SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 25. aprila 2024(*)
„Predhodno odločanje – Državljanstvo Unije – Člen 20 PDEU – Državljan Unije, ki ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja – Prebivališče družinskega člana tega državljana Unije – Ogrožanje nacionalne varnosti – Stališče specializiranega nacionalnega organa – Obrazložitev – Dostop do spisa“
V združenih zadevah C‑420/22 in C‑528/22,
katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ju je vložilo Szegedi Törvényszék (sodišče v Szegedu, Madžarska) z odločbama z dne 16. junija in 8. avgusta 2022, ki sta na Sodišče prispeli 24. junija oziroma 8. avgusta 2022, v postopkih
NW (C‑420/22),
PQ (C‑528/22)
proti
Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság,
Miniszterelnöki Kabinetirodát vezető miniszter,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Arabadjiev, predsednik senata, L. Bay Larsen (poročevalec), podpredsednik Sodišča, P. G. Xuereb, A. Kumin, sodnika, in I. Ziemele, sodnica,
generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,
sodna tajnica: M. Siekierzyńska, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 5. julija 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za NW B. Pohárnok, ügyvéd,
– za PQ A. Németh in B. Pohárnok, ügyvédek,
– za madžarsko vlado M. Z. Fehér in R. Kissné Berta, agenta,
– za francosko vlado R. Bénard, A. Daniel in J. Illouz, agenti,
– za Evropsko komisijo A. Katsimerou, E. Montaguti in A. Tokár, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 23. novembra 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 20 PDEU, člena 9(3) in člena 10(1) Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 272) ter členov 7 in 24, člena 51(1) in člena 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med dvema državljanoma tretjih držav, NW in PQ, na eni strani, ter Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság (nacionalni generalni direktorat policije za tujce, Madžarska) (v nadaljevanju: direktorat policije za tujce) in Miniszterelnöki Kabinetirodát vezető miniszter (minister, zadolžen za vodenje kabineta predsednika vlade, Madžarska), na drugi strani, glede odločb, katerih predmet sta odvzem dovoljenja za stalno prebivanje NW in naložitev, naj NW zapusti ozemlje Madžarske, ter zavrnitev prošnje PQ za izdajo nacionalnega dovoljenja za stalno prebivanje.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 4(1) Direktive 2003/109 določa:
„Države članice podelijo status rezidentov za daljši čas državljanom tretjih držav, ki so pred predložitvijo ustrezne vloge pet let zakonito in neprekinjeno prebivali na njihovem ozemlju.“
4 Člen 5 te direktive določa:
„1. Države članice od državljanov tretjih držav zahtevajo, da zagotovijo dokazila o tem, da imajo zase in za vzdrževane družinske člane:
(a) stalne in redne vire, ki zadostujejo za njihovo vzdrževanje in vzdrževanje njihovih družinskih članov, ne da bi uporabljali sistem socialne pomoči zadevne države članice. Države članice ovrednotijo te vire glede na njihovo naravo in rednost ter lahko upoštevajo raven minimalnih plač in pokojnin pred vlogo za status rezidenta za daljši čas;
(b) zdravstveno zavarovanje za vsa tveganja, ki so običajno vključena za njihove državljane v zadevnih državah članicah.
2. Države članice od državljanov tretjih držav lahko zahtevajo, da izpolnjujejo pogoje za integracijo v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo.“
5 Člen 7(1) navedene direktive določa:
„Za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas državljan tretje države vloži vlogo pri pristojnih organih države članice, v kateri prebiva. Vlogi je treba priložiti listinske dokaze, ki jih določi nacionalna zakonodaja, da izpolnjuje pogoje, določene v členih 4 in 5 ter po potrebi veljavno potno listino ali njeno overjeno kopijo.
Dokazi iz prvega pododstavka lahko vključujejo tudi dokumente glede ustreznega prebivališča.“
6 Člen 9(3) iste direktive določa:
„Države članice lahko predvidijo, da rezident za daljši čas nima več pravice ohraniti svojega statusa rezidenta za daljši čas v primerih, ko ogroža javni red, glede na resnost prekrška, ki ga je zakrivil, vendar pa takšno ogrožanje ni razlog za izgon […].“
7 Člen 10(1) Direktive 2003/109 določa:
„Za vsako odločitev o zavrnitvi vloge za status rezidenta za daljši čas in odvzem tega statusa je treba navesti razloge. Državljana tretje države se o vsaki takšni odločitvi obvesti skladno s postopki obveščanja po ustrezni nacionalni zakonodaji. Obvestilo opredeljuje možne postopke sodnega varstva, ki so na voljo, in rok za ukrepanje.“
8 V uvodni izjavi 13 te direktive je navedeno:
„Države članice lahko izdajo stalna ali neomejena dovoljenja pod milejšimi pogoji, kot so predpisani s to direktivo. Takšna dovoljenja za prebivanje ne dajejo pravice do prebivanja v drugi državi članici, kot je predvideno v Poglavju III te direktive.“
Madžarsko pravo
9 Člen 94, od (2) do (5), a szabad mozgás és tartózkodás jogával rendelkező személyek beutazásáról és tartózkodásáról szóló 2007. évi I. törvény (zakon št. I iz leta 2007 o vstopu in prebivanju oseb s pravico do prostega gibanja in prebivanja) z dne 5. januarja 2007 (Magyar Közlöny 2007/1.) določa:
„2. Državljanu tretje države, ki ima dovoljenje za prebivanje ali dovoljenje za stalno prebivanje, izdano kot družinskemu članu madžarskega državljana […], se na podlagi vloge, vložene pred potekom dovoljenja za prebivanje ali dovoljenja za stalno prebivanje, izda nacionalno dovoljenje za stalno prebivanje […], razen če:
[…]
(c) obstaja razlog za zavrnitev iz člena 33(1)(c) in (2) [a harmadik országbeli állampolgárok beutazásáról és tartózkodásáról szóló 2007. évi II. törvény (zakon št. II iz leta 2007 o vstopu in prebivanju državljanov tretjih držav) z dne 5. januarja 2007 (Magyar Közlöny 2007/1.),], ki nasprotuje njegovemu stalnemu prebivanju.
[…]
3. Kar zadeva odstavek 2(c), se je treba posvetovati z imenovanimi specializiranimi nacionalnimi organi v skladu s pravili iz zakona št. II iz leta 2007 o vstopu in prebivanju državljanov tretjih držav v zvezi z izdajo dovoljenj za prebivanje, da se pridobi njihovo mnenje.
4. Če ima državljan tretje države, ki je družinski član madžarskega državljana, veljavno dovoljenje za prebivanje ali dovoljenje za stalno prebivanje, se to dovoljenje odvzame,
[…]
(b) če prebivanje državljana tretje države ogroža javni red, javno varnost ali nacionalno varnost Madžarske.
5. Za vsako posebno vprašanje iz odstavka 4(b) se je treba posvetovati z imenovanimi specializiranimi nacionalnimi organi v skladu s pravili iz zakona št. II iz leta 2007 o vstopu in prebivanju državljanov tretjih držav v zvezi z izdajo dovoljenj za prebivanje, da se pridobi njihovo mnenje o tem vprašanju.“
10 Člen 33(1) in (2) zakona št. II iz leta 2007 o vstopu in prebivanju državljanov tretjih držav določa:
„1. Dovoljenje za začasno prebivanje, nacionalno dovoljenje za prebivanje ali dovoljenje Skupnosti za prebivanje lahko pridobi državljan tretje države,
[…]
(c) zoper katerega ni nobenega razloga za zavrnitev, določenega s tem zakonom.
2. Dovoljenja za začasno prebivanje, nacionalnega dovoljenja za prebivanje ali dovoljenja Skupnosti za prebivanje ne more pridobiti državljan tretje države,
[…]
(b) če njegova naselitev ogroža javno varnost ali nacionalno varnost Madžarske.“
11 Člen 87/B(4) tega zakona določa:
„Organ policije za tujce, ki obravnava zadevo, je v zvezi s posebnim vprašanjem zavezan z mnenjem specializiranega državnega organa.“
12 Člen 11 a minősített adat védelméről szóló 2009. évi CLV. törvény (zakon št. CLV iz leta 2009 o varstvu tajnih podatkov) z dne 29. decembra 2009 (Magyar Közlöny 2009/194.) določa:
„1. Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, lahko dostopa do svojih osebnih podatkov, ki imajo status nacionalnih tajnih podatkov, na podlagi dovoljenja za vpogled, ki ga je izdal upravljavec podatkov, ne da bi potreboval varnostno dovoljenje. Zadevna oseba mora pred dostopom do nacionalnih tajnih podatkov dati pisno izjavo o zaupnosti in izpolnjevati standarde varstva nacionalnih tajnih podatkov.
