SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (prvi senat)
z dne 13. junija 2006(*)
„Ribištvo – Večletni usmerjevalni programi – Zahteve za povečanje ciljev zaradi varnostnih izboljšav – Odločba 97/413/ES – Zavrnitev Komisije – Ničnostna tožba – Dopustnost – Pristojnost Komisije“
V združenih zadevah od T-218/03 do T-240/03,
Cathal Boyle, stanujoč v Killybegsu (Irska), in preostalih 22 tožečih strank, katerih imena so našteta v prilogi, ki jih zastopajo P. Gallagher, SC, A. Collins, SC, in D. Barry, solicitor,
tožeče stranke,
ob intervenciji
Irske, ki jo zastopata D. O’Hagan in C. O’Toole, zastopnika, ob sodelovanju D. Conlana Smytha, barrister, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
intervenient,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata G. Braun in B. Doherty, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
zaradi razglasitve ničnosti Odločbe Komisije 2003/245/ES z dne 4. aprila 2003 o zahtevah, ki jih je Komisija prejela, za povečanje ciljev večletnega usmerjevalnega programa IV zaradi izboljšav glede varnosti, pomorske navigacije, higiene, kakovosti proizvodov in delovnih pogojev za plovila, katerih skupna dolžina znaša več kot 12 metrov (UL L 90, str. 48), v delu, v katerem so bile z njo zavrnjene zahteve za povečanje zmogljivosti plovil tožečih strank,
SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (prvi senat),
v sestavi J. D. Cooke, predsednik, R. García-Valdecasas, sodnik, in I. Labucka, sodnica,
sodni tajnik: J. Plingers, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 23. novembra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 V skladu s členom 4(2) Odločbe Sveta 97/413/ES z dne 26. junija 1997 o ciljih in podrobnih pravilih za prestrukturiranje ribiškega sektorja Skupnosti za obdobje od 1. januarja 1997 do 31. decembra 2001, da bi se doseglo trajno ravnovesje med viri in njihovim izkoriščanjem (UL L 175, str. 27):
„V večletnih usmerjevalnih programih, namenjenih državam članicam, le povečanje zmogljivosti, ki je rezultat izboljšanj na področju varnosti, upravičuje, glede na posamezni primer, povečanje ribolovnega napora zadevnih ladij.“
2 V skladu s točko 3.3 Priloge k Odločbi Komisije 98/125/ES z dne 16. decembra 1997 o odobritvi večletnega usmerjevalnega programa ribiške flote Irske za obdobje od 1. januarja 1997 do 31. decembra 2001 (UL 1998, L 39, str. 41, v nadaljevanju: VUP IV):
„Države članice lahko Komisiji vedno predložijo program varnostnih izboljšav. V skladu z določbami členov 3 in 4 Odločbe 97/413 [...] Komisija odloči, ali predvideno povečanje zmogljivosti v takem programu upravičuje ustrezno povečanje ciljev VUP IV.
[…]“
3 Člen 6 Uredbe Sveta (ES) št. 2792/1999 z dne 17. decembra 1999 o določitvi podrobnih pravil in sporazumov glede strukturne pomoči Skupnosti v ribiškem sektorju (UL L 337, str. 10) pravi:
„1. Obnova flote in posodobitev ribiških plovil se urejata v skladu s tem naslovom.
V skladu s postopkom iz člena 23(2) predloži vsaka država članica Komisiji v potrditev stalne sporazume za spremljanje obnove ter posodobitve flote. V okviru teh sporazumov države članice dokažejo, da bo upravljanje vstopov in izstopov iz flote potekalo tako, da zmogljivost ne bo presegala letnih ciljev, določenih v večletnem usmerjevalnem programu, v celoti in po zadevnih segmentih, ali kjer je primerno, da se bo za doseganje teh ciljev ribolovna kapaciteta postopoma zmanjšala.
Ti sporazumi zlasti upoštevajo, da kapacitete, umaknjene z državno pomočjo, ni mogoče nadomestiti, razen kapacitete plovil, ki v celotno dolžino merijo manj kakor 12 metrov, brez ribiških plovil z vlečno mrežo.
2. Države članice lahko predložijo zahtevo po jasno določenem in količinsko opredeljivem povečanju kapacitet za ukrepe za izboljšanje varnosti, navigacije na morju, higiene, kakovosti proizvodov in delovnih pogojev, če ti ukrepi ne povzročajo višje stopnje izkoriščanja zadevnih virov.
Komisija tovrstno zahtevo preuči in potrdi v skladu s postopkom iz člena 23(2). Kakršnokoli povečanje kapacitet opravijo države članice na podlagi stalnih sporazumov iz odstavka 1.“
4 Člen 4(2) Odločbe Sveta 97/413 je bil z Odločbo 2002/70/ES z dne 28. januarja 2002 o spremembi Odločbe 97/413 (UL L 31, str. 77) ukinjen z učinkom od 1. januarja 2002.
5 Člen 11(5) Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (UL L 358, str. 59) pravi:
„Na ribiških plovilih, starih 5 let ali več, posodobitev glavnega krova za izboljšanje varnosti na krovu, delovnih pogojev, higiene in kakovosti proizvodov lahko poveča tonažo plovila, pod pogojem, da taka posodobitev ne poveča zmožnosti plovila za ribolov […]“
Dejansko stanje
6 Tožeče stranke so lastnice plovil, ki so del irske ribiške flote.
7 Med letoma 1999 in 2001 je bila med ministrstvom za pomorstvo (v nadaljevanju: ministrstvo) in Komisijo izmenjana korespondenca v zvezi s členom 4(2) Odločbe 97/413.
8 V tem obdobju, zlasti novembra in decembra 2001, so stranke od ministrstva zahtevale, naj jim dovoli povečanje zmogljivosti zaradi izboljšav na področju varnosti na podlagi člena 4(2) Odločbe 97/413 in točke 3.3 Priloge k Odločbi 98/125.
9 Z dopisom z dne 14. decembra 2001 je ministrstvo na podlagi člena 4(2) Odločbe 97/413 Komisiji predlagalo povečanje polivalentnega segmenta irske flote za 1.304 ton bruto (v nadaljevanju: BT) in pelagičnega segmenta za 5.335 BT. Ta dopis je dopolnjeval predhodno zahtevo ministrstva glede dveh plovil, ki sta bili Komisiji poslani kot „testna primera “.
10 V dopisu z dne 14. decembra 2001 je bilo navedeno, da je bil pripravljen na podlagi zahtev 38 lastnikov plovil, ki so izvedli spremembe na svojem plovilu ali ga nadomestili oziroma to nameravajo storiti. Dopisu je bila priložena podrobna dokumentacija za 38 zadevnih plovil. Iz razpredelnice, priložene navedenemu dopisu, izhaja, da je med 38 lastniki 18 tožečih strank.
11 Z dopisoma z dne 19. in 21. decembra 2001 je ministrstvo Komisiji predložilo informacije glede plovil, katerih lastniki so preostale tožeče stranke.
12 Komisija je 4. aprila 2003 sprejela Odločbo 2003/245/ES o zahtevah, ki jih je prejela za povečanje ciljev VUP IV zaradi izboljšav glede varnosti, pomorske navigacije, higiene, kakovosti proizvodov in delovnih pogojev za plovila, katerih skupna dolžina znaša več kot 12 metrov (UL L 90, str. 48, v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
13 Izrek izpodbijane odločbe se glasi:
„Prvi člen
Upravičenost zahtev
Zahteve za povečanje ciljev VUP IV na področju tonaže se bodo štele za upravičene pod naslednjimi pogoji:
1. da je država članica zahtevo v vsakem posameznem primeru poslala pred 31. decembrom 2001;
2. da je plovilo pravilno vpisano v ladijski register Skupnosti;
3. da znaša skupna dolžina plovila najmanj petnajst metrov;
4. da je povečanje tonaže posledica že izvedenih posodobitvenih del na glavnem krovu oziroma del, ki se bodo izvedla na že obstoječem ribiškem in registriranem plovilu, ki je ob pričetku del staro najmanj pet let. Če se je plovilo potopilo, mora biti povečanje tonaže posledica večje prostornine na glavnem krovu nadomestnega plovila v primerjavi s potopljenim plovilom;
5. da povečanje tonaže upravičujejo izboljšave varnosti, pomorske navigacije, higiene, kakovosti proizvodov in delovnih pogojev;
6. da se prostornina pod glavnim krovom spremenjenega ali nadomestnega plovila ne poveča.
Zahteve za povečanje ciljev VUP IV glede moči niso upravičene.
Člen 2
Zahteve, sprejete na podlagi meril, določenih v členu 1, so navedene v Prilogi I.
Zahteve, zavrnjene v skladu z merili, določenimi v členu 1, so navedene v Prilogi II.
Člen 3
Kraljevina Belgija, Irska, Kraljevina Nizozemska, Kraljevina Švedska in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska so naslovniki te odločbe.“
14 Plovila tožečih strank so navedena na seznamu „zavrnjene zahteve“, vsebovane v Prilogi II k izpodbijani odločbi.
Postopek in predlogi strank
15 Z vlogami, vloženimi v tajništvu Sodišča prve stopnje 13. junija 2003, vpisanimi pod opravilnimi številkami od T-218/03 do T-240/03, so tožeče stranke vložile tožbe. Na predlog Sodišča prve stopnje so se strinjale, da se tožbe obravnavajo skupaj v okviru enega postopka.
