SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ANTHONYJA M. COLLINSA,
predstavljeni 13. oktobra 2022(1)
Zadeva C‑435/22 PPU
Generalstaatsanwaltschaft München
proti
HF
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma – Člen 54 – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 50 – Načelo ne bis in idem – Prosto gibanje oseb – Državljanstvo Unije – Izročitev državljana tretje države s strani države članice Združenim državam na podlagi dvostranske pogodbe o izročitvi – Državljan tretje države, ki je bil že pravnomočno obsojen za ista dejanja v drugi državi članici in je že v celoti prestal kazen v tej državi – Sporazum o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike – Člen 351 PDEU“
Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu, Nemčija), je bil predložen v okviru prošnje za izročitev, ki so jo Združene države Amerike naslovile na Zvezno republiko Nemčijo in se je nanašala na državljana tretje države zaradi kazenskega pregona v zvezi z dejanji, za katera je bil v drugi državi članici že pravnomočno obsojen na kazen, ki jo je v celoti prestal.
2. Ali je mogoče v takem položaju uporabiti načelo ne bis in idem, določeno s členom 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, ki je bila podpisana v Schengnu 19. junija 1990, ki je začela veljati 26. marca 1995 in kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 610/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 (UL 2013, L 182, str. 1) (v nadaljevanju: KISS),(2) v povezavi s členom 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), če zadevna oseba nima statusa državljana Unije? Ali je lahko dvostranska pogodba o izročitvi, sklenjena med zaprošeno državo članico in tretjo državo, ovira za sklicevanje na načelo ne bis in idem za zavrnitev izročitve te osebe? Kakšno vlogo bi lahko v takem primeru imel člen 351 PDEU? To so v bistvu glavna vprašanja, ki se postavljajo v obravnavani zadevi.
Pravni okvir
Pravo Unije
KISS
3. Člen 20(1) KISS, ki je umeščen v poglavje 4, naslovljeno „Pogoji, ki veljajo za gibanje tujcev“, iz njenega naslova II, določa:
„Tujci, za katere se ne zahteva vizum, se lahko prosto gibljejo na ozemljih pogodbenic največ 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju, če izpolnjujejo pogoje za vstop iz člena 5(1)(a), (c), (d) in (e).“(3)
4. Člen 54 KISS, umeščen v poglavje 3, naslovljeno „Uporaba načela ne bis in idem“, iz naslova III te konvencije, določa:
„Oseba, proti kateri je bil sodni postopek v eni pogodbenici pravnomočno končan, se za ista dejanja ne sme preganjati v drugi pogodbenici, pod pogojem, da je bila izrečena kazen tudi izvršena, da je v postopku izvrševanja ali je po zakonodaji pogodbenice, ki jo je izrekla, ni več mogoče izvršiti.“
Protokol o vključitvi schengenskega pravnega reda v pravo Unije
5. KISS je bila v pravo Unije vključena s Protokolom o vključitvi schengenskega pravnega reda v okvir Evropske unije, ki je bil z Amsterdamsko pogodbo priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti(4) kot del „schengenskega pravnega reda“, kakor je opredeljen v Prilogi k temu protokolu.
6. Iz člena 2 Sklepa Sveta 1999/436/ES z dne 20. maja 1999 o določitvi pravne podlage za vsako določbo ali sklep, ki sestavlja schengenski pravni red, skladno z ustreznimi določbami Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in Pogodbe o Evropski uniji(5) ter Priloge A k njemu je razvidno, da je Svet kot pravno podlago za člene od 54 do 58 KISS določil člena 34 in 31 EU(6).
Sporazum o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike
7. Člen 1 Sporazuma o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike z dne 25. junija 2003(7) (v nadaljevanju: Sporazum EU – ZDA), naslovljen „Predmet in namen“ določa:
„Pogodbenici se v skladu z določbami tega sporazuma zavezujeta, da bosta okrepili sodelovanje v okviru veljavnih odnosov med državami člani[cami] in Združenimi državami Amerike, ki urejajo izročanje storilcev kaznivih dejanj.“
8. Člen 17 tega sporazuma, naslovljen „Neodstopanja“, določa:
„1. Ta sporazum ne posega v možnost, ki jo zaprošeni državi daje dvostranska pogodba o izročitvi v veljavi med državo članico in Združenimi državami Amerike, da uveljavlja razloge za zavrnitev, izhajajoče iz zadev, ki jih ta sporazum ne ureja.
2. Če ustavna načela ali zavezujoče dokončne sodne odločbe zaprošene države članice lahko predstavljajo oviro za izpolnitev obveznosti izročitve in če v tem sporazumu ali v veljavni dvostranski pogodbi ni predvideno, kako rešiti zadevo, se zaprošena država in država prosilka o tem posvetujeta.“
Zakonik o schengenskih mejah
9. Člen 6(1) Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah)(8) v različici, spremenjeni z Uredbo (EU) 2018/1240 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. septembra 2018 o vzpostavitvi Evropskega sistema za potovalne informacije in odobritve (ETIAS) ter spremembi uredb (EU) št. 1077/2011, (EU) št. 515/2014, (EU) 2016/399, (EU) 2016/1624 in (EU) 2017/2226(9) (v nadaljevanju: Zakonik o schengenskih mejah), določa:
„Za načrtovano bivanje na ozemlju držav članic, ki ni daljše od 90 dni v katerem koli obdobju 180 dni, kar zajema vsak dan bivanja v zadnjem 180 dnevnem obdobju, veljajo za državljane tretjih držav naslednji pogoji za vstop:
(a) posedovati morajo veljavno potno listino, ki imetniku dovoljuje prehod meje in izpolnjuje naslednji merili:
(i) veljavna je še vsaj tri mesece po načrtovanem odhodu z ozemlja države članice. V upravičenih nujnih primerih se ta zahteva lahko opusti;
(ii) izdana je bila v preteklih desetih letih;
(b) posedovati morajo veljaven vizum, če se to zahteva v skladu z [Uredbo (EU) 2018/1806 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so izvzeti iz te obveznosti(10)], ali veljavno potovalno odobritev, če se to zahteva na podlagi [iste uredbe], razen če imajo veljavno dovoljenje za prebivanje ali veljaven vizum za dolgoročno bivanje;
(c) upravičujejo namen in pogoje nameravanega bivanja in imajo zadostna sredstva za preživljanje, tako za čas nameravanega bivanja kot tudi za vrnitev v svojo matično državo ali tranzit v tretjo državo, kjer bodo zagotovo sprejeti, ali bodo lahko ta sredstva zakonito pridobili;
(d) ne gre za osebe, za katere je bil v [Schengenski informacijski sistem SIS] razpisan ukrep zavrnitve vstopa;
(e) ne predstavljajo grožnje javnemu redu, notranji varnosti, javnemu zdravju ali mednarodnim odnosom katere koli države članice, zlasti če v nacionalni zbirki podatkov držav članic na isti podlagi ni bil razpisan noben ukrep zavrnitve vstopa;
(f) zagotovijo biometrične podatke […]“.
