SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 11. aprila 2024(*)
„Predhodno odločanje – Registracija, evalvacija, avtorizacija in omejevanje kemikalij – Uredba (ES) št. 1907/2006 (Uredba REACH) – Člen 2(1)(b) – Področje uporabe – Člen 3, točki 10 in 11 – Pojma ,uvoz‘ in ,uvoznik‘ – Člen 6 – Obveznost registracije – Oseba, ki prevzame odgovornost za registracijo – Uredba (EU) št. 952/2013 – Carinski zakonik Evropske unije – Carinsko skladiščenje“
V zadevi C‑654/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo rechtbank van eerste aanleg Oost‑Vlaanderen, afdeling Gent (sodišče prve stopnje Vzhodne Flandrije, oddelek v Gentu, Belgija) z odločbo z dne 17. oktobra 2022, ki je na Sodišče prispela 19. oktobra 2022, v postopku
FOD Volksgezondheid, Veiligheid van de voedselketen & Leefmilieu
proti
Triferto Belgium NV,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, O. Spineanu‑Matei, sodnica, J.‑C. Bonichot, S. Rodin (poročevalec), sodnika, in L. S. Rossi, sodnica,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodna tajnica: A. Lamote, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. oktobra 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Triferto Belgium NV E. Vermeulen, advocaat, in S. A. Gawronski, advocate,
– za belgijsko vlado S. Baeyens, P. Cottin in C. Pochet, agenti, skupaj z M. Rysman, avocate,
– za Evropsko komisijo E. Mathieu, K. Mifsud‑Bonnici, F. Moro in G. Wils, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 16. novembra 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(1)(b), člena 3, točki 10 in 11, ter člena 6(1) Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije in o spremembi Direktive 1999/45/ES ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL 2006, L 396, str. 1, in popravek v UL 2007, L 136, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 (UL 2008, L 353, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba REACH).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med FOD Volksgezondheid, Veiligheid van de Voedselketen & Leefmilieu (zvezna javna služba za javno zdravje, varnost prehranske verige in okolje, Belgija; v nadaljevanju: FOD Volksgezondheid) in družbo Triferto Belgium NV (v nadaljevanju: Triferto) s sedežem v Gentu (Belgija) glede globe, ki je bila zadnjenavedeni naložena zaradi kršitve obveznosti registracije snovi iz člena 6(1) Uredbe REACH.
Pravni okvir
Uredba REACH
3 V uvodnih izjavah 10, 16, 17 in 19 Uredbe REACH je navedeno:
„(10) Snovi pod carinskim nadzorom, ki so v začasni hrambi v prostih conah ali prostih skladiščih, ker se bodo ponovno izvozile ali ker so v prehodu, se ne uporabljajo v smislu te uredbe in bi jih bilo zato treba izvzeti iz področja njene uporabe. Prevoz nevarnih snovi in nevarnih pripravkov v železniškem in cestnem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh, morju ali zraku bi bilo prav tako treba izvzeti iz področja njene uporabe, ker se za tak prevoz že uporablja posebna zakonodaja.
[…]
(16) Ta uredba določa posebne dolžnosti in obveznosti proizvajalcev, uvoznikov in nadaljnjih uporabnikov snovi kot takih, snovi v zmeseh ali snovi v izdelkih. Uredba temelji na načelu, da bi morala industrija proizvajati, uvažati, uporabljati snovi ali jih dajati na trg z vso potrebno odgovornostjo in skrbnostjo, ki zagotavlja, da pod razumno predvidljivimi pogoji uporabe nimajo negativnega učinka na zdravje ljudi ali okolje.
