SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (občna seja)
z dne 26. oktobra 2006(*)
„Začasni uslužbenec – Pogodba za nedoločen čas – Odpoved delovnega razmerja – Poklicna nesposobnost – Obveznost obrazložitve – Očitna napaka pri presoji“
V zadevi F-1/05,
zaradi tožbe, vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
Pia Landgren, nekdanja začasna uslužbenka Evropske ustanove za usposabljanje, stanujoča v Torinu (Italija), ki jo zastopa M.-A. Lucas, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski ustanovi za usposabljanje (ETF), ki jo zastopata M. Dunbar, direktorica, skupaj z G. Vandersandenom, odvetnik,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja),
v sestavi P. Mahoney, predsednik, H. Kreppel in S. Van Raepenbusch (poročevalec), predsednika senatov, I. Boruta, sodnica, H. Kanninen, H. Tagaras in S. Gervasoni, sodniki,
sodni tajnik: S. Boni, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. julija 2006
izreka naslednjo
Sodbo
1 P. Landgren s tožbo, ki jo je 28. aprila 2005 s telefaksom vložila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (izvirnik je bil nato vložen 2. maja), predlaga zlasti razglasitev ničnosti sklepa Evropske ustanove za usposabljanje (ETF) z dne 25. junija 2004 o odpovedi pogodbe za nedoločen čas P. Landgren kot začasne uslužbenke (v nadaljevanju: sklep o odpovedi delovnega razmerja).
Pravni okvir
2 V skladu s členom 11, prvi pododstavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: PZDU), se določbe členov od 11 do 26 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), ki se nanašajo na pravice in obveznosti uradnikov, uporabljajo po analogiji.
3 V skladu s členom 25, drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov:
„O vsaki odločitvi, sprejeti po teh kadrovskih predpisih, ki se nanaša na nekega posameznika, je ta uradnik takoj pisno obveščen. V vsaki odločitvi, ki ima za uradnika škodljive posledice, morajo biti navedeni utemeljeni razlogi.“
4 Poleg tega člen 47 PZDU določa:
„Razen v primeru smrti začasnega uslužbenca zaposlitev slednjega preneha:
[…]
c) pri pogodbi za nedoločen čas:
i) ob koncu odpovednega roka, določenega v pogodbi; odpovedni rok ne sme biti krajši od enega meseca za vsako dopolnjeno leto delovne dobe, pri čemer je najkrajši rok tri in najdaljši deset mesecev. Vendar odpovedni rok ne sme začeti teči med porodniškim ali bolniškim dopustom, če ta ne traja dlje od treh mesecev. Odpovedni rok se med porodniškim ali bolniškim dopustom prekine z upoštevanjem zgoraj navedenih omejitev;
[…]“
5 Člen 5(b) pogodbe začasne uslužbenke z dne 3. januarja 1995, sklenjene med tožečo in toženo stranko, kot je bila spremenjena z dodatkom z dne 18. julija 2000, s katerim je bila ta pogodba podaljšana za nedoločen čas, določa:
„This contract may be terminated by the institution or by the staff member for any of the reasons specified in articles 47 to 50 of the CEOS, subject to the conditions laid down in those articles.
For the purposes of Article 47 § 2.a of the CEOS, should the employee decide to resign, the employee shall give a minimum of three months notice. In derogation from the Article 47 § 2.a of the CEOS, should the Foundation decide to terminate the contract, the Foundation shall give the employee a minimum of six months notice.“
(Pogodbo lahko odpove institucija ali uslužbenec zaradi enega izmed razlogov, navedenih v členih od 47 do 50 PZDU, pod pogoji, ki so določeni v teh členih.
Za namene člena 47(2)(a) PZDU mora zaposleni, če se odloči za odpoved, to sporočiti najmanj tri mesece vnaprej. Z odstopanjem od člena 47(2)(a), če se Evropska ustanova za usposabljanje odloči, da bo odpovedala pogodbo, mora dati zaposlenemu najmanj šestmesečni odpovedni rok.)
Dejansko stanje
6 P. Landgren, rojena 21. junija 1947, se je 3. januarja 1995 kot začasna uslužbenka kategorije C zaposlila v ETF za obdobje treh let od 1. januarja 1995 dalje. Začasno je bila razvrščena v naziv C 3, plačilni razred 1, nato pa z dodatkom k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. julija 1996 v naziv C 1, plačilni razred 2.
7 Njena pogodba se je 24. oktobra 1997 podaljšala za nadaljnje obdobje treh let, nato pa 18. julija 2000 za nedoločen čas.
8 Na splošno je P. Landgren od januarja 1995 do decembra 2001 opravljala naloge upravne delavke, pristojne za osebne spise in še posebej za postopke zaposlovanja, pripravo službenih potovanj in dopuste, ter naloge tajništva za eno ali več oseb.
9 Poročilo o pripravništvu, ki je bilo za P. Landgren sestavljeno 10. maja 1995, vsebuje naslednje ocene:
– glede „Sposobnosti opravljanja svojih nalog“: „dobro“, glede „Razumevanja, prilagodljivosti, presoje“ pa je bila ocena „nezadostno“ utemeljena z nenatančnostjo, površnostjo in neprevidnostjo;
– glede „Učinkovitosti“: „dobro“, glede „Hitrosti pri opravljanju dela“ pa je bila ocena „nezadostno“ utemeljena z nekaterimi zamudami, zlasti pri sestavljanju pogodb z zaposlenimi;
– glede „Obnašanja v službi“: „zelo dobro“.
10 Prvo ocenjevalno poročilo P. Landgren, ki je bilo za obdobje 1995-1997 sestavljeno 13. maja 1997, je na splošno pozitivno. Tožeča stranka je bila pri ocenjevanju od 1 do 6, pri čemer te ocene ustrezajo pojmom od „odlično“ do „absolutno negativno“ skupno ocenjena s „3“, kar ustreza pojmu „zadovoljivo“. Z „dobro“ je bila ocenjena za razdelka „Pristojnost“ in „Obnašanje v službi“, z „nezadovoljivo“ pa za razdelek „Učinkovitost“. V zvezi s tem se ponovno navaja neprevidnost in pomanjkanje hitrosti pri opravljanju nalog. Čeprav je bilo poudarjeno, da je bila skupna ocena pozitivna, pa se od tožeče stranke zahteva, da pokaže več natančnosti in izboljša svoj „politični občutek“.
11 V okviru drugega ocenjevalnega poročila, ki je bilo za obdobje 1997-1998 sestavljeno 17. junija 1998, je bila skupno ocenjena višje, in sicer z „2“, kar ustreza pojmu „dobro“. Ocenjevalec je namreč ugotovil jasno izboljšanje dela tožeče stranke, pri čemer je glede razdelka „Učinkovitost“ poudaril, da je napredek še vedno mogoč.
12 V okviru tretjega ocenjevalnega poročila, ki je bilo za obdobje 1999-2000 sestavljeno 17. januarja 2000, je bila tožeča stranka skupno ocenjena z „2“, pri čemer ni navedene nobene pomanjkljivosti, njeno delo je bilo glede vseh postavk prav tako ocenjeno kot „dobro“. Od tožeče stranke se je vendarle zahtevalo, da izboljša svoj „time management“ (organizacijo delovnega časa). Po drugi strani pa je bilo poudarjeno njeno poznavanje ureditve in delovanja ETF.