10. Člen 20(1) KISS je treba razlagati tako, da napotuje na člen 6(1) Zakonika o schengenskih mejah. Zadnjenavedena določba je namreč nadomestila člen 5(1) Uredbe št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah),(11) ki je sam nadomestil člen 5(1) KISS.
Uredba 2018/1806
11. Člen 3(1) Uredbe 2018/1806 določa:
„Državljani tretjih držav, navedenih na seznamu v Prilogi I, morajo imeti ob prehodu zunanjih meja držav članic vizum.“
12. Člen 4(1) te uredbe določa:
„Državljani tretjih držav, navedenih na seznamu v Prilogi II, so izvzeti iz obveznosti, določene v členu 3(1), za bivanja, ki ne presegajo 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju.“
13. Srbija je med tretjimi državami, navedenimi na seznamu v Prilogi II.
Pogodba o izročitvi med Zvezno republiko Nemčijo in Združenimi državami Amerike
14. Člen 1 Auslieferungsvertrag zwischen der Bundesrepublik Deutschland und den Vereinigten Staaten von Amerika (pogodba o izročitvi med Zvezno republiko Nemčijo in Združenimi državami Amerike) z dne 20. junija 1978(12) (v nadaljevanju: pogodba o izročitvi Nemčija – ZDA), naslovljen „Obveznost izročitve“, določa:
„(1) Pogodbenici se zavezujeta, da si bosta vzajemno v skladu z določbami te pogodbe izročili osebe, ki se preganjajo zaradi kaznivega dejanja, storjenega na ozemlju države prosilke, ali zaradi izvršitve kazni ali varnostnega ukrepa, in ki se nahajajo na ozemlju druge pogodbenice.
(2) Če je bilo kaznivo dejanje storjeno zunaj ozemlja države prosilke, bo zaprošena država privolila v izročitev v skladu s to pogodbo, če
a. bi bilo lahko kaznivo dejanje, storjeno v podobnih okoliščinah, kaznovano v skladu z njeno zakonodajo, ali
b. je oseba, katere izročitev se zahteva, državljan države prosilke.“
15. Člen 2 pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA, naslovljen „Kazniva dejanja, zaradi katerih je mogoča izročitev“, kakor je bil spremenjen z Zusatzvertrag zum Auslieferungsvertrag zwischen der Bundesrepublik Deutschland und den Vereinigten Staaten von Amerika (dodatna pogodba k pogodbi o izročitvi med Zvezno republiko Nemčijo in Združenimi državami Amerike) z dne 21. oktobra 1986(13) (v nadaljevanju: prva dodatna pogodba), določa:
„(1) Kazniva dejanja, zaradi katerih je mogoča izročitev v skladu s to pogodbo, so dejanja, ki jih je mogoče kaznovati po pravu obeh pogodbenic. Za opredelitev, ali je zaradi kaznivega dejanja mogoča izročitev, ni pomembno, ali je kaznivo dejanje po pravu pogodbenic uvrščeno v isto kategorijo kaznivih dejanj, ali ga uvrščata pod isti pojem in ali dvojna kaznivost izhaja iz zveznega prava, prava zveznih držav ali prava Länder. […].
(2) Izročitev se odobri za kaznivo dejanje, za katero je mogoča izročitev,
a. zaradi kazenska pregona, če je v skladu s pravom obeh pogodbenic za kaznivo dejanje zagrožena kazen odvzema prostosti več kot eno leto […]
[…]“.
16. Člen 8 pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA, naslovljen „Ne bis in idem“, določa:
„Izročitev se ne odobri, če so pristojni organi zaprošene pogodbenice zahtevano osebo zaradi kaznivega dejanja, za katero se zaproša za izročitev, že pravnomočno oprostili ali obsodili.“
17. Člen 34 te pogodbe, naslovljen „Ratifikacija; Začetek veljavnosti; Odpoved“, v odstavku 4 določa:
„Ta pogodba ostaja v veljavi do izteka enega leta od datuma, ko ena od pogodbenic uradno v pisni obliki obvesti drugo pogodbenico o svoji odpovedi.“
18. Po navedbah predložitvenega sodišča je bila pogodba o izročitvi Nemčija – ZDA prilagojena Sporazumu EU – ZDA z Zweiter Zusatzvertrag zum Auslieferungsvertrag zwischen der Bundesrepublik Deutschland und den Vereinigten Staaten von Amerika (druga dodatna pogodba k pogodbi o izročitvi med Zvezno republiko Nemčijo in Združenimi državami Amerike) z dne 18. aprila 2006(14) (v nadaljevanju: druga dodatna pogodba).
Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
19. HF, srbski državljan, je bil 20. januarja 2022 v Münchnu (Nemčija) priprt na podlagi rdeče mednarodne tiralice, ki jo je na zahtevo organov Združenih držav Amerike razpisala Mednarodna organizacija kriminalistične policije (Interpol). Združene države Amerike želijo doseči izročitev HF za izvedbo kazenskega pregona zaradi kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil med septembrom 2008 in decembrom 2013. Ta rdeča mednarodna tiralica je bila izdana na podlagi naloga za prijetje, ki ga je 4. decembra 2018 izdalo US District Court for the District of Columbia (zvezno okrožno sodišče Združenih držav Amerike za Kolumbijsko okrožje) ter se je nanašal na „dogovor udeležbe v koruptnih organizacijah pod kriminalnim vplivom in dogovor storitve bančne goljufije in goljufije s pomočjo telekomunikacijskih zmogljivosti“ v skladu s Title 18, U. S. Code, člen 1962(d) oziroma člen 1349.(15) HF je trenutno v Nemčiji v priporu z namenom izročitve, kjer čaka na to izročitev.
20. Ameriški organi so z dopisom z dne 25. januarja 2022 nemške organe zaprosili, naj izvedejo začasno prijetje HF, ter jim posredovali nalog za prijetje z dne 4. decembra 2018 in obtožnico velike porote US Court of Appeals for the District of Columbia Circuit (zvezno višje sodišče za Kolumbijsko okrožje, Združene države) z istega dne. Z dopisom z dne 17. marca 2022 so nemškim organom posredovali dokumente za izročitev.
21. HF je ob prijetju navedel, da prebiva v Sloveniji ter je predložil srbski potni list, izdan 11. julija 2016 in veljaven do 11. julija 2026, slovensko dovoljenje za prebivanje, izdano 3. novembra 2017, ki je poteklo 3. novembra 2019, ter kosovsko osebno izkaznico. Po navedbah iz predložitvene odločbe so slovenski organi leta 2020 zavrnili prošnjo HF za podaljšanje dovoljenja za prebivanje.
