SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MICHALA BOBKA,
predstavljeni 9. junija 2016(1)
Zadeva C‑212/15
ENEFI Energiahatékonysági Nyrt
proti
Direcția Generală Regională a Finanțelor Publice Brașov (DGRFP)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Tribunalul Mureș, Secția civilă (županijsko sodišče Mureș, civilni senat, Romunija))
„Postopek zaradi insolventnosti – Posledice po pravu države, v kateri je bil uveden postopek, za davčno terjatev, ki ni bila prijavljena v tem postopku in je predmet izvršbe v drugi državi članici“
I – Uvod
1. Obravnavana zadeva se nanaša na prisilno izvršbo davčne terjatve v Romuniji zoper podjetje, ki ima sedež na Madžarskem in kjer je bil zoper njega uveden postopek zaradi insolventnosti. Navedena davčna terjatev v navedenem postopku zaradi insolventnosti ni bila prijavljena in je bila zato v skladu z madžarskim pravom izgubljena.
2. Sodišče je vprašano, ali Uredba (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti(2) nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki določa izgubo take neprijavljene terjatve ali prekinitev izvršbe v zvezi z njo. Sodišče je pozvano tudi k opredelitvi do vprašanja, ali je fiskalni značaj terjatve kakor koli upošteven za to presojo. Ti vprašanji porajata dodatno vprašanje, ali bi moralo nacionalno pravo, ki se uporablja za postopek zaradi insolventnosti, uveden v eni državi članici, urejati tudi vpliv uvedbe tega postopka zaradi insolventnosti na izvršbo zoper istega dolžnika v drugi državi članici.
II – Pravni okvir
A – Pravo EU
3. Člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 določa, da „[s]o sodišča držav članic, na katerih ozemlju je središče dolžnikih glavnih interesov, pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti“. Pri družbi ali pravni osebi se, dokler se ne dokaže nasprotno, domneva, da je središče dolžnikovih glavnih interesov registrirani sedež“.
4. Člen 4 Uredbe št. 1346/2000 določa pravila o pravu, ki se uporablja. Splošno pravilo iz člena 4(1) je, da „[č]e ta uredba ne določa drugače, je pravo, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti in njihove učinke, pravo države članice, na katere ozemlju so bili uvedeni postopki[. Ta država članica je] država, v kateri so bili uvedeni postopki.“
5. Člen 4(2) Uredbe št. 1346/2000 določa, da pravo države, v kateri so bili uvedeni postopki in je v uvodni izjavi 23 navedene uredbe poimenovano lex concursus, „določa pogoje za uvedbo, vodenje in končanje teh postopkov.“ Ta določba vsebuje neizčrpen seznam zadev, ki jih ureja lex concursus in med drugim v pododstavku (f) zajemajo „posledice postopkov v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki, razen na pravde v teku,“ v pododstavku (k) pa „pravice upnikov po končanju postopkov v primeru insolventnosti“.
6. Člen 15 Uredbe št. 1346/2000 določa, da „[p]osledice postopkov v primeru insolventnosti na pravde v teku, ki se nanašajo na premoženje ali pravico, ki je bilo odvzeto dolžniku, ureja izključno pravo države članice, v kateri so navedene pravde v teku“.
7. Člen 20(1) Uredbe št. 1346/2000 določa, da mora načeloma „[u]pnik, ki po uvedbi postopkov […] na kakršen koli način, zlasti z izvršbo, pridobi delno ali celotno poplačilo njegovih terjatev iz premoženja dolžnika, ki se nahaja na ozemlju druge države članice, […] prejeto vrniti upravitelju.“
8. Nazadnje, člen 39 Uredbe št. 1346/2000 priznava pravico, da lahko „[u]pniki z običajnim ali stalnim prebivališčem ali registriranim sedežem v državi članici, ki ni država, v kateri so bili uvedeni postopki, vključno z davčnimi organi in organi socialne varnosti, […] pisno prijavijo terjatve v postopkih v primeru insolventnosti.“
B – Nacionalno pravo
9. Člen 20(3) a csődeljárásról és a felszámolási eljárásról szóló, 1991. évi XLIX. törvény (madžarski zakon št. XLIX iz leta 1991 o stečajnem postopku in postopku likvidacije, v nadaljevanju zakon št. XLIX iz leta 1991) določa, da upnik v primeru zamude roka za prijavo terjatev iz člena 10(2) navedenega zakona ne more sodelovati pri sklenitvi dogovora med dolžnikom in upniki na koncu postopka zaradi insolventnosti. To dejansko pomeni, da upnik terjatve, ki je ni prijavil, ne more uveljavljati zoper dolžnika.
