Language of document : ECLI:EU:T:2024:247

Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 17. aprila 2024(*)

„Žlahtniteljske pravice – Prijava za žlahtniteljsko pravico v Skupnosti za sorto krompirja Melrose – Nepravočasno plačilo letne pristojbine – Preklic zaščite – Zahteva za vrnitev v prejšnje stanje – Pogoji za vročitev odločb in sporočil CPVO“

V zadevi T‑2/23,

Romagnoli Fratelli SpA s sedežem v Bologni (Italija), ki jo zastopata E. Truffo in A. Iurato, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Uradu Skupnosti za rastlinske sorte (CPVO), ki ga zastopata M. García-Moncó Fuente in Á. Martínez López, agentki,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi F. Schalin, predsednik, I. Nõmm (poročevalec), sodnik, in G. Steinfatt, sodnica,

sodni tajnik: V. Di Bucci,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi tega, da stranki v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga, naj se opravi obravnava, in odločitve v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo odločeno brez ustnega dela postopka,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, družba Romagnoli Fratelli SpA, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razveljavitev odločbe Urada Skupnosti za rastlinske sorte (CPVO) z dne 7. novembra 2022 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

 Dejansko stanje

2        Tožeča stranka je 10. decembra 2009 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 z dne 27. julija 1994 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 16, str. 390) pri CPVO vložila prijavo za žlahtniteljsko pravico v Skupnosti. Ta prijava je bila registrirana pod številko 2009/2240.

3        Rastlinska sorta, za katero je bila vložena prijava za žlahtniteljsko pravico v Skupnosti, je sorta krompirja Melrose, ki spada v vrsto Solanum tuberosum L.

4        Z odločbo CPVO z dne 20. februarja 2012 je bila za zadevno rastlinsko sorto podeljena žlahtniteljska pravica v Skupnosti.

5        CPVO je 27. oktobra 2021 tožeči stranki poslal obvestilo za plačilo letne pristojbine za zadevno žlahtniteljsko pravico v Skupnosti; poslal ga je v njen osebni profil, imenovan „MyPVR“.

6        Ker plačilo ni bilo opravljeno v predpisanem roku, je bil tožeči stranki 10. januarja 2022 prek osebnega profila MyPVR poslan uradni opomin v skladu s členom 83(2) Uredbe št. 2100/94. CPVO je v okviru tega opomina tožečo stranko pozval, naj v roku enega meseca plača znesek, dolgovan iz naslova letne pristojbine, da bi se izognila razveljavitvi žlahtniteljske pravice v Skupnosti za zadevno rastlinsko sorto v skladu s členom 21(2)(c) navedene uredbe.

7        Ker tožeča stranka dokumentov v zvezi z letno pristojbino ni prenesla iz svojega profila MyPVR, ji je CPVO 16. februarja 2022 po elektronski pošti poslal še en opomin, ne da bi podaljšal rok za plačilo.

8        Ker letna pristojbina ni bila plačana v predpisanem roku, je CPVO 21. marca 2022 razveljavil zadevno žlahtniteljsko pravico v Skupnosti. Odločba v zvezi s to razveljavitvijo je bila tožeči stranki vročena 22. marca 2022.

9        Tožeča stranka je 6. maja 2022 na podlagi člena 80 Uredbe št. 2100/94 vložila zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z rokom plačila zgoraj navedene letne pristojbine.

10      Tožeča stranka je 6. maja 2022 plačala do tedaj neplačano letno pristojbino.

11      CPVO z izpodbijano odločbo ni ugodil zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje, ki jo je vložila tožeča stranka. Navedena zahteva je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da ni izpolnjevala pogojev iz člena 80(2) Uredbe št. 2100/94 na eni strani in da tožeča stranka ni dokazala, da se je spopadala z nepredvidljivimi okoliščinami in da je izkazala vso potrebno skrbnost, da bi bili pogoji iz člena 80(1) navedene uredbe izpolnjeni, na drugi.

 Predlogi strank

12      Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razglasi za nično;

–        CPVO naloži plačilo stroškov.

13      CPVO Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Dopustnost

14      CPVO predlaga, naj se tožba v celoti zavrže kot nedopustna, ker niti v Uredbi št. 2100/94 niti v Uredbi Komisije (ES) št. 874/2009 z dne 17. septembra 2009 o določitvi izvedbenih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 v zvezi s postopkom, ki poteka na CPVO (UL 2009, L 251, str. 3), ni nobene pravne podlage za to tožbo. Poleg tega ob upoštevanju neobstoja pravne podlage v teh uredbah izpodbija tudi uporabo člena 263, četrti odstavek, PDEU.

15      Tožeča stranka trditve CPVO prereka.

16      Člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da fizične ali pravne osebe lahko vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

17      Člen 263, peti odstavek, PDEU določa, da se v aktih o ustanovitvi organov, uradov in agencij Unije lahko določijo posebni pogoji in podrobnosti glede tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte teh organov, uradov in agencij, ki imajo zanje pravni učinek.

18      V skladu z ustaljeno sodno prakso je mogoče šteti, da so lahko predmet ničnostne tožbe vse določbe ali ukrepi, ki jih sprejmejo institucije, organi, uradi ali agencije Evropske unije, ne glede na obliko, in ki imajo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese fizične ali pravne osebe tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (glej sodbo z dne 31. januarja 2019, International Management Group/Komisija, C‑183/17 P in C‑184/17 P, EU:C:2019:78, točka 51 in navedena sodna praksa).

19      V zvezi s tem zadostuje navesti, na prvem mestu, da je tožeča stranka naslovnica izpodbijane odločbe, in na drugem mestu, da je CPVO z navedeno odločbo nedvoumno navedel svoje končno stališče glede zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, s čimer je ustvaril zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke.

20      Vendar CPVO trdi, da člen 263, peti odstavek, PDEU upravičuje njegovo možnost, da odloči o zahtevah za vrnitev v prejšnje stanje brez možnosti pritožbe pred odborom za pritožbe pri CPVO ali tožbe pred Splošnim sodiščem, saj taka pritožba oziroma tožba ni določena niti z Uredbo št. 2100/94 niti z Uredbo št. 874/2009, ki pomenita „posebne pogoje in podrobnosti“ v smislu petega odstavka navedenega člena. Zato poudarja, da izpodbijana odločba ne more biti predmet tožbe pred Splošnim sodiščem na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.

21      V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz člena 2 PEU izhaja, da Unija temelji med drugim na vrednotah enakosti in pravne države. Obstoj učinkovitega sodnega nadzora, namenjenega zagotovitvi spoštovanja določb prava Unije, pa je neločljivo povezan z obstojem take pravne države (glej sodbo z dne 25. junija 2020, Satcen/KF, C‑14/19 P, EU:C:2020:492, točka 58 in navedena sodna praksa).

22      V skladu s členom 19 PEU, ki konkretizira vrednoto pravne države, potrjeno v členu 2 PEU, morajo nacionalna sodišča in Sodišče Evropske unije zagotoviti polno uporabo prava Unije v vseh državah članicah in učinkovito sodno varstvo, ki ga imajo pravni subjekti na podlagi tega prava, pri čemer ima Sodišče izključno pristojnost, da poda dokončno razlago navedenega prava (glej sodbo z dne 25. junija 2020, Satcen/KF, C‑14/19 P, EU:C:2020:492, točka 59 in navedena sodna praksa).

23      Poleg tega je Splošno sodišče v skladu s členom 256(1), prvi stavek, PDEU pristojno, da na prvi stopnji odloča o pravnih sredstvih, navedenih v členih 263, 265, 268, 270 in 272 PDEU, razen o tistih, za katera je pristojnost podeljena specializiranemu sodišču, ustanovljenemu na podlagi člena 257 iste pogodbe, in o tistih, ki so v Statutu Sodišča Evropske unije pridržani za Sodišče.

24      Sodni sistem Unije je tako sestavljen iz celovitega sistema pravnih sredstev in postopkov, namenjenega zagotavljanju nadzora zakonitosti aktov institucij, organov, uradov in agencij Unije (glej sodbo z dne 25. junija 2020, Satcen/KF, C‑14/19 P, EU:C:2020:492, točka 60 in navedena sodna praksa).