22. Slovenski organi so na prošnjo predložitvenega sodišča in Generalstaatsanwaltschaft München (generalno državno tožilstvo v Münchnu, Nemčija) posredovali te informacije:
– HF je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru (Slovenija) z dne 6. julija 2012, ki je postala pravnomočna 19. oktobra 2012, zaradi kaznivega dejanja „napad na informacijski sistem“ na podlagi člena 221, odstavek 4 v povezavi z odstavkom 2, Kazenskega zakonika, ki ga je storil med decembrom 2009 in junijem 2010, obsojen na kazen odvzema prostosti enega leta in treh mesecev, pri čemer je bila izrečena kazen nadomeščena s 480 urami dela v splošno korist;
– HF je zadnjenavedeno kazen do 25. junija 2015 prestal v celoti;
– Okrožno sodišče v Kopru (Slovenija) je s sklepom z dne 23. septembra 2020 zavrnilo prošnjo za izročitev HF, ki so jo predložili organi Združenih držav Amerike zaradi kazenskega pregona, in sicer z obrazložitvijo, da je Okrožno sodišče v Mariboru zaradi dejanj, predstavljenih v tej prošnji in storjenih pred julijem 2010, pravnomočno končalo sodni postopek;
– za druga dejanja, opisana v tej prošnji za izročitev in storjena po juniju 2010, naj sum storitve kaznivega dejanja ne bi bil podan;
– ta sklep z dne 23. septembra 2020 je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Kopru (Slovenija) z dne 8. oktobra 2020 in je pravnomočen.
23. Po navedbah v predložitveni odločbi se prošnja za izročitev, naslovljena na slovenske organe, ter prošnja za izročitev iz obravnavane zadeve nanašata na ista kazniva dejanja. Poleg tega gre pri dejanjih, o katerih je sodbo izreklo Okrožno sodišče v Mariboru (Slovenija), za ista dejanja kot v zadnjenavedeni prošnji v delu, v katerem so opisana kazniva dejanja, storjena pred julijem 2010.
24. Predložitveno sodišče dvomi o zakonitosti izročitve HF Združenim državam zaradi dejanj, ki se mu očitajo v nalogu za prijetje in obtožnici z dne 4. decembra 2018 za obdobje pred julijem 2010.
25. V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da načela, ki jih je Sodišče izoblikovalo v sodbi z dne 12. maja 2021, Bundesrepublik Deutschland (Interpolova rdeča mednarodna tiralica),(16) ne zadostujejo za razrešitev zadeve, ki jo obravnava, saj ta vsebuje razlike v primerjavi z zadevo, v kateri je bila izrečena navedena sodba. Tako navaja, da v obravnavani zadevi, prvič, zadevna oseba ni državljan Unije, drugič, gre za uradno prošnjo za izročitev, ne pa za začasno prijetje na podlagi rdeče mednarodne tiralice, ki jo razpiše Interpol, ter, tretjič, če bi Zvezna republika Nemčija zavrnila izročitev HF na podlagi obveznosti, ki ji jo nalaga pravo Unije, to je, da mora upoštevati načelo ne bis in idem, bi kršila obveznost izročitve, ki izhaja iz pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA. V zvezi z zadnjenavedenim vidikom navaja, da so v obravnavani zadevi organi Združenih držav Amerike predložili dokumente, ki jih je treba v skladu s členom 14 te pogodbe priložiti prošnji za izročitev, da je ravnanje, ki se očita HF, kaznivo tako po ameriškem kot po nemškem pravu(17) in da je za zadevna kazniva dejanja po ameriškem pravu zagrožena kazen odvzema prostosti do 20 oziroma 30 let, po nemškem pravu pa od 2 do 10 let(18).
26. V sedanjem stanju stvari naj ne bi torej nič nasprotovalo zakonitosti izročitve HF na podlagi člena 2 in naslednjih Gesetz über die internationale Rechtshilfe in Strafsachen (IRG) (zakon o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah) z dne 23. decembra 1982(19) ter člena 4 in naslednjih pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA.
27. Natančneje, glede načela ne bis in idem iz člena 8 te pogodbe predložitveno sodišče navaja, da okoliščina, da je bil HF za dejanja, za katera je zagrožena kazen in so bila storjena pred julijem 2010, na katera se nanaša zadevna prošnja za izročitev, že pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru (Slovenija) z dne 6. julija 2012 in da je bila kazen, ki mu jo je to sodišče izreklo, že v celoti izvršena, ne nasprotuje njegovi izročitvi Združenim državam. Najprej, iz besedila tega člena naj bi namreč jasno izhajalo, da se ta nanaša le na položaj, v katerem so zahtevano osebo že pravnomočno obsodili pristojni organi zaprošene države, v tem primeru Zvezne republike Nemčije. Ne bi naj ga bilo mogoče razlagati tako, da zajema tudi obsodbe, izrečene v drugih državah članicah. Dalje, Zvezna republika Nemčija in Združene države Amerike naj bi med pogajanji za sklenitev pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA soglašali, da odločbe, izdane v tretjih državah, niso ovira za izročitev. Poleg tega naj ne bi bile z drugo dodatno pogodbo, s katero je bila pogodba o izročitvi Nemčija – ZDA prilagojena Sporazumu EU – ZDA, sprejete nikakršne posebne določbe za razširitev prepovedi dvojnega kaznovanja na vse države članice niti naj ne bi bil spremenjen člen 8 zadnjenavedene pogodbe. Nazadnje, v skladu s sodno prakso Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče, Nemčija) naj še ne bi obstajalo splošno pravilo mednarodnega običajnega prava, ki bi narekovalo upoštevanje te prepovedi tudi glede obsodb v tretjih državah.
28. Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali ni Zvezni republiki Nemčiji s členom 50 Listine v povezavi s členom 54 KISS naloženo, da mora zavrniti izročitev HF Združenim državam zaradi kaznivih dejanj, zaradi katerih ga je že obsodilo Okrožno sodišče v Mariboru, to je glede dejanj iz zadevne prošnje za izročitev, storjenih pred julijem 2010.
29. V zvezi s tem predložitveno sodišče na prvem mestu meni, da so pogoji iz povezanih določb teh dveh členov v obravnavani zadevi izpolnjeni. Prvič, HF naj bi pravnomočno obsodilo sodišče ene od držav članic, to je Okrožno sodišče v Mariboru, izrečena kazen pa naj bi bila v celoti izvršena. Drugič, ti določbi naj se ne bi navezovali na status državljana Unije ali državljana države članice. Tretjič, iz točk 94 in 95 sodbe Interpolova rdeča mednarodna tiralica naj bi izhajalo, da začasno prijetje osebe, na katero se nanaša rdeča mednarodna tiralica, ki jo je razpisal Interpol v eni od držav pogodbenic(20) na zahtevo tretje države, pomeni „kazenski pregon“ v smislu člena 54 KISS. Torej je treba za „kazenski pregon“ šteti tudi odločitev o zakonitosti izročitve, katere izvršitev privede do predaje zadevne osebe tretji državi zaradi kazenskega pregona. Četrtič, odločitev o zakonitosti izročitve državljana tretje države, prijetega v državi članici Unije, Združenim državam Amerike naj bi pomenila izvajanje prava Unije v smislu člena 51 Listine, saj naj bi se ta odločitev vsekakor nanašala na Sporazum EU – ZDA. Torej naj bi bilo treba pri izvajanju tega sporazuma upoštevati temeljne pravice, zagotovljene z Listino. Poleg tega je imel po navedbah predložitvenega sodišča HF ob prijetju na podlagi člena 20(1) KISS v povezavi s členom 6(1)(b) Zakonika o schengenskih mejah in s členom 4(1) Uredbe 2018/1806 pravico prostega gibanja, ker je bil kot srbski državljan izvzet iz vizumske obveznosti. Navedene temeljne pravice bi bilo treba upoštevati tudi iz tega razloga.
