SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 11. decembra 2013(*)

„Arbitražna klavzula – Šesti okvirni program na področju raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitvenih dejavnosti, ki prispeva k oblikovanju Evropskega raziskovalnega prostora in k inovacijam (2002–2006) – Pogodbi Dicoems in Cocoon – Neskladnost dela prijavljenih izdatkov s pogodbenimi določili – Odpoved pogodb – Vračilo dela izplačanih zneskov – Odškodnina – Nasprotna tožba – Nepogodbena odgovornost – Neupravičena pridobitev – Ničnostna tožba – Akt, zoper katerega ni pravnega sredstva – Akt, ki spada v povsem pogodbeni okvir, iz katerega ga ni mogoče izvzeti – Opomin dolžniku – Nedopustnost“

V zadevi T‑116/11,

Association médicale européenne (EMA) s sedežem v Bruslju (Belgija), ki ga zastopata A. Franchi in L. Picciano, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo S. Delaude in F. Moro, zastopnici, skupaj z D. Gullom, odvetnikom,

tožena stranka,

zaradi, na eni strani, primarnega predloga, s katerim se zahteva, prvič, vračilo stroškov, priglašenih za izvedbo pogodbe št. 507126 v zvezi s projektom Cocoon in pogodbe št. 507760 v zvezi s projektom Dicoems, ki sta ju 7. in 19. decembra 2003 sklenili Komisija in tožeča stranka, drugič, ugotovitev nezakonitosti sklepa Komisije, da odpove zgoraj navedeni pogodbi, tretjič, razglasitev ničnosti zadevnega opomina dolžniku in, četrtič, naložitev plačila odškodnine za utrpljeno škodo ter, na drugi strani, podredni predlog, ki temelji na nepogodbeni odgovornosti Komisije,

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi N. J. Forwood, predsednik, F. Dehousse (poročevalec) in J. Schwarcz, sodniki,

sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. februarja 2013

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

1.     Pogodbeni okvir

1        Člen 166(1) ES določa, da se sprejme večletni okvirni program, v katerem so opredeljene vse evropske dejavnosti na področju raziskav in tehnološkega razvoja.

2        V okviru šestega okvirnega programa, sprejetega s Sklepom št. 1513/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2002 o šestem okvirnem programu Evropske skupnosti na področju raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitvenih dejavnosti, ki prispeva k oblikovanju Evropskega raziskovalnega prostora in k inovacijam (2002–2006) (UL L 232, str. 1), sta bili 7. in 19. decembra 2003 sklenjeni pogodba št. 507126 v zvezi s projektom Cocoon (v nadaljevanju: pogodba Cocoon) in pogodba št. 507760 v zvezi s projektom Dicoems (v nadaljevanju: pogodba Dicoems), in sicer med Komisijo Evropskih skupnosti ter koordinatorji in projektnimi udeleženci, med katerimi je tudi tožeča stranka, Association médicale européenne (EMA).

3        Tožeča stranka in drugi subjekti, izbrani za raziskovalne projekte, sodelujejo v okviru konzorcijev, ki so bili ustanovljeni na podlagi določb pogodb Cocoon in Dicoems in ki jih sestavljajo koordinator, ki so mu bile zaupane posebne upravne in vodstvene naloge, ter drugi projektni udeleženci.

4        Člen 5 pogodbe Cocoon določa najvišji evropski finančni prispevek, ki je 6,7 milijona EUR. Pogodba, katere celoten čas trajanja je 42 mesecev, v členu 6 določa, da je projekt razdeljen na štiri poročevalna obdobja. Iz te določbe in iz obrazcev C, ki so priloženi tožbi, izhaja, da prvo obdobje traja od 1. januarja do 31. decembra 2004, drugo od 2. januarja do 31. decembra 2005, tretje od 1. januarja do 31. decembra 2006 in četrto od 1. januarja do 30. junija 2007.

5        Člen 5 pogodbe Dicoems določa najvišji evropski finančni prispevek, ki je 2 milijona EUR. Celoten čas trajanja pogodbe je 30 mesecev, ta čas pa je v skladu s členom 6 navedene pogodbe razdeljen na tri poročevalna obdobja. Iz te določbe in iz obrazcev C, ki so priloženi tožbi, izhaja, da prvo obdobje traja od 1. januarja do 30. junija 2004, drugo od 1. julija 2004 do 30. junija 2005 in tretje od 1. julija 2005 do 30. junija 2006.

6        V skladu s členom 7 obeh pogodb konzorciji za vsako poročevalno obdobje v določenem roku Komisiji pošljejo poročila v zvezi z dejavnostjo, ki se izvaja, stanjem napredovanja projektov, uporabo sredstev ter „obrazec C–Financial Statement“, ki ga izpolni in predloži vsaka pogodbena stranka, v zvezi s stroški, ki jih imajo v okviru izvajanja pogodb in katerih vračilo zahtevajo.

7        Za vsakega od projektov je predviden sistem predhodnega financiranja, načini dodelitve finančnega prispevka pa so med drugim opredeljeni v členu 8 pogodbe Cocoon ter v členu 8 pogodbe Dicoems. V skladu s členom 8(2)(d) zadevnih pogodb se bo vsako plačilo, ki se opravi ob koncu poročevalnega obdobja in ki mu je priloženo revizijsko potrdilo, štelo za končno, ob upoštevanju rezultatov vseh revizij ali nadzorov, ki se lahko opravijo na podlagi člena II.29 splošnih pogojev iz priloge II k navedenima pogodbama (v nadaljevanju: splošni pogoji).

8        Člen 12 obeh pogodb, Cocoon in Dicoems, določa, da se zanju uporablja belgijsko pravo.

9        V členu 13 navedenih pogodb je določena arbitražna klavzula, v kateri je podrobno navedeno, da je za spore med Komisijo in pogodbenimi strankami v zvezi z veljavnostjo, uporabo ali razlago navedenih pogodb izključno pristojno Splošno sodišče.

10      Splošni pogoji, ki so v skladu s členom 14 obeh pogodb njun sestavni del, zajemajo prvi del, ki se nanaša zlasti na izvedbo zadevnih projektov, prenehanje pogodbe ter odgovornost (točke od II.2 do II.18), drugi del, ki se nanaša na finančne določbe ter nadzore, revizije, povračila in sankcije (točke od II.19 do II.31), in tretji del, ki se nanaša na pravice intelektualne lastnine (točke od II.32 do II.36).

11      Točka II.6 splošnih pogojev določa, da je za manjše storitve, ki niso glavni del projekta, možna oddaja naročil podizvajalcem. Za upravičenost stroškov v zvezi s podizvajalsko pogodbo morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji.

12      Točka II.7(1) splošnih pogojev določa, da se poročila Komisiji predložijo v 45 dneh po koncu upoštevnih obdobij. Točka II.7(2) določa, da konzorcij za vsako poročevalno obdobje predloži poročila, določena v pogodbah (zlasti poročila o dejavnosti in upravljanju), kar zajema zlasti obrazce C finančnih poročil, ki jih pogodbene stranke predložijo za vsako obdobje.

13      Točka II.8(3) splošnih pogojev določa, da se Komisija zaveže, da bo poročila proučila v 45 dneh od njihovega prejetja. Če v tem roku ne odgovori, to ne pomeni, da je poročila odobrila. Komisija lahko ta poročila zavrne celo po roku plačila, ki je določen v pogodbi. Točka II.8(4) določa, da odobritev poročil ne pomeni, da se ne opravijo revizija in nadzori, ki se izvedejo v skladu s točko II.29.

14      V točki II.16 splošnih pogojev so predstavljeni položaji, v katerih se lahko konča sodelovanje pogodbenih strank.

15      Točka II.16(1) splošnih pogojev določa, da če pogodbena stranka ne izpolni pogodbenih obveznosti, Komisija konzorciju naloži, naj najde ustrezno rešitev v roku, ki ne sme biti daljši od 30 dni, če pa v tem roku ni zadovoljive rešitve, Komisija prekine sodelovanje zadevne pogodbene stranke.

16      Točka II.16(2) splošnih pogojev določa, da lahko Komisija takoj prekine sodelovanje pogodbene stranke:

„a) če je pogodbena stranka namerno ali iz malomarnosti storila ‚nepravilnost‘ pri izvajanju pogodbe;

b)       če je pogodbena stranka kršila temeljna etična načela, ki so določena v pravilih za sodelovanje [rules for participation].“

17      Točka II.1(11) splošnih pogojev opredeljuje pojem „nepravilnost“ kot „vsako nespoštovanje določb prava Skupnosti ali vsako kršitev pogodbene obveznosti kot posledice dejanja ali opustitve sopogodbenika, ki z ustvarjanjem neupravičenih izdatkov škoduje ali bi lahko škodovala splošnemu proračunu Skupnosti ali proračunom, s katerimi upravljata Evropski skupnosti.“

18      Točka II.16(8) splošnih pogojev določa, da kadar konzorcij nadaljuje s projektom, Komisija izda nalog za izterjavo (recovery order) zoper sopogodbenika, ki ne izpolni svojih obveznosti, ali ga pozove – pri čemer kopijo pošlje konzorciju – naj konzorciju v 30 dneh plača znesek, ki ga dolguje Komisiji. Če sopogodbenik ne izpolni obveznosti, Komisija izda nalog za izterjavo za vse dolgovane zneske. Nekatere določbe pogodbe (in zlasti točke II.29, II.30 in II.31, ki se nanašajo na nadzor, revizijo in vračila) se za sopogodbenika, ki ne izpolni svojih obveznosti, uporabljajo tudi po koncu njegovega sodelovanja in za sopogodbenike, tudi če pogodba preneha.

19      Točka II.19(1) splošnih pogojev opredeljuje upravičene izdatke za financiranje in določa:

„Upravičeni izdatki, priglašeni za izvajanje projekta, morajo izpolnjevati naslednje pogoje:

a) biti morajo dejanski, stroškovno učinkoviti in nujni za izvajanje projekta;

b)      določeni morajo biti v skladu z običajnimi računovodskimi načeli sopogodbenika;

c)      nastati morajo med trajanjem projekta, kakor je opredeljeno v členu 4(2) […];

d) vpisani morajo biti v računovodske evidence sopogodbenika, ki so mu nastali najpozneje do dneva sestave revizijskega potrdila iz člena II.26. Pri računovodskih postopkih, ki se uporabijo za vpis izdatkov in prejemkov, je treba spoštovati računovodska pravila države sedeža sopogodbenika ter omogočiti neposredno povezavo med stroški in prejemki, nastalimi v zvezi z izvajanjem projekta, ter poročanjem o celotnih stroških v zvezi z vso dejavnostjo sopogodbenika […]“

20      V točki II.19(2), od (a) do (h), splošnih pogojev je navedenih osem kategorij neupravičenih stroškov. V točki II.19(2)(i) je še navedeno, da so neupravičeni vsi stroški, ki ne izpolnjujejo pogojev iz odstavka 1.

21      Točki II.20 in II.21 splošnih pogojev opredeljujeta dve vrsti upravičenih stroškov v pogojih, določenih s točko II.19, in sicer, prvič, neposredne stroške, ki jih je mogoče neposredno pripisati projektom, in drugič, posredne stroške, ki jih ni mogoče neposredno pripisati projektom, vendar jih je mogoče opredeliti in upravičiti z računovodskim sistemom sopogodbenika, kot da so nastali v zvezi z neposrednimi stroški.

22      Za namene poročanja o stroških, nastalih z izvedbo projektov in izvajanjem ustreznih pogodb, točka II.22 splošnih pogojev določa tri metode poročanja o stroških (cost reporting models), med katerimi je metoda dodatnih stroškov (additional cost model), ki jo lahko uporabijo negospodarski subjekti in neprofitna združenja javnega in zasebnega prava ali mednarodne organizacije, ki nimajo računovodskega sistema, ki bi omogočal razlikovanje dela (posrednih in neposrednih) stroškov, ki jih imajo z izvedbo projektov.

23      Točka II.20(2) splošnih pogojev določa, da lahko sopogodbeniki, ki uporabljajo metodo dodatnih stroškov, iz naslova projekta prijavijo le stroške, ki so dodatni stroški tekočih stroškov. Določa tudi:

„Neposredni stroški za osebje so omejeni na dejanske stroške za osebje, dodeljeno projektu, če je sopogodbenik s tem osebjem sklenil:

pogodbo za določen čas za delo na projektih RTD Skupnosti;

pogodbo za določen čas za dokončanje doktorata;

pogodbo, ki je v celoti ali deloma odvisna od zunanjega financiranja, ki se doda običajnemu tekočemu financiranju sopogodbenika. V tem primeru morajo stroški, ki se pripišejo zadevni pogodbi, izključiti vse stroške, ki se krijejo z običajnim tekočim financiranjem.“

24      Točka II.26 splošnih pogojev določa, da revizijska potrdila sestavi zunanji revizor. Ta določba na koncu določa, da nadzor, ki ga opravijo zunanji revizorji, v ničemer ne omeji odgovornosti sopogodbenikov na podlagi pogodbe ter pravic, podeljenih Evropski uniji s točko II.29 splošnih pogojev.

25      Iz točke II.27 splošnih pogojev izhaja, da predujmi, priznani koordinatorju konzorcija, ostanejo last Unije.

26      Točka II.28(1) splošnih pogojev določa, da se s pridržkom nadzorov in revizij znesek končnega plačila sopogodbeniku sprejme na podlagi poročil iz točke II.7, ki jih je Komisija odobrila.

27      Točka II.29 splošnih pogojev se nanaša na nadzore in na revizije, ki se lahko opravijo pri sopogodbenikih. Ta točka določa:

„1. Komisija lahko kadar koli med trajanjem pogodbe in do pet let po koncu projekta organizira revizije, ki jih opravijo znanstveni ali tehnični revizorji, ali zunanji revizorji, ali pa službe Komisije, vključno z uradom OLAF. Te revizije se lahko nanašajo na znanstvene, finančne, tehnološke ali druge vidike (vključno z računovodskimi načeli in načeli vodenja) v zvezi z dobrim izvajanjem projekta in pogodbe. Vse te revizije morajo biti opravljene v skladu z načelom zaupnosti. Zneski, ki bi bili morda dolgovani Komisiji zaradi ugotovitev teh revizij, se lahko izterjajo v skladu z določbami člena II.31.

[…]

2. Sopogodbeniki morajo Komisiji dati na voljo vse podrobne podatke, ki bi jih ta lahko od njih zahtevala, da bi lahko preverila, ali se pogodba pravilno upravlja in izvaja.

3. Sopogodbeniki morajo hraniti izvirnik ali, v izrednih ustrezno utemeljenih primerih, overjene kopije vseh dokumentov v zvezi s pogodbo pet let po koncu projekta. Ti dokumenti morajo biti dani na voljo Komisiji na podlagi zahteve, ki je vložena med izvajanjem kakršne koli revizije, določene s pogodbo.

[…]“

28      Točka II.31(1) splošnih pogojev določa, da Komisija izterja zneske, ki so bili neupravičeno plačani sopogodbenikom, ali zneske, katerih vračilo je utemeljeno v skladu s pogodbo. Točka II.31(5) določa, da lahko Komisija v skladu s členom 256 ES sprejme odločbo, ki je izvršilni naslov, v kateri je določen znesek v breme oseb, ki niso države.

29      Točka II.32 splošnih pogojev določa, da znanje (knowledge), za katero je v točki II.1(14) navedenih splošnih pogojev določeno, da se nanaša na rezultate zadevnih projektov ter na pravice, povezane z njimi, je v lasti sopogodbenikov Komisije, ki so prispevali k njegovi pridobitvi.

2.     Belgijsko pravo

30      Člen 1134 belgijskega civilnega zakonika določa, da „[so] [z]akonito sklenjene pogodbe za tiste, ki so jih sklenili, zavezujoče kot zakon“ (prvi odstavek) in da jih „je mogoče preklicati le z njihovim vzajemnim soglasjem ali iz razlogov, ki so dovoljeni z zakonom“ (drugi odstavek).

31      Člen 1134, tretji odstavek, določa, da je treba pogodbe izvajati v dobri veri. Člen 1135 tega zakonika določa, da „pogodbe ustvarjajo obveznosti ne le glede tega, kar je v njih določeno, temveč glede vseh posledic, ki so glede na njihovo naravo v skladu s pravičnostjo, običaji in zakonom“, in torej izraža tudi načelo izvrševanja pogodb v dobri veri.

32      Če v zvezi z izvajanjem pogodbe nastane spor, je dokazno breme urejeno z določbami člena 1315 belgijskega civilnega zakonika, ki določa:

„Tisti, ki zahteva izpolnitev obveznosti, jo mora to dokazati.