2. Odločitev o dovoljenju za vpogled sprejme upravljavec podatkov na podlagi prošnje zadevne osebe v roku 15 dni. Upravljavec podatkov dovoljenje za vpogled zavrne, če seznanitev s podatki škodi javnemu interesu, zaradi katerega so podatki opredeljeni kot tajni. Upravljavec podatkov mora zavrnitev dovoljenja za vpogled obrazložiti.
3. Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, lahko v primeru zavrnitve dovoljenja za vpogled odločitev izpodbija v upravnem sporu. […]“
13 Člen 12(1) tega zakona določa:
„Upravljavec tajnih podatkov lahko posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zavrne pravico dostopa do njegovih osebnih podatkov, če bi bil javni interes, zaradi katerega so podatki opredeljeni kot tajni, z uresničevanjem te pravice ogrožen.“
Spora o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
Zadeva C‑420/22
14 NW, državljan tretje države, se je leta 2004 poročil z madžarsko državljanko. Leta 2005 se je v tej zakonski zvezi rodil otrok, ki ima madžarsko državljanstvo. NW z ženo vzgaja svojega otroka.
15 Potem ko je NW na Madžarskem zakonito prebival več kot pet let, so mu madžarski organi glede na njegov družinski položaj izdali dovoljenje za stalno prebivanje, veljavno do 31. oktobra 2022.
16 Alkotmányvédelmi Hivatal (urad za varstvo ustave, Madžarska) je v neobrazloženem mnenju z dne 12. januarja 2021 menil, da prebivanje NW na Madžarskem škodi interesom te države članice na področju nacionalne varnosti. Ta specializirani organ je podatke, na katere se je oprl pri izdaji tega mnenja, opredelil kot tajne podatke. Minister za notranje zadeve je 13. aprila 2021 navedeno mnenje potrdil kot drugostopenjski specializirani organ.
17 Prvostopenjski organ policije za tujce je z odločbo z dne 22. januarja 2021 NW odvzel dovoljenje za stalno prebivanje in mu odredil, naj zapusti ozemlje Madžarske, ker njegovo prebivanje na tem ozemlju ogroža nacionalno varnost te države članice.
18 Direktorat policije za tujce je to odločbo 10. maja 2021 potrdil z obrazložitvijo, da je minister za notranje zadeve ugotovil, da prebivanje NW na madžarskem ozemlju škoduje interesom Madžarske na področju nacionalne varnosti. Direktorat policije za tujce je v svoji odločbi poudaril, da v skladu z madžarskim pravom ne more odstopati od mnenja, ki ga je izdalo ministrstvo za notranje zadeve, in da je bil torej zavezan osebi NW odvzeti dovoljenje za stalno prebivanje, ne da bi upošteval njegove osebne okoliščine.
19 NW je zoper odločbo direktorata policije za tujce z dne 10. maja 2021 vložil tožbo pri Szegedi Törvényszék (sodišče v Szegedu, Madžarska), ki je predložitveno sodišče.
20 To sodišče navaja, da ta odločba temelji le na zavezujočih in neobrazloženih mnenjih, ki sta ju izdala specializirana državna organa, in sicer urad za varstvo ustave in minister za notranje zadeve, in ki temeljita na tajnih podatkih, do katerih niti NW niti organi, ki so odločali o prebivanju, niso imeli dostopa. Zadnjenavedena organa tako nista preučila nujnosti in sorazmernosti navedene odločbe.
21 Navedeno sodišče poudarja, da iz sodne prakse Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska) izhaja, da so v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, procesne pravice zadevne osebe zagotovljene s pooblastilom, ki ga ima pristojno sodišče pri presoji zakonitosti odločbe o prebivanju, da se seznani s tajnimi podatki, na katerih temelji mnenje specializiranih organov. Tako mora tako sodišče, kadar ga k temu pozove tožeča stranka, preveriti, ali dejstva in podatki, na katerih temelji zadevno mnenje, upravičujejo to odločitev, ne da bi lahko v svojo sodbo vključilo tajne podatke, s katerimi se je seznanilo.
22 Poleg tega v skladu z madžarsko zakonodajo niti zadevna oseba niti njen zastopnik nimata dejanske možnosti, da bi se izjavila o neobrazloženem mnenju teh organov. Čeprav imajo ti organi vsekakor pravico vložiti prošnjo za dostop do tajnih podatkov, ki se nanašajo na to osebo, predložitveno sodišče navaja, da varstvo javnega interesa, zaradi katerega so bili podatki tajni, načeloma prevlada nad zasebnim interesom posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, saj je obstoj razloga za določitev podatkov kot tajnih v bistvu zadosten razlog za zavrnitev prošnje za dovoljenje za dostop zadevnega posameznika.
23 Vsekakor tudi ob predpostavki, da bi bilo taki prošnji ugodeno, niti zadevni posameznik niti njegov zastopnik v upravnem ali sodnem postopku ne bi mogla uporabiti tajnih podatkov, do katerih bi jima bil odobren dostop, ker jima je bilo v praksi zavrnjeno dovoljenje za sestavo pisnega akta, ki bi vseboval vsebino teh podatkov. Sodišče, ki odloča o tožbi zoper odločbo o prebivanju, v skladu z madžarsko zakonodajo v zvezi s tem nima nobenega pooblastila.
24 V teh okoliščinah je Szegedi Törvényszék (sodišče v Szegedu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 10(1) Direktive [2003/109] v povezavi s členom 47 [Listine] – v obravnavanem primeru pa tudi s členoma 7 in 24 Listine – razlagati tako, da od organa države članice, ki je sprejel odločbo, s katero se iz razlogov nacionalne varnosti in/ali javnega reda ali javne varnosti odredi odvzem predhodno izdanega dovoljenja za prebivanje za daljši čas, ter od organa, ki je odločil o tajnosti, zahteva, da zainteresirani osebi, ki je državljan tretje države, in njegovemu pravnemu zastopniku zagotovita pravico do seznanitve vsaj z bistvom tajnih ali zaupnih informacij in podatkov, ki so podlaga za odločbo, ki temelji na navedenem razlogu, in do uporabe teh informacij ali podatkov v postopku v zvezi [s to] odločbo, če pristojni organ meni, da bi bila sporočitev teh informacij in podatkov v nasprotju z razlogi nacionalne varnosti?
2. Če je odgovor pritrdilen, kako je treba, natančno, razumeti pojem ‚bistvo‘ tajnih razlogov, na katerih temelji navedena odločba, glede na člena 41 in 47 Listine?
3. Ali je treba člen 10(1) Direktive 2003/109 glede na člen 47 Listine razlagati tako, da mora sodišče države članice, ki odloča o zakonitosti mnenja specializiranega organa, ki temelji na razlogu, povezanem z zaupnimi ali tajnimi podatki, in o vsebinski odločbi v zvezi s tujci, ki temelji na navedenem mnenju, biti pristojno za preučitev zakonitosti (nujnosti in sorazmernosti) tajnosti, pa tudi za to, da – če meni, da je tajnost v nasprotju z zakonom – zainteresirani osebi in njenemu pravnemu zastopniku z lastno odločbo omogoči vpogled v vse podatke, na katerih temeljita mnenje in odločba upravnih organov, in to, da jih lahko uporabljata, oziroma – če se šteje, da je tajnost v skladu z zakonom – zainteresirani osebi zagotovi vpogled vsaj v bistvo tajnih podatkov v postopku v zvezi s tujci, ki se vodi glede nje, in to, da jih lahko uporablja?
4. Ali je treba člen 9(3) in člen 10(1) Direktive 2003/109 v povezavi s členoma 7 [in] 24, členom 51(1) ter členom 52(1) Listine razlagati tako, da nasprotujejo zakonodaji države članice, v skladu s katero je odločba v zvezi s tujci, s katero se odredi odvzem predhodno izdanega dovoljenja za prebivanje za daljši čas, neobrazložena odločba, ki
(a) temelji izključno na samodejnem sklicevanju na zavezujoče mnenje specializiranega organa, ki prav tako ni obrazloženo in v katerem je ugotovljeno, da obstajata nevarnost za nacionalno varnost, javno varnost ali javni red ali kršitev navedenih, in
(b) je bila sprejeta brez temeljite preučitve, ali v konkretnem primeru obstajajo razlogi nacionalne varnosti, javne varnosti ali javnega reda, brez upoštevanja individualnih okoliščin in zahtev glede nujnosti in sorazmernosti?“
25 Predložitveno sodišče je s sodbo z dne 8. avgusta 2022, ki je na Sodišče prispela istega dne, dopolnilo predlog za sprejetje predhodne odločbe.
26 Predložitveno sodišče je pojasnilo, da se je v tem predlogu oprlo na predpostavko, da NW spada na področje uporabe Direktive 2003/109. Ker pa med NW in njegovim mladoletnim otrokom obstaja razmerje odvisnosti, bi bilo treba, če bi Sodišče menilo, da je ta predpostavka napačna, ugotoviti, ali mora imeti NW izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU.