16 S sklepom z dne 20. januarja 2004 je predsednik petega senata Sodišča prve stopnje Irski dovolil, da intervenira v podporo predlogom tožečih strank. Irska je intervencijsko vlogo vložila 10. marca 2004. Komisija je svoja stališča glede te vloge vložila 16. junija 2004.
17 Sodišče prve stopnje (prvi senat) je s sklepom z dne 8. decembra 2004 v okviru ukrepov procesnega vodstva stranke pozvalo, naj predložijo dokumente, iz katerih je razvidno, da so lastniki zadevnih plovil. Tožeče stranke so navedeno zahtevo izpolnile.
18 Po poročilu sodnika poročevalca se je Sodišče prve stopnje odločilo, da bo izvedlo ustni postopek in v okviru ukrepov procesnega vodstva stranke pozvalo, naj predložijo določene listine in odgovorijo na določena pisna vprašanja.
19 Stranke so na obravnavi dne 23. novembra 2005 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Sodišča prve stopnje.
20 Sodišče prve stopnje je zadeve združilo za izdajo skupne sodbe na podlagi člena 50 svojega Poslovnika, potem ko so se stranke na obravnavi opredelile do tega vprašanja.
21 Tožeče stranke in Irska predlagajo, naj Sodišče prve stopnje:
– razglasi izpodbijano odločbo za nično v delu, v katerem so bile zavrnjene zahteve za povečanje zmogljivosti za njihova plovila;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
22 Komisija predlaga, naj Sodišče prve stopnje:
– zavrže tožbe kot nedopustne;
– podredno zavrne tožbe kot neutemeljene;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
Dopustnost
23 Komisija ugovarja, do so tožbe nedopustne, ker izpodbijana odločba tožečih strank ne zadeva neposredno in posamično v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.
24 Navaja tudi, da nekatere tožeče stranke niso izkazale, da so lastnice zadevnih plovil. Vendar je na obravnavi navedeni ugovor umaknila.
Trditve strank
25 Komisija uvodoma ugotavlja, da je izpodbijana odločba naslovljena na zadevne države članice. Tožeče stranke niso naslovnice odločbe, saj v njej niso poimensko navedene in s Komisijo tudi niso bile v neposrednem stiku.
26 Izpodbijana odločba je bila sprejeta na zahtevo Irske za povečanje zmogljivosti njene celotne flote. Čeprav so irski organi svoj zahtevo utemeljili s podatki, ki se nanašajo na določena plovila, ni mogoče šteti, da je odločba v resnici naslovljena na tožeče stranke.
27 Komisija trdi, da izpodbijana odločba tožečih strank ne zadeva posamično. Ta odločba jih zadeva le zato, ker so lastnice plovil na Irskem. Izpodbijana odločba ne krši njihovih lastninskih pravic na teh plovilih in z njimi lahko še naprej opravljajo dejavnost ribolova (sodba Sodišča z dne 17. januarja 1985 v zadevi Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji, 11/82, Recueil, str. 207, točka 13). Komisija dodaja, da tudi če bi šteli, da je kategorija lastnikov ribiških ladij na Irskem popolnoma zaprta, tožečih strank odločba ne bi nič bolj zadevala kot kateregakoli drugega lastnika ribiškega plovila na Irskem.
28 V zvezi z dejstvom, da izpodbijana odločba v Prilogi II navaja plovila tožečih strank, Komisija trdi, da ta navedba izhaja izključno iz dejanskih okoliščin odločbe (sodba Sodišča prve stopnje z dne 10. julija 1996 v zadevi Weber proti Komisiji, T-482/93, Recueil, str. II-609).
29 Komisija se ne strinja s paralelo, ki jo tožeče stranke ugotavljajo v zvezi s sodbo v zadevi Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji, točka 27 zgoraj, saj po njenem mnenju temelji na zmotni dejanski in pravni trditvi, da so „te Komisiji poslale posamične zahteve za dodatne zmogljivosti“.
30 Iz sodne prakse naj bi izhajalo, da splošnosti in lastnosti predpisa nekega ukrepa ne postavlja pod vprašaj dejstva, da je mogoče bolj ali manj natančno ugotoviti število ali celo identiteto oseb, za katere velja v danem trenutku, če se ugotovi, da velja zanje zaradi objektivnega pravnega ali dejanskega položaja, ki ga glede na svoj cilj opredeljuje zadevna dejavnost. Torej ne zadošča dokaz o tem, da zadevni ukrep velja le za „zaprt krog“ subjektov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. novembra 1996 v zadevi Roquette Frères proti Svetu, T-298/94, Recueil, str. II‑1531, točke 41 in 42). V vsakem primeru v obravnavanem primeru skupina oseb, povezanih z določenimi plovili, ni dokončno določena, saj se lastnik plovila lahko zamenja.
31 Komisija meni, da tožeče stranke tudi niso neposredno prizadete v smislu sodne prakse (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2001 v zadevi Comafrica in Dole Fresh Fruit Europe proti Komisiji, T-198/95, T-171/96, T-230/97, T-174/98 in T-225/99, Recueil, str. II-1975, točka 96). Izpodbijana odločba naj bi imela za edino pravno posledico odobritev povečanja zmogljivosti za 203 BT za irsko floto (glej člen 4(2) Odločbe 97/413). Čeprav tožeče stranke nosijo dokazno breme, niso z ničimer razložile, v čem ima izpodbijana odločba zanje pravne učinke. Prav tako ne trdijo, da bi bil njihov pravni položaj s to odločbo spremenjen.
32 Debato v zvezi z neposredno prizadetostjo bi bilo v obravnavani zadevi mogoče povzeti s preprostim vprašanjem: kaj je Komisija storila tožečim strankam. Komisija na splošno ugotavlja, da če bi imela izpodbijana odločba resnično samodejne učinke, bi bili ti do sedaj že opaženi.
33 Irski organi so pristojni za odločitev o tem, kako uporabiti povečanje zmogljivosti in kako ravnati glede zahtev za povečanje zmogljivosti, ki presegajo stopnjo, ki jo je Komisija dovolila (glej člen 6(2) Odločbe št. 2792/1999). Tako vsaka odločitev glede posameznih plovil, pri kateri morajo irski organi uporabiti izvedbena pravila, ni povsem samodejna.
34 Komisija nasprotuje trditvi tožečih strank, da je sprejela odločbo glede posamičnih plovil. Ugovarja upoštevnosti primera v zvezi s prerazporeditvijo povečanja zmogljivosti s plovila iz Priloge I na drugo plovilo. Prvič, naj zahteve, naslovljene na Komisijo, in tiste, naslovljene na državo članico, ne imele enake vsebine. Nato, čeprav lahko lastnik plovila, navedenega v Prilogi I, trdi, da ima legitimno pričakovanje, da bo zahteva, ki jo je vložil na nacionalni ravni glede dovoljenja za plovilo, odobrena, pa ni ekvivalenta temu legitimnemu pričakovanju v primeru negativne odločitve. Po eni strani, tudi če Komisija zavrne zahtevo za povečanje zmogljivosti ciljev za celotno floto, do povečanj velikosti posameznih plovil še vedno lahko pride, saj lahko država članica ugodi zahtevam za povečanje zmogljivosti v okviru zgornjih mej, določenih v okviru VUP IV. Rezervne zmogljivosti naj bi obstajale zlasti na Irskem. Po drugi strani, naj bi na Irskem obstajal trg zmogljivosti, tako da lahko lastnik vedno dokupi zmogljivosti za novo plovilo. V nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, naj bi bilo dejstvo, da tak trg obstaja, upoštevno za to, ker kaže na to, da negativna odločitev Komisije ne povzroči nujno negativnih odločitev glede zahtev, ki so jih na irske organe naslovili posamezni subjekti.
35 Komisija dodaja, da je lahko pred datumom sprejetja izpodbijane odločbe več tožečih strank opravljalo ribolov. Z drugimi besedami, več tožečih strank naj bi bilo dalj časa pred sprejetjem izpodbijane odločbe deležnih ekonomskih ugodnosti, ki jih dajejo dodatne zmogljivosti. Poleg tega je lahko več tožečih strank nadaljevalo z ribolovom tudi po tej odločbi. Irski minister za ribištvo je ugotovil, da je imelo oktobra 2003 dovoljenja pet plovil tožečih strank. Druga plovila, katerih lastniki so tožeče stranke, so dobila dovoljenja leta 2004.
36 Poleg tega v odgovor na trditev tožeče stranke, da bi lahko Irski preprosto odobrila povečanje zmogljivosti za 203 BT, ne da bi pri tem opredelila individualna plovila, Komisija navaja, da to ne bi spremenilo pravnega učinka odločbe, ki jo opredeljuje njen zakonodajni okvir, ne pa sama oblika izpodbijane odločbe (sodba Sodišča z dne 17. junija 1980 v zadevi Calpak in Società emiliana lavorazione frutta proti Komisiji, 789/79 in 790/79, Recueil, str. 1949, točka 7).
