SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 4. junija 2012(*)
„Ničnostna tožba – Javna naročila dobav – Postopek javnega razpisa – Digitalizacija javne radiotelevizije v Črni gori – Odločba o oddaji naročila, ki jo je sprejela delegacija Unije v Črni gori – Neobstoj pasivne legitimacije – Nedopustnost“
V zadevi T‑395/11,
Elti d. o. o. s sedežem v Gornji Radgoni (Slovenija), ki jo zastopa N. Zidar Klemenčič, odvetnica,
tožeča stranka,
proti
delegaciji Evropske unije v Črni gori, ki jo je sprva zastopal N. Bertolini, zastopnik, nato J. Stuyck in A.‑M. Vandromme, odvetnika,
tožena stranka,
primarno zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe vodje delegacije Unije v Črni gori z dne 21. marca 2011, s katero je bila zavrnjena ponudba tožeče stranke za naročilo dobave opreme za digitalizacijo javne radiotelevizije v Črni gori in navedeno naročilo oddano drugi družbi, ter podredno zaradi odškodninskega zahtevka,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi L. Truchot, predsednik, M. E. Martins Ribeiro (poročevalka), sodnica, in A. Popescu, sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1 Razpis za oddajo javnega naročila v zvezi s projektom „Podpora za digitalizacijo javne radiotelevizije v Črni gori – dobava opreme, Črna gora“ za sklenitev pogodbe o dobavi opreme je bil objavljen 14. septembra 2010 v dopolnilu k Uradnemu listu Evropske Unije (UL 2010/S 178‑270613), referenčna številka EuropeAid/129435/C/SUP/ME. V razpisu je bilo navedeno: „Naročnik: Evropska unija, ki jo zastopa delegacija Evropske unije v Črni gori, v imenu in za račun države upravičenke, Črne gore“.
2 Financiranje zadevnega projekta je del odločbe Komisije Evropskih skupnosti C(2009) 6420 z dne 20. avgusta 2009 o sprejetju nacionalnega programa za Črno goro v okviru Instrumenta predpristopne pomoči (IPA) na področju pomoči pri prehodu in vzpostavljanju institucij za leto 2009, priloge k odločbi pa so vsebovale seznam projektov, med njimi tudi projekt, ki je predmet tega postopka. Pravna podlaga za izdajo te odločbe Komisije je Uredba Sveta (ES) št. 1085/2006 z dne 17. julija 2006 o vzpostavitvi IPA (UL L 210, str. 82).
3 Navedeni program je bil izveden s sklenitvijo pogodbe o financiranju, ki sta jo 18. oktobra in 6. novembra 2009 podpisali Komisija, ki jo je zastopal vodja delegacije, in vlada Črne gore.
4 Tožeča stranka Elti d. o. o., družba slovenskega prava, je 15. novembra 2010 predložila ponudbo v zgoraj omenjenem postopku.
5 Delegacija Unije v Črni gori je z dopisom z dne 13. decembra 2010 tožečo stranko obvestila, da je zavrnila njeno ponudbo iz dveh tehničnih razlogov in da je postopek javnega razpisa razveljavila, ker noben ponudnik ni izpolnjeval vseh pogojev iz javnega razpisa.
6 Delegacija Unije v Črni gori je z dopisom z dne 26. januarja 2011 tožečo stranko povabila k sodelovanju v postopku s pogajanji v zvezi z istim projektom, referenčna številka EuropeAid/129435/C/SUP/ME‑NP, in navedla, da je prvotna ponudba iz javnega razpisa še vedno v celoti veljavna za potrebe tega postopka s pogajanji.
7 Delegacija Unije v Črni gori je z dopisom z dne 22. februarja 2011 tožečo stranko pozvala, naj pojasni devet točk v zvezi s tehničnim delom svoje nove ponudbe, predložene 10. februarja 2011, kar je tožeča stranka storila z dopisom z dne 24. februarja 2011.
8 Tožeča stranka je z dopisom z dne 23. marca 2011 delegacijo Unije v Črni gori zaprosila za seznanitev z odločitvijo, sprejeto v zvezi s postopkom s pogajanji.