27 Zato je predložitveno sodišče k vprašanjem, ki so že bila predložena Sodišču, dodalo to vprašanje za predhodno odločanje:
„(a) Ali je treba člen 20 [PDEU] v povezavi s členoma 7 in 24 [Listine] razlagati tako, da nasprotuje praksi države članice, v skladu s katero se sprejme odločba, s katero se odredi odvzem dovoljenja za prebivanje, ki je bilo predhodno izdano državljanu tretje države, čigar mladoletni otrok in zakonec sta državljana države članice Evropske unije in prebivata v njej, ne da bi se pred tem preučilo, ali lahko zadevni družinski član, ki je državljan tretje države, uveljavlja izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU?
(b) Ali je treba člen 20 PDEU v povezavi s členoma 7 in 24, členom 51(1) ter členom 52(1) Listine razlagati tako, da je učinek prava Unije, če obstaja izvedena pravica do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU, to, da morajo nacionalni upravni in sodni organi uporabiti pravo Unije, tudi kadar sprejemajo odločbo v zvezi s tujci, s katero je odrejen odvzem dovoljenja za stalno prebivanje, in kadar uporabijo izjeme zaradi nacionalne varnosti, javnega reda ali javne varnosti, ki so podlaga za navedeno odločbo, pa tudi – če se dokaže, da ti razlogi obstajajo – kadar preučujejo nujnost in sorazmernost, ki utemeljujeta omejitev pravice do prebivanja?
(c) Če se za tožečo stranko [v postopku v glavni stvari] uporablja člen 20 PDEU, predložitveno sodišče prosi Sodišče, naj tudi na vprašanja od prvega do četrtega [za sprejetje predhodne odločbe] […] odgovori ob upoštevanju tega člena.“
Zadeva C‑528/22
28 PQ, državljan tretje države, je junija 2005 zakonito vstopil na Madžarsko kot poklicni nogometni igralec in odtlej zakonito prebiva v tej državi članici. Od leta 2011 živi s partnerko z madžarskim državljanstvom. V tej zvezi sta se v letih 2012 in 2021 rodila otroka z madžarskim državljanstvom.
29 PQ skupaj s partnerko izvršuje starševsko skrb nad otrokoma. Z njima stalno živi ter večino časa zagotavlja njuno dejansko varstvo in vzgojo. Otroka imata tesno čustveno vez in razmerje odvisnosti s PQ, ki od njunega rojstva stalno skrbi zanju.
30 Urad za varstvo ustave je v neobrazloženem mnenju z dne 9. septembra 2020 menil, da prebivanje PQ na Madžarskem škodi interesom te države članice na področju nacionalne varnosti. Ta specializirani organ je podatke, na katere se je oprl pri izdaji tega mnenja, opredelil kot tajne podatke. Minister za notranje zadeve je 12. februarja 2021 navedeno mnenje potrdil kot drugostopenjski specializirani organ.
31 Prvostopenjski organ policije za tujce je z odločbo z dne 27. oktobra 2020 zavrnil prošnjo za nacionalno dovoljenje za naselitev, ki jo je vložil PQ.
32 Direktorat policije za tujce je to odločbo 25. marca 2021 potrdil z obrazložitvijo, da je minister za notranje zadeve ugotovil, da prebivanje PQ na madžarskem ozemlju škoduje interesom Madžarske na področju nacionalne varnosti. Direktorat policije za tujce je v svoji odločbi poudaril, da v skladu z madžarskim pravom ne more odstopati od mnenja, ki ga je izdalo ministrstvo za notranje zadeve, in da je bil torej zavezan prošnjo PQ zavrniti, ne da bi upošteval njegove osebne okoliščine.
33 PQ je zoper odločbo direktorata policije za tujce z dne 25. marca 2021 vložil tožbo pri Szegedi Törvényszék (sodišče v Szegedu), ki je predložitveno sodišče.
34 To sodišče navaja podobne preudarke, kot so navedeni v točkah od 20 do 23 te sodbe.
35 V teh okoliščinah je Szegedi Törvényszék (sodišče v Szegedu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. (a) Ali je treba člen 20 [PDEU] v povezavi s členoma 7 in 24 [Listine] razlagati tako, da nasprotuje praksi države članice, v skladu s katero se sprejme odločba, s katero se odredi odvzem dovoljenja za prebivanje, ki je bilo predhodno izdano državljanu tretje države – ali pa se zavrne njegova prošnja za podaljšanje pravice do prebivanja (v obravnavani zadevi njegova prošnja za nacionalno dovoljenje za stalno prebivanje) – čigar mladoletni otrok in zunajzakonski partner sta državljana države članice Evropske unije in prebivata v njej, ne da bi se pred tem preučilo, ali lahko zadevni družinski član, ki je državljan tretje države, uveljavlja izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU?
(b) Ali je treba člen 20 PDEU v povezavi s členoma 7 in 24, členom 51(1) ter členom 52(1) Listine razlagati tako, da je učinek prava Unije, če obstaja izvedena pravica do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU, to, da morajo nacionalni upravni in sodni organi uporabiti pravo Unije, tudi kadar sprejemajo odločbo v zvezi s tujci, ki se nanaša na prošnjo za podaljšanje pravice do prebivanja (v obravnavanem primeru prošnja za nacionalno dovoljenje za stalno prebivanje), in kadar uporabijo izjeme zaradi nacionalne varnosti, javnega reda ali javne varnosti, ki so podlaga za navedeno odločbo, pa tudi – če se dokaže, da ti razlogi obstajajo – kadar preučujejo nujnost in sorazmernost, ki utemeljujeta omejitev pravice do prebivanja?
2. Ali je treba člen 20 PDEU v povezavi s členom 47 Listine – v obravnavanem primeru pa tudi s členoma 7 in 24 Listine – razlagati tako, da od organa države članice, ki je sprejel odločbo, s katero se iz razlogov nacionalne varnosti in/ali javnega reda ali javne varnosti odredi odvzem predhodno izdanega dovoljenja za prebivanje za daljši čas ali s katero je bilo odločeno o prošnji za podaljšanje pravice do prebivanja, ter od organa, ki je odločil o tajnosti, zahteva, da zainteresirani osebi, ki je državljan tretje države, in njegovemu pravnemu zastopniku zagotovita pravico do seznanitve vsaj z bistvom zaupnih ali tajnih informacij in podatkov, ki so podlaga za odločbo, ki temelji na navedenem razlogu, in do uporabe teh informacij ali podatkov v postopku v zvezi z odločbo, če pristojni organ meni, da bi bila sporočitev teh informacij in podatkov v nasprotju z razlogi nacionalne varnosti?
3. Če je odgovor pritrdilen, kako je treba, natančno, razumeti pojem ‚bistvo‘ tajnih razlogov, na katerih temelji navedena odločba, glede na člena 41 in 47 Listine?
4. Ali je treba člen 20 PDEU glede na člen 47 Listine razlagati tako, da mora sodišče države članice, ki odloča o zakonitosti mnenja specializiranega organa, ki temelji na razlogu, povezanem z zaupnimi ali tajnimi podatki, in o vsebinski odločbi v zvezi s tujci, ki temelji na navedenem mnenju, biti pristojno za preučitev zakonitosti (nujnosti in sorazmernosti) tajnosti, pa tudi za to, da – če meni, da je tajnost v nasprotju z zakonom – zainteresirani osebi in njenemu pravnemu zastopniku z lastno odločbo omogoči vpogled v vse podatke, na katerih temeljita mnenje in odločba upravnih organov, in to, da jih lahko uporabljata, oziroma – če se šteje, da je tajnost v skladu z zakonom – zainteresirani osebi zagotovi vpogled vsaj v bistvo tajnih podatkov v postopku v zvezi s tujci, ki se vodi glede nje, in to, da jih lahko uporablja?
5. Ali je treba člen 20 PDEU v povezavi s členoma 7 in 24, členom 51(1) ter členom 52(1) Listine razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, v skladu s katero je odločba v zvezi s tujci, s katero se odredi odvzem predhodno izdanega dovoljenja za prebivanje za daljši čas ali se odloči o prošnji za podaljšanje pravice do prebivanja, neobrazložena odločba, ki
(a) temelji izključno na samodejnem sklicevanju na zavezujoče mnenje specializiranega organa, ki prav tako ni obrazloženo in v katerem je ugotovljeno, da obstajata nevarnost za nacionalno varnost, javno varnost ali javni red ali kršitev navedenih, in
(b) je bila sprejeta brez temeljite preučitve, ali v konkretnem primeru obstajajo razlogi nacionalne varnosti, javne varnosti ali javnega reda, brez upoštevanja individualnih okoliščin in zahtev glede nujnosti in sorazmernosti?“
36 Glede na povezanost zadev C‑420/22 in C‑528/22 ju je treba združiti za izdajo sodbe.
Pristojnost Sodišča in dopustnost predlogov za sprejetje predhodne odločbe
37 Madžarska vlada, ne da bi formalno dvomila o pristojnosti Sodišča ali dopustnosti predlogov za sprejetje predhodne odločbe, trdi, da se Direktiva 2003/109 ne uporablja za spor o glavni stvari v zadevi C‑420/22 in da se člen 20 PDEU ne uporablja za nobenega od sporov o glavni stvari, kar naj bi pomenilo, da se Listina prav tako ne uporablja za ta spora.