(17) Za ugotavljanje nevarnih lastnosti bi bilo treba zbrati vse dostopne in ustrezne informacije o snoveh kot takih, v zmeseh in v izdelkih; za preprečevanje škodljivih učinkov na zdravje ljudi in okolje pa bi se morala po dobavni verigi v razumni meri dosledno prenašati priporočila o ukrepih za obvladovanje tveganja. […]
[…]
(19) Zato bi morale določbe o registraciji od proizvajalcev in uvoznikov zahtevati, da pridobijo podatke o snoveh, ki jih proizvajajo ali uvažajo, in te podatke uporabijo za oceno tveganja, povezanega s to snovjo, ter da pripravijo in priporočijo ustrezne ukrepe za obvladovanje tveganja. Z namenom zagotoviti, da se obveznosti dejansko izpolnjujejo, in iz razlogov preglednosti bi morala registracija zahtevati, da predložijo dokumentacijo z vsemi takšnimi informacijami [Evropski agenciji za kemikalije (ECHA)]. Za registrirane snovi bi bilo treba dovoliti promet na notranjem trgu. Za registrirane snovi bi bilo treba dovoliti promet na notranjem trgu.“
4 Člen 1 te uredbe, naslovljen „Cilj in obseg“, v odstavku 1 določa:
„Namen te uredbe je zagotoviti visoko raven zaščite zdravja ljudi in okolja, vključno z alternativnimi metodami ocene nevarnosti snovi, kot tudi prosti pretok snovi na notranjem trgu ob pospeševanju konkurenčnosti in inovacij.“
5 Člen 2 navedene uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1(b) določa:
„Ta uredba se ne uporablja za:
[…]
(b) snovi kot take, v zmesi ali izdelku, ki so pod carinskim nadzorom, če niso bile obdelane ali predelane in če so v začasni hrambi v prosti coni ali prostem skladišču, ker se bodo ponovno izvozile ali ker so v tranzitu.“
6 Člen 3 iste uredbe, naslovljen „Opredelitve pojmov“, v točkah od 10 do 14 in 24 določa:
„V tej uredbi:
[…]
10. Uvoz: pomeni fizični vnos na carinsko območje Skupnosti.
11. Uvoznik: pomeni fizično ali pravno osebo s stalnim bivališčem oziroma sedežem v Skupnosti, ki je odgovorna za uvoz.
12. Dajanje v promet: pomeni dobavo ali prepustitev tretjemu za plačilo ali neodplačno. Uvoz se šteje za dajanje v promet.
13. Nadaljnji uporabnik: pomeni fizično ali pravno osebo s stalnim bivališčem oziroma sedežem v Skupnosti, ki ni proizvajalec ali uvoznik in uporablja snov kot tako ali v zmesi pri svoji industrijski ali poklicni dejavnosti. […];
14. Distributer: pomeni fizično ali pravno osebo s stalnim bivališčem oziroma sedežem v Skupnosti, vključno s trgovcem na drobno, ki snov kot tako ali v zmesi samo skladišči in daje v promet za tretje osebe.
[…]
24. Uporaba pomeni predelavo, formulacijo, porabo, hrambo, posedovanje, obdelavo, polnjenje v posode, prenos iz ene posode v drugo, mešanje, izdelavo izdelka ali katero koli drugo uporabo.“
7 Člen 5 Uredbe REACH, naslovljen „Brez podatkov ni trga“, določa:
„Ob upoštevanju členov 6, 7, 21 in 23 se snovi kot take, v zmeseh ali v izdelkih v Skupnosti ne smejo proizvajati ali dati v promet, če niso bile registrirane v skladu z ustreznimi določbami tega naslova, če se to zahteva.“
8 Člen 6 Uredbe REACH, naslovljen „Splošna obveznost registriranja snovi kot takih ali v zmeseh“, v odstavku 1 določa:
„Razen če ta uredba določa drugače, vsak proizvajalec ali uvoznik snovi kot take ali v eni ali več zmeseh v količini, ki znaša eno tono ali več na leto, [ECHA] predloži registracijo.“
9 V členu 10 navedene uredbe, naslovljenem „Informacije, ki se predložijo za splošno registracijo“, je določeno:
„Registracija, ki se zahteva na podlagi člena 6 ali člena 7(1) ali (5), vsebuje vse naslednje informacije:
(a) tehnično dokumentacijo, ki zajema:
[…]
[…]
