SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti senat)
z dne 23. februarja 2006(*)
„Znamka Skupnosti − Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti, ki vsebuje besedni element ‚Bainbridge‘ − Prejšnja nacionalna besedna, figurativna in tridimenzionalna znamka, ki vsebuje besedni element ‚Bridge‘ − Prejšnja uporaba − Uporaba v drugačni obliki − ‚Obrambne‘ znamke − Družina znamk“
V zadevi T-194/03,
Il Ponte Finanziaria SpA, s sedežem v Scandicci (Italica), ki jo zastopata P. L. Roncaglia, A. Torrigiani Malaspina in M. Boletto, avocats,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopata M. Buffolo in O. Montalto, zastopnika,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenient pred Sodiščem prve stopnje, je bila
Marine Entreprise Projects – Società Unipersonale di Alberto Fiorenzi Srl, s sedežem v Numana (Italija), ki jo zastopa D. Marchi, avocat,
intervenient,
zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe z dne 17. marca 2003 (zadeva R 1015/2001‑4) v zvezi s postopkom z ugovorom med Il Ponte Finanziaria SpA in Marine Entreprise Projects – Società Unipersonale di Alberto Fiorenzi Srl,
SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (četrti senat),
v sestavi H. Legal, predsednik, P. Mengozzi, sodnik, in I. Wiszniewska-Białecka, sodnica,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 30. maja 2003,
na podlagi ugovora, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 1. oktobra 2003,
na podlagi ugovora intervenienta, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 29. septembra 2003,
na podlagi obravnave z dne 26. oktobra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Člen 15(1) in (2) Uredbe Sveta št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kot je bila spremenjena, določa:
„1. Če v obdobju petih let po registraciji imetnik ni začel resno in dejansko uporabljati znamke Skupnosti v Skupnosti za blago ali storitve, za katere jo je registriral, ali če je bila takšna uporaba prekinjena v obdobju petih zaporednih let, se za znamko Skupnosti uporabljajo sankcije iz te uredbe, razen če obstajajo upravičeni razlogi za neuporabo.
2. Uporaba v pomenu odstavka 1 pomeni tudi naslednje:
a) uporaba znamke Skupnosti v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja znamke;
[…]“
2 Člen 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 določa:
„2. Če tako zahteva prijavitelj, imetnik prejšnje znamke Skupnosti, ki je vložil pisni ugovor, priskrbi dokaz o tem, da se je v obdobju petih let pred datumom objave znamke Skupnosti prejšnja znamka Skupnosti resno in dejansko uporabljala v Skupnosti za blago ali storitve, za katere je registrirana in ki jih imetnik navaja kot razlog za ugovor, ali pa da obstajajo razlogi za neuporabo pod pogojem, da je bila prejšnja znamka Skupnosti na ta dan registrirana vsaj pet let. Če ustreznega dokazila ni, se ugovor zavrne. Če se je prejšnja znamka Skupnosti uporabljala le za del blaga ali storitev, za katere je registrirana, se za namene preizkusa ugovora šteje, da je registrirana le za ta del blaga ali storitev.
3. Odstavek 2 se uporabi za prejšnje nacionalne znamke iz člena 8(2)(a), pri čemer se uporaba v državi članici, v kateri je prejšnja nacionalna znamka varovana, zamenja z uporabo v Skupnosti.“
3 Pravilo 22, „Dokaz o uporabi“, odstavki 1, 2 in 3 Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 (UL L 303, str. 1) za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti določa:
„1. Če mora v skladu s členom 43(2) in (3) uredbe ugovarjajoča stranka predložiti dokaz o uporabi ali pokazati, da obstajajo primerni razlogi za neuporabo, jo Urad pozove, naj zahtevani dokaz priskrbi v roku, ki ga določi Urad. Če ugovarjajoča stranka takšnega dokaza ne priskrbi pred iztekom roka, Urad ugovor zavrže.
2. Podatki in dokazila za dokaz o uporabi zajemajo podatke o kraju, času, obsegu in naravi uporabe znamke v koliziji za blago in storitve, za katere je registrirana in na kateri temelji ugovor, in dokaze, ki podpirajo te podatke v skladu z odstavkom 3.
3. Dokazi so načeloma omejeni na predložitev dodatne dokumentacije in predmetov, kot so embalaža, nalepke, ceniki, katalogi, računi, fotografije, časopisni oglasi in pisne izjave iz člena 76(1)(f) uredbe“.
Dejansko stanje
4 Družba Marine Entreprise Projects, Società Unipersonale di Alberto Fiorenzi Srl. (v nadaljevanju: intervenient) je 24. septembra 1998 vložila prijavo znamke Skupnosti pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe št. 40/94.
5 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je figurativen znak, natisnjen spodaj:
6 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razreda 18 in 25 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in blaga zaradi registracije znamk, z dne 15. junija 1957, kot je bil spremenjen in dopolnjen, in ustrezajo temu opisu:
razred 18: „Usnje in imitacije usnja, izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; živalske kože; kovčki in potovalne torbe; dežniki, sončniki in sprehajalne palice; biči in sedlarski izdelki“;
razred 25: „Oblačila, obutev, pokrivala“.
7 Ta prijava je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 47/99 z dne 14. junija 1999.
8 Družba Il Ponte Finanziaria SpA (v nadaljevanju: tožeča stranka) je 7. septembra 1999 vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.
9 Ugovor je temeljil na registraciji naslednjih prejšnjih nacionalnih znamk:
– italijanska registracija št. 370836 spodaj ponatisnjenega figurativnega znaka, ki je začela učinkovati 11. maja 1979, za proizvode, ki ustrezajo označbi „oblačila“ iz razreda25:
– italijanska registracija št. 704338 spodaj ponatisnjenega figurativnega znaka, ki je začela učinkovati 15. julija 1964, za proizvode, ki ustrezajo označbi „oblačila, vključno s škornji, čevlji in copati“ iz razreda25:
– italijanska registracija št. 606709 spodaj ponatisnjenega figurativnega znaka, ki je začela učinkovati 22. oktobra 1990, za proizvode, ki ustrezajo označbi „nogavice in kravate“ iz razreda 25:
– italijanska registracija št. 593651 spodaj ponatisnjenega figurativnega znaka, ki je začela učinkovati 12. julija 1990, za proizvode, ki ustrezajo označbi „usnje in imitacije usnja, izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; živalske kože; kovčki in potovalne torbe; dežniki, sončniki in sprehajalne palice; biči in sedlarski izdelki“, iz razreda18, in za proizvode, ki ustrezajo označbi „oblačila, obutev, pokrivala“ iz razreda25:
– italijanska registracija št. 642952 besednega znaka THE BRIDGE znaka, ki je začela učinkovati 14. junija 1994, za proizvode, ki ustrezajo označbi „oblačila, obutev, pokrivala“ iz razreda25;
– italijanska registracija št. 704372 spodaj ponatisnjenega trideimenzionalnega znaka, ki je začela učinkovati 15. julija 1964, za proizvode, ki ustrezajo označbi „usnje in imitacije usnja, izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; živalske kože; kovčki in potovalne torbe; dežniki, sončniki in sprehajalne palice; biči in sedlarski izdelki“ iz razreda25:
– italijanska registracija št. 633349 spodaj ponatisnjenega tridimenzionalnega znaka, ki je začela učinkovati 22. junija 1994, za proizvode, ki ustrezajo označbi „usnje in imitacije usnja, izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; živalske kože; kovčki in potovalne torbe; dežniki, sončniki in sprehajalne palice; biči in sedlarski izdelki“ iz razreda 18, in za proizvode, ki ustrezajo označbi „oblačila, obutev, pokrivala“ iz razreda 25:
– italijanska registracija št. 710102 besednega znaka FOOTBRIDGE, ki je začela učinkovati 7. decembra 1994, za proizvode, ki ustrezajo označbi „usnje in imitacije usnja, izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; živalske kože; kovčki in potovalne torbe; dežniki, sončniki in sprehajalne palice; biči in sedlarski izdelki“ iz razreda 18, in za proizvode, ki ustrezajo označbi „oblačila, obutev, pokrivala“ iz razreda 25;
– italijanska registracija št. 721569 spodaj ponatisnjenega figurativnega znaka, ki je začela učinkovati 28. februarja 1996, za proizvode, ki ustrezajo označbi „usnje in imitacije usnja, izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; živalske kože; kovčki in potovalne torbe; dežniki, sončniki in sprehajalne palice; biči in sedlarski izdelki“ iz razreda 18, in za proizvode, ki ustrezajo označbi „oblačila, obutev, pokrivala“ iz razreda 25:
– italijanska registracija št. 630763 besednega znaka OVER THE BRIDGE, ki je začela učinkovati 24. decembra 1991, za proizvode, ki ustrezajo označbi „usnje in imitacije usnja, izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; živalske kože; kovčki in potovalne torbe; dežniki, sončniki in sprehajalne palice; biči in sedlarski izdelki“ iz razreda 18, in za proizvode, ki ustrezajo označbi „oblačila, obutev, pokrivala“ iz razreda 25;
– italijanska registracija št. 642953 besednega znaka THE BRIDGE, ki je začela učinkovati 26. oktobra 1994, za proizvode, ki ustrezajo označbi „usnje in imitacije usnja, izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; živalske kože; kovčki in potovalne torbe; dežniki, sončniki in sprehajalne palice; biči in sedlarski izdelki“ iz razreda 18.