III – Dejansko stanje, nacionalni postopki in vprašanji za predhodno odločanje
10. Družba ENEFI Energiahatékonysági Nyrt (v nadaljevanju: tožeča stranka) je družba s sedežem na Madžarskem in poslovno enoto v Romuniji.
11. Zoper tožečo stranko je bil na Madžarskem 13. decembra 2012 uveden postopek zaradi insolventnosti.
12. Direcția Generală Regională a Finanțelor Publice Brașov (generalni direktorat za javne finance v Brașovu, v nadaljevanju: tožena stranka) je bil 7. januarja 2013 obveščen o uvedbi postopka zaradi insolventnosti na Madžarskem in o možnosti prijave terjatev zoper dolžnika v navedenem postopku.
13. Tožena stranka je januarja 2013 poskušala v postopku zaradi insolventnosti prijaviti dve terjatvi (v nadaljevanju: prvotni terjatvi). Vendar ni spoštovala predpisanega roka niti ni plačala predpisane takse za vpis. Zato ti dve terjatvi v skladu z izjavo likvidacijskega upravitelja z dne 2. maja 2013 v postopku zaradi insolventnosti nista mogli biti vpisani niti obravnavani.
14. Tožena stranka je med 5. in 25. junijem 2013, ko je postopek zaradi insolventnosti še potekal, na sedežu stalne poslovne enote dolžnice v Romuniji izvedla davčni nadzor. Tožena stranka je 25. junija 2013 sprejela odločbo o odmeri davka, ki se je nanašala na dodatne davčne obveznosti iz naslova DDV (v nadaljevanju: odločba o odmeri po insolventnosti). Tožena stranka v postopku zaradi insolventnosti ni prijavila nobene terjatve v zvezi z odločbo o odmeri po insolventnosti. Uvedla pa je izvršbo v zvezi z odločbo o odmeri po insolventnosti v Romuniji.
15. Pritožnica odločbe o odmeri po insolventnosti sprva ni izpodbijala. Zato so romunski organi zoper pritožnico 7. avgusta 2013 izdali nalog za izvršbo.
16. Postopek zaradi insolventnosti na Madžarskem se je končal 7. septembra 2013.
17. Tožeča stranka je 3. septembra 2013 vložila tožbo zaradi izpodbijanja naloga za izvršbo v Romuniji. Tožeča stranka meni, da ni zavezana plačati zneska, določenega v nalogu za izvršbo, in da je izvršba nezakonita. Izpostavlja, da je bila tožeča stranka v času davčnega nadzora, v katerem je bila izdana odločba o odmeri po insolventnosti, na Madžarskem že v postopku zaradi insolventnosti. Zato bi morala tožena stranka zaradi izvršitve plačilne obveznosti tožeče stranke na podlagi odločbe o odmeri po insolventnosti svojo terjatev iz izvršbe prijaviti v postopku zaradi insolventnosti. Tožeča stranka trdi, da se za postopek zaradi insolventnosti v skladu z Uredbo št. 1346/2000 uporablja madžarsko pravo, le-to pa določa, da se terjatve, ki v postopku zaradi insolventnosti niso bile prijavljene, izgubijo. Zato je po mnenju tožeče stranke tožena stranka izgubila pravico do plačila na podlagi odločbe o odmeri po insolventnosti.
18. V teh okoliščinah je Tribunalul Mureș, Secția civilă (županijsko sodišče Mureș, civilni senat) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„(1) Ali je treba pri razlagi člena 4(1) in (2)(f) in (k) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti šteti, da posledice postopkov v primeru insolventnosti, ki jih določa zakon države, v kateri je bil uveden postopek zaradi insolventnosti, lahko vključujejo to, da upnik, ki ni sodeloval v postopku zaradi insolventnosti, izgubi pravico do uveljavljanja svoje terjatve v drugi državi članici ali prekinitve izvršbe za navedeno terjatev v tej drugi državi članici?