9 Delegacija Unije v Črni gori je v dopisu z dne 11. maja 2011 tožeči stranki navedla:
„Seznanjamo vas, da postopek še ni končan in vam v tem trenutku ne moremo dati drugih informacij. O končni odločitvi vas bomo obvestili zelo kmalu.“
10 Tožeča stranka je 27. maja 2011 prejela dopis delegacije Unije v Črni gori z dne 21. marca 2011, s katerim je bila obveščena, da je bila njena ponudba zavrnjena, ker „njena tehnična zmožnost“ ni zadostila več merilom, ki so bila natančno določena v razpisni dokumentaciji, in da je bilo naročilo v vrednosti 1.420.046 EUR oddano družbi Eurotel SpA.
11 Tožeča stranka je z dopisom z dne 6. junija 2011, ki ga je naslovila na delegacijo Unije v Črni gori, ugovarjala odločbi z dne 21. marca 2011 in delegaciji predlagala, naj svojo „napačno“ odločbo razglasi za nično in za dobavitelja za zadevno naročilo izbere njo.
12 Delegacija Unije v Črni gori je v dopisu z dne 16. junija 2011 tožeči stranki navedla:
„Zahvaljujemo se vam za dopis, ki smo ga prejeli 6. junija 2011. V njem je navedenih nekaj vprašanj, ki zahtevajo preučitev, ki trenutno poteka. V skladu s točko 2,4.15 praktičnega priročnika za izvajanje postopkov javnih naročil za zunanje dejavnosti [Evropske skupnosti], boste odgovor prejeli v 45 dneh od datuma prejema vašega dopisa.“
13 Delegacija Unije v Črni gori je z dopisom z dne 18. julija 2011 tožečo stranko obvestila med drugim, da ni razloga za spremembo ali dopolnitev odločbe odbora, ki je presodil, da ponudba ni tehnično skladna, in jo zato zavrnil.
Postopek in predlogi strank
14 Tožeča stranka je 26. julija 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
15 Istega dne je tožeča stranka z ločeno vlogo vložila predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je v bistvu predlagala, naj predsednik Splošnega sodišča odredi odlog izvršitve odločbe vodje delegacije Unije v Črni gori, s katero je bila zavrnjena njena ponudba in naročilo oddano drugemu ponudniku, in izvršitve zadevne pogodbe o dobavi, če je bila ta pogodba že sklenjena.
16 Tožeča stranka in delegacija Unije v Črni gori sta z vlogama z dne 22. avgusta 2011 odgovorili na vprašanje Splošnega sodišča v zvezi s pasivno legitimacijo delegacije v postopku za izdajo začasne odredbe in postopku v glavni stvari.
17 Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe je bil s sklepom z dne 30. septembra 2011 zavržen, odločitev o stroških pa pridržana.
18 Delegacija Unije v Črni gori je z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 26. oktobra 2011, na podlagi člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti. Tožeča stranka je 15. decembra 2011 podala stališča glede tega ugovora.
19 Tožeča stranka v tožbi Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– ugotovi, da je delegacija Unije v Črni gori kršila Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 132), natančneje člena 2 in 30(3);
– razveljavi postopek s pogajanji, ker delegacija s tem, da ji ni omogočila poprave ali pojasnitve ponudbe, v zvezi z njo ni uporabila načela enakega obravnavanja;
– odločbo o oddaji naročila, ki je bila sprejeta po končanem postopku s pogajanji, s katero je ta delegacija zavrnila njeno ponudbo in naročilo oddala družbi Eurotel, razglasi za nično;
– pogodbo o dobavi, če je že bila sklenjena, razglasi za nično;
– delegaciji Unije v Črni gori naloži, naj ji na podlagi člena 87 Poslovnika plača stroške v višini 10.000 EUR, skupaj s stroški morebitnih intervenientov;
podredno, če je bila pogodba že sklenjena ali odločbe ne bi bilo več mogoče razglasiti za nično:
– ugotovi, da je navedena delegacija kršila Direktivo 2004/18, natančneje člena 2 in 30(3);
– delegaciji naloži, naj ji plača odškodnino 172.541,56 EUR kot nadomestilo za izgubo, ki ji je nastala pri tem postopku;
– delegaciji naloži, naj ji na podlagi člena 87 Poslovnika plača stroške v višini 10.000 EUR, skupaj s stroški morebitnih intervenientov.
20 Delegacija Unije v Črni gori v ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– ničnostno tožbo razglasi za nedopustno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov obeh strank.