10 Z odločbo z dne 15. novembra 2001 je oddelek za ugovore UUNT zavrnil ugovor z obrazložitvijo, da je mogoče kljub enakosti zadevnih proizvodov in kljub obstoju določene vidne in fonetične podobnosti med nasprotujočimi si znaki razumno izključiti vsako verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 zaradi nepodobnosti med njimi.
11 Tožeča stranka je 3. decembra 2001 vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore.
12 Z odločbo z dne 17. marca 2003 je četrti odbor za pritožbe UUNT odločbo zavrnil (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Najprej je izpustil presojo prejšnjih registracij št. 370836, 704338, 606709 in 593651, ker ni bila dokazana uporaba ustrezajočih znamk (točki 12 in 13 izpodbijane odločbe). Zaradi nezadostnih dokazov, ki jih je predložila ugovarjajoča stranka, glede uporabe ustrezajoče znamke, je izpustil tudi presojo prejšnjo registracijo št. 642952 (točka 14 izpodbijane odločbe). Odbor za pritožbe je nato s prijavljeno znamko primerjal šest drugih prejšnjih znamk, zajetih z registracijami št. 704372, 633349, 710102, 721569, 630763 in 642953, da bi ugotovil odsotnost vsake podobnosti med njimi, tako vidne kot pojmovne in fonetične (točka 16 in nadaljnje točke izpodbijane odločbe). Tako je ugotovil neobstoj verjetnosti zmede v zvezi z nasprotujočimi si znamkami v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, pri čemer se zanika vsakršno pomembnost načela soodvisnosti podobnosti proizvodov in podobnosti znakov, upoštevajoč odsotnost, med nasprotujočimi si znamkami, minimalne stopnje podobnosti, zahtevane za upravičenje tega načela (točka 25 izpodbijane odločbe).
Predlogi strank
13 Tožeča stranka v tožbi predlaga, naj Sodišče prve stopnje:
– razveljavi izpodbijano odločbo;
– UUNT naloži, da zavrne zahtevo za registracijo intervenienta;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
14 Na obravnavi je tožeča stranka izjavila, da se odpoveduje svojemu drugemu tožbenemu zahtevku, kar je bilo zapisano v zapisnik.
15 UUNT in intervenient predlagata, naj Sodišče prve stopnje:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
16 Očitke, ki jih navaja tožeča stranka v utemeljitev svoje zahteve za razveljavitev, je mogoče razvrstiti v dva tožbena razloga, ki se nanašata, po eni strani na kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 in, po drugi strani na kršitev členov 15(2)(a) in 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 kot tudi na kršitev pravila 22 Uredbe št. 2868/95.
Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo členov 15(2)(a) in 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 ter kršitvijo pravila 22 Uredbe št. 2868/95
Trditve strank
17 Najprej tožeča stranka uveljavlja, da je odbor za pritožbe nepravilno utemeljil svojo presojo v zvezi z verjetnostjo zmede le s prejšnjima znamkama THE BRIDGE in THE BRIDGE WAYFARER, pri tem pa ni upošteval drugih znamk, katerih imetnik je tožeča stranka, in za vse prejšnje znamke izključil posebno varstvo, ki izhaja iz „serije znamk“. Tožeča stranka navaja, da so bile prejšnje znamke, ki jih odbor za pritožbe ni upošteval, registrirane manj kot pet let pred vložitvijo ugovora in tako niso podvržene dokazu uporabe na podlagi člena 43 Uredbe št. 40/94. Tako naj bi odbor za pritožbe navedene prejšnje znamke moral upoštevati samo zaradi dejstva, ker so registrirane.
18 Drugič, tožeča stranka trdi, da gre za kršitev pravila 22 Uredbe št. 2868/95, namreč da odbor za pritožbe ni upošteval pri svoji presoji verjetnosti zmede besedne znamke THE BRIDGE za proizvode iz razreda 25, zajete z registracijo št. 642952, ker njena uporaba ni bila dovolj utemeljena. V zvezi s tem tožeča stranka ugotavlja, da zgoraj navedeno pravilo med dodatno dokumentacijo navaja kataloge in javne oglase, ki je lahko predložena za namene dokazovanja uporabe znamke. V dokaz resne in dejanske uporabe navedene znamke, bi morala tožeča stranka odboru za pritožbe predložiti, v skladu z zgoraj navedenim pravilom, več oglasov in svojih katalogov. To dokumentacijo naj bi odbor za pritožbe nepravilno obravnaval kot nezadostno. Zgolj iz previdnosti je tožeča stranka Sodišču prve stopnje predložila nove dokumente v zvezi z uporabo navedene znamke.
19 Tretjič, tožeča stranka trdi, da odbor za pritožbe zmotno pri svoji presoji verjetnosti zmede ni upošteval prejšnjih figurativnih znamk, zajetih z registracijami št. 370836, 704338, 606709 in 593651, ker njihova uporaba ni bila dokazana. Tožeča stranka meni, da morajo biti zadevne prejšnje znamke opredeljene kot „obrambne znamke“ v smislu italijanskega kraljevega dekreta št. 929 z dne 21. junija 1942, kot je bil spremenjen (v nadaljevanju: italijanski zakon o znamkah) in jih na podlagi člena 42(4) navedenega zakona ni mogoče razveljaviti zaradi neuporabe. Tožeča stranka navaja, da je namen tako imenovanih „obrambnih“ znamk razširiti obseg varstva glavne znamke pred verjetnostjo zmede, kar omogoča njenemu imetniku, da nasprotuje registraciji znamke, ki sama po sebi ne bi bila podobna glavni znamki do tako zelo, da bi omogočala ugotovitev obstoja verjetnosti zmede. Po mnenju tožeče stranke je odbor za pritožbe zmotno ugotovil, da zadevne prejšnje znamke ne predstavljajo „obrambnih znamk“, če niso bile registrirane sočasno ali kasneje kot glavna prejšnja znamka. V zvezi s tem tožeča stranka ugotavlja, da je po eni strani odbor za pritožbe pozabil upoštevati okoliščino, da sta bili na tožečo stranko preneseni registraciji št. 704338 in 607909 s strani tretje osebe prav z namenom, da jih uporabi kot „obrambni znamki“, in po drugi strani, da so vse registracije znamk, ki jih je tožeča stranka imenovala kot „obrambne“, v vsakem primeru tako ali tako registrirane pozneje kot italijanska znamka THE BRIDGE MADE IN ITALY iz leta 1975, na kateri je ugovor temeljil le glede dejanske uporabe prejšnje znamke THE BRIDGE iz 70. let.
20 Končno glede, med drugim, registracije št. 370836 tožeča stranka trdi, da je treba dokaze uporabe prejšnje znamke THE BRIDGE obravnavati tudi kot dokaz uporabe prejšnje znamke, ki jo zajema ta registracija, ki se od znamke THE BRIDGE razlikuje le nepomembno. V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da v skladu s členom 15(2)(a) Uredbe št. 40/94 velja uporaba znamke Skupnosti v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja znamke, kot uporaba te znamke. Torej je v nasprotju s členom 15(2)(a) Uredbe št. 40/94, po mnenju tožeče stranke, da odbor za pritožbe ni upošteval pri svoji presoji verjetnosti zmede prejšnje znamke BRIDGE, ker njena uporaba ni bila dokazana.
21 Glede prvega očitka tožeče stranke UUNT odgovarja, da bi morala tožeča stranka, da bi lahko uveljavljala pojem „serije znamk“, predložiti dokaze o uporabi za vse svoje znamke, česar pa ni storila.
22 Glede drugega očitka UUNT odvrača, da je odbor za pritožbe pravilno presodil dokazna sredstva, ki jih je predložila tožeča stranka, ko je ugotovil, da niso zadostna za dokaz o uporabi besedne znamke THE BRIDGE, zajete z registracijo št. 642952.
23 Končno, glede tretjega očitka tožeče stranke UUNT navaja, da iz člena 43(2) Uredbe št. 40/94 izhaja, da je uporaba prejšnje znamke nujen pogoj, da se ugovoru zoper registracijo poznejše znamke lahko ugodi. UUUNT tudi navaja, da varstvo „obrambne znamke“ v Direktivi Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 40, str 1) ni določeno in da njegovo priznanje ni v skladu s skupnostnim pravom znamk.
24 Intervenient poudarja, prvič, da je bila tožeča stranka zavezana dokazati uporabo vseh svojih znamk za utemeljitev njene trditve, na podlagi katere naj bi bila imetnik „serije znamk“.
25 Drugič, intervenient trdi, da odbor za pritožbe pravilno ni upošteval pri svoji presoji prejšnje znamke THE BRIDGE, varovane z registracijo št. 642952. V zvezi s tem ugotavlja, da podatki v zvezi z blagom, ki ga zajema znamka, ki se pojavljajo v katalogih ali javnih oglasih, ne navajajo, sami po sebi, nobenega elementa o količinskem obsegu uporabe te znamke, tako da morajo biti le-ti dopolnjeni z drugimi dokumenti, ki lahko dokažejo razširjenost in pomembnost znamke na zadevnem ozemlju. V tej zadevi je po mnenju intervenienta odbor za pritožbe verjetno upošteval dejstvo, da je tožeča stranka predložila en sam katalog jesen/zima 1994–1995 in nekaj javnih oglasov iz leta 1995, kar je lahko logično vodilo do zaključka, da je bila zadevna znamka predmet zgolj simbolične uporabe.
26 Kar zadeva končno očitek tožeče stranke glede neupoštevanja „obrambnih znamk“, intervenient odgovarja, da povečanje varstva znamke z „obrambnimi znamkami“ domneva obstoj glavne znamke, tako da mora biti znamka, da se jo šteje za „obrambno“, prijavljena istočasno ali po prijavi glavne znamke in ne prej. Intervenient še pripominja, po eni strani, da sta bili prejšnji registraciji št. 370836 in 704338 pridobljeni za proizvode iz razreda 25, medtem ko se bistveni del prometa tožeče stranke nanaša na proizvode iz razreda 18, in po drugi strani, da morajo „obrambne znamke“ po splošnem pravilu predstavljati samo poenostavljeno različico glede na glavno znamko, v tej zadevi pa se prejšnje znamke, na katere se sklicuje tožeča stranka, češ da so „obrambne“, občutno razlikujejo od prejšnje glavne znamke THE BRIDGE.
Presoja Sodišča prve stopnje
27 Kar zadeva prvi očitek tožeče stranke, je treba pripomniti, da je, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, odbor za pritožbe utemeljil svojo presojo verjetnosti zmede s primerjavo med prijavljeno znamko in šestimi prejšnjimi znamkami št. 704372, 633349, 710102, 721569, 630763 in 642953. V točki 11 izpodbijane odločbe je odbor za pritožbe izrecno potrdil, da navedene prejšnje znamke niso predmet dokazovanja o uporabi v skladu s členom 43 Uredbe št. 40/94, saj rok pet let od njihove registracije, določen v tem členu, še ni potekel. Odbor je zato sklenil, da bi bilo treba zgoraj omenjenih šest znamk upoštevati za namene presoje verjetnosti zmede v zvezi s prijavljeno znamko, za vse proizvode, za katere so bile registrirane. Ta sklep je bil potrjen v točki 15 izpodbijane odločbe.
28 Šele ob preučevanju trditve tožeče stranke, da bi bilo treba prejšnje znamke obravnavati kot del „družine znamk“ in bi morale zato uživati širše varstvo, je odbor za pritožbe ugotovil, na podlagi njegove presoje elementov dokaza, ki ga je predložila tožeča stranka, da so se različni proizvodi, ki jih je tržila tožeča stranka, „oglaševali in prodajali večinoma pod znamko THE BRIDGE in v manjšem delu pod figurativno znamko THE BRIDGE WAYFARER“, tako da je bil dejansko italijanski potrošnik na trgu seznanjen le s tema prejšnjima znamkama (točka 22 izpodbijane odločbe). Na podlagi te ugotovitve je odbor za pritožbe sklenil, da širše varstvo, ki ga zahteva tožeča stranka, v zvezi z verjetnostjo domnevne „družine znamk“, v tej zadevi ni upravičeno, saj sama registracija številnih znamk, ne da bi se te uporabljale na trgu, ne zadostuje za dokaz družine znamk.
29 Dejansko je namen zadevnega očitka izpodbijati ta sklep odbora za pritožbe in ugotovitev, na kateri ta temelji. Ker ugovarja presojam, ki jih je opravil odbor za pritožbe v okviru vsebinske analize obstoja verjetnosti zmede med nasprotujočimi si znaki, bo treba ta očitek preučiti v okviru preizkusa tožbenega razloga zaradi kršitve člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.
30 S svojim drugim očitkom tožeča stranka navaja, da gre za kršitev pravila 22 Uredbe št. 2868/95, da odbor za pritožbe pri svoji presoji verjetnosti zmede ni upošteval besedne znamke THE BRIDGE, zajete z registracijo št. 642952, ker njena uporaba ni bila zadostno dokazana.
31 V skladu s členom 43(2) Uredbe št. 40/94, v zvezi s tretjim odstavkom istega člena, če tako zahteva prijavitelj, imetnik prejšnje nacionalne znamke, ki je vložil pisni ugovor, priskrbi dokaz o tem, da se je v obdobju petih let pred datumom objave znamke Skupnosti prejšnja nacionalna znamka resno in dejansko uporabljala v državi članici, v kateri je varovana za blago ali storitve, za katere je registrirana. V skladu z odstavkom 2 pravila 22 Uredbe št. 2868/95, „podatki in dokazila za dokaz o uporabi zajemajo podatke o kraju, času, obsegu in naravi uporabe znamke v koliziji za blago in storitve, za katere je registrirana in na kateri temelji ugovor“. Katalogi in časopisni oglasi se nahajajo med dokumentacijo, ki je lahko predložena kot dokaz uporabe na podlagi tretjega odstavka zgornjega pravila.
32 Treba je opomniti, da resna in dejanska uporaba predvideva dejansko uporabo znamke na zadevnem trgu za namen določitve blaga ali storitev. Tako je treba ugotoviti, da je resna in dejanska uporaba v nasprotju z minimalno uporabo, ki ne zadostuje za ugotovitev, da se znamka dejansko in učinkovito uporablja na določenem trgu. Tudi če ima imetnik namen dejansko uporabljati svojo znamko, ne gre za resno in dejansko uporabo, če znamka objektivno ni učinkovito, stalno in s stabilno konfiguracijo znaka prisotna na trgu, tako da je potrošniki ne morejo dojeti kot označbo za poreklo zadevnih proizvodov ali storitev, (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2002 v zadevi Kabushiki Kaisha Fernandes proti UUNT – Harrison (HIWATT), T‑39/01, Recueil, str. II‑5233, točka 36, in z dne 9. julija 2003 v zadevi Laboratorios RTB proti UUNT – Giorgio Beverly Hills (GIORGIO AIRE), T‑156/01, Recueil, str. II‑2789, točka 35).
33 V tej zadevi je tožeča stranka dokazala uporabo besedne znamke THE BRIDGE v Italiji, ki je bila registrirana za proizvode z opisom „oblačila, obutev, pokrivala“ iz razreda 25. Nadalje je moral biti ta dokaz ugotovljen za obdobje petih let pred datumom objave prijave znamke, torej od 14. junija 1994 do 14. junija 1999.
34 Iz analize dokumentacije, vsebovane v spisu UUNT, ki je bil predložen Sodišču prve stopnje, izhaja, da dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka v zvezi z uporabo prejšnje besedne znamke THE BRIDGE za proizvode iz razreda 25, predstavljata le katalog jesen-zima 1994/1995 in javni oglasi iz leta 1995. Drugi katalogi, ki jih je predložila tožeča stranka, so brez datuma.
35 Treba je ugotoviti, da so dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, zelo omejeni, kar zadeva leto 1994, za obdobje od 1996 do 1999 pa niso predloženi.
36 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da dokazi, predloženi s strani tožeče stranke, neodvisno od njihove zmožnosti navesti elemente o količinski pomembnosti uporabe zadevne znamke, dokazujejo le, da je bila znamka, v nasprotju s tem, kar zahteva člen 43(2) Uredbe št. 40/94, v zvezi s tretjim odstavkom istega člena, v obdobju petih let pred datumom objave prijave znamke na italijanskem trgu s proizvodi, za katere je bila registrirana, stalno prisotna.
37 Sledi, da je odbor za pritožbe pravilno ocenil, da resna in dejanska uporaba navedene znamke za zadevne proizvode ni bila dokazana.
38 Nadalje dokumenti, ki jih je tožeča stranka prvič predložila na Sodišču prve stopnje, niso dopustni in se jih ne sme upoštevati. Dejansko je, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča prve stopnje, tožba, vložena pri tem sodišču, namenjena nadzoru zakonitosti odločb oddelkov za pritožbe UUNT v smislu člena 63 Uredbe št. 40/94. Zato ni naloga Sodišča prve stopnje, da preučuje dejanske okoliščine v luči dokazov, prvič predloženih njemu (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2003 v zadevi DaimlerChrysler proti UUNT (Calandre), T‑128/01, Recueil, str. II‑701, točka 18; z dne 3. julija 2003 v zadevi Alejandro proti UUNT – Anheuser-Busch (BUDMEN), T‑129/01, Recueil, str. II‑2251, točka 67; z dne 4. novembra 2003 v zadevi Díaz proti UUNT – Granjas Castelló (CASTILLO), T‑85/02, Recueil, str. II‑4835, točka 46; z dne 13. julija 2004 v zadevi Samar proti UUNT – Grotto (GAS STATION), T‑115/03, ZOdl., str. II‑2939, točka 13, in z dne 1. februarja 2005 v zadevi SPAG proti UUNT – Dann et Backer (HOOLIGAN), T‑57/03, ZOdl., str. II‑287, točka 20; glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 5. marca 2003 v zadevi Alcon proti UUNT – Dr. Robert Winzer Pharma (BSS), T‑237/01, Recueil, str. II‑411, točki 61 in 62, potrjena s sklepom Sodišča z dne 5. oktobra 2004 v zadevi Alcon proti UUNT, C‑192/03 P, ZOdl., str. I‑8993).