(2) Ali je upoštevna okoliščina, da gre pri izvršbi v državi članici, ki ni tista, v kateri je bil uveden postopek, za fiskalno terjatev?“
19. Pisna stališča so predložile madžarska in nizozemska vlada ter Komisija. Madžarska vlada in Komisija sta na obravnavi 14. aprila 2016 podali ustna stališča.
IV – Presoja
20. Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu ugotoviti obseg uporabe Uredbe št. 1346/2000. Prvo vprašanje se nanaša na to, kakšni so učinki Uredbe št. 1346/2000, če se dejansko uporablja za fiskalne terjatve.
21. Vprašanje uporabe Uredbe št. 1346/2000 ima logično prednost pred obravnavanjem njenih učinkov. Zato bom svojo analizo začel z odgovorom na drugo vprašanje, torej ali je fiskalni značaj odločbe o odmeri po insolventnosti kakor koli upošteven za uporabo Uredbe št. 1346/2000 (A). Drugič, preučil bom, ali Uredba št. 1346/2000 dovoljuje, da nacionalno pravo določi izgubo terjatev, ki niso prijavljene v postopkih zaradi insolventnosti, ali prekinitev izvršbe takih terjatev v drugi državi članici (B).
A – Vprašanje 2
22. Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem izvedeti, ali je poseben značaj terjatve na podlagi odločbe o odmeri po insolventnosti upošteven za uporabo Uredbe št. 1346/2000.
23. Predložitveno sodišče pri navajanju davčnih obveznosti tožeče stranke na podlagi romunskega prava uporablja izraz „fiskalna terjatev“. Zdi se torej, da v tem okviru „fiskalna“ v bistvu pomeni „davčna“. Predložitveno sodišče, kot kaže, domneva, da bi bilo treba fiskalno terjatev obravnavati drugače, ker je tožena stranka davčni organ.
24. Podobno kot menijo madžarska in nizozemska vlada ter Komisija, se s tem ne strinjam.
25. Besedilo Uredbe št. 1346/2000 precej jasno določa, da se brez razlikovanja uporablja tako za zasebnopravne kot javnopravne upnike. Člen 39 priznava pravico, da lahko „[u]pniki z običajnim ali stalnim prebivališčem ali registriranim sedežem v državi članici, ki ni država, v kateri so bili uvedeni postopki, vključno z davčnimi organi in organi socialne varnosti, […] pisno prijavijo terjatve v postopkih v primeru insolventnosti.“(3) Enako je ponovljeno tudi v uvodni izjavi 21 te uredbe.(4)
26. Poleg tega je, kar zadeva dejansko stanje, iz predložitvenega sklepa razvidno, da je tožeča stranka poskušala ukrepati (v zvezi s prvotnimi terjatvami) in bi lahko ukrepala (v zvezi z odločbo o odmeri po insolventnosti) kot upnik v običajnem pomenu te besede v postopkih v primeru insolventnosti, torej z lastno terjatvijo do insolventnega dolžnika.(5)
27. Zato Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako, da fiskalni značaj izvršbe, ki se izvaja v državi članici, ki ni država, v kateri je bil uveden postopek zaradi insolventnosti, ne vpliva na uporabo Uredbe št. 1346/2000 za navedeno izvršbo.
28. Zaradi jasnosti je treba izpostaviti, da nevtralnost Uredbe št. 1346/2000 v zvezi z uporabo za terjatve javnopravnih in zasebnopravnih upnikov, ne vpliva na morebitne prednostne pravice nekaterih kategorij upnikov v postopkih zaradi insolventnosti v skladu z upoštevnim nacionalnim pravom. Uporaba Uredbe št. 1346/2000 na eni strani ter materialne pravice na podlagi različnih nacionalnih predpisov na drugi strani sta dve ločeni vprašanji. Obravnavana zadeva se nanaša na prvo in ne na drugo.
