SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 10. januarja 2006(*)
„Sporazum o pridružitvi EGS-Turčija – Prosti pretok delavcev – Člen 6 Sklepa št. 1/80 Pridružitvenega sveta – Pravica do podaljšanja dovoljenja za prebivanje – Pogoji – Turški državljan, 15 let zaposlen v ladijskem prometu države članice – Isti delodajalec brez prekinitve več kot eno leto, vendar manj kot tri leta – 17 prekinitev zaposlitve zaradi značilnosti poklica“
V zadevi C-230/03,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht (Nemčija) z odločbo z dne 18. marca 2003, ki je prispela na Sodišče 26. maja 2003, v postopku
Mehmet Sedef
proti
Freie und Hansestadt Hamburg,
ob udeležbi
Vertreter des Bundesinteresses beim Bundesverwaltungsgericht,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, C. Gulmann, R. Schintgen (poročevalec), G. Arestis in J. Klučka, sodniki,
generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,
sodna tajnica: K. Sztranc, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 30. junija 2005,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za M. Sedefa U. Jacob, odvetnik,
– za Freie und Hansestadt Hamburg A. Feil, zastopnik,
– za nemško vlado W.-D. Plessing in A. Tiemann, zastopnika,
– za Komisijo Evropskih skupnosti D. Martin in B. Martenczuk, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 6. septembra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) in (2) Sklepa Pridružitvenega sveta št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve (v nadaljevanju: Sklep št. 1/80). Pridružitveni svet je bil ustanovljen s sporazumom, ki ustanavlja pridružitev, sklenjenim med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani ter države članice EGS in Skupnost na drugi strani podpisale v Ankari 12. septembra 1963 in ki je bil v imenu Skupnosti sklenjen, sprejet in potrjen s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963 (UL 1964, 217, str. 3685).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora, ki poteka med M. Sedefom in Freie und Hansestadt Hamburg glede njegove odločbe o zavrnitvi podaljšanja dovoljenja za prebivanje v Nemčiji in odreditve njegovega izgona z območja države članice.
Pravni okvir
3 Člen 6(1) in (2) Sklepa št. 1/80 določa:
„1. Razen v primerih, določenih s členom 7, ki ureja prost dostop do zaposlitve članov njegove družine, ima turški delavec, ki je vključen v zakoniti trg dela države članice:
po enem letu, odkar je v tej državi članici zakonito zaposlen, pravico, da se mu podaljša delovno dovoljenje pri istem delodajalcu, če razpolaga z delovnim mestom;
po preteku treh let, odkar je v tej državi članici zakonito zaposlen in ob pogoju, da imajo delavci iz držav članic Skupnosti pri tem prednost, pravico, da sprejme ponujeno delovno mesto v enakovrstnem poklicu in pod običajnimi pogoji pri delodajalcu, ki ga sam izbere, in ki se registrira pri službah, za zaposlovanje v tej državi članici;
po preteku štirih let, odkar je zakonito zaposlen, v tej državi članici pridobi pravico do prostega dostopa do zaposlitve po svoji izbiri.
2. Letni dopusti in odsotnosti zaradi materinstva, nesreč pri delu ali kratkotrajnih bolezni se vštevajo v čas zakonite zaposlitve. Obdobja neprostovoljne brezposelnosti, ki jih primerno potrdijo pristojni organi in odsotnosti zaradi dolgotrajnih bolezni, ki niso vštete v obdobja zakonite zaposlitve, ne vplivajo na pravice, pridobljene na podlagi prejšnje zaposlitve.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
4 Iz spