ni treba izvesti tega uravnoteženja, saj so bili rezultati upravne preiskave že pridobljeni, tako da s predložitvijo pričevanj tožeči stranki ne bi bilo poseženo v njen pravilen potek. To je tudi razlog, zaradi katerega je s Kadrovskimi predpisi SATCEN v členu 2 Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN jasno in brezpogojno določeno, da ima direktor SATCEN med koncem te preiskave in sprejetjem sklepa o uvedbi disciplinskega postopka obveznost vsaki osebi, na katero se nanaša preiskava, vročiti vse listine spisa (glej točko 172 zgoraj).
223 Kakor koli, tudi če je dolžnost zaupnosti uprave lahko upravičevala omejitev pravice tožeče stranke do obrambe, ji direktor SATCEN ni nameraval dovoliti vpogleda v zadevna pričevanja niti po tem, ko jih je anonimiziral. To možnost pa je izrecno določil namestnik direktorja SATCEN, ki je ob naslovitvi vprašalnika na uslužbence SATCEN, ki so vprašalnik prejeli v okviru preiskave, izrecno navedel: „prva stran vsebuje vaše ime, datum in podpis (preiskovalec in priča) in se lahko popolnoma loči od samega vprašalnika […], če je to potrebno zaradi varstva priče“.
224 Glede na navedeno tožeča stranka upravičeno trdi, da je direktor SATCEN s tem, da ji ni vročil listin spisa pred sprejetjem sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, kršil njeno pravico do vpogleda v spis, kot je določena s členom 41(2) Listine in na katero je opozorjeno v členu 2 Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN (glej točki 172 in 177 zgoraj).
2) Posledice nepravilne izvedbe upravne preiskave
225 V skladu z ustaljeno sodno prakso je mogoče razglasiti ničnost akta le, če bi v primeru neobstoja te nepravilnosti postopek lahko pripeljal do drugačnega rezultata (glej sodbo z dne 18. septembra 2015, Wahlström/Frontex, T‑653/13 P, EU:T:2015:652, točka 21 in navedena sodna praksa). V okviru te preučitve je bilo razsojeno, da je treba upoštevati vse okoliščine zadeve ter zlasti naravo očitkov in obseg kršitev postopka, storjenih glede na jamstva, ki jih je uradnik lahko dobil (glej sodbo z dne 15. aprila 2015, Pipiliagkas/Komisija, F‑96/13, EU:F:2015:29, točka 65 in navedena sodna praksa).
226 V obravnavanem primeru je bilo v okviru preučitve utemeljenosti prvega dela prvega tožbenega razloga in prvega dela drugega tožbenega razloga ugotovljeno, da je SATCEN pri izvedbi upravne ankete, predmet katere je bila tožeča stranka, po eni strani kršil obveznost skrbne in nepristranske izvedbe upravne ankete ter po drugi strani pravico tožeče stranke do zaslišanja in do vpogleda v navedeni spis.
227 Kot je bilo opozorjeno v točkah od 171 do 173 zgoraj, disciplinski postopek, uveden s Prilogo IX Kadrovskih predpisov SATCEN, vključuje dve ločeni fazi. Prva faza vključuje skrbno in nepristransko izvedbo upravnega postopka, ki se začne s sklepom direktorja SATCEN, temu nato sledi priprava poročila o preiskavi, ki se zaključi po zaslišanju zadevne osebe o očitanih dejanjih z ugotovitvami iz navedenega poročila. V drugi fazi se izvede disciplinski postopek v pravem pomenu, in sicer na pobudo samega direktorja na podlagi tega poročila o preiskavi, pri čemer se uvede bodisi disciplinski postopek brez posvetovanja z disciplinsko komisijo bodisi se skliče ta komisija, na podlagi poročila, ki ga pripravi direktor SATCEN glede na ugotovitve preiskave in pripombe, ki jih je navedla zadevna oseba v zvezi s to preiskavo.
228 Iz navedenega izhaja, da je upravna preiskava pogoj, da direktor SATCEN izvaja svojo diskrecijsko pravico glede ukrepov, ki jih je treba v zvezi s tem sprejeti, in da lahko ti ukrepi nazadnje privedejo do naložitve disciplinskega ukrepa. Direktor SATCEN namreč prav na podlagi te preiskave in zaslišanja zadevnega uslužbenca presodi, prvič, ali je treba uvesti disciplinski postopek ali ne, drugič, ali se v okviru tega postopka po potrebi skliče disciplinska komisija ali ne in, tretjič, po tem, ko je uvedel postopek pred disciplinsko komisijo, dejstva, v zvezi s katerimi je sklicana navedena komisija.