37 V zvezi s trditvijo Irske, da naj bi imele tožeče stranke zaradi politike vstopa in izstopa, ki velja za irsko floto, ogromne stroške (glej točka 41 v nadaljevanju), Komisija ugotavlja, da tožeče stranke navedenega niso pravočasno trdile. Poleg tega naj bi ta trditev nasprotovala tezi tožečih strank, saj naj bi dokazovala, da vse morebitne negativne posledice zanje izvirajo iz nacionalne zakonodaje in ne iz izpodbijane odločbe. Irska zakonodaja bi lahko izražala določena pravila prava Skupnosti, vendar pa ne pomeni izvedbene zakonodaje za izpodbijano odločbo.
38 To naj bi potrjevalo tudi sprejetje nove politike glede izdajanja dovoljenj za ribiške ladje iz novembra 2003 (Policy Directive 2/2003). Navedena politika naj ne bi bila samodejna posledica izpodbijane odločbe in dokazuje, da imajo irski organi pri uporabi nacionalnih predpisov na področju dovoljenj določen manevrski prostor.
39 Tožeče stranke trdijo, da jih izpodbijana odločba neposredno in posamično zadeva.
40 Zlasti glede neposredne prizadetosti trdijo, da člen 6(2) Uredbe št. 2792/1999 (glej točko 33) na datum izpodbijane odločbe ni veljal. V vsakem primeru dejstva, da ta člen določa, da s povečanji zmogljivosti upravljajo države članice, ni mogoče šteti za preprosto zahtevo, ki državam članicam nalaga sprejetje ukrepov, potrebnih za izvedbo vsake izdane pozitivne odločbe.
41 Irska trdi, da je pravni učinek izpodbijane odločbe v tem, da so z njo izrecno zavrnjene zahteve tožečih strank za odobritev povečanja zmogljivosti tonaže zaradi varnostnih razlogov na podlagi meril iz člena 1 te odločbe. Iz tega izhaja, da bi imele tožeče stranke izjemno velike stroške, saj bodo prisiljene pridobiti nadomestne zmogljivosti za tonažo, namenjeno za varnost, ki je predmet teh zahtev.
Presoja Sodišča prve stopnje
42 V skladu s členom 230, četrti odstavek, ES lahko fizične ali pravne osebe sprožijo postopke zoper nanje naslovljene odločbe ali zoper odločbe, ki jih neposredno ali posamično zadevajo, čeprav so v obliki uredbe, ali odločbe, naslovljene na drugo osebo.
43 Glede nato, da je izpodbijana odločba naslovljena na Irsko in druge zadevne države članice, je treba preveriti, ali ta tožeče stranke zadeva neposredno in posamično.
44 Glede vprašanja, ali izpodbijana odločba posamično zadeva tožeče stranke, je treba spomniti, da se lahko tisti, ki ni naslovnik odločbe, po ustaljeni sodni praksi skicuje na to, da ga ta zadeva posamično le, če se ta odločba nanj nanaša zaradi njegovih posebnih osebnih lastnosti ali zaradi posebnih okoliščin, ki ga izključujejo iz kroga vseh drugih subjektov in ga pri tem individualizirajo podobno kot naslovnika te odločbe (sodba Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil str. 197, 223, in zgoraj v točki 27 navedena sodba Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji, točka 11; sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. aprila 1995 v zadevi ASPEC in drugi proti Komisiji, T‑435/93, Recueil str. II-1281, točka 62).
45 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija v izpodbijani odločbi odločila o zahtevah držav članic za skupno povečanje njihovih ciljev iz naslova VUP IV. Vendar so bile zahteve glede povečanja v zvezi z nacionalno irsko floto, vložene na Komisijo, sestavljene iz vseh individualnih zahtev lastnikov plovil, med katerimi so tudi tožeče stranke.
46 Prav tako je treba ugotoviti, da je bila Komisija na podlagi člena 4(2) Odločbe 97/413 (glej tudi točko 2 obrazložitve v izpodbijani odločbi) prisiljena obravnavati te individualne zahteve „od primera do primera“. V svojih pisanjih je trdila, da je preučila položaj vsakega plovila, navedenega v zahtevi Irske, in na obravnavi potrdila, da izraz „od primera do primera“ pomeni „vsako posamezno plovilo“. V tem pogledu je treba poudariti, da je Komisija „skupne zahteve“ Nizozemske zavrnila zato, ker niso bile „natančno opredeljene od primera do primera“ (Priloga II).
47 Poleg tega Komisija v Prilogi I („zahteve, katerim je bilo ugodeno “) in v Prilogi II („zavrnjene zahteve“) k izpodbijani odločbi našteva zadevna plovila. Tako so imena plovil vseh tožečih strank navedena v Prilogi II.
48 Čeprav je izpodbijana odločba naslovljena na zadevne države članice, je treba ugotoviti, da se nanaša na vrsto opredeljenih plovil. Izpodbijano odločbo je zato treba šteti za skupek posamičnih odločb, v katerem vsaka vpliva na pravni položaj lastnikov navedenih plovil, vključno s plovili tožečih strank (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 13. maja 1971 v zadevi International Fruit Company in drugi proti Komisiji, od 41/70 do 44/70, Recueil, str. 411, točke od 17 do 22).
49 Sodišče prve stopnje šteje, da je bilo mogoče število in identiteto zadevnih lastnikov plovil ugotoviti in preveriti še pred izdajo izpodbijane odločbe in da je Komisija vedela, da njena odločba zadeva izključno interese in položaj navedenih lastnikov. Izpodbijana odločba zadeva zaprt krog oseb, ki so bile v trenutku njenega sprejetja natančno določene, Komisija pa je imela namen odločiti o njihovih pravicah. Iz tega sledi, da tak položaj tožeče stranke opredeljuje glede na vse druge osebe in jih individualizira na podoben način, kot če bi bili naslovniki (sodba Sodišča z dne 1. julija 1965 v zadevi Toepfer in Getreide-Import proti Komisiji EGS, 106/63 in 107/63, Recueil, str. 525, str. 533).
50 Glede vprašanja, ali izpodbijana odločba neposredno zadeva tožeče stranke, je treba opozoriti na kumulativni merili glede neposredne prizadetosti v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, ki izvirata iz ustaljene sodne prakse.
51 Prvič, zadevni akt mora neposredno učinkovati na pravni položaj posameznika. Drugič, navedeni akt ne sme puščati diskrecijske pravice svojim naslovljencem, zadolženim za njegovo izvršitev, ampak mora biti ta popolnoma samodejna in izhajati izključno iz predpisov Skupnosti, brez uporabe drugih izvedbenih predpisov (sodba Sodišča z dne 5. maja 1998 v zadevi Dreyfus proti Komisiji, C‑386/96 P, Recueil, str. I-2309, točka 43, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 2000 v zadevi DSTV proti Komisiji, T-69/99, Recueil, str. II-4039, točka 24). Pogoj, ki ga zahteva drugo merilo, je prav tako izpolnjen, kadar ima država članica povsem teoretično možnost, da ne izvede ukrepa Skupnosti, pri čemer ni nobenega dvoma v njeno pripravljenost za ravnanje v skladu z njim (zgoraj navedena sodba Dreyfus proti Komisiji, točka 44; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji, točke od 8 do 10).
52 V obravnavanem primeru ni sporno, da je Komisija edini organ, pooblaščen za sprejetje odločitev na podlagi člena 4(2) Odločbe 97/413. Nobena druga upravna entiteta, vključno z irskimi organi, na podlagi te določbe ni mogla dodeliti povečanja zmogljivosti zaradi izboljšav na področju varnosti.
53 Dodatno, kot je bilo poudarjeno v točki 46 zgoraj, je Komisija odločbe glede zahtev za povečanje zmogljivosti zadevnih plovil dejansko sprejemala „od primera do primera“. Za vsako zahtevo, ki so jo vložili lastniki plovil, je v prilogah izpodbijane odločbe naveden izrecni odgovor, ki določa specifična povečanja tonaže v korist plovil, ki so našteta v Prilogi I, in ne dovoljuje povečanja tonaže za plovila, navedena v Prilogi II. Tako izpodbijana odločba pomeni izrecno stališče o vprašanju, ali so plovila, navedena v njenih prilogah, upravičena ali neupravičena do uporabe člena 4(2) Odločbe 97/413.
54 Komisija je v izpodbijani odločbi, kot edini pristojni organ na tem področju, dokončno odločila o upravičenosti do povečanja zmogljivosti določenih posameznih plovil, v primerjavi s pogoji za uporabo izjeme iz člena 4(2) Odločbe 97/413. Ker je bilo z izpodbijano odločbo ugotovljeno, da plovila, ki so v lasti tožečih strank, do nje niso upravičena, ima ta neposredni in dokončni učinek v tem, da tožečim strankam odvzema možnost, da bi bile upravičene do ukrepa po pravu Skupnosti. Iz tega sledi, da taka odločba tožeče stranke zadeva neposredno.