Obratno, kdor trdi, da je prost te obveznosti, mora dokazati plačilo ali dejstvo, na podlagi katerega je njegova obveznost ugasnila.“

33      Člen 1341 belgijskega civilnega zakonika določa, da je na področju dokazovanja „treba sestaviti notarski zapis ali zasebno listino v zvezi z vsemi stvarmi, katerih znesek ali vrednost presega 375 EUR, in to tudi ko gre za prostovoljne depozite“. Pojasnjeno je, da „ni dopustno dokazovanje z zaslišanjem prič, ki bi nasprotovalo ali presegalo vsebino aktov, niti glede tega, za kar se trdi, da je bilo izrečeno pred ali med akti ali pa po njih, in to tudi če gre za znesek ali vrednost, ki je nižja od 375 EUR.“ Navedeno je tudi:

„To pa ne vpliva na določbe zakonov v zvezi s trgovino.“

34      Člen 1347 tega zakonika določa:

„Zgoraj navedena pravila se ne uporabijo, če obstaja pisni dokaz prima facie.

Tako imenujemo vsak pisni akt, ki izvira od tistega, proti komur je vložena zahteva, ali od tistega, ki ga zastopa, in zaradi katerega zatrjevano dejstvo postane verjetno.“

 Dejansko stanje

35      Tožeča stranka je neprofitno združenje belgijskega prava s sedežem v Bruslju (Belgija).

36      Tožeča stranka trdi, da je sodelovala pri projektu Dicoems za znesek 166.410,50 EUR ter pri projektu Cocoon za znesek 260.756,53 EUR, kar je skupaj 427.167,03 EUR. Navaja, da je prejela 176.167,87 EUR in da je torej za oba projekta upravičena do še 250.999,16 EUR.

37      Po stečaju koordinatorja v okviru pogodbe Dicoems je bila z 19. januarjem 2007 imenovana na njegovo mesto. V okviru pogodbe Cocoon je bil koordinator, ki je bil izbrisan iz registra gospodarskih družb, nadomeščen z drugim koordinatorjem.

38      Komisija je z dopisom z dne 12. februarja 2009 tožečo stranko obvestila, da bo v zvezi z njo na podlagi točke II.29 splošnih pogojev opravila revizijo, da bi preverila, ali se pogodbi Dicoems in Cocoon na računovodskem in finančnem področju pravilno izvajata. Revizija je bila opravljena 3. in 4. marca ter 7. aprila 2009.

39      Komisija je z dopisom z dne 19. maja 2009 tožeči stranki posredovala osnutek revizijskega poročila (v nadaljevanju: osnutek revizijskega poročila) ter jo pozvala, naj v roku 30 dni po prejetju predloži svoje pripombe.

40      Tožeča stranka je z dopisom z dne 18. junija 2009 Komisijo zaprosila, da ji rok za vložitev zgoraj navedenih pripomb podaljša za štiri mesece, pri čemer se je sklicevala zlasti na selitev leta 2004, na to, da mora celovito pregledati upoštevno dokumentacijo, in na iskanje uporabnih ter/ali manjkajočih listin.

41      Komisija je z dopisom z dne 23. junija 2009 tožeči stranki odobrila dodatni 30‑dnevni rok za predložitev pripomb, pri čemer je pojasnila, da je bilo podaljšanje za štiri mesece, za katerega je prvotno zaprosila tožeča stranka, nerazumno, ker morajo sopogodbeniki v skladu s točko II.29(3) splošnih pogojev hraniti izvirnik (ali, v izrednih primerih, overjene prepise) vseh dokumentov v zvezi s pogodbama pet let po koncu projektov in da morajo biti v skladu z isto klavzulo ti dokumenti dani na voljo Komisiji, če ta to zahteva v okviru morebitnega postopka revizije.

42      Komisija je še pojasnila, da morajo biti v skladu z določbami točke II.19(1)(d) splošnih pogojev upravičeni stroški, nastali za izvedbo projektov, vpisani v računovodske evidence sopogodbenika najpozneje do dneva sestave revizijskega potrdila iz točke II.26 navedenih splošnih pogojev. Ugotovila je torej, da bi vso dokumentacijo, ki se nanaša na nastale stroške, tožeča stranka dejansko že morala imeti na dan, ko je bila v njenih prostorih opravljena revizija.

43      Tožeča stranka je v elektronskih dopisih z dne 3. in 6. julija 2009 navedla, da so bili dokumenti v Italiji in da je bilo za pogodbo Cocoon potrebno dovoljenje sodišča. Od Komisije je zahtevala kopijo pogodb Dicoems in Cocoon, vključno s celotnim opisom ustreznih projektov in obveznosti sopogodbenikov ter kopijo poročil o stroških, ki so jih predložili koordinatorji projektov, ter pojasnila, da je želela preveriti, ali dokumentacija, ki jo je imela Komisija, ustreza dokumentaciji, ki jo je predložila.

44      Komisija je z elektronskim dopisom z dne 10. julija 2009 tožeči stranki poslala kopijo pogodb in njune priloge ter finančno dokumentacijo, ki jo je prejela za račun tožeče stranke.

45      Tožeča stranka je z dopisom z dne 19. avgusta 2009 Komisiji poslala svoje pripombe v zvezi z osnutkom revizijskega poročila in dokumente.

46      Komisija je 30. septembra 2009 obvestila tožečo stranko o koncu revizije in ji predložila končno revizijsko poročilo (v nadaljevanju: končno revizijsko poročilo).

47      Komisija je v okviru končnega revizijskega poročila menila, da je tožeča stranka pri izvajanju pogodb Dicoems in Cocoon kršila pogodbena določila in storila hude nepravilnosti v smislu točke II.1(11) splošnih pogojev. Izpostavila je zlasti neobstoj sledljivosti stroškov, katerih povračilo je zahtevala tožeča stranka, v njenih računovodskih izkazih, neobstoj izvirnikov (ali overjenih prepisov, kjer so bili ti dovoljeni) dokumentov v zvezi z izvajanjem pogodb, to, da nekateri stroški, katerih povračilo je zahtevala tožeča stranka, niso bili dejanski in niso bili v skladu z dokazili v zvezi s projektoma, to, da je tožeča stranka s podpisom finančne dokumentacije, ki jo je posredovala Komisiji, potrdila okoliščine, ki niso bile v skladu z resničnostjo, v delu, v katerem so se nanašale na nastale stroške in z njimi povezana dokazila, ter to, da so bile podizvajalske pogodbe sklenjene s kršitvijo pogodbenih določb. Menila je torej, da bi bilo treba v zvezi z zneskom 329.140,69 EUR, zahtevanim iz naslova upravičenih stroškov, zavrniti 315.739,99 EUR, in ugotovila, da bi bilo treba v skladu s točko II.16 splošnih pogojev prekiniti sodelovanje tožeče stranke pri projektih.

48      3. decembra 2009 je bil opravljen pogovor med tožečo stranko in Komisijo.

49      Komisija je z elektronskim dopisom z dne 11. januarja 2010 odgovorila na trditve tožeče stranke ter ji sporočila, da je njeno nespoštovanje finančnih in računovodskih določb, ki urejajo projekta Dicoems in Cocoon, nikakor ne more oprostiti odgovornosti za nepravilnosti, ki jih je storila.

50      Komisija je z dopisom z dne 20. januarja 2010 tožečo stranko obvestila, da ima namen prekiniti njeno sodelovanje pri projektih Dicoems in Cocoon v skladu s točko II.16(2) splošnih pogojev in torej zahtevati povračilo neupravičeno prejetih zneskov v skupni višini 165.302,15 EUR, in sicer 121.261,06 EUR za projekt Cocoon in 44.041,09 EUR za projekt Dicoems.

51      Tožeča stranka je z dopisom z dne 24. februarja 2010 predložila pripombe v zvezi z dopisom Komisije z dne 20. januarja 2010.

52      Komisija je z dopisom z dne 21. aprila 2010 odgovorila na te pripombe.

53      Tožeča stranka je zlasti z dopisi z dne 24. februarja ter 3. in 10. maja 2010 tudi zaprosila za dostop do korespondence med Komisijo in drugimi člani konzorcija dveh projektov. Dne 1. julija 2010 je potekalo srečanje med zastopniki tožeče stranke in Komisije. Tožeča stranka je 9. julija 2010 omejila seznam dokumentov, v zvezi s katerimi je zaprosila za dostop. Zaprošeni dokumenti so ji bili poslani 5. avgusta 2010.

54      Tožeča stranka je z dopisom z dne 15. septembra 2010 Komisiji poslala pripombe v zvezi s končnim revizijskim poročilom.

55      Komisija je 22. oktobra 2010 odgovorila na te pripombe in – po novi analizi stroškov, katerih vračilo je zahtevala tožeča stranka, in razlogov njihove neupravičenosti v smislu pogodbenih določil – sklenila, da navedeni elementi in trditve niso mogli omajati ugotovitev, oblikovanih ob koncu revizijskega postopka.

56      Tožeča stranka je z dopisom z dne 4. novembra 2010 zaprosila za nov rok za odgovor na dopis z dne 22. oktobra.

57      Komisija je z dopisom z dne 5. novembra 2010 tožečo stranko obvestila o prenehanju njenega sodelovanja pri projektih Cocoon in Dicoems na podlagi točke II.16(2) splošnih pogojev iz razlogov, navedenih v njenem dopisu z dne 20. januarja 2010. Navedla je tudi, da bo v skladu s točko II.16(8) splošnih pogojev z opominom dolžniku opravila izterjavo zneska 164.080,03 EUR, ki je bil neupravičeno izplačan tožeči stranki (in sicer 121.098,51 EUR v zvezi s pogodbo Cocoon in 42.981,52 EUR v zvezi s pogodbo Dicoems).

58      Tožeča stranka je 1. decembra 2010 pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložila pritožbo zaradi slabega upravljanja Komisije. Varuh je to pritožbo zavrnil 1. februarja 2011.

59      Tožeča stranka je 7. decembra 2010 poslala končne pripombe in med drugim zahtevala začasno prekinitev izterjave zneska, navedenega v dopisu z dne 5. novembra 2010, do odločitve varuha.

60      Komisija je 13. decembra 2010 tožeči stranki poslala opomin dolžniku v zvezi z zneskom 164.080,03 EUR (v nadaljevanju: opomin dolžniku), pri čemer je za vsako pogodbo natančno navedla znesek, ki se šteje za upravičen, že izplačane zneske in znesek, ki ga je treba izterjati.

 Postopek in predlogi strank

61      Tožeča stranka je 21. februarja 2011 v tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo. Njen predlog za odložitev izvršitve odločbe Komisije z dne 5. novembra 2010 glede odpovedi pogodb v zvezi s projektoma Cocoon in Dicoems ter opomina, ki je bil ločeno vložen v tajništvu Splošnega sodišča 7. marca 2011, je bil zavrnjen s sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 18. novembra 2011 v zadevi EMA proti Komisiji (T‑116/11 R, neobjavljen v ZOdl.).

62      Splošno sodišče (drugi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca sklenilo začeti ustni postopek. V okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika Splošnega sodišča, je stranki pozvalo, naj odgovorita na nekatera vprašanja, kar sta storili v predpisanem roku.

63      Stranki sta na obravnavi 27. februarja 2013 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče.

64      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;

–        primarno:

–        ugotovi in razglasi, da je tožeča stranka pravilno izpolnila pogodbene obveznosti iz pogodb Dicoems in Cocoon in da ima zato pravico do povračila stroškov, ki jih je priglasila za izvajanje teh pogodb, kot so razvidni iz obrazcev C, poslanih Komisiji, vključno z obrazcem C za četrto obdobje pogodbe Cocoon;

–        ugotovi in razglasi nezakonitost odločbe Komisije o odpovedi zgoraj navedenih pogodb, ki je v dopisu z dne 5. novembra 2010;

–        posledično razglasi, da je zahteva Komisije za povračilo 164.080,10 EUR neutemeljena, in zato z izdajo ustreznega dobropisa razveljavi opomin dolžniku ali ga v vsakem primeru razglasi za nezakonit;

–        Komisiji naloži plačilo preostalih zneskov, ki so ji še dolgovani na podlagi obrazcev C, predloženih Komisiji, v višini 250.999,16 EUR;

–        Komisiji naloži, naj ji plača pravično odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi njene neizvedbe nadzora;

–        podredno:

–        ugotovi odgovornost Komisije za neupravičeno obogatitev in nezakonito dejanje;

–        posledično Komisiji naloži povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki ji je nastala in ki jo bo treba ugotoviti v tem postopku;

–        vsekakor Komisiji naloži plačilo stroškov.

65      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo kot nedopustno zavrže in/ali kot neutemeljeno zavrne;

–        odškodninski zahtevek kot nedopusten zavrže in/ali kot neutemeljen zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

66      Komisija je v okviru duplike oblikovala nasprotni zahtevek. Splošnemu sodišču predlaga, naj potrdi opomin dolžniku in prekinitev sodelovanja tožeče stranke pri pogodbah ter, posledično, tožeči stranki naloži vračilo 164.080,03 EUR skupaj z obrestmi, v skladu s točko II.31(2) splošnih pogojev.

 Pravo

1.     Uvodne ugotovitve

67      Prvič, navesti je treba, da je tožeča stranka 20. julija 2011 poleg replike vložila tudi dopis, ki je bil vložen v spis in glede katerega je bila Komisija pozvana, naj nanj odgovori v dupliki. V tem dopisu z dne 20. julija 2011 tožeča stranka prereka to, da so v odgovoru Komisije na tožbo številna sklicevanja na trditve in dokumente v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe, ki je ločen postopek. To po njenem mnenju ustvarja zmedo in pomeni posredno povečanje števila strani odgovora na tožbo, posledica česar je prekoračitev števila strani, ki je določeno v navodilih za stranke.

68      Splošno sodišče poudarja, da ne gre za razlog kot tak in da iz tega ne izhaja nobena trditev, navedena v tožbenih predlogih. Ob predpostavki, da gre za trditev v utemeljitev te tožbe, jo je treba zavrniti kot brezpredmetno.

69      Poleg tega in vsekakor je treba opozoriti, da je Komisija trditve iz postopka za izdajo začasne odredbe ponovila v okviru postopka v glavni stvari samostojno in neodvisno od trditev, navedenih v okviru postopka za izdajo začasne odredbe, in da ne gre zgolj za sklicevanja. Zato te trditve niso mogle prispevati k povečanju števila strani, ki je določeno v navodilih za stranke. Poleg tega so navedene celovito in strukturirano. Nazadnje, dokumenti, povezani s temi trditvami, so v odgovoru na tožbo navedeni jasno, brez možnosti zmede, in so ponovno priloženi dupliki.

70      To trditev je torej vsekakor treba zavrniti.

71      Drugič, iz tožbe, zlasti iz četrtega tožbenega predloga, je razvidno, da tožeča stranka v bistvu predlaga razglasitev ničnosti opomina dolžniku, katerega predmet je povrnitev zadevnega zneska s strani tožeče stranke.

72      V zvezi s tem je treba spomniti, da akti institucij, ki spadajo v popolnoma pogodbeni okvir, od katerega jih ni mogoče ločiti, zaradi svoje narave ne spadajo med akte iz člena 288 PDEU, za katere je mogoče na podlagi člena 263 PDEU predlagati razglasitev ničnosti (glej sklep Splošnega sodišča z dne 12. oktobra 2011 v zadevi Lito Maieftiko Gynaikologiko kai Cheirourgiko Kentro proti Komisiji, T‑353/10, neobjavljen v ZOdl., točka 24 in navedena sodna praksa).

73      Toda, v obravnavanem primeru Komisija z opominom, ki napotuje na njen dopis z dne 5. novembra 2010, od tožeče stranke zahteva plačilo terjatve, v zvezi s katero meni, da je njena imetnica, in ki jo sestavljajo izplačani zneski, ki ustrezajo stroškom, za katere je menila, da niso upravičeni v skladu z zadevnima pogodbama, in ki jih torej ni sprejela. S tem je ostala v pogodbenem okviru in se zlasti opira na določbe točke II.29(1) v povezavi s točko II.31 splošnih pogojev.

74      Opomin torej spada na področje pogodb, ki povezujeta Komisijo s tožečo stranko, saj se s tem opominom zahteva povrnitev terjatve, katere podlaga so določbe pogodb, njegov predmet pa je uveljavljanje pravic, ki jih ima Komisija na podlagi določb navedenih pogodb, ki jo vežeta na tožečo stranko (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 17. junija 2010 v združenih zadevah CEVA proti Komisiji, T‑428/07 in T‑455/07, ZOdl., str. II‑2431, točka 53; sklep Splošnega sodišča z dne 31. avgusta 2011 v zadevi IEM proti Komisiji, T‑435/10, neobjavljen v ZOdl., točka 44, in zgoraj v točki 72 navedeni sklep Lito Maieftiko Gynaikologiko kai Cheirourgiko Kentro proti Komisiji, točka 26).