B – Vprašanje 1
29. Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali Uredba št. 1346/2000 dopušča, da nacionalna zakonodaja določa izgubo terjatev, ki niso bile ustrezno prijavljene v postopku zaradi insolventnosti, ali prekinitev izvršbe takih terjatev v drugi državi članici. Najprej bom obravnaval vprašanje izgube in prekinitve (i). Nato bom analiziral, ali bi se moralo za posledice postopka zaradi insolventnosti za izvršbo v Romuniji kot lex concursus uporabljati madžarsko pravo (ii).
i) Izguba neprijavljenih terjatev in prekinitev njihove izvršbe
30. Predložitveno sodišče navaja, da madžarsko pravo kot lex concursus v obravnavani zadevi ne bi smelo določati izgube pravice, ki se uveljavlja v drugi državi članici. Navedlo je, da bi bilo to v nasprotju z možnostjo uvedbe sekundarnega postopka.(6) Prav tako bi to omogočalo dolžniku, da se izogne svojim nacionalnim davčnim obveznostim.
31. Treba je izpostaviti, da je področje uporabe Uredbe št. 1346/2000 omejeno v glavnem na kolizijska pravila.(7) Vsebuje samo nekaj enotnih pravil. Enotna pravila, ki jih vsebuje, pa ne zadevajo posledic neprijave terjatve v postopkih zaradi insolventnosti.
32. V tem zakonodajnem okviru morajo pravila, ki urejajo posledice neprijave terjatve v postopkih zaradi insolventnosti, določiti države članice, ob upoštevanju dveh zahtev, enakovrednosti in učinkovitosti.(8) Ti zahtevi bosta v nadaljevanju obravnavani ena za drugo.
33. Zahteva po enakopravnosti pomeni, da določbe nacionalnega prava v zvezi z udeležbo čezmejnih upnikov v postopkih zaradi insolventnosti, uvedenih na Madžarskem, ne smejo biti manj ugodne od pogojev za udeležbo, ki veljajo za domače upnike.
34. V skladu s členom 20(3) zakona št. XLIX iz leta 1991 se neevidentirana terjatev izgubi zaradi neprijave terjatve v ustreznem roku. V zvezi s tem ni pomembno, ali gre za terjatev domačega ali čezmejnega upnika.
35. V predložitvenem sklepu poleg tega ni omenjeno, da bi bili upniki s sedežem v državi članici, ki ni Madžarska, obravnavani manj ugodno v primerjavi z domačimi upniki v zvezi s prijavo njihovih terjatev v postopkih zaradi insolventnosti, uvedenih na Madžarskem, ali kadar se udeležijo teh postopkov.
36. Res je, da morajo čezmejni upniki v praksi običajno premagovati ovire zaradi geografske oddaljenosti ter jezikovnih in pravnih razlik med državo članico, v kateri se uvede postopek zaradi insolventnosti, in državo članico, v kateri imajo taki upniki sedež. Vendar je to značilnost čezmejnih postopkov zaradi insolventnosti, podobno kot pri težavah strank v čezmejnih sporih.
37. Uredba št. 1346/2000 dejansko naslavlja te skrbi z zahtevo, da se čezmejne upnike obvesti in seznani z začetkom postopkov zaradi insolventnosti v drugi državi članici (kot na primer na podlagi člena 40), s čimer povečuje splošno učinkovitost postopkov zaradi insolventnosti.
38. Nazadnje, dejansko stanje v obravnavani zadevi kaže na to, da je bila tožena stranka ustrezno obveščena o postopku zaradi insolventnosti in o predpisanem roku za prijavo terjatev. To dokazuje poskus tožene stranke, da prijavi prvotne terjatve.
39. V skladu z zahtevo po učinkovitosti države članice ne smejo onemogočati ali pretirano oteževati izvrševanja pravic iz prava Unije.
40. Če naj se zahteva po učinkovitosti presoja neodvisno od zahteve po enakopravnosti, in če naj se uporablja ob spoštovanju splošne procesne avtonomije držav članic, potem bi morala biti ustrezno omejena na dva primera: prvič, dejansko onemogočanje in, drugič, takšno stopnjo neučinkovitosti v zvezi z izvrševanjem pravic na podlagi prava EU, ki pomeni kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Za zadnjenavedeno kategorijo je prag sorazmerno visok.