55 Dodati je treba, da so države članice v skladu s svojo obveznostjo izvajanja prava Skupnosti dolžne dodeliti povečanja za ustrezna plovila, navedena v Prilogi I. Zlasti niso mogle dodeliti dodatne zmogljivosti, ki jo je odobrila Komisija za plovilo, navedeno v Prilogi I, plovilu, navedenemu v Prilogi II. Plovila iz Priloge II, med katerimi so plovila tožečih strank, torej niso upravičena do povečanja zmogljivosti zaradi povečanja na področju varnosti. Glede na to, da lahko le Komisija dodeli tako povečanje zmogljivosti, je lahko ta dokončna odločila o njihovi usodi.
56 Navedeni učinek izpodbijane odločbe izhaja iz samih predpisov Skupnosti, saj je Komisija edini pristojni organ za uporabo člena 4(2) Odločbe 97/413. Nacionalni organi nimajo nobene diskrecijske pravice glede obveznosti izvršitve odločbe. Nimajo nobene izbire niti manevrskega prostora glede dodelitve dodatnih zmogljivosti na področju varnosti in morajo odločbo samodejno izvršiti, brez uporabe drugih izvedbenih predpisov.
57 Trditve strank glede morebitnih praktičnih učinkov izpodbijane odločbe na zadevna plovila v tem pogledu niso upoštevne. Dejansko Sodišče prve stopnje šteje, da izpodbijana odločba tožeče stranke zadeva neposredno, saj izključuje upravičenost zadevnih plovil do povečanja zmogljivosti na podlagi člena 4(2) Odločbe 97/413, ne glede na položaj plovil v praksi, zlasti glede vprašanja, ali so opravljala dejavnost ribolova pred izpodbijano odločbo in po njej.
58 Trditve Komisije, da bi Irska teoretično lahko odobrila dodatne zmogljivosti plovilom tožečih strank, ne postavlja pod vprašaj ugotovitev, vsebovanih v točkah od 52 do 56 zgoraj. Tovrstna nacionalna odločba izpodbijani odločbi ne bi odvzela samodejne veljavnosti. V pravnem smislu ne bi imela zveze z veljavnostjo izpodbijane odločbe v pravu Skupnosti. Učinek take nacionalne odločbe bi bila ponovna sprememba položaja tožečih strank, zlasti zato, ker jim ne bi bilo treba več kupiti nadomestnih zmogljivosti. Ta druga sprememba njihovega pravnega položaja bi bila izključna posledica nove nacionalne odločbe, ne pa izvršitve izpodbijane odločbe (glej po analogiji sodbo Sodišča prve stopnjez dne 18. oktobra 2005 v zadevi Regione Siciliana proti Komisiji, T‑60/03, ZOdl., str. II‑4139.
59 Trditev Komisije, da bi se lahko tožeče stranke izognile negativnim posledicam tako, da bi kupile dodatne zmogljivosti na trgu, niti malo ne zmanjšuje neposrednega učinka izpodbijane odločbe in kaže na to, da je ta povzročila, da so morale tožeče stranke sprejeti ukrepe za prilagoditev položaja, ki je nastal z izpodbijano odločbo.
60 Iz tega sledi, da je ugovor nedopustnosti, ki ga je navajala Komisija, treba zavrniti.
61 Vendarle je glede na odgovore, ki jih je Irska predložila na vprašanja, zastavljena v okviru ukrepov procesnega vodstva, Sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti preverilo za štiri tožeče stranke, ali imajo v obravnavanem primeru pravni interes za vložitev tožbe (glej točko 17). Gre za Thomasa Fahertya (T-224/03), Ocean Trawlers Ltd (T-226/03), Larrya Murphya (T-236/03) in O’Neill Fishing Co. Ltd (T-239/03).
62 Iz teh odgovorov izhaja, da so zahteve, ki so jih vložile te tožeče stranke, temeljile na njihovi takratni nameri, da zgradijo plovila in jih poimenujejo z imeni, povzetimi v Prilogi II k izpodbijani odločbi. Vendar se je izkazalo, da navedene tožeče stranke teh plovil niso zgradile, tako da na dan izdaje izpodbijane odločbe dejansko niso bile lastnice zadevnih plovil. Iz tega sledi, da navedene tožeče stranke nimajo pravnega interesa za vložitev tožbe. V vsakem primeru pa jih izpodbijana odločba ne zadeva posamično, glede na to, da zadevna plovila ne obstajajo.
Temelj
63 Tožeče stranke v utemeljitev svojih tožb navajajo tri tožbene razloge. Prvi temelji na nepristojnosti Komisije, drugi na neobstoju obrazložitve in tretji na kršitvi načela enakega obravnavanja. Najprej je treba preučiti prvi tožbeni razlog.
Trditve strank
64 Tožeče stranke v uvodu navajajo, da se njihove zahteve nanašajo na izboljšave na področju varnosti, uvedene v skladu z Direktivo Sveta 93/103/ES z dne 23. novembra 1993 o minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtevah pri delu na ribiških ladjah (UL L 307, str. 1) in Konvencijo iz Torremolinosa. Večina je svoja obstoječa plovila zamenjala z novimi plovili. V zadevah T-220/03, Cavankee Fishing Co. Ltd proti Komisiji, in T-227/03, Brendan Gill proti Komisiji, naj bi tožeči stranki najprej izvedli spremembe na svojih plovilih, nato pa zahtevali ustrezno povečanje tonaže. Nato naj bi svoja plovila zamenjali in za nova plovila prav tako zahtevali povečanje tonaže.
65 Tožeče stranke trdijo, da je Komisija izvrševala svoje pristojnosti na podlagi členov 3 in 4 Odločbe 97/413 ter točke 3.3 Priloge k Odločbi 98/125, te pa so bile omejene z določbami Odločbe 97/413. Iz zadnje odločbe naj bi izhajalo, da sta bili edini vprašanji, ki ju je Komisija lahko preučila, ko se je opredelila do vsake posamezne zahteve, ali je predlagano povečanje zmogljivosti izključna posledica izboljšav na področju varnosti in ali je to povzročilo povečanje ribolovnega napora zadevnih plovil. Iz tega izhaja, da člen 4 Odločbe 97/413 Komisije ne pooblašča za uporabo nekaterih meril, navedenih v členu 1 izpodbijane odločbe.
66 Tožeče stranke ne izpodbijajo meril, navedenih v členu 1(1) in (3) izpodbijane odločbe.
67 Nasprotno, pa glede merila, navedenega v členu 1(2) izpodbijane odločbe, in sicer merila, po katerem mora biti plovilo pravilno vpisano v register ribiške flote Skupnosti (v nadaljevanju: drugo merilo), navajajo, da tega merila ne navajata niti Odločba 97/413 niti Odločba 98/125. Glede nato, da omejuje možnost za vlaganje zahtev za povečanje zmogljivosti, ki so posledica izboljšav na področju varnosti pri nadomestnih plovilih, naj bi bilo drugo merilo popolnoma neupravičeno, saj Odločba 97/413 in Odločba 98/125 ne izključujeta možnosti za ugoditev zahtevam za nadomestna plovila.
68 Glede merila, navedenega v členu 1(4) izpodbijane odločbe, in sicer da mora biti povečanje tonaže posledica posodobitvenih del, ki so ali bodo opravljena na glavnem krovu že obstoječega ribiškega plovila, starega ob pričetku del najmanj pet let (v nadaljevanju: četrto merilo), naj to ob upoštevanju Odločbe 97/413 ali Odločbe 98/125 ne bilo upravičeno.
69 Prvič, tožeče stranke opozarjajo, da te določbe ne omejujejo izboljšav na področju varnosti za že obstoječa in registrirana plovila. Poudarjajo, da je starost plovila pojem, ki nima nikakršne zveze s tem, kako Svet opredeljuje „ribolovni napor“. Torej Komisija ni pristojna za to, da v okviru pristojnosti, ki ji jih podeljuje Odločba 97/413, upošteva starost plovil.
70 Drugič, Odločba 97/413 ne zahteva, da bi plovila morala biti ob pričetku del stara najmanj pet let. Zdi se, da se ta zadnja zahteva navdihuje pri členu 11(5) Uredbe št. 2371/2002, ki pa očitno ne more urejati upravljanja z VUP IV.
71 Tretjič, izboljšave na področju varnosti niso omejene na posodobitve na glavnem krovu. Komisija nima nobene pristojnosti za izključitev katerekoli druge kategorije del. Zlasti bi bilo povečanje zmogljivosti, povezano z deli na glavnem krovu, lahko izključno posledica izboljšav na področju varnosti, če se na primer poveča prostor na krovu in plovnost plovila.
72 Poleg tega je Komisija podala le splošno obrazložitev, pri čemer ni navedla posebnih pogojev vsake zahteve, ki ji je bila predložena. Tožeče stranke menijo, da lahko tudi dela pod glavnim krovom pomenijo povečanje zmogljivosti, ki je izključna posledica izboljšav na področju varnosti. S tem, da se ni posamično opredelila do vsake zahteve, je Komisija očitno kršila dolžnost, ki jo ima, in sicer da vsako posamezno zadevo obravnava posebej.