(b) poročilo o kemijski varnosti, če se to zahteva v skladu s členom 14, v obliki določeni v Prilogi I. Zadevni oddelki tega poročila lahko vključujejo, če registracijski zavezanec meni, da je to primerno, kategorijo uporabe in izpostavljenosti.“
10 Člen 21 Uredbe REACH, naslovljen „Proizvodnja in uvoz snovi“, v odstavku 1, prvi pododstavek, določa:
„Registracijski zavezanec lahko začne snov proizvajati ali uvažati ali izdelovati ali uvažati izdelek oziroma s tem nadaljuje, če [ECHA] v skladu s členom 20(2) v treh tednih po datumu predložitve ne navede drugače in brez vpliva na člen 27(8).“
11 Člen 22 te uredbe, naslovljen „Nadaljnje obveznosti registracijskih zavezancev“, v odstavku 1 določa:
„Po registraciji mora registracijski zavezanec na svojo pobudo in brez nepotrebnega odlašanja svojo registracijo dopolniti s pomembnimi novimi informacijami in jo predložiti [ECHA] v naslednjih primerih:
[…].“
Carinski zakonik
12 Člen 5 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1; v nadaljevanju: carinski zakonik), naslovljen „Opredelitev pojmov“, v točkah 3, 11 in 17 določa:
„V tem zakoniku se uporabljajo naslednje opredelitve:
[…]
3. ,carinske kontrole‘ pomeni določena dejanja, ki jih opravijo carinski organi, da bi zagotovili spoštovanje carinske in druge zakonodaje, ki ureja vstop, izstop, tranzit, gibanje, hrambo in posebno rabo blaga, ki se giblje med carinskim območjem Unije in državami ali ozemlji zunaj tega območja, ter prisotnost in gibanje neunijskega blaga in blaga, danega v postopek posebne rabe, znotraj carinskega območja Unije;
[…]
11. ,deklaracija za začasno hrambo‘ pomeni dejanje, s katerim oseba na predpisan način in v predpisani obliki navede, da je blago v začasni hrambi;
[…]
17. ,začasna hramba‘ pomeni položaj neunijskega blaga, začasno hranjenega pod carinskim nadzorom v času med njegovo predložitvijo carini in trenutkom, ko je dano v carinski postopek oziroma ponovno izvoženo.“
13 Postopek začasnega skladiščenja blaga urejajo členi od 144 do 152 carinskega zakonika, ki so v oddelku 3, poglavje 2, naslova IV tega zakonika. V skladu s tem postopkom se blago, ki ni iz Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: neunijsko blago), ob predložitvi carini da v začasno hrambo. To blago lahko ostane v navedenem postopku največ 90 dni.
14 Carinski postopek tranzita je predmet členov od 226 do 236 navedenega zakonika, ki so del oddelka 1, poglavje 2, naslova VII istega zakonika in zajema, na eni strani, zunanji tranzitni postopek, ki omogoča gibanje neunijskega blaga od ene točke do druge na carinskem območju Unije, ne da bi za to blago veljale uvozne dajatve, druge dajatve ali ukrepi trgovinske politike. Na drugi strani pa zajema notranji tranzitni postopek, ki omogoča gibanje blaga iz Unije od ene do druge točke tega carinskega območja prek države ali ozemlja zunaj navedenega carinskega območja, ne da bi se spremenil njegov carinski status.
15 Postopek carinskega skladiščenja urejajo členi od 240 do 242 carinskega zakonika, ki so v oddelku 2, poglavje 3, naslova VII tega zakonika. Ta postopek omogoča hrambo neunijskega blaga v prostorih ali na katerem koli drugem kraju, ki ga carinski organi odobrijo za navedeni postopek, tako imenovana „carinska skladišča“, pod carinskim nadzorom. Carinska skladišča lahko uporabijo vse osebe za carinsko skladiščenje blaga (javno carinsko skladišče) ali imetnik dovoljenja za carinsko skladiščenje za hrambo blaga (zasebno carinsko skladišče).
16 Oddelek 3, poglavje 3, naslova VII navedenega zakonika vsebuje člene od 243 do 249 tega zakonika, ki se nanašajo na carinski postopek proste cone, v okviru katerega se za blago začasno uvede oprostitev zlasti uvoznih dajatev in drugih davkov.