21 Tožeča stranka v stališčih o ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj uveljavljani ugovor nedopustnosti zavrne kot neutemeljen in nedokazan ter naj „potrdi, da tožena stranka na podlagi Sklepa Sveta z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje zastopa Evropsko unijo v Črni gori v zvezi z javnim naročilom z referenčno številko EuropeAid/129435/C/SUP/ME‑NP z dne 21. marca 2011 in je kot taka legitimno stranka v postopku v tej zadevi“.
Pravo
22 Če stranka predlaga, naj Splošno sodišče odloči o nedopustnosti, ne da bi odločalo o vsebini zadeve, se v skladu s členom 114(3) Poslovnika ta predlog obravnava ustno, razen če Splošno sodišče ne odloči drugače.
23 V obravnavanem primeru Splošno sodišče sklepa, da je v listinah iz spisa dovolj podatkov, in zato meni, da ni treba začeti ustnega postopka.
24 Delegacija Unije v Črni gori zatrjuje, da ne more biti tožena stranka v tem postopku, ker nima statusa samostojnega organa in v tem primeru ni delovala kot tak organ.
25 V zvezi s tem je treba opozoriti na določbo člena 263, prvi odstavek, PDEU:
„Sodišče Evropske unije nadzira zakonitost zakonodajnih aktov, ter aktov Sveta, Komisije in Evropske centralne banke razen priporočil in mnenj, pa tudi zakonitost aktov Evropskega parlamenta in Evropskega sveta s pravnim učinkom za tretje osebe. Nadzira tudi zakonitost aktov organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe.“
26 Iz te določbe je razvidno, da je ničnostno tožbo mogoče vložiti proti aktom nekaterih poimensko določenih institucij, vendar tudi širše, proti aktom, ki jih sprejmejo „organi, uradi ali agencije Unije“, če gre za akte z zavezujočimi pravnimi učinki.
27 Zato se iz besedila člena 263, prvi odstavek, PDEU in sodne prakse sodišča Unije, kot izhaja iz sodbe Sodišča z dne 23. aprila 1986 v zadevi Les Verts proti Parlamentu, imenovane Les Verts (294/83, Recueil, str. 1339), lahko sklepa le – kot je sklepala tožeča stranka – da je mogoče vsak subjekt ali ustroj, ki je del organizacijske sheme Unije in deluje v njenem okviru, zgolj iz tega razloga šteti za organ, urad ali agencijo Unije v smislu navedenega člena.
28 Dejstvo, da je odločbo, da se tožeči stranki ne odda naročilo, mogoče šteti za akt, ki posega v njen položaj, tako da bistveno spreminja njen pravni položaj, ne pomeni nujno, da ima njen avtor sposobnost braniti zakonitost tega akta pred sodiščem Unije.
29 Preveriti je namreč treba, ali ima glede na določbe, ki urejajo status zadevnega subjekta, ta pravno sposobnost, da ga je mogoče šteti za samostojni organ Unije in mu priznali status tožene stranke.
30 Delegacije Unije so urejene s členom 221 PDEU:
„1. V tretjih državah in v mednarodnih organizacijah Unijo zastopajo delegacije Unije.
2. Delegacije Unije delujejo pod vodstvom visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko […]“
31 Sklep Sveta 2010/427/EU z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje (UL L 201, str. 30, v nadaljevanju: sklep z dne 26. julija 2010), ki je bil sprejet na podlagi člena 27(3) PEU, v členu 1 določa:
„[…]
2. ESZD, ki ima sedež v Bruslju, je delovno samostojno telo Evropske unije, ločeno od generalnega sekretariata Sveta in Komisije, ter ima pravno sposobnost, ki je potrebna za izvajanje njenih nalog in doseganje njenih ciljev.
3. ESZD deluje pod vodstvom visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko […]
4. ESZD sestavljajo notranja služba in delegacije Unije v tretjih državah ter pri mednarodnih organizacijah.“
32 Člen 5 sklepa z dne 26. julija 2010 z naslovom „Delegacije Unije“ vsebuje te določbe:
„1. Odločitev o odprtju ali zaprtju delegacije sprejme visoki predstavnik s soglasjem Sveta in Komisije.