73 Četrtič, v zvezi z izjemo glede potopljenih plovil, naj bi ta veljala le za odločbo Komisije, sprejeto ultra vires, da ugodnost člena 4(2) Odločbe 97/413 omeji na že registrirana obstoječa plovila, stara najmanj pet let ob pričetku del. Poleg tega naj bi bila navedena izjema v nasprotju z razzlogovanjem Komisije, po katerem nova plovila, ki nadomeščajo potopljena plovila, povečujejo ribolovni napor.
74 Glede merila iz člena 1(6) izpodbijane odločbe – in sicer da se prostornina, ki se nahaja na glavnem krovu plovila, na katerem so bile opravljene spremembe, ali nadomestnem plovilu ne sme povečati (v nadaljevanju: šesto merilo) – tožeče stranke zatrjujejo, da ni nobene neposredne zveze med vprašanjem, ali neki predlog za povečanje zmogljivosti, podvržen členu 4(2) Odločbe 97/413, izpolnjuje zahteve iz te določbe.
75 Irska se strinja s trditvami tožečih strank. Meni, da merila iz odstavkov od 2 do 5 člena 1 izpodbijane odločbe (glej točko 13) nimajo zakonite podlage in so bila sprejeta ultra vires, ob upoštevanju Odločbe 97/413.
76 V zvezi s trditvijo Komisije, da je Irska zahtevala veliko večje povečanje tonaže flote kot druge države članice, tožeče stranke menijo, da je ta popolnoma neupoštevna v obravnavanem primeru.
77 Komisija v uvodu navaja, da so v vseh zadevah nova plovila večja od tistih, ki jih nadomeščajo. V odločenih primerih je predlagano, da se umakne določeno število starih plovil in se nadomesti z novimi. Ta zmogljivost naj bi bila včasih razdeljena med različnimi plovili, tako da neposredna primerjava med njimi ni vedno lahka. Komisija dodaja, da je, kadar je mogoče povečanje velikosti plovila izraziti v odstotkih, to veliko, in sicer redko manj od 30 % in pogosteje od 70 do 90 %. Komisija dodaja, da bi povečanje zmogljivosti, ki ga je zahtevala Irska, povzročilo povečanje tonaže irske flote za približno 11 %.
78 Komisija trdi, da je Svet pustil možnost povečanja flote ene države članice zaradi varnosti. Vendar ob upoštevanju namena Odločbe 97/413, da zamrzne oziroma zmanjša ribiške flote, ta možnost pomeni izjemo od splošnega načela in jo je treba razlagati strogo.
79 V nadaljevanju Komisija trdi, da sporna merila izrecno ali implicitno izhajajo iz določb upoštevnih predpisov. Ugovarja temu, da bi s tem, ko je v izpodbijani odločbi uporabila navedena merila, prekoračila svoja pooblastila.
80 Opozarja, da imajo institucije Skupnosti na področju kmetijstva, vključno z ribištvom, široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (sodbi Sodišča z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Crispoltoni in drugi, C-133/93, C-300/93 in C‑362/93, Recueil, str. I-4863, točka 42, in z dne 12. julija 2001 v zadevi Jippes in drugi, C-189/01, Recueil str. I-5689, točka 80).
81 Glede drugega merila Komisija trdi, da tožeče stranke niso jasno razložile, v čem ga grajajo. Čeprav se morda zdi, da se to merilo v Odločbi 97/413 in Odločbi 98/125 izrecno ne pojavlja, pa naj bi bilo v njih vsebovano implicitno. Zahteva Irske se nanaša na povečanje zmogljivosti njene ribiške flote. Iz člena 1 Uredbe Komisije (ES) št. 2090/98 z dne 30. septembra 1998 o registru Skupnosti za ribiška plovila Skupnosti izhaja, da je ta register preprost seznam ribiških ladij, opredeljenih v členu 3 Uredbe Sveta (EGS) št. 3760/92 z dne 20. decembra 1992 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za ribištvo in ribogojstvo (UL L 389, str. 1).
82 Nenavadno bi bilo, da bi se lahko zmogljivost irske ribiške flote povečala ob upoštevanju plovil, ki niso ribiška plovila ali niso registrirana na Irskem. Zaradi tega člen 6 Odločbe 98/125 določa, da mora Irska Komisijo obvestiti o vseh spremembah, ki se nanašajo na položaj njene flote in ribolovnega napora, v skladu s postopki, določenimi v uredbi, ki je v tistem času opredeljevala register.
83 Komisija opozarja, da se očitki tožečih strank glede drugega merila nanašajo na zahtevo, da plovila ne smejo biti nova, ta pa naj bi bila upravičena zaradi razlogov, ki so navedeni spodaj (točke od 87 do 94).
84 Glede četrtega merila (glej točko 13 zgoraj) Komisija ocenjuje, da s tem ko ga je opredelila, ni prekoračila svojih pooblastil.
85 Prvič, glede izključitve novih plovil, poudarja, da je člen 4(2) Odločbe 97/413 določal, da so povečanja zmogljivosti zaradi izboljšav na področju varnosti sprejemljiva le, kadar ne povzročijo povečanja ribolovnega napora zadevnih plovil. Navedena omejitev, ki jo tožeče stranke v repliki sistematično ignorirajo, je v skladu s splošnim ciljem Odločbe 97/413, to je zmanjšanjem količine rib, ki jih ulovijo flote vsake države članice.
86 Po mnenju Komisije je splošno znano, da so nova plovila učinkovitejša od tistih, ki so jih nadomestila, tako da je, čeprav ostaneta njihova tonaža ali moč nespremenjeni, resnična zmogljivost novega plovila večja. Tako novo plovilo neizogibno povzroči „povečanje ribolovnega napora zadevnih plovil“ in ga torej izjema iz člena 4(2) Odločbe 97/413 ne pokriva.
87 Tožeče stranke naj bi izrazu „izboljšave“ iz člen 4(2) Odločbe 97/413 dajale širši pomen, tako da bi zajemal tudi popolno nadomestitev plovila. Vendar je zmogljivost novega plovila večja od tistega, ki ga nadomešča, ne samo zaradi izboljšav na področju varnosti, temveč tudi zato, ker je na splošno tehnično boljše. Zato je nemogoče šteti, da bi bilo povečanje zmogljivosti plovil tožečih strank „izključno“ rezultat izboljšav na področju varnosti, kot to zahteva ta določba.
88 Po mnenju Komisije je novo plovilo tudi ob enaki tonaži in zmogljivosti boljše od starega plovila ob upoštevanju naslednjih elementov:
– uporaba elektronske opreme za odkrivanje rib ter natančno merjenje globine in hitrosti mrež;
– učinkovitejša poraba goriva;
– večja učinkovitost ladijskega vijaka in bolj hidrodinamično delovanje mreže, kar plovilu omogoča, da z enako močjo vleče večjo mrežo;
– uporaba močnejše opreme na krovu, kar omogoča pogostejše dvigovanje mrež (na večjih plovilih opremo na krovu poganjajo pomožni motorji, ki niso všteti v izračun moči plovila);
– uporaba mehaniziranih naprav za polaganje parangalov, kar omogoča postavitev in dvig večjega števila trnkov istočasno.
89 Komisija dodaja, da člen 4(2) Odločbe 97/413 ni nameraval vzpostaviti postopka za vstop novih ribiških plovil, saj tega ureja sistem vstopa in izstopa, na katerega se sklicujeta člen 6 Uredbe št. 2792/1999 in člen 6 Odločbe 97/413. Razlaga, ki jo zagovarjajo tožeče stranke, bi pomenila, da se lahko vsako plovilo, tudi novo, v vsakem trenutku zamenja z drugim (na primer Mark Amay, obravnavano v zadevi T-222/03, zgrajeno leta 2000, ki je bilo po komaj dveh letih nadomeščeno s 50 % večjim plovilom). Takšna logika bi povzročila eksponentno povečanje flote in bi lahko celo ogrozila varnost na morju. Konstruktorji in lastniki plovil, bi bili v skušnjavi, da bi gradili plovila, ki imajo kar največjo mogočo tonažo in moč, in varčevali pri varnostni opremi.
90 Poleg tega naj bi bil namen člena 4(2) Odločbe 97/413 omogočiti povečanje zmogljivosti, ki je posledica „izboljšav na področju varnosti“. Komisija pa starosti plovila ni upoštevala abstraktno, temveč kot parameter za ugotovitev, ali so bile na plovilu izvedene izboljšave na področju varnosti. Nova plovila izpolnjujejo najnovejše varnostne zahteve, zato pri njihovi varnostni opremi velike izboljšave niso potrebne.
91 Korespondenca med Irsko in Komisijo, na katero se sklicujejo tožeče stranke, naj bi pomenila le zahtevo po informacijah. V navedeni korespondenci Komisija ni naštela vseh veljavnih meril in ji tega niti ni bilo treba storiti.