41. Sodišče je že razsodilo, da obstoj roka za prijavo terjatve v postopku zaradi insolventnosti ni per se nezdružljiv z načelom učinkovitosti. Določitev primernih rokov je skladna z načelom učinkovitosti, pomeni pa tudi praktično izvedbo načela pravne varnosti.(9)
42. Kot navedeno, je bila tožena stranka obveščena o uvedbi postopka zaradi insolventnosti na Madžarskem. Obveščena je bila tudi o roku, v katerem bi morala prijaviti morebitne terjatve, kot je bila tista, ki je nastala na podlagi odločbe o odmeri po insolventnosti.
43. Ponovno pa informacije v predložitvenem sklepu ne vsebujejo nobenega elementa, ki bi kazal na to, da je bila tožena stranka soočena s posebnimi ovirami, zaradi katerih bi bila prijava njene terjatve na podlagi odločbe o odmeri po insolventnosti in udeležba v postopku zaradi insolventnosti na Madžarskem nemogoča ali pretirano otežena (v zgoraj navedenem smislu).
44. Na podlagi navedenega je moj prvi vmesni sklep, da Uredba št. 1346/2000 ne nasprotuje določbi nacionalnega prava, kot je člen 20(3) zakona št. XLIX iz leta 1991, ki določa izgubo terjatev, ki v postopku zaradi insolventnosti niso bile ustrezno prijavljene.
45. Besedilo prvega vprašanja za predhodno odločanje pa se ne nanaša samo na izgubo neprijavljenih terjatev, ampak tudi na prekinitev izvršbe takih neprijavljenih terjatev v drugi državi članici. Vendar madžarska zakonodaja, povzeta v predložitvenem sklepu, določa samo izgubo neprijavljenih terjatev. Predložitveno sodišče ni navedlo nobenih informacij o konkretnih določbah madžarskega prava, ki se nanašajo na prekinitev izvršbe terjatev, ki v postopku zaradi insolventnosti niso bile prijavljene.
46. Ne glede na to bom v duhu sodelovanja, ki velja v postopku predhodnega odločanja, in zaradi zagotovitve celovitega in koristnega odgovora nacionalnemu sodišču dodal nekaj komentarjev. Navedel sem že, da Uredba št. 1346/2000 po mojem mnenju dopušča pravilo lex concursus s precej pomembnimi materialnopravnimi posledicami – izgubo neprijavljenih terjatev. Če je taka znatna posledica dopustna, potem bi morala ista uredba a fortiori dopuščati pravilo lex concursus, po katerem se zgolj prekine povezan izvršilni postopek, ki ima verjetno precej manjši vpliv na pravice strank kot neposredna izguba.
47. Zato je moj drugi vmesni sklep, da Uredba št. 1346/2000 ne nasprotuje določbi lex concursus, ki določa prekinitev izvršbe terjatev, ki v postopku zaradi insolventnosti niso bile prijavljene, kadar država članica, v kateri se bo opravila izvršba, ni država članica, v kateri je bil uveden postopek zaradi insolventnosti.
ii) Pravo, ki ureja posledice postopka zaradi insolventnosti za izvršbo v drugi državi članici
48. Predložitveno sodišče dvomi v to, ali razlaga člena 4(1), člena 4(2)(f) in člena 4(2)(k) Uredbe št. 1346/2000 pomeni, da bi se moralo za posledice postopka zaradi insolventnosti, uvedenega na Madžarskem, za izvršbo v teku pred njim uporabljati madžarsko pravo kot lex concursus, ali pa bi se moralo za take posledice uporabljati romunsko pravo.