2. Vsaka delegacija Unije deluje pod vodstvom vodje delegacije.
[…]
3. Vodja delegacije prejema navodila od visokega predstavnika in ESZD in je odgovoren za njihovo izvršitev.
Delegacijam lahko v skladu s členom 221(2) [PDEU] daje navodila tudi Komisija, in sicer na tistih področjih, na katerih izvaja pristojnosti, ki jih Komisiji dodeljujeta Pogodbi; ta navodila se izvršujejo v okviru splošne odgovornosti vodje delegacij.
4. Vodja delegacije v skladu s [f]inančno uredbo izvršuje operativna sredstva v povezavi s projekti Unije v zadevni tretji državi, če Komisija nanj prenese ustrezna pooblastila.
[…]
8. Vodja delegacije je pooblaščen za zastopanje Unije v državi, v kateri je delegacija akreditirana, zlasti pri sklepanju pogodb in kot stranka v pravnih postopkih.
[…]“
33 Na prvem mestu tožeča stranka navaja, da so se s to novo pravno določbo, ki izhaja iz Lizbonske pogodbe, ki je začela veljati 1. decembra 2009, delegacije Komisije preoblikovale v delegacije Unije, ki so neodvisni subjekti s pravno osebnostjo.
34 Vendar le dejstvo, da delegacije odslej ne zastopajo več samo Komisije, ampak tudi Unijo kot celoto, ne zadošča, da bi se delegaciji Unije v Črni gori priznal status tožene stranke.
35 Prvič, treba je navesti, da je iz člena 221 PDEU in sklepa z dne 26. julija 2010 razvidno, da je delegacija Unije v Črni gori sestavni del hierarhične in funkcionalne strukture Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) in je le oddelek, medtem ko je ESZD jasno določena kot samostojno telo Unije s pravno osebnostjo, ki je potrebna za izvajanje njenih nalog. Te ugotovitve je poleg tega v vlogah navedla tudi tožeča stranka.
36 Splošno sodišče se je v sklepu z dne 30. junija 2011 v zadevi Technoprocess proti Komisiji in delegaciji Unije v Maroku (T‑264/09, neobjavljen v ZOdl., točka 70) za odločitev, da delegacije Komisije v tretji državi nimajo pravne osebnosti in da tožba, vložena proti njim, ni dopustna, oprlo prav na dejstvo, da so bile delegacije Komisije tej priključene in so bile od nje odvisne.
37 Drugič, poleg te sistemske odvisnosti od ESZD sklep z dne 26. julija 2010 potrjuje funkcionalno podrejenost delegacij Unije, natančneje, vodij delegacij, Komisiji, in to pri izvajanju dejavnosti izvrševanja proračuna Unije.
38 Posebno razmerje med vodjami delegacij Unije in Komisijo je natančneje opredeljeno z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 74, v nadaljevanju: finančna uredba), ki jo je bilo treba po vzpostavitvi ESZD spremeniti, da se v skladu z uvodno izjavo 7 Uredbe (EU, Euratom) št. 1081/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o spremembi finančne uredbe v zvezi z ESZD (UL L 311, str. 9) predvsem zagotovi nujno „neprekinjeno delovanje delegacij Unije ter zlasti neprekinjeno in učinkovito upravljanje zunanje pomoči s strani delegacij“.
39 Tako člen 51, drugi odstavek, finančne uredbe določa, da „[…] [lahko] Komisija […] prenese svoja pooblastila za izvrševanje proračuna v zvezi s proračunskimi sredstvi za poslovanje v svojem delu proračuna na vodje delegacij Unije“ in da „[k]adar vodje delegacij Unije delujejo kot odredbodajalci Komisije na podlagi nadaljnjega prenosa pooblastil, spoštujejo pravila Komisije o izvrševanju proračuna ter izpolnjujejo iste naloge in obveznosti kot vsi drugi odredbodajalci Komisije na podlagi nadaljnjega prenosa pooblastil ter nosijo tudi enako odgovornost“.
40 Člen 59 finančne uredbe določa, da „[lahko] odredbodajalci […] na podlagi prenosa ali nadaljnjega prenosa delujejo samo v mejah, ki jih določa odločba o prenosu ali nadaljnjem prenosu“ in da „[k]adar vodje delegacij Unije delujejo kot odredbodajalci na podlagi nadaljnjega prenosa pooblastil v skladu z drugim odstavkom člena 51, je kot pristojna institucija Komisija zadolžena za določanje, izvajanje, nadzor in ocenjevanje njihovih dolžnosti in odgovornosti v vlogi odredbodajalcev na podlagi nadaljnjega prenosa pooblastil“, Komisija pa o tem hkrati obvesti visokega predstavnika.