25      Zato je s „posebnimi pogoji in podrobnostmi“ iz člena 263, peti odstavek, PDEU instituciji, organu, uradu ali agenciji Unije sicer omogočeno, da določi interne pogoje, ki jih je treba upoštevati pred vložitvijo tožbe in ki zlasti urejajo delovanje mehanizma samonadzora ali potek postopka sporazumne rešitve, vendar teh pogojev in podrobnosti ni mogoče razlagati tako, da instituciji Unije omogočajo, da spore, ki vključujejo razlago in uporabo prava Unije, izvzamejo iz pristojnosti sodišča Unije (glej sodbo z dne 25. junija 2020, Satcen/KF, C‑14/19 P, EU:C:2020:492, točka 62 in navedena sodna praksa).

26      Poleg tega iz člena 81(1) Uredbe št. 2100/94 izhaja, da – če v navedeni uredbi ali v predpisih, sprejetih po tej uredbi, ni določb o postopku – CPVO uporablja načela procesnega prava, ki so splošno priznana v državah članicah.

27      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 263, četrti odstavek, PDEU, ki določa možnost vložitve tožbe zoper akte institucij, organov uradov ali agencij Unije, izraža prav to „načel[o] procesnega prava, ki [je] splošno priznan[o] v državah članicah“ iz člena 81(1) Uredbe št. 2100/94. Zato, čeprav Uredba št. 2100/94 ne določa izrecno pravnega sredstva pred odborom za pritožbe pri CPVO niti neposredno pred Splošnim sodiščem zoper odločbe, ki jih je sprejel CPVO na podlagi zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, vložene na podlagi člena 80 Uredbe št. 2100/94, vseeno obstaja pravno sredstvo na podlagi člena 81(1) navedene uredbe in člena 263, četrti odstavek, PDEU.

28      Vsekakor je treba ugotoviti, da je podelitev izključne pristojnosti CPVO za razlago in uporabo Uredbe št. 2100/94 in zlasti člena 80 navedene uredbe v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točkah od 21 do 25 zgoraj (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, Satcen/KF, C‑14/19 P, EU:C:2020:492, točka 64).

29      Ob upoštevanju navedenega je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je vložil CPVO, zavrniti.

 Vsebinska presoja

30      Tožba v bistvu temelji na dveh tožbenih razlogih, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 80(1) Uredbe št. 2100/94, drugi pa na kršitev člena 65 Uredbe št. 874/2009.

 Dopustnost dokazov, ki so bili prvič predloženi pred Splošnim sodiščem

31      Ugotoviti je treba, da je iz spisa CPVO razvidno, da tožeča stranka prilog 1, od 8 do 12, od 14 do 16 in od 23 do 25 k tožbi ni predložila v upravnem postopku pred CPVO.

32      V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da je treba zakonitost akta Unije presojati glede na informacije, ki jih je institucija lahko imela na voljo, ko je ta akt sprejela. Pred sodiščem Unije se torej ni mogoče sklicevati na dejstva, ki niso bila navedena med upravnim postopkom (glej sodbo z dne 8. marca 2023, Novasol/ECHA, T‑70/22, neobjavljena, EU:T:2023:106, točka 22 in navedena sodna praksa).

33      Zato prilog, navedenih v točki 31 zgoraj, ker so bile prvič predložene šele pred Splošnim sodiščem, ni mogoče upoštevati pri nadzoru zakonitosti izpodbijane odločbe in jih je treba zavrniti.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 80(1) Uredbe št. 2100/94

34      Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga v bistvu navaja dva očitka, od katerih se prvi nanaša na višjo silo ali nepredvidljive okoliščine zaradi pandemije covida-19, ki upravičujejo nespoštovanje roka za plačilo letne pristojbine, ki ga je določil CPVO, drugi pa na to, da je CPVO napačno razlagal dokaze, ki jih je predložila.