49. Zaradi razjasnitve tega vprašanja bom analiziral elemente, ki določajo pravo, ki se uporablja v obravnavani zadevi.
50. Prvič, ni sporno da je postopek zaradi insolventnosti na Madžarskem glavni postopek zaradi insolventnosti v smislu člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000. Kot je določeno v členu 16(1) in potrjeno v uvodni izjavi 22 navedene uredbe, morajo biti posledice tega postopka načeloma priznane v vseh drugih državah članicah.(10)
51. Drugič, iz predložitvenega sklepa je mogoče razumeti, da v Romuniji ni bil uveden noben sekundarni postopek.
52. V skladu s členom 4(1) Uredbe št. 1346/2000 je zato lex concursus madžarsko pravo. Iz navedene določbe in uvodne izjave 22 navedene uredbe sledi tudi, da se zato madžarsko pravo uporablja za pogoje za uvedbo, vodenje in končanje postopkov zaradi insolventnosti, kar v skladu s členom 4(2)(k) zajema pravice upnikov po končanju postopkov zaradi insolventnosti. To je izraz načela univerzalnih učinkov glavnega postopka insolventnosti.(11)
53. Vendar ima to načelo nekaj izjem. Predložitveno sodišče v zvezi s temi izjemami izpostavlja člen 4(2)(f) Uredbe št. 1346/2000, ki določa, da pravo države, v kateri so bili uvedeni postopki, določa „posledice postopkov v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki, razen na pravde v teku.“
54. Člen 4(2)(f) je treba razlagati v povezavi s členom 15 Uredbe št. 1346/2000, v skladu s katerim „[p]osledice postopkov v primeru insolventnosti na pravde v teku, ki se nanašajo na premoženje ali pravico, ki je bilo odvzeto dolžniku, ureja izključno pravo države članice, v kateri so navedene pravde v teku“.
55. Če torej – kot navaja predložitveno sodišče – izvršba v Romuniji pomeni „pravdo v teku“ v smislu navedenih določb, bi bilo v obravnavani zadevi romunsko in ne madžarsko pravo tisto, ki bi se uporabljalo. Posledice madžarskega postopka zaradi insolventnosti za to izvršbo bi torej urejalo romunsko pravo.
56. Člen 15 Uredbe št. 1346/2000 se lahko uporablja samo, če sta izpolnjena kumulativna pogoja, in sicer mora, prvič, obstajati „pravda“ in, drugič, ta pravda mora biti „v teku“ v času uvedbe postopka zaradi insolventnosti.
57. Iz dejanskega stanja v obravnavani zadevi je jasno razvidno, da izvršba v Romuniji ni bila v teku, ko je bil na Madžarskem uveden postopek zaradi insolventnosti, saj se je izvršba v Romuniji začela 7. avgusta 2013 na podlagi odločbe o odmeri po insolventnosti, izdane 25. junija 2013. Ta odločba je bila izdana na podlagi davčnega nadzora, opravljenega med 5. in 25. junijem 2013. Postopek zaradi insolventnosti na Madžarskem je bil uveden decembra 2012, torej več mesecev pred katerim koli od navedenih dogodkov.
58. Že samo zaradi tega je utemeljen sklep, da izvršba v obravnavani zadevi ne spada med izjeme iz člena 15 in člena 4(2)(f) Uredbe št. 1346/2000.
59. Vendar bom zaradi popolnosti in ob upoštevanju sorazmerne pomembnosti zadeve navedel nekaj sklepnih ugotovitev o prvem pogoju, torej pojmu „pravde,“ ki je uporabljen v členu 4(2)(f) in členu 15 Uredbe št. 1346/2000. Natančneje, ali bi bilo treba „pravdo“ razlagati tako, da zajema samo „postopek meritornega odločanja“ in/ali tudi „izvršilni postopek“?(12)
60. Pomembnost tega vprašanja o razlagi je jasna – če se ugotovi, da pojem „pravde“ zajema samo postopke meritornega odločanja, potem izvršilni postopek nikoli ne more biti izjema po členu 15 (in členu 4(2)(f) Uredbe št. 1346/2000).
61. Kar zadeva besedilo, člen 15 Uredbe št. 1346/2000 ni najboljši primer jasnosti. Besedilo člena 15 je dejansko široko in na prvi pogled zajema vse sodne postopke. Pojem „pravda“ bi bilo mogoče razumeti kot splošen,(13) ki zajema vsakršno vrsto sodnega postopka in torej tako postopke meritornega odločanja kot izvršilne postopke.