75      Ker opomina ni mogoče ločiti od pogodbenega okvira, je treba torej četrti tožbeni predlog, ki se nanaša na razglasitev ničnosti tega opomina ali na ugotovitev njegove nezakonitosti, šteti za nedopusten. Trditve, navedene v podporo temu tožbenemu predlogu, je treba torej zavreči, saj so navedene v podporo nedopustnemu tožbenemu predlogu. Poleg tega, ob predpostavki, da je tožbeni predlog, katerega namen je razglasitev ničnosti opomina, mogoče ponovno opredeliti kot tožbeni predlog, katerega namen je vračilo zadevnih zneskov, na podlagi sodne prakse Splošnega sodišča (glej zgoraj v točki 72 navedeni sklep Lito Maieftiko Gynaikologiko kai Cheirourgiko Kentro proti Komisiji, točki 34 in 35 in navedena sodna praksa), je treba ugotoviti, da tožbeni predlogi, navedeni zoper opomin, vsekakor ustrezajo tožbenim razlogom, navedenim v podporo zahtevku za vračilo.

76      Tožeča stranka v okviru tožbe na podlagi členov 268 PDEU, 272 PDEU in 340 PDEU navaja pet tožbenih razlogov. Prvi štirje so navedeni primarno, peti, ki se nanaša na odgovornost Komisije zaradi neupravičene obogatitve ter nezakonitega ravnanja, pa je naveden podredno.

2.     Primarni predlog, ki temelji na prvih štirih tožbenih razlogih

77      Tožeča stranka navaja štiri tožbene razloge. Prvi se nanaša na kršitev točk II.19, II.20, II.21 in II.25 splošnih pogojev. Drugi tožbeni razlog temelji na kršitvi, ki jo je storila Komisija glede obveznosti nadzora, načela dobre vere ter načela lojalnega sodelovanja pri izvajanju pogodb. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načel dobrega upravljanja in sorazmernosti, ki jo je storila Komisija, četrti tožbeni razlog pa na kršitev pravice do obrambe ter neobstoja obrazložitve.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev točk II.19, II.20, II.21 in II.25 splošnih pogojev

78      Najprej je treba odločiti o predlogu tožeče stranke, ki se nanaša na znesek v zvezi s četrtim obdobjem projekta Cocoon, ki ji ni bil izplačan in ni bil predmet revizije. Tožeča stranka nato v bistvu navaja očitek, ki se nanaša na nezmožnost izbire stroškovnega modela, očitek v zvezi z neobstojem upravičenosti obračunanih še neplačanih stroškov, očitek, ki se nanaša na neposredne stroške za osebje, očitek v zvezi s posrednimi stroški za osebje in, nazadnje, očitek v zvezi s protislovnostjo končnega revizijskega poročila, ki ga bo treba preučiti naknadno.

 Zahteva za vračilo, ki se nanaša na četrto obdobje

79      Najprej je treba poudariti, da je tožeča stranka v zahtevek za vračilo vključila znesek 98.030,42 EUR iz naslova četrtega obdobja projekta Cocoon. Trdi, da je iz končnega revizijskega poročila razvidno, da je imela Komisija na voljo podrobnosti o stroških in da ji ni mogoče pripisati nobene zamude pri predložitvi dokumentov. V svojih odgovorih na ukrepe procesnega vodstva dodaja, da se je petletni rok, določen v točki II.29 splošnih pogojev, iztekel, in da ni več mogoča nikakršna revizija.

80      Splošno sodišče ugotavlja, da znesek v zvezi s četrtim obdobjem, ki je trajalo od 1. januarja do 30. junija 2007, tožeči stranki ni bil izplačan in ni bil predmet revizije. Iz odgovorov na pisna vprašanja Splošnega sodišča je namreč razvidno, da finančne dokumente v zvezi s tem obdobjem zdaj preverja Komisija.

81      Spomniti je treba, da čeprav pogodbene določbe, ki se uporabljajo v obravnavanem primeru, ne zahtevajo izvedbe revizije, pa iz člena 8(2) pogodb ter točke II.28(1) splošnih pogojev izhaja, da se znesek končnega plačila sopogodbeniku sprejme na podlagi poročil iz točke II.7 navedenih splošnih pogojev, ki jih je Komisija odobrila. Poleg tega je iz točke II.8(3) splošnih pogojev razvidno, da to, da Komisija ne poda odgovora, ne pomeni njene odobritve zadevnih poročil.

82      V obravnavanem primeru je treba poudariti, da ne glede na vprašanje, komu je mogoče pripisati zamudo pri posredovanju dokumentacije v zvezi s četrtim obdobjem pogodbe Cocoon, se Komisija ni opredelila do upravičenosti zadevnih zneskov in ni odobrila poročil v zvezi s tem četrtim obdobjem. Zgolj to, da zadevni zneski niso bili predmet kritik Komisije, ne more zadoščati za to, da bi lahko šteli, da jih je Komisija odobrila in da je bila njihova višina upravičena.

83      Poleg tega določba, navedena v točki II.29 splošnih pogojev, glede petih let po koncu projekta, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni upoštevna, saj se nanaša na možnost, da se opravi revizija ali nadzor, in ne na odobritev finančnih poročil s strani Komisije.

84      Nazadnje, tožeča stranka se ne sklicuje na noben dokument ali dokazilo v zvezi z zneskom, ki ga navaja, in stroški v zvezi z zadevnim četrtim obdobjem.

85      Zato je treba zahtevo tožeče stranke v zvezi z zneskom 98.030,42 EUR, ki se nanaša na četrto obdobje pogodbe Cocoon, ki ga Komisija ni zavrnila in katerega višine in temelja tožeča stranka sploh ni upravičila, zavreči kot nedopustno.

 Očitek v zvezi z nezmožnostjo izbire stroškovnega modela

86      Tožeča stranka poudarja, da je bila kot neprofitno združenje dolžna izbrati model dodatnih stroškov. V obravnavanem primeru bi torej morala izbrati ta model, saj ji njeni računovodski izkazi ne omogočajo izločitve neposrednih stroškov, temveč določitev dodatnih stroškov, ki jih ima v zvezi s projektom. Ta sistem je bil torej po njenem mnenju „obvezna izbira“.

87      Poudariti je treba, da ni sporno, da je tožeča stranka izbrala model dodatnih stroškov v skladu s točko II.22(3) splošnih pogojev.

88      To, da je bila ta izbira glede na njen računovodski sistem nujna, pomeni zgolj uporabo pogodbenih določil, ki jih je tožeča stranka sprejela. Ne sme se torej pritoževati, da je morala izbrati model dodatnih stroškov.

89      Ta očitek je torej treba zavrniti.

 Očitek v zvezi z neobstojem upravičenosti še neplačanih obračunanih stroškov

90      Tožeča stranka trdi, da so stroški za osebje, navedeni v njenih računovodskih izkazih, povezani z že opravljenimi storitvami, ki so utemeljene z računi, ki so jih izdali svetovalci, ter evidencami opravljenih ur, in da gre za upravičene stroške, čeprav računi še niso bili plačani. Zahtevanje denarnega toka bi bilo v nasprotju s točko II.19(2) splošnih pogojev in bi pomenilo diskriminacijo na podlagi veljavnih računovodskih pravil.

91      Navesti je treba, da točka II.19(1) splošnih pogojev v bistvu določa, da mora biti za to, da bi bili izdatki upravičeni, izpolnjenih več pogojev. Zlasti morajo nastati med trajanjem projekta, razen ko gre za stroške, povezane s pripravo končnega finančnega poročila (točka II.19(1)(c)), in vpisani morajo biti v računovodske evidence sopogodbenika, ki so mu nastali, najpozneje do dneva sestave revizijskega potrdila iz točke II.26 splošnih pogojev. Pri računovodskih postopkih, ki se uporabijo za vpis izdatkov in prejemkov, je treba spoštovati računovodska pravila države sedeža sopogodbenika ter omogočiti neposredno povezavo med stroški in prejemki, nastalimi v zvezi z izvajanjem projekta, ter poročanjem o celotnih stroških v zvezi z vso dejavnostjo sopogodbenika (točka II.19(1)(d)).

92      V obravnavanem primeru je iz končnega revizijskega poročila razvidno, da nekateri stroški niti niso bili vpisani v izkazih tožeče stranke, ki jih je ta predložila med revizijo, niti jih ni nosila tožeča stranka, ki uporablja računovodsko metodo plačane realizacije. Ta ugotovitev je bila ohranjena ob upoštevanju računovodskih izkazov ter finančnih poročil, sporočenih 19. avgusta 2009.

93      Splošno sodišče poudarja, da je tožeča stranka v dopisu z dne 19. avgusta 2009, ki ga je poslala Komisiji, zanikala, da bi uporabila računovodsko metodo „plačane realizacije“. Vendar pa je tožeča stranka pred Splošnim sodiščem – in kot je priznala na obravnavi – navedla, da uporablja metodo „plačane realizacije“, kar je bilo navedeno v zapisniku z obravnave. Drugače povedano, njeni prejemki in izdatki se obračunajo glede na čas realizacije proizvodov ter dejanskega plačila stroškov.

94      Toda, iz dokumentov, predloženih 19. avgusta 2009, je razvidno, da je v zvezi z nekaterimi stroški za osebje v obrazcu C navedeno „še neplačano“.

95      Za te še neplačane stroške torej ni mogoče šteti, da jih je tožeča stranka v okviru računovodske metode plačane realizacije vpisala v računovodske izkaze.

96      Zato je Komisija na podlagi tega pravilno sklepala, da nekaterih stroškov ni plačala tožeča stranka in da ti niso bili „vpisani“ v njene izkaze najpozneje do datuma sestave revizijskega potrdila, kakor se zahteva s točko II.19(1)(d) splošnih pogojev.

97      Iz tega je mogoče sklepati, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile trditve Komisije v zvezi z nespoštovanjem računovodskih zahtev, ki so določene s pogodbenimi določbami, ki se uporabljajo na področju upravičenosti stroškov, zlasti s točko II.19(1) splošnih pogojev, neutemeljene.

98      Trditve, ki jih je navedla tožeča stranka, te ugotovitve ne izpodbijejo.

99      Tožeča stranka namreč trdi, da se zadevni stroški nanašajo na resnične, dejanske in ne pretirane stroške. Vendar pa ta trditev ne odgovarja na očitek Komisije, ki se nanaša na neobstoj vpisa v njene računovodske evidence.

100    Tožeča stranka poleg tega trdi, da je to, da se zahteva denarni tok, v nasprotju s točko II.19(2) splošnih pogojev. Spomniti je treba, da je v točki II.19(2), od (a) do (h), navedenih osem kategorij neupravičenih stroškov. V točki II.19(2)(i) je še dodano, da so neupravičeni vsi stroški, ki ne izpolnjujejo pogojev, določenih v odstavku 1. Ker se je v obravnavanem primeru pravilno štelo, da stroški ne izpolnjujejo nekaterih pogojev, določenih s točko II.19(1) splošnih pogojev (točka 97 zgoraj), je treba trditev tožeče stranke zavrniti na podlagi točke II.19(2)(i) splošnih pogojev.

101    Nazadnje, tožeča stranka trdi, da to, da je mogoče le stroške, ki so bili dejansko plačani, šteti za upravičene, pomeni diskriminacijo na podlagi veljavnih računovodskih pravil.

102    Zato je tudi to trditev treba zavrniti. Komisija je v obravnavanem primeru zgolj uporabila pogodbene določbe, ki se nanašajo na pogoje za upravičenost stroškov, ob upoštevanju računovodskih pravil, ki se uporabljajo za tožečo stranko, ki v obravnavanem primeru pomenijo, da za stroške, ki še niso bili plačani, ni mogoče šteti, da so bili vpisani v računovodske evidence, torej da so upravičeni. Poleg tega je iz spisa, zlasti iz dopisa Komisije z dne 22. oktobra 2010, razvidno, da je bilo mogoče s predujmi, izplačanimi tožeči stranki, pokriti stroške izvajanja zadevnih projektov.

103    Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 8. septembra 2011 v zadevi Rosado Santana, C‑177/10, ZOdl., str. I‑7907, točka 65). Zato, tudi če predpostavljamo, da se – kakor je navedla tožeča stranka – za gospodarske družbe, za katere se uporabljajo različna računovodska pravila, uporabijo pogodbena pravila, drugačna od tistih, ki se uporabijo za tožečo stranko, taka ugotovitev sama zase ne bi bila v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije.

104    Zato je treba ta očitek zavrniti.

 Očitek v zvezi z neposrednimi stroški za osebje

105    Tožeča stranka trdi, da je predložila dokaz obstoja pogodb o zaposlitvi za osebje, zaposleno v okviru projektov Cocoon in Dicoems, na podlagi pisnih izjav v zvezi z opravljenimi storitvami in prejetimi zneski, računov, ki so jih izdali svetovalci, in častnih izjav. Po njenem mnenju bi morali biti torej stroški za osebje dopustni, tudi če pisnih pogodb ni, saj belgijsko pravo dopušča možnost ustnih pogodb.

106    Poudariti je treba, da ni sporno, da belgijsko pravo dopušča možnost pogodb, ki niso sklenjene pisno. Komisija je to sama priznala v okviru revizije (stran 43 končnega revizijskega poročila) in v dopisu z dne 22. oktobra 2010, ki ga je poslala tožeči stranki.

107    Poleg tega točka II.20(2) splošnih pogojev med drugim določa, da morajo biti neposredni stroški za osebje omejeni na dejanske stroške za osebje, dodeljeno projektu, če je sopogodbenik s tem osebjem sklenil pogodbo.

108    Ta določba tako določa obstoj pogodb, ne pa njihove pisne oblike.

109    Tožeča stranka je v obravnavanem primeru, v okviru kontradiktornega postopka, z dopisom z dne 19. avgusta 2009 Komisiji poslala dokumente, ki so se nanašali na več oseb v okviru projektov Cocoon in Dicoems.

110    Najprej je treba poudariti, da je v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija proučila poslane dokumente in jih upoštevala v okviru revizije. Pripombe tožeče stranke z dne 19. avgusta 2009 so namreč izrecno navedene v končnem revizijskem poročilu. Zlasti iz strani 2 in 42 navedenega poročila je razvidno, da so bile pripombe skrbno proučene in da so bili – če je bilo to primerno, kakor za neposredne stroške v zvezi s potovanji in z njimi povezane posredne stroške – sklepi revizije ponovno pregledani in spremenjeni, upravičeni zneski pa ponovno izračunani. V točki 12 končnega revizijskega poročila so tako povzete pripombe z dne 19. avgusta 2009 (stran 42 končnega revizijskega poročila) in našteti razlogi, iz katerih so bili ali pa ne podatki iz teh dokumentov upoštevani, in to za obe pogodbi in po kategoriji stroškov.

111    Dalje, preveriti je treba, ali bi ob upoštevanju vseh dokumentov, ki jih je predložila tožeča stranka, v okviru revizije moral biti ugotovljen obstoj pogodb med njo in različnimi osebami, ki jih zadevata pogodbi Cocoon in Dicoems, in ali je treba šteti, da so s tem povezani stroški za osebje upravičeni, in to v okviru obeh zadevnih pogodb.

112    V zvezi s tem je treba spomniti, da mora tožeča stranka dokazati pravno in dejansko utemeljenost svoje zahteve, jo podpreti z navedbami in v primeru ugovora dokazati, da so stroški, katerih vračilo zahteva, upravičeni do financiranja Unije na podlagi pravil, ki se uporabljajo na tem področju (sodba Splošnega sodišča z dne 25. aprila 2012 v zadevi Movimondo Onlus proti Komisiji, T‑329/05, točka 31).

–       Stroški za osebje, ki se zahtevajo v okviru pogodbe Cocoon

113    Tožeča stranka je v okviru pogodbe Cocoon 19. avgusta 2009 Komisiji poslala dokumente v zvezi z devetimi osebami.

114    Prvič, za eno od teh oseb (S. G.) so bili potni stroški, ki so edini upoštevni, razglašeni za upravičene, kakor je Komisija poudarila v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča, in torej niso predmet obravnavanega postopka.

115    Drugič, za pet od teh oseb (J. M., M. D., H‑L. Y., I. A. in L. P.), so bili predloženi le njihovi življenjepisi. Toda obstoja pogodbe ni mogoče priznati le na podlagi tega in nepravilnost ugotovitev revizije torej v zvezi s temi osebami ni dokazana.

116    Tretjič, kar zadeva predsednika tožeče stranke (V. C.), so bili predloženi njegov življenjepis in računi. Vendar je treba poudariti, da so bili zahtevani stroški šteti za neupravičene tudi zato, ker niso bili vpisani v računovodske izkaze najpozneje do sestave revizijskega poročila v skladu s točko II.19(1)(d) splošnih pogojev. V obrazcu C, ki ga je predložila tožeča stranka, je namreč navedeno, da so zneski navedeni kot „še neplačano“.

