Združeni zadevi C‑443/14 in C‑444/14

Kreis Warendorf
proti
Ibrahim Alo

in

Amira Osso
proti
Region Hannover

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe,
ki ju je vložilo Bundesverwaltungsgericht)

„Predhodno odločanje – Konvencija o statusu beguncev, podpisana 28. julija 1951 v Ženevi – Člena 23 in 26 – Območje svobode, varnosti in pravice – Direktiva 2011/95/EU – Določbe o vsebini mednarodne zaščite – Status subsidiarne zaščite – Člen 29 – Socialno varstvo – Pogoji za upravičenost – Člen 33 – Prosto gibanje znotraj države članice gostiteljice – Pojem – Omejitev – Obveznost prebivanja v določenem kraju – Neenako obravnavanje – Primerljivost položajev – Uravnotežena porazdelitev proračunske obremenitve med upravnimi skupnostmi – Razlogi v zvezi z migracijsko in integracijsko politiko“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 1. marca 2016

1.        Pravo Evropske unije – Razlaga – Besedila v več jezikih – Enotna razlaga – Odstopanja med različnimi jezikovnimi različicami – Upoštevanje splošne sistematike in cilja zadevne ureditve

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člen 33)

2.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Prosto gibanje v državi članici – Obseg – Svoboda preseljevanja in izbire prebivališča – Nacionalni predpisi, ki nalagajo obveznost glede prebivališča upravičencem do statusa subsidiarne zaščite – Nedopustnost

(člen 78(1) PDEU; Ženevska konvencija o statusu beguncev, člen 26; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, uvodne izjave 3, 4, 8, 9, 23, 24 in 39 ter člena 20(2) in 33)

3.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Prosto gibanje v državi članici – Obseg – Svoboda preseljevanja in izbire prebivališča – Nacionalni predpisi, ki nalagajo obveznost glede prebivališča upravičencem do statusa subsidiarne zaščite, ki prejemajo nekatere posebne socialne prejemke – Ukrep, katerega cilj je ustrezna porazdelitev bremena, ki izvira iz izplačila the prejemkov – Nedopustnost

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člena 29 in 33)

4.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Prosto gibanje v državi članici – Nacionalni predpisi, ki nalagajo obveznost glede prebivališča upravičencem do statusa subsidiarne zaščite, ki prejemajo nekatere posebne socialne prejemke –Upravičenost – Vključevanje državljanov tretjih držav v zadevno državo članico – Dopustnost – Pogoji – Enako obravnavanje državljanov tretjih držav, ki so v primerljivem položaju

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člen 33)

1.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 23 do 27.)

2.        Člen 33 Direktive 2011/95 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite je treba razlagati tako, da obveznost glede prebivališča, naložena upravičencu do statusa subsidiarne zaščite, pomeni omejitev prostega gibanja, zagotovljenega s tem členom, tudi kadar se s tem ukrepom temu upravičencu ne preprečuje, da se prosto premika po ozemlju države članice, ki je priznala to zaščito, in da na tem ozemlju začasno biva zunaj kraja, ki je določen z obveznostjo glede prebivališča.

Glede tega je v uvodnih izjavah 8, 9 in 39 te direktive navedeno, da je želel zakonodajalec Unije kot odziv na poziv Stockholmskega programa vzpostaviti enoten status vseh oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in se je zato odločil upravičencem do statusa subsidiarne zaščite priznati enake pravice in ugodnosti, kot jih imajo begunci, z izjemo odstopanj, ki so nujno potrebna in objektivno upravičena. Člen 33 Direktive 2011/95 natančneje določa, da je prosto gibanje, ki ga priznava, zagotovljeno upravičencem do mednarodne zaščite, kar pomeni, da je v tem pogledu ureditev za begunce in upravičence do statusa subsidiarne zaščite enaka.

Člen 26 Ženevske konvencije o statusu beguncev, ki je temelj mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev in katerega uporabo s strani pristojnih organov držav članic na podlagi skupnih pojmov in meril spodbujajo določbe te direktive, beguncem zagotavlja svobodo gibanja, tako da izrecno določa, da ta svoboda ne pomeni le pravice prostega gibanja na ozemlju države, ki je priznala status begunca, temveč tudi pravico do izbire prebivališča na tem ozemlju. Noben element ne dokazuje, da bi se zakonodajalec Unije odločil, da bo v Direktivi 2011/05 povzel samo prvo pravico, druge pa ne. Drugačna razlaga bi pomenila, da bi bila ta pravica zagotovljena samo beguncem in bi tako – čeprav v navedeni direktivi ni izrecne določbe v zvezi s tem – povzročila razlikovanje med vsebino zaščite, ki se v zvezi s tem zagotavlja beguncem na eni strani in upravičencem do statusa subsidiarne zaščite na drugi strani, kar je v nasprotju s ciljem vzpostavitve enotnega statusa vseh oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite.