13 Na podlagi četrtega ocenjevalnega poročila, ki je bilo za obdobje 2000-2001 sestavljeno 29. marca 2001, je bila tožeča stranka skupno nižje ocenjena, in sicer s „3“. Pri tem so se upoštevale komunikativne sposobnosti tožeče stranke, njena taktnost, vljudnost, široko poznavanje ETF, njena fleksibilnost in lojalnost nasproti nadrejenim, v poročilu pa so navedene pomanjkljivosti na področju računalniškega znanja in v razdelku „Analiza in presoja“ se je od tožeče stranke zahtevalo, naj ne sklepa prenaglo, zlasti, kadar o zadevah ni povsem obveščena, čeprav je bilo priznano, da je imela dobre predloge. Na koncu ji je bilo predlagano, naj začne z usposabljanjem na področju sestavljanja zapisnikov s sestankov.
14 Tožeča stranka je bila od januarja 2002 do vključno januarja 2003 zaposlena na upravi ETF, kjer je opravljala naloge tajnice in upravne delavke, pristojne zlasti za naloge in dopuste članov uprave.
15 U. Hillenkamp, namestnik direktorja ETF, je 9. julija 2002 sestavil vmesno ocenjevalno poročilo, v katerem je bilo ugotovljeno, da P. Landgren ni zadostno izpolnjevala zahtev svojega delovnega mesta. Ta ugotovitev je temeljila na pomanjkljivostih, ugotovljenih pri pripravi nalog in sestankov, ki se ji očitajo zaradi težav pri organizaciji, na omejenih sposobnosti uporabe računalniških sistemov ter na nezadostnem poznavanju nalog in strukture organizacije ETF. V tem poročilu pa je naveden tudi pozitiven pristop in trud P. Landgren pri opravljanju številnih nalog.
16 Namestnika direktorja, U. Hillenkamp in L. Pescia, sta kot „Reporting officers“ (ocenjevalca) konec leta 2002 v skladu z novim sistemom ocenjevanja dela, ki je začel veljati januarja 2002, za isto leto sestavila osnutek ocenjevalnega poročila glede P. Landgren.
17 U. Hillenkamp je 9. julija 2002 potrdil svojo oceno z ugotovitvijo o nezanesljivosti in resnih pomanjkljivostih v skoraj vsej vidikih opravljanja nalog, čeprav je bil v zvezi s tem poudarjen trud tožeče stranke. Navedel je, da je izgubil zaupanje v kakovost njenih storitev in zaključil, da tožeča stranka ne more več nadaljevati z opravljanjem svojih nalog.
18 Ocena L. Pescie je bila veliko manj stroga, saj je menil, da je P. Landgren svoje posebne naloge na splošno opravljala zadovoljivo, nekatere izmed njih celo dobro, v svoji skupni oceni pa je poudaril zamude pri opravljanju nalog in napake, do katerih je prišlo zaradi neprevidnosti, kar pa bi bilo po njegovem mnenju mogoče pojasniti s prekomerno količino dela.
19 P. Landgren je v svojih pripombah na to ocenjevalno poročilo ob ugovarjanju določenim posebnim očitkom U. Hillenkampa oziroma utemeljevanju svojega ravnanja priznala, da je bilo delovno mesto, na katerem je bila zaposlena, za njo preveč zahtevno. Prav tako je upravo opozorila na dejstvo, da bi bilo te težave mogoče pojasniti z začasnimi težavami s spominom zaradi njenega zdravstvenega stanja, ter na izredno negativne posledice, ki bi jih lahko zanjo pomenila izguba zaposlitve, ob upoštevanju njenih finančnih sredstev, družinskega položaja ter njenih let. Zato je zaprosila za preučitev možnosti, da bi se ji dodelile druge, manj zahtevne naloge v okviru iste uprave ali na drugih oddelkih.
20 To ocenjevalno poročilo ni bilo nikoli zaključeno in tako ni bilo uvrščeno v osebni spis tožeče stranke.
21 Tožeča stranka je bila 1. februarja 2003 za nedoločen čas premeščena na oddelek „Vzhodna Evropa in Srednja Azija“ (v nadaljevanju: VESA), in bila v okviru zaposlitve za polovični delovni čas kot tajnica dodeljena vodji oddelka S. Stefani, namestnici vodje oddelka S. Taurelli in koordinatorju ETF. Prošnja za zaposlitev za polovični delovni čas, ki ji je direktor ugodil, se je nanašala na obdobje od 1. februarja 2003 do 31. decembra 2004 in je bila utemeljena kot „preparation for retirement (as 55 years of age)“ (priprava na upokojitev uslužbenca, ki je dosegel starost 55 let).
22 Ocenjevalno poročilo tožeče stranke, sestavljeno 18. marca 2004, je pozitivno. To poročilo vsebuje naslednji odstavek:
„Pia has achieved her key objectives set for 2003. An assessment of the related key indicators shows that she has been able to perform her tasks effectively and efficiently with respect of deadlines.
Pia has shown capacity to concentrate on her work even while having to deal with several issues at the same time. She has made a substantial effort to improve her memory.
Pia has improved her IT skills.
Pia maintains good, friendly but respectful relations with peers and fellow colleagues.“
(Pia je dosegla glavne cilje, določene za leto 2003. Ocena ustreznih glavnih kazalcev kaže, da je bila sposobna naloge opraviti uspešno in učinkovito ob upoštevanju rokov.
Pia je dokazala, da se je sposobna osredotočiti na svoje delo, čeprav je morala opravljati več nalog hkrati. Močno si je prizadevala za izboljšanje svojega spomina.
Pia je izboljšala svoje znanje računalništva.
Pia je vzdrževala dobre in prijateljske, pa vendar spoštljive odnose s svojimi kolegi.)
23 To poročilo je sestavila S. Taurelli kot vršilka dolžnosti vodje oddelka, S. Stefani, ki je bila od novembra 2003 do vključno marca 2004 na bolniškem dopustu, podpisal pa ga je P. de Rooij, direktor. Čeprav S. Stefani poročila ni podpisala, je v njem poleg S. Taurelli vendarle navedena kot „Reporting Officer“. Ni sporno, da se vodja oddelka ni strinjala z oceno S. Taurelli in da je bilo njeno mnenje o delu tožeče stranke bilo prej negativno.
24 Zato je tožeča stranka menila, da je treba v okviru sestanka s S. Stefani izpostaviti vprašanje možnosti nadaljnjega opravljanja dela s polovičnim delovnim časom. Po mnenju tožeče stranke naj namreč, čeprav ji je bilo delo s polovičnim delovnim časom odobreno za obdobje od 1. februarja 2003 do 31. decembra 2004, navedena odobritev 1. februarja 2004 ne bi več veljala, ker je člen 1 Priloge IVa h Kadrovskim predpisom v različici, ki je obstajala pred 1. majem 2004, to odobritev omejeval na obdobje enega leta. Vodja oddelka je na navedenem sestanku, ki je potekal 10. maja 2004, P. Landgren obvestila, da bo o tej prošnji morebiti govorila z direktorjem, P. de Rooijem.