117    Zato je treba, ne da bi bilo treba odločiti o vprašanju, ali je obstajala pogodba, šteti, da so bili zahtevani zneski, ki se nanašajo nanj, pravilno razglašeni za neupravičene.

118    Četrtič, za dve osebi (L. S. in F. M.) je tožeča stranka poleg življenjepisov predložila častni izjavi, ki kažeta na vrsto storitev, ki so bile opravljene v okviru projekta Cocoon, na zadevno obdobje, urno postavko in število opravljenih ur ter ustrezne račune ali potrdila o plačilu nagrade. Poleg tega je iz listin iz spisa razvidno, da so bili nekateri tako obračunani zneski plačani zadevnim osebam in vpisani v računovodske izkaze. Poleg tega izvedba projekta ni sporna.

119    V okviru obravnavanega primera, za katerega je značilno, da se pisna oblika pogodb izrecno ne zahteva niti s pogodbo Cocoon niti z belgijskim pravom, je treba šteti, da taki dokumenti, gledani kot celota, tvorijo skupek elementov, s katerim se lahko dokaže obstoj pogodbe v smislu točke II.20 splošnih pogojev.

120    V zvezi s tem, drugače kot trdi Komisija, ta določba ne določa posebnih oblik. Z besedilom te določbe se zlasti ne zahteva pisne pogodbe, kar je Komisija priznala na obravnavi.

121    Poleg tega člen 1347 belgijskega civilnega zakonika dovoljuje dokazovanje z listinami, ki izvira od tistega, proti komur je vložena zahteva in zaradi katerega zatrjevano dejstvo postane verjetno. Dokazila, ki jih je predložila tožeča stranka, so taki pisni dokazi prima facie v smislu člena navedenega zakonika, zaradi katerih, če jih gledamo kot celoto, obstoj pogodbe med tožečo stranko in zadevnima osebama postane verjeten.

122    Zato so ugotovitve, do katerih je prišlo v okviru revizije, da med tožečo stranko in tema osebama ni bilo pogodbe, kljub dokumentom, predloženim med kontradiktornim postopkom, napačne.

123    Trditve Komisije ne izpodbijajo tega sklepa. Komisija namreč v odgovoru na pisna vprašanja Splošnega sodišča trdi, da člen 1347 belgijskega civilnega zakonika ni upošteven, saj ne gre za dokazovanje obstoja denarne obveznosti, temveč obstoja pogodbe, sklenjene v obliki, ki se zahteva s točko II.20 splošnih pogojev.

124    Vendar, kot je bilo že poudarjeno (točka 120 zgoraj), točka II.20 splošnih pogojev določa obstoj pogodbe, ne da bi podrobno določila obliko.

125    Poleg tega je člen 1347 belgijskega civilnega zakonika uvrščen v oddelek II, ki se nanaša na dokazovanje z zaslišanjem, ki je del poglavja VI z naslovom „Dokazovanje obveznosti in plačila“, zajetega pod naslov III, naslovljen „Pogodbe ali pogodbene obveznosti na splošno“. Člen 1347 navedenega zakonika je torej upošteven v obravnavanem primeru.

126    Komisija trdi, da člena 1347 belgijskega civilnega zakonika ni mogoče uporabiti, saj se nanaša na pisne akte, ki izvirajo od tistega, proti komur je vložena zahteva (dolžnik). Po njenem mnenju je tožeča stranka dolžnik, čeprav računi in častne izjave izvirajo od sodelavcev, ki so domnevno upniki tožeče stranke, in ne od same tožeče stranke.

127    Vendar je treba v obravnavanem primeru ugotoviti upravičene stroške za osebje in torej dokazati obstoj pogodb, ki jih je tožeča stranka sklenila s svojim osebjem. Akti, ki jih je predložila tožeča stranka, so torej upoštevni za dokazovanje obstoja pogodbe, kakor se zahteva s točko II.20 splošnih pogojev.

128    Trditve, ki jih je Komisija navedla v okviru odgovorov na pisna vprašanja Splošnega sodišča, je treba torej zavrniti.

129    Iz tega je mogoče sklepati, da bi bilo treba glede na dokumente, predložene med kontradiktornim postopkom, obstoj pogodbe v smislu točke II.20 splošnih pogojev priznati v primeru L. S. in F. M., kar je v nasprotju z ugotovitvami glede tega pri reviziji.

130    Preveriti je torej treba, ali so bili stroški za osebje v zvezi s tema osebama neupravičeni iz drugih razlogov, in ne zaradi neobstoja pogodbe.

131    Prvič, v primeru L. S. je bilo pri reviziji navedeno, da je znesek zahtevanih in zavrnjenih stroškov v okviru prvega obdobja (od 1. januarja do 31. decembra 2004) znašal 6000 EUR (168 ur po urni postavki 35,71 EUR). Z revizijo je bilo poleg neobstoja pogodbe ugotovljeno tudi, da je bil vpis v računovodske izkaze pravilen, da obstajajo evidence opravljenih ur, vendar pa stroški niso v skladu z zneski in obdobji, ki so navedeni na računih.

132    Iz dokumentov, priloženih dopisu z dne 19. avgusta 2009 in naslovljenih na Komisijo, je razvidno, da L. S. v častni izjavi z dne 14. avgusta 2009 potrjuje, da je za tožečo stranko v okviru projekta Cocoon od 1. januarja 2004 do „31. junija 2007“ opravljal intelektualne storitve v zvezi z upravnim spremljanjem in navezovanjem stikov za organizacijo več sestankov v zvezi s projektom. Navedena je urna postavka 50 EUR in celoten znesek plačila 4500 EUR, obračunan s tremi potrdili o plačilu nagrade z dne 1. januarja in 27. decembra 2006 ter 25. junija 2007. Navedeno je, da so bila plačila 1500 EUR, 2000 EUR in 1000 EUR opravljena 2. januarja 2006 ter 18. januarja in 25. junija 2007.

133    Tožeča stranka je Komisiji predložila tudi potrdila o plačilu nagrade L. S., na katerih je navedena urna postavka 30 EUR, z dne 1. januarja 2006 (1500 EUR) ter z dne 27. decembra 2006 (2000 EUR), v zvezi s projektom Cocoon.

134    Na eni od evidenc opravljenih ur je navedena urna postavka 30 EUR ter predvsem potrdila o plačilu nagrade z dne 1. januarja in 27. decembra 2006.

135    Poleg tega je znesek 3500 EUR na obrazcih C, ki so bili Komisiji poslani 19. avgusta 2009, za tretje obdobje, naveden kot že plačan. Komisija je v dopisu z dne 22. oktobra 2010 poleg tega priznala, da je bil ta znesek 3500 EUR plačan in vpisan v računovodske izkaze.

136    Glede na navedeno je treba šteti, da je tožeča stranka v okviru kontradiktornega postopka, na podlagi katerega je bilo sestavljeno končno revizijsko poročilo, predložila dokazila, iz katerih je razvidno, da so glede zneska 3500 EUR izdatki za osebje, ki so bili priglašeni v zvezi s L. S., ustrezali dejansko opravljenim storitvam v zvezi s projektom, ter so bili plačani in vpisani v računovodske izkaze za tretje obdobje. Tako je do višine 3500 EUR dokazala obstoj dejanskih stroškov za osebje, dodeljeno projektu, ki jih je treba šteti za upravičene v smislu členov II.19 in II.20 splošnih pogojev.

137    Glede na navedene okoliščine obravnavanega primera (točke od 132 do 136 zgoraj) trditve Komisije v zvezi z neujemanjem zneskov in obdobij, ki je bilo ugotovljeno med dokumenti, predloženimi med revizijo, in dokumenti, predloženimi 19. avgusta 2009, to je pred koncem revizije 30. septembra 2009, ne zadostujejo za to, da bi lahko šteli, da znesek 3500 EUR ni bil upravičen.

138    Splošno sodišče je namreč ugotovilo, da je bil znesek 3500 EUR plačan in da je vpisan v računovodske izkaze. To potrjujeta Komisiji poslani potrdili o plačilu nagrade z dne 1. januarja 2006 za znesek 1500 EUR ter z dne 27. decembra 2006 za znesek 2000 EUR, na katerih je navedena urna postavka 30 EUR. Razlika med urno postavko na častni izjavi in tisto v potrdilih o plačilu nagrade je posledica napake pri pripravi častne izjave, kar je tožeča stranka navedla v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča, in urna postavka 30 EUR je torej tista, ki jo je treba uporabiti.

139    Okoliščine obravnavanega primera se razlikujejo od tistih iz sodbe Splošnega sodišča z dne 2. oktobra 2012 v zadevi ELE.SI.A proti Komisiji (T‑312/10, točki 113 in 114), ki je bila omenjena na obravnavi. V navedeni zadevi namreč tožeča stranka ni utemeljila dejanskosti in upravičenosti zadevnih izdatkov niti med nadzorom niti med kontradiktornim postopkom.

140    Iz tega je mogoče sklepati, da je treba šteti, da je revizijsko poročilo v zvezi z L. S. napačno v delu, v katerem je naveden neobstoj pogodbe in v katerem se stroški za osebje v višini 3500 EUR štejejo za neupravičene.

141    Drugič, v zvezi z F. M. je bilo pri reviziji navedeno, da je znesek zahtevanih in zavrnjenih stroškov za drugo obdobje znašal 6540 EUR (174 ur po urni postavki 37,59 EUR) in za tretje obdobje 1224 EUR (27,20 ure po urni postavki 50 EUR). V reviziji je bil poleg neobstoja pogodbe naveden tudi vpis zneskov v višini 6540 EUR v računovodske izkaze, neobstoj evidenc opravljenih ur in zneski, ki se ne ujemajo z računi (stran 22 končnega revizijskega poročila).

142    Iz dokumentov, priloženih dopisu z dne 19. avgusta 2009 in poslanih Komisiji, izhaja, da F. M. v častni izjavi z dne 14. avgusta 2009 potrjuje, da je za tožečo stranko v okviru projekta Cocoon od 1. januarja 2004 do „31. junija 2006“ opravljal intelektualne storitve v zvezi s spremljanjem pravnih vidikov projekta. Navedena je urna postavka 37,50 EUR in to, da je bila njegova dejavnost brezplačna, razen dejavnosti, ki je trajala več kot pet dni.

143    Priloženo je tudi potrdilo o plačilu nagrade z dne 30. aprila 2006, v katerem je za projekt Cocoon naveden obračunani znesek 4481,28 EUR, ki ustreza 119,5 ure po urni postavki 37,50 EUR za obdobje od januarja 2004 do decembra 2005.

144    V več dokumentih je navedeno, da je bil znesek 4481,28 EUR, ki je naveden v računovodskih izkazih, obračunan in plačan za drugo obdobje.

145    Splošno sodišče najprej ugotavlja, da stroški, ki ustrezajo tretjemu obdobju (1224 EUR), pred izdajo revizijskega potrdila niso niti podprti niti vpisani v računovodske izkaze, kot je Komisija navedla v odgovor na pisna vprašanja Splošnega sodišča.

146    Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o dejanskosti teh stroškov, ki se nanašajo na tretje obdobje, ali o njihovem vpisu v računovodske izkaze.

147    Pravilno je torej, da ti stroški niso bili razglašeni za upravičene.

148    Glede stroškov, ki se nanašajo na drugo obdobje, je treba ugotoviti, da je bil znesek 4481,28 EUR plačan in vpisan v računovodske izkaze. To je podprto s potrdilom o plačilu nagrade z dne 30. aprila 2006, naslovljenim na Komisijo. Komisija je poleg tega v dopisu z dne 22. oktobra 2010 priznala, da je bil znesek 4481,28 EUR plačan in vpisan v računovodske izkaze.

149    Glede na zgoraj navedeno je treba šteti, da je tožeča stranka v okviru kontradiktornega postopka pred koncem revizije predložila dokazila, iz katerih je bilo razvidno, da so izdatki za osebje 4481,28 EUR, ki jih je priglasila v zvezi z F. M., ustrezali dejansko opravljenim storitvam iz naslova drugega obdobja v zvezi s projektom, ter da so bili plačani in vpisani v računovodske izkaze. Tako je do višine 4481,28 EUR dokazala obstoj dejanskih stroškov za osebje, dodeljeno projektu Cocoon, ki jih je treba šteti za upravičene v smislu točk II.19 in II.20 splošnih pogojev.

150    Glede na zgoraj navedene okoliščine obravnavanega primera (točke od 142 do 144 zgoraj) trditev Komisije v zvezi z neujemanjem zahtevanih zneskov in zneskov, navedenih na računih, ne zadostuje za to, da bi šteli, da znesek 4481,28 EUR ni bil upravičen. V zvezi s tem, kakor je bilo že navedeno (točka 139 zgoraj), se obravnavani položaj razlikuje od položaja iz zgoraj navedene sodbe ELE.SI.A proti Komisiji, ki je bila navedena na obravnavi, saj tožeča stranka ni utemeljila dejanskosti in upravičenosti zadevnih izdatkov niti med nadzorom niti med kontradiktornim postopkom.

151    Iz tega je mogoče sklepati, da je treba v primeru F. M. revizijo šteti za napačno v delu, v katerem je naveden neobstoj pogodbe in se izdatki za osebje v višini 4481,28 EUR štejejo za neupravičene.

–       Stroški za osebje, ki se zahtevajo v okviru pogodbe Dicoems

152    Tožeča stranka je v okviru projekta Dicoems 19. avgusta 2009 poslala Komisiji dokumente v zvezi z devetimi osebami.

153    Prvič, za pet od teh oseb (F. G., S. R., F. S., N. A. in M. R.) tožeča stranka poudarja, da je za opravljene storitve predložila pogodbe o sodelovanju. Trdi, da so se ti stroški za osebje napačno šteli za neupravičene zato, ker so bili povezani s podizvajalskimi pogodbami, ki jih Komisija ni predhodno odobrila.

154    Ni sporno, da so med tožečo stranko in temi svetovalci za storitve, opravljene v okviru pogodbe Dicoems, obstajale pogodbe o sodelovanju.

155    Vendar je treba poudariti, da so bili stroški za osebje v zvezi s temi osebami neupravičeni iz drugih razlogov, kot je neobstoj pogodbe. V končnem revizijskem poročilu je tako navedeno, da ti stroški niso bili vpisani v računovodske izkaze. Poleg tega je iz revizije tudi razvidno, da niso bili izpolnjeni pogoji za to, da bi se lahko te osebe štele za notranje svetovalce, da bi bilo stroške v zvezi z njimi upoštevati kot stroške podizvajanja in da pogoji, določeni glede tega, niso bili izpolnjeni.

156    Splošno sodišče ugotavlja, da je iz dokumentov, ki jih je tožeča stranka predložila 19. avgusta 2009, razvidno, da v skladu s tem, kar je bilo ugotovljeno v okviru revizije, stroški v zvezi s temi osebami niso bili vpisani v računovodske izkaze. Zadevni zneski so namreč na obrazcu C navedeni kot še neplačani (to be paid).

157    Tako lahko že zgolj na podlagi te ugotovitve štejemo, da je bilo v končnem revizijskem poročilu pravilno ugotovljeno, da stroški v zvezi s temi osebami niso upravičeni, ker niso bili vpisani v računovodske izkaze.

158    Zato je treba šteti, da so ti stroški neupravičeni, ne da bi bilo treba preizkusiti trditev tožeče stranke v zvezi z nepravilnostjo ugotovitev revizije, ki se nanašajo na podizvajanje.

159    Nazadnje, trditev tožeče stranke, da je upravičenost zadevnih zneskov potrdil neodvisen revizor, ne more ovreči te ugotovitve.

160    Opozoriti je namreč treba, da se bo v skladu s členom 8(2)(d) zadevnih pogodb vsako plačilo, ki se opravi ob koncu poročevalnega obdobja in ki mu je priloženo revizijsko potrdilo, štelo za končno, ob upoštevanju rezultatov vseh revizij ali nadzorov, ki se lahko opravijo na podlagi člena II.29 splošnih pogojev. Poleg tega je v zadnjem delu točke II.26 pojasnjeno, da kontrola, ki jo izvedejo zunanji revizorji, v ničemer ne omeji odgovornosti sopogodbenikov na podlagi pogodbe, ter pravic, podeljenih Uniji s točko II.29 splošnih pogojev. V skladu s točko II.29(1) splošnih pogojev lahko Komisija kadar koli med trajanjem pogodbe in do pet let po koncu projekta opravi revizije. Te revizije se lahko nanašajo na znanstvene, finančne, tehnološke ali druge vidike, kot sta računovodsko načelo in načelo vodenja, v zvezi z dobrim izvajanjem projekta in pogodbe. Torej predložitev zunanjih revizijskih potrdil, ki potrjujejo upravičenost vseh dodatnih stroškov, ki jih je prijavila tožeča stranka, Komisiji ne odvzema možnosti izvedbe revizije, po koncu katere lahko zanika upravičenost stroškov, ki jih je prijavila tožeča stranka (sodba Splošnega sodišča z dne 17. oktobra 2012 v zadevi Fondation IDIAP proti Komisiji, T‑286/10, točke od 80 do 84).