(Glej točke 28, 32, od 34 do 36, 40 in izrek 1.)

3.        Člena 29 in 33 Direktive 2011/952011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite je treba razlagati tako, da nasprotujeta naložitvi obveznosti glede prebivališča, upravičencu do statusa subsidiarne zaščite, ki prejema nekatere posebne socialne prejemke, zaradi ustrezne porazdelitve bremena, ki ga pomeni izplačilo teh prejemkov, med različne pristojne institucije, če upoštevni nacionalni predpisi ne določajo naložitve takega ukrepa beguncem, državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju zadevne države članice iz razlogov, ki niso humanitarni, politični ali mednarodnopravni, in državljanom te države članice, ki prejemajo navedene prejemke.

Po eni strani namreč na podlagi člena 33 Direktive 2011/95 in člena 26 Ženevske konvencije o statusu beguncev, ki je upošteven za določitev obsega prostega gibanja upravičencev do statusa subsidiarne zaščite, za take upravičence glede izbire kraja prebivanja načeloma ne more veljati ureditev, ki bi bila bolj omejujoča od tiste, ki se uporablja za druge državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici, ki je priznala to zaščito.

Po drugi strani morajo biti v obeh primerih iz člena 29 Direktive 2011/95 za upravičence do statusa subsidiarne zaščite pogoji za upravičenost do socialne pomoči, ki jim jo ponuja država članica, ki jim je priznala to zaščito, enaki tistim, ki glede te pomoči veljajo za državljane te države članice.

Seveda bi bilo mogoče upravičencu do statusa subsidiarne zaščite z nacionalnimi predpisi veljavno naložiti obveznost glede prebivališča, ne da bi bil tak ukrep naložen beguncem, državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju zadevne države članice iz drugih razlogov in državljanom te države članice, če te kategorije niso v položaju, ki bi bil objektivno primerljiv z vidika cilja, ki ga uresničujejo ti predpisi.

Vendar sprememba kraja prebivanja oseb, ki so upravičene do socialnih prejemkov, ali njihova različna koncentracija na ozemlju države članice lahko pomeni neustrezno porazdelitev bremena, ki izhaja iz izplačila teh prejemkov, med različnimi pristojnimi institucijami, ne da bi bila morebitna upravičenost do statusa subsidiarne zaščite v tem smislu posebej upoštevna.

(Glej točke od 42 do 45, 50, 54, 55 in izrek 2.)

4.              Člen 33 Direktive 2011/95 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se upravičencu do statusa subsidiarne zaščite, ki prejema nekatere posebne socialne prejemke, naloži obveznost glede prebivališča s ciljem lažjega vključevanja državljanov tretjih držav v državo članico, ki je priznala to zaščito, kadar upoštevni nacionalni predpisi ne določajo naložitve takega ukrepa državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju te države članice iz razlogov, ki niso humanitarni, politični ali mednarodnopravni, in ki prejemajo navedene prejemke, če upravičenci do statusa subsidiarne zaščite z vidika tega cilja niso v položaju, ki je objektivno primerljiv s položajem državljanov tretjih držav, ki na ozemlju te države članice zakonito prebivajo iz razlogov, ki niso humanitarni, politični ali mednarodnopravni, kar mora preveriti nacionalno sodišče.

Tako razliko je mogoče ugotoviti, če okoliščina, da je državljan tretje države, ki prejema socialno pomoč, upravičenec do mednarodne zaščite, pomeni, da bo soočen z večjimi težavami pri vključevanju kot drug državljan tretje države, ki zakonito prebiva v zadevni državi članici in prejema socialno pomoč.

Posebej bi to držalo, če bi zaradi nacionalnega pravila, v skladu s katerim je prebivanje državljanov tretjih držav, ki na ozemlju te države članice zakonito prebivajo iz razlogov, ki niso humanitarni, politični ali mednarodnopravni, praviloma pogojeno s tem, da imajo ti zadostna sredstva za preživljanje, ti državljani lahko bili upravičeni do socialne pomoči šele po določenem nepretrganem obdobju zakonitega prebivanja na ozemlju države članice gostiteljice. Tako prebivanje bi namreč lahko pomenilo, da so zadevni državljani tretje države dovolj vključeni v to državo članico, zaradi česar ne bi bili v položaju, ki bi bil z vidika cilja olajšanja vključevanja državljanov tretjih držav primerljiv s položajem upravičencev do mednarodne zaščite.

(Glej točke od 62 do 64 in izrek 3.)