25 Tožeča stranka je imela 17. maja 2004 sestanek s P. de Rooijem, ki ji je predlagal izbiro med „predčasno upokojitvijo“ in odpovedjo delovnega razmerja. P. de Rooij je pojasnil tudi, da bi bila tožeča stranka v primeru odpovedi delovnega razmerja na podlagi člena 28(a) PZDU upravičena do nadomestil za brezposelnost, dokler ne bi dosegla minimalne starosti za upokojitev, in sicer 60 let.
26 Tožeča stranka je imela 15. junija 2004 ponovno sestanek z P. de Rooijem, tokrat v prisotnosti posrednika, ki ga je imenovala ETF. P. de Rooij je na tem sestanku tožeči stranki pojasnil, da je bila „prijazna oseba, toda neučinkovita tajnica“ in da ji je zato predlagal, naj poda odpoved.
27 P. de Rooij je na tretjem sestanku 25. junija 2004 tožeči stranki ob prisotnosti drugih odgovornih ETF izročil pismo o prenehanju pogodbe začasne uslužbenke, ki je začela veljati 1. januarja 2005. Iz spisa izhaja, da je direktor ETF pri določitvi datuma veljavnosti odpovedi delovnega razmerja upošteval, da naj bi zadevna oseba na ta datum dosegla deset let delovne dobe, na podlagi česar lahko pridobi pravico do pokojnine.
28 Sklep o odpovedi delovnega razmerja se glasi:
„Dear Pia,
In accordance with article 47 of the Conditions of Employment of Other Servants and in accordance with the terms and conditions of your contract and its amending clauses, I am very sorry to inform you that your employment as temporary agent within the ETF will be terminated. The amending clause of your contract foresees a period of notice of six months, therefore your last working day will be 31 December 2004.
Thank you very much for your contribution to the ETF and let me wish you a lot of success in your future career.“
(Spoštovana Pia,
Na podlagi člena 47 PZDU in pogojev iz vaše pogodbe in njenih dodatkov vas moram žal obvestiti, da bo vaša zaposlitev začasne uslužbenke v okviru ETF prenehala. Dodatek k vaši pogodbi določa šestmesečni odpovedni rok, tako bo vaš zadnji delovni dan 31. december 2004.
Zahvaljujem se za vaš prispevek k delu ETF in vam želim veliko uspeha na vaši nadaljnji poklicni poti.)
29 Po tem sklepu je bila tožeča stranka 1. julija 2004 premeščena na oddelek „Uprava in centralne službe“. Na njeno prošnjo ji je bilo odobreno, da svoje delo od tega datuma dalje opravlja s polnim delovnim časom.
30 Tožeča stranka, ki je bila oktobra 2004 podvržena kirurškemu posegu, je bila tri mesece na bolniškem dopustu. Zato je bil njen odpovedni rok za tri mesece prekinjen.
31 Tožeča stranka je 27. septembra 2004 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper sklep o odpovedi delovnega razmerja vložila ugovor.
32 Organ, pristojen za sklepanje pogodb (v nadaljevanju: OSP) je s sklepom z dne 19. januarja 2005, prejetim 21. januarja, ta ugovor zavrnil z obrazložitvijo, da je bila ta odpoved delovnega razmerja utemeljena z nezadovoljivo in nezadostno opravljenim delom tožeče stranke in da OSP ni očitno napačno uporabil širokega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima pri oceni interesa službe. Pri določitvi datuma začetka veljavnosti odpovedi delovnega razmerja naj bi na podlagi dolžne skrbnosti upošteval zlasti interes tožeče stranke.
Postopek in predlogi strank
33 Ta tožba je bila prvotno vpisana v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje pod številko T-180/05.
34 Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. decembra 2005 na podlagi člena 3(3) Sklepa Sveta z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (UL L 333, str. 7) to zadevo v odločanje prepustilo slednjemu. Tožba je bila vpisana v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence pod številko F-1/05.
35 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– sklep o odpovedi delovnega razmerja razglasi za ničnega;
– sklep z dne 19. januarja 2005 o zavrnitvi njenega ugovora z dne 27. septembra 2004, če je potrebno, razglasi za ničnega;
– ETF naloži povrnitev materialne škode, ki ji je bila povzročena s sklepom o odpovedi delovnega razmerja v znesku, ki ustreza plači in pokojnini, do katere naj bi bila upravičena, če bi lahko nadaljevala s svojim delom v ETF do starosti 65 let, zmanjšanem za odpravnino in nadomestilo za brezposelnost ter za pokojnino, ki jo je prejela ali jo bo prejela zaradi njene odpovedi delovnega razmerja;
– ETF naloži povrnitev nematerialne škode, ki ji je bila povzročena zaradi sklepa o odpovedi delovnega razmerja, v znesku, ki naj ga določi Sodišče za uslužbence;
– toženi stranki naloži plačilo stroškov.
36 ETF Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– predloga za razglasitev ničnosti zavrne kot neutemeljena;
– zaradi nedopustnosti in podredno zaradi neutemeljenosti zavrne predlog za povrnitev domnevno utrpljene materialne in nematerialne škode;
– odloči o stroških v skladu s predpisi.
Pravo
37 Tožeča stranka se v utemeljitev svoje tožbe sklicuje na štiri tožbene razloge, in sicer:
– ETF naj ne bi dokazala, da je sklep o odpovedi delovnega razmerja utemeljen s pravno veljavnim razlogom;
– razlog za sklep o odpovedi delovnega razmerja naj bi bil nezakonit in v nasprotju z interesom službe v delu, v katerem naj bi ta razlog, in sicer zavrnitev S. Stefani, da tožečo stranko obdrži v službi po 31. decembru 2004, temeljil na odločitvi, za katero tožeča stranka pred premestitvijo na oddelek VESA ni vedela;
– razlog za sklep o odpovedi delovnega razmerja naj bi bil nezakonit in samovoljen v delu, v katerem naj bi zavrnitev S. Stefani, da tožečo stranko obdrži v službi po 31. decembru 2004, temeljila na predhodnih negativnih ocenah;
– odsotnost obrazložitve, kršitev pravic obrambe in očitna napaka pri presoji v delu, v katerem naj bi bila zavrnitev S. Stefani, da tožečo stranko obdrži v službi po 31. decembru 2004 ali po sklepu o odpovedi delovnega razmerja, utemeljena s poklicno nesposobnostjo slednje.
Prvi in četrti tožbeni razlog
38 Prvi in četrti tožbeni razlog je treba preučiti skupaj.
Trditve strank
39 Tožeča stranka v utemeljitev svojega prvega tožbenega razloga navaja, da mora sklep o odpovedi delovnega razmerja temeljiti na pravno dopustnem razlogu, ki se nanaša na interes službe in izključuje vsakršno samovoljo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 1. marca 1962 v zadevi De Bruyn proti Parlamentu, 25/60, Recueil, str. 39, točke od 58 do 60). To bi morala dokazati uprava, predvsem če je sklep o odpovedi delovnega razmerja v očitnem nasprotju z določenimi podatki iz spisa, kot je v tem primeru z zadnjim ugodnim ocenjevalnim poročilom o zadevni stranki iz leta 2004.