161    Tožeča stranka zato ni dokazala, da so se stroški za osebje v zvezi s temi svetovalci napačno šteli za neupravičene.

162    Drugič, v zvezi s predsednikom tožeče stranke (V. C.) je iz revizije razvidno, da so se zahtevani stroški šteli za neupravičene zato, ker ni bilo pogodbe in ker niso bili vpisani v računovodske izkaze najpozneje do sestave revizijskega poročila v skladu s točko II.19(1)(d) splošnih pogojev.

163    Splošno sodišče najprej ugotavlja, da je trditev tožeče stranke, da ni mogoče zahtevati pogodbe o zaposlitvi med njo in njenim predsednikom, saj bi to pomenilo, da ona podpiše pogodbo sama s sabo, zavreči. Zadostuje namreč ugotovitev, da je predsednik tožeče stranke v obravnavanem primeru ravnal kot ločen pravni subjekt, kot je poudarila Komisija in kot je potrjeno v potrdilih o plačilu nagrade, ki so bila naslovljena na tožečo stranko.

164    Dalje, Splošno sodišče poudarja, da je iz dokumentov, ki jih je tožeča stranka 19. avgusta 2009 poslala Komisiji, razvidno, da so z izjemo zneska 3250 EUR v zvezi s prvim obdobjem pogodbe Dicoems vsi zadevni zneski na obrazcu C navedeni kot „še neplačani“.

165    Zato so se ti zneski, ki niso bili vpisani v računovodske izkaze najpozneje do izdaje revizijskega potrdila, pravilno šteli za neupravičene (točke od 90 do 104 zgoraj). Dokumenti, ki jih je v zvezi s tem predložila tožeča stranka, ne izkazujejo nepravilnosti teh ugotovitev.

166    Nasprotno, kar zadeva znesek 3250 EUR je treba šteti, da je ta kot že plačan naveden v dokumentu glede stroškov v zvezi z V. C. ter v obrazcu C v zvezi s prvim obdobjem, ki sta bila poslana Komisiji med kontradiktornim postopkom 19. avgusta 2009.

167    Ta znesek poleg tega ustreza znesku, ki je obračunan s potrdilom o plačilu nagrade z dne 16. marca 2004, v katerem je kot predmet navedeno „svetovanje za projekt Dicoems“. V tem potrdilu o plačilu nagrade je prav tako podrobno navedeno število ur, opravljenih na mesec (12 ur januarja 2004, 12 ur februarja 2004 in 12,1 ure marca 2004), ter urna postavka (90 EUR).

168    Poleg tega je v predstavitvenem prospektu določeno, da nagrade V. C. zajemajo čas, namenjen pripravi, udeležbi na sestankih in predstavitvi projekta na različnih konferencah.

169    Poudariti je treba tudi, da se je ta znesek pri reviziji štel za vpisan v računovodske izkaze za prvo obdobje pogodbe Dicoems (od 1. januarja do 30. junija 2004) in da se ujema s predloženim računom (vrstica 1 razpredelnice na strani 23 končnega revizijskega poročila). Poleg tega je treba ugotoviti, da so bili ti stroški vpisani v računovodske izkaze za prvo obdobje, torej najpozneje do potrdila o reviziji z dne 2. avgusta 2004 (glej prilogo 3 h končnemu revizijskemu poročilu, str. 65), v skladu s točko II.19(1)(d) splošnih pogojev.

170    Kljub neobstoju pisne pogodbe je torej treba šteti, da taki dokumenti, gledani kot celota, tvorijo skupek elementov, s katerim se lahko dokaže, prvič, obstoj pogodbenega razmerja med tožečo stranko in njenim predsednikom in, drugič, da so bili stroški za osebje v višini 3250 EUR v zvezi z V. C., ki ustrezajo storitvam, namenjenim projektu Dicoems in opravljenim v prvem obdobju, plačani in vpisani v računovodske izkaze. Tožeča stranka je tako do višine 3250 EUR dokazala obstoj dejanskih stroškov za osebje, dodeljeno projektu Dicoems, ki bi jih bilo treba šteti za upravičene v smislu točk II.19 in II.20 splošnih pogojev.

171    Glede na okoliščine obravnavanega primera je treba torej revizijo šteti za nepravilno v delu, v katerem je naveden neobstoj pogodbe in so kot neupravičeni navedeni izdatki za osebje v zvezi z V. C. v višini 3250 EUR.

172    Tretjič, za eno od drugih oseb (E. C.) je v končnem revizijskem poročilu navedeno, da so stroški za osebje neupravičeni. Poleg neobstoja pogodbe v smislu točke II.20(2) splošnih pogojev je v končnem revizijskem poročilu tudi navedeno, da pogoji, ki so določeni v okviru pogodbe o notranjem svetovanju (in‑house) v smislu člena 6.1.1 vodnika po finančnih vprašanjih, povezanih s posrednimi dejanji šestega okvirnega programa, niso izpolnjeni. Dodano je še, da bi bilo treba stroške v zvezi z E. C. šteti za stroške podizvajanja, ki ne izpolnjujejo pogojev, določenih v točki II.6 splošnih pogojev.

173    Vendar tožeča stranka ni dokazala, da so bile ugotovitve revizije v zvezi s tem napačne. Nikakor namreč ne prereka, niti da pogoji, določeni v okviru pogodbe o notranjem svetovanju, niso izpolnjeni niti da bi bilo treba stroške v zvezi z E. C. šteti za stroške podizvajanja, ne da bi bili za to izpolnjeni pogoji iz točke II.6 splošnih pogojev.

174    Zato je treba zavrniti predlog tožeče stranke v zvezi z E. C., ne da bi bilo treba preučiti vprašanje obstoja pogodbe v smislu točke II.20.2 splošnih pogojev.

175    Četrtič, v primeru še ene od oseb (J. G.) so v reviziji poleg neobstoja pogodbe navedeni tudi drugi razlogi za neupravičenost. Poudarjen je zlasti neobstoj navedb o morebitnih nastalih stroških in neobstoj pripoznanja slednjih v računovodskih izkazih tožeče stranke pred izdajo revizijskega potrdila iz točke II.19(1)(d) splošnih pogojev. Poleg tega je v reviziji navedena neskladnost zahteve za vračilo, vložene v okviru projekta Dicoems, s tem, da se je J. G. pojavljal kot stalni član osebja projekta Cocoon.

176    Toda tožeča stranka ni izpodbijala ugotovitev revizije v zvezi s tem, zlasti pa ne neskladnosti zahteve za vračilo s tem, da se je ta oseba pojavljala kot stalni član osebja projekta Cocoon. Tožeča stranka torej ni dokazala nepravilnosti ugotovitev revizije.

177    Iz tega je mogoče sklepati, da je treba njeno zahtevo, ki se nanaša na te stroške za osebje, zavrniti ne glede na vprašanje obstoja pogodbe.

178    Nazadnje, petič, v primeru L. S. so v reviziji navedeni zahtevani in zavrnjeni stroški v zvezi s to osebo, ki za prvo obdobje znašajo 4000 EUR (127 ur po urni postavki 31,50 EUR) in za drugo obdobje 3500 EUR (116 ur po urni postavki 30,17 EUR). Edini razlog za neupravičenost, ki je bil naveden v reviziji, je neobstoj pogodbe v smislu točke II.20(2) splošnih pogojev.

179    Iz dokumentov, priloženih dopisu z dne 19. avgusta 2009 in naslovljenih na Komisijo, je razvidno, da je L. S. v častni izjavi z dne 14. avgusta 2009 potrdil, da je za tožečo stranko v okviru projekta Dicoems od 1. januarja 2004 do 30. junija 2006 opravljal intelektualne storitve v zvezi z upravnim spremljanjem in navezovanjem stikov za organizacijo sestankov v zvezi s projektom. Navedena je urna postavka 50 EUR. Prav tako je naveden celoten znesek njegovega plačila v višini 7500 EUR, ki je bil razdeljen glede na priložena potrdila o plačilu nagrade.

180    Tožeča stranka je predložila tudi potrdila o plačilu nagrade L. S., na katerih je navedena urna postavka 30 EUR, z dne 2. januarja 2004 (1500 EUR), 1. marca 2004 (520 EUR), 1. junija 2004 (2000 EUR) in 30. junija 2004 (3480 EUR); skupni znesek je torej 7500 EUR.

181    Priložena je tudi evidenca opravljenih ur, na kateri je navedena urna postavka 30 EUR, in dokument, v katerem je navedeno, da so bili obračunani zneski plačani. V tem dokumentu v obliki razpredelnice je podrobno navedeno, da se prva tri potrdila o plačilu nagrade nanašajo na prvo obdobje, tisto z dne 30. junija 2004 pa na drugo obdobje, pri čemer je skupni znesek 7500 EUR.

182    Poleg tega je iz obrazcev C, predloženih 19. avgusta 2009, razvidno, da sta bila plačana zneska 4000 EUR v zvezi s prvim obdobjem in 3500 EUR v zvezi z drugim obdobjem, torej skupno 7500 EUR, kar ustreza skupnemu obračunanemu znesku.

183    Poleg tega izvedba projekta ni sporna.

184    Glede na zgoraj navedeno je treba šteti, da je tožeča stranka v okviru kontradiktornega postopka pred koncem revizije predložila dokazila, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obstoj pogodbe v smislu točke II.20 splošnih pogojev. To, da je v častni izjavi navedena urna postavka 50 EUR, v potrdilih o plačilu nagrade pa 30 EUR, je posledica napake, kar je tožeča stranka navedla v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča, in ne zadostuje za ovrženje te ugotovitve.

185    V zvezi z zadevnimi zneski je treba poudariti, da skupni znesek ustreza potrdilom o plačilu nagrade in obrazcem C ter da je bil vpisan v računovodske izkaze.

186    Vendar pa je iz evidenc opravljenih ur, ki jih je predložila tožeča stranka, razvidno, da potrdilo o plačilu nagrade v višini 1500 EUR z dne 2. januarja 2004, ki se nanaša na prvo obdobje projekta Dicoems, ustreza uram dela, opravljenim decembra, ni pa navedeno, na katero leto se nanaša. Vendar gre lahko zgolj za december 2003, saj je prvo obdobje projekta Dicoems trajalo od 1. januarja do 30. junija 2004. Točka II.19(1)(c) splošnih pogojev določa, da so stroški upravičeni, če so nastali med trajanjem projekta. Zato znesek 1500 EUR, ki ustreza uram dela, opravljenim decembra 2003, torej pred začetkom projekta Dicoems, ni upravičen.

187    Iz tega je mogoče sklepati, da je tožeča stranka dokazala, da izdatki za osebje v zvezi z L. S. do višine 6000 EUR ustrezajo dejansko opravljenim storitvam v zvezi s projektom, ki so bili plačani in pravilno vpisani v računovodske izkaze in so torej dejanski stroški za osebje, ki jih je treba šteti za upravičene v smislu točk II.19 in II.20 splošnih pogojev.

188    Glede na okoliščine obravnavanega primera je treba torej revizijo šteti za nepravilno v delu, v katerem je naveden neobstoj pogodbe in so kot neupravičeni navedeni izdatki za osebje v zvezi z L. S. v višini 6000 EUR.

189    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba trditve tožeče stranke v zvezi s tem, da bi morali biti stroški za osebje dopuščeni kot upravičeni, sprejeti glede – v okviru pogodbe Cocoon – zneskov 3500 EUR v zvezi z L. S. in 4481,28 EUR v zvezi z F. M., ter – v okviru pogodbe Dicoems – zneskov 3250 EUR v zvezi z V. C. in 6000 EUR v zvezi z L. S.

190    Zato je treba njeni zahtevi ugoditi, kar zadeva neposredne stroške za osebje v višini 7981,28 EUR za pogodbo Cocoon in 9250 EUR za pogodbo Dicoems, kar skupaj znaša 17.231,28 EUR. V preostalem jo je treba zavrniti.

 Očitek v zvezi s posrednimi stroški

191    Tožeča stranka trdi, da je to, da se je večina neposrednih stroškov štela za neupravičene, neupravičeno povzročilo sorazmerno zmanjšanje upravičenih posrednih stroškov.

192    V zvezi s tem je treba spomniti, da točka II.22(1), tretja alinea, splošnih pogojev določa, da so posredni stroški v okviru metode dodatnih stroškov ocenjeni v višini 20 % neposrednih dodatnih stroškov, od česar se odštejejo stroški podizvajanja.

193    Kakor je bilo ugotovljeno zgoraj (točki 189 in 190 zgoraj), je torej treba končno revizijsko poročilo šteti za napačno v delu, ki se nanaša na izračun neposrednih stroškov za osebje v višini 7981,28 EUR za pogodbo Cocoon in 9250 EUR za pogodbo Dicoems.

194    Iz tega je mogoče sklepati, da je treba ponovno izračunati posredne stroške, da bi se upoštevalo pravilno sorazmerje povečanja upravičenih neposrednih stroškov, z izjemo stroškov podizvajanja.

 Očitek v zvezi s protislovnostjo končnega revizijskega poročila

195    Tožeča stranka trdi, da je končno revizijsko poročilo protislovno in da v njem ni natančno pojasnjeno, na podlagi česa so se nekateri zneski šteli za upravičene. Meni, da so se kljub temu, da so se nekatere pogodbe o zaposlitvi štele za neveljavne ali neobstoječe, nekateri stroški za osebje šteli za upravičene.

196    Splošno sodišče poudarja, da je iz končnega revizijskega poročila razvidno, da so bili nekateri stroški priznani za upravičene, ker so bili vpisani v računovodske dokumente in dovolj podkrepljeni. V točki 5.3.3 končnega revizijskega poročila (stran 28 navedenega poročila) je na primer navedeno, da znesek 250 EUR, ki se zahteva v zvezi z drugim obdobjem pogodbe Cocoon, ustreza stroškom, priglašenim za revizijsko potrdilo v zvezi s prvim obdobjem, da je bil plačan in je naveden v računovodskih izkazih. Ta znesek je torej upravičen, za razliko od zneska, ki ustreza stroškom, priglašenim za revizijsko potrdilo v zvezi z drugim obdobjem, ki ni bil vpisan v računovodske izkaze. Enako razlogovanje se uporabi za pogodbo Dicoems.

197    Prav tako je v točki 5.4.3 končnega revizijskega poročila (stran 31 navedenega poročila) pojasnjeno, zakaj so bili nekateri neposredni stroški, povezani s projektom, ustrezno utemeljeni in pravilno vpisani v računovodske izkaze tožeče stranke, dopuščeni kot upravičeni v okviru projekta Cocoon, čeprav niso bili zahtevani.

198    Ugotoviti je treba, da so v reviziji pojasnjeni razlogi, iz katerih so se nekateri stroški šteli za upravičene. Tožeča stranka ni utemeljeno dokazala, zakaj ta ugotovitev ni skladna s tem, da so bili drugi stroški opredeljeni kot neupravičeni. Ustne pripombe tožeče stranke v zvezi s tem ne izpodbijajo te ugotovitve.

199    Iz tega je mogoče sklepati, da je treba očitek v zvezi s protislovnostjo končnega revizijskega poročila zavrniti.

 Ugotovitev v zvezi s prvim tožbenim razlogom

200    Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je treba prvemu tožbenemu razlogu ugoditi v delu, v katerem se nanaša na neposredne stroške za osebje, ki jih je treba šteti za upravičene v višini 17.231,28 EUR, in v delu, v katerem se nanaša na z njimi povezane posredne stroške, ki izhajajo iz izvajanja pogodb. V preostalem ga je treba zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitve obveznosti spremljanja, načela dobre vere in načela lojalnega sodelovanja pri izvajanju pogodb, ki jih je storila Komisija

201    Tožeča stranka navaja kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, ki jo je storila Komisija, in v zvezi s tem navaja nekatere pogodbene določbe. Trdi, da pogoji za takojšnjo odpoved niso bili izpolnjeni. Poleg tega navaja kršitev načel dobre vere in lojalnega sodelovanja, ki izhajajo iz belgijskega civilnega prava. Prav tako zahteva plačilo pravične odškodnine za škodo, ki ji je nastala, ker Komisija ni opravljala nadzora.

202    Prvič, navaja več določb splošnih pogojev in zatrjuje kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, ki jo je storila Komisija med fazo izvajanja projektov Cocoon in Dicoems.