229 Ker pristojnost direktorja SATCEN ni bila omejena, ni mogoče izključiti, da bi bila v primeru skrbne in nepristranske preiskave mogoča drugačna prvotna presoja dejstev, kar bi lahko imelo drugačne posledice, tako da bi bila lahko sprejeta manj stroga odločitev, kot je sklep o razrešitvi tožeče stranke (glej po analogiji sodbo z dne 14. februarja 2017, Kerstens/Komisija, T‑270/16 P, neobjavljena, EU:T:2017:74, točka 82)
230 Poleg tega je SATCEN tožeči stranki s tem, da ji ni omogočil, da ustrezno predstavi svoje stališče na koncu upravne preiskave, odvzel možnost, da direktorja SATCEN prepriča, da je bila mogoča drugačna prvotna presoja dejstev, ki je odločilna za nadaljevanje postopka. Vendar ni mogoče potrditi, da bi direktor SATCEN v okoliščinah obravnavanega primera sprejel sklep o uvedbi disciplinskega postopka, ki je privedel do sprejetja sklepa o razrešitvi, če bi tožeča stranka lahko ustrezno predstavila svoja stališča o poročilu o preiskavi in o listinah spisa preiskave. S tako rešitvijo bi se namreč posledično odvzelo bistvo temeljni pravici do zaslišanja in temeljni pravici do vpogleda v spis, ki sta določeni v členu 41(2)(a) in (b) Listine, saj je iz same vsebine teh pravic razvidno, da ima zadevna oseba možnost, da vpliva na zadevni postopek odločanja (glej po analogiji sodbo z dne 14. septembra 2011, Marcuccio/Komisija, T‑236/02, EU:T:2011:465, točka 115).
231 Glede na navedeno je treba predloge tožeče stranke za razglasitev ničnosti sklepa o razrešitvi sprejeti, ne da bi bilo treba preučiti druge predloge, navedene v njihovo utemeljitev.
c) Zakonitost sklepa o začasni odstranitvi
232 Tožeča stranka izpodbija sklep o začasni odstranitvi, pri čemer se v bistvu sklicuje na tri tožbene razloge, ki se nanašajo na kršitve načela dobrega upravljanja in zahteve po nepristranskosti, pravico do obrambe in pravico do domneve nedolžnosti.
233 Splošno sodišče meni, da je najprej primerno preučiti drugi tožbeni razlog, s katerim tožeča stranka očita, da je bil sklep o začasni odstranitvi sprejet, čeprav ji niso bile vročene vse listine, na katerih temeljijo ugotovitve upravne preiskave. Ta nevročitev listin spisa pred sprejetjem sklepa o začasni odstranitvi je pomenila kršitev pravice tožeče stranke do obrambe in člena 2 Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN.
234 V zvezi s tem je treba poudariti, da se člen 2 Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN, katerega kršitev zatrjuje tožeča stranka, nanaša na ugotovitve, do katerih lahko pride direktor SATCEN na podlagi upravne preiskave in med katerimi ni začasne odstranitve uslužbenca, ki je določena v členu 18 iste priloge. Zato je treba trditev v zvezi z nevročitvijo listin spisa, kar je v nasprotju s členom 2 Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN, v delu, v katerem se nanaša na sklep o začasni odstranitvi, zavrniti.
235 Nič manj ne drži, da sklep o začasni odstranitvi uslužbenca, ki temelji na členu 18 Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN in se sprejme v primeru zatrjevanja hude napake, pomeni neugoden posamičen ukrep, pri sprejetju katerega je zato treba spoštovati pravico do obrambe, zlasti pravico do zaslišanja. Zato je razen v posebnih ugotovljenih okoliščinah sklep o začasni odstranitvi lahko sprejet šele po tem, ko je bila zadevnemu uslužbencu dana možnost, da ustrezno predstavi svoje stališče glede okoliščin, ki so v njegovo škodo in s katerimi namerava pristojni organ utemeljiti ta sklep (glej po analogiji sodbo z dne 16. decembra 2004, De Nicola/EIB, T‑120/01 in T‑300/01, EU:T:2004:367, točka 123, in z dne 16. decembra 2015, DE/EMA, F‑135/14, EU:F:2015:152, točka 57).