30. Na drugem mestu se predložitveno sodišče kljub vsemu sprašuje, ali je lahko posledica člena 50 Listine v povezavi s členom 54 KISS ta, da državljana tretje države ni mogoče izročiti Združenim državam, ki niso niti država pogodbenica KISS niti država članica Unije. V zvezi s tem navaja, da je Sodišče sodbo Interpolova rdeča mednarodna tiralica in njen obseg utemeljilo s pravico prostega gibanja v smislu člena 21 PDEU, ki jo je imela oseba, nemški državljan, na katero se je nanašala mednarodna rdeča tiralica v zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba. Vendar naj HF kot srbski državljan ne bi imel pravice prostega gibanja v smislu člena 21(1) PDEU. Imel pa naj bi pravico do prostega gibanja v smislu člena 20(1) KISS, saj je izvzet iz vizumske obveznosti. Predložitveno sodišče k temu dodaja, da je Sodišče v točki 98 sodbe Interpolova rdeča mednarodna tiralica poudarilo, da se je položaj iz predloga za sprejetje predhodne odločbe v tej zadevi nanašal na začasno prijetje osebe, za katero je Interpol na zahtevo tretje države razpisal rdečo mednarodno tiralico, in ne na izročitev te osebe tej državi. Torej naj se Sodišče še ne bi izreklo o položaju, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, ki se nanaša prav na prošnjo za izročitev.
31. Predložitveno sodišče meni, da je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti tako, da povezane določbe člena 54 KISS in člena 50 Listine v obravnavani zadevi ne nasprotujejo izročitvi HF Združenim državam, ker je treba upoštevati obveznost izročitve zahtevane osebe, ki jo ima Zvezna republika Nemčija na podlagi mednarodnega prava.
32. V tem okviru se predložitveno sodišče strinja s stališčem, ki se zastopa v pravni teoriji, da se člen 351, prvi odstavek, PDEU uporablja za sporazume, ki jih je država članica sicer sklenila po 1. januarju 1958, vendar se nanašajo na področje, za katero je Unija postala pristojna šele pozneje „na podlagi povečanja pristojnosti, [pri čemer] zadevna država članica […] prenosa pristojnosti ob sklenitvi [zadevnega sporazuma] objektivno ni mogla predvideti“. Zdelo naj bi se, da je to stališče zagovarjala tudi generalna pravobranilka J. Kokott v sklepnih predlogih v zadevi Commune de Mesquer.(21) V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da sta bila Schengenski sporazum in KISS sprejeta po datumu začetka veljavnosti pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA, to je po 30. juliju 1980, Schengenski sporazum pa je bil v pravni red Unije prenesen šele z Amsterdamsko pogodbo leta 1997. Zvezna republika Nemčija naj torej leta 1978 in leta 1980 ne bi mogla predvideti, da se bodo vprašanja glede načela ne bis in idem, ki se uporablja „na evropski ravni“, oziroma vprašanja policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah prenesla v pristojnost Unije.
33. Predložitveno sodišče meni, da spremembe, vnesene s prvo in drugo dodatno pogodbo, tega položaja nikakor ne spremenijo. Prva dodatna pogodba naj ne bi vključevala novih temeljnih pogajanj o pogodbi o izročitvi Nemčija – ZDA in naj bi začela veljati že 11. marca 1993. Zvezna republika Nemčija naj bi z drugo dodatno pogodbo zgolj prenesla Sporazum EU – ZDA, pri čemer naj ne bi bila sprejeta nobena posebna določba o uporabi načela ne bis in idem „na evropski ravni“.
34. Nazadnje, predložitveno sodišče še navaja, da je mogoče na podlagi dejstva, da Sporazum EU – ZDA ne določa načela ne bis in idem „na evropski ravni“, ki bi bilo skladno s povezanimi določbami člena 50 Listine in člena 54 KISS, obratno sklepati, da je treba še naprej upoštevati dvostransko pogodbo o izročitvi, v skladu s katero se to načelo upošteva le na nacionalni ravni.
35. V teh okoliščinah je Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu) z odločbo z dne 21. junija 2022, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 1. julija 2022, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 54 [KISS] […] v povezavi s členom 50 [Listine] razlagati tako, da ti določbi nasprotujeta temu, da organi države pogodbenice tega sporazuma in države članice Unije izročijo državljana tretje države, ki ni državljan Unije v smislu člena 20 PDEU, tretji državi, če je bil v drugi državi članici Unije sodni postopek proti tej osebi, ki se je nanašal na ista dejanja, kot so ta, na katerih temelji prošnja za izročitev, pravnomočno končan, ta sodba pa izvršena, in če bi se bilo mogoče za zavrnitev izročitve te osebe zadevni tretji državi odločiti le ob sprejetju, da se s tem krši dvostranska pogodba o izročitvi, sklenjena s to tretjo državo?“
I. Postopek pred Sodiščem
36. Ker je HF od 20. januarja 2022 odvzeta prostost in se s predlogom za sprejetje predhodne odločbe odpirajo vprašanja s področja, urejenega z naslovom V tretjega dela PDEU,(22) je predložitveno sodišče Sodišču z isto odločbo še predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku iz člena 107 Poslovnika Sodišča.
37. Sodišče je s sklepom z dne 15. julija 2022 temu predlogu ugodilo.
38. Generalstaatsanwaltschaft München (generalno državno tožilstvo v Münchnu), HF, nemška vlada in Evropska komisija so predložili pisna stališča, v katerih so zlasti odgovorili na vprašanja, ki jih je nanje za pisni odgovor naslovilo Sodišče. Iste stranke so na obravnavi 13. septembra 2022 predstavile tudi ustna stališča in odgovorile na vprašanja Sodišča.
Analiza
Uvodne ugotovitve
39. V skladu s členom 54 KISS, ki določa načelo ne bis in idem, država pogodbenica osebe, proti kateri je bil sodni postopek v drugi državi pogodbenici pravnomočno končan, ne sme preganjati za ista dejanja, pod pogojem, da je bila izrečena kazen tudi izvršena, da je v postopku izvrševanja ali je po zakonodaji pogodbenice, ki jo je izrekla, ni več mogoče izvršiti.
40. Na podlagi člena 50 Listine, ki določa, da ne sme biti „[n]ihče […] ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen“, je to načelo dobilo status temeljne pravice.