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
17 Družba Triferto je leta 2019 pri družbi Dreymoor Fertilizers Overseas PTE LTD s sedežem v Singapurju naročila več kot eno tono sečnine. To blago je izviralo iz tretje države, dogovorjeni kraj dostave pa je bil Gent. Družba Belor‑Eurofert Gmbh (v nadaljevanju: Belor) s sedežem v Bambergu (Nemčija) je na zahtevo družbe Dreymoor pošiljko sečnine iz postopka v glavni stvari fizično vnesla v Unijo in jo skladiščila v carinskem skladišču v Gentu. Družba Belor je pred tem kot uvoznik v smislu člena 6(1) Uredbe REACH pri agenciji ECHA vložila vlogo za registracijo sečnine iz postopka v glavni stvari in za to blago predložila carinsko deklaracijo.
18 Po nadzoru, katerega namen je bil preveriti spoštovanje Uredbe REACH in ki je bil izveden 11. februarja 2020, je FOD Volksgezondheid menila, da bi bilo treba za uvoznika v smislu povezanih določb člena 3 in 6 Uredbe REACH šteti družbo Triferto in ne družbo Belor. Ker je FOD Volksgezondheid menila, da bi družba Triferto morala zaprositi za registracijo sečnine iz postopka v glavni stvari, ji je naložila globo v višini 32.856 EUR.
19 Družba Triferto in FOD Volksgezondheid sta 10. februarja 2022 skupaj vložili tožbo pri rechtbank van eerste aanleg Oost‑Vlaanderen, afdeling Gent (sodišče prve stopnje Vzhodne Flandrije, oddelek v Gentu, Belgija), ki je predložitveno sodišče.
20 Predložitveno sodišče se s sklicevanjem na upoštevne določbe prava Unije sprašuje o razlagi pojma „uvoznik“ v smislu člena 3, točka 11, Uredbe REACH, saj je ta pojem po njegovem mnenju odločilen za pravilno uporabo člena 6(1) te uredbe.
21 Poleg tega se navedeno sodišče sprašuje o razlagi člena 2(1)(b) navedene uredbe, v skladu s katero se ta ne uporablja za snovi kot take, v zmesi ali izdelku, ki so pod carinskim nadzorom, če niso bile obdelane ali predelane in če so v začasni hrambi v prosti coni ali prostem skladišču, ker se bodo ponovno izvozile ali ker so v tranzitu.
22 Predložitveno sodišče navaja, da je po mnenju FOD Volksgezondheid izraz „uvoznik“ v smislu Uredbe REACH treba razlagati tako, da se nanaša na osebo, ki je snov kupila neposredno v tretji državi, in ne na osebo, ki je to snov fizično vnesla/pripeljala v Unijo. FOD Volksgezondheid naj bi se v zvezi s tem oprla na informacije, navedene na spletnem mestu agencije ECHA.
23 Predložitveno sodišče poudarja, da pa družba Triferto trdi, da je treba za uvoznika zadevne snovi šteti podjetje, ki je odgovorno za njen fizični vnos, ne glede na to, katera oseba je kupila snov. Ta družba naj bi trdila tudi, da se zadevna podjetja lahko dogovorijo, bodisi da je podjetje, ki poda carinsko deklaracijo, uvoznik v smislu Uredbe REACH in je torej odgovorno za registracijo pri agenciji ECHA, bodisi da je za uvoz končno odgovorno drugo podjetje in ne pošiljatelj ali izvajalec logističnih storitev, v tem primeru pa je to podjetje uvoznik v smislu te uredbe. Družba Triferto naj bi se v zvezi s tem oprla na tematski povzetek glede navedene uredbe in uvoznikov, ki so ga na internetu objavili nizozemski organi.
24 V teh okoliščinah je rechtbank van eerste aanleg Oost‑Vlaanderen, afdeling Gent (sodišče prve stopnje Vzhodne Flandrije, oddelek v Gentu), prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 6(1) ter člen 3, točki 10 in 11, Uredbe REACH razlagati tako, da je registracijo dolžna opraviti oseba, ki naroči/kupi snov od proizvajalca s sedežem zunaj Unije, čeprav vse postopke za fizični vnos snovi na carinsko območje Unije dejansko opravi tretja oseba, ki tudi izrecno potrdi, da je za to odgovorna?