38 Na prvem mestu, glede uporabe Direktive 2003/109 v sporu o glavni stvari v zadevi C‑420/22 ta vlada trdi, da je NW imel dovoljenje za prebivanje na podlagi nacionalne ureditve, katere namen ni prenos te direktive in ki določa izdajo takega dovoljenja, ne da bi bili izpolnjeni vsi pogoji iz navedene direktive.
39 V zvezi s tem je treba poudariti, da se je predložitveno sodišče v zadevni predložitveni odločbi sicer oprlo na predpostavko, da se za ta spor uporablja ista direktiva. Vendar je predložitveno sodišče v sodbi z dne 8. avgusta 2022, navedeni v točki 25 te sodbe, predvidelo, da bi bila ta premisa lahko napačna, in Sodišče pozvalo, naj na postavljena vprašanja odgovori na podlagi člena 20 PDEU, če bi menilo, da je res tako.
40 V tem okviru je treba spomniti, da je Sodišče razsodilo, da sistem, ki ga vzpostavlja Direktiva 2003/109, jasno določa, da je za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, podeljenega na podlagi te direktive, treba opraviti poseben postopek in izpolnjevati pogoje, določene v poglavju II navedene direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 17. julija 2014, Tahir, C‑469/13, EU:C:2014:2094, točka 27 in navedena sodna praksa).
41 Tako države članice v skladu s členom 4(1) Direktive 2003/109 državljanom tretjih držav, ki so zadnjih pet let zakonito in neprekinjeno prebivali na njihovem ozemlju, podelijo status rezidenta za daljši čas. Pridobitev tega statusa pa ni samodejna. V skladu s členom 7(1) te direktive mora namreč zadevni državljan tretje države pri pristojnih organih države članice, v kateri prebiva, za to vložiti prošnjo, ki ji je treba priložiti listinske dokaze, da izpolnjuje pogoje, določene v členih 4 in 5 navedene direktive (sodba z dne 20. januarja 2022, Landeshauptmann von Wien (Izguba statusa rezidenta za daljši čas), C‑432/20, EU:C:2022:39, točka 24 in navedena sodna praksa).
42 Zato se zahteve v zvezi z odvzemom statusa rezidenta za daljši čas iz členov 9 in 10 Direktive 2003/109 za odločitev o odvzemu dovoljenja za stalno prebivanje uporabljajo le, če je zadevni državljan tretje države ta status pridobil na podlagi te direktive.
43 Zato, če je bilo državljanu tretje države izdano dovoljenje za stalno prebivanje ali dovoljenje za stalno prebivanje pod ugodnejšimi pogoji od tistih, ki so določeni v navedeni direktivi, kot to omogoča člen 13 te direktive, odvzem tega dovoljenja za prebivanje ni urejen z določbami te direktive.
44 V obravnavanem primeru je iz odgovora predložitvenega sodišča na zahtevo Sodišča za pojasnila razvidno, prvič, da dovoljenje za stalno prebivanje, na katero se nanaša spor o glavni stvari v zadevi C‑420/22, NW ni bilo izdano na podlagi madžarske zakonodaje, s katero je bila prenesena Direktiva 2003/109, ampak na podlagi druge madžarske zakonodaje, in drugič, da NW ni zaprosil za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki bi temeljilo na tej prvi ureditvi.
45 Zato je treba ugotoviti, da odvzem dovoljenja za prebivanje, ki je predmet spora o glavni stvari v zadevi C‑420/22, ne spada na področje uporabe Direktive 2003/109.
46 To ugotovitev poleg tega potrjuje trditev NW na obravnavi, in sicer da je 22. junija 2023 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi te direktive, o kateri pristojni organ še ni odločil.
47 Zato predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑420/22 ni dopusten v delu, ki se nanaša na Direktivo 2003/109.
48 Kar zadeva, na drugem mestu, uporabo člena 20 PDEU za spora o glavni stvari, madžarska vlada trdi, najprej, da je predložitveno sodišče v zadevi C‑420/22 prekoračilo svojo pristojnost, ker je po uradni dolžnosti preizkusilo trditve, ki se nanašajo na kršitev tega člena. Dalje, trdi, da v zadevi C‑528/22 med PQ in madžarskimi družinskimi člani ni razmerja odvisnosti, medtem ko je uporaba navedenega člena pogojena z obstojem takega razmerja. Nazadnje, ta vlada v obeh zadevah trdi, da je treba zavrniti uporabo člena 20 PDEU, ker gre, na eni strani, za odločbi, s katerima ni naložena obveznost zapustitve madžarskega ozemlja, in na drugi strani, ker se niti NW niti PQ pred pristojnimi madžarskimi organi nista sklicevala na ta člen.
49 V zvezi s tem, najprej, ker Sodišče ni pristojno preveriti, ali je bila predložitvena odločba sprejeta v skladu z nacionalnimi pravili o organizaciji sodišč in sodnem postopku (glej v tem smislu sodbo z dne 10. decembra 2018, Wightman in drugi, C‑621/18, EU:C:2018:999, točka 30 in navedena sodna praksa), okoliščina, da je nacionalno sodišče prekoračilo pooblastila, ki so mu bila podeljena z madžarsko zakonodajo, s tem, da je po uradni dolžnosti navedlo razlog, ki se nanaša na kršitev člena 20 PDEU, tudi če bi bila dokazana, ne bi mogla utemeljiti nedopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑420/22 v delu, ki se nanaša na razlago tega člena.
50 Dalje, trditev, da med PQ in madžarskimi člani njegove družine ni razmerja odvisnosti, je neposredno v nasprotju z ugotovitvami predložitvenega sodišča, od katerih Sodišče ne more odstopiti.
51 V okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, je namreč le nacionalno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari (sodba z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 61 in navedena sodna praksa).
52 Nazadnje, druge trditve madžarske vlade so neločljivo povezane z odgovori, ki jih je treba dati na dodatno vprašanje v zadevi C‑420/22 in na prvo vprašanje v zadevi C‑528/22.
53 Opozoriti pa je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki ga določa člen 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti (sodba z dne 24. julija 2023, Lin, C‑107/23 PPU, EU:C:2023:606, točka 61 in navedena sodna praksa).
54 Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju nacionalnega sodišča za predhodno odločanje samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 24. julija 2023, Lin, C‑107/23 PPU, EU:C:2023:606, točka 62 in navedena sodna praksa).
55 Ob upoštevanju te domneve upoštevnosti je treba ugotoviti, da kadar – kot v obravnavanem primeru – ni očitno, da razlaga ali presoja veljavnosti določbe prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, se ugovor v zvezi z neuporabo te določbe v postopku v glavni stvari ne nanaša na dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ampak na vsebino postavljenega vprašanja (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, BMW Bank in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, EU:C:2023:1014, točka 114 in navedena sodna praksa).
56 Glede na vse zgornje preudarke je Sodišče pristojno, da odgovori na predloga za sprejetje predhodne odločbe, ta pa sta dopustna v delu, ki se nanaša na člen 20 PDEU.
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvi del dodatnega vprašanja v zadevi C‑420/22 in prvi del prvega vprašanja v zadevi C‑528/22
57 Predložitveno sodišče s prvim delom dodatnega vprašanja v zadevi C‑420/22 in prvim delom prvega vprašanja v zadevi C‑528/22, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 20 PDEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da organi države članice prekličejo ali zavrnejo izdajo dovoljenja za prebivanje državljanu tretje države, ki je družinski član državljanov Unije, ki so državljani te države članice, ki niso nikoli uresničevali svoje pravice do prostega gibanja, ne da bi ti organi predhodno preučili, ali med tem državljanom tretje države in temi državljani Unije obstaja razmerje odvisnosti, zaradi katerega bi bili navedeni državljani Unije dejansko prisiljeni zapustiti ozemlje Evropske unije kot celoto, da bi spremljali tega družinskega člana.
58 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da člen 20 PDEU nasprotuje nacionalnim ukrepom, katerih učinek je, da državljanom Unije preprečujejo dejansko izvrševanje pravic, ki so jim podeljene zaradi statusa državljana Unije (sodba z dne 27. aprila 2023, M. D. (Prepoved vstopa na Madžarsko), C‑528/21, EU:C:2023:341, točka 57 in navedena sodna praksa).