203    Poudariti je treba, da je v točki II.3(4)(a) splošnih pogojev določeno, da Komisija skrbi za znanstveno, tehnološko in finančno izvajanje projekta.

204    Vendar pa nobena trditev tožeče stranke ne dokazuje, da Komisija v obravnavanem primeru ni izpolnila katere od svojih pogodbenih obveznosti spremljanja.

205    Točka II.8 splošnih pogojev določa, da mora Komisija prejeta poročila oceniti v roku 45 dni od njihovega prejetja. Vendar pa je v zvezi s poročili o upravljanju in zlasti finančnimi dokumenti, določenimi v točki II.7(2)(b), v točki II.8(3) določeno, da to, da Komisija ni odgovorila v tem roku, ne pomeni, da so ti dokumenti odobreni, in Komisiji ne preprečuje, da jih zavrne tudi po roku za plačilo. V obravnavanem primeru neposredovanje med fazo izvajanja projektov torej ni v nasprotju s to pogodbenim določilom.

206    Prav tako je iz točke II.28(8) splošnih pogojev razvidno, da lahko Komisija prekine plačila, če finančna poročila niso dopustna ali če gre za nepravilnost, vendar v zvezi s tem Komisiji ni naložena nobena obveznost.

207    Trditev tožeče stranke, da bi Komisija morala posredovati hitreje in od nje zahtevati, da odpravi računovodske nepravilnosti pred koncem projektov in izvedbo revizije, torej ne temelji na nobeni pogodbeni klavzuli, ki se uporablja v obravnavanem primeru.

208    Poleg tega, kakor poudarja Komisija, to, da je izvedla postopek računovodske in finančne revizije, kar je omogočilo odkritje zadevnih nepravilnosti v obravnavanem primeru, potrjuje, da je spoštovala svojo obveznost spremljanja, s tem da je uporabila točko II.29 splošnih pogojev, ki določa, da lahko izvede revizije kadar koli in do pet let po koncu projekta.

209    Nazadnje, trditev, da bi morala Komisija izkazati večjo skrbnost, ker je vedela za stečaj koordinatorja projekta Dicoems in za obstoj goljufij, ne more ovreči te ugotovitve, in jo je treba zavreči, ker poleg tega niti ni povezana z nepravilnostmi, ki jih je storila tožeča stranka.

210    Iz tega je mogoče sklepati, da je treba očitek v zvezi s kršitvijo pogodbenih določb zaradi neskrbnega ravnanja zavrniti.

211    Drugič, tožeča stranka trdi, da pogoji iz točke II.16(2) splošnih pogojev za takojšnjo odpoved v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni. Komisija bi po njenem mnenju pred odpovedjo pogodbe morala uvesti kontradiktorno fazo, ki je določena v točki II.16(1) splošnih pogojev. Tako naj bi kršila pogodbene določbe ter načelo dobre vere v zvezi s pogodbo in načelo lojalnega sodelovanja.

212    Opozoriti je treba, da točka II.16(2) splošnih pogojev določa, da lahko Komisija takoj prekine sodelovanje sopogodbenika, če je namerno ali iz malomarnosti povzročil nepravilnost pri izvajanju pogodbe (točka II.16(2)(a)) ali če je kršil temeljna etična načela, ki so določena v pravilih za sodelovanje (točka II.16(2)(b)).

213    Pojem „nepravilnost“ je v točki II.1(11) splošnih pogojev opredeljen kot „vsako kršenje določb prava Skupnosti ali vsaka kršitev pogodbene obveznosti kot posledice dejanja ali opustitve sopogodbenika, ki z ustvarjanjem neupravičenih izdatkov škoduje ali bi lahko škodovala splošnemu proračunu Skupnosti ali proračunom, s katerimi upravljata Evropski skupnosti“.

214    Tožeča stranka je v obravnavanem primeru, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v okviru prvega tožbenega razloga, storila nepravilnosti, ki so navedene v končnem revizijskem poročilu, in ni sporno, da te nepravilnosti ustrezajo opredelitvi iz točke II.1(11) splošnih pogojev.

215    Z revizijo so bili zlasti ugotovljeni neobstoj sledljivosti stroškov, katerih povračilo je zahtevala tožeča stranka, v njenih računovodskih izkazih, neobstoj izvirnikov (ali overjenih prepisov, kjer so bili ti dovoljeni) dokumentov v zvezi z izvajanjem pogodb, to, da nekateri stroški, katerih povračilo je zahtevala tožeča stranka, niso bili resnični in niso bili v skladu z dokazili v zvezi s projektoma, to, da je tožeča stranka s podpisom finančne dokumentacije, ki jo je posredovala Komisiji, potrdila okoliščine, ki niso bile v skladu z resničnostjo, v delu, v katerem so se nanašale na nastale izdatke in z njimi povezana dokazila, ter to, da so bile podizvajalske pogodbe sklenjene s kršitvijo pogodbenih določb (točka 1.4, strani 10 in 11, končnega revizijskega poročila).

216    Poleg tega te kršitve pogodbenih obveznosti in zlasti točke II.19 in naslednjih splošnih pogojev, ki jih je storila tožeča stranka, vplivajo na proračun Unije, saj evropski prispevek k proračunu projektov Cocoon in Dicoems temelji na upravičenosti stroškov, ki jih prijavi sopogodbenik, v obravnavanem primeru tožeča stranka, in na spoštovanje pogodbenih obveznosti.

217    Poleg tega, kot poudarja Komisija, točka II.16(2) splošnih pogojev ne pomeni nujno, da mora obstajati goljufivi namen tožeče stranke, zaradi česar bi moralo priti do takojšnje odpovedi pogodbe.

218    Poleg tega – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka v repliki – to, da se je štelo, da je bilo zadevne nepravilnosti mogoče ugotoviti šele po reviziji, ne pomeni, da so bile te nepravilnosti nepomembne. Vsekakor opredelitev nepravilnosti, kot je razvidna iz točke II.1(11) splošnih pogojev, ne zajema nobenega praga pomembnosti (zgoraj v točki 139 navedena sodba ELE.SI.A proti Komisiji, točka 107). Ni torej protislovno, če štejemo, da so nepravilnosti, storjene v obravnavanem primeru, upravičevale takojšnjo odpoved pogodbe v zvezi s tožečo stranko, v skladu s točko II.16(2) splošnih pogojev.

219    V obravnavanem primeru so bili torej pogoji iz točke II.16(2) splošnih pogojev izpolnjeni. To, da je treba nekatere zneske, ki so bili z revizijo zavrnjeni, šteti za upravičene (točka 200 zgoraj), ne more ovreči te ugotovitve.

220    Zato Komisija s prekinitvijo sodelovanja tožeče stranke brez uvedbe kontradiktornega postopka iz točke II.16(1) splošnih pogojev ni kršila pogodbenih določb, ki se uporabljajo.

221    Tretjič, tožeča stranka navaja kršitev načela dobre vere in lojalnega sodelovanja.

222    Poudariti je treba, da člen 1134, tretji odstavek, belgijskega civilnega zakonika določa, da je treba pogodbe izvajati v dobri veri, člen 1135 tega zakonika pa določa, da „dogovori ustvarjajo obveznosti ne le glede tega, kar je v njih določeno, temveč glede vseh posledic, ki so glede na njihovo naravo v skladu s pravičnostjo, običaji in zakonom“.

223    Toda, po eni strani to, da Komisija ni podala komentarjev ali kritik v zvezi s finančnimi poročili tožeče stranke, ne vpliva na obveznosti, ki jih ima ta na podlagi pogodbe (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 16. maja 2001 v zadevi Toditec proti Komisiji, T‑68/99, Recueil, str. II‑1443, točka 98).

224    Po drugi strani, kot poudarja Komisija, ni začela pogovora s tožečo stranko, da bi odpravila finančne in računovodske nepravilnosti, in koordinatorja posameznega projekta ali tožeče stranke ni opozorila pred revizijo, je to mogoče pojasniti s tem, da je bil postopek finančne in računovodske revizije nujen za odkritje zadevnih nepravilnosti.

225    V zvezi s tem je iz ugotovitev končnega revizijskega poročila in zlasti iz ugotovljenih računovodskih nepravilnosti (neobstoj sledljivosti stroškov, ki jih je zahtevala tožeča stranka, neujemanje med zahtevanimi stroški in predloženo dokumentacijo, neupravičenost nekaterih stroškov, ki so bili nepravilno prijavljeni kot upravičeni) razvidno, da je bilo mogoče le z natančnim preizkusom z računovodsko in finančno revizijo ugotoviti zadevne nepravilnosti.

226    Trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v repliki, da je Komisija vedela za stečaj koordinatorja projekta Dicoems, ki je bil predmet preiskav, in za obstoj goljufij, tako da bi morala izkazati večjo skrbnost, ne morejo ovreči te ugotovitve, in to še toliko manj, če upoštevamo, kot je bilo poudarjeno v točki 209 zgoraj, da ta dejstva niso povezana z zadevnimi nepravilnostmi v obravnavanem primeru, ki jih je storila tožeča stranka. Prav tako v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, dolžnost skrbnosti Komisije ne izgubi vse koristnosti, tudi če so bili nadzori opravljeni ob koncu programa, saj Komisiji prav ti nadzori omogočajo, da preveri, ali so sopogodbeniki izpolnili pogodbene obveznosti.

227    Iz tega je mogoče sklepati, da je treba očitek, ki se nanaša na kršitev načela dobre vere in lojalnega sodelovanja, zavrniti.

228    Četrtič, tožeča stranka trdi, da ji je bila zaradi neobstoja nadzora Komisije povzročena škoda, saj so se zneski šteli za neupravičene, čeprav bi bilo nepravilnosti mogoče odpraviti pred koncem revizije, če bi bila nanje pravočasno opozorjena. Zahteva pravično odškodnino za storitve, opravljene v okviru šestega okvirnega programa. Podredno navaja neupravičeno obogatitev.

229    Med zaslišanjem na obravnavi je tožeča stranka navedla, da se je s tem vprašanjem želela vključiti v pogodbeni okvir in da se je trditev v zvezi z neupravičeno obogatitvijo navezovala na peti tožbeni razlog (točke od 281 do 290 v nadaljevanju), kar je bilo navedeno v zapisniku obravnave.

230    Spomniti je treba, da glede pogodbene odgovornosti člen 1142 belgijskega civilnega zakonika, ki je uvrščen pod naslov III knjige III, naslovljen „Pogodbe ali pogodbene obveznosti na splošno“, določa, da se „vsaka obveznost ravnanja ali opustitve ob dolžnikovi neizpolnitvi je podlaga za odškodnino“.

231    Poleg tega člen 1147 belgijskega civilnega zakonika določa, da „[mora] dolžnik, če je to primerno, plačati odškodnino ali zaradi neizpolnitve obveznosti ali zaradi zamude pri izpolnitvi vsakič, ko ne utemelji, da je do neizpolnitve prišlo iz razloga, ki mu ga ni mogoče pripisati, pri čemer z njegove strani ni slabe vere.“

232    Iz navedenega izhaja, da morajo biti za nadomestilo škode, ki izvira iz pogodbe, izpolnjeni trije pogoji, in sicer neizvršitev pogodbe, škoda in vzročna zveza med neizvršitvijo in škodo.

233    V obravnavanem primeru zadostuje navesti, da, kakor je bilo ugotovljeno zgoraj, Komisija ni kršila niti svoje dolžnosti skrbnosti, kakor je določena v določilih zadevnih pogodb, niti načela dobre vere pri izvrševanju pogodb ali lojalnega sodelovanja, na katero se sklicuje tožeča stranka (točke od 201 do 227 zgoraj).

234    Prvi pogoj torej ni izpolnjen.

235    Tožeča stranka poleg tega trdi, da sta bila projekta izvedena in da je opravila storitve, v zvezi s katerimi je priglasila stroške. Vendar je treba ta argument zavrniti.

236    Čeprav se namreč tožeča stranka opira na pogodbeno odgovornost, je treba spomniti, da za to, da se upraviči dodelitev specifične subvencije, ni dovolj, da se dokaže, da je bil projekt izveden. Upravičenec do pomoči mora poleg tega predložiti dokaz o tem, da je plačal prijavljene stroške, v skladu s pogoji, določenimi za odobritev zadevne pomoči, saj so do vračila upravičeni le stroški, ki so ustrezno izkazani. Obveznost spoštovanja postavljenih finančnih pogojev pomeni celo eno od njegovih bistvenih zavez in torej pogojuje dodelitev finančne pomoči Unije (sodbi Splošnega sodišča z dne 22. maja 2007 v zadevi Komisija proti IIC, T‑500/04, ZOdl., str. II‑1443, točka 94, in z dne 17. oktobra 2012 v zadevi Komisija proti EU Research Projects, T‑220/10, točka 29).

237    Toda v obravnavanem primeru, kot je bilo ugotovljeno zgoraj, tožeča stranka ni spoštovala vseh finančnih in računovodskih obveznosti, ki so ji bile naložene (točka 200 zgoraj).

238    Zato je treba njeno pogodbeno zahtevo za plačilo odškodnine zavrniti.

239    V delu, v katerem se tožeča stranka opira na neupravičeno obogatitev, je treba napotiti na razlogovanje, opravljeno v okviru prvega dela petega tožbenega razloga (točke od 281 do 290 v nadaljevanju).

240    Nazadnje, trditve, katerih namen je razglasitev ničnosti opomina dolžniku, je treba zavrniti, saj so bile navedene v podporo nedopustnemu tožbenemu predlogu (točka 75 zgoraj).

241    Glede na vse zgoraj navedeno je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev načel dobrega upravljanja in sorazmernosti, ki jo je storila Komisija

242    Tožeča stranka v podporo temu tožbenemu razlogu navaja dva očitka; eden se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja, drugi pa na kršitev načela sorazmernosti.

243    Pojasnila je, da je bil ta tožbeni razlog naveden v podporo tretjemu in četrtemu tožbenemu predlogu. Ker se nanaša na razglasitev ničnosti opomina, ga je treba zavrniti, saj je bil naveden v podporo nedopustnemu tožbenemu predlogu (točka 75 zgoraj). Zato bo torej proučen v nadaljevanju, saj je naveden v podporo tretjemu tožbenemu predlogu, katerega namen je izpodbijanje odločbe o odpovedi zadevnih pogodb, ter četrtemu tožbenemu predlogu, katerega namen je izpodbijanje zahteve Komisije za vračilo.

–       Očitek v zvezi s kršitvijo načela dobrega upravljanja

244    Tožeča stranka navaja obveznost Komisije, da pozorno, nepristransko in skrbno preveri vse upoštevne elemente. Prvič, navaja očitke v zvezi z neobstojem nadzora Komisije med fazo izvajanja pogodb. V zvezi s tem poudarja, da je Komisija molče sprejela fazo izvajanja pogodb kljub njenim zahtevam za posredovanje uradnikov Komisije v zvezi z nekaterimi nepravilnostmi, ki jih je storil koordinator enega od obeh spornih projektov, in kljub njenim dopisom Komisiji. Poleg tega poudarja, da se je po stečaju koordinatorja projekta Dicoems ta projekt izvajal še 18 mesecev brez koordinatorja. Drugič, navaja očitke v zvezi z neobstojem sestankov pred končnim revizijskim poročilom. Tretjič, navaja neupoštevanje dokumentov, predloženih 19. avgusta 2009.

245    Spomniti je treba, da za institucije Unije veljajo obveznosti, ki izhajajo iz splošnega načela dobrega upravljanja v zvezi z zadevnimi subjekti le v okviru izvajanja upravnih odgovornosti teh institucij. Nasprotno, če je odnos med Komisijo in tožečo stranko očitno pogodben, lahko tožeča stranka Komisiji očita le kršitve pogodbenih določil ali prava, ki se uporablja za pogodbo (sodba Splošnega sodišča z dne 3. junija 2009 v zadevi Komisija proti Burie Onderzoek en advies, T‑179/06, neobjavljena v ZOdl., točka 118, in sklep Splošnega sodišča z dne 8. februarja 2010 v zadevi Alisei proti Komisiji, T‑481/08, ZOdl., str. II‑117, točki 95 in 96).

246    V obravnavanem primeru glede pogodbene narave tega spora ni dvomov in jo priznava tudi tožeča stranka.

247    Njene trditve, da ima Komisija v okviru izvajanja zadevnih pogodb posebne naloge in prerogative, je treba zavrniti.

248    Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na Odločbo št. 1513/2002. Ta odločba v členu 6.1 določa, da „[s] pomočjo neodvisnih strokovnih izvedencev Komisija stalno in sistematično spremlja izvajanje šestega okvirnega programa in njegovih posebnih programov“. V prilogi III, točka 2, določa tudi, da „[bo] Komisija raziskovalne dejavnosti izvajala na tak način, da bo z učinkovitim nadzorom in, če se ugotovijo nepravilnosti, z odvračilnimi in sorazmernimi kaznimi zagotovila varstvo finančnih interesov Skupnosti“.