35      CPVO trditve tožeče stranke prereka.

36      Člen 80(1) Uredbe št. 2100/94 določa, da če prijavitelj žlahtniteljske pravice v Skupnosti, imetnik ali katera koli druga stranka v postopkih pred CPVO kljub potrebni skrbnosti v posebnih okoliščinah ni mogel upoštevati določenega roka, se njegove pravice z zahtevo obnovijo, če je na temelju te uredbe neupoštevanje roka neposredno privedlo do izgube katere koli pravice ali pravnih sredstev.

37      Iz člena 80(1) Uredbe št. 2100/94 je razvidno, da je vrnitev v prejšnje stanje odvisna od dveh kumulativnih pogojev, in sicer, da zadevna oseba deluje z vso potrebno skrbnostjo v posebnih okoliščinah in da njeno neupoštevanje neposredno povzroči izgubo pravice oziroma pravnega sredstva (glej po analogiji sodbo z dne 15. septembra 2011, Prinz Sobieski zu Schwarzenberg/UUNT – British-American Tobacco Polska (Romuald Prinz Sobieski zu Schwarzenberg), T‑271/09, neobjavljena, EU:T:2011:478, točka 53 in navedena sodna praksa).

38      Poleg tega je spoštovanje rokov del javnega reda in lahko vrnitev v prejšnje stanje škoduje pravni varnosti. Zato je treba pogoje za uporabo vrnitve v prejšnje stanje razlagati ozko (glej v tem smislu in po analogiji sklep z dne 9. decembra 2022, AMO Development/EUIPO (Medicinski instrumenti), T‑311/22, neobjavljen, EU:T:2022:822, točka 20 in navedena sodna praksa).

39      V obravnavani zadevi tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga v bistvu izpodbija presojo CPVO v zvezi s prvim pogojem, navedenim v točki 37 zgoraj, ker je ta urad ugotovil, da ni dokazala, da se je na eni strani spopadala z nepredvidljivimi okoliščinami in da je na drugi strani izkazala vso potrebno skrbnost, ki se zahteva v teh okoliščinah.

40      Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da so bile take nepredvidljive okoliščine dokazane, prvič, zaradi nepričakovanih razmer zaradi pandemije covida-19, katerih posledica je bila odsotnost njene edine uslužbenke, odgovorne za korespondenco s CPVO, in drugič, zaradi kibernetskega napada, ki ga je utrpela.

41      V zvezi z domnevnim kibernetskim napadom, ki ga je utrpela tožeča stranka, je treba ugotoviti, da niti ta trditev niti dokazi, ki jo podpirajo, niso bili predloženi CPVO ob vložitvi zahteve za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je treba ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 32 zgoraj, to trditev zavrniti.

42      Tožeča stranka je glede nepredvidljivih okoliščin zaradi pandemije covida-19, katerih posledica je bila odsotnost njene edine uslužbenke, ki je bila zadolžena za korespondenco s CPVO, predložila en sam dokaz, in sicer potrdilo Confcommercio Ascom Bologna z dne 7. junija 2022, v katerem je bilo navedeno, da je bilo njeno osebje v obdobju od oktobra 2021 do aprila 2022 odsotno 600 ur zaradi bolezni, povezane s covidom-19. Poleg tega je tožeča stranka v elektronskem sporočilu CPVO z dne 7. junija 2022 pojasnila, da je bila navedena uslužbenka v predhodnih petih mesecih dvakrat odsotna zaradi covida-19.

43      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da v potrdilu Confcommercio Ascom Bologna z dne 7. junija 2022, ki potrjuje skupno število zamujenih delovnih ur vseh zaposlenih tožeče stranke, ni navedeno niti število ur oziroma dni niti obdobje, v katerem je bila edina uslužbenka, ki naj bi bila zadolžena za korespondenco s CPVO, odsotna in tako ni mogla opravljati nalog, ki naj bi ji bile zaupane v zvezi s korespondenco s CPVO. Zato je treba navesti, da tožeča stranka ni predložila dokazov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da je bila navedena uslužbenka odsotna, in da se je tožeča stranka tako spopadala s posebnimi okoliščinami zaradi pandemije covida-19, zaradi katerih ni mogla upoštevati roka za plačilo letne pristojbine.