40 Dejanski vzrok za odpoved delovnega razmerja je treba po mnenju tožeče stranke v tem primeru poiskati v navodilu P. de Rooija S. Stefani, naj tožeče stranke ne obdrži v službi od 31. decembra 2004 dalje, ko bi slednja lahko uveljavljala svoje pravice do pokojnine. Tako navodilo naj bi bilo očitno samovoljno, ker naj bi vnaprej določilo način, kako bo tožeča stranka v prihodnje opravljala svoje naloge.
41 Utemeljitev tožene stranke, ki jo je navedla v odgovoru, ki se nanaša na zavrnitev ugovora glede dejstva, da se S. Stefani z zadnjim ocenjevalnim poročilom, ki je bilo za tožečo stranko pozitivno, ni strinjala in da ga je želela spremeniti, naj ne bi bila utemeljena, ker naj bi, prvič, sama S. Stefani 24. julija 2003 na sestanku o začasnem ocenjevalnem poročilu tožečo stranko obvestila, da je bilo njeno delo v celoti zadovoljivo glede obnašanja v službi in glede opravljanja nalog, in drugič, ker naj S. Stefani ne bi bila pristojna objektivno presojati dela tožeče stranke, ker je bila zaradi letnega in bolniškega dopusta med novembrom 2003 in marcem 2004 odsotna. V vsakem primeru, tudi če bi sklep o odpovedi delovnega razmerja temeljil na negativnem mnenju S. Stefani v zvezi s tožečo stranko, naj slednja o tem ne bi bila obveščena pred sprejetjem navedenega sklepa, ki naj bi bil tako sprejet ob kršitvi pravic obrambe.
42 Čeprav naj bi se v okviru sklepa o zavrnitvi ugovora ugotovilo, da je bilo delo P. Landgren na splošno nezadovoljivo, kar naj bi bil edini razlog za odpoved njenega delovnega razmerja, pa naj bi ta ugotovitev temeljila le na negativni oziroma večplastni oceni dela tožeče stranke, ki naj bi jo v preteklosti podali nekateri njeni nadrejeni in na okoliščini, da naj bi bila njena delovna obremenitev in zahteve njenih nadrejenih normalne, ob upoštevanju njenega naziva C 1 in majhnosti ETF. Tožena stranka pa naj ne bi nikoli dokazala, da je bilo delo tožeče stranke v službi, ki jo je vodila S. Stefani, nezadovoljivo ali da je bilo nezadostno, da bi ovrglo dvome, ki so izhajali iz ocen, predhodno podanih glede njene poklicne sposobnosti.
43 Poleg tega naj ocenjevalna poročila, ki se nanašajo na obdobje od leta 1995 do konca leta 2002, ne bi zadostno utemeljila odpovedi delovnega razmerja, ker naj bi bila ta poročila na splošno zadovoljiva, celo pozitivna oziroma zelo pozitivna, čeprav so se nekatera izmed njih sklicevala na nekatere pomanjkljivosti, in ker poročilo za leto 2002 ni bilo nikoli zaključeno.
44 ETF naj torej ob očitnem nasprotju med sklepom o odpovedi delovnega razmerja in ocenjevalnim poročilom z dne 18. marca 2004 ne bi dokazala, vsaj ne v sklepu o zavrnitvi ugovora, da navedeni sklep temelji na pravno veljavnem razlogu.
45 Tožeča stranka v utemeljitev četrtega tožbenega razloga dodaja, da je bil sklep o odpovedi delovnega razmerja, če ni temeljil na zavrnitvi S. Stefani, da jo obdrži v svoji službi po 31. decembru 2004, ampak na njeni domnevni poklicni nesposobnosti v celoti, tudi v okviru oddelka VESA, sprejet ob kršitvi pravic obrambe in na podlagi očitno napačnih presoj.
46 To negativno mnenje naj bi namreč temeljilo na ocenah, s katerimi naj tožeča stranka ne bi bila seznanjena (kot je zavrnitev vodje oddelka „Tempus“, da se ji ob prijavi na prosto delovno mesto v tem oddelku omogoči razgovor) ali niso bile dokončne (kot je osnutek ocenjevalnega poročila za leto 2002).
47 Poleg tega naj bi imele negativne ocene, vsebovane v prejšnjih poročilih, večjo težo kot izredno pozitivna ocena S. Taurelli v zadnjem poročilu, pri čemer direktor v sklepu o odpovedi delovnega razmerja oziroma na predhodnih sestankih ni navedel razlogov, zaradi katerih je menil, da so negativni vidiki prevladali nad pozitivnimi. Vendar naj bi se negativne ocene glede tožeče stranke v preteklosti lahko pojasnile zlasti z veliko delovno obremenitvijo, ki jo je imela takrat, in z zahtevami njenih nadrejenih.
48 Tožeča stranka ni bila niti obveščena o razlogih, zaradi katerih se S. Stefani ni strinjala z ocenami iz poročila za leto 2004, na sestankih, ki so potekali 17. maja ter 15. in 25. junija 2004, niti niso bili navedeni v sklepu o odpovedi delovnega razmerja ali v odgovoru o zavrnitvi ugovora. Ker naj bi sklep o odpovedi delovnega razmerja temeljil na negativnem mnenju S. Stefani, naj bi bile kršene pravice obrambe tožeče stranke in navedeni sklep naj bi bil obrazložen tako nezadostno, da naj bi bilo to enakovredno pomanjkanju obrazložitve.
49 Na koncu se tožeča stranka sklicuje na kršitev dolžne skrbnosti, ker se v sklepu o odpovedi delovnega razmerja niso dovolj upoštevale njene zasluge in njeni legitimni interesi. Odpoved delovnega razmerja, do katere je prišlo dve leti, preden je dosegla minimalno starost za upokojitev, naj bi ji poleg materialne škode povzročila veliko nematerialno škodo v obliki globokega občutka ponižanja in nehvaležnosti navkljub trudu, ki ga je pokazala pri opravljanju svojih težavnih nalog. Čeprav je bilo njeno delo nekajkrat predmet očitkov, naj bi bilo slednje mogoče pojasniti z dvojno delovno obremenitvijo, ki jo je prevzela pod vodstvom dveh namestnikov direktorja, in njenimi zdravstvenimi težavami.
50 Tožena stranka opozarja, da na splošno niti v PZDU niti v pogodbi o zaposlitvi tožeče stranke ne obstaja pravna podlaga, ki bi ji nalagala dolžnost obrazložitve sklepa o odpovedi delovnega razmerja (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 18. oktobra 1977 v zadevi Schertzer proti Parlamentu, 25/68, Recueil, str. 1729, in Sodišča prve stopnje z dne 28. januarja 1992 v zadevi Speybrouck proti Parlamentu, T-45/90, Recueil, str. II-33). Členi od 47 do 50 PZDU naj ne bi napotili na člen 11 PZDU in še manj, po analogiji, na člen 25 Kadrovskih predpisov, ki nalaga obveznost obrazložitve odločitev, ki imajo za uradnike škodljive posledice.