249    Tožeča stranka poleg tega v okviru odgovora na pisno vprašanje Splošnega sodišča navaja pooblastilo Komisije za opravljanje revizij, njeno pravico do enostranske odpovedi pogodbe ali njeno pristojnost za izterjavo zneskov, zahtevanih z opominom. Navaja tudi obstoj prerogativ, ki spadajo med upravne pristojnosti Komisije.

250    Vendar pa elementi, ki jih navaja tožeča stranka, ne spremenijo ničesar glede pogodbene narave obravnavanega spora in glede tega, da je Komisija v obravnavanem primeru ravnala na podlagi zadevnih pogodb, ne da bi izvajala prerogative javne oblasti, ki so ji podeljene, kadar deluje kot upravni organ (glej v tem smislu tudi sklep Sodišča z dne 31. marca 2011 v zadevi Mauerhofer proti Komisiji, C‑433/10 P, neobjavljen v ZOdl., točka 83, in sklep Splošnega sodišča z dne 10. aprila 2008 v zadevi Imelios proti Komisiji, T‑97/07, neobjavljen v ZOdl., točka 28).

251    Tožeča stranka zato Komisiji lahko očita le kršitve pogodbenih določil ali kršitve prava, ki se uporablja za pogodbo.

252    Toda tožeča stranka v obravnavanem primeru v utemeljitev očitka v zvezi s kršitvijo načela dobrega upravljanja navaja neizpolnitve obveznosti v zvezi z neobstojem nadzora med fazo izvajanja pogodb ter neobstoj sestankov pred končnim revizijskim poročilom. Vendar, tudi če štejemo, da so dokazane, te neizpolnitve ne bi vplivale na obveznosti, ki jih ima tožeča stranka na podlagi zadevnih pogodb, in na odpoved navedenih pogodb v obravnavanem primeru (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 13. junija 2012 v zadevi Insula proti Komisiji, T‑246/09, točka 274).

253    Zato je treba šteti, da so te trditve v obravnavanih okoliščinah brezpredmetne.

254    Poleg tega in vsekakor je treba v delu, v katerem tožeča stranka navaja kršitev načela dobrega upravljanja zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi zadevnih pogodb (tretji tožbeni predlog), spomniti, kakor je bilo ugotovljeno zgoraj, da je bila ta odpoved v skladu z veljavnimi pogodbenimi določbami ter z načeloma dobre vere in lojalnega sodelovanja (točke od 211 do 227 zgoraj). Trditve, ki jih tožeča stranka navaja v podporo temu očitku, ne morejo ovreči teh ugotovitev.

255    Poleg tega je treba trditev, ki temelji na neupoštevanju dokumentov, predloženih 19. avgusta 2009, prav tako zavrniti. Te dokumente je namreč, prvič, upoštevala Komisija (točka 110 zgoraj). Drugič, tožeča stranka ni navedla, v čem bi morale domnevne kršitve Komisije v zvezi s tem voditi do drugačnih posledic od tistih, ki so bile že ugotovljene v okviru prvega tožbenega razloga (točka 200 zgoraj).

256    Nazadnje, v delu, v katerem tožeča stranka navaja kršitev načela dobrega upravljanja, da bi bila zahtevek Komisije za vračilo razglašena za neutemeljeno (četrti tožbeni predlog), je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni navedla, v čem bi morale domnevne neizpolnitve obveznosti Komisije v zvezi s tem voditi do drugačnih posledic od tistih, ki so bile že ugotovljene v okviru prvega tožbenega razloga (točka 200 zgoraj).

257    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba očitek v zvezi s kršitvijo načela dobrega upravljanja zavrniti.

–       Očitek v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti

258    Tožeča stranka trdi, da je z ukrepi, ki jih je sprejela Komisija, in zlasti z odločitvijo o takojšnji odpovedi pogodbe kršeno načelo sorazmernosti, glede na to, da so očitane nepravilnosti povsem računovodske.

259    Spomniti je treba, da načelo sorazmernosti, določeno v členu 5 PEU, ureja vse vrste ravnanja Unije, pogodbena in nepogodbena (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 25. maja 2004 v zadevi Distilleria Palma proti Komisiji, T‑154/01, ZOdl., str. II‑1493, točka 44). To načelo zahteva, da akti institucij Unije ne smejo prekoračiti tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev želenega cilja (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 17. maja 1984 v zadevi Denkavit Nederland, 15/83, Recueil, str. 2171, točka 25, in sodbo Splošnega sodišča z dne 12. oktobra 1999 v zadevi Conserve Italia proti Komisiji, T‑216/96, Recueil, str. II‑3139, točka 101).

260    V obravnavanem primeru je iz končnega revizijskega sporočila razvidno, da je bilo nepravilnosti, očitanih tožeči stranki, veliko in da so bile zelo različne. V končnem revizijskem poročilu je zlasti ugotovljen neobstoj sledljivosti stroškov, katerih povračilo je zahtevala tožeča stranka, v njenih računovodskih izkazih, neobstoj izvirnikov (ali overjenih prepisov, kjer so bili ti dovoljeni) dokumentov v zvezi z izvajanjem pogodb. V navedenem poročilu je tudi ugotovljeno, da nekateri stroški, katerih povračilo je bilo zahtevano, niso bili resnični in niso bili v skladu z dokazili v zvezi s projektoma. Poleg tega je navedeno, da je tožeča stranka s podpisom finančne dokumentacije, ki jo je posredovala Komisiji, potrdila okoliščine, ki niso bile v skladu z resničnostjo, v delu, v katerem so se nanašale na nastale izdatke in z njimi povezana dokazila. Ugotovljeno je bilo tudi, da so bile podizvajalske pogodbe sklenjene s kršitvijo pogodbenih določb.

261    Te ugotovitve končnega revizijskega poročila so se v okviru prvega tožbenega razloga štele za napačne v zvezi z delom neposrednih stroškov za osebje, ki bi se morali šteti za upravičene v višini 17.231,28 EUR, in v zvezi z njimi povezanimi posrednimi stroški, ki izhajajo iz izvajanja pogodb (točka 200 zgoraj).

262    To pa še ne pomeni, da so ugotovitve iz končnega revizijskega poročila v preostalem utemeljene.

263    Toda opozoriti je treba, da dajeta obveznost nadzora nad dobrim finančnim poslovodenjem s sredstvi Unije, ki jo ima Komisija v skladu s členom 317 PDEU, in potreba po boju proti goljufijam pri financiranju Unije temeljni pomen zavezam v zvezi s pogoji financiranja (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 17. junija 2010 v združenih zadevah CEVA proti Komisiji, T‑428/07 in T‑455/07, ZOdl., str. II‑2431, točka 126 in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru zato obveznost tožeče stranke, da spoštuje obveznosti predvsem glede sledljivosti stroškov in predložitve dokazil v zvezi z nastalimi stroški, pomeni eno od njenih temeljnih zavez, katerih namen je Komisiji omogočiti, da ima na voljo potrebne podatke, da preveri, ali so bili zadevni prispevki uporabljeni v skladu z določili pogodb.

264    Iz tega izhaja, da je Komisija pravilno menila, da je tožeča stranka pri izvajanju pogodb Dicoems in Cocoon storila hude nepravilnosti, ki lahko škodujejo finančnim interesom Unije, v smislu točke II.1(11) splošnih pogojev.

265    Iz tega je mogoče sklepati, da z ukrepi, ki jih je sprejela Komisija, in zlasti z odločitvijo o takojšnji odpovedi pogodbe na podlagi točke II.16(2) splošnih pogojev, ki poleg tega pomeni uporabo upoštevnih pogodbenih določb, kot je bilo ugotovljeno zgoraj (točke od 211 do 220 zgoraj), ni kršeno načelo sorazmernosti.

266    Ta očitek je torej treba zavrniti.

267    Zato je treba tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in neobstoj obrazložitve

268    Tožeča stranka navaja kršitev pravice do obrambe in, v repliki, neobstoj obrazložitve. V odgovoru na pisno vprašanje je navedla, da je bil ta tožbeni razlog naveden v podporo tretjemu in četrtemu tožbenemu predlogu. Ker se nanaša na razglasitev ničnosti opomina, ga je treba zavrniti, saj je bil naveden v podporo nedopustnemu tožbenemu predlogu (točka 75 zgoraj).

–       Očitek v zvezi s kršitvijo spoštovanja pravice do obrambe

269    Tožeča stranka trdi, prvič, da ni mogla ustrezno predstaviti svojega stališča med revizijo ali po osnutku revizijskega poročila in, drugič, da sta sestanka z dne 3. decembra 2009 ter 1. julija 2010 o končnem revizijskem poročilu potekala v odsotnosti uradnikov, ki so opravili revizijo.

270    Najprej je treba opozoriti, da tožeča stranka ne navaja kršitve nobenega posebnega določila zadevnih pogodb niti nobene določbe prava, ki se uporablja za navedeni pogodbi.

271    Dalje, tudi če predpostavimo, da se lahko šteje, da pravo, ki se uporablja za pogodbo, v zvezi s tem vsebuje pogodbene obveznosti Komisije, tožeča stranka ni navedla, v čem bi se posledice razlikovale od tistih, ki so bile ugotovljene predhodno (točka 200 zgoraj).

272    Nazadnje, iz okoliščin obravnavanega primera vsekakor izhaja, da ta očitek ni utemeljen. Iz elementov iz spisa, na katere je opozorjeno zgoraj (točke od 38 do 46 zgoraj), je razvidno, da bi tožeča stranka lahko ustrezno predstavila svoje stališče po osnutku revizijskega poročila in zlasti z dopisom z dne 19. avgusta 2009, ki ga je, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija upoštevala v okviru končnega revizijskega poročila (točka 110 zgoraj). Zgolj to, da ni bilo v celoti ugodeno njenim predlogom, ne pomeni, da Komisija teh dokumentov ni proučila. Dodati je treba, da se je po končnem revizijskem poročilu komunikacija med Komisijo in tožečo stranko povečala (točke od 48 do 59 zgoraj).

273    Zato je treba ta očitek zavrniti.

–       Očitek v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve

274    Tožeča stranka v repliki trdi, da Komisija ni obrazložila neupoštevanja dodatnih dokumentov in ni navedla razloga, iz katerega so se zneski, ki jih je Komisija upoštevala, razlikovali od tistih, ki so izhajali iz njenih računovodskih izkazov.

275    Ne da bi bilo treba odločati o dopustnosti tega očitka, navedenega v repliki, zadostuje navesti, da ta obveznost Komisije izhaja iz člena 296 PDEU. Določa pa le enostranske dejavnosti te institucije. Komisiji torej ni naložena na podlagi pogodbe, ki jo je ta institucija sklenila s tožečo stranko. Ta obveznost, glede na posamezen primer, zato obsega le nepogodbeno odgovornost Skupnosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 259 navedeno sodbo Distilleria Palma proti Komisiji, točka 46). Vendar niti iz tožbe niti iz odgovorov tožeče stranke na vprašanja Splošnega sodišča ni razvidno, da bi ta želela uveljavljati nepogodbeno odgovornost Unije v zvezi s tem.

276    Poleg tega in vsekakor tožeča stranka ni navedla, v čem bi se posledice te kršitve razlikovale od tistih, ki so bile ugotovljene v okviru prvega tožbenega razloga (točka 200 zgoraj).

277    Ta očitek je torej treba zavrniti in zato je treba v celoti zavrniti ta tožbeni razlog.

 Ugotovitev v zvezi z glavnim predlogom

278    Glede na vse navedeno je treba glavnemu predlogu delno ugoditi. Tako je ugotovljeno, da upravičeni stroški, ki jih mora nositi Komisija, v smislu spornih pogodb, zajemajo tudi neposredne stroške za osebje v višini 17.231,28 EUR ter z njimi povezane posredne stroške, ki izhajajo iz izvajanja pogodb.

279    Glavni predlog je treba v preostalem zavrniti, ne da bi bilo treba odrediti pridobitev dodatnega strokovnega mnenja, kar je na obravnavi predlagala tožeča stranka.

3.     Podredni predlog, ki temelji na petem tožbenem razlogu

280    Tožeča stranka v podporo podrednemu predlogu, s katerim zahteva, naj se Komisiji naloži, da ji plača odškodnino za domnevno utrpljeno škodo, navaja peti tožbeni razlog. Z njim predlaga, naj se ugotovi odgovornost Komisije, prvič, zaradi neupravičene obogatitve in, drugič, zaradi nezakonitega dejanja.

 Prvi del, ki temelji na neupravičeni obogatitvi

281    Tožeča stranka v okviru prvega dela tega tožbenega razloga trdi, da je imela Komisija koristi od znanstvenih rezultatov zadevnih projektov, in, glede na odpoved pogodb, navaja neupravičeno obogatitev.

282    Opozoriti je treba, da tožba, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, kot je določena v večini nacionalnih pravnih sistemov, ne vsebuje pogoja nezakonitosti ravnanja ali krivde pri ravnanju tožene stranke. Po drugi strani je za to, da bi bilo tej tožbi ugodeno, bistveno, da obogatitev nima nobene ustrezne pravne podlage. Ta pogoj med drugim ni izpolnjen, če je obogatitev mogoče upravičiti s pogodbenimi obveznostmi (sodba Sodišča z dne 16. decembra 2008 v zadevi Masdar (UK) proti Komisiji, C‑47/07 P, ZOdl., str. I‑9761, točki 45 in 46).

283    Kot je poudarila Komisija, ugodnost, ki naj bi jo pridobila v obravnavanem primeru, temelji na pogodbenih razmerjih med strankama.

284    Iz tega izhaja, da morebitne obogatitve Komisije ali prikrajšanja tožeče stranke – če izvira iz zadevnega pogodbenega okvira – ni mogoče opredeliti kot neupravičene.

285    Poleg tega to, da sta bili zadevni pogodbi odpovedani z dopisom Komisije z dne 5. novembra 2010, kakor poudarja tožeča stranka, ne spreminja tega sklepa.

286    Predmet obravnavanega očitka je dejansko odškodninski zahtevek, ki izvira iz pogodbe, ne glede na to odpoved. Poleg tega je iz zadevnih pogodb razvidno, da se nekatera pogodbena določila – zlasti točke II.29, II.30 in II.31 v zvezi z revizijo, odškodnino in izterjavo neupravičeno plačanih zneskov – za enega udeleženca še naprej uporabljajo celo po odpovedi pogodb.

287    Nazadnje, tožeča stranka vsekakor ne more utemeljeno trditi, da se je Komisija na podlagi teh pogodb obogatila.

288    V skladu s točko II.27 splošnih pogojev namreč v skladu s finančno uredbo predplačila, priznana koordinatorju konzorcija, ostanejo last Unije.

289    Poleg tega je iz samega besedila točke II.32 splošnih pogojev v povezavi s točko II.1(14) teh splošnih pogojev razvidno, da so rezultati zadevnih projektov ter z njimi povezane pravice last zgolj sopogodbenikov Komisije, ki so prispevali k doseganju teh rezultatov (glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 252 navedeno sodbo Insula proti Komisiji, točka 264).

290    Prvi del petega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.

 Drugi del, ki temelji na odgovornosti Komisije za nezakonito ravnanje

291    Tožeča stranka trdi, da je Komisija v okviru nekega drugega projekta, ki ga financira Unija (Pasodoble), 16. aprila 2010, to je takoj po računovodskih kontrolah, prek vodje oddelka Izvajalske agencije za raziskave (v nadaljevanju: REA) poslala dopis koordinatorju tega projekta, v katerem ga je opozorila glede operativne zmožnosti tožeče stranke in mu priporočila, naj ji izplača le del predfinanciranja. Tožeča stranka trdi, da ta dopis pomeni nezakonito ravnanje Komisije – od katere je odvisna REA – s katerim je bila povzročena gospodarska in nepremoženjska škoda.

292    Spomniti je treba, da je z Uredbo Sveta (ES) št. 58/2003 z dne 19. decembra 2002 o statutu izvajalskih agencij, pooblaščenih za izvajanje nekaterih nalog pri upravljanju programov Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 235) Komisiji dano pooblastilo, da ustanavlja izvajalske agencije in da jim nalaga nekatere naloge v zvezi z upravljanjem enega ali več programov Skupnosti. Če Komisija še naprej opravlja naloge, ki zajemajo polje proste presoje, ki izraža politične izbire, se agencijo lahko pooblasti za upravljanje nekaterih faz določenega projekta, za sprejemanje aktov za izvrševanje proračuna in na podlagi pooblastila Komisije za opravljanje vseh dejavnosti, potrebnih za izvajanje programa Skupnosti, zlasti tistih, ki so povezane z oddajo naročil in dodeljevanjem subvencij (člen 6(1) in (2) Uredbe št. 58/2003).