44      Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da glede na srednjo velikost družbe ni imela finančnih sredstev za zaposlitev dodatnega osebja, da bi nadomestila osebje na bolniškem dopustu.

45      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje razen potrdila Confcommercio Ascom Bologna z dne 7. junija 2022, navedenega v točki 42 zgoraj, ni predložila drugih dokazov. Zato ob neobstoju kakršnega koli dokaza v zvezi s tem zgolj ugotovitev o nezadostnosti finančnih sredstev za zaposlitev dodatnega osebja sama po sebi ne more zadostovati za dokaz, da se je tožeča stranka spopadala z nepredvidljivimi okoliščinami in da je ravnala z vso potrebno skrbnostjo, ki se zahteva v teh okoliščinah, da bi upoštevala rok za plačilo letne pristojbine, ki ga je določil CPVO.

46      Ugotoviti je tudi treba, da tožeča stranka ni pojasnila razlogov, iz katerih niso bile uporabljene druge mogoče rešitve za nadomestitev odsotnosti njene uslužbenke, ki naj bi bila zadolžena za korespondenco s CPVO. Na primer, tudi če bi bila odsotnost te uslužbenke dokazana, kar v obravnavani zadevi ni podano, tožeča stranka nikakor ni niti pojasnila niti utemeljila z dokazi, zakaj ni za obdobje približno petih mesecev nalog navedene uslužbenke in identifikatorjev, ki tej omogočajo dostop do osebnega profila MyPVR, prenesla na drugega uslužbenca.

47      Poleg tega je CPVO 16. februarja 2022 tožeči stranki poslal dodatno elektronsko sporočilo, v katerem jo je pozval, naj pregleda svoj osebni profil MyPVR, in sporočil, da je na voljo za posredovanje vseh dodatnih informacij v zvezi z dostopom do MyPVR. Vendar je treba tudi ob predpostavki, da je imela tožeča stranka težave pri dostopu do MyPVR, ugotoviti, da se ni niti odzvala na to elektronsko sporočilo niti ni v zvezi s tem zaprosila za pomoč. Tožeči stranki torej ni uspelo dokazati, da je ravnala z vso zahtevano skrbnostjo v smislu člena 80(1) Uredbe št. 2100/94.

48      Zato je CPVO, potem ko je upošteval dejstva, ki so mu bila predložena ob vložitvi zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, upravičeno ugotovil, da tožeča stranka ni dokazala, da se je spopadala s posebnimi okoliščinami, niti da je ravnala z vso zahtevano skrbnostjo v teh okoliščinah.

49      Glede na navedeno je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 65 Uredbe št. 874/2009

50      Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga trdi, na prvem mestu, da ni prejela opomina, ki ga je CPVO 10. januarja 2022 poslal v zvezi z neplačano letno pristojbino, in temu očita, da je kršil člen 65 Uredbe št. 874/2009, ker ni predložil dokaza o dejanski vročitvi in prejemu tega opomina. Na drugem mestu, na splošno izpodbija dejstvo, da se osebni profil MyPVR šteje za uradni način vročanja dokumentov ali odločb v smislu Uredbe št. 2100/94 in Uredbe št. 874/2009, in zato izpodbija uporabo splošnih pogojev v zvezi z uporabo elektronskih sistemov komunikacije, ki jo pošilja in prejema CPVO (v nadaljevanju: splošni pogoji MyPVR), kot so opredeljeni v odločbi predsednika CPVO z dne 20. decembra 2016.

51      CPVO trditve tožeče stranke prereka.

52      Na prvem mestu, preučiti je treba, ali je osebni profil MyPVR mogoče šteti za uradno pot vročanja dokumentov ali odločb v smislu uredb št. 2100/94 in št. 874/2009. V obravnavani zadevi sta bila obvestilo o dolgovanem znesku z dne 27. oktobra 2021 in opomin z dne 10. januarja 2022 vročena prek osebnega profila MyPVR, zato je treba preučiti veljavnost tega osebnega profila kot uradne poti vročitve za ta dva dokumenta.