39 Iz navedenega izhaja, da je treba drugi očitek tega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
40 S svojim tretjim očitkom tožeča stranka trdi, prvič, da odbor za pritožbe nepravilno ni upošteval pri svoji presoji verjetnosti zmede registracij št. 370836, 704338, 606709 in 593651, ker uporaba ustrezajočih znamk ni bila dokazana. Tožeča stranka meni, da so zgornje znamke „obrambne znamke“, ki so kot take v skladu z italijanskim zakonom o znamkah izvzete od dokaza o uporabi.
41 V točki 12 izpodbijane odločbe je odbor za pritožbe ugotovil, da se štiri zgoraj omenjene prejšnje znamke ne nahajajo v katalogih niti v javnih oglasih, ki jih je predložila tožeča stranka, in tako sklenil, da dokumentacija, predložena v postopku z ugovorom, ne more dokazati prisotnosti navedenih znamk na trgu. V naslednji točki je odbor za pritožbe zavrnil trditev tožeče stranke, da se zadevne znamke kot „obrambne znamke“ okoriščajo z uporabo prejšnje znamke THE BRIDGE. V zvezi s tem je najprej poudaril, da imajo „obrambne znamke“ pomožen značaj, saj niso registrirane zato, da bi se uporabljale na trgu, ampak z namenom razširiti varstvo glavne znamke, in da iz njihove narave logično izhaja, da morajo biti registrirane sočasno ali pozneje kot glavna znamka. Nato je ugotovil, da so registracije zadevnih štirih znamk starejše od znamke THE BRIDGE. Posledično je sklenil, da navedenih znamk ni mogoče obravnavati kot „obrambnih znamk“. Ker njihova uporaba ni bila dokazana, se jih torej ne sme upoštevati pri presoji verjetnosti zmede v zvezi s prijavljeno znamko.
42 Primerno je poudariti, da medtem ko italijansko pravo v členu 42(4) zakona o znamkah določa izjemo od pravila razveljavitve znamke zaradi petletne neuporabe, določeno v prvem odstavku istega člena, če „je imetnik neuporabljane znamke istočasno imetnik druge znamke ali več drugih podobnih znamk, ki so v veljavi, od katerih se vsaj ena uporablja za označbo istih proizvodov ali storitev“, nasprotno sistem varstva znamk Skupnosti pojma „obrambnih znamk“ ne pozna. Vsekakor pa pojem „obrambne znamke“ v sistemu varstva znamke Skupnosti ni poznan.
43 Treba je poudariti, da v sistemu Uredbe št. 40/94 učinkovita uporaba znaka v trgovini za blago ali storitve, za katere je bil registriran, predstavlja bistven pogoj, da se njegovemu imetniku priznajo izključne pravice, ki so predmet varstva znamk. Tako člen 15(1) Uredbe št. 40/94 določa, da „če v obdobju petih let po registraciji imetnik ni začel resno in dejansko uporabljati znamke Skupnosti v Skupnosti za blago ali storitve, za katere jo je registriral, ali če je bila takšna uporaba prekinjena v obdobju petih zaporednih let, se za znamko Skupnosti uporabljajo sankcije iz te uredbe, razen če obstajajo upravičeni razlogi za neuporabo“. V skladu s členom 50(1)(a) se pravice imetnika znamke Skupnosti razveljavijo, če se v neprekinjenem obdobju petih let znamka ni uporabljala v prvotni namen v Skupnosti za označevanje blaga ali storitev, za katere je registrirana, in za neuporabo ne obstajajo upravičeni razlogi. Člen 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 določa, da se ugovor zoper prijavo znamke Skupnosti zavrne, če imetnik prejšnje znamke, znamke Skupnosti ali nacionalne znamke, ki je vložil ugovor, ne priskrbi, če tako zahteva prijavitelj, dokaza o tem, da se je v obdobju petih let pred datumom objave znamke Skupnosti prejšnja znamka Skupnosti resno in dejansko uporabljala v Skupnosti ali v državi članici, v kateri je varovana, za blago ali storitve, za katere je registrirana in ki jih imetnik navaja kot razlog za ugovor, ali pa da obstajajo razlogi za neuporabo. Analogen tej določbi člen 56(2) Uredbe št. 40/94 določa za primeru vloge zahteve za razveljavitev pravic ali ugotovitev ničnosti.
44 Osrednja vloga, ki jo igra obveznost uporabe znamke v sistemu Uredbe št. 40/94, je nadalje potrjena v deveti uvodni navedbi te uredbe, ki pravi, da „ni razloga za varstvo znamk Skupnosti ali katerekoli znamke, registrirane pred njimi, razen če se znamke dejansko uporabljajo “.
45 Sledi, da upoštevanje registracij kot „obrambnih“ ni združljivo z namenom Uredbe št. 40/94 glede sistema varstva znamke Skupnosti.
46 Seveda predvidevajo določbe te uredbe, ki imetniku znamke nalagajo obveznost njene uporabe ali obveznost, v okviru postopka z ugovorom, postopka razveljavitve ali razglasitve ničnosti, predložiti dokaz njene resne in dejanske uporabe, izjemo, po kateri se imetnik znamke izogne posledicam neupoštevanja takih obveznosti, ker obstajajo „upravičeni razlogi“ za neuporabo. Treba pa je upoštevati, da se pojem „upravičeni razlogi“ v smislu teh določb nanaša na razloge, ki temeljijo na obstoju ovir glede uporabe znamke ali glede okoliščin, v katerih bi se gospodarsko izkoriščanje znamke, upoštevajoč celoto pomembnih okoliščin v zadevi, izkazalo za izredno potratno. Take ovire lahko eventualno izhajajo iz nacionalne ureditve, ki na primer nalaga omejitve glede trženja proizvodov, označenih z znamko, tako da se je mogoče sklicevati na tako ureditev kot na upravičen razlog za neuporabo znamke. Nasprotno se imetnik nacionalne registracije, ki ugovarja prijavi znamke Skupnosti, ne more sklicevati, da bi se izmaknil bremenu dokaza v skladu s členom 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94, na nacionalno določbo, ki, kot je v primeru člena 42(4) italijanskega zakona o znamkah, omogoča vložitev znakov kot znamk, ki zaradi svoje izključno obrambne naloge za druge znake, ki se bodo gospodarsko izkoriščali, niso namenjeni za uporabo v trgovini. Dejansko, kot je bilo odločeno v točki 46 zgoraj, take registracije niso združljive z ureditvijo znamke Skupnosti, kot izhaja iz Uredbe št. 40/94, in njihovo priznanje na nacionalni ravni ne pomeni „upravičenega razloga“ v smislu člena 43(2) in (3) te uredbe, glede neuporabe prejšnje znamke, ki jo imetnik navaja kot razlog za ugovor zoper prijavo znamke Skupnosti.
47 Iz zgornjih razlogov je zato treba tretji očitek tega tožbenega razloga zavrniti, kolikor se sklicuje, na podlagi italijanskega zakona o znamkah, na domnevno obrambni značaj določenih prejšnjih znamk, ki jih odbor za pritožbe ni upošteval.
48 V okviru svojega tretjega očitka tožeča stranka navaja, drugič, da so številni elementi, ki jih je predložila v postopku pred UUNT, da bi dokazala uporabo prejšnje znamke THE BRIDGE take narave, da lahko dokaže tudi resno in dejansko uporabo znamke, zajete z registracijo št. 370836, ki se razlikuje z znamko THE BRIDGE le v zanemarljivih odstopanjih. V zvezi s tem tožeča stranka opozarja na člen 15(2)(a) Uredbe št. 40/94, na podlagi katerega uporaba znamke Skupnosti v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja znamke, tudi velja kot uporaba te znamke, kot tudi na člen 42(2) italijanskega zakona o znamkah, ki vsebuje podobno določbo.
49 To trditev je treba zavrniti.
50 Dejansko člen 15(2)(a) Uredbe št. 40/94, na katerega se sklicuje tožeča stranka, predvideva, da se registrirana nacionalna znamka ali znamka Skupnosti uporablja v trgovini v obliki, ki se nekoliko razlikuje od oblike, v kateri je bila opravljena registracija. Namen te določbe, ki se izogiba temu, da bi predpisala strogo skladnost med obliko, v kateri se znamka uporablja, in obliko, v kateri je bila registrirana, je omogočiti imetniku znamke, da pri njenem gospodarskem izkoriščanju naredi spremembe na znaku, ki, brez spremenjenega razlikovalnega učinka, omogočajo boljše prilagajanje zahtevam trgovine in oglaševanje zadevnega blaga in storitev. V skladu s svojim namenom je treba obseg materialne uporabe te določbe obravnavati kot omejenega na položaje, v katerih ima znak, ki ga uporablja imetnik znamke za označitev proizvodov in storitev, za katere je bila znamka registrirana, obliko, v kateri se ta ista znamka gospodarsko izkorišča. V podobnih okoliščinah, ko ima uporabljeni znak v trgovini obliko, ki se razlikuje od tiste, v kateri je bil registriran, le v zanemarljivih elementih, tako da se ta znaka lahko šteje kot celotno enaka, zgornja določba določa, da je obveznost uporabe registrirane znamke lahko izpolnjena s tem, da je dokazana uporaba znaka, ki ima obliko, uporabljeno v trgovini. Nasprotno člen 15(2)(a) imetniku registrirane znamke ne dovoljuje, da se izogne obveznosti, ki mu nalaga uporabo te znamke, tako da se sklicuje na pravico uporabe podobne znamke, ki je predmet druge registracije.