Ali je za odgovor na navedeno vprašanje pomembno, ali je naročena/kupljena količina navedene snovi le del (vendar več kot ena tona) večjega tovora iste snovi istega proizvajalca s sedežem zunaj Unije, ki ga bo navedena tretja oseba fizično vnesla na carinsko območje Unije, da bo tam dano v carinsko skladišče?
2. Ali je treba člen 2(1)(b) Uredbe REACH razlagati tako, da se tudi za snov, ki je dana v carinsko skladišče (vnos v postopek J – oznaka 71 00 v polju 37 enotne upravne listine), ne uporablja Uredba REACH, dokler se v poznejši fazi ne odstrani in se da v drug carinski postopek (npr. sprosti v prosti promet)?
Če je odgovor pritrdilen, ali je treba člen 6(1) ter člen 3, točki 10 in 11, Uredbe REACH razlagati tako, da je v teh okoliščinah registracijo dolžna opraviti oseba, ki je snov kupila neposredno zunaj Unije in to snov vpokliče (ne da bi jo predhodno fizično vnesla na carinsko območje Unije), tudi če je navedeno snov že registriralo tretje podjetje, ki jo je predhodno fizično vneslo na carinsko območje Unije?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvi del drugega vprašanja
25 Predložitveno sodišče s prvim delom drugega vprašanja, ki ga je treba preučiti najprej, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(1)(b) Uredbe REACH razlagati tako, da izključitev s področja uporabe te uredbe, ki je določena v tej določbi, velja le za snovi kot take, v zmesi ali izdelku, ki so pod carinskim nadzorom in niso bile obdelane ali predelane, če so te snovi dane v enega od položajev, ki so izrecno navedeni v navedeni določbi.
26 V skladu s členom 2(1)(b) Uredbe REACH se ta uredba ne uporablja za snovi, „ki so pod carinskim nadzorom, če niso bile obdelane ali predelane in če so v začasni hrambi v prosti coni ali prostem skladišču, ker se bodo ponovno izvozile ali ker so v tranzitu“.
27 Iz tega sledi, da se Uredba REACH ne uporablja za snovi, ki so predložene carini in izpolnjujejo dva pogoja, in sicer, na prvem mestu, da se te snovi ne obdelajo ali predelajo in, na drugem mestu, da so dane v enega od položajev iz te določbe.
28 V obravnavani zadevi je iz pojasnila, ki ga je predložitveno sodišče navedlo v drugem vprašanju, razvidno, da je bila snov iz postopka v glavni stvari pod carinskim nadzorom, med katerim je bila vpisana v postopek J, oznaka 71 00, polje 37 enotne upravne listine. Ta oznaka pomeni, da je bila ta snov dana v postopek carinskega skladiščenja (71) in da pred tem ni bil uveden noben carinski postopek (00).
29 Kot je bilo navedeno v točki 27 te sodbe, pa je za uporabo izključitve s področja uporabe Uredbe REACH, določene v členu 2(1)(b) te uredbe, med drugim potrebno, da je zadevna snov dana v enega od položajev iz te določbe, in sicer začasno hrambo, namestitev v prosto cono ali prosto skladišče za ponovni izvoz ali tranzit.
30 Ker postopek carinskega skladiščenja ni eden od teh položajev, je treba šteti, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je postopek carinskega skladiščenja iz členov od 240 do 242 carinskega zakonika, ki so navedeni v oddelku 2, poglavje 3, naslova VII tega zakonika, za določitev področja uporabe Uredbe REACH vseeno mogoče izenačiti z enim od navedenih položajev.
31 Na prvem mestu, začasna hramba je določena v členu 5, točki 11 in 17, carinskega zakonika in urejena s členi od 144 do 152 tega zakonika, ki so del oddelka 3, poglavje 2, naslova IV navedenega zakonika. Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 34 sklepnih predlogov, gre za položaj, ki je alternativa vnosu v carinski postopek in torej tudi skladiščenju v carinskem skladišču, tako da zadnjenavedenega postopka ni mogoče enačiti z začasno hrambo.
