Zadeva T-145/06

Omya AG

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Konkurenca – Koncentracije – Zahtevek za posredovanje podatkov – Člen 11(3) Uredbe (ES) št. 139/2004 – Potrebnost zahtevanih podatkov – Sorazmernost – Razumni rok – Zloraba pooblastil – Kršitev načela varstva upravičenih pričakovanj“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Pristojnost sodišča Skupnosti – Predlog za izdajo odredbe, naslovljene na institucijo – Predlog za izrek ugotovitvene sodbe – Nedopustnost

(člen 230 ES)

2.      Konkurenca – Koncentracije – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Odločba o zahtevku za posredovanje podatkov, naslovljena na priglasitvene stranke – Zahteva za popravek predloženih podatkov – Pogoji

(Uredba Sveta št. 139/2004, člena 2 in 11)

3.      Konkurenca – Koncentracije – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Ekonomske presoje – Sodni nadzor – Meje

(Uredba Sveta št. 139/2004, člena 2 in 11)

4.      Konkurenca – Koncentracije – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Odločba o zahtevku za posredovanje podatkov, naslovljena na priglasitvene stranke – Zahteva za popravek predloženih podatkov – Zadržanje rokov

(Uredba Sveta št. 19/2004, člena 10 in 11)

5.      Konkurenca – Koncentracije – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Odločba o zahtevku za posredovanje podatkov, naslovljena na priglasitvene stranke – Na podlagi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ni mogoče določiti potrebnosti ali pravilnosti podatkov

(Uredba Sveta št. 139/2004, členi 2, 11 in 18(3))

6.      Konkurenca – Koncentracije – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Odločba o zahtevku za posredovanje podatkov, naslovljena na priglasitvene stranke – Zahteva za popravek predloženih podatkov

(Uredba Sveta št. 139/2004, člen 11)

7.      Konkurenca – Koncentracije – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Odločba o zahtevku za posredovanje podatkov, naslovljena na priglasitvene stranke – Zahteva za popravek predloženih podatkov

(Uredba Sveta št. 139/2004, člen 11)

1.      Sodišče prve stopnje v okviru nadzora zakonitosti na podlagi člena 230 ES ni pristojno za izrekanje ugotovitvenih sodb ali odredb, tudi če se nanašajo na način, na katerega naj se njegove sodbe izvršijo, zato je treba predlog, naj se izreče o posledicah ničnosti izpodbijane odločbe, razglasiti za očitno nedopusten.

(Glej točko 23.)

2.      Komisija lahko pooblastila, ki jih ima na podlagi člena 11 Uredbe št. 139/2004, izvršuje le, če meni, da nima na voljo vseh potrebnih podatkov, da bi odločila o združljivosti zadevne koncentracije s skupnim trgom.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora Komisija, da bi lahko sprejela odločbo o koncentraciji, v skladu s členom 2 Uredbe št. 139/2004 presoditi zlasti učinke zadevne koncentracije na vseh trgih, na katerih obstaja nevarnost, da bi se občutno oviralo učinkovito konkurenco na skupnem trgu ali na njegovem znatnem delu.

Poleg tega dejstvo, da je treba zahtevo po potrebnosti razlagati tako, da se navezuje na odločbo o združljivosti zadevne koncentracije s skupnim trgom, pomeni, da je treba potrebnost podatkov, na katere se nanaša zahteva iz člena 11 Uredbe št. 139/2004, presojati v povezavi z vidikom glede obsega podatkov, potrebnih za presojo koncentracije, ki bi ga lahko Komisija upravičeno imela ob sestavi zadevne zahteve. Zato te presoje ni mogoče utemeljiti z dejansko potrebo po podatkih v nadaljnjem postopku pred Komisijo, ki je odvisna od številnih dejavnikov in je zato ni mogoče z gotovostjo opredeliti ob sestavi zahteve po posredovanju podatkov.

V zvezi s tem – čeprav lahko dejstvo, da so se podatki, na katere se nanaša zahteva na podlagi člena 11 Uredbe št. 139/2004, naknadno uporabili, kaže na njihovo potrebnost – dejstvo, da se niso uporabili, ne ustreza dokazu o nasprotnem.

