Zadeva C‑212/15

ENEFI Energiahatékonysági Nyrt

proti

Direcția Generală Regională a Finanțelor Publice Brașov (DGRFP)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunalul Mureș)

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba (ES) št. 1346/2000 – Člen 4 – Posledice, določene s predpisi države članice, za terjatve, ki niso bile predmet postopka zaradi insolventnosti – Izguba pravice – Davčna narava terjatve – Nevplivanje – Člen 15 – Pojem ‚pravde v teku‘ – Postopki izvršbe – Izključitev“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 9. novembra 2016

1.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000 – Določba prava, ki se uporabi – Pojem – Pravo države uvedbe postopka, ki določa učinke na terjatve, ki niso bile predmet postopka zaradi insolventnosti – Vključitev – Davčna narava terjatve – Nevplivanje

(Uredba Sveta št. 1346/2000, člen 4)

2.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000 – Postopkovna pravila – Roki, ki veljajo za prijavo terjatev – Uporaba nacionalnega prava – Pogoji – Spoštovanje načel enakovrednosti in učinkovitosti

(Uredba Sveta št. 1346/2000)

3.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000 – Posledice postopkov v primeru insolventnosti na pravde v teku – Pojem pravde v teku – Postopki izvršbe – Izključitev

(Uredba Sveta št. 1346/2000, člena 4(2)(f) in (15))

1.      Člen 4 Uredbe št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti je treba razlagati tako, da na njegovo področje uporabe spadajo določbe notranjega prava države članice, na katere ozemlju je bil uveden postopek zaradi insolventnosti, ki glede upnika, ki ni sodeloval v tem postopku, določajo izgubo pravice do uveljavljanja njegove terjatve ali prekinitev izvršbe take terjatve v drugi državi članici.

Iz člena 4(1) Uredbe št.°1346/2000 namreč izhaja, da se za postopke v primeru insolventnosti in njihove učinke, če ta uredba ne določa drugače, uporablja pravo države uvedbe postopka (lex fori concursus). Čeprav v zvezi s tem člen 4(2) Uredbe št. 1346/2000, ki vsebuje seznam zadev, za katere velja lex fori concursus, sicer ne navaja konkretno upnikov, ki niso sodelovali v postopku zaradi insolventnosti in zato tudi ne učinkov tega postopka ali njegovega končanja na pravice teh upnikov, pa ni mogoče podvomiti v to, da je treba tudi te učinke presojati glede na navedeni lex fori concursus. Razlaga, v skladu s katero naj bi lex fori concursus določal učinke končanja postopka zaradi insolventnosti, zlasti s poravnavo, in pravice upnikov po tem končanju, ne pa učinkov na pravice upnikov, ki niso sodelovali v tem postopku, bi namreč resno ogrožala učinkovitost navedenega postopka.

Če je prenehanje neprijavljenih terjatev načeloma dovoljeno, mora Uredba št. 1346/2000 še toliko bolj dopuščati pravilo lex fori concursus, ki se omejuje na prekinitev postopka izvršbe glede teh terjatev. V zvezi s tem okoliščina, da gre pri izvršbi v državi članici, ki ni tista, v kateri je bil uveden postopek, za davčno terjatev, nima nobenega vpliva. Določbe Uredbe št. 1346/2000 namreč terjatvam davčnih organov države članice, ki ni država uvedbe postopka, ne dajejo prednostnega položaja v smislu, da bi bile lahko šele po uvedbi postopka zaradi insolventnosti predmet izvršbe.

(Glej točke 17, 20, 22, 29, 36, 40, 41 ter točki 1 in 2 izreka.)

2.      Ker Uredba št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti ni uskladila rokov, določenih za prijavo terjatev v insolvenčnih zadevah, ki spadajo na njeno področje uporabe, zato jih mora določiti nacionalni pravni red posamezne države članice na podlagi načela procesne avtonomije, vendar le če niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da z njimi ni praktično onemogočeno ali preveč oteženo izvrševanje pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti).

(Glej točko 30.)

3.      Postopki izvršbe ne spadajo na področje uporabe člena 15 Uredbe št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti. To določbo je treba namreč razlagati v povezavi s členom 4(2)(f) navedene uredbe, ki razlikuje med pravdami v teku in drugimi postopki, ki so jih sprožili posamezni upniki. Tako posledice postopka zaradi insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki, ki niso pravde v teku, vsekakor ureja le lex fori concursus. Vendar postopki, ki se nanašajo na izvršbo terjatve, spadajo pod to zadnjo kategorijo.

(Glej točki 32 in 35.)