51 Glede na navedeno naj bi se tožeči stranki v tem primeru, kot izhaja iz sestankov s P. de Rooijem, ki sta potekala 15. in 25. junija 2004, delovno razmerje odpovedalo, ker je bilo njeno delo ocenjeno kot tako nezadostno in nezadovoljivo, da ji ni bilo več mogoče zaupati. Tožena stranka zato prereka obstoj katerekoli odločitve, ki naj bi bila sprejeta konec leta 2002, pred premestitvijo tožeče stranke na oddelek VESA, v okviru katere naj bi bilo odločeno, da naj bi se zaposlitev tožeče stranke končala 31. decembra 2004.
52 Po mnenju tožene stranke je dejstvo, da se uslužbencu odpove delovno razmerje zaradi poklicne nesposobnosti in nezadovoljivega opravljanja nalog v skladu s splošnim interesom.
53 Ugotovitev poklicne nesposobnosti tožeče stranke naj bi objektivno izhajala iz različnih poročil o pripravništvu in ocenjevanju, ki se nanašajo na obdobje od leta 1995 do leta 2002, o vsebini katerih bi zadevna stranka lahko podala svoja stališča ob njihovi pripravi. Tožena stranka je v prilogi k svoji repliki na odgovor navedla številne izjave, ki so jih februarja in marca 2006 sestavili P. de Rooij, U. Hillenkamp in F. Panzica, nekdanji vodja oddelka za zaposlene in upravo, ter S. Stefani in N. Perrine, tajnica pri ETF.
54 Očitki, ki so jih natančno navedli in ponovili ocenjevalci, naj bi se nanašali obenem na vrsto in težo nalog, dodeljenih tožeči stranki. Vendar naj slednje (med drugim priprava sestankov in službenih potovanj uprave, priprave nalogov za službena potovanja, rezervacije hotelskih sob ter fotokopiranje dokumentov za sestanke), ne le ne bi bile zelo zahtevne glede na sposobnosti, ki se običajno zahtevajo od tajnika v nazivu C 1, ampak so bile tudi količinsko omejene. Tako težavnost kot količina nalog naj bi bili torej nižji od povprečja, ki se zahteva za delo tajnika na tej ravni. V tem primeru naj torej ne bi šlo za očitno napako pri presoji.
55 Ocenjevalno poročilo za leto 2003, ki je bilo edino pozitivno poročilo za tožečo stranko, naj ne bi spremenilo skupne negativne ocene, ker za omejeni del navedenega leta odraža zgolj mnenje vršilke dolžnosti vodje oddelka in ne mnenja vodje oddelka, ki je bila v času njegove sestave na bolniškem dopustu.
56 Tožena stranka dodaja, da naj bi S. Taurelli skušala z odstopanjem od negativnega mnenja S. Stefani opogumiti tožečo stranko, ne glede na pomanjkljivosti v njenem delu, in jo motivirati za delo v prihodnje.
57 Ko se je S. Stefani po bolniškem in letnem dopustu vrnila na delo, naj bi bilo zadevno poročilo zaključeno in ga naj tako ne bi bilo mogoče spremeniti.
58 P. de Rooij naj bi poleg tega tožečo stranko na sestankih 15. in 25. junija 2004 zelo natančno seznanil z očitki zoper njo. Po mnenju tožene stranke bi morala tožeča stranka vedeti za očitke zoper njo od leta 1995. Ker je imela tožeča stranka v teh okoliščinah možnost podati pripombe, ETF ni mogoče očitati, da je kršila pravice obrambe.
59 Končno, čeprav je imela tožeča stranka dejansko zdravstvene težave, se te nikoli niso navajale zoper njo in odpoved delovnega razmerja ni temeljila na njih. V vsakem primeru naj bi navedena poklicna nesposobnost obstajala pred poslabšanjem njenega zdravstvenega stanja.
Presoja Sodišča za uslužbence
60 Najprej je treba odgovoriti na trditev tožene stranke, da v PZDU in v pogodbi o zaposlitvi ni nobene pravne podlage, ki bi ji nalagala dolžnost obrazložitve sklepa o odpovedi delovnega razmerja.
61 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso (sodba Sodišča z dne 26. novembra 1981 v zadevi Michel proti Parlamentu, 195/80, Recueil, str. 2861, točka 22; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 1991 v zadevi Pérez-Mínguez Casariego proti Komisiji, T-1/90, Recueil, str. II-143, točka 73; z dne 18. marca 1997 v zadevi Picciolo in Caló proti Odboru regij, T-178/95 in T-179/95, RecFP, str. I-A-51 in II-155, točka 33; z dne 20. julija 2001 v zadevi Brumter proti Komisiji, T-351/99, RecFP, str. I-A-165 in II-757, točka 28; z dne 16. marca 2004 v zadevi Afari proti ECB, T-11/03, RecFP, str. I-A-65 in 267, točka 37, in z dne 6. julija 2004 v zadevi Huygens proti Komisiji, T-281/01, ZOdl. JU, str. I-A-203 in II-903, točka 105, in z dne 3. oktobra 2006 v zadevi Nijs proti Računskemu sodišču, T-171/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 36), obveznost obrazložitve pomeni bistveno načelo prava Skupnosti, od katerega so možna odstopanja zgolj iz nujnih razlogov. Njegov namen je, prvič, zainteresirani stranki omogočiti, da preveri utemeljenost ali neutemeljenost akta, ki ima za uradnika škodljive posledice, in da presodi možnost vložitve tožbe, in drugič, da omogoči sodni nadzor.
62 To načelo, navedeno v členu 253 ES in povzeto v členu 25, drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov, je del pravic in obveznosti uradnikov, na katere napotuje člen 11 PZDU. Sodišče je v zvezi s tem v sodbah z dne 15. julija 1960 v zadevi Von Lachmüller in drugi proti Komisiji (43/59, 45/59 in 48/59, Recueil, str. 933 in 956) in z dne 16. decembra 1960 v zadevi Fiddelaar proti Komisiji (44/59, Recueil, str. 1077 in 1099) odločilo, da mora pristojni organ natančno in tako, da jih je mogoče prerekati, navesti razloge, ki so ga vodili k enostranski odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med institucijo in članom njenega osebja.
63 Res je, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Schertzer proti Parlamentu (točke od 38 do 40) glede prenehanja pogodbe začasnega uslužbenca na podlagi člena 47 PZDU v različici, uporabni za dejansko stanje v obravnavanem primeru, prišlo do drugačnega zaključka. Po mnenju Sodišča zaposlitev začasnega uslužbenca v primeru pogodb za nedoločen čas preneha ob izteku odpovednega roka iz pogodbe v skladu s členom 47(2) PZDU. Tako je enostransko prenehanje navedene pogodbe, ki je izrecno določeno v slednji določbi in ki se nanaša na široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pristojnega organa ter s katerim se je usužbenec v času, ko se je zaposlil, strinjal, utemeljeno s pogodbo o zaposlitvi in ga ni treba obrazložiti. V tem vidiku se položaj začasnega uslužbenca bistveno razlikuje od položaja uradnika, saj je izključena analogna uporaba člena 25 Kadrovskih predpisov, ne glede na to, da člen 11 PZDU na splošno napotuje na člene od 11 do 26 Kadrovskih predpisov.