41 Iz člena 60a finančne uredbe je razvidno, da morajo vodje delegacij Unije, ki delujejo kot odredbodajalci na podlagi nadaljnjega prenosa pooblastil, poročati svojemu odredbodajalcu predvsem v zvezi z vodenjem poslov, glede katerih so pooblastila nadalje prenesena na vodje delegacij, in odgovoriti na vsako zahtevo odredbodajalca na podlagi prenosa pooblastila Komisije.
42 V skladu s členom 85 finančne uredbe so vodje delegacij Unije, ki delujejo kot odredbodajalci na podlagi nadaljnjega prenosa pooblastil, „v zvezi s finančnim upravljanjem, glede katerega so pooblastila nadalje prenesena na vodje delegacij, predmet preveritvenih pooblastil notranjega revizorja Komisije“.
43 Navesti je še treba, da je bil z Uredbo (EU, Euratom) št. 1080/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o spremembah Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL L 311, str. 1) v te kadrovske predpise vstavljen nov člen 96, ki v drugem odstavku določa, da se „[u]radnik ali uradnica ESZD, ki pri svojem delu opravlja naloge za Komisijo, […] v zvezi s temi nalogami ravna po navodilih Komisije, v skladu s členom 221(2) [PDEU]“.
44 Glede na navedene določbe je treba ugotoviti, da je vloga delegacij Unije lahko podpora Komisiji pri izvrševanju proračuna Unije na lokalni ravni, zlasti pri izvajanju projektov, ki se financirajo v okviru programov zunanje pomoči Unije.
45 Ta podpora, ki je vključena v nadaljnji prenos pooblastil na vodjo delegacije, se izvaja pod strogim nadzorom Komisije, ki je v skladu s členoma 317 PDEU in 319 PDEU odgovorna za izvrševanje proračuna in lahko na podlagi člena 51 finančne uredbe prekliče odobreni prenos pooblastil.
46 Tako je iz člena 221 PDEU, sklepa z dne 26. julija 2010 in omenjenih upoštevnih določb finančne uredbe razvidno, da je za pravni status delegacij Unije značilna sistemska in funkcionalna odvisnost od ESZD in Komisije, ki ne dopušča, da bi se štele za organ v smislu člena 263 PDEU.
47 Te ugotovitve ne omaje besedilo člena 5(8) sklepa z dne 26. julija 2010, ki ga je navedla tožeča stranka in ki določa, da je vodja delegacije pooblaščen za zastopanje Unije v državi, v kateri je delegacija akreditirana, zlasti pri sklepanju pogodb in kot stranka v pravnih postopkih.
48 S to določbo se zgolj opominja, da delegacija ne deluje v svojem imenu in za svoj račun, in njeni odgovorni osebi se priznava pravna sposobnost, ki je s teritorialnega vidika strogo omejena in ki je sicer nujna za potrebe delovanja delegacije.
49 V zvezi s tem je treba opozoriti na besedilo člena 274 PDEU, v skladu s katerim „[s]pori, v katerih je ena od strank Unija, niso izvzeti iz pristojnosti sodišč držav članic, razen kjer je bila pristojnost s Pogodbama dodeljena Sodišču Evropske unije“, in člena 335 PDEU, ki določa:
„Unija ima v vseh državah članicah kar najširšo pravno in poslovno sposobnost, ki jo pravnim osebam priznava nacionalna zakonodaja; zlasti lahko pridobiva premično in nepremično premoženje in z njim razpolaga ter je lahko stranka v sodnem postopku. V ta namen jo zastopa Komisija. V zadevah, povezanih z delovanjem posameznih institucij, pa Unijo zastopa vsaka institucija na podlagi svoje upravne avtonomije.“
50 Poleg tega člena 5(8) sklepa z dne 26. julija 2010 ni mogoče upoštevati izolirano. Je neločljivo povezan in ga je treba brati ob upoštevanju celotne pravne določbe člena 221 PDEU, sklepa z dne 26. julija 2010 v celoti in upoštevnih določb finančne uredbe.