41. Kot je poleg tega razvidno iz teh dveh členov, načelo ne bis in idem izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in držav pogodbenic. Člen 54 KISS je treba torej razlagati ob upoštevanju člena 50 Listine, katerega spoštovanje bistvene vsebine zagotavlja.(23)
42. V skladu s sodno prakso je namen načela ne bis in idem – kot nujna posledica načela res judicata – zagotovitev pravne varnosti in pravičnosti, saj se s tem zagotovi, da je lahko zadevna oseba – potem ko je zoper njo uveden pregon in je bila, odvisno od okoliščin primera, obsojena – prepričana, da zaradi istega kaznivega dejanja ne bo več preganjana.(24)
43. Za odgovor na vprašanje za predhodno odločanje bom najprej preučil, ali je mogoče načela, ki jih je izoblikovalo Sodišče v sodbi Interpolova rdeča mednarodna tiralica, glede razlage člena 54 KISS prenesti na položaj, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, dalje, če bo to primerno, ali bi Zvezna republika Nemčija z zavrnitvijo izročitve HF Združenim državam zaradi upoštevanja načela ne bis in idem kršila svoje obveznosti na podlagi pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA v povezavi s Sporazumom EU – ZDA ter, nazadnje in kot nadaljevanje zadnjenavedenega vidika, ali bi lahko člen 351 PDEU vplival na razlago, za katero prosi predložitveno sodišče.
Možnost uporabe načel, izoblikovanih v sodbi Interpolova rdeča mednarodna tiralica, v obravnavani zadevi
44. Sodišče je v sodbi Interpolova rdeča mednarodna tiralica razsodilo, da člen 54 KISS in člen 21(1) PDEU v povezavi s členom 50 Listine ne nasprotujeta temu, da organi države pogodbenice ali države članice začasno primejo osebo, na katero se nanaša rdeča mednarodna tiralica, ki jo je Interpol razpisal na zahtevo tretje države, razen če je bilo v pravnomočni sodni odločbi, sprejeti v državi pogodbenici ali v državi članici, ugotovljeno, da je bil v državi pogodbenici ali v državi članici sodni postopek proti tej osebi, ki se je nanašal na ista dejanja, kot so ta, na katerih temelji ta rdeča mednarodna tiralica, pravnomočno končan.
45. V obravnavani zadevi je iz ugotovitev predložitvenega sodišča razvidno, da je Okrožno sodišče v Mariboru, to je sodišče države pogodbenice, s sodbo z dne 6. julija 2012 pravnomočno odločilo o dejanjih, za katera je zagrožena kazen in ki jih je HF storil pred julijem 2010, ter da je ta v celoti prestal kazen, ki mu je bila naložena. Iz teh ugotovitev je še razvidno, da so navedena dejanja(25) ista dejanja, kot so ta, na katera se nanaša prošnja za izročitev HF, ki so jo predložile Združene države Amerike, v delu, v katerem so opisana kazniva dejanja, storjena pred julijem 2010. Po navedbah iz predložitvene odločbe se prošnja organov Združenih držav Amerike za izročitev širše nanaša na kazniva dejanja, ki naj bi jih HF storil med septembrom 2008 in decembrom 2013. Vendar se predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša le na dejanja, povezana s kaznivimi dejanji, storjenimi pred julijem 2010. Za namene teh sklepnih predlogov in sodbe, ki bo izrečena, se je treba opreti na predpostavko iz predloženega vprašanja, to je, da so dejanja – in torej kazniva dejanja – iz te zadeve ena in ista dejanja. Predložitveno sodišče – ne pa Sodišče – mora opredeliti, ali so dejanja, v zvezi s katerimi je bil postopek pred slovenskimi sodišči pravnomočno končan, ista dejanja, kot so ta, na katera se nanaša prošnja za izročitev.
46. Da bi se v obravnavani zadevi lahko uporabljal člen 54 KISS, bi bil zlasti potreben še nov kazenski „pregon“, uveden zoper HF v drugi državi pogodbenici, v tem primeru Zvezni republiki Nemčiji, zaradi teh istih dejanj. Sodišče je v sodbi Interpolova rdeča mednarodna tiralica razsodilo, da začasno prijetje osebe, na katero se nanaša Interpolova rdeča mednarodna tiralica, ki ga izvede ena od držav pogodbenic na zahtevo tretje države v okviru kazenskega pregona, ki ga je ta tretja država začela zoper to osebo, pomeni ravnanje te države pogodbenice, ki spada v okvir kazenskega pregona, ki se razteza na ozemlju držav pogodbenic.(26) Menim, da je mogoče to rešitev v celoti prenesti na spor iz zadeve v glavni stvari, čeprav – kot poudarja predložitveno sodišče – se ta nanaša na odločitev v zvezi s formalno prošnjo za izročitev. Kot upravičeno navaja Komisija v pisnih stališčih, če je že tako začasno prijetje, katerega cilj je prav priprava izročitve, zajeto s pojmom „pregon“ v smislu člena 54 KISS, to še toliko bolj drži v primeru odločitve o prošnji za izročitev. S tem stališčem se poleg tega strinja tudi predložitveno sodišče.
47. Torej se ta zadeva nanaša prav na položaj, v katerem se oseba, proti kateri je bil sodni postopek zaradi nekaterih dejanj v eni od držav pogodbenic pravnomočno končan, za ista dejanja znova preganja v drugi državi pogodbenici.
48. Druga razlika, ki jo je navedlo predložitveno sodišče, med zadevo, v kateri je bila izrečena sodba Interpolova rdeča mednarodna tiralica, in zadevo iz postopka v glavni stvari je ta, da je bila v prvonavedeni zadevna oseba državljan Unije, ki mu je na podlagi tega statusa pravica do prostega gibanja zagotovljena s členom 21(1) PDEU, medtem ko gre v drugonavedeni za državljana tretje države.
49. V zvezi s tem je treba na prvem mestu ugotoviti, da se besedilo člena 54 KISS nanaša na vsako „osebo“, proti kateri je bil sodni postopek v eni od pogodbenic pravnomočno končan, in ne vsebuje omejitve na osebe, ki imajo državljanstvo države članice ali države pogodbenice. Prav tako ni v členu 50 Listine z uporabo nedoločnega zaimka „nihče“ vzpostavljena nobena povezava z državljanstvom Unije. Poleg tega zadnjenavedeni člen ni umeščen v naslov V („Pravice državljanov“), ampak v naslov VI („Sodno varstvo“).
50. Na drugem mestu, Sodišče se sicer v sodbi Interpolova rdeča mednarodna tiralica ob razlagi člena 54 KISS z vidika cilja, ki se dosega s tem členom, opira na načelo prostega gibanja oseb, zlasti državljanov Unije. Tako v točki 79 te sodbe ugotavlja, da iz sodne prakse izhaja, da je načelo ne bis in idem iz tega člena namenjeno temu, da se na območju svobode, varnosti in pravice prepreči, da bi se zoper osebo, proti kateri je bil sodni postopek pravnomočno končan, zaradi uresničevanja njene pravice do prostega gibanja na ozemlju več držav pogodbenic začel pregon zaradi istih dejanj. Po njegovi presoji je treba namreč v zvezi s tem navedeni člen razlagati ob upoštevanju člena 3(2) PEU.(27) Pojasnjuje, da iz te sodne prakse natančneje izhaja, da je treba osebi, proti kateri je bil sodni postopek že pravnomočno končan, omogočiti, da se prosto giblje, ne da bi se morala bati novih kazenskih pregonov za ista dejanja v drugi državi pogodbenici. Prav tako drži, da razlogovanje Sodišča iz navedene sodbe v delu, v katerem se nanaša na vprašanja, ki nas zanimajo tukaj,(28) vsebuje več napotil na člen 21(1) PDEU(29).