236 V zvezi s tem iz določb člena 41(2)(b) Listine izhaja, da ima vsaka oseba pravico do vpogleda v svoj spis ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti. Iz navedenega izhaja, da ima uslužbenec SATCEN pravico dostopa do informacij, s katerimi razpolaga njegov delodajalec in ki mu omogočajo razumeti vsebino trditev, na katerih temelji njegova začasna odstranitev, in sicer da bi med drugim dokazal, da zadevna ravnanja ne izhajajo iz njegove odgovornosti, da niso tako resna, da bi bilo treba sprejeti sklep o začasni odstranitvi, da niso dovolj verjetna ali da so očitno brez vsakršne podlage, tako da bi bila začasna odstranitev zadevnega uslužbenca nezakonita (glej po analogiji sodbo z dne 13. decembra 2012, AX/ECB, F‑7/11 in F‑60/11, EU:F:2012:195, točka 101). Po drugi strani pa je za spoštovanje pravice do zaslišanja, zagotovljene s členom 41(2)(a) Listine, prav tako potrebno, da uprava zadevnega uslužbenca dovolj natančno seznani s posledicami, ki jih imajo lahko zadevne informacije zanj, in sicer v fazi, ko je zadevna oseba pozvana k predložitvi svojih stališč (sodba z dne 5. oktobra 2016, ECDC/CJ, T‑395/15 P, neobjavljena, EU:T:2016:598, točka 60).
237 V obravnavanem primeru, po eni strani, kot je navedeno v točki 219 zgoraj, pred sklepom o začasni odstranitvi, ki je bil sprejet hkrati s sklepom o uvedbi disciplinskega postopka, in iz teh istih razlogov, tožeči stranki niso bile predložene upoštevne informacije, s katerimi je razpolagal direktor SATCEN, in sicer priloge k poročilu o preiskavi. Za razliko od okoliščin zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. decembra 2012, AX/ECB (F‑7/11 in F‑60/11, EU:F:2012:195), na katero se je skliceval SATCEN, nevročitev teh elementov v obravnavanem primeru ne bi mogla biti upravičena zaradi potrebe po varstvu učinkovitosti upravne preiskave, saj je namestnik direktorja SATCEN ob sprejetju sklepa o začasni odstranitvi končal svojo preiskavo in predložil svoje poročilo o preiskavi direktorju SATCEN.
238 Po drugi strani pa iz listin spisa ne izhaja, da je direktor tožečo stranko pred sprejetjem sklepa o začasni odstranitvi obvestil o svoji nameri, da proti njej sprejme tak ukrep. Elektronski dopis z dne 3. julija 2013, s katerim je navedeni direktor tožečo stranko pozval na zaslišanje, se je namreč nanašal le na člen 2 Priloge IX h Kadrovskim predpisom SATCEN v zvezi z disciplinskimi ukrepi, ki jih je treba sprejeti proti uslužbencu po koncu upravne preiskave, in ne na njegovo začasno odstranitev.
239 Iz navedenega izhaja, da je SATCEN s tem, da tožeče stranke ni obvestil o načrtovanem ukrepu začasne odstranitve, in s tem, da ji ni vročil elementov, na katere je napotovalo poročilo o preiskavi, kršil njeno pravico do zaslišanja in njeno pravico do vpogleda v spis, kot sta določeni s členom 41(2)(a) in (b) Listine.
240 Kot je bilo poudarjeno v točki 230 zgoraj, pravica do zaslišanja in pravica do vpogleda v spis, kot sta določeni v členu 41(2)(a) in (b) Listine, pomenita, da ima zadevna oseba možnost, da vpliva na zadevni postopek odločanja. Zato – sicer bi bila tema temeljnima pravicama odvzeta bistvena vsebina – ni mogoče izključiti, da če bi tožeča stranka imela vpogled v listine, na katerih je temeljil sklep o začasni odstranitvi, in če bi bila pravočasno obveščena, da je direktor SATCEN nameraval sprejeti tak sklep, bi imela možnost, da vpliva na vsebino sklepa direktorja SATCEN.
241 Zato je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice tožeče stranke do obrambe pri sprejetju sklepa o začasni odstranitvi, sprejeti in s tem v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 225 zgoraj, razglasiti ničnost sklepa o začasni odstranitvi, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge, ki jih je navedla tožeča stranka.