293    Člen 4(2) Uredbe št. 58/2003 določa, da ima izvajalska agencija status pravne osebe. Iz člena 21 navedene uredbe izhaja, da pogodbeno odgovornost izvajalske agencije določa pravo, ki se uporablja za zadevno pogodbo in da v primeru nepogodbene odgovornosti izvajalska agencija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki jo je povzročila sama ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti. Za razsojanje v sporih glede povračila škode je pristojno Sodišče Evropske unije. Poleg tega in v skladu s členom 22 navedene uredbe se zoper vsako dejanje izvajalske agencije, ki povzroči škodo tretjemu, lahko vsakdo, ki ga to neposredno in posamično zadeva, ali država članica obrne na Komisijo zaradi preverjanja njegove zakonitosti. Upravna pritožba se vloži pri Komisiji, zoper odločitev katere se lahko pred Sodiščem vloži ničnostna tožba.

294    V skladu s to uredbo št. 58/2003 je Komisija s Sklepom z dne 14. decembra 2007 o ustanovitvi „Izvajalske agencije za raziskave“ za upravljanje nekaterih delov posebnih programov Skupnosti Ljudje, Zmogljivosti in Sodelovanje na področju raziskav (2008/46/ES) (UL 2008, L 11, str. 9) ustanovila REO.

295    Člen 1 Sklepa 2008/46 določa, da statut REE ureja Uredba (ES) št. 58/2003.

296    Iz tega izhaja, da ima REA status pravne osebe. Poleg tega je iz Sklepa 2008/46 v povezavi s členom 21 Uredbe št. 58/2003 razvidno, da mora REA nadomestiti kakršno koli škodo, ki jo je povzročila sama ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

297    Poleg tega je iz Sklepa 2008/46 razvidno, da so naloge REE predvsem upravljanje faz posebnih projektov v okviru izvajanja nekaterih področij programov Ljudje, Zmogljivosti in Sodelovanje, upravljanje delovnega programa, ki ga sprejme Komisija, ter tudi potrebnih pregledov. Pristojna je tudi za sprejemanje instrumentov za proračunsko izvrševanje prihodkov in odhodkov ter izvajanje vseh ukrepov za upravljanje zadevnih programov Skupnosti, zlasti tistih, ki so povezani z dodelitvijo sredstev in oddajo naročil (člen 4(1) Sklepa 2008/46).

298    Tožeča stranka v obravnavanem primeru trdi, da je dopis, ki ga je vodja oddelka REE poslal koordinatorju drugega projekta, podlaga za odgovornost Komisije.

299    Ugotoviti pa je treba, da je na tem dopisu z dne 16. aprila 2010 glava REE in da ga je podpisal vodja oddelka REE, ki ima status pravne osebe. Poleg tega ni sporno, da ta dopis spada na področje pristojnosti REE, ki opravlja naloge proračunskega upravljanja in izvrševanja in zlasti naloge, povezane z dodelitvijo subvencij in oddajo naročil. Nazadnje, na področju nepogodbene odgovornosti mora REA nadomestiti kakršno koli škodo, ki jo je povzročila sama ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti (točka 296 zgoraj).

300    Iz zgoraj navedenega izhaja, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ni mogoče šteti, da je ta dopis poslala Komisija ali da ga je mogoče pripisati Komisiji (glej v tem smislu po analogiji sklep Sodišča z dne 10. novembra 2011 v zadevi Agapiou Joséphidès proti Komisiji in EACEA, C‑626/10 P, neobjavljen v ZOdl., točke od 27 do 30 in od 52 do 55, in sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Sogelma proti AER, T‑411/06, ZOdl., str. II‑2771, točke od 50 do 57).

301    Te ugotovitve ne more izpodbiti trditev tožeče stranke, ki poleg tega ni podprta z dokazi, da naj bi dejstva, ki so navedena v tem dopisu, „očitno“ navedli uradniki Komisije. Tudi če bi namreč Komisija obvestila REO o rezultatih revizije, bi bila za dopis z dne 16. aprila 2010 še vedno odgovorna zgolj REA.

302    Zato dopis, ki se lahko pripiše REI, ne more biti podlaga za odgovornost Komisije in drugi del obravnavanega tožbenega razloga, usmerjen proti Komisiji, je nedopusten.

303    Čeprav bi bilo zadevni dopis mogoče pripisati Komisiji, pa je treba vsekakor opozoriti, da sta nastanek nepogodbene odgovornosti Unije in uveljavljanje pravice do povračila utrpljene škode na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU odvisna od izpolnitve vseh pogojev glede nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, dejanske škode in obstoja vzročne zveze med tem ravnanjem in navedeno škodo (glej po analogiji zlasti sodbi z dne 29. septembra 1982 v zadevi Oleifici Mediterranei proti CEE, 26/81, Recueil, str. 3057, točka 16, in z dne 9. septembra 2008 v združenih zadevah FIAMM in drugi proti Svetu in Komisiji, C‑120/06 P in C‑121/06 P, ZOdl., str. I‑6513, točka 106). Ker morajo biti ti trije pogoji izpolnjeni kumulativno, to, da ni izpolnjen eden od njih, zadostuje za zavrnitev odškodninske tožbe (glej sodbo Sodišča z dne 18. marca 2010 v zadevi Trubowest Handel et Makarov proti Svetu in Komisiji, C‑419/08 P, ZOdl., str. I‑2259, točka 41).

304    V obravnavanem primeru zadostuje opozoriti, da tožeča stranka ni dokazala, da je bilo z dopisom z dne 16. aprila 2010 povzročeno krivdno protipravno ravnanje. Avtor navedenega dopisa namreč navaja, da so bili njegovi dvomi v zvezi z operativno zmožnostjo tožeče stranke pri izvajanju nalog, ki so ji bile zaupane v okviru projekta, nedavno potrjeni po koncu računovodske revizije, ki jo je opravila Komisija. V teh okoliščinah koordinatorju predlaga, naj tožeči stranki dodeli le del predfinanciranja, preostali del pa naj izplača šele po tem, ko bo tožeča stranka začela zadovoljivo opravljati svoje dejavnosti, kakor je določeno v opisu nalog. Avtor dopisa si poleg tega pridržuje pravico, da lahko kadar koli opravi nadzor v prostorih tožeče stranke, da preveri, ali je stroške, ki jih je imela, dejansko mogoče opredeliti in ali so upravičeni.

305    Avtor dopisa s tem ostaja v okviru svojih nalog proračunskega upravljanja in tožeča stranka ni dokazala, da je kršil pravno pravilo ali da je storil kakršno koli nepravilnost. Poleg tega – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka – se vsebina tega dopisa ne zdi žaljiva, saj je ne glede na to, da se je del stroškov za osebje napačno štel za neupravičen, v končnem revizijskem poročilu pravilno ugotovljen obstoj nepravilnosti, ki upravičujejo odpoved pogodb Cocoon in Dicoems.

306    Iz tega je mogoče sklepati, da je drugi del tega tožbenega razloga vsekakor neutemeljen.

307    Peti tožbeni razlog je torej treba zavrniti, ne da bi bilo treba odločati o predlogu tožeče stranke, s katerim ta zahteva, naj Komisija predloži dokumente, na podlagi katerih bo mogoče oceniti škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela, ker je bil poslan ta dopis.

 Ugotovitev v zvezi s podrednim predlogom

308    Glede na zgoraj navedeno je treba podredni predlog zavrniti.

4.     Nasprotna tožba Komisije

309    Komisija trdi, da sta bili odpoved pogodb Dicoems in Cocoon ter izdaja opomina opravljeni ob popolnem spoštovanju veljavnih pogodbenih določb. Z dupliko, prvič, je vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala, naj se tožeči stranki naloži, naj ji povrne znesek 164.080,03 EUR, naveden v opominu, skupaj z zamudnimi obrestmi, kakor je določeno v točki II.31(2) splošnih pogojev. Drugič, predlaga, naj se potrdi konec sodelovanja tožeče stranke pri projektih Dicoems in Cocoon, kar je bilo navedeno v dopisu z dne 5. novembra 2010.

310    Opozoriti je treba, da mora Splošno sodišče, ki o sporu odloča na podlagi arbitražne klavzule, o sporu odločati na podlagi nacionalnega materialnega prava, ki se uporablja za pogodbo (sodba Sodišča z dne 18. decembra 1986 v zadevi Komisija proti Zoubek, 426/85, Recueil, str. 4057, točka 4), kar je v obravnavanem primeru belgijsko pravo, ki ureja zadevne pogodbe na podlagi člena 12 obeh pogodb.

311    Nasprotno pa se v skladu s splošno priznanim načelom, da vsako sodišče uporablja svoja procesna pravila, sodna pristojnost ter dopustnost predlogov presoja zgolj na podlagi prava Unije (glej v tem smislu zgoraj v točki 310 navedeno sodbo Komisija proti Zoubek, točka 310, in sodbo Splošnega sodišča z dne 13. junija 2012 v zadevi Insula proti Komisiji, T‑110/10, točki 29 in 30).

312    V obravnavanem primeru je bila nasprotna tožba Komisije vložena v okviru duplike.

313    Spomniti pa je treba, da člen 48 Poslovnika prepoveduje navajanje novih razlogov med postopkom.

314    Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da čeprav člen 48(2) Poslovnika v nekaterih okoliščinah dovoljuje navajanje novih razlogov med postopkom, se ta določba nikakor ne more razlagati tako, kot da stranki dovoljuje, da med postopkom spreminja predmet spora (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 14. oktobra 1987 v zadevi Komisija proti Danski, 278/85, Recueil, str. 4069, točki 37 in 38, in sodbo Splošnega sodišča z dne 18. septembra 1992 v zadevi Asia Motor France in drugi proti Komisiji, T‑28/90, Recueil, str. II‑2285, točka 43).

315    V členu 48 Poslovnika ni razlikovanja glede na to, ali gre za tožečo ali za toženo stranko.

316    Sodišče je poleg tega imelo možnost, da na podlagi določbe Poslovnika, ki prepoveduje navajanje novih razlogov med postopkom, šteje za nedopusten ugovor nedopustnosti ali razlog, ki je bil prvič naveden v dupliki in ni utemeljen s pravnimi in dejanskimi elementi, ki so nastopili med postopkom (sodbi Sodišča z dne 5. novembra 2002 v zadevi Komisija proti Belgiji, C‑471/98, Recueil, str. I‑9681, točki 42 in 43, in z dne 14. aprila 2005 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C‑519/03, ZOdl., str. I‑3067, točki 22 in 23).

317    V obravnavanem primeru je nasprotna tožba, vložena v okviru duplike, nova glede na predloge, ki jih je Komisija podala v odgovoru na tožbo. Ta predlog se namreč nanaša, prvič, na predlog, naj se tožeči stranki naloži vračilo Komisiji zneska 164.080,03 EUR, ki je naveden v opominu, skupaj z zamudnimi obrestmi in, drugič, da naj bo potrjen konec sodelovanja tožeče stranke pri projektih Dicoems in Cocoon.

318    Čeprav je konec sodelovanja tožeče stranke pri pogodbah ipso facto potrjen z izidom tega postopka, pa predlog za vračilo zneska skupaj z zamudnimi obrestmi v fazi duplike pomeni dodatni predlog glede na tiste, ki so bili predstavljeni v odgovoru na tožbo. Poleg tega, kot je Komisija pojasnila na obravnavi, je s to nasprotno tožbo odgovoru na tožbo dodan predlog za pridobitev izvršilnega naslova.

319    V delu, v katerem nasprotna tožba zajema predlog za vračilo skupaj z zamudnimi obrestmi, se lahko šteje za nov predlog, ki s tem, da ga razširja, spreminja predmet njenih predlogov iz odgovora na tožbo.

320    Komisija je med zaslišanjem, ki ga je opravilo Splošno sodišče, trdila, da v sistemu pravnih sredstev Unije pristojnost za odločanje o tožbi v glavni stvari zajema pristojnost za odločanje o kakršni koli nasprotni tožbi, vloženi v istem postopku, ki izhaja iz istega akta ali istih dejstev, ki so predmet tožbe (sklep Sodišča z dne 27. maja 2004 v zadevi Komisija proti IAMA Consulting, C‑517/03, neobjavljen v ZOdl., točka 17). Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o nasprotni tožbi Komisije pa v obravnavanem primeru ni sporna. Ta trditev ne more izpodbiti ugotovitve, da je nasprotna tožba v obravnavanem primeru nov predlog, ki razširja predmet predlogov iz odgovora na tožbo.

321    Poleg tega, v nasprotju s trditvijo Komisije, načeli spoštovanja kontradiktornosti in pravice do obrambe zahtevata, da mora biti tak predlog vložen v okviru odgovora na tožbo, in to tudi, če je – kakor v obravnavanem primeru – z nasprotno tožbo obnovljen predlog za vračilo, naveden v opominu.

322    Tak predlog je torej treba šteti za prepozen in zato nedopusten v smislu člena 48 Poslovnika.

323    Nazadnje, dodati je treba, da ta zamuda Komisiji ne preprečuje izterjave zadevnih zneskov v skladu s členom 299 PDEU, na podlagi katerega so njeni akti, s katerimi je naložena denarna obveznost osebam, ki niso države izvršilni naslov. Kakor je poleg tega določeno v točki II.31(5) splošnih pogojev, lahko namreč Komisija kadar koli sprejme odločbo, ki je izvršilni naslov v smislu te določbe, na podlagi člena 79(2), prvi pododstavek, Uredbe (EU, Euratom) Evropskega parlamenta in Sveta št. 966/2012 z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije in razveljavitvi Uredbe Sveta št. 1605/2002 (UL L 298, str. 1) (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 252 navedeno sodbo Insula proti Komisiji z dne 13. junija 2012, T‑246/09, točke od 95 do 99), pri čemer potrdilo o izvršljivosti priloži pristojni nacionalni organ.

324    Iz tega je mogoče sklepati, da je nasprotna tožba Komisije nedopustna.

 Stroški

325    V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka – kakor v obravnavanem primeru – uspe samo deloma.

326    V okoliščinah obravnavanega primeru je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške, vključno s stroški v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe v zadevi T‑116/11 R.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo:

1.      Tožbi Association médicale européenne (EMA) se ugodi v delu, v katerem se nanaša na vračilo neposrednih stroškov za osebje v zvezi s pogodbama Cocoon in Dicoems v višini 17.231,28 EUR ter z njimi povezanih posrednih stroškov, ki izhajajo iz izvajanja navedenih pogodb.

2.      Tožba EMA se v preostalem zavrže.

3.      Nasprotna tožba Evropske komisije se zavrne.

4.      Vsaka stranka nosi svoje stroške, vključno s stroški v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe v zadevi T‑116/11 R.

Forwood Dehousse Schwarcz

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. decembra 2013.

Podpisi

Kazalo

Pravni okvir

1. Pogodbeni okvir

2. Belgijsko pravo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

1. Uvodne ugotovitve

2. Primarni predlog, ki temelji na prvih štirih tožbenih razlogih

Prvi tožbeni razlog: kršitev točk II.19, II.20, II.21 in II.25 splošnih pogojev

Zahteva za vračilo, ki se nanaša na četrto obdobje

Očitek v zvezi z nezmožnostjo izbire stroškovnega modela

Očitek v zvezi z neobstojem upravičenosti še neplačanih obračunanih stroškov

Očitek v zvezi z neposrednimi stroški za osebje

– Stroški za osebje, ki se zahtevajo v okviru pogodbe Cocoon

– Stroški za osebje, ki se zahtevajo v okviru pogodbe Dicoems

Očitek v zvezi s posrednimi stroški

Očitek v zvezi s protislovnostjo končnega revizijskega poročila

Ugotovitev v zvezi s prvim tožbenim razlogom

Drugi tožbeni razlog: kršitve obveznosti spremljanja, načela dobre vere in načela lojalnega sodelovanja pri izvajanju pogodb, ki jih je storila Komisija

Tretji tožbeni razlog: kršitev načel dobrega upravljanja in sorazmernosti, ki jo je storila Komisija

– Očitek v zvezi s kršitvijo načela dobrega upravljanja

– Očitek v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti

Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in neobstoj obrazložitve

– Očitek v zvezi s kršitvijo spoštovanja pravice do obrambe

– Očitek v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve

Ugotovitev v zvezi z glavnim predlogom

3. Podredni predlog, ki temelji na petem tožbenem razlogu

Prvi del, ki temelji na neupravičeni obogatitvi

Drugi del, ki temelji na odgovornosti Komisije za nezakonito ravnanje

Ugotovitev v zvezi s podrednim predlogom

4. Nasprotna tožba Komisije

Stroški

* Jezik postopka: italijanščina.