51. Vendar menim, da iz teh ugotovitev še ni mogoče izpeljati – kot trdita Generalstaatsanwaltschaft München (generalno državno tožilstvo v Münchnu) in nemška vlada – da je področje uporabe člena 54 KISS omejeno na državljane Unije, ki uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja.
52. Po mojem mnenju je mogoče navedena napotila na člen 21(1) PDEU v velikem obsegu pojasniti že z okvirom, v katerega je bila umeščena zadeva, v kateri je bila izrečena sodba Interpolova rdeča mednarodna tiralica. Zadevna oseba je bila namreč nemški državljan, ki je zadevnemu nemškemu predložitvenemu sodišču predlagala, naj Zvezni republiki Nemčiji naloži, da sprejme vse potrebne ukrepe za preklic rdeče mednarodne tiralice, ki se je nanašala na tega državljana, pri čemer je bila njegova glavna skrb, da zaradi njenega obstoja ni mogel oditi v drugo državo članico ali državo pogodbenico razen Zvezne republike Nemčije, ne da bi tvegal prijetje. Zato sta se dve od vprašanj za predhodno odločanje, predloženih Sodišču, izrecno nanašali na člen 21(1) PDEU.
53. V zvezi z izjavo Sodišča, ki je bila navedena v točki 50 teh sklepnih predlogov in jo je povzela nemška vlada, to je, da je treba člen 54 KISS razlagati ob upoštevanju člena 3(2) PEU, ki vsebuje napotilo na pojem „državljan Unije“, pa menim, da ni odločilna. Sodišče je namreč tako razlago podalo tudi v sodbi Spasic,(30) čeprav je bila zadevna oseba srbski državljan. Prav tako se je člen 54 KISS že v predhodni sodni praksi razlagal ob upoštevanju določbe, ki je bila predhodnica člena 3(2) PEU, to je člena 2, prvi odstavek, četrta alinea, EU(31), čeprav zadnjenavedena določba ni vsebovala napotila na navedeni koncept(32).
54. Zato menim, da načelo ne bis in idem iz člena 54 KISS varuje vsako osebo, ki ima pravico do prostega gibanja znotraj schengenskega območja, ne glede na to, ali ima status državljana Unije.
55. Kot pravilno ugotavljata predložitveno sodišče in Komisija, je treba v zvezi s tem opozoriti, da imajo pod določenimi pogoji tudi državljani tretjih držav – zlasti če so imetniki veljavnega dovoljenja za prebivanje ali zanje ne velja vizumska obveznost – vsaj nekaj časa pravico prostega gibanja v schengenskem območju. Predložitveno sodišče v obravnavani zadevi tako navaja, da je imel HF ob prijetju pravico prostega gibanja v schengenskem območju na podlagi člena 20(1) KISS, saj je bil kot srbski državljan izvzet iz vizumske obveznosti. Položaj teh državljanov tretjih držav v okviru KISS je torej v nekaterih primerih primerljiv s položajem državljanov Unije, kar je lahko – kot prav tako ugotavlja Komisija – eden od razlogov, iz katerih pogodbenice te konvencije uporabe načela ne bis in idem niso omejile na zadnjenavedeno kategorijo oseb.
56. Kot trdita Generalstaatsanwaltschaft München (generalno državno tožilstvo v Münchnu) in nemška vlada, pravica do prostega gibanja, ki se tako priznava državljanom tretjih držav, in taka pravica, ki jo uživajo državljani Unije, sicer res nista enakovredni. Vendar pravičnost in „varstvo pred ponovnim pregonom“(33) enako kot v primeru državljanov Unije zahtevata, da lahko državljani tretjih držav, v zvezi s katerimi je bil sodni postopek v eni od držav pogodbenic pravnomočno končan, koristijo svojo pravico do prostega gibanja v schengenskem območju, ne da bi se morali bati novih kazenskih pregonov za ista dejanja v drugi državi pogodbenici.
57. Na tretjem mestu, strinjam se s Komisijo, ki trdi, da ni edini namen načela ne bis in idem iz člena 54 KISS zagotoviti prosto gibanje oseb, čeprav ima ta svoboščina nedvomno pomembno vlogo v upoštevni sodni praksi.(34) Namen tega načela je namreč tudi v območju svobode, varnosti in pravice zagotoviti pravno varnost s spoštovanjem odločb javnih organov, ki so postale pravnomočne, ob neobstoju harmonizacije ali približanja kazenskih zakonodaj držav članic.(35) Dejstvo, da je uporaba načela ne bis in idem – katerega obseg je bil izvorno omejen na ozemlje vsake države, obravnavano ločeno – na podlagi člena 54 KISS postala „čezmejna“, je izraz tega območja svobode, varnosti in pravice, ki temelji na načelih vzajemnega zaupanja in vzajemnega priznavanja sodnih odločb v kazenskih zadevah. Tako Sodišče v sodbi Interpolova rdeča mednarodna tiralica – enako kot že v več predhodnih sodbah – poudarja, da ta člen nujno kaže na to, da obstaja vzajemno zaupanje med državami pogodbenicami v njihove sisteme kazenskega pravosodja in da vsaka od teh držav sprejema uporabo kazenskega prava, ki velja v drugih državah pogodbenicah, tudi če bi izvajanje njenega nacionalnega prava pripeljalo do drugačne rešitve.(36) Kot pravilno trdi Komisija, če bi bilo mogoče v območju svobode, varnosti in pravice proti isti osebi izvesti več kazenskih pregonov zaradi istih dejanj, bi bilo to v nasprotju s ciljem takega območja ter bi pomenilo kršitev načel vzajemnega zaupanja in vzajemnega priznavanja sodnih odločb v kazenskih zadevah.
58. Poleg tega se zdi, da so zgoraj navedeni preudarki podprti s točko 89 sodbe Interpolova rdeča mednarodna tiralica, v kateri je Sodišče razsodilo, da – ker ni sporno, da se načelo ne bis in idem uporablja za osebo, na katero se nanaša rdeča mednarodna tiralica, ki jo razpiše Interpol – „tako medsebojno zaupanje med državami pogodbenicami, določeno v členu 54 [KISS], kot pravica do prostega gibanja, zagotovljena v členu 21(1) PDEU v povezavi s členom 50 Listine, nasprotujeta temu, da bi […] organi [države pogodbenice ali države članice, v katero je ta oseba odšla,] začasno prijeli navedeno osebo ali po potrebi njeno pridržanje nadaljevali.“(37) Sodišče s tako razsodbo uporabe člena 54 KISS ni podredilo uporabi člena 21(1) PDEU niti ni prve od obeh določb razložilo ob upoštevanju druge.