53      V skladu s členom 79 Uredbe št. 2100/94 CPVO na lastno pobudo opravlja vročitve vseh odločb in pozivov ter obvestil in sporočil, za katere se postavi rok ali jih je treba vročiti po drugih določbah te uredbe, po določbah, sprejetih v skladu s to uredbo, ali po nalogu predsednika CPVO. Vročitev lahko opravijo pristojni uradi za varstvo sort v državah članicah.

54      Navesti je treba, da se morata v obravnavani zadevi obvestilo o dolgovanem znesku z dne 27. oktobra 2021 in opomin z dne 10. januarja 2022 glede na to, da je bil v obeh za tožečo stranko določen rok, šteti za „obvestila [ali] sporočila, za katere se postavi rok“ v smislu člena 79 Uredbe št. 2100/94.

55      Člen 64(4) Uredbe št. 874/2009 določa, da se dokumenti ali izvodi dokumentov, ki zadevajo ukrepe, za katere se izvede vročitev v skladu s členom 79 osnovne uredbe, vročijo v elektronski obliki, ki jo določi predsednik CPVO, ali s priporočenim pismom z obvestilom pošte o prispetju priporočene pošiljke.

56      Iz besedila člena 64(4) Uredbe št. 874/2009 je razvidno, prvič, da se obvestila in sporočila CPVO, za katera se postavi rok, v smislu člena 79 Uredbe št. 2100/94, lahko vročijo elektronsko, in drugič, da pravila navedene elektronske vročitve določi predsednik CPVO.

57      Predsednik CPVO je 20. decembra 2016 v skladu s členom 64(4) Uredbe št. 874/2009 sprejel odločbo o elektronskih komunikacijah, ki jih pošlje in prejema CPVO.

58      Člen 3, prvi odstavek, odločbe predsednika CPVO z dne 20. decembra 2016 določa, da CPVO na svoji spletni strani „www.cpvo.europa.eu“ da na voljo elektronsko platformo za komuniciranje, ki bo uporabnikom omogočila sprejemanje, pregledovanje, tiskanje in shranjevanje vseh elektronsko razpoložljivih dokumentov in obvestil, ki jih pošlje CPVO, kot tudi odzivov na obvestila in zahtevke za datoteke ter druge dokumente. Ta elektronski komunikacijski prostor (osebni profil) je omejen sistem in bo imenovan „MyPVR“.

59      Člen 3, četrti odstavek, odločbe predsednika CPVO z dne 20. decembra 2016 določa, da bo v MyPVR, ko bo dokončno razvit, predlagana možnost, da se vsa sporočila CPVO prejmejo po elektronski poti. Če bo uporabnik izbral to možnost, bo CPVO poslal vsa obvestila v elektronski obliki prek tega osebnega profila, razen v primeru tehničnih težav.

60      Člen 4, prvi odstavek, odločbe predsednika CPVO z dne 20. decembra 2016 določa, da se takoj, ko uporabnik aktivira možnost elektronske komunikacije s CPVO, vsa uradna obvestila CPVO, ki so na voljo v elektronski obliki, pošljejo prek MyPVR. Dokumenti, ki vsebujejo akte, za katere člen 79 Uredbe št. 2100/94 določa vročitev po uradni dolžnosti, bodo vročeni prek MyPVR.

61      V skladu s členom 6 odločbe predsednika CPVO z dne 20. decembra 2016 bodo v splošnih pogojih uporabe, ki so na spletni strani CPVO v zvezi z elektronskimi komunikacijami, ki jih pošlje in prejme CPVO in ki so poslane prek MyPVR, podrobneje določeni elektronski postopki, s tem povezani pogoji in tehnična pravila, ki veljajo za elektronska obvestila in/ali sporočila, ki jih pošlje in prejme CPVO, ter zaveze glede uporabe, ki jih morajo sprejeti uporabniki.