62. Vendar menim, da obstaja več razlogov, zaradi katerih se presoja področja uporabe člena 15 Uredbe št. 1346/2000 ne bi smela končati pri njegovem dvoumnem besedilu. Po mojem mnenju bi bilo treba pojem „pravda“ iz člena 15 razlagati tako, da se nanaša samo na postopke meritornega odločanja, ne pa tudi na izvršilne postopke.
63. Prvič, obstaja sistemska utemeljitev. Člen 15 ni povsem samostoječa določba. Sistemsko je povezana s členom 4(2)(f). Pojem „pravda“ bi bilo treba torej razlagati glede na razmerje med tema dvema določbama.
64. Člen 4(2)(f) razlikuje med „postopk[i], ki so jih sprožili posamezni upniki“ na eni strani in „pravd[ami] v teku“ na drugi.(14) To razlikovanje bi moralo biti upoštevno tudi za razlago člena 15, saj če „pravda“ iz člena 4(2)(f) izključuje „posamezne izvršilne postopke,“ potem bi to moralo veljati tudi pri razlagi istega pojma „pravda“ v členu 15.
65. Drugič, iz člena 4(2) Uredbe št. 1346/2000 sledi, da se splošno za postopek zaradi insolventnosti uporablja samo eno pravo (to je lex concursus). To v skladu s prvim delo člena 4(2)(f) zajema tudi „postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki.“
66. Iz besedila člena 4(2)(f) Uredbe št. 1346/2000 („razen na pravde v teku“) je jasno, da je člen 15 izjema od pravila iz prvega dela člena 4(2)(f). Zato bi bilo treba člen 15 kot izjemo razlagati ozko in strogo.(15)
67. Tretjič, namen Uredbe št. 1346/2000 je zbrati vse premoženje dolžnika v enotno insolventno premoženje in s tem obvarovati sistem kolektivnega vodenja postopkov zaradi insolventnosti in enakega obravnavanja vseh upnikov, ki je podlaga za postopke zaradi insolventnosti. Ta namen je, razen izrecnih izjem iz Uredbe št. 1346/2000, nezdružljiv s posameznimi poskusi upnikov, da bi se njihove terjatve poplačale v postopkih zunaj postopka zaradi insolventnosti.
68. Namen ohranitve enotnosti insolventnega premoženja do konca postopka zaradi insolventnosti se odraža tudi v členu 20(1) Uredbe št. 1346/2000. Ta določba zahteva, da upnik, ki pridobi poplačilo svojih terjatev iz premoženja dolžnika, ki se nahaja na ozemlju druge države članice kot je država, v kateri je bil uveden postopek, prejeto vrne upravitelju.
69. Izvršba pomeni izvršitev pravic enega ali več upnikov in lahko zato škoduje univerzalnosti in kolektivnemu vodenju postopkov zaradi insolventnosti. Postopek meritornega odločanja ne pomeni takega tveganja. Pomeni preprosto opredelitev pravic in obveznosti v zvezi z dolžnikovim premoženjem, ne zajema pa njihove izvršitve.(16)
70. Četrtič, ugotovitev da bi bilo treba „pravdo“ iz člena 15 razlagati tako, da se nanaša samo na postopke meritornega odločanja in ne tudi na izvršilne postopke, je podprta z namenom zakonodajalca, kot je izkazan v točki 142 poročila Virgos-Schmit o Konvenciji o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju: Konvencija).(17) V tem dokumentu (ki se šteje za neformalni vodnik za razlago Uredbe št. 1346/2000) je navedeno, da člen 4(2)(f) Konvencije (ki ustreza enaki določbi Uredbe št. 1346/2000) razlikuje med posledicami postopkov zaradi insolventnosti za posamezne izvršbe in tistimi za pravde v teku. Navedeno je, da posledice postopkov zaradi insolventnosti za posamezne izvršbe ureja lex concursus, tako da glavni postopek zaradi insolventnosti preprečuje kakršne koli posamične predloge za izvršbo upnikov zoper dolžnikovo premoženje. Nasprotno pa posledice postopkov zaradi insolventnosti za druge sodne postopke v zvezi z dolžnikovim premoženjem ureja pravo države, v kateri potekajo ti postopki.