59 Določbe Pogodbe DEU glede državljanstva Unije pa državljanom tretjih držav ne podeljujejo nikakršnih samostojnih pravic. Morebitne pravice, ki so podeljene tem državljanom, namreč niso lastne pravice teh državljanov, temveč so pravice, ki so izvedene iz pravic, ki jih ima državljan Unije. Namen in upravičenost teh izvedenih pravic temeljita na ugotovitvi, da bi zavrnitev njihovega priznanja posegla zlasti v svobodo gibanja državljana Unije na ozemlju Unije (sodba z dne 7. septembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Narava pravice do prebivanja iz člena 20 PDEU), C‑624/20, EU:C:2022:639, točka 51 in navedena sodna praksa).
60 V zvezi s tem je Sodišče ugotovilo, da obstajajo zelo posebni položaji, v katerih je treba pravico do prebivanja kljub dejstvu, da sekundarne zakonodaje Unije o pravici do prebivanja državljanov tretjih držav ni mogoče uporabiti in da zadevni državljan Unije ni uresničeval pravice do prostega gibanja, vendarle priznati državljanu tretje države, družinskemu članu tega državljana Unije, saj bi bil sicer s tem državljanstvu Unije odvzet polni učinek, če bi bil zaradi zavrnitve te pravice ta državljan Unije dejansko prisiljen zapustiti ozemlje Unije kot celoto in bi bil tako prikrajšan za učinkovito uživanje bistva pravic, podeljenih s tem statusom (sodba z dne 27. aprila 2023, M. D. (Prepoved vstopa na Madžarsko), C‑528/21, EU:C:2023:341, točka 58, in z dne 22. junija 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Tajska mati mladoletnega nizozemskega otroka), C‑459/20, EU:C:2023:499, točka 24 in navedena sodna praksa).
61 Vendar lahko zavrnitev podelitve pravice do prebivanja državljanu tretje države ogrozi polni učinek državljanstva Unije samo takrat, kadar med tem državljanom tretje države in zadevnim državljanom Unije, njegovim družinskim članom, obstaja tako razmerje odvisnosti, da povzroči, da je ta državljan Unije prisiljen spremljati zadevnega državljana tretje države in zapustiti ozemlje Unije kot celoto (sodbi z dne 27. aprila 2023, M. D. (Prepoved vstopa na Madžarsko), C‑528/21, EU:C:2023:341, točka 59, in z dne 22. junija 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Tajska mati mladoletnega nizozemskega otroka), C‑459/20, EU:C:2023:499, točka 26 in navedena sodna praksa).
62 Pravica do prebivanja, ki je na podlagi člena 20 PDEU priznana državljanu tretje države kot družinskemu članu državljana Unije, je tako utemeljena zato, ker je tako prebivanje nujno, da lahko ta državljan Unije dejansko uresničuje bistveno vsebino pravic, podeljenih s tem statusom, vse dokler traja razmerje odvisnosti z navedenim državljanom tretje države (sodba z dne 22. junija 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Tajska mati mladoletnega nizozemskega otroka), C‑459/20, EU:C:2023:499, točka 33 in navedena sodna praksa).
63 Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, je treba priznanje pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU presojati glede na intenzivnost razmerja odvisnosti med zadevnim državljanom tretje države in državljanom Unije, ki je njegov družinski član, pri čemer mora taka presoja temeljiti na vseh okoliščinah obravnavanega primera (sodba z dne 7. septembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Narava pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU), C‑624/20, EU:C:2022:639, točka 38 in navedena sodna praksa).
64 V tem okviru je treba, na prvem mestu, poudariti, da iz navedenega izhaja, da v zelo posebnih položajih iz točke 60 te sodbe člen 20 PDEU ne pomeni zgolj ovire za odstranitev državljana tretje države, ampak se z njim zahteva, da se mu podeli pravica do prebivanja.
65 Iz tega sledi, da se je na ta člen mogoče sklicevati ne le zoper odločbe, s katerimi je državljanu tretje države naložena obveznost zapustiti ozemlje zadevne države članice, ampak tudi zoper odločbe o preklicu ali zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje državljanu tretje države (glej v tem smislu sodbe z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín, C‑165/14, EU:C:2016:675, točka 78; z dne 10. maja 2017, Chavez-Vilchez in drugi, C‑133/15, EU:C:2017:354, točka 65, in z dne 22. junija 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Tajska mati mladoletnega nizozemskega otroka), C‑459/20, EU:C:2023:499, točka 22).
66 Ker pa lahko državljan tretje države zahteva priznanje izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU le, če bi bila brez take pravice do prebivanja tako zadnjenavedeni kot državljan Unije, ki je njegov družinski član, zaradi razmerja odvisnosti med njima prisiljena zapustiti ozemlje Unije, je podelitev te pravice do prebivanja mogoča le, če državljan tretje države, ki je družinski član državljana Unije, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do prebivanja v državi članici, katere državljan je ta državljan Unije, na podlagi drugih določb, zlasti tistih iz nacionalne zakonodaje, ki se uporabi (glej v tem smislu sodbo z dne 5. maja 2022, Subdelegación del Gobierno en Toledo (Prebivanje družinskega člana – Nezadostna sredstva), C‑451/19 in C‑532/19, EU:C:2022:354, točka 47 in navedena sodna praksa).
67 Posledično, čeprav okoliščina, da se zadeva nanaša na odločbo, katere neposredni učinek ni, da se zadevnemu državljanu tretje države naloži obveznost, da zapusti ozemlje zadevne države članice, ne zadostuje za izključitev uporabe člena 20 PDEU, se na ta člen vseeno ni mogoče veljavno sklicevati, če se temu državljanu tretje države lahko podeli pravica do prebivanja na podlagi druge določbe, ki se uporablja v tej državi članici.
68 Na drugem mestu, kar zadeva preiskavo, ki jo morajo pristojni nacionalni organi opraviti pred sprejetjem odločb, kot so te iz postopkov v glavni stvari, so sicer države članice pristojne, da določijo podrobna pravila za izvajanje izvedene pravice do prebivanja, ki jo je treba v zelo posebnih položajih iz točke 60 te sodbe priznati državljanu tretje države na podlagi člena 20 PDEU, vendar ta postopkovna pravila vseeno ne smejo ogroziti polnega učinka tega člena (glej zlasti sodbo z dne 27. februarja 2020, Subdelegación del Gobierno en Ciudad Real (Zakonec državljana Unije), C‑836/18, EU:C:2020:119, točka 51 in navedena sodna praksa).
69 Sodišče je v zvezi s tem menilo, da nacionalnim organom ni treba sistematično in na lastno pobudo preučiti obstoja razmerja odvisnosti v smislu člena 20 PDEU, saj mora zadevna oseba predložiti elemente, ki omogočajo presojo, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo tega člena (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2020, Subdelegación del Gobierno en Ciudad Real (Zakonec državljana Unije), C‑836/18, EU:C:2020:119, točka 52 in navedena sodna praksa).
70 Da pa bi nacionalni organi, ki odločajo o pravici do prebivanja državljana tretje države, ki je družinski član državljana Unije, zagotovili polni učinek člena 20 PDEU, morajo presoditi zlasti na podlagi dokazov, za katere morata imeti zadevni državljan tretje države in državljan Unije možnost, da mu jih svobodno predložita, in po potrebi po tem, ko opravijo potrebne poizvedbe, ali med tema osebama obstaja razmerje odvisnosti, kot je opisano v točki 60 te sodbe (glej zlasti sodbo z dne 27. februarja 2020, Subdelegación del Gobierno en Ciudad Real (Zakonec državljana Unije), C‑836/18, EU:C:2020:119, točka 53, in z dne 27. aprila 2023, M. D. (Prepoved vstopa na Madžarsko), C‑528/21, EU:C:2023:341, točka 65).
71 Zato je treba ugotoviti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 77 sklepnih predlogov, da se morajo nacionalni organi, kadar nameravajo na podlagi nacionalne ureditve, ki se uporablja, odvzeti ali zavrniti izdajo dovoljenja za prebivanje državljanu tretje države, čigar družinske vezi z državljanom Unije poznajo, prepričati – po potrebi tako, da zberejo za to potrebne informacije – da odločba, ki jo bodo sprejeli, ne povzroči, da je ta državljan Unije dejansko prisiljen zapustiti ozemlje Unije kot celote.
72 V ta namen morajo ti organi zlasti preveriti, ali med zadevnima osebama morebiti obstaja razmerje odvisnosti, kot je opisano v točki 60 te sodbe.