Kar zadeva poseben primer izpodbijane odločbe na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004, s katero Komisija zahteva popravek podatkov, ki jih je predložila priglasitvena stranka in so se izkazali za nepravilne, je treba potrebo takega popravka presojati na podlagi vsebinskega merila v zvezi z odkritimi napakami, ki je primerno glede na besedilo in namen navedene uredbe. Zato Komisija lahko zahteva, naj stranka popravi predložene podatke, ki so se izkazali za napačne, če obstaja nevarnost, da bi lahko odkrite napake imele občuten vpliv na njeno presojo združljivosti zadevne koncentracije s skupnim trgom. Tega merila ni treba razlagati ozko, kajti zahtevo po hitrosti, ki označuje splošni namen Uredbe št. 139/2004, je treba namreč uskladiti s ciljem učinkovitega nadzora združljivosti koncentracij s skupnim trgom, ki ga mora Komisija opraviti zelo natančno in v okviru katerega se zahteva, da slednja dobi popolne in pravilne podatke.

(Glej točke 24, od 28 do 31, 33, 41, 42, 45, 60 in 61.)

3.      Komisija ima pri nadzoru koncentracij pooblastilo za odločanje po prostem preudarku na ekonomskem področju, nadzor sodišča Skupnosti pa se mora omejiti na preizkus spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve ter na vsebinsko pravilnost dejanskega stanja, neobstoj očitne napake pri presoji in zlorabo pooblastil. Vendar to ne pomeni, da se mora sodišče Skupnosti vzdržati nadzora razlage Komisije glede ekonomskih podatkov in, natančneje, njene presoje glede potrebnosti podatkov, zahtevanih v skladu s členom 11 Uredbe št. 139/2004 glede nadzora koncentracij podjetij, ter glede vsebinske narave napak, ki domnevno vplivajo na te podatke.

(Glej točko 32.)

4.      Komisija mora pri izvrševanju pooblastil, ki jih ima na podlagi člena 11 Uredbe št. 139/2004 glede nadzora koncentracij podjetij, spoštovati načelo sorazmernosti, s katerim se zahteva, da akti institucij Skupnosti ne presegajo tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev ciljev, ki se jim sledi. Zlasti je pomembno, da obveznost podjetja, da posreduje podatke, zanj ne pomeni nesorazmernega bremena glede na potrebe preiskave.

Glede odločbe, sprejete na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 139/2004, s katero Komisija zahteva popravek podatkov, ki jih je predložila priglasitvena stranka in so se izkazali za nepravilne, ker je zadržanje rokov, določenih v členu 10 Uredbe št. 139/2004, do katerega je prišlo s sprejetjem odločbe na podlagi člena 11 navedene uredbe, odvisno od datuma predložitve potrebnih podatkov, Komisija s prekinitvijo postopka ne krši načela sorazmernosti, če ji ti podatki niso bili predloženi.

(Glej točko 34.)

5.      V okviru postopka nadzora koncentracij, v katerem je bila postavljena zahteva za posredovanje podatkov z odločbo na podlagi člena 11 Uredbe št. 139/2004, v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni mogoče izčrpno določiti podatkov, ki bi jih Komisija lahko štela za potrebne v času sprejemanja izpodbijane odločbe. V obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah so namreč navedene le presoje Komisije, ki so jo vodile k odkrivanju morebitnih problemov na področju konkurence in načeloma torej niso navedeni trgi, na katerih ni bila ugotovljena nobena nevarnost. Zato je njegova vsebina bistveno bolj omejena kot vsebina presoje, ki jo je pred tem opravila Komisija. Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni odločilen dejavnik glede presoje stališča Komisije v zvezi s pravilnostjo podatkov, uporabljenih pri njeni presoji priglašene koncentracije.

(Glej točki 46 in 77.)

6.      Pojem zloraba pooblastil se nanaša na dejstvo, ko je upravni organ uporabil svoja pooblastila za drugačen namen od tistega, za katerega so mu bila ta pooblastila dodeljena. Pri odločbi gre za zlorabo pooblastila le, če je iz objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev videti, da je bila sprejeta za tak namen. Če ima odločba več ciljev in čeprav ob veljavnih razlogih obstaja neupravičen razlog, ni mogoče govoriti o zlorabi pooblastil pri odločbi, če glavni cilj ni opuščen.