92 Drugič, Komisija glede merila petih let navaja, da je treba starostno omejitev določiti zato, da se na objektiven način opredelita „novo plovilo“ in „obstoječe plovilo“. Odločila se je za obdobje petih let, ker je upoštevala dejstvo, da ima ribiško plovilo povprečno življenjsko dobo od 20 do 25 let, in da ga običajno v prvih petih letih ni treba posodabljati. Komisija navaja, da člena 11(5) Uredbe št. 2371/2002 ne šteje za pravno podlago za obdobje petih let. Vendar ta zadnja določba izraža filozofijo Komisije v tem pogledu. Meni, da je meja petih let implicitno vsebovana v zakonodaji.
93 Tretjič, Komisija glede merila, da je treba dela izvesti na glavnem krovu, poudarja, da je po Arhimedovem načelu teža plovila enaka količini vode, ki jo izrine potopljeni del ladijskega trupa. Vsako povečanje velikosti ladijskega trupa neizogibno poveča količino izrinjene vode in težo, ki jo lahko plovilo nosi. Tako povečanje velikosti trupa pomeni povečanje velikosti plovila in torej ribolovnega napora. Komisija pojasnjuje, da je zato ocenila, da povečanje prostornine na glavnem krovu samodejno povzroči povečanje ribolovnega napora in je torej v nasprotju s členom 4(2) Odločbe 97/413.
94 Nasprotno pa izboljšave, izvedene na glavnem krovu, običajno ne povečujejo zmogljivosti plovila in so tesneje povezane z varnostjo. Po stališču Komisije ni mogoče zelo povečati teže plovila nad glavnim krovom, ker bi to imelo negativne posledice za stabilnost. Posode za shranjevanje rib ne morejo biti na glavnem krovu, ki je običajno namenjen za delo in bivanje.
95 Trditev tožečih strank, da imajo varnostni ukrepi nad glavnim krovom za posledico nestabilnost plovila, je preveč splošna. Učinek teh ukrepov na stabilnost je odvisen od plovila. Po mnenju Komisije je v določenih primerih mogoče nad glavnim mostom dodati še nekaj teže.
96 Komisija v dupliki dodaja, da je, v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, vsako zadevo obravnavala posebej. V tem pogledu poudarja, da je ugotovila napako v dokumentih, ki se nanašajo na plovilo, ki naj bi zamenjalo Áine (zadeva T-223/03). Prav tako opozarja, da se je v odgovoru na tožbo, ki se nanaša na 23 zadev, morala izraziti na splošno.
97 Četrtič, Komisija navaja, da se plovilo, mlajše od petih let, ki ga sicer ni treba posodabljati ali nadomestiti, lahko potopi. Njegov lastnik ga je torej prisiljen nadomestiti, če želi nadaljevati z ribolovom. V takem primeru nadomestno plovilo ni nujno enako prejšnjemu in varnostno opremo je mogoče ob tej priložnosti izboljšati. Nasprotno od tega, kar trdijo tožeče stranke, to ni v nasprotju s trditvami Komisije o večji učinkovitosti novih plovil. Staro plovilo, ki se je potopilo, ni več na voljo za primerjavo, zato povečanja učinkovitosti ni mogoče izračunati. Torej ni nobene podlage za to, da bi se zadevne lastnike plovil prisililo kupiti plovila z zmanjšano zmogljivostjo. Poleg tega naj plovilo, ki nadomesti potopljeno plovilo, ne bi imelo povečane zmogljivosti za prevoz.
98 Glede merila iz člena 1(5) izpodbijane odločbe (v nadaljevanju: peto merilo) Komisija ne razume, kakšne sklepe izpeljujejo tožeče stranke iz trditve, da gre to merilo čez pojem „varnosti“. Če bi ta pojem razlagala preširoko, bi to koristilo tožečim strankam, saj bi lahko pokrival večji obseg del. Komisija meni, da je torej besedilo petega merila upravičeno ob upoštevanju člena 6 Uredbe št. 2792/1999. V vsakem primeru, pa iz zgornje analize izhaja, da so bili vsi predlogi glede plovil tožečih strank zavrnjeni na podlagi četrtega merila, tako da razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem se ta opira na peto merilo, ne bi povzročila nobene spremembe položaja tožečih strank.
99 Glede šestega merila Komisija meni, da je upravičeno zaradi razlogov, navedenih zgoraj (točka 93).
Presoja Sodišča prve stopnje
100 V členu 1 izpodbijane odločbe Komisija navaja šest meril za upravičenost zahtev za povečanje zmogljivosti (glej točko 13). Tožeče stranke trdijo, da Komisija ni bila pristojna za sprejetje drugega, četrtega, petega in šestega merila. Zlasti trdijo, da je Komisija s tem, da je pojem izboljšav na področju varnosti omejila na spremembe, izvedene na že obstoječih in registriranih plovilih, ki so ob pričetku del stara najmanj pet let (drugo in četrto merilo), prekoračila svoja pooblastila.
101 Poudariti je treba, da je Sodišče presodilo, da je Komisija na področju kmetijstva pristojna za sprejetje vseh ukrepov, ki so potrebni ali koristni za izvedbo temeljnih predpisov, če ti ne nasprotujejo tem oziroma izvedbenim predpisom, ki jih je sprejel Svet (glej zlasti sodbe z dne 15. maja 1984 v zadevi Zuckerfabrik Franken, 121/83, Recueil, str. 2039, točka 13, z dne 17. oktobra 1995 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C-478/93, Recueil, str. I-3081, točka 31, z dne 6. julija 2000 v zadevi Molkereigenossenschaft Wiedergeltingen, C-356/97, Recueil, str. I5461, točka 24, in z dne 30. septembra 2003 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C-239/01, Recueil, str. I-10333, točka 55).
102 V obravnavanem primeru iz člena 9 Odločbe 97/413 (in predpisov, na katere se sklicuje) izhaja, da je bila Komisija pooblaščena za izvedbo ciljev in podrobnosti iz te odločbe po tako imenovanem postopku „upravljalnega odbora“ (glej tudi točko 9 obrazložitve v izpodbijani odločbi). V skladu s sodno prakso ima Komisija v okviru takega postopka še posebej pomembne izvršilne pristojnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 30. oktobra 1975 v zadevi Rey Soda, 23/75, Recueil, str. 1279, točke 13 in 14).
103 Vendar Komisija ne trdi, da je bila v izpodbijani odločbi pooblaščena za sprejetje popolnoma novih meril. Čeprav priznava, da zaradi drugega in četrtega merila nova plovila niso upravičena do povečanja zmogljivosti na podlagi člena 4(2) Odločbe 97/413, pa obenem trdi, da ti merili izrecno ali implicitno izvirata iz te določbe (glej točko 79).
104 Glede na to, da se vse tožbe, ki so jih vložile tožeče stranke, nanašajo na zahteve v zvezi s popolnoma novimi plovili, je treba preučiti, ali izključitev novih plovil pomeni izvedbo glavnega načela, določenega v členu 4(2) Odločbe 97/413, oziroma ali je v nasprotju s to določbo.
105 Treba je ugotoviti, da člen 4(2) Odločbe 97/413 (glej točko 1 zgoraj) ne predpisuje nobene omejitve glede starosti plovila v zvezi z upravičenostjo do povečanja zmogljivosti na področju varnosti. Besedilo te določbe na prvi pogled omogoča vsako povečanje zmogljivosti, ki je posledica izboljšav na področju varnosti, če ta povečanja ne povzročijo povečanja ribolovnega napora. Če bi Svet hotel izključiti nova plovila, bi to najverjetneje navedel (glede tega glej točko 117 v nadaljevanju).
106 Prav tako je treba ugotoviti, da druge določbe, ki se sklicujejo na izjemo, določeno v členu 4(2) Odločbe 97/413, in sicer točka 3.3 Priloge k Odločbi 98/125 (glej točko 2 zgoraj) in člen 6(2) Uredbe št. 2792/1999 (glej točko 3 zgoraj), ne vsebujejo nobene druge navedbe kot le to, da se ta izjema nanaša izključno na plovila, starejša od petih let (glej tudi dvanajsto uvodno izjavo v Odločbi 97/413).
107 V tem pogledu je treba poudariti, da je naslov člena 6 Uredbe št. 2792/1999 „Obnova flote in posodobitev ribiških plovil“. Komisija je na obravnavi priznala, da člen 6(2) Uredbe izraža člen 4(2) Odločbe 97/413. Sodišče prve stopnje šteje, da bi uredba, še zlasti glede na zgoraj navedeni naslov, če bi odstavek 2 člena 6 veljal le za stara plovila, to natančno določala.
108 Nasprotno s tem, kar trdi Komisija, se pojma izboljšave iz člena 4(2) Odločbe 97/413 ne sme razumeti, kot da se nanaša na izboljšave, izvedene na točno določenem plovilu, temveč ga je treba razumeti tako, kot da se nanaša na nacionalno floto. V tem pogledu je treba poudariti, da se zlasti točka 3.3 Priloge k Odločbi 98/125 nanaša na „program varnostnih izboljšav“ nacionalne flote na splošno.