73 Glede na načelo, na katero je bilo opozorjeno v točki 70 te sodbe, kadar imajo navedeni organi informacije o obstoju družinskega razmerja med zadevnim državljanom tretje države in državljanom Unije, okoliščina, da ta državljan tretje države ni vložil prošnje za dovoljenje za prebivanje, ki bi izrecno temeljila na členu 20 PDEU, in da se pri istih organih ni posebej skliceval na ta člen, teh organov ne odvezuje obveznosti, da opravijo tako preverjanje.
74 Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvi del dodatnega vprašanja v zadevi C‑420/22 in na prvi del prvega vprašanja v zadevi C‑528/22 odgovoriti, da je treba člen 20 PDEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da organi države članice odvzamejo ali zavrnejo izdajo dovoljenja za prebivanje državljanu tretje države, ki je družinski član državljanov Unije, ki so državljani te države članice, ki nikoli niso uveljavljali svoje pravice do prostega gibanja, ne da bi ti organi predhodno preverili, ali med tem državljanom tretje države in temi državljani Unije obstaja razmerje odvisnosti, zaradi katerega bi bili navedeni državljani Unije dejansko prisiljeni zapustiti ozemlje Unije kot celoto, da bi spremljali tega družinskega člana, kadar, prvič, navedenemu državljanu tretje države ni mogoče podeliti pravice do prebivanja na podlagi druge določbe, ki se uporablja v navedeni državi članici, in drugič, imajo ti organi informacije o obstoju družinskih vezi med navedenim državljanom tretje države in navedenimi državljani Unije.
Drugi del dodatnega vprašanja in četrto vprašanje v zadevi C‑420/22 ter drugi del prvega vprašanja in peto vprašanje v zadevi C‑528/22
75 Predložitveno sodišče z drugim delom dodatnega vprašanja in četrtim vprašanjem v zadevi C‑420/22 ter drugim delom prvega vprašanja in petim vprašanjem v zadevi C‑528/22, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 20 PDEU razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki nacionalnim organom nalaga, da prekličejo ali zavrnejo izdajo dovoljenja za prebivanje, in sicer iz razloga nacionalne varnosti, državljanu tretje države, ki ima lahko izvedeno pravico do prebivanja na podlagi tega člena, zgolj na podlagi neobrazloženega zavezujočega mnenja, ki ga je sprejel organ, pristojen za posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, brez natančne preučitve vseh posamičnih okoliščin in sorazmernosti te odločitve o preklicu ali zavrnitvi.
76 Na prvem mestu, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko države članice pod nekaterimi pogoji za družinskega člana državljana Unije, kot je ta iz točke 60 te sodbe, zaradi zagotavljanja vzdrževanja javnega reda ali varovanja javne varnosti odstopijo od izvedene pravice do prebivanja, ki izhaja iz člena 20 PDEU. Tako je lahko, kadar državljan tretje države pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za javni red ali javno ali nacionalno varnost (sodba z dne 27. aprila 2023, M. D. (Prepoved vstopa na Madžarsko), C‑528/21, EU:C:2023:341, točka 67 in navedena sodna praksa).
77 Vendar lahko zavrnitev pravice do prebivanja, ki temelji na tem razlogu, izhaja le iz konkretne presoje vseh upoštevnih okoliščin obravnavanega primera, ob upoštevanju načela sorazmernosti, temeljnih pravic, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče, in po potrebi koristi otroka zadevnega državljana tretje države (glej v tem smislu sodbo z dne 5. maja 2022, Subdelegación del Gobierno en Toledo (Prebivanje družinskega člana – Nezadostna sredstva), C‑451/19 in C‑532/19, EU:C:2022:354, točka 53 in navedena sodna praksa).
78 Čeprav v pravu Unije ni določeno, kateri organ mora opraviti to presojo, ki je sestavni del preučitve, ki jo je treba opraviti na podlagi člena 20 PDEU, ostaja dejstvo, da je odločbo o preklicu ali zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje državljanu tretje države, ki bi lahko imel izvedeno pravico do prebivanja na podlagi tega člena, mogoče sprejeti šele po taki presoji.
79 Na drugem mestu, ker pravo Unije ne vsebuje pravila, ki bi natančno določalo konkretna pravila za preizkus, ki ga je treba opraviti na podlagi člena 20 PDEU, ta pravila v skladu z načelom procesne avtonomije držav članic izhajajo iz nacionalnega pravnega reda vsake države članice, vendar le, če ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih zagotavlja pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej po analogiji sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 43 in navedena sodna praksa).
80 V zvezi s tem je treba tudi opozoriti, da morajo države članice pri izvajanju prava Unije zagotoviti spoštovanje zahtev, ki izhajajo iz splošnega načela dobrega upravljanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, določene v členu 47, prvi odstavek, Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točki 35 in 44 in navedena sodna praksa).
81 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča pa izhaja, da učinkovitost sodnega nadzora, zagotovljenega s členom 47, prvi odstavek, Listine, zahteva, da mora biti zainteresirani osebi omogočeno, da se z razlogi, na katerih temelji odločba, ki je bila v zvezi z njo sprejeta, seznani bodisi že na podlagi same odločbe bodisi na podlagi dopisa, s katerim so ji ti razlogi posredovani na njeno zahtevo, brez poseganja v pristojnost pristojnega sodišča, da od zadevnega organa zahteva, da jih posreduje, da bi lahko zadevna oseba branila svoje pravice v najboljših mogočih pogojih in se ob polnem poznavanju zadeve odločila, ali je zadevo koristno predložiti pristojnemu sodišču, in da se zadnjenavedenemu sodišču v celoti omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevne nacionalne odločbe (sodba z dne 24. novembra 2020, Minister van Buitenlandse Zaken, C‑225/19 in C‑226/19, EU:C:2020:951, točka 43 in navedena sodna praksa).
82 Iz zgornjih preudarkov, zlasti tistih v zvezi z zahtevo po upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin za uporabo člena 20 PDEU in obveznostjo obrazložitve odločb v zvezi s to uporabo, izhaja, da se nacionalni organ, pristojen na področju prebivanja, ne more veljavno omejiti na izvršitev neobrazložene odločbe, ki jo je sprejel drug nacionalni organ, ki ni izpolnil te zahteve, in zgolj na tej podlagi sprejeti odločbe o preklicu ali zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje, in sicer iz razloga nacionalne varnosti, državljanu tretje države, ki bi lahko imel izvedeno pravico do prebivanja na podlagi tega člena (glej po analogiji sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 79).
83 Ta ugotovitev nikakor ne izključuje možnosti, da lahko del informacij, ki jih pristojni organ uporabi za presojo iz točke 77 te sodbe, predložijo organi, ki opravljajo posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, na lastno pobudo ali na zahtevo tega organa (glej po analogiji sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 82).
84 Prav tako navedena ugotovitev državi članici ne preprečuje, da organu, pristojnemu za posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, naloži pooblastilo za izdajo mnenja, s katerim se zavezujoče naloži preklic ali zavrnitev izdaje takega dovoljenja za prebivanje, če ta organ ravna v skladu z obveznostjo obrazložitve in če lahko tako mnenje sprejme šele po tem, ko je ustrezno upošteval vse upoštevne okoliščine, navedene v točki 77 te sodbe.
85 Zato je treba na drugi del dodatnega vprašanja in četrto vprašanje v zadevi C‑420/22 ter drugi del prvega vprašanja in peto vprašanje v zadevi C‑528/22 odgovoriti, da je treba člen 20 PDEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki nacionalnim organom nalaga, da prekličejo ali zavrnejo izdajo dovoljenja za prebivanje, in sicer iz razloga nacionalne varnosti, državljanu tretje države, ki ima lahko izvedeno pravico do prebivanja na podlagi tega člena, zgolj na podlagi neobrazloženega zavezujočega mnenja, ki ga je sprejel organ, pristojen za posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, brez natančne preučitve vseh posamičnih okoliščin in sorazmernosti te odločitve o preklicu ali zavrnitvi.
Prvo in drugo vprašanje v zadevi C‑420/22 ter drugo in tretje vprašanje v zadevi C‑528/22
86 Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem v zadevi C‑420/22 ter drugim in tretjim vprašanjem v zadevi C‑528/22, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba splošno načelo dobrega upravljanja in člen 47 Listine v povezavi s členom 20 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa, da če odločba o odvzemu ali zavrnitvi dovoljenja za prebivanje, sprejeta v zvezi z državljanom tretje države, ki lahko uveljavlja izvedeno pravico do prebivanja na podlagi tega člena 20, temelji na podatkih, katerih razkritje bi ogrozilo nacionalno varnost zadevne države članice, lahko ta državljan tretje države ali njegov zastopnik do teh informacij dostopata šele po pridobitvi dovoljenja za dostop, nista obveščena o bistvu razlogov, na katerih taka odločitev temelji, in v okviru upravnega ali sodnega postopka nikakor ne smeta uporabiti informacij, do katerih sta morda imela dostop.