51 V tej zadevi tožeča stranka poskuša dejansko dokazati uporabo znamke, zajete z registracijo št. 370836, s sklicevanjem na iste elemente dokazov, ki so bili predloženi UUNT v zvezi z uporabo znamke THE BRIDGE, zajete z drugimi registracijami. V teh okoliščinah, iz razlogov, ki so bili navedeni zgoraj, in ne da bi obravnavali vprašanje, ali je lahko znamka, ki je predmet registracije št. 370836, obravnavana celotno kot enaka znamki THE BRIDGE, je treba ugotoviti, da pogoji za uporabo člena 15(2)(a) Uredbe št. 40/94 v tej zadevi niso izpolnjeni.
52 Glede na vse predhodne razmisleke je treba tretji očitek tega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljenega.
53 Sledi, da je treba zadevni tožbeni razlog v celoti zavrniti.
Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
54 Najprej tožeča stranka ugotavlja, da je imetnik številnih znamk, ki vsebujejo pojem „bridge“ in sestavljajo „družino“ znamk oziroma „srijo znamk“. To okoliščino, ki je značaja, da povečuje verjetnost zmede v zvezi z nasprotujočimi si znamkami, naj bi odbor za pritožbe spregledal na podlagi napačne razlage določb Uredbe št. 40/94 v zvezi z dokazom o uporabi znamk.
55 Tožeča stranka tudi uveljavlja, da so znamke, katerih imetnik je, sestavljene znamke, ki imajo vse skupni izraz, angleško besedo „bridge“, ki jo spremljajo drugi besedni ali figurativni znaki. Vsi elementi, ki sestavljajo navedene znamke, naj ne bi imeli nobene zveze s proizvodi, ki jih označujejo. Zato naj bi imele te znamke zelo močan notranji razlikovalni učinek, ki naj bi bil glede besedne znamke THE BRIDGE z množično uporabo še okrepljen in podprt z obsežno dokumentacijo, ki jo je tožeča stranka predložila pred odborom za pritožbe. Tožeča stranka ugotavlja, da tako italijanska kot skupnostna sodna praksa priznava širše varstvo taki vrsti znamk. V zvezi s tem tožeča stranka spominja, da je v sodbi z dne 29. septembra 1998 v zadevi Canon (C‑39/97, Recueil, str. I‑5507, točka 18) Sodišče odločilo, da „znamke, ki imajo močan razlikovalni učinek, bodisi notranji bodisi zaradi poznavanja znamk na trgu, uživajo širše varstvo kot znamke, katerih razlikovalni učinke je šibkejši“.
56 Tožeča stranka navaja, da sta tako oddelek za ugovore kot odbor za pritožbe nadalje priznala, da znamka THE BRIDGE izraža idejo, ki nima nobene zveze s proizvodi, za katere je registrirana, in da ima posledično notranji razlikovalni učinek. Odbor za pritožbe je prav tako priznal splošno poznavanje znamke THE BRIDGE, vendar ne da bi iz tega izhajale posledice, ki bi zadevale presojo verjetnosti zmede.
57 Drugič, tožeča stranka očita odboru za pritožbe, da pri svoji presoji verjetnosti zmede ni upošteval načela soodvisnosti med podobnostjo znamk in podobnostjo proizvodov. Sklicujoč se na sodno prakso Skupnosti, še posebej na sodbo Sodišča z dne 11. novembra 1997 v zadevi SABEL (C‑251/95, Recueil, str. I‑6191), opozarja, da je treba verjetnost zmede presojati celovito, ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov v zadevi, ki jih je mogoče obravnavati kot soodvisne.
58 Tretjič, glede primerjave med nasprotujočimi si znaki tožeča stranka navaja, da je odbor za pritožbe napačno menil, da si prejšnje znamke in prijavljena znamka niso podobne.
59 Glede vidne primerjave tožeča stranka ocenjuje, v nasprotju s tem, kar je navedeno v izpodbijani odločbi, prisotnost, v prijavljeni znamki, poleg besednega elementa „bainbridge“, risbe, ki ponazarja zvito jadro, ki se odvija do točke, ko dobi obliko ladje, le povečuje verjetnost zmede med to znamko in prejšnjimi figurativnimi znamkami, saj so tudi te sestavljene iz besednega elementa, , ki vsebuje besedo „bridge“, in grafičnih elementov. Ta okoliščina javnost zavaja, da s to znamko označeni proizvodi prav tako izvirajo iz tožeče stranke in da predstavljajo linijo proizvodov, namenjenih posebej osebam, ki jih zanimata jadranje in navtika. Ta vtis naj bi bil naknadno okrepljen z dejstvom, da figurativni element prejšnje znamke, zajete z registracijo št. 721569, ponazarja sliko vetrovnice, ki je v prvi vrsti navtični simbol.
60 Tožeča stranka tudi ugotavlja, da sta prijavljena znamka in prejšnja figurativna znamka, ki je predmet registracije št. 370836, zelo podobni na grafični ravni.
61 Glede primerjave na pojmovni ravni, tožeča stranka ocenjuje, da je odbor za pritožbe storil zmoto v presoji, ker je menil, da povprečni italijanski potrošnik razpolaga z znanjem tujih jezikov, kar mu omogoča dojeti domnevno pojmovno razliko med nasprotujočima si znakoma.
62 V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da je trditev odbora za pritožbe, da je navedeni potrošnik sposoben razumeti pomen angleške besede „bridge“, napačna. Poudarja, da ta beseda ni asonančna z ustrezno italijansko besedo „ponte“, in da se izraz „bridge“ v italijanščini navadno uporablja za označitev igre s kartami.
63 Nadalje, tudi če domnevamo, da je zaključek, da je angleški izraz „bridge“ italijanskemu potrošniku razumljiv, pravilen, bi to moralo pripraviti odbor za pritožbe vsaj do tega, da prizna obstoj podobnosti med nasprotujočimi si znamkami, kolikor le-te vse vsebujejo omenjeni izraz. Odbor za pritožbe pa je nasprotno zavzel stališče, da povprečni italijanski potrošnik, četudi sposoben razumeti pomen besede „bridge“, kjer je uporabljena v znamkah tožeče stranke, ni sposoben prepoznati tega istega izraza v prijavljeni znamki, ker je uporabljen skupaj z drugim izrazom „bain“, ki nima v angleščini nobenega pomena, tako da bi bila prijavljena znamka predstavljena v očeh upoštevne javnosti kot enotna in povezana celota brez vsakega očitnega pomena.
64 Tožeča stranka nasprotuje tej presoji in dodaja, , da če, kot to trdi odbor za pritožbe, povprečni italijanski potrošnik ima zadostno znanje tujih jezikov, da mu omogoča razumeti pomen angleške besede „bridge“, bo prav tako sposoben v prijavljeni znamki razumeti francosko besedo „bain“ in bo razčlenil izraz „bainbridge“ na dve besedi. Navaja, da teza intervenienta, da naj bi navedeni potrošnik zaznal prijavljeno znamko kot rodbinsko ime ali kot geografsko označbo, ni verjetna.
65 Tožeča stranka meni, da povprečni italijanski potrošnik verjetno ne bo razumel nobene od tujih besed, ki sestavljajo nasprotujoči si znamki, ali pa bo prepoznal le besedo „bridge“, ki jo bo zaznal v vseh zadevnih znamkah. V obeh primerih bi bila verjetnost zmede očitna. V utemeljitev svojih navedb tožeča stranka navaja več odločb UUNT, v katerih je bila ugotovljena verjetnost zmede, ki ni imela nobene zveze s tem, ali upoštevni potrošnik razume zadevne znamke.
66 Tožeča stranka se končno sklicuje na vrsto odločb, ki so bile izdane v zadevah, ki so zelo podobne tej, v katerih so organi UUNT priznali obstoj verjetnosti zmede med nasprotujočimi si znamkami.
67 UUNT ocenjuje, da je presoja odbora za pritožbe pravilna.
68 Kar zadeva najprej trditev tožeče stranke, da odbor za pritožbe ni upošteval okoliščine, da je tožeča stranka imetnik serije znamk, ki imajo skupni element „bridge“, UUNT trdi, da sistem Skupnosti ne daje nobenega abstraktnega pravnega varstva „seriji znamk“, saj je treba vsak prejšnji znak upoštevati ločeno v okviru presoje morebitne verjetnosti zmede v zvezi s prijavljeno znamko Skupnosti. V tem smislu dobi pojem „serija znamk“ pomen le pri taki presoji, če je bil upoštevni potrošnik soočen z vsako od prejšnjih znamk, ki so se dejansko uporabljale, tako da pri tem dobi vtis, da med njimi obstaja taka zveza, da so vse istega porekla. Posledično imata pojma „serija znamk“ ali „družina znamk“ pomen le ob prisotnosti resne in dejanske uporabe vsake od znamk.
69 Glede trditve tožeče stranke, da odbor za pritožbe pri svoji presoji ni upošteval soodvisnosti med podobnostjo zadevnih proizvodov in podobnostjo zadevnih znakov niti domnevnega ugleda prejšnjih znamk, UUNT trdi, da je obstoj minimalne stopnje podobnosti med nasprotujočimi si znaki nujen pogoj za ugotovitev verjetnosti zmede; v nasprotnem primeru ni treba več preučevati drugih okoliščin, ki so pomembne pri presoji celovite verjetnosti zmede, kot so notranji razlikovalni učinek in ugled prejšnje znamke ali morebitna podobnost med proizvodi. V tej zadevi take minimalne stopnje podobnosti med nasprotujočimi si znaki ni mogoče ugotoviti.