62      Ugotoviti je treba, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke iz člena 3, prvi in četrti odstavek, in člena 4, prvi odstavek, odločbe predsednika CPVO z dne 20. decembra 2016, ki sta navedena v točkah od 58 do 60 zgoraj, izhaja, da se vsa sporočila in obvestila, vključno s tistimi iz člena 79 Uredbe št. 2100/94, lahko pošljejo prek osebnega profila MyPVR, če je uporabnik aktiviral možnost, da CPVO z njim komunicira po elektronski poti.

63      Dalje, člen 6 odločbe predsednika CPVO z dne 20. decembra 2016, naveden v točki 61 zgoraj, določa, da se v splošnih pogojih MyPVR podrobneje opredelijo elektronski postopki, s tem povezani pogoji in tehnična pravila, ki veljajo za obvestila in/ali sporočila, ki jih pošlje CPVO. Zato ni mogoče dvomiti niti o uporabi teh splošnih pogojev.

64      Poleg tega je v točki 4(b) različice 3.0 splošnih pogojev MyPVR potrjeno, da če se je uporabnik odločil za elektronsko komuniciranje, ga CPVO veljavno obvešča o odločbah, sporočilih in drugih dokumentih prek osebnega profila, razen če se to izkaže za nemogoče iz tehničnih razlogov ali če so nekatere funkcije navedenega profila šele v razvoju. V teh primerih se elektronska komunikacija po elektronski pošti ali katerem koli drugem veljavnem sredstvu sporočanja lahko dovoli kot odobreno sredstvo obveščanja.

65      Zato očitka v zvezi z nezakonitostjo osebnega profila MyPVR kot enega od uradnih načinov obveščanja ni mogoče sprejeti.

66      Vendar iz člena 3, četrti odstavek, in člena 4, prvi odstavek, odločbe predsednika CPVO z dne 20. decembra 2016 ter iz točke 4(b) različice 3.0 splošnih pogojev MyPVR izhaja, da je uporaba MyPVR kot uradnega načina obveščanja pogojena s tem, da je uporabnik aktiviral možnost, da CPVO z njim komunicira elektronsko.

67      V zvezi s tem je treba navesti, da med strankama ni sporno, da se je tožeča stranka odločila za elektronsko komunikacijo prek MyPVR v smislu določb, navedenih v točki 66 zgoraj. Poleg tega je iz Priloge C.2 k odgovoru na tožbo CPVO z dne 19. septembra 2023 razvidno, da je tožeča stranka 12. februarja 2021 sprejela različico 3.0 splošnih pogojev MyPVR, s čimer je potrdila svojo odločitev, da bo komunicirala po elektronski poti.

68      V skladu s točko 2 različice 3.0 splošnih pogojev MyPVR se uporabniki zavežejo, da bodo med drugim za sprejemanje obvestil in dokumentov, ki jih pošlje CPVO, uporabljali osebni profil. Elektronska komunikacija po elektronski pošti se lahko kot odobreno komunikacijsko sredstvo sprejme le, če platforma ne bi bila primerna. Poleg tega drugi odstavek te točke določa, da se uporabnik z uporabo osebnega profila zaveže, da bo izpolnil obveznosti iz prvega odstavka navedene točke.

69      Zato ni dvoma, da je tožeča stranka s tem, da je uporabila osebni profil in sprejela splošne pogoje MyPVR, privolila v prejemanje sporočil in obvestil CPVO prek osebnega profila MyPVR.

70      Glede na navedeno je treba očitek v zvezi z nezakonitostjo MyPVR kot uradnega načina obveščanja glede tožeče stranke zavrniti.

71      Na drugem mestu, v zvezi z domnevno kršitvijo člena 65 Uredbe št. 874/2009, ker CPVO ni predložil dokaza o dejanski vročitvi in prejemu opomina, poslanega 10. januarja 2022, je treba pojasniti, da je iz spisa CPVO razvidno, da je bil opomin poslan prek MyPVR. Zato člena 65 Uredbe št. 874/2009, ki se nanaša na vročitve s poštno pošiljko, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. V zvezi s tem se je treba sklicevati na člen 64a Uredbe št. 874/2009, ki se nanaša na vročitev v elektronski obliki ali z drugimi tehničnimi sredstvi.