87 Najprej je treba ugotoviti, da ker pravo Unije ne vsebuje posebnega pravila, ki bi določalo načine vpogleda v spis v zvezi s postopkom, ki se nanaša na pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU, je posebna ureditev postopkov, vzpostavljenih v ta namen, določena v pravnem redu vsake države članice v mejah, ki izhajajo iz načel in prava, na katera je bilo opozorjeno v točkah 79 in 80 te sodbe.
88 Iz tega zlasti izhaja, da je treba spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe zagotoviti tako v upravnem postopku kot v morebitnem sodnem postopku (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 44 in navedena sodna praksa).
89 V zvezi s tem, na prvem mestu, kar zadeva upravni postopek, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da spoštovanje pravice do obrambe pomeni, da morajo uprave držav članic pri sprejemanju ukrepov, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, naslovniku odločbe, ki pomembno vpliva na njegove interese, omogočiti, da učinkovito predstavi svoje stališče o elementih, s katerimi namerava uprava utemeljiti svojo odločitev (sodba z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 45 in navedena sodna praksa).
90 Namen te zahteve je – v okviru postopka v zvezi z uporabo člena 20 PDEU – zlasti omogočiti pristojnemu organu, da izpolni obveznost tega organa, na katero je bilo opozorjeno v točki 85 te sodbe, tako da ob polnem poznavanju dejstev posamično presodi vse upoštevne okoliščine, zaradi česar je treba naslovniku odločbe omogočiti, da popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi s svojim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino (glej po analogiji sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 46 in navedena sodna praksa).
91 Ker je navedena zahteva nujno pogojena s tem, da se temu naslovniku, po potrebi prek svetovalca, ponudi konkretna možnost, da se seznani z elementi, na katere namerava uprava opreti svojo odločbo, je pravica do vpogleda med upravnim postopkom v vse elemente iz spisa izraz spoštovanja pravice do obrambe (glej po analogiji sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 47 in navedena sodna praksa).
92 Na drugem mestu, kar zadeva sodni postopek, spoštovanje pravice do obrambe pomeni, da ima tožeča stranka možnost dostopa ne le do obrazložitve odločbe, sprejete proti njej, temveč tudi do dostopa do vseh elementov spisa, na katere se je oprla uprava, zato da bi lahko tožeča stranka dejansko podala stališče o teh elementih (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 48 in navedena sodna praksa).
93 Poleg tega načelo kontradiktornosti, ki je del pravice do obrambe iz člena 47 Listine, pomeni, da morajo imeti stranke v postopku pravico seznaniti se z vsemi listinami ali stališči, predloženimi sodišču, zato da vplivajo na njegovo odločitev ali da o listinah in stališčih razpravljajo, kar pomeni, da mora imeti oseba, na katero se nanaša odločba o prebivanju, ki spada na področje uporabe prava Unije, možnost, da se seznani z elementi iz svojega spisa, ki so na voljo sodišču, ki mora odločiti o pravnem sredstvu zoper to odločbo (glej po analogiji sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 49 in navedena sodna praksa).
94 Ob tem je treba opozoriti, da pravica do obrambe ni absolutna in da se pravica do vpogleda v spis, ki je izraz pravice do obrambe, torej lahko omeji na podlagi tehtanja med, na eni strani, splošnim načelom dobrega upravljanja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva zadevne osebe ter, na drugi strani, izpostavljenimi interesi, da bi se upravičilo nerazkritje elementa iz spisa tej osebi, zlasti kadar so ti interesi povezani z nacionalno varnostjo (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 50 in navedena sodna praksa).
95 Vendar to tehtanje ob upoštevanju potrebnega spoštovanja člena 47 Listine ne sme privesti do tega, da se pravici zadevne osebe do obrambe odvzame ves učinek in da se pravici do pravnega sredstva, ki izhaja iz tega člena 47, odvzame vsebina, zlasti s tem, da se tej osebi ali po potrebi njenemu zastopniku ne sporoči vsaj vsebina razlogov, na katerih temelji odločba, sprejeta v zvezi z navedeno osebo (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 51 in navedena sodna praksa).
96 Navedeno tehtanje pa lahko privede do tega, da se nekateri elementi iz spisa zadevni osebi ne sporočijo, če bi razkritje teh elementov lahko neposredno in specifično ogrozilo nacionalno varnost zadevne države članice, saj lahko to razkritje med drugim ogrozi življenje, zdravje ali svobodo oseb oziroma razkrije posebne preiskovalne metode, ki jih uporabljajo organi, ki opravljajo posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, in tako resno ogrozi ali prepreči prihodnje izpolnjevanje nalog teh organov (sodba z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 52 in navedena sodna praksa).
97 Posledično, čeprav lahko države članice, zlasti kadar to zahteva nacionalna varnost, zadevni osebi ne dovolijo neposrednega dostopa do celotnega spisa v okviru postopka na podlagi člena 20 PDEU, te osebe ne morejo – ne da bi kršile načelo učinkovitosti, splošno načelo dobrega upravljanja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva – postaviti v položaj, v katerem se niti ona niti njen zastopnik ne moreta učinkovito seznaniti – po potrebi v okviru posebnega postopka, namenjenega zaščiti nacionalne varnosti – z vsebino odločilnih elementov, vloženih v ta spis (glej po analogiji sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 53).
98 V tem okviru je treba po eni strani ugotoviti, da kadar je razkritje informacij iz spisa omejeno zaradi nacionalne varnosti, spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe ni zadostno zagotovljeno z možnostjo te osebe, da pod nekaterimi pogoji pridobi dovoljenje za dostop do teh informacij skupaj s popolno prepovedjo uporabe tako pridobljenih informacij za namene upravnega postopka ali morebitnega sodnega postopka (glej po analogiji sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 54).
99 Na drugi strani, glede na to, da iz predložitvene odločbe izhaja, da ureditev iz postopka v glavni stvari temelji na preudarku, da je pravica zadevne osebe do obrambe v zadostni meri zagotovljena s tem, da ima pristojno sodišče možnost dostopa do spisa, je treba poudariti, da taka možnost ne more nadomestiti dostopa zadevne osebe ali njenega zastopnika do informacij iz tega spisa (glej po analogiji sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 57).
100 Spoštovanje pravice do obrambe v sodnem postopku namreč pomeni, da lahko zadevna oseba – po potrebi prek svetovalca – uveljavlja svoje interese s tem, da izrazi svoje stališče o teh elementih (glej po analogiji sodbo z dne 22. septembra 2022, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság in drugi, C‑159/21, EU:C:2022:708, točka 58).
101 Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje v zadevi C‑420/22 ter na drugo in tretje vprašanje v zadevi C‑528/22 odgovoriti, da je treba splošno načelo dobrega upravljanja in člen 47 Listine v povezavi s členom 20 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa, da če odločba o odvzemu ali zavrnitvi dovoljenja za prebivanje, sprejeta v zvezi z državljanom tretje države, ki lahko uveljavlja izvedeno pravico do prebivanja na podlagi tega člena 20, temelji na podatkih, katerih razkritje bi ogrozilo nacionalno varnost zadevne države članice, lahko ta državljan tretje države ali njegov zastopnik do teh informacij dostopata šele po pridobitvi dovoljenja za dostop, nista obveščena o bistvu razlogov, na katerih taka odločitev temelji, in informacij, do katerih sta morda imela dostop, nikakor ne smeta uporabiti v okviru upravnega ali sodnega postopka.
Šesto vprašanje v zadevi C‑420/22 in četrto vprašanje v zadevi C‑528/22
102 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v zadevi C‑420/22 in četrtim vprašanjem v zadevi C‑528/22, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 47 Listine v povezavi s členom 20 PDEU razlagati tako, da se z njim zahteva, da je sodišče, ki mora nadzirati zakonitost odločbe v zvezi s prebivanjem na podlagi tega člena 20, ki temelji na tajnih podatkih, pristojno, da preveri zakonitost tajnosti teh podatkov in zadevni osebi dovoli dostop do vseh navedenih podatkov, če meni, da je ta tajnost nezakonita, ali do vsebine teh podatkov, če meni, da je navedena tajnost zakonita.
103 Ugotoviti je treba, da pravila v zvezi z določitvijo informacij kot tajnih in umiku tajnosti informacij na podlagi nacionalnih predpisov niso predmet pravil, usklajenih z aktom Unije.
104 Prav tako pravo Unije ne vsebuje določb, ki bi natančno opredeljevale pristojnosti, ki jih mora imeti nacionalno sodišče, pristojno za obravnavanje tožbe, vložene zoper odločbo o pravici do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU.
105 Vendar morajo biti ta pooblastila, kot je razvidno iz točk 79 in 80 te sodbe, določena z nacionalno ureditvijo, zlasti ob upoštevanju člena 47 Listine.