32 Na drugem mestu, kar zadeva postopek v zvezi z dajanjem blaga v prosto cono, kot je naveden v členu 2(1)(b) Uredbe REACH, čeprav ta postopek tako kot carinsko skladiščenje spada med postopke skladiščenja, ki so predmet poglavja 3 naslova VII carinskega zakonika, je ta vseeno urejen z drugim oddelkom tega poglavja, in sicer z njegovim oddelkom 3, ki vsebuje člene od 243 do 249 tega zakonika. Zato se, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 35 sklepnih predlogov, ta carinska postopka medsebojno izključujeta.
33 Na tretjem mestu, v zvezi s postopkom prostega skladiščenja, ki je prav tako naveden v členu 2(1)(b) Uredbe REACH, zadostuje navesti, da ta postopek – kot je generalna pravobranilka navedla v točki 36 sklepnih predlogov – v času dejanskega stanja spora o glavni stvari ni bil več določen s carinskim zakonikom.
34 Na četrtem in zadnjem mestu, tranzitni postopek je, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 38 sklepnih predlogov, poseben carinski postopek, ki ni postopek skladiščenja iz poglavja 2 naslova VII carinskega zakonika in ki ga zato prav tako ni mogoče enačiti s postopkom carinskega skladiščenja.
35 Iz tega izhaja, da je postopek carinskega skladiščenja poseben carinski postopek, ki ga ni mogoče enačiti z enim od položajev, naštetih v členu 2(1)(b) Uredbe REACH.
36 Ker se ta določba ne uporablja za snovi, dane v postopek carinskega skladiščenja, te snovi spadajo na področje uporabe Uredbe REACH, tako da je treba šteti, kot da so bile uvožene v smislu člena 3, točka 10, te uredbe od trenutka, ko so bile fizično prvič vnesene na carinsko območje Unije.
37 Ugotovitev iz točke 35 te sodbe je podprta s cilji Uredbe REACH in pravilom „Brez podatkov ni trga“, navedenim v členu 5 te uredbe.
38 V zvezi s tem je po eni strani v skladu s členom 1(1) Uredbe REACH namen te uredbe „zagotoviti visoko stopnjo zaščite zdravja ljudi ali okolja, vključno z alternativnimi metodami ocene nevarnosti snovi, ter prosti pretok snovi na notranjem trgu ob pospeševanju konkurenčnosti in inovacij“. Po drugi strani pa je s členom 5 te uredbe načeloma prepovedano dajanje v promet snovi, ki ni bila registrirana v skladu z upoštevnimi določbami navedene uredbe, če se to zahteva. V skladu s členom 3, točka 12, iste uredbe se vsak uvoz šteje za dajanje v promet.
39 V skladu s sodno prakso Sodišča Uredba REACH ni namenjena urejanju izvoza snovi, temveč vzpostavlja pravni okvir, ki se uporablja za proizvajalce, za uvoznike in za nadaljnje uporabnike, kadar proizvajajo, uvažajo, dajejo v promet ali uporabljajo snovi, da se zagotovi prosti pretok blaga in visoka raven varovanja zdravja ljudi in okolja na notranjem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 27. aprila 2017, Pinckernelle, C‑535/15, EU:C:2017:315, točka 43). Če pa je pogoj v zvezi z neobstojem obdelave in predelave iz člena 2(1)(b) te uredbe izpolnjen, je treba šteti, da se, kot je razvidno iz uvodne izjave 10 navedene uredbe, snovi, ki so v enem od položajev iz te določbe, v tej fazi ne uporabljajo v Uniji. Zato izključitev s področja uporabe, določena v navedeni določbi, temelji na okoliščini, da je malo verjetno, da bi v Uniji prišlo do tveganj, povezanih s temi snovmi.