64 To razlago potrjuje ustaljena sodna praksa (sodba Sodišča z dne 19. junija 1992 v zadevi V proti Parlamentu, C-18/91 P, Recueil, str. I-3997, točka 39; zgoraj navedena sodba Sodišča prve stopnje Speybrouck proti Parlamentu, točka 90; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 17. marca 1994 v zadevi Hoyer proti Komisiji, T-51/91, RecFP, str. I-A-103 in II-341, točka 27; z dne 17. marca 1994 v zadevi Smets proti Komisiji, T-52/91, RecFP, str. I-A-107 in II-353, točka 24; z dne 5. decembra 2002 v zadevi Hoyer proti Komisiji, T-70/00, RecFP, str. I-A-247 in II-1231, točka 55; z dne 7. julija 2004 v zadevi Schmitt proti EAO, T-175/03, ZOdl. JU, str. I-A-211 in II-939, točki 57 in 58; z dne 23. februarja 2006 v zadevi Kazantzoglou proti EAO, T-471/04, še neobjavljena v ZOdl., točki 43 in 44, in z dne 6. junija 2006 v zadevi Girardot proti Komisiji, T-10/02, še neobjavljena v ZOdl., točka 72).
65 Vendar je treba ob upoštevanju razvoja prava, ki se nanaša na varnost delavca zoper odpoved delovnega razmerja in zlorabo zaporednih pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, in same skupnostne sodne prakse, ki se nanaša na zahtevo po formalni obrazložitvi aktov, ki imajo lahko za uradnika škodljive posledice, ki velja za bistveno načelo prava Skupnosti, kot je poudarjeno v točki 61 te sodbe, preizkusiti, ali lahko enostransko prenehanje pogodbe za nedoločen čas začasnega uslužbenca ostane neobrazloženo.
66 Prvič, kot izhaja iz drugega stavka preambule in točke 6 splošnih pogojev okvirnega sporazuma o zaposlitvi za določen čas, sklenjenega med CES, UNICE in CEEP, ki se izvaja z Direktivo Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 (UL L 175, str. 43), pogodbe za nedoločen čas pomenijo „splošno obliko delovnih razmerij med delodajalci in delavci“, za katere je značilna stabilnost zaposlitve, medtem ko pogodbe o zaposlitvi za določen čas le v določenih okoliščinah lahko odgovarjajo potrebam tako delodajalcev kot delavcev. V zvezi s tem je Sodišče poudarilo, da je stabilna zaposlitev pomemben dejavnik varstva delavcev (sodba z dne 22. novembra 2005 v zadevi Mangold, C-144/04, ZOdl., str. I-9981, točka 64; glej tudi sodbo z dne 4. julija 2006 v zadevi Adeneler in drugi, C-212/04, ZOdl., str. I-6057, točka 62).
67 Dejstvo, da je bila sporna pogodba sklenjena s subjektom mednarodnega javnega prava, ni takšno, da bi upoštevnost te ugotovitve v obravnavani zadevi postavilo pod vprašaj. Sodišče je namreč v točki 54 navedene sodbe Adeneler in drugi odločilo, da se zgoraj navedena Direktiva 1999/70 in okvirni sporazum uporabljata tudi za pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja za določen čas, sklenjena z upravami in drugimi subjekti javnega sektorja (glej tudi sodbi Sodišča z dne 7. septembra 2006 v zadevi Marrosu in Sardino, C-53/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 39, in v zadevi Vassallo, C-180/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 32).
68 Vendar pa, če bi delodajalcu dopustili, da odpove delovno razmerje za nedoločen čas, ne da bi navedel razloge za prenehanje, pri čemer bi upošteval zgolj odpovedni rok, bi prišlo do napačnega razumevanja narave pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, saj slednje zagotavljajo določeno varnost zaposlitve, zabrisana pa bi bila tudi razlika med to kategorijo pogodb in kategorijo pogodb za določen čas. Čeprav je res, da stabilnost zaposlitve, ki je značilna za pogodbe za nedoločen čas, ni primerljiva s stabilnostjo, ki jo uradnikom zagotavljajo Kadrovski predpisi (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Speybrouck proti Parlamentu, točka 90), ker začasni uslužbenci nimajo pravice do stalne zaposlitve, ostaja dejstvo, da je kategorija pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas posebnost z vidika varnosti zaposlitve, po kateri se bistveno loči od pogodb o zaposlitvi za določen čas.
69 Drugič, upoštevati je treba obstoj mednarodnih standardov, ki v skladu z načelom pravne države določajo minimalne potrebne pogoje za preprečevanje protipravnih odpovedi delovnih razmerij. Tako se v skladu s členom 4 Konvencije št. 158 Mednarodne organizacije dela (v nadaljevanju: ILO), ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ki je bila sprejeta 22. junija 1982, „[d]elavcu ne sme odpovedati delovnega razmerja, ne da bi obstajal veljaven razlog za odpoved, povezan s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali utemeljen s potrebami delovanja podjetja, ustanove ali službe“. Poleg tega člen 24(a) Evropske socialne listine Sveta Evrope (št. 163), ki je bila sprejeta 3. maja 1996, ki se je na podlagi njenega pojasnjevalnega poročila „oblikoval na podlagi Konvencije št. 158 ILO“, zagotavlja „pravico delavcev zoper odpoved delovnega razmerja brez veljavnega razloga, povezanega z njihovo sposobnostjo ali obnašanjem ali utemeljenega s potrebami delovanja podjetja, ustanove ali službe“.
70 Na podlagi navedenega člena 24(a) se je oblikoval člen 30 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, ki je bila razglašena v Nici 7. decembra 2000 (UL C 364, str. 1). V skladu s tem členom „[i]ma vsak delavec pravico do varstva pred neupravičeno odpustitvijo v skladu s pravom Skupnosti ter nacionalnimi zakonodajami in običaji“. Člen 41(2), tretja alinea, te listine iz naslova pravice do dobrega upravljanja na splošno določa „obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži“.
71 Vendar, kot izhaja iz preambule Listine, je njen glavni cilj potrditi „pravice, kot izhajajo zlasti iz skupnih ustavnih tradicij in mednarodnih obveznosti držav članic, Pogodbe o Evropski uniji in pogodb Skupnosti [...] [EKČP], socialnih listin, ki sta jih sprejela Unija in Svet Evrope, ter sodne prakse Sodišča [...] in Evropskega sodišča za človekove pravice“ (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 27. junija 2006 v zadevi Parlament proti Svetu, C-540/03, ZOdl., str. I-5769, točka 38).
72 Poleg tega so skušali Parlament, Svet in Komisija Listini o temeljnih pravicah Evropske unije ob njeni svečani razglasitvi priznati poseben pomen, ki ga je v tem primeru treba upoštevati za razlago določb Kadrovskih predpisov in PZDU.
73 V zvezi s tem je treba poudariti, da ni nobenega nujnega razloga, ki bi dopuščal, da bi bili začasni uslužbenci v smislu PZDU prikrajšani za zaščito zoper neupravičene odpovedi delovnega razmerja, zlasti, kadar imajo sklenjeno pogodbo za nedoločen čas ali kadar se jim, če imajo sklenjeno pogodbo za določen čas, delovno razmerje odpove pred iztekom tega časa.