51 Na drugem mestu tožeča stranka navaja, da se je delegacija Unije v Črni gori vedno predstavljala kot zastopnica Unije s polnimi pooblastili za ukrepanje v njenem imenu. Poudarja, da je bilo sporno naročilo objavljeno v imenu naročnika, Unije, ki jo je zastopala njena delegacija v Črni gori, da je vsa obvestila ali odločitve v zvezi z zadevnim naročilom sprejel isti organ, to je delegacija, ki jo zastopa njen vodja, saj Komisija in ESZD nista bila omenjena v nobenem od teh dokumentov.
52 Opozoriti je treba, da tožeča stranka primarno predlaga razglasitev ničnosti odločbe vodje delegacije Unije v Črni gori z dne 21. marca 2011, s katero je bila zavrnjena njena ponudba za naročilo dobave opreme za digitalizacijo javne radiotelevizije v Črni gori in zato to naročilo oddano družbi italijanskega prava.
53 Kot je že bilo omenjeno, je financiranje zadevnega projekta del odločbe C(2009) 6420.
54 Izvajanje nacionalnega programa za Črno goro, ki je bil sprejet s to odločbo, je potekalo s sklenitvijo pogodbe o financiranju, ki sta jo 18. oktobra in 6. novembra 2009 podpisali Komisija, ki jo je zastopal vodja delegacije, in vlada Črne gore.
55 Člen 2 te pogodbe določa, da Komisija nacionalni program za Črno goro v okviru IPA na področju pomoči pri prehodu in vzpostavljanju institucij za leto 2009 na podlagi člena 53(1)(a) finančne uredbe izvaja centralizirano.
56 Od začetka veljavnosti Uredbe št. 1081/2010, to je 29. novembra 2010, člen 53a finančne uredbe določa, da „[k]adar Komisija izvršuje proračun centralizirano, naloge izvrševanja opravljajo bodisi neposredno njene službe ali delegacije Unije v skladu z drugim odstavkom člena 51 bodisi se naloge opravljajo posredno v skladu s členi 54 do 57“.
57 Opozoriti je treba, da lahko Komisija v skladu s členom 51, drugi odstavek, finančne uredbe pooblastila za izvrševanje proračuna v zvezi s proračunskimi sredstvi za poslovanje v svojem delu proračuna prenese na vodje delegacij Unije in da v tem primeru vodje delegacij spoštujejo pravila Komisije o izvrševanju proračuna ter izpolnjujejo iste naloge in obveznosti kot vsi drugi odredbodajalci Komisije na podlagi nadaljnjega prenosa pooblastil in tudi nosijo enako odgovornost.
58 V zvezi s sredstvi IPA je Komisija prenesla nadaljnja pooblastila, kot izhaja iz akta o prenosu nadaljnjih pooblastil vodji delegacije Unije v Črni gori z dne 18. aprila 2011, ki je nadomestil akt z dne 7. julija 2010, izdan pred sklepom z dne 26. julija 2010.
59 Ta položaj pomeni konkreten izraz potrebe, da se zagotovi neprekinjeno delovanje delegacij Unije ter zlasti neprekinjeno in učinkovito upravljanje zunanje pomoči s strani delegacij, kot je navedeno v uvodni izjavi 7 Uredbe št. 1081/2010.
60 Poleg tega dopis, s katerim je Generalni direktorat Komisije za širitev podal soglasje k predlogu, da sme vodja delegacije Unije v Črni gori pri oddaji zadevnega naročila uvesti postopek s pogajanji, nakazuje na navodila, ki se lahko dajo vodji delegacije.
61 Čeprav tožeča stranka ne prereka, da je odločbo o zavrnitvi njene ponudbe sprejel vodja delegacije Unije v Črni gori kot odredbodajalec na podlagi nadaljnjega prenosa, vseeno trdi, da ne gre za akt Komisije ali visokega predstavnika.
62 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je akte, sprejete na podlagi prenosa pooblastil, mogoče pripisati instituciji, ki je dala pooblastilo in mora zadevni akt braniti na sodišču (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 12. julija 1957 v združenih zadevah Algera in drugi proti Splošni skupščini ESPJ, 7/56 in od 3/57 do 7/57, Recueil, str. 81, 113, in z dne 17. julija 1959 v združenih zadevah Snupat proti Visoki oblasti, 32/58 in 33/58, Recueil, str. 275, 298, ter sodbo Splošnega sodišča z dne 19. februarja 1998 v združenih zadevah DIR International Film in drugi proti Komisiji, T‑369/94 in T‑85/95, Recueil, str. II‑357, točki 52 in 53). Akte Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), če so izpodbojni, je tako mogoče pripisati Komisiji (sodba Splošnega sodišča z dne 6. aprila 2006 v zadevi Camós Grau proti Komisiji, T‑309/03, ZOdl., str. II‑1173, točka 66, in sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 15. marca 2010 v zadevi GL2006 Europe proti Komisiji in OLAF, T‑435/09 R, neobjavljen v ZOdl., točke od 14 do 16).