40 Zato je treba na prvi del drugega vprašanja odgovoriti, da je treba člen 2(1)(b) Uredbe REACH razlagati tako, da izključitev s področja uporabe te uredbe, ki je določena v tej določbi, velja le za snovi kot take, v zmesi ali izdelku, ki so pod carinskim nadzorom in niso bile obdelane ali predelane, če so te snovi dane v enega od položajev, ki so izrecno navedeni v navedeni določbi.
41 Glede na odgovor na prvi del drugega vprašanja na drugi del tega vprašanja ni treba odgovoriti.
Prvo vprašanje
42 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3, točki 10 in 11, ter člen 6 Uredbe REACH razlagati tako, da kupec več kot ene tone snovi na leto, ki je bila uvožena v Unijo in ki spada na področje uporabe te uredbe, ni zavezan sam vložiti vlogo za registracijo te snovi, če je odgovornost za uvoz te snovi v Unijo prevzela druga oseba s sedežem v Uniji.
43 V skladu s členom 6(1) Uredbe REACH mora uvoznik, ki uvaža snov v količini ene tone ali več na leto, pri agenciji ECHA vložiti vlogo za registracijo.
44 V zvezi s tem iz člena 3, točki 10 in 11, Uredbe REACH izhaja, da v smislu te uredbe po eni strani „uvoz“ pomeni „fizični vnos [snovi] na carinsko območje [Unije]“ in na drugi strani, da je „uvoznik“ „fizična ali pravna oseba s stalnim bivališčem oziroma sedežem v [Uniji], ki je odgovorna za uvoz“.
45 Kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 48 in 49 sklepnih predlogov, čeprav ni mogoče izključiti, da je odgovornost za fizični vnos snovi na carinsko območje Unije mogoče pripisati več fizičnim ali pravnim osebam z bivališčem oziroma sedežem v Uniji, pa taka okoliščina ne more voditi k razlagi člena 3, točka 11, in člena 6 Uredbe REACH v smislu, da mora vlogo za registracijo teh snovi vložiti vsaka od teh oseb.
46 Res je, da je z vidika uvodne izjave 17 te uredbe namen teh določb zagotoviti, da se zberejo vse razpoložljive upoštevne informacije o snoveh, za katere velja ta uredba, da bi se prispevalo k opredelitvi nevarnih lastnosti teh snovi. Zato je treba vsako količino take snovi, ki presega eno tono na leto in je proizvedena v Uniji ali uvožena v Unijo, registrirati. Vendar za uresničitev tega cilja ni nujno, da več oseb, ki jih je mogoče opredeliti kot „uvoznik“ v okviru istega uvoza, vloži vlogo za registracijo zadevnih snovi. Zadostuje, da le ena od teh oseb izpolni obveznost iz člena 6(1) te iste uredbe, vendar le če je njena vloga za registracijo popolna.
47 V obravnavani zadevi je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da sta s pojmom „uvoznik“ v smislu člena 3, točka 11, Uredbe REACH, lahko zajeti le družbi Belor in Triferto.
48 V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav so navodila agencije ECHA za registracijo, v skladu s katerimi je treba uvoznika določiti glede na okoliščine vsakega primera, v praksi sicer lahko do neke mere uporabna, saj zagotavljajo informacije, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kdo je „oseba, ki je odgovorna za uvoz“ v smislu člena 3, točka 11, Uredbe REACH, ostaja dejstvo, da ta navodila niso zavezujoča (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2015, FCD in FMB, C‑106/14, EU:C:2015:576, točka 29).
49 Poleg tega, kot je generalna pravobranilka v bistvu poudarila v točkah od 51 do 53 sklepnih predlogov, iz navedenih navodil izhaja, da čeprav je oseba, ki je odgovorna za uvoz snovi, pogosto prejemnik te snovi, ni mogoče izključiti, da tako odgovornost prevzame oseba, ki organizira ta uvoz, ali celo prodajalec te snovi.
50 Zato se za izključitev možnosti, da oseba v dobavni verigi pod določenimi pogoji prevzame odgovornost za uvoz in registracijo snovi v skladu z Uredbo REACH, ni mogoče uspešno sklicevati na ista navodila.