71. Petič, zdi se da tak namen zakonodajalca potrjuje člen 18 Uredbe (EU) 2015/848,(18) s katero je bila Uredba št. 1346/200 prenovljena. Ta določba v bistvu povzema člen 15 Uredbe št. 1346/2000. Z novim besedilom člena 15 (zdaj člena 18) je bila njegova uporaba razširjena tudi na arbitražne postopke.(19)
72. Podobno kot je na obravnavi navedla madžarska vlada, menim, da je mogoče to spremembo razlagati tako, da poudarja namen zakonodajalca, da pojem „pravda v teku“ omeji na postopke meritornega odločanja.
73. Nazadnje, podporo taki razlagi člena 15 je mogoče najti s širšo analogijo z drugo zakonodajo EU, povezano z insolventnostjo. Sodišče je v sodbi LBI pojem „nerešeni pravni spori“ iz člena 10(2)(e) Direktive 2001/24/ES(20) razložilo tako, da zajema samo postopke meritornega odločanja, ne pa tudi izvršilne postopke. Sodišče je razsodilo, da bi razlaga, po kateri bi bili zadnjenavedeni zajeti s pojmom „nerešeni pravni spor,“ lahko ogrozila polni učinek načela univerzalnosti iz Direktive 2001/24, ker bi izvršba zmanjšala razpoložljivost premoženja zadevnih kreditnih institucij.(21)
74. Enako velja tudi za razlago člena 15 Uredbe št. 1346/2000. Člen 10(2)(e) Direktive 2001/24(22) je analogen členu 4(2)(f) Uredbe št. 1346/2000, medtem ko je člen 32 Direktive 2001/24(23) podoben členu 15 Uredbe št. 1346/2000.
75. Vendar je treba priznati, da se je Sodišče pri razlagi v sodbi LBI opiralo na uvodno izjavo 30 Direktive 2001/24, ki izrecno razlikuje med „nerešenimi pravnimi postopki“ in „posameznimi izvršilnimi ukrepi.“(24)
76. Čeprav v Uredbi št. 1346/2000 takšno razlikovanje ni izrecno navedeno, pa menim da odsotnost podobne uvodne izjave ne bi smela povzročiti drugačne razlage. Tako Uredba št. 1346/2000 kot Direktiva 2001/24 uporabljata pojem „pravda v teku“ v primerljivih okoliščinah insolventnosti na eni strani ter reorganizacije in prenehanja kreditnih institucij na drugi.
77. Na podlagi navedenega menim, da bi bilo treba pojem „pravda v teku“ iz člena 15 Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da zajema samo postopke meritornega odločanja, ne pa tudi izvršilnih postopkov.
78. V obravnavani zadevi to pomeni, da bi moralo posledice uvedbe postopka zaradi insolventnosti za izvršbo v teku pred predložitvenim sodiščem urejati madžarsko pravo kot lex concursus.
79. Naj kot post-scriptum dodam, da če v obravnavani zadevi uporablja lex concursus res povzroči prekinitev izvršilnega postopka v teku pred predložitvenim sodiščem – kar mora preveriti to sodišče –, taka posledica ne more biti presenetljiva, glede na to, da zakonodaja številnih držav članic, ki se uporablja, ob uvedbi postopkov zaradi insolventnosti določa tako ali drugačno prekinitev ali ustavitev izvršilnih postopkov v zvezi z dolžnikovim premoženjem.(25)
80. Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da Uredba št. 1346/2000 ne nasprotuje določbi lex concursus, ki določa, da upnik izgubi terjatev, ki je ni prijavil v postopku zaradi insolventnosti, uvedenem v eni državi članici, ali da se prekine izvršba te terjatve v drugi državi članici.
V – Predlog
81. Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Tribunalul Mureș, Secția civilă (županijsko sodišče, Mureș, civilni senat, Romunija), odgovori tako:
1. Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti ne nasprotuje določbi lex concursus, ki določa, da upnik izgubi terjatev, ki je ni prijavil v postopku zaradi insolventnosti, uvedenem v eni državi članici, ali da se prekine izvršba te terjatve v drugi državi članici.
2. Fiskalni značaj izvršbe, ki se izvaja v državi članici, ki ni država, v kateri je bil uveden postopek zaradi insolventnosti, ne vpliva na uporabo Uredbe št. 1346/2000.