2. Odškodninski zahtevek
242 Tožeča stranka se v utemeljitev odškodninskega zahtevka sklicuje na nezakonitost izpodbijanih sklepov. Po eni strani naj bi ji bila s temi sklepi povzročena materialna škoda v obliki izgube plač, prejemkov in dajatev, ki naj bi jih prejela med datumom, ko je začela veljati njena razrešitev, in datumom razveljavitve njene pogodbe. Po drugi strani naj bi ji bila s temi sklepi povzročena nematerialna škoda, zlasti zaradi psihičnih težav in poseganja v njeno poklicno integriteto, katere skupni znesek ocenjuje na 500.000 EUR.
243 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU zaradi nezakonitega ravnanja njenih organov izpolnjen niz pogojev, in sicer nezakonitost očitanega ravnanja, resničnost škode ter obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in navedeno škodo (sodba z dne 28. aprila 1971, Lütticke/Komisija, 4/69, EU:C:1971:40, točka 10; glej tudi sodbi z dne 9. septembra 2008, FIAMM in drugi/Svet in Komisija, C‑120/06 P in C‑121/06 P, EU:C:2008:476, točka 106 in navedena sodna praksa, in z dne 18. marca 2010, Trubowest Handel in Makarov/Svet in Komisija, C‑419/08 P, EU:C:2010:147, točka 40 in navedena sodna praksa).
244 Treba je torej preveriti, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije.
a) Nezakonitost ravnanja, očitanega SATCEN
245 Kar zadeva pogoj v zvezi z zakonitostjo ravnanja, očitanega instituciji, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da Unija kot delodajalka nosi precejšnjo odgovornost, ki se kaže z obveznostjo povračila škode, ki jo njeno osebje utrpi zaradi kakršne koli nezakonitosti, ki jo stori kot delodajalka. Za razliko od vsakega drugega posameznika je namreč uradnik ali uslužbenec Unije vezan na institucijo, organ, urad ali agencijo, od katere je odvisen zaradi zaposlitvenega pravnega razmerja, ki vključuje ravnotežje med posebnimi vzajemnimi pravicami in obveznostmi, pri čemer je to ravnotežje namenjeno zlasti ohranitvi zaupanja, ki mora obstajati med institucijami in njihovimi uradniki, da se državljanom zagotovi dobro izpolnjevanje nalog splošnega pomena, ki so podeljene institucijam, organom, uradom ali agencijam (glej v tem smislu sodbi z dne 16. decembra 2010, Komisija/Petrilli, T‑143/09 P, EU:T:2010:531, točka 46, in z dne 12. julija 2012, Komisija/Nanopoulos, T‑308/10 P, EU:T:2012:370, točka 103).
246 Čeprav je sodna praksa, na katero je bilo opozorjeno v točki 245 zgoraj, nastala v okviru tožb, vloženih na podlagi člena 270 PDEU ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, jo je primerno v obravnavanem primeru smiselno uporabiti. Podobno kot Kadrovski predpisi namreč določbe Kadrovskih predpisov SATCEN vsebujejo ravnotežje med posebnimi vzajemnimi dolžnostmi in pravicami v zvezi s pogodbenimi uslužbenci SATCEN, ki je namenjeno temu, da se zagotovi dobro izpolnjevanje nalog splošnega pomena, ki so podeljene SATCEN.
247 Zato je v obravnavanem primeru dovolj že sama ugotovitev nezakonitega ravnanja SATCEN, da se šteje, da je izpolnjen prvi od treh pogojev, ki jih je treba izpolnjevati za uveljavljanje odgovornosti Unije.
248 V zvezi s tem iz preučitve predlogov tožeče stranke za razglasitev ničnosti, na katerih temelji njen odškodninski zahtevek, izhaja, da so sklep o začasni odstranitvi, sklep o razrešitvi in sklep komisije za pritožbe vsi nezakoniti in jih je zato mogoče razglasiti za nične. Zato je SATCEN s sprejetjem teh sklepov storil napako, zaradi katere je mogoče uveljavljati nepogodbeno odgovornost Unije, pod pogojem, da se dokažeta obstoj resnične in zanesljive škode ter dovolj neposredna vzročno-posledična zveza med to škodo in to napako.
b) Škoda in vzročna zveza
1) Materialna škoda in vzročna zveza
249 Tožeča stranka prosi za povrnitev materialne škode, ki naj bi ji bila povzročena z izpodbijanimi sklepi in ki ustreza znesku plač, ki bi jih lahko prejela, če bi ohranila delovno mesto v SATCEN med datumom svojega izrinjenja in datumom prenehanja veljavnosti njene pogodbe o zaposlitvi.