51 Vendar pa odgovornosti za uvoz in registracijo uvožene snovi ni mogoče prevzeti z namenom, da se zaobidejo obveznosti, ki izhajajo iz Uredbe REACH, tako da se količina te snovi razdeli med različne uvoznike, tako da je količina, ki se tako pripiše vsakemu od njih, pod pragom za obveznost registracije ali enim od pragov, pri katerih je treba zagotoviti obsežnejše informacije.
52 Poleg tega iz člena 10 Uredbe REACH izhaja, da je treba vlogi za registracijo snovi priložiti popolno in podrobno dokumentacijo o tej snovi ter poročilo o kemijski varnosti navedene snovi, po drugi strani pa iz člena 22(1), prvi pododstavek, te uredbe izhaja, da mora registracijski zavezanec v določenih okoliščinah brez pretiranega odlašanja na lastno pobudo posodobiti svojo registracijo tako, da ji priloži ustrezne nove informacije, ki jih mora predložiti agenciji ECHA.
53 Iz tega sledi – kot je generalna pravobranilka navedla v točki 56 sklepnih predlogov – da prevzem odgovornosti v zvezi z uvozom snovi v smislu člena 3, točka 10, Uredbe REACH predpostavlja, da imajo vsi subjekti, vključeni v ta uvoz, legitimno pričakovanje, da ima oseba, ki je odgovorna za registracijo te snovi, potrebno znanje in zmogljivosti za izpolnitev obveznosti iz členov 10 in 22 te uredbe. Ti subjekti morajo torej izkazati zahtevano skrbnost, tako da se pred navedenim uvozom prepričajo, da je navedena oseba dejansko registrirala količino zadevne snovi pri agenciji ECHA.
54 Ker v obravnavani zadevi iz nobenega elementa spisa, ki je na voljo Sodišču, ni razvidno, da je družba Belor prevzela odgovornost za uvoz snovi iz postopka v glavni stvari, da bi se izognila obveznostim, določenim z Uredbo REACH, in ob predpostavki, da je dokazano, da se je vloga za registracijo, ki jo je vložila ta družba, v celoti nanašala na to snov, kot je ta, na katero se ta uvoz nanaša, kar mora preveriti predložitveno sodišče, ni mogoče šteti, da je bila družba Triferto zavezana sama registrirati navedeno snov.
55 Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je treba člen 3, točki 10 in 11, ter člen 6 Uredbe REACH razlagati tako, da kupec več kot ene tone snovi na leto, ki je uvožena v Unijo in spada na področje uporabe te uredbe, ni zavezan sam vložiti vlogo za registracijo te snovi, če je odgovornost za uvoz te snovi v Unijo prevzela druga oseba s sedežem v Uniji, če je ta oseba vložila to vlogo in če noben element ne kaže na to, da so bile zaobidene obveznosti, povezane z mehanizmom registracije, vzpostavljenim z navedeno uredbo.
Stroški
56 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Člen 2(1)(b) Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije in o spremembi Direktive 1999/45/ES ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008,
je treba razlagati tako, da
izključitev s področja uporabe Uredbe št. 1907/2006 – kakor je bila spremenjena – ki je določena v tej določbi, velja le za snovi kot take, v zmesi ali izdelku, ki so pod carinskim nadzorom in niso bile obdelane ali predelane, če so te snovi dane v enega od položajev, ki so izrecno navedeni v navedeni določbi.
2. Člen 3, točki 10 in 11, ter člen 6 Uredbe št. 1907/2006, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1272/2008,
je treba razlagati tako, da
kupec več kot ene tone snovi na leto, ki je uvožena v Evropsko unijo in spada na področje uporabe Uredbe št. 1907/2006, kakor je bila spremenjena, ni zavezan sam vložiti vlogo za registracijo te snovi, če je odgovornost za uvoz te snovi v Unijo prevzela druga oseba s sedežem v Uniji, če je ta oseba vložila to vlogo in če noben element ne kaže na to, da so bile zaobidene obveznosti, povezane z mehanizmom registracije, vzpostavljenim z navedeno uredbo.
Podpisi