109 Prav tako je treba upoštevati cilje Odločbe 97/413. V bistvu je namen te odločbe ohranjanje staležev rib v vodah Skupnosti. Vendar je Svet upošteval „potrebo po zagotovitvi najvišji varnostnih norm v ribiški floti Skupnosti“ (dvanajsta uvodna izjava). Zato je v navedeno odločbo vključil člen 3 (ki se nanaša na ribiška plovila, katerih skupna dolžina je manj kot dvanajst metrov, razen plovil z vlečnimi mrežami) in člen 4(2).
110 V nasprotju s tem, kar razlaga Komisija, za zagotovitev cilja iz navedene Odločbe 97/413 ni potrebno, da so nova plovila izključena iz ureditve, ki jo določa člen 4(2) te odločbe. Sodišče prve stopnje v tem pogledu poudarja, da je ta zadnja določba v skladu z navedenim ciljem, saj prepoveduje vsako povečanje ribolovnega napora. Komisija, ki navaja zelo velika povečanja, ki niso motivirana z varnostnimi razlogi, bi lahko preverila vsako posamezno plovilo in ugotovila, ali je oziroma ni prišlo do povečanja ribolovnega napora. Dejansko sama navaja, da prepoved navedenega povečanja izpolnjuje splošni cilj Odločbe 97/413, in sicer zmanjšanje količine ulovljenih rib v Skupnosti (glej točko 85 zgoraj).
111 Komisija trdi, da ni namen člena 4(2) Odločbe 97/413 vzpostaviti postopek vstopa novih ribiških plovil. Ta postopek naj bi urejal sistem vstopa in izstopa iz člena 6 Uredbe št. 2792/1999 in člena 6 Odločbe 97/413.
112 Tožeče stranke tem trditvam Komisije ne ugovarjajo. Slednje dejansko priznavajo, da mora vsako novo plovilo spoštovati postopek vstopa, ki ga določajo te zadnje določbe. Vendar nič ne preprečuje, da bi bilo plovilo, ki je postalo del flote v skladu s sistemom vstopa in izstopa iz člena 6 Uredbe št. 2792/1999 in člena 6 Odločbe 97/413, upravičeno do izjeme iz člena 4(2) Odločbe 97/413. Dejansko zadnji stavek člena 6(2) Uredbe št. 2792/1999 določa, da države članice kakršnokoli povečanje kapacitet, ki je posledica izboljšav na področju varnosti, upravljajo v okviru stalnega režima nadzora obnove in posodobitev flote iz člena 6(1) navedene uredbe.
113 Dodati je treba tudi, da sistem vstopa in izstopa, na katerega se sklicuje člen 6 Odločbe 97/413, ni omejen na nova plovila. Za vstop rabljenega plovila, ki je bilo na primer predhodno del kake druge nacionalne flote, je določene zmogljivosti treba umakniti. Vendar Komisija ne ugovarja temu, da so lahko rabljena plovila upravičena do povečanja zmogljivosti na podlagi člena 4(2) iste odločbe.
114 Poleg tega je Sodišče prve stopnje opozorilo, da je Komisija sama razlagala člen 4(2) Odločbe 97/413 tako, da dovoljuje zahteve za povečanje zmogljivosti, povezane z vstopom novih plovil.
115 V tem pogledu je treba poudariti, da je iz postopka priprave Odločbe 2002/70, ki je ukinila člen 4(2) Odločbe 97/413 z učinkom od 1. januarja 2002, razvidno, da je Komisija menila, da ta zadnja določba velja tudi za nova plovila. Odločba 2002/70 je podaljšala obdobje veljavnosti Odločbe 97/413 do 31. decembra 2002, vendar v skladu z obrazložitvijo predloga Odločbe Sveta o spremembi Odločbe 97/413 (KOM(2001) 322 konč.), ki ga je pripravila Komisija:
„Vsako podaljšanje [Odločbe 97/413] morajo spremljati vsaj ukrepi za večjo učinkovitost [ciljev VUP IV]. Predlog, ki je del priloge, zato ukinja možnosti, ki trenutno obstajajo na podlagi členov 3 in 4 Odločbe 97/413 […] za razširitev ciljev VUP iz varnostnih razlogov. Pri gradnji vseh novih plovil je treba spoštovati določene minimalne varnostne standarde, obstoječi cilji glede zmogljivosti nudijo potrebno zmogljivost za njihovo gradnjo.“
116 Iz tega odlomka jasno izhaja, da je tudi Komisija menila, da člen 4(2) Odločbe 97/413 dovoljuje zahteve za povečanje zmogljivosti, povezane z vstopom novih plovil, in je torej nameravala ukiniti to določbo, saj je po njenem mnenju dovoljevala pretirano povečanje ciljev VUP IV.
117 Dodati je tudi treba, da je Svet eno leto po sprejetju Odločbe 2002/70 sprejel Uredbo št. 2371/2002, katere člen 11(5), v nasprotju s členom 4(2) Odločbe 97/413, izrecno določa, da so povečanja zmogljivosti, med drugim na področju varnosti, mogoča le za plovila, starejša od petih let (glej točko 5). Besedilo te določbe je za razliko od besedila iz člena 4(2) Odločbe 97/413 natančno in omejujoče.
118 Komisija, ki sicer priznava, da člen 11(5) Uredbe št. 2371/2002, ki je začel veljati 1. januarja 2003, v obravnavanem primeru ne velja in da je morala izpodbijano odločbo sprejeti na podlagi določb, ki so veljale v času prejema zahtev, in sicer člen 4(2) Odločbe 97/413, vseeno trdi, da je Uredba št. 2371/2002 „v skladu z njeno filozofijo“ v obravnavanem primeru. V tem pogledu je treba ugotoviti, da je podobnost med členom 11(5) Uredbe št. 2371/2002 in merili, navedenimi v izpodbijani odločbi, očitna. Vendar teh meril v Odločbi 97/413 ni, zaradi česar se obseg slednje spremeni. Če je Komisija imela pomisleke glede člena 4(2) Odločbe 97/413 (glej točko 115 zgoraj), pa ni imela pravice spreminjati njenega obsega (glej točko 101 zgoraj).
119 Poleg tega je treba ugotoviti tudi, da kot na to upravičeno opozarjajo tožeče stranke in Irska, korespondenca, ki sta si jo izmenjali Irska in Komisija v zvezi z zahtevami za povečanje zmogljivosti, kaže na to, da je slednja menila, da so nova plovila lahko upravičena iz naslova člena 4(2) Odločbe 97/413.
120 Z dopisom z dne 28. oktobra 1999 je Irska Komisiji prvič predlagala povečanje zmogljivosti na podlagi člena 4(2) Odločbe 97/413. Ta zahteva je temeljila na zahtevah sedmih lastnikov novih plovil, ki so bila v gradnji. V odgovoru z dne 10. decembra 1999 Komisija ni navedla nobenih pomislekov glede dejstva, da se zahteve nanašajo na nova plovila. Zadovoljila se je s tem, da je navedla: „Treba bi bilo tudi vedeti, kakšna je bila prostornina prostorov, namenjenih za varnost polovila, v umaknjenih plovilih, da se lahko izračuna dodatno prostornino, namenjeno varnosti v novih plovilih“.
121 V tej korespondenci je Komisija vztrajala pri zahtevi, da je treba opraviti primerjavo med novimi in starimi plovili, ki naj bi se nadomestila. Tako je v dopisu z dne 23. januarja 2001 navedla, da se zaveda, da je prostornina prostorov, namenjenih za varnost, večja pri novih plovilih kot pri plovilih, ki se jih bo nadomestilo, da pa vseeno, razen če se ta lahko kvantificira, povečanje ciljev VUP ob upoštevanju tega elementa ne bo mogoče. Kljub korespondenci, izmenjani med Irsko in Komisijo, kar vključuje tudi dopise, poslane konec leta 2001 v zvezi z obravnavanimi zahtevami, ki se izrecno nanašajo na nova plovila, je Komisija šele v izpodbijani odločbi prvič navedla, da so nova plovila izključena iz režima, ki ga določa člen 4(2) Odločbe 97/413.
122 Poleg tega je treba ugotoviti, da je stališče, ki ga je Komisija sprejela v obravnavanem primeru, samo s seboj v nasprotju. Po eni strani trdi, da člen 4(2) Odločbe 97/413 ne velja za nova plovila. Po drugi strani pa na podlagi iste določbe dovoljuje povečanje zmogljivosti novih plovil, če ta nadomestijo potopljeno plovilo (četrto merilo). Vendar če ta člen 4(2) Odločbe 97/413 izključuje nova plovila, potem ne more biti podlaga za povečanje zmogljivosti za nova plovila, ki nadomeščajo potopljena plovila.
123 Ni se mogoče strinjati s trditvijo Komisije, da so lastniki potopljenih plovil ta prisiljeni nadomestiti. Tudi če bi to bilo res, to še vedno pomeni, da Komisija dovoljuje, da so nova plovila upravičena iz naslova člena 4(2) Odločbe 97/413, čeprav zatrjuje, da ta določba ne velja za nova plovila. Poleg tega je treba še ugotoviti, da Komisija lastnika starega plovila, čeprav je ta to prav tako prisiljen zamenjati zato, ker je postalo neuporabno in nezanesljivo, izključuje od koristi na podlagi člena 4(2) Odločbe 97/413.