70 UUUNT meni, kot odbor za pritožbe, da je le pri prejšnjih znamkah mogoče izločiti besedo „bridge“ iz celote, katere del je. Nasprotno prijavljena znamka predstavlja enotno in povezano celoto brez vsakega očitnega pomena, pri kateri besedni element „bridge“ izgubi ves individualni značaj in se združi v drugo besedo, ki se jasno razlikuje od elementov, ki jo sestavljajo. Po mnenju UUNT običajni poskus pokaže, da lahko besede izgubijo ali pridobijo svoj pomen, če jih ločimo ali združimo z drugimi besedami, kot je primer italijanske besede „bella“, ko se ponovi v besedi „isabella“.
71 Nadalje UUNT ugotavlja, da sta nasprotujoča si znaka na vidni ravni očitno različna zaradi njune dolžine oziroma grafične predstavitve.
72 Intervenient se strinja s presojo UUNT glede očitkov tožeče stranke v zvezi z domnevnim obstojem „serije znamk“ in domnevno kršitvijo načela soodvisnosti med podobnostjo znakov in podobnostjo proizvodov. Glede prvega očitka intervenient dodaja, da pojem „serija znamk“ predvideva, da obravnavane znamke vsebujejo skupno obliko, ki je ni mogoče najti v prejšnjih znamkah.
73 Kar zadeva primerjavo med nasprotujočimi si znamkami, intervenient pripominja glede vidnih elementov, da je prijavljena znamka sestavljena znamka, figurativna in besedna, ki vsebuje skico z veliko razlikovalno močjo, ki pritegne pozornost potrošnika in označuje navtični izvor znamke in proizvodov, ki jih označuje. Poudarja tudi posebno grafično predstavitev besednega znaka „bainbridge“. Prijavljena znamka in prejšnje znamke naj bi bile različne tudi na fonetični ravni.
74 Na pojmovni ravni intervenient zatrjuje, da je izraz „bainbridge“ pogosto rodbinsko ime v Združenih državah. V tej zadevi naj bi šlo za ime enega od dveh ustanoviteljev ameriške družbe Bainbridge Aquabatten Inc., proizvajalke blaga za jadra, za katero naj bi bil intervenient ekskluzivni prodajalec v Italiji. Ta izraz naj bi bil tudi krajevno ime, ki označuje manjše mesto v državi Washington kot tudi majhen otok na jezeru države Georgie. Zato po mnenju intervenienta izraza „bainbridge“ ne bi smeli obravnavati kot sestavljeno besedo, ampak kot edinstveno ime, ki nima nobene pojmovne zveze s prejšnjimi znamkami, ki merijo na pojem mostu.
Presoja Sodišča prve stopnje
75 Člen 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 določa, da „ob ugovoru imetnika prejšnje znamke se znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira, če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, ki jih označujejo znamke, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja znamka“ in da „verjetnost zmede zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko“.
76 V skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni verjetnost zmede verjetnost, da bi javnost lahko menila, da zadevni proizvodi ali storitve izvirajo iz istega podjetja, ali v določenih primerih iz ekonomsko povezanih podjetij.
77 Po tej sodni praksi je treba verjetnost zmede presojati celovito, glede na to, kako upoštevna javnost zaznava zadevne znake in proizvode ali storitve, in ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov v zadevi, predvsem medsebojno odvisnost med podobnostjo znakov in podobnostjo označenega blaga ali storitev (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2003 v zadevi Laboratorios RTB proti UUNT – Giorgio Beverly Hills (GIORGIO BEVERLY HILLS), T‑162/01, Recueil, str. II‑2821, točke od 31 do 33, in tam navedena sodna praksa).
78 Glede na naravo zadevnih proizvodov, katerih označba je ponatisnjena v točkah 6 in 9 zgoraj, je ciljna javnost, ki jo je treba upoštevati pri analizi verjetnosti zmede, dejansko za vse zadevne proizvode sestavljena iz povprečnih potrošnikov v državi članici, v kateri so varovane prejšnje znamke, torej v Italiji.
79 V skladu s členom 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 in v luči predhodnih razmislekov je torej treba opraviti primerjavo med, po eni strani, zadevnimi proizvodi, in po drugi strani med nasprotujočimi si znaki.
– Zadevni proizvodi
80 V skladu s sodno prakso je treba pri presoji podobnosti med zadevnimi proizvodi ali storitvami upoštevati vse pomembne dejavnike, ki označujejo razmerje med temi proizvodi in temi storitvami. Ti dejavniki vključujejo predvsem njihovo naravo, njihov namen, njihovo uporabo in njihov konkurenčni oziroma dopolnilni značaj (sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Institut für Lernsysteme proti UUNT – Educational Services (ELS), T‑388/00, Recueil, str. II‑4301, točka 51).
81 V tej zadevi ugovor temelji na prejšnjih znamkah, registriranih za proizvode iz razredov 18 in 25 ali za enega od teh dveh razredov in je naperjen zoper registracijo prijavljene znamke za proizvode iz istih razredov.
82 Zadostuje ugotovitev, da so proizvodi iz prijavljene znamke in proizvodi, zajeti s prejšnjimi znamkami, enaki, kot izhaja iz označitev, ponatisnjenih v točkah 6 in 9 zgoraj, o čemer se stranke sicer strinjajo.
– Zadevni znaki
83 V točki 11 izpodbijane odločbe je odbor za pritožbe menil, da lahko le šest od enajstih prejšnjih znamk, in sicer tridimenzionalna znamka, ki vsebuje besedni element „the bridge“ (registraciji št. 704372 in 633349), besedna znamka FOOTBRIDGE (registracija št. 710102), figurativna znamka, ki vsebuje besedni element „the bridge wayfarer“ (registracija št. 721579), besedna znamka OVER THE BRIDGE (registracija št. 630763) in besedna znamka THE BRIDGE (registracija št. 642953), pride v poštev pri presoji obstoja verjetnosti zmede.
84 Glede na to, da nobeden od očitkov tožeče stranke, ki jih je podala zoper ta zaključek odbora za pritožbe in so bili preučeni v okviru analize prvega tožbenega razloga ni bil sprejet, je treba analizo v zvezi s podobnostjo nasprotujočih si znakov omejiti na primerjavo med prijavljeno znamko in šestimi prejšnjimi znamkami, naštetimi v zgoraj omenjeni točki 11 izpodbijane odločbe (v nadaljevanju: upoštevne prejšnje znamke).
85 Najprej je treba primerjati prijavljeno znamko z vsako od upoštevnih prejšnjih znamk ločeno in nato, v okviru analize verjetnosti zmede, preučiti trditev tožeče stranke v zvezi z obstojem domnevne „družine“ oziroma „serije“ prejšnjih znamk.
86 Kot izhaja iz sodne prakse, mora celovita presoja verjetnosti zmede, pri kateri je treba upoštevati vse pomembne dejavnike, glede vidne, fonetične ali pojmovne podobnosti med nasprotujočimi si znaki, temeljiti na njihovem celotnem vtisu, upoštevajoč zlasti njihove razlikovalne in prevladujoče elemente (zgoraj navedeni sodbi SABEL, točka 23, in ELS, točka 62). Dejansko povprečni potrošnik zadevne vrste proizvoda ali storitve, katerega zaznava znamk igra odločilno vlogo pri celoviti presoji verjetnosti zmede, navadno zaznava znamko kot celoto in ne preučuje podrobnosti (zgoraj navedena sodba SABEL, točka 23).
87 V tej zadevi so upoštevne prejšnje znamke sestavljene iz besednih znakov, sestavljenih znakov, figurativnih in besednih ter tridimenzionalnih znakov, ki vsi vsebujejo skupni besedni element, in sicer angleško besedo „bridge“, pred katero pri večini znakov stoji določni člen „the“. Prijavljena znamka je sestavljen znak, in sicer iz pravokotne etikete črne in bele barve, na kateri je ponatisnjena slika zvitega jadra, ki se odvija do točke, ko dobi obliko jadra ladje. Na desni strani slike se nahaja izraz „bainbridge“, napisan s črnimi poševnimi črkami in razpotegnjen vodoravno čez dve tretjini dolžine etikete ter podčrtan s črno črto, ki teče čez celotno etiketo.
88 Najprej je treba spomniti, kot je to storil odbor za pritožbe v točki 23 izpodbijane odločbe, da je prejšnjim znamkam dan močan notranji razlikovalni učinek, kolikor so sestavljene iz besednih, sestavljenih in tridimenzionalnih znakov, katerih elementi, obravnavani ločeno ali v njihovi celoti, nimajo nobene zveze s proizvodi, ki jih označujejo. Predvsem glede prejšnjih znamk, ki vsebujejo besedni element „the bridge“, se ta značaj pozneje z njeno intenzivno uporabo izkaže za še okrepljen. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je verjetnost zmede toliko večja, kolikor bolj se razlikovalni učinek prejšnje znamke izkaže za pomembnega in kolikor znamke, ki imajo močan razlikovalni učinek, bodisi notranji bodisi zaradi ugleda, ki ga uživajo na trgu, uživajo širše varstvo kot znamke, katerih razlikovalni učinek je manjši (zgoraj navedeni sodbi SABEL, točka 24, in Canon, točka 18).