Pomanjkanje dokaza o kršitvi veljavnih predpisov ne vpliva na morebitni obstoj zlorabe pooblastil s strani upravnega organa.

Odločba Komisije na podlagi člena 11 Uredbe št. 139/2004 v zvezi z nadzorom koncentracij podjetij, v kateri se zahteva popravek podatkov, ki jih je predložila priglasitvena stranka in so se izkazali za nepravilne, pomeni zlorabo pooblastila, če obstajajo objektivni, upoštevni in skladni indici, ki kažejo na to, da jo je Komisija sprejela zato, da bi prekinila rok za presojo koncentracije, in ne zato, da bi popravila podatke, potrebne zanjo. V zvezi s tem okoliščina, da Komisija pri dodatnih preizkusih pravilnosti podatkov, ki jih predložijo priglasitvene stranke, sistematično raziskuje napake v njih, ne dokazuje zlorabe pooblastil. Tudi če bi Komisija odločbo o zahtevku za posredovanje podatkov začela sestavljati pred presojo vpliva napak na njeno presojo, ta okoliščina prav tako ne pomeni indica glede zlorabe pooblastil.

(Glej točke od 98 do 100, 106 in 109.)

7.      Pravico sklicevati se na varstvo upravičenih pričakovanj je mogoče izvrševati, če so izpolnjeni trije pogoji. Prvič, uprava Skupnosti mora upravičencu dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Drugič, ta zagotovila morajo biti taka, da pri subjektu, na katerega so naslovljena, ustvarijo upravičena pričakovanja. Tretjič, dana zagotovila morajo biti v skladu z veljavnimi predpisi.

Komisija lahko v okviru nadzora koncentracij, ne da bi vplivala na upravičena pričakovanja priglasitvenih strank, presodi najprej, ali so podatki, ki so jih te predložile, popolni in pravilni in nato opravi njihovo presojo.

Namreč, v interesu učinkovitega nadzora koncentracij in glede na obveznost Komisije, da z veliko pozornostjo preizkusi učinke zadevne koncentracije na vseh trgih, na katere bi lahko vplivala, mora ta ohraniti možnost zahtevati, naj se vsebinsko nepravilni podatki, ki so jih predložile stranke in so potrebni za njeno presojo, popravijo, zato razlogi, ki so jo vodili k ponovnemu preizkusu pravilnosti, v zvezi s tem niso upoštevni.

Poleg tega, ker se mora presoja Komisije opraviti v relativno strogih rokih in ker morajo stranke koncentracije Komisiji predložiti pravilne in popolne podatke, postopek nadzora koncentracij nujno temelji pretežno na zaupanju, zato od Komisije ni mogoče zahtevati, naj takoj in podrobno preizkusi pravilnost vseh podatkov, ki so jih predložile navedene stranke.

Na podlagi preizkusov, ki jih opravi Komisija po prejemu nekaterih podatkov, namreč ni nujno mogoče odkriti vseh vsebinskih nepravilnosti, ki lahko vplivajo na te podatke.

Priglasitvene stranke se ne morejo sklicevati na obstoj upravičenih pričakovanj, da bi se lahko izognile posledicam kršitve obveznosti predložitve popolnih in pravilnih podatkov zgolj zato, ker Komisija te kršitve pri zgoraj navedenih preizkusih ni odkrila.

Poleg tega zgolj dejstvo, da se je Komisija v preteklosti na predložitev podatkov odzvala v nekaj dneh, ne pomeni dovolj natančnega zagotovila, da Komisija na prihodnjo predložitev podatkov ne bo odgovorila po njihovem preteku.

Nazadnje, na prakso v zvezi z odločbami, ki se nanašajo na popolnost posredovanih podatkov v okviru presoje priglašene koncentracije, se ni mogoče sklicevati glede odločbe, ki se nanaša na pravilnost podatkov in zato ni takšna, da bi ustvarila upravičena pričakovanja.

(Glej točke 68, od 117 do 120, 122 in 123.)