59. Ob upoštevanju vseh navedenih preudarkov menim, da je mogoče načela, ki jih je Sodišče v zvezi s členom 54 KISS izoblikovalo v sodbi Interpolova rdeča mednarodna tiralica, uporabiti v dejanskem in pravnem položaju, kakršen je ta iz obravnavane zadeve. Ker je KISS sestavni del prava Unije(38), je treba poleg tega šteti, da organi države članice izvajajo pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine ter morajo torej spoštovati temeljne pravice, ki jih ta zagotavlja in med katerimi je pravica, da se za isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat, kot je določena v njenem členu 50(39). Torej menim, da bi odločitev Zvezne republike Nemčije, da HF izroči Združenim državam zaradi kazenskega pregona v tej državi v zvezi z istimi dejanji, zaradi katerih je bil v Sloveniji že pravnomočno obsojen na kazen, ki jo je že v celoti prestal, pomenila kršitev člena 54 KISS v povezavi s členom 50 Listine.
60. Menim, da teh ugotovitev ni mogoče omajati s trditvami Generalstaatsanwaltschaft München (generalno državno tožilstvo v Münchnu), v skladu s katerimi bi razširitev načela ne bis in idem na področje izročitve tretji državi, če naj se uporablja za obsodbe, izrečene v drugih državah, ki niso zaprošena država, vključevala tveganje, da bi storilci kaznivih dejanj to načelo zlorabljali, da bi se tako izognili kazenskemu pregonu. Te trditve – ki so tudi težko razumljive – namreč temeljijo na golih domnevah.(40) Poleg tega bi lahko navedeno tveganje vsekakor nastalo tudi v položajih, v katerih bi bile vpletene samo države pogodbenice ali ki bi se nanašali samo na državljane Unije. Nazadnje, nič iz predložitvene odločbe ne kaže na to, da bi HF v obravnavani zadevi načelo ne bis in idem zlorabil.
Pogodba o izročitvi Nemčija – ZDA in Sporazum EU – ZDA
61. Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba preučiti, ali – kot trdi predložitveno sodišče – bi Zvezna republika Nemčija z zavrnitvijo izročitve HF Združenim državam zaradi upoštevanja načela ne bis in idem kršila svoje obveznosti na podlagi pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA, po potrebi v povezavi s Sporazumom EU – ZDA, in, če bo odgovor pritrdilen, ali bi bilo to lahko ovira za tako zavrnitev.
62. Ob upoštevanju ugotovitev, navedenih v predložitveni odločbi in povzetih v točkah od 25 do 27 teh sklepnih predlogov, se v obravnavani zadevi zdi – kot navaja predložitveno sodišče – da nemški organi v skladu s členom 1 pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA načeloma morajo izročiti HF Združenim državam, saj so vsi pogoji, določeni s to pogodbo, izpolnjeni. Natančneje, v zvezi z razlogom za zavrnitev iz člena 8 (naslovljenega „Ne bis in idem“) navedene pogodbe predložitveno sodišče trdi, da se v obravnavani zadevi ne uporablja, saj so predhodno pravnomočno odločbo izdali slovenski organi, ne pa organi zaprošene države, to je Zvezne republike Nemčije.
63. Predložitveno sodišče se sklicuje na sporazum EU – ZDA, pri čemer navaja, da ta ne določa možnosti uporabe načela ne bis in idem „na evropski ravni“, iz česar je z obratnim sklepanjem izpeljalo, da je treba izpolniti obveznost, ki izhaja iz pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA.
64. V zvezi s tem enako kot predložitveno sodišče in Komisija menim, da se Sporazum EU – ZDA – katerega namen v skladu z njegovim členom 1 je okrepiti sodelovanje med Unijo in Združenimi državami Amerike v okviru veljavnih odnosov med državami članicami in to tretjo državo na področju izročanja – uporablja v položaju, kakršen je ta iz obravnavane zadeve.(41) Kot pravilno pojasnjuje Komisija, ta sporazum „zagotavlja skupni okvir, ki dopolnjuje in nadgrajuje dvostranske sporazume o izročitvi, sklenjene med državami članicami in Združenimi državami [Amerike], zato se načeloma uporablja za vse izročitvene odnose med temi strankami“. Iz nobene določbe navedenega sporazuma ni mogoče izpeljati, da imajo dvostranski sporazumi o izročitvi, ki so jih sklenile države članice, prednost pred njim. Natančneje, morebitna podrejenost sporazuma EU – ZDA tem pogodbam ne more izhajati niti iz njegovega člena 3, v skladu s katerim se nekatere določbe tega sporazuma uporabljajo le, če ni ustreznih določb v navedenih pogodbah, niti iz njegovega člena 17(1), v skladu s katerim zaprošena država ohrani možnost, da uveljavlja razloge za zavrnitev izročitve v skladu z dvostransko pogodbo o izročitvi, izhajajoče iz zadev, ki jih navedeni sporazum ne ureja. Nasprotno, druge določbe Sporazuma EU – ZDA – kot je njegov člen 18, iz katerega je razvidno, da je mogoče po začetku veljavnosti tega sporazuma sklepati samo dvostranske sporazume med državo članico in Združenimi državami Amerike, ki so v skladu z njim – potrjujejo, da je njegova uporaba splošna.
65. Kot navaja Sodišče v točki 97 sodbe Interpolova rdeča mednarodna tiralica, Sporazum EU – ZDA sicer ne določa izrecno, da bi možnost uporabe načela ne bis in idem organom držav članic omogočala zavrnitev izročitve, za katero so zaprosile Združene države Amerike. Splošneje, ta sporazum razen člena 13, ki se nanaša na smrtno kazen, ne določa lastnih razlogov za zavrnitev izročitve.(42) Kot poudarja generalni pravobranilec M. Bobek v sklepnih predlogih v zadevi Bundesrepublik Deutschland (Interpolova rdeča mednarodna tiralica),(43) če ureditev Unije na nekem področju ne obstaja, so zanj pristojne države članice, ki lahko v tem okviru sklepajo dvostranske sporazume s tretjimi državami. Vendar morajo države članice to pristojnost izvajati ob upoštevanju prava Unije in, natančneje, temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino, med katerimi je načelo ne bis in idem, določeno v njenem členu 50, zato ne morejo sprejeti obveznosti, nezdružljivih z obveznostmi, ki izhajajo iz prava Unije.
66. Torej menim, da trditev predložitvenega sodišča v zvezi z razlago Sporazuma EU – ZDA na podlagi obratnega sklepanja ni mogoče sprejeti in da je treba ob pridržku določb člena 351 PDEU, ki bodo preučene v nadaljevanju, ugotoviti, da se Zvezna republika Nemčija za ugoditev prošnji za izročitev HF ne more sklicevati na svoje obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA.