250 V zvezi s tem drži, da je Splošno sodišče s to sodbo razglasilo ničnost sklepa o razrešitvi, s katerim je prenehala veljavnost pogodbe tožeče stranke. Vendar mora v skladu s členom 266 PDEU institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe, ki je naslovljena nanjo. Splošno sodišče tako – sicer bi posegalo v te izvedbene ukrepe – ne more ugotoviti, da razglasitev ničnosti sklepa o razrešitvi nujno pomeni, da ima tožeča stranka pravico do plačila zneskov, ki jih zahteva, tako da je treba odškodninski zahtevek v zvezi s tem zavrniti kot prezgoden (glej po analogiji sodbi z dne 17. oktobra 2013, BF/Računsko sodišče, F‑69/11, EU:F:2013:151, točka 75 in navedena sodna praksa, in z dne 22. maja 2014, CU/CESE, F‑42/13, EU:F:2014:106, točka 56).
251 V zvezi s tem je primerno spomniti, da mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničen – da bi se ravnala po ničnostni sodbi in jo v celoti izvršila – v skladu z ustaljeno sodno prakso sprejeti potrebne ukrepe za odpravo učinkov ugotovljenih nezakonitosti, kar lahko pri aktu, ki je bil že izvršen, pomeni, da se tožeča stranka postavi nazaj v pravni položaj, v katerem je bila pred navedenim aktom (glej v tem smislu sodbo z dne 31. marca 2004, Girardot/Komisija, T‑10/02, EU:T:2004:94, točka 84 in navedena sodna praksa).
252 Poleg tega je s členom 266 PDEU zadevni instituciji naloženo, da mora preprečiti, da bi akt, ki nadomešča akt, razglašen za ničen, vseboval enake nepravilnosti, kot so bile ugotovljene v ničnostni sodbi (glej sodbo z dne 13. septembra 2005, Recalde Langarica/Komisija, T‑283/03, EU:T:2005:315, točka 51 in navedena sonda praksa).
253 Nazadnje, le kadar izvršitev ničnostne sodbe pomeni posebno težavo, lahko zadevna institucija sprejme odločitev, s katero je mogoče pravično nadomestiti škodo, ki za zadevno stranko nastane z odločbo, ki je bila razglašena za nično, in lahko v tem okviru z njo začne dialog, v katerem poskuša doseči sporazum o pravičnem nadomestilu za nezakonitost, katere žrtev je bila (glej sodbo z dne 24. junija 2008, Andres in drugi/ECB, F‑15/05, EU:F:2008:81, točka 132 in navedena sodna praksa).
254 Iz navedenega izhaja, da Splošno sodišče ne more tožeči stranki prisoditi odškodnine, ne da bi vedelo za ukrepe, ki jih je sprejel SATCEN za izvršitev te sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 8. junija 2006, Pérez-Díaz/Komisija, T‑156/03, EU:T:2006:153, točka 76 in navedena sodna praksa, in z dne 5. februarja 2016, GV/SEAE, F‑137/14, EU:F:2016:14, točka 94 in navedena sodna praksa).
2) Nematerialna škoda in vzročna zveza
255 Tožeča stranka prosi povrnitev nematerialne škode, ki naj bi jo utrpela zaradi sprejetja izpodbijanih sklepov, ki naj bi povzročili psihične težave in posegli v njeno poklicno integriteto, ugled, prihodnost kariere in delovne sposobnosti.
256 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso razglasitev ničnosti nezakonitega akta sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo kakršne koli nematerialne škode, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nematerialno škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti, in je ni mogoče v celoti povrniti s to razglasitvijo ničnosti (glej sodbo z dne 19. julija 2017, DD/FRA, T‑742/15 P, neobjavljena, EU:T:2017:528, točka 72 in navedena sodna praksa).
257 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da razglasitev ničnosti sklepa o začasni odstranitvi in sklepa o razrešitvi ne more odpraviti nematerialne škode, ki jo je utrpela tožeča stranka in ki je nastala zaradi nezakonitosti navedenih sklepov.