63 Ta rešitev velja a fortiori za prenos nalog podpisnika (sodba Sodišča z dne 14. julija 1972 v zadevi Imperial Chemical Industries proti Komisiji, 48/69, Recueil, str. 619, točke od 11 do 14) in kot v tem primeru za nadaljnji prenos pooblastil.
64 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da akti, ki jih je vodja delegacije Unije v Črni gori kot odredbodajalec na podlagi nadaljnjega pooblastila Komisije sprejel v postopku javnega naročila dobave z referenčno številko EuropeAid/129435/C/SUP/ME‑NP, ne dopuščajo, da bi se tej delegaciji priznal status tožene stranke, in jih je v tem primeru treba pripisati Komisiji.
65 Navedbe tožeče stranke o pomembnosti osebja delegacije Unije v Črni gori, o besedilu javnega razpisa ali o dejstvu, da Komisija ali ESZD ni nastopala kot tožena stranka v postopku za izdajo začasne odredbe, te ugotovitve ne omajejo.
66 Na tretjem mestu tožeča stranka, sklicujoč se na sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Sogelma proti EAR (T‑411/06, ZOdl., str. II‑2771), predlaga zavrnitev ugovora nedopustnosti, ki ga je vložila delegacija Unije v Črni gori.
67 Splošno sodišče je v navedeni sodbi presodilo, da je pristojno za odločanje o tožbi proti Evropski agenciji za obnovo (EAR), s katero se je predlagala razglasitev ničnosti odločb o razveljavitvi javnega razpisa za javna naročila gradenj in o izvedbi novega javnega razpisa.
68 Vendar je treba navesti, da primer delegacij Unije nikakor ni primerljiv s primerom EAR v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 66 navedena sodba Sogelma proti EAR.
69 Splošno sodišče je za utemeljitev svoje odločitve namreč v točkah 3 in 50 navedlo, da je EAR organ Skupnosti, ki mu je pravna osebnost izrecno priznana z Uredbo Sveta (ES) št. 2667/2000 z dne 5. decembra 2000 o Evropski agenciji za obnovo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 34, str. 308), in je torej na podlagi pooblastila Komisije pristojna, da sama izvaja programe pomoči Skupnosti, zlasti v korist Srbije in Črne gore.
70 Ta položaj ni enak položaju delegacije Unije v Črni gori, ki deluje v okviru neposrednega centraliziranega upravljanja iz člena 53a finančne uredbe, in ne posredno kot EAR.
71 Poleg tega je Splošno sodišče upoštevalo, da mora v skladu s členoma 13(2) in 13a(3) Uredbe št. 2667/2000 EAR nastopati pred sodiščem Unije v sporih o ugotovitvi njene nepogodbene odgovornosti in v sporih glede odločb, ki jih je sprejela na podlagi člena 8 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).
72 Taka sposobnost zastopanja pred sodiščem očitno ne obstaja glede delegacij Unije.
73 Iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da delegacije Unije v Črni gori ni mogoče šteti za organ, urad ali agencijo Unije in ji priznati statusa tožene stranke.
74 Torej tožba, ki jo je tožeča stranka vložila proti njej, ni dopustna niti glede predloga za razglasitev ničnosti, uveljavljanega primarno, niti glede podrednega odškodninskega zahtevka (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. decembra 1992 v zadevi SGEEM in Etroy proti EIB, C‑370/89, Recueil, str. I‑6211, točka 16).
75 Zato je treba to tožbo zavreči.
Stroški
76 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi delegacije Unije v Črni gori v postopku za izdajo začasne odredbe in postopku v glavni stvari naloži plačilo stroškov tega postopka, skupaj s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
sklenilo:
1. Tožba se zavrže.
2. Družbi Elti d. o. o. se naloži plačilo stroškov, skupaj s stroški v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe.
V Luxembourgu, 4. junija 2012.