72      Člen 64a(1) Uredbe št. 874/2009 določa, da se vročitev v elektronski obliki izvede s prenosom elektronskega izvoda dokumenta, ki ga je treba vročiti. Vročitev se šteje za opravljeno na datum, ko je prejemnik prejel sporočilo. Podrobnosti v zvezi z vročitvijo v elektronski obliki določi predsednik CPVO. V skladu s členom 64a(3) iste uredbe podrobnosti v zvezi z vročitvijo z drugimi tehničnimi sredstvi komuniciranja določi predsednik CPVO.

73      Tako kot v točkah od 67 do 69 zgoraj je treba ponovno opozoriti, da se je tožeča stranka strinjala, da bo sporočila in obvestila CPVO prejemala prek MyPVR. V zvezi s tem je treba tudi opozoriti, da se v skladu s členom 4, prvi odstavek, odločbe predsednika CPVO z dne 20. decembra 2016, takoj ko uporabnik aktivira možnost elektronske komunikacije s CPVO, vsa uradna obvestila CPVO, ki so na voljo v elektronski obliki, vključno z dokumenti, ki vsebujejo akte, za katere se v skladu s členom 79 Uredbe št. 2100/94 opravi vročitev, temu uporabniku sporočijo prek MyPVR. Zato bi bilo treba MyPVR šteti za edino uradno sredstvo sporočanja uradnih obvestil, vključno s tistimi iz člena 79 Uredbe št. 2100/94.

74      Posledično je CPVO v skladu s členom 4, prvi odstavek, odločbe predsednika CPVO z dne 20. decembra 2016 tožeči stranki prek MyPVR vročil, na prvem mestu, 27. oktobra 2021 obvestilo za plačilo letne pristojbine, ki mu je 28. oktobra 2021 sledilo samodejno elektronsko sporočilo, in na drugem mestu, 10. januarja 2022 zadevni opomin, s katerim jo je pozval k plačilu neplačane pristojbine v skladu s členom 83(2) Uredbe št. 2100/94, ki mu je 11. januarja 2022 sledilo samodejno elektronsko sporočilo.

75      V zvezi z dejansko vročitvijo opomina z dne 10. januarja 2022 je v členu 4, četrti odstavek, odločbe predsednika CPVO z dne 20. decembra 2016 pojasnjeno, da se šteje, da je bila odločba ali kateri koli drug dokument vročen po izteku sedmega dne, ki sledi dnevu, ko je bilo uporabniku poslano elektronsko sporočilo, da je CPVO na osebni profil naložil elektronski izvod kopije odločbe ali dokumenta. V obravnavani zadevi iz tega sledi, da je treba za opomin z dne 10. januarja 2022 šteti, da je bil vročen 18. januarja 2022, to je sedmi dan po 11. januarju 2022, ko je bilo tožeči stranki poslano samodejno elektronsko sporočilo, s katerim je bila tožeča stranka obveščena o naložitvi zadevnega dokumenta v osebni profil MyPVR.

76      Poleg tega mora uporabnik v skladu s členom 4, peti odstavek, odločbe predsednika CPVO z dne 20. decembra 2016, če mu ne uspe odpreti odločbe ali kateregakoli drugega dokumenta, o tem nemudoma obvestiti CPVO. Ugotoviti je treba, da v obravnavani zadevi tožeča stranka CPVO ni obvestila o kakršni koli težavi pri dostopu do zadevnih dokumentov.

77      Zato CPVO ni mogoče očitati, da ni vročil opomina z dne 10. januarja 2022. Ker tožeča stranka ni predložila nasprotnega dokaza, se šteje, da je tožeča stranka zadevni opomin prejela 18. januarja 2022. Tako je treba tudi ta očitek zavrniti kot neutemeljen.

78      Glede na navedeno je treba drugi tožbeni razlog in zato tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

79      V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

80      Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi CPVO naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Romagnoli Fratelli SpA se naloži plačilo stroškov.

Schalin

Nõmm

Steinfatt

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. aprila 2024.

Podpisi


*      Jezik postopka: angleščina.