124 Glede trditev Komisije, da ni mogoče izračunati povečanja učinkovitosti novih plovil, ki nadomeščajo potopljena plovila, je treba spomniti, da je Komisija potrdila, da lahko nova plovila samodejno povečajo ribolovni napor (glej točko 126 v nadaljevanju). Vendar Komisija ne more istočasno trditi, da so nova plovila učinkovitejša od tistih, ki jih nadomeščajo, in upravičevati nadomeščanje potopljenih plovil z novimi plovili s tem, da ne more izračunati povečanja učinkovitosti novih plovil.
125 Dodati je treba, da Komisija v okviru tožbenega razloga kršitve načela enakega obravnavanja priznava, da „[lahko] lastnik, ki želi kupiti novo plovilo, staro plovilo proda in morebiti del opreme prenese na novo plovilo“. Iz navedenega izhaja, da elementi, zaradi katerih je novo plovilo učinkovitejše, na takem plovilu ne obstajajo samodejno.
126 Komisija trdi, da je splošno znano, da so nova plovila učinkovitejša od tistih, ki jih nadomeščajo, tako da je, čeprav ostaneta tonaža ali moč nespremenjeni, „resnična zmogljivost“ novega plovila večja. Tako vstop novega plovila neizogibno povzroči „povečanje ribolovnega napora zadevnih plovil“ in ga torej izjema iz člena 4(2) Odločbe 97/413 ne pokriva.
127 Ugotoviti je treba, da Komisija ni dokazala, da vstop novega plovila nujno povzroči povečanje ribolovnega napora.
128 Dejansko ni sporno, da je v obravnavani zadevi ribolovni napor plovila opredeljen kot proizvod njegove dejavnosti in zmogljivosti, izražen v BT (glej člen 1(2) Odločbe 97/413 in člen 3(1)(iii) Odločbe 98/125). Poleg tega iz člena 4(2) Odločbe 97/413 izhaja, da povečanja zmogljivosti niso dovoljena, če povzročijo povečanje ribolovnega napora. Vendar če lahko predpostavimo, da so nova plovila na splošno učinkovitejša od starih, pa iz tega ni mogoče izpeljati sklepa, da so vsa nova plovila nujno in sistematično učinkovitejša z vidika ribolovnega napora od tistih, ki jih nadomeščajo. Tako tehnične izboljšave, ki jih navaja Komisija (glej točko 88), ne zadevajo nujno vseh plovil. V tem smislu je treba poudariti tudi, da lahko lastnik relativno novejšega plovila, ki je že opremljeno z moderno tehnologijo, svoje plovilo nadomesti z novim plovilom, ki je zanesljivejše in stabilnejše, pri čemer pazi, da ne poveča ribolovnega napora.
129 Poudariti je treba, da Komisiji nič ne preprečuje, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali se z novimi plovili ribolovni napor dejansko poveča v primerjavi s prejšnjimi plovili.
130 Pri trditvi Komisije, da mora novo plovilo že izpolnjevati novejše varnostne norme in ne potrebuje večjih izboljšav, gre v resnici za politično stališče Komisije, ki je sedaj vsebovano v upoštevnih predpisih (glej točki 117 in 118 zgoraj). Vendar tega stališča Komisije ex post facto ni mogoče uveljavljati za spremembo določb člena 4(2) Odločbe 97/413. Lahko predpostavimo, da je zakonodajalec med sprejetjem odločbe menil, da je zamenjava starih ribiških plovil z novimi z vidika varnosti zaželena.
131 Poleg tega Komisija trdi, da se zmogljivost pri novem plovilu poveča ne le zaradi izboljšav na področju varnosti, temveč tudi zaradi tega, ker je plovilo na splošno boljše. Torej ni mogoče ugotoviti, ali je povečanje zmogljivost „izključno“ posledica izboljšav na področju varnosti, kot to zahteva člen 4(2) Odločbe 97/413.
132 S to trditvijo se ni mogoče strinjati. Razen tega, da Komisija na splošno razloguje o tem, da so nova plovila boljša, pri čemer pa se ne sklicuje na okoliščine iz posameznih zahtev (glej točko 128 zgoraj), primerjalna analiza, potrebna za ugotovitev povečanj zmogljivosti novih plovil, ki so posledica ali izboljšav na področju varnosti ali drugih izboljšav, je bila predmet dopisovanja med Komisijo in irsko vlado. Na zahtevo Komisije so bile zahteve ponovno oblikovane, da bi se omogočile potrebne primerjave. Torej se sedaj ne more sklicevati na to, da ni mogoče ugotoviti, ali so povečanja posledica izboljšav na področju varnosti.
133 Končno, četrto merilo pojem izboljšav na področju varnosti omejuje na „posodobitvena dela na glavnem krovu “ (glej tudi šesto merilo, točka 13 zgoraj). Ni sporno, da se je več zahtev tožečih strank nanašalo na povečanje prostornine pod glavnim krovom. V tem pogledu zadostuje ugotovitev, da so bile spremembe pod glavnim krovom na podlagi člena 4(2) Odločbe 97/413 prepovedane, če so povzročile povečanje ribolovnega napora. Vendar Komisija ni dokazala, da bi spremembe te vrste sistematično povzročale tako povečanje. Tudi v tem primeru bi Komisija morala preveriti vsako posamezno plovilo, da bi se lahko opredelila glede tega vprašanja.
134 Na podlagi vsega prej navedenega je treba razsoditi, da je Komisija, s tem da je v izpodbijani odločbi uporabila merila, ki jih veljavni predpisi v obravnavanem primeru ne določajo, prekoračila svoje pristojnosti. Zato je treba prvemu tožbenemu razlogu ugoditi in izpodbijano odločbo razglasiti za nično in preostalih tožbenih razlogov ni treba obravnavati.
Stroški
135 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov postopka, če so bili ti priglašeni. Komisija s svojimi predlogi ni uspela, zato poleg svojih stroškov nosi stroške tožečih strank, ki so jih priglasile. Irska v skladu s členom 87(4) Poslovnika nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (prvi senat)
razsodilo:
1) Tožbe Thomasa Fahertya (T-224/03), Ocean Trawlers Ltd (T-226/03), Larrya Murphya (T-236/03) in O’Neill Fishing Co. Ltd (T-239/03) se zavrnejo.
2) Odločba Komisije 2003/245/ES z dne 4. aprila 2003 o zahtevah, ki jih je Komisija prejela, za povečanje ciljev večletnega usmerjevalnega programa IV zaradi izboljšav glede varnosti, pomorske navigacije, higiene, kakovosti proizvodov in delovnih pogojev za plovila, katerih skupna dolžina znaša več kot 12 metrov (UL L 90, str. 48), se razglasi za nično v delu, v katerem so bile z njo zavrnjene zahteve za povečanje zmogljivosti plovil preostalih tožečih strank.
3) Komisija nosi svoje stroške in stroške, ki so jih priglasile tožeče stranke iz točke 2.
4) Tožeče stranke iz točke 1 nosijo svoje stroške.
5) Irska nosi svoje stroške.
Cooke | García-Valdecasas | Labucka |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. junija 2006.
E. Coulon | | García-Valdecasas |
PRILOGA
T-219/03 Mullglen Ltd, s sedežem v Killybegsu (Irska),
T-220/03 Cavankee Fishing Co. Ltd, s sedežem v Greencastlu (Irska),
T-221/03 Padraigh Coneely, stanujoč v Claregalwayu (Irska),
T-222/03 Island Trawlers Ltd, s sedežem v Killybegsu,
T-223/03 Joseph Doherty, stanujoč v Burtonportu (Irska),
T-224/03 Thomas Faherty, stanujoč v Kilronanu, Aran Islands (Irska),
T-225/03 Pat Fitzpatrick, stanujoč v Inishmoru, Aran Islands (Irska),
T-226/03 Ocean Trawlers Ltd, s sedežem v Killybegsu,
T-227/03 Brendan Gill, stanujoč v Liffordu (Irska),
T-228/03 Eugene Hannigan, stanujoč v Killybegsu,
T-229/03 Edward Kelly, stanujoč v Greencastlu,
T-230/03 Peter McBride, stanujoč v Downingsu (Irska),
T-231/03 Hugh McBride, stanujoč v Downingsu,
T-232/03 Adrian McClennaghan, stanujoč v Greencastlu,
T-233/03 Noel McGing, stanujoča v Killybegsu,
T-234/03 Eamon McHugh, stanujoč v Killybegsu,
T-235/03 Gerard Minihane, stanujoč v Skibbereenu (Irska),
T-236/03 Larry Murphy, stanujoč v Castletownbereju (Irska),
T-237/03 Eileen Oglesby, stanujoča v Kincasslaghu (Irska),
T-238/03 Patrick O’Malley, stanujoč v Galwayu (Irska),
T-239/03 O’Neill Fishing Co. Ltd, s sedežem v Killybegsu (Irska),
T-240/03 Cecil Sharkey, stanujoča v Clogherheadu (Irska).