67. Po tem pojasnilu bi bilo mogoče prav na podlagi Sporazuma EU – ZDA šteti – kot je to storila Komisija – da z zavrnitvijo izročitve HF Združenim državam ne bi bila nujno kršena pogodba o izročitvi Nemčija – ZDA. Iz člena 17(2) tega sporazuma je namreč razvidno, da „ustavna načela ali zavezujoče dokončne sodne odločbe zaprošene države članice“ lahko pomenijo „oviro za izpolnitev obveznosti izročitve“, in če „v [navedenem] sporazumu ali v veljavni dvostranski pogodbi ni predvideno, kako rešiti zadevo, se zaprošena država in država prosilka o tem posvetujeta“. S to določbo je sicer za navedeni primer kot pravna posledica predvidena le obveznost posvetovanja med zadevnima državama, vendar ta določba odraža voljo pogodbenic Sporazuma EU – ZDA za priznanje, da lahko nekatere okoliščine, ki v upoštevni dvostranski pogodbi o izročitvi niso izrecno določene, pomenijo oviro za izročitev.(44)
68. Poleg dejstva, da je mogoče za sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 6. julija 2012 šteti, da za Zvezno republiko Nemčijo pomeni „zavezujočo dokončno sodno odločbo“, menim, da se lahko med „ustavna načela“ države članice med drugim uvrstita primarnost prava Unije in varstvo temeljnih pravic. Zato morajo po mojem mnenju v položaju, kakršen je obravnavani, predvsem pristojni organi zaprošene države članice začeti posvetovanja s pristojnimi organi Združenih držav Amerike. Čeprav se strinjam s presojo Komisije, da ta posvetovanja ne morejo privesti do tega, da ta država ne bi upoštevala „ovire“, ustvarjene s pravom Unije, ne morem trditi – kot je to storila ta institucija – da pogodba o izročitvi Nemčija – ZDA v povezavi s Sporazumom EU – ZDA navsezadnje ni v nasprotju s pravom Unije. Če taka posvetovanja ne bi privedla do preklica ali, če bi bilo to primerno, omejitve prošnje pristojnih organov Združenih držav Amerike za izročitev, zaprošena država članica ne bi imela druge izbire, kot da da prednost pravu Unije pred obveznostmi, ki zanjo izhajajo iz dvostranske pogodbe o izročitvi.
Možnost uporabe člena 351 PDEU
69. Opredeliti je treba še, ali bi se lahko Zvezna republika Nemčija za izpolnitev svoje obveznosti iz pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA, da HF izroči Združenim državam, kljub temu, da je ta obveznost v nasprotju s pravom Unije, sklicevala na prvi odstavek člena 351 PDEU.(45)
70. Člen 351 PDEU v prvem odstavku določa, da določbe Pogodb ne vplivajo na pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov med eno ali več državami članicami na eni strani ter eno ali več tretjimi državami na drugi strani, sklenjenih pred 1. januarjem 1958, ali za države, ki pristopajo, pred datumom njihovega pristopa.(46)
71. Pogodba o izročitvi Nemčija – ZDA je bila podpisana 20. junija 1978 in je začela veljati 30. julija 1980, torej po 1. januarju 1958, to je datumu, ko je bila Zvezna republika Nemčija že članica tvorbe, ki se je takrat imenovala Evropska gospodarska skupnost. Če bi torej člen 351, prvi odstavek, PDEU razlagali ozko, bi bilo treba ugotoviti, da se ta določba v obravnavani zadevi ne uporablja.
72. Vendar kot predložitveno sodišče, Generalstaatsanwaltschaft München (generalno državno tožilstvo v Münchnu), nemška vlada in Komisija menim, da je treba člen 351, prvi odstavek, PDEU razlagati široko, in sicer tako, da se po analogiji nanaša tudi na sporazume, ki jih je država članica sklenila po 1. januarju 1958 ali datumu svojega pristopa, vendar pred datumom, na katerega je Unija postala pristojna za področje, na katero se nanašajo ti sporazumi.
73. V obravnavani zadevi je Unija za področje policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah postala pristojna šele po začetku veljavnosti najprej Maastrichtske pogodbe 1. novembra 1993 in nato Amsterdamske pogodbe 1. maja 1999, to je na datuma, poznejša od datuma začetka veljavnosti pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA. Enako je treba ugotoviti, če se upoštevata Schengenski sporazum in KISS, ki sta bila podpisana 14. junija 1985 oziroma 19. junija 1990, v pravni red Unije pa sta bila prenesena šele z Amsterdamsko pogodbo.
74. Torej je po mojem mnenju mogoče šteti, da je bila Zvezna republika Nemčija, ko je z Združenimi državami Amerike sklenila pogodbo o izročitvi Nemčija – ZDA, v položaju, podobnem tistemu iz člena 351, prvi odstavek, PDEU.
75. Ali to hkrati pomeni, da bi morala biti v obravnavani zadevi dovoljena ugoditev prošnji za izročitev HF Združenim državam? Menim, da ne.
76. Sodišče je namreč v sodbi Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet že razsodilo, da člen 307 ES, ki je bil predhodnik člena 351 PDEU, v nobenem primeru ne more omajati načel, ki izhajajo iz samih temeljev pravnega reda Unije, med katerimi je varstvo temeljnih pravic.(47) Nasprotno od navedb iz pisnih stališč Komisije je mogoče načela, ki jih je tako izoblikovalo Sodišče v tej sodbi, v celoti prenesti na obravnavano zadevo, saj znotraj temeljnih pravic ni mogoče razlikovati med nekaterimi, ki bi bile bolj temeljne od drugih.(48) Iz tega po mojem mnenju sledi, da Zvezna republika Nemčija kršitve načela ne bis in idem, določenega v členu 50 Listine, do katere bi prišlo z izročitvijo HF Združenim državam, ne more utemeljiti z obveznostjo spoštovanja pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA.
77. Poleg tega je z drugim odstavkom člena 351 PDEU državam članicam naložena obveznost, da ustrezno ukrepajo, da bi odpravile ugotovljene nezdružljivosti med zadevnimi sporazumi in Pogodbama. Navedeno ustrezno ukrepanje lahko narekuje, da morajo sodišča teh držav preveriti, ali je tako nezdružljivost mogoče preprečiti tako, da se sporazum čim bolj in ob upoštevanju mednarodnega prava razloži v skladu s pravom Unije.(49) Če taka skladna razlaga ne bi bila mogoča, bi lahko države članice v primeru, kakršen je obravnavani, opravile posvetovanja, kot to določa člen 17(2) Sporazuma EU – ZDA, in – če bi naletele na težave, zaradi katerih sprememba sporazuma ne bi bila mogoča – ta sporazum odpovedale.(50) Glede zadnjenavedenega vidika, ugotoviti je treba, da člen 34(4) pogodbe o izročitvi Nemčija – ZDA vsebuje klavzulo, ki izrecno določa, da lahko vsaka od pogodbenic ta sporazum odpove.
Predlog
78. Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu), odgovori:
Člen 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, ki je bila podpisana v Schengnu 19. junija 1990, ki je začela veljati 26. marca 1995 in kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 610/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013, v povezavi s členom 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
ti določbi nasprotujeta temu, da organi države članice Evropske unije izročijo osebo – ne glede na to, ali ima status državljana Unije v smislu člena 20 PDEU ali ne – tretji državi, če je bil v drugi državi članici sodni postopek proti tej osebi, ki se je nanašal na ista dejanja, kot so ta, na katerih temelji prošnja za izročitev te tretje države, pravnomočno končan, ta sodba pa izvršena, in sicer tudi, če bi se bilo mogoče za zavrnitev izročitve odločiti le ob sprejetju, da se s tem krši dvostranska pogodba o izročitvi, sklenjena s to tretjo državo.