258 Na prvem mestu je bila namreč proti tožeči stranki uvedena upravna preiskava, na izidu katere sta temeljila tako sklep o začasni odstranitvi kot sklep o uvedbi disciplinskega postopka, na podlagi katerega je bil sprejet sklep o razrešitvi. Toda po eni strani so bili očitki v zvezi z ravnanjem tožeče stranke v okviru upravne preiskave navedeni zelo na splošno. Po drugi strani pa je imela tožeča stranka na voljo očitno prekratek rok za predstavitev svojih stališč v zvezi s tem poročilom, listine, ki sestavljajo jedro te preiskave, pa so ji bile vročene šele več mesecev po sklepu o uvedbi disciplinskega postopka. Tako je tožeča stranka nedvomno imela psihične težave, izhajajoče iz njene negotovosti glede natančnih dejanj, ki so ji bila očitana, čeprav naj bi ta bila resna in so bila izrecno opredeljena kot psihično nadlegovanje.
259 Na drugem mestu je SATCEN s tem, da je drugim uslužbencem SATCEN razdelil „vprašalnik o psihičnem nadlegovanju“, ki se je poimensko nanašal na tožečo stranko in jo povezoval s kategorijami ravnanj, ki jih je mogoče opredeliti kot psihično nadlegovanje, medtem ko po upravni preiskavi še ni bila niti zaslišana in preden je direktor odločil o njeni začasni odstranitvi, resno posegel v dobro ime in poklicni ugled tožeče stranke.
260 Nasprotno pa je treba odškodninski zahtevek tožeče stranke v zvezi s škodo, nastalo v položaju nematerialnega nadlegovanja, usmerjenega proti njej, zavrniti. S takim zahtevkom želi namreč tožeča stranka doseči izid, ki bi ustrezal sprejetju njenih predlogov za razglasitev ničnosti sklepa o zavrnitvi prošnje za pomoč zaradi položaja psihičnega nadlegovanja, usmerjenega proti njej, ki so bili zavrženi kot nedopustni (glej točko 138 zgoraj). V zvezi s tem je v skladu z ustaljeno sodno prakso v tožbah uradnikov treba odškodninske zahtevke zavrniti, če so tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti, ki so bili zavrnjeni (glej sodbo z dne 9. septembra 2010, Carpent Languages/Komisija, T‑582/08, neobjavljena, EU:T:2010:379, točka 84 in navedena sodna praksa).
261 Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka utrpela nematerialno škodo, izhajajočo iz negotovosti glede očitanih dejanj in posega v njeno dobro ime ter poklicni ugled. Treba je odločiti ex æquo et bono, da je odškodnina 10.000 EUR ustrezno povračilo te škode, in s tem SATCEN naložiti plačilo tega zneska tožeči stranki.
Stroški
262 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
263 Iz razlogov, navedenih zgoraj, izhaja, da SATCEN pretežno ni uspel in da mu je zato treba naložiti plačilo stroškov, kot jih je v zvezi s tem priglasila tožeča stranka.
264 Nasprotno pa je treba zavrniti predlog tožeče stranke, da se naložitvi stroškov SATCEN doda obveznost plačila zamudnih obresti. Tak predlog je namreč prezgoden in o njem je mogoče odločiti, če se zdi primerno, šele v okviru postopka določitve stroškov.
265 Poleg tega na podlagi člena 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Svet bo zato kot institucija intervenientka nosil svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Sklep komisije za pritožbe pri Satelitskem centru Evropske unije (SATCEN) z dne 26. januarja 2015 se razglasi za ničen.
2. Sklep direktorja SATCEN z dne 5. julija 2013 o začasni odstranitvi osebe KF se razglasi za ničen.
3. Sklep direktorja SATCEN z dne 28. februarja 2014 o razrešitvi osebe KF se razglasi za ničen.
4. SATCEN se naloži, naj osebi KF plača 10.000 EUR stroškov za utrpelo nematerialno škodo.
5. Tožba se v preostalem zavrne.
6. SATCEN poleg svojih stroškov nosi stroške, ki jih je priglasila oseba KF.
7. Svet Evropske unije nosi svoje stroške.
Gervasoni | Madise | da Silva Passos |
Kowalik-Bańczyk | | Mac Eochaidh |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 25. oktobra 2018.
Podpisi
Kazalo