74 Vendar je treba za zagotovitev zadostne zaščite v tem smislu, prvič, zadevnim strankam omogočiti, da se prepričajo, ali so bili njihovi legitimni interesi spoštovani ali ne, in da presodijo, ali obstaja možnost, da se zadeva predloži sodišču, in drugič, da slednje izvede sodni nadzor, kar pomeni priznanje obstoja obveznosti obrazložitve, ki jo ima pristojni organ.
75 Treba je še dodati, da priznanje take obveznosti obrazložitve, ki jo ima pristojni organ, ne izključuje dejstva, da ima slednji široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku na področju odpovedi delovnega razmerja in da je zato sodni nadzor sodišča Skupnosti omejen na preizkus neobstoja očitne napake oziroma zlorabe pooblastil (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 11. februarja 1999 v zadevi Carrasco Benítez proti EMEA, T-79/98, RecFP, str. I-A-29 in II-127, točka 55; z dne 12. decembra 2000 v zadevi Dejaiffe proti UUNT, T-223/99, RecFP, str. I-A-277 in II-1267, točka 53, in z dne 6. februarja 2003 v zadevi Pyres proti Komisiji, T-7/01, RecFP, str. I-A-37 in II-239, točki 50 in 51).
76 Poleg tega je treba ugotoviti, da besedilo člena 47 PZDU ne nasprotuje navedenim stališčem, saj se v točkah c) in i) omejuje na določitev odpovednega roka in njegovega trajanja, ne da bi pri tem odpiralo vprašanje utemeljenosti odpovedi delovnega razmerja.
77 V teh okoliščinah je treba v obravnavanem primeru preizkusiti, ali je v sklepu o odpovedi delovnega razmerja izpolnjena obveznost obrazložitve kot bistvena postopkovna zahteva in, glede utemeljenosti razlogov akta, ali se je ETF držala razumnih omejitev in svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku ni uporabila očitno napačno.
78 Prvič, glede formalne obveznosti obrazložitve iz sodne prakse izhaja, da je treba njen obseg presojati glede na dejanske okoliščine, zlasti vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga ima lahko naslovnik (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 9. marca 2000 v zadevi Vicente Nuñez proti Komisiji, T-10/99, RecFP, str. I-A-47 in II-203, točka 41, in z dne 12. decembra 2002 v zadevi Morello proti Komisiji, T-338/00 in T-376/00, RecFP, str. I-A-301 in II-1457, točka 46). Za presojo, ali je obrazložitev zadostno podana, je treba slednjo prav tako prenesti v okvir, v katerega se uvršča sprejetje izpodbijanega akta (sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. aprila 1999 v zadevi Thinus proti Komisiji, T-283/97, RecFP, str. I-A-69 in II-353, točka 77, ter zgoraj navedena sodba Morello proti Komisiji, točka 47).
79 Ob odpovedi delovnega razmerja uslužbenca, ki je zaposlen na podlagi pogodbe za nedoločen čas, je bistvenega pomena, da so razlogi, na katerih taka odpoved temelji, na splošno jasno podani v pisni obliki, najbolje v samem besedilu zadevnega sklepa. To je namreč edini akt, katerega zakonitost se presoja na dan, ko je sprejet, ki udejanja sklep institucije. Vendar je mogoče obveznost navajanja razlogov za odpoved delovnega razmerja prav tako šteti za izpolnjeno, če je bila zadevna stranka na sestankih s svojimi nadrejenimi pravilno obveščena o teh razlogih in če je bila odločitev OSP sprejeta v kratkem času po teh sestankih. OSP lahko glede na okoliščine primera to obrazložitev, v fazi odgovora na ugovor, ki ga je vložila zadevna stranka, tudi dopolni.
80 V tem primeru iz spisa izhaja, da je bila tožeča stranka na sestankih s P. de Rooijem 15. in 25. junija 2004 obveščena o razlogih, ki so se nanašali na domnevno poklicno nesposobnost, zaradi katerih je bilo odločeno, da ji pogodba začasne uslužbenke preneha. OSP je v odgovoru na ugovor tožeče stranke ustrezno podal dodatna pojasnila, tako da je imela slednja možnost presoditi utemeljenost sklepa o odpovedi delovnega razmerja in na Sodišče prve stopnje vložiti tožbo.
81 Iz tega izhaja, da je treba očitek glede kršitve obveznosti obrazložitve zavrniti.
82 Drugič, glede utemeljenosti razlogov, ki upravičujejo sprejetje sklepa o odpovedi delovnega razmerja, je treba obravnavati presojo, ki jo je ETF podala glede interesa službe, pri čemer se je treba omejiti na preizkus neobstoja očitne napake, kot je bilo opozorjeno v točki 75 te sodbe.
83 Prav tako iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je pristojni organ pri odločanju glede položaja uslužbenca dolžan upoštevati vse elemente, na podlagi katerih naj bi temeljila njegova odločitev, in zlasti interes zadevnega uslužbenca. To namreč izhaja iz dolžne skrbnosti uprave, ki odraža ravnotežje vzajemnih pravic in obveznosti, ki so jih Kadrovski predpisi in po analogiji PZDU oblikovali v razmerjih med javnim organom in njegovimi uslužbenci (zgoraj navedena sodba Sodišča prve stopnje Pyres proti Komisiji, točka 51, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 1. marca 2005 v zadevi Mausolf proti Europol, T-258/03, ZOdl. JU, str. II-189, točka 49; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 29. junija 1994 v zadevi Klinke proti Sodišču, C-298/93 P, ZOdl., str. I-3009, točka 38; sodbo Sodišča prve stopnje z dne 18. aprila 1996 v zadevi Kyrpitsis proti EESO, T-13/95, RecFP, str. I-A-167 in II-503, točka 52, in zgoraj navedeno sodbo Dejaiffe proti UUNT, točka 53).
84 V tem primeru se je ETF v utemeljitev odpovedi delovnega razmerja sklicevala le na „celostno“ poklicno nesposobnost tožeče stranke, kar naj bi potrjevalo kopičenje negativnih ocenjevalnih poročil oziroma očitkov v zvezi z opravljanjem njenega dela. Ocenjevalno poročilo za leto 2003, ki je bilo edino poročilo v prid tožeče stranke, naj po mnenju tožene stranke ne bi zadoščalo za spremembo te splošne ocene.
85 V zvezi s tem, čeprav so se tožeči stranki med njeno zaposlitvijo pogosto očitale pomanjkljivosti, kot so pomanjkanje previdnosti, natančnosti in hitrosti pri opravljanju nalog, iz različnih poročil o pripravništvu oziroma ocenjevalnih poročil izhaja, da je bila skupna ocena uspešnosti tožeče stranke v nasprotju s trditvijo tožene stranke zadovoljiva, celo dobra (za obdobje od leta 1997 do leta 2000 ter za leto 2003).