106 Sodišče pa je razsodilo, da bi bilo nezdružljivo s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, če bi sodna odločba temeljila na dejstvih ali dokumentih, s katerimi se stranke – ali ena od njih – niso mogle seznaniti in glede katerih zato niso mogle podati stališč (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2013, ZZ, C‑300/11, EU:C:2013:363, točka 56).
107 Vendar lahko države članice, da bi se zaradi državne varnosti v izjemnih primerih izognile sporočanju natančnih in popolnih razlogov, na katerih temelji sprejetje odločbe o prebivanju, zadevni osebi, predvidijo tehnike in pravila postopkovnega prava, ki omogočajo uskladitev legitimnih preudarkov državne varnosti glede narave in virov podatkov, ki so se upoštevali pri sprejetju take odločbe, ter nujnosti, da se zadevni osebi zagotovi ustrezno spoštovanje njenih procesnih pravic, kot sta pravica do izjave in načelo kontradiktornosti (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2013, ZZ, C‑300/11, EU:C:2013:363, točka 57).
108 Sodišče je štelo, da je sistem, v katerem se pristojno sodišče lahko seznani tako z vsemi razlogi kot z njimi povezanimi dokazi, na podlagi katerih je bila zadevna odločba sprejeta, združljiv s členom 47 Listine, vendar je tudi preverilo, ali razlogi, povezani z državno varnostjo, na katere se sklicuje nacionalni organ, dejansko nasprotujejo popolni sporočitvi teh razlogov in dokazov (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2013, ZZ, C‑300/11, EU:C:2013:363, točki 58 in 59).
109 V zvezi s sodnim nadzorom teh razlogov je Sodišče menilo, da za zagotovitev spoštovanja člena 47 Listine zadostuje, da lahko pristojno sodišče, če meni, da navedeni razlogi niso utemeljeni, nacionalnemu organu da možnost, da zadevni osebi sporoči manjkajoče razloge in dokaze (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2013, ZZ, C‑300/11, EU:C:2013:363, točka 63).
110 Če se nacionalni organ v takem primeru odloči, da ne bo posredoval vseh s tem povezanih razlogov in dokazov, mora pristojno sodišče, da bi ravnalo v skladu s členom 47 Listine, zakonitost zadevne odločbe preizkusiti zgolj na podlagi razlogov in dokazov, ki so bili predloženi (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2013, ZZ, C‑300/11, EU:C:2013:363, točka 63).
111 Nasprotno, če pristojno sodišče presodi, da razlogi, ki jih je navedel nacionalni organ, popolni sporočitvi teh razlogov in dokazov nasprotujejo, je Sodišče presodilo, da lahko pristojno sodišče te razloge in dokaze upošteva tako, da ustrezno pretehta upoštevne zahteve, in poudarilo, da mora to sodišče, če namerava ravnati tako, skrbeti za to, da se vsebina razlogov, ki so podlaga za zadevno odločbo, zadevni osebi sporoči na način, ki ustrezno upošteva potrebno zaupnost dokazov (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2013, ZZ, C‑300/11, EU:C:2013:363, točki 64 in 68).
112 Vendar je Sodišče tudi pojasnilo, da mora navedeno sodišče, če je ta obveznost posredovanja kršena, na podlagi nacionalnega prava sprejeti ustrezne ukrepe (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2013, ZZ, C‑300/11, EU:C:2013:363, točka 68).
113 Iz zgoraj navedenega izhaja, prvič, da mora pristojno sodišče v celoti ali delno sporočiti razloge in dokaze, ne glede na njihovo morebitno razvrstitev, in drugič, da lahko države članice zadevnim organom pridržijo pristojnost, da te razloge ali dokaze sporočijo ali ne, če je pristojno sodišče pristojno, da izpelje posledice odločbe, ki so jo v zvezi s tem ti organi dokončno sprejeli.
114 V vsakem primeru lahko taka rešitev, če nacionalni organ neupravičeno ovira posredovanje vseh ali nekaterih elementov, na katerih zadevna odločba temelji, zagotovi popolno spoštovanje člena 47 Listine v delu, ki zagotavlja, da to, da ta organ krši svoje postopkovne obveznosti, ne bo pripeljalo do tega, da bi sodna odločba temeljila na dejstvih in dokumentih, s katerimi se prosilec ni mogel seznaniti in glede katerih torej ni mogel podati stališča.
115 Zato, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 130 sklepnih predlogov, ni mogoče šteti, da ta člen pomeni, da mora imeti sodišče, ki je pristojno za nadzor nad odločbo v zvezi z uporabo člena 20 PDEU, nujno pooblastilo, da odpravi tajnost nekaterih podatkov in da te podatke samo posreduje prosilcu, saj taka odprava tajnosti in taka predložitev nista nujni za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe.
116 Zato je treba na tretje vprašanje v zadevi C‑420/22 in na četrto vprašanje v zadevi C‑528/22 odgovoriti, da je treba člen 47 Listine v povezavi s členom 20 PDEU razlagati tako, da se z njim ne zahteva, da je sodišče, ki mora nadzirati zakonitost odločbe v zvezi s prebivanjem na podlagi tega člena 20, ki temelji na tajnih podatkih, pristojno, da preveri zakonitost tajnosti teh podatkov in zadevni osebi dovoli dostop do vseh navedenih podatkov, če meni, da je ta tajnost nezakonita, ali do vsebine teh podatkov, če meni, da je navedena tajnost zakonita. To sodišče mora, nasprotno, da bi zagotovilo spoštovanje pravice te osebe do obrambe, če je to primerno, izpeljati posledice morebitne odločbe pristojnih organov, da ne sporočijo vseh ali dela razlogov, na katerih ta odločba temelji, in dokazov v zvezi z njo.
Stroški
117 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1. Zadevi C‑420/22 in C‑528/22 se združita za izdajo sodbe.
2. Člen 20 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da organi države članice odvzamejo ali zavrnejo izdajo dovoljenja za prebivanje državljanu tretje države, ki je družinski član državljanov Unije, ki so državljani te države članice, ki nikoli niso uveljavljali svoje pravice do prostega gibanja, ne da bi ti organi predhodno preverili, ali med tem državljanom tretje države in temi državljani Unije obstaja razmerje odvisnosti, zaradi katerega bi bili navedeni državljani Unije dejansko prisiljeni zapustiti ozemlje Evropske unije kot celoto, da bi spremljali tega družinskega člana, kadar, prvič, navedenemu državljanu tretje države ni mogoče podeliti pravice do prebivanja na podlagi druge določbe, ki se uporablja v navedeni državi članici, in drugič, imajo ti organi informacije o obstoju družinskih vezi med navedenim državljanom tretje države in navedenimi državljani Unije.
3. Člen 20 PDEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki nacionalnim organom nalaga, da prekličejo ali zavrnejo izdajo dovoljenja za prebivanje, in sicer iz razloga nacionalne varnosti, državljanu tretje države, ki ima lahko izvedeno pravico do prebivanja na podlagi tega člena, zgolj na podlagi neobrazloženega zavezujočega mnenja, ki ga je sprejel organ, pristojen za posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, brez natančne preučitve vseh posamičnih okoliščin in sorazmernosti te odločitve o preklicu ali zavrnitvi.
4. Splošno načelo dobrega upravljanja in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 20 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa, da če odločba o odvzemu ali zavrnitvi dovoljenja za prebivanje, sprejeta v zvezi z državljanom tretje države, ki lahko uveljavlja izvedeno pravico do prebivanja na podlagi tega člena 20, temelji na podatkih, katerih razkritje bi ogrozilo nacionalno varnost zadevne države članice, lahko ta državljan tretje države ali njegov zastopnik do teh informacij dostopata šele po pridobitvi dovoljenja za dostop, nista obveščena o bistvu razlogov, na katerih taka odločitev temelji, in informacij, do katerih sta morda imela dostop, nikakor ne smeta uporabiti v okviru upravnega ali sodnega postopka .
5. Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 20 PDEU je treba razlagati tako, da se z njim ne zahteva, da je sodišče, ki mora nadzirati zakonitost odločbe v zvezi s prebivanjem na podlagi tega člena 20, ki temelji na tajnih podatkih, pristojno, da preveri zakonitost tajnosti teh podatkov in zadevni osebi dovoli dostop do vseh navedenih podatkov, če meni, da je ta tajnost nezakonita, ali do vsebine teh podatkov, če meni, da je navedena tajnost zakonita. To sodišče mora, nasprotno, da bi zagotovilo spoštovanje pravice te osebe do obrambe, če je to primerno, izpeljati posledice morebitne odločbe pristojnih organov, da ne sporočijo vseh ali dela razlogov, na katerih ta odločba temelji, in dokazov v zvezi z njo.
Podpisi