89 Nasprotno, kar zadeva trditev tožeče stranke, da naj bi odbor za pritožbe priznal sloves prejšnjih znamk, lahko le opozorimo, da na nobenem mestu v izpodbijani odločbi ta trditev ni podprta.
90 Zato je treba preučiti, ali je lahko odbor za pritožbe, ne da bi naredil napako pri presoji, sklepal na neobstoj vidnih, fonetičnih in pojmovnih podobnosti med nasprotujočimi si znaki.
91 Najprej je treba primerjati te znake na vidni ravni.
92 V zvezi s tem je treba razlikovati upoštevne prejšnje znamke v tri kategorije, pri čemer gre za besedne znake, sestavljene znake, in sicer iz figurativnih in besednih elementov, ali tridimenzionalne znake.
93 V prvo kategorijo spadajo prejšnje znamke FOOTBRIDGE (registracija št. 710102), OVER THE BRIDGE (registracija št. 630763) in THE BRIDGE (registracija št. 642953).
94 Sodišče prve stopnje je odločilo, da lahko sestavljeno besedno in figurativno znamko obravnavamo kot podobno drugi znamki, ki ji je z enim od svojih elementov podobna ali enaka, le, če le-ta sestavlja prevladujoč element pri celotnem vtisu sestavljene znamke. Tako je v primeru, ko ta element lahko sam po sebi nadvlada predstavo znamke, ki jo upoštevna javnost hrani v spominu, tako da so vsi drugi elementi znamke pri celotnem vtisu znamke zanemarljivi (sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Matratzen Concord proti UUNT – Hukla Germany (MATRATZEN), T‑6/01, Recueil, str. II‑4335, točka 33).
95 Tudi če bi domnevali, da je besedni element prijavljene znamke, „bainbridge“, element, ki lahko bolj kot drugi pritegne pozornost potrošnika, je treba ugotoviti, da vidne podobnosti med tem elementom in zadevnimi tremi prejšnjimi znamkami zadevajo le zaporedje šestih črk, ki vsebujejo angleško besedo „bridge“. To besedo spremljajo v prijavljeni znamki predpona „bain“ in v prejšnjih znamkah ločene besede „over the“, „the“ oziroma predpona „foot“.
96 Nadalje besedo „bainbridge“ v prijavljeni znamki spremljajo figurativni elementi, katerih pomembnost, čeprav lahko kvalificirana kot manjša, pa ni zanemarljiva pri celotnem vtisu tega znaka.
97 Z vidika zgoraj navedene različnosti med zadevnimi tremi prejšnjimi znamkami in besednim elementom prijavljene znamke in upoštevajoč druge dejavnike razlikovanja, ki sestavljajo figurativne elemente, ki označujejo znamko, podobnost med nasprotujočimi znaki, navedena v točki 96 zgoraj, ni take narave, da bi v okviru celovite presoje nasprotujočih si znakov prevladala na vidni ravni.
98 Druga kategorija vsebuje samo sestavljeno znamko, ki vsebuje besedni element „the bridge wayfarer“ (registracija št. 721579). Ta znamka ponazarja sliko vetrovnice, črne in bele barve, čez katero teče vodoravna črna črta. Navedeni figurativni element je postavljen med pojma „the bridge“, napisan s črnimi in sivimi črkami, in „wayfarer“, napisan z manjšimi črnimi črkami.
99 Treba je ugotoviti, da se navedena prejšnja znamka bistveno razlikuje od prijavljene znamke na vidni ravni. Dejansko edini skupni element nasprotujočih si znakov, in sicer zaporedje šestih črk, ki vsebujejo besedo „bridge“, se izkaže kot skoraj nezaznavno pri celotnem vtisu znakov, ki ga močno določajo figurativni elementi, ki vsebujejo razen slike še grafičen prikaz besednih elementov, ki so dodani zgoraj navedeni besedi, in sicer predpona „bain“ v prijavljeni znamki in ločene besedi „the“ in „wayfarer“ v zadevni prejšnji znamki.
100 Glede tretje kategorije upoštevnih prejšnjih znamk, sestavljene iz tridimenzionalnih etiket, ki ponazarjajo pojem „the bridge“, je treba ugotoviti, da razlike v njihovi naravi sami zadostujejo za izključitev vsake podobnosti s prijavljeno znamko na vidni ravni.
101 Končno primerjava na vidni ravni nasprotujočih si znakov razkriva velike razlike med njimi, kar omogoča ugotovitev, da edini skupni element, sestavljen iz šestih zaporednih črk, ki sestavljajo besedo „bridge“, na zadostuje za ugotovitev pomembne stopnje vidne podobnosti med zadevnimi znamkami za namen presoje verjetnosti zmede, upoštevajoč celotni vtis znamk.
102 Zato je nadalje ustrezno primerjati nasprotujoče si znake na fonetični ravni.
103 V zvezi s tem je treba poudariti, da so fonetične podobnosti med nasprotujočimi si znaki dovolj šibke, če se primerja prijavljeno znamko s prejšnjo znamko, ki vsebuje besedni element „the bridge wayfarer“, in prejšnjo besedno znamko OVER THE BRIDGE, medtem ko so ob taki primerjavi podobnosti večje, ko gre za prejšnji besedni znamki THE BRIDGE in FOOTBRIDGE ter prejšnje tridimenzionalne znamke, ki vsebujejo besedni element „the bridge“.
104 V zvezi s tem trditev odbora za pritožbe v točki 21 izpodbijane odločbe, da fonetične razlike „v veliki meri odražajo pojmovne razlike (…), saj bo izgovorjava različnih znamk različna glede na pomen besed, ki jih sestavljajo“, ne prepriča.
105 Nasprotno je treba ugotoviti, da bo italijanski potrošnik verjetno izgovarjal štiri zgoraj omenjene prejšnje znamke in prijavljeno znamko na način, da bo beseda „bridge“ v vsakem primeru poudarjena, predvsem zaradi razporeditve črk in postavitve soglasnikov „d“ in „g“ drug poleg drugega, česar italijanščina ne pozna. Nadalje je fonetična podobnost med prejšnjima besednima znamkama THE BRIDGE in FOOTBRIDGE ter prejšnjimi tridimenzionalnimi znamkami, ki vsebujejo besedni element „the bridge“, po eni strani, in prijavljeno znamko, ki vsebuje besedni element „bainbridge“, po drugi strani, toliko bolj poudarjena, ker se beseda „bridge“ pojavlja v vseh teh znamkah na istem mestu. Nasprotno je ta podobnost oslabljena ob prisotnosti besed „the“ in predpone „foot“ v prejšnjih znamkah in predpone „bain“ v prijavljeni znamki.
106 V luči predhodnih razmislekov je torej treba priznati obstoj določene fonetične podobnosti med prijavljeno znamko in vsaj štirimi zgoraj navedenimi prejšnjimi znamkami.
107 Končno je treba primerjati nasprotujoče si znake na pojmovni ravni.
108 Izhodiščna točka analize odbora za pritožbe v zvezi s pomensko vsebino zadevnih znamk se nahaja v načelu, ki ga izpodbija tožeča stranka, da italijanski potrošnik razpolaga z znanjem angleškega jezika, kar mu omogoča dojeti pomen besede „bridge“ in da povezati z ustrezno italijansko besedo „ponte“ (točka 17 izpodbijane odločbe).
109 Te domneve ne gre izpodbijati. Dejansko, kot je intervenient pravilno ugotovil, je beseda „bridge“ del osnovnega besedišča angleškega jezika, katerega znanje je v Italiji na nivoju srednje šole. Enako velja za angleške besede „the“ in „foot“ ter izraz „over the“ v prejšnjih znamkah.
110 Odbor za pritožbe nadalje pojasnjuje v okviru svoje obrazložitve, da bo italijanski potrošnik lahko razumel besedo „bridge“ v njenem pomenu mostu le, ko bo soočen s prejšnjimi znamkami, saj je le v teh znamkah navedeni pojem uporabljen skupaj s členom „the“ ali drugimi angleškimi besedami, kot je „foot“, ki jo je zlahka razumeti. Nasprotno tako ni v primeru prijavljene znamke, saj se beseda „bridge“ tu nahaja za predpono „bain“, ki je sama po sebi brez vsakega pomena (točka 18 izpodbijane odločbe). Tako po mnenju odbora za pritožbe „če se v prejšnjih znamkah beseda ‚bridge‘ miselno lahko loči od celote, katere del je, znamka BAINBRIDGE tvori enotno in povezano celoto brez vsakega očitnega pomena, kot če bi bila fantazijski znak, rodbinsko ime ali geografska označba, pri kateri beseda ‚bridge‘ sicer obstaja, nima pa nobenega samostojnega pomena“ (točka 19 izpodbijane odločbe).