86 Res je, da sta izredno negativne ocene podali zlasti dve osebi, in sicer:
– U. Hillenkamp, namestnik direktorja, pri katerem je bila tožeča stranka zaposlena kot tajnica od januarja 2002 do januarja 2003 in ki je v vmesnem ocenjevalnem poročilu z dne 9. julija 2002 menil, da slednja zahtev njenih nalog ne izpolnjuje zadostno; poleg tega je bilo v osnutku ocenjevalnega poročila za leto 2002 ugotovljeno pomanjkanje zanesljivosti in velike pomanjkljivosti v skoraj vseh vidikih nalog, ki jih je opravljala;
– S. Stefani, vodja oddelka, pri kateri je bila tožeča stranka prav tako zaposlena kot tajnica od 1. februarja 2003 do 30. junija 2004.
87 Vendar, prvič, glede osnutka ocenjevalnega poročila za leto 2002, ta dokument ne samo ni bil nikoli dokončan, ampak je bila tudi ocena drugega namestnika direktorja, L. Pescie, pri katerem je bila v istem obdobju tožeča stranka prav tako zaposlena, veliko manj stroga, ker je slednji opravljanje nalog zadevne stranke štel za zadovoljivo, celo dobro, čeprav je priznal določene pomanjkljivosti, ki jih je deloma pripisal njeni prekomerni delovni obremenitvi.
88 Drugič, ocenjevalno poročilo za leto 2003, ki ga je 18. marca 2004 sestavila S. Taurelli, pri kateri je bila tožeča stranka prav tako zaposlena, in ga je 31. marca 2004 podpisal P. de Rooij, torej približno dva meseca pred sestanki, na katerih je slednji tožečo stranko obvestil o svoji nameri o odpovedi njene pogodbe, je bilo za slednjo še posebej ugodno. Iz njega namreč izhaja, da „has achieved her key objectives set for 2003 […] has been able to perform her tasks effectively and efficiently with respect of deadlines […] has shown capacity to concentrate on her work even while having to deal with several issues at the same time […] has made a substantial effort to improve her memory […] has improved her IT skills […] maintains good, friendly but respectful relations with peers and fellow colleagues“ (je dosegla glavne cilje, določene za leto 2003 […] je bila sposobna učinkovito in uspešno v rokih opraviti svoje naloge […] je dokazala sposobnost osredotočiti se na svoje delo, pri čemer je morala reševati več problemov hkrati […] si je močno prizadevala za izboljšanje svojega spomina […] je izboljšala svoje znanje računalništva […] vzdržuje dobre in prijateljske, a kljub temu spoštljive odnose s svojimi kolegi).
89 Sodišče za uslužbence enostranskim izjavam, priloženim k repliki na odgovor tožene stranke, ki so bile sestavljene po vložitvi te tožbe in ki dopolnjujejo ocenjevalna poročila tožeče stranke oziroma celo dokazujejo, da so bila v njihovi celostni presoji napačna, ne sme pripisati enake vrednosti, kot jo pripisuje samim poročilom, ker so bila ta sestavljena po kontradiktornem postopku prav za namen, ki omogoča objektivno oceno uspešnosti zadevne uslužbenke.
90 Poleg tega iz spisa ne izhaja, da bi se opravljanje poklicnih nalog tožeče stranke od zadnjega ocenjevalnega poročila, ki ga je marca 2004 sestavila S. Taurelli, ki pozdravlja dejstvo, da je tožeča stranka učinkovito in v rokih opravila svoje naloge, in sprejetjem sklepa o odpovedi delovnega razmerja manj kot tri mesece pozneje, bistveno zmanjšalo. Slednji sklep je še toliko bolj sporen, ker je bil sprejet malo po sprejetju navedenega ocenjevalnega poročila.
91 Iz tega izhaja, pri čemer ni treba nujno obravnavati očitkov glede nespoštovanja pravic obrambe in dolžne skrbnosti ter drugih tožbenih razlogov, na katere se sklicuje tožeča stranka, da sklep o odpovedi delovnega razmerja vključuje očitno napako pri presoji in ga je treba zato razglasiti za ničnega.
92 Razglasitev akta za ničnega s strani sodišča ima za posledico odpravo tega pravnega akta z učinkom za nazaj (sodba Sodišča z dne 26. aprila 1988 v zadevi Asteris in drugi proti Komisiji, 97/86, 99/86, 193/86 in 215/86, Recueil, str. 2181, točka 30, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 31. marca 2004 v zadevi Girardot proti Komisiji, T-10/02, RecFP, str. I-A-109 in II-483, točka 84). Če se je akt, ki je bil razglašen za ničnega, že izvršil, izničenje njegovih učinkov pomeni, da se ponovno vzpostavi pravni položaj, v katerem je bila tožeča stranka pred sprejetjem tega akta (sodba Sodišča z dne 31. marca 1971 v zadevi Komisija proti Svetu, 22/70, Recueil, str. 263, točka 60, in zgoraj navedena sodba Sodišča prve stopnje z dne 31. marca 2004 Girardot proti Komisiji, točka 84).
93 Vendar je treba, ne da bi se bilo treba v tem primeru spraševati o obstoju morebitne pravice delavca do vrnitve na delovno mesto v primeru nezakonite odpovedi delovnega razmerja, ugotoviti, da je tožeča stranka na obravnavi izjavila, da se je njeno zdravstveno stanje močno poslabšalo in da naj ne bi bila fizično sposobna prevzeti dela v okviru ETF. V teh okoliščinah mora Sodišče za uslužbence, da bi se v interesu tožeče stranke zagotovil polni učinek sodbe o razglasitvi ničnosti, uporabiti pristojnost za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ki jo ima v finančnih sporih, s tem, da toženo stranko pozove, naj poišče pravično rešitev, v okviru katere bodo pravice P. Landgren ustrezno zaščitene (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 6. julija 1993 v zadevi Komisija proti Albani in drugi, C-242/90 P, Recueil, str. I-3839, točka 13, in zgoraj navedeno sodbo Sodišča prve stopnje z dne 31. marca 2004 Girardot proti Komisiji, točka 89).
94 Iz tega izhaja, da sta stranki najprej pozvani, da se sporazumeta o pravičnem denarnem nadomestilu zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja tožeče stranke, nato pa o tako določenem znesku obvestita Sodišče za uslužbence, oziroma, če sporazum ni dosežen v roku treh mesecev od razglasitve te sodbe, da mu v zvezi s tem predložita svoje predloge.
95 Pri presoji tega nadomestila bo treba upoštevati zlasti, da je P. Landgren prejela nadomestila za brezposelnost po odpovedi delovnega razmerja, in starost, ko bi bila ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja upravičena do pokojnine.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja)
razsodilo:
1) Sklep Evropske ustanove za usposabljanje z dne 25. junija 2004 o prenehanju pogodbe za nedoločen čas, sklenjene s P. Landgren kot začasno uslužbenko, se razglasi za ničnega.
2) Stranki v roku treh mesecev od razglasitve te sodbe Sodišču za uslužbence predložita sporazum o znesku denarnega nadomestila, ki se nanaša na nezakonitost sklepa z dne 25. junija 2004, oziroma, če sporazum ni bil dosežen, njune predloge glede tega zneska.
3) Odločitev o stroških se pridrži.
Mahoney | Kreppel | Van Raepenbusch |
Boruta | Kanninen Tagaras | Gervasoni |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 26. oktobra 2006.