111 Obrazložitev odbora za pritožbe je v tem pogledu brez napak v presoji.
112 Dejstvo, da se beseda „bridge“ v prijavljeni znamki nahaja za predpono „bain“, ki nima v angleškem jeziku nobenega pomena, slabi pomensko vez med navedeno besedo in pojmom, ki izhaja iz tega jezika. Tako lahko celoten izraz „bainbridge“ italijanski potrošnik zlahka zazna kot fantazijsko besedo ali, upoštevajoč dejstvo, da se pri grafični predstavitvi znamke ta izraz začne z veliko začetnico, kot geografsko označbo, ki označuje mesto ali pokrajino, ki jo prečka reka, kot na primer v besedi „Cambridge“, ali tudi kot rodbinsko ime. Nadalje grafična predstavitev znaka ne vsebuje nobenega elementa, ki bi lahko spomnil na most. Nasprotno pa slika, ki ponazarja jadro ladje, lahko zapelje potrošnika, da misli, da označba „bainbridge“ določa kopališki kraj, kjer se ukvarjajo z vodnimi športi. Taka asociacija idej je lahko še okrepljena v očeh povprečnega italijanskega potrošnika, če domnevamo, kot predlaga tožeča stranka, da le-ta lahko razume pomen francoske besede „bain“, ki se nahaja kot predpona v izrazu „bainbridge“.
113 Nasprotno, pri uporabi v upoštevnih prejšnjih znamkah beseda „bridge“ takoj prikliče idejo mostu. Ta neposrednost pomenske zveze je okrepljena z različnimi elementi, kot je uporaba člena „the“ ali drugih besed, ki izvirajo iz angleškega jezika kot kakovostni pridevniki („foot“).
114 Z vidika navedenih razmislekov je tako treba upoštevati, da odbor za pritožbe ni storil napake v presoji, ko je sklenil, da si nasprotujoči si znaki niso podobni na pomenski ravni, in tako ne more biti sprejeto, da naj bi prijavljena znamka nezakonito uporabila pojem „pont“, izražen v upoštevnih prejšnjih znamkah (točka 20 izpodbijane odločbe).
– Verjetnost zmede
115 Iz zgornjih razmislekov izhaja, da nasprotujoči si znaki predstavljajo pomembne razlike le na fonetični ravni.
116 Kljub močnemu razlikovalnemu učinku upoštevnih prejšnjih znamk in enakosti proizvodov, ki jih označujejo le-te in prijavljena znamka, ne moremo sklepati na obstoj verjetnosti zmede z vidika samih fonetičnih podobnosti med nasprotujoči si znaki. V zvezi s tem je treba spomniti , da je stopnja fonetične podobnosti med znamkama manjše pomembnosti v primeru proizvodov, ki se tržijo na način, da običajno upoštevna javnost pri nakupu vidno zazna znamko, ki jih označuje (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 14. oktobra 2003 v zadevi Phillips-Van Heusen proti UUNT – Pash Textilvertrieb und Einzelhandel (BASS), T‑292/01, Recueil, str. II‑4335, in z dne 28. junija 2005 v zadevi Canali Ireland proti UUNT – Canal Jean (CANAL JEAN CO. NEW YORK), T‑301/03, ZOdl., str. II‑2479). Tako je v primeru proizvodov v tej zadevi.
117 Glede na vse predhodne razmisleke je treba zaključiti, da odbor za pritožbe ni storil napake v presoji, ko je ugotovil, da ne obstaja verjetnost zmede pri potrošniku v zvezi s prijavljeno znamko in šestimi upoštevnimi prejšnjimi znamkami, upoštevajoč vsako ločeno.
118 Na tem mestu preostane analizirati trditev tožeče stranke, da prejšnje znamke, ki jim je vsem skupna prisotnost besednega elementa „bridge“, sestavljajo „družino znamk“ oziroma „serijo znamk“. Po njenem mnenju je taka okoliščina lahko ustvari objektivno verjetnost zmede, kolikor potrošnik, soočen s prijavljeno znamko, ki ponovi isti besedni element prejšnjih znamk, zapeljan v idejo, da s to znamko označeni proizvodi prav tako izvirajo iz tožeče stranke.
119 Najprej je treba spomniti, da pojem „družina znamk“ v Uredbi št. 40/94 ni predviden.
120 Taka ugotovitev pa ne dovoljuje takojšnjega neupoštevanja trditve tožeče stranke.
121 Za presojo utemeljitve take trditve je treba najprej spomniti, da se v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 ob ugovoru imetnika prejšnje znamke znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira, če zaradi enakosti ali podobnosti znamk in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, ki jih označujejo znamke, obstaja verjetnost zmede v javnosti , ki „zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko“. Nadalje sedma uvodna navedba Uredbe št. 40/94 določa, da „verjetnost zmede, katere ugotavljanje je odvisno od številnih elementov, zlasti od prepoznavnosti znamke na tržišču, povezovanja, ki ga lahko povzroči uporabljen ali registriran znak, stopnje podobnosti med znamko ter označenim blagom in storitvami, pomeni poseben pogoj takšnega varstva “.
122 Nadalje velja spomniti, da je treba v skladu z omenjeno sodno prakso v točki 78 zgoraj verjetnost zmede presojati celovito, glede na to, kako upoštevna javnost zaznava zadevne znake in proizvode ali storitve, in ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov v zadevi.
123 Treba si je zapomniti, da kadar ugovor zoper prijavo znamke Skupnosti temelji na več prejšnjih znamkah in te znamke predstavljajo take lastnosti, da jih je mogoče obravnavati, kot da so del iste „serije“ oziroma „družine“ znamk, kot je lahko primer med drugim bodisi ker v celoti ponazarjajo isti razlikovalni element z dodatkom grafičnega ali besednega elementa, ki jih medsebojno razlikuje, bodisi ker so označene s ponovitvijo iste predpone ali pripone, ki izhaja iz originalne znamke, taka okoliščina predstavlja pomemben dejavnik za presojo obstoja verjetnosti zmede.
124 Dejansko pri enakih domnevah je lahko verjetnost zmede ustvarjena zaradi možnosti povezovanja med prijavljeno znamko in prejšnjimi znamkami, ki so del serije, če ima prijavljena znamka s prejšnjimi podobnosti, ki lahko potrošnika zapeljejo, da misli, da je prijavljena znamka del iste serije in tako, da so proizvodi, ki jih označuje, istega trgovskega ali sorodnega porekla glede na proizvode, ki jih zajemajo prejšnje znamke. Taka verjetnost zmede v zvezi s prijavljeno znamko in prejšnjimi serijskimi znamkami, ki lahko povzroči zmedo glede trgovskega porekla proizvodov, označenih z nasprotujočimi si znaki, lahko obstaja tudi takrat, kot v tej zadevi, kadar primerjava med prijavljeno znamko in prejšnjimi znamkami, upoštevane posamezno, ne omogoča ugotovitve obstoja neposredne verjetnosti zmede. V takem primeru nevarnost, da bi se potrošnik zmotil glede trgovskega porekla zadevnih proizvodov in storitev, ne izvira iz možnosti, da zamenja prijavljeno znamko z eno od prejšnjih serijskih znamk, ampak iz možnosti, da bo ocenil, da je prijavljena znamka del te serije.
125 Vendar je treba ugotoviti, da se lahko na zgoraj opisano verjetnost zmede sklicuje le, če sta pogoja kumulativno izpolnjena.
126 Najprej mora imetnik serije prejšnjih registracij priskrbeti dokaz o uporabi vseh znamk, ki pripadajo seriji, ali vsaj o uporabi števila znamk, ki so zmožne sestavljati „serijo“. Za obstoj nevarnosti, da bi javnost napačno razumela, da prijavljena znamka pripada seriji, morajo biti znamke, ki so del te serije, nujno prisotne na trgu. Za upoštevanje serijskega značaja prejšnjih znamk, ki vključuje povečanje obsega varstva znamk, ki so del serije, obravnavane ločeno, je treba vsako abstraktno presojo, ki temelji samo na obstoju več registracij, katerih predmet so znamke kot v tej zadevi, ki ponavljajo isti razlikovalni element, treba obravnavati kot neupoštevno. Tako se bo v primeru odsotnosti takega dokaza verjetnost zmede, morebitno povzročena zaradi prisotnosti prijavljene znamke na trgu, morala presojati na podlagi primerjave vsake od prejšnjih znamk ločeno s prijavljeno znamko.
127 Drugič, ne le da mora biti prijavljena znamka podobna, ampak mora imeti tudi lastnosti, ki so jo zmožne ločiti od serije. To na primer ni mogoče, ko se skupni element prejšnjih serijskih znamk uporabi v prijavljeni znamki v drugačnem položaju od tistega, v kakršnem se navadno pojavlja v znamkah, ki pripadajo seriji, ali s pomensko drugačno vsebino.
128 V tej zadevi je treba ugotoviti, da vsaj prvi od zgoraj navedenih pogojev ni izpolnjen. Kot je navedel odbor za pritožbe in kot izhaja iz dokumentacije, se edini dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka v postopku z ugovorom, nanašajo na uporabo znamke THE BRIDGE in v manjši meri na znamko THE BRIDGE WAYFARER. Glede na to, da sta ti dve znamki edini prejšnji znamki, ki sta prisotni na trgu, odbor za pritožbe pravilno ni upošteval trditev, s katerimi se tožeča stranka sklicuje na pravico do varstva, ki izhaja iz „serije znamk“.
129 Glede na vse razmisleke je treba skleniti, da je odbor za pritožbe brez napak v presoji in pravnih napak ugotovil obstoj verjetnosti zmede med nasprotujočimi si znaki.
130 Sledi, da je treba tudi tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 zavrniti.
131 Tožba se torej v celoti zavrne.
Stroški
132 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (četrti senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Legal | Mengozzi | Wiszniewska-Białecka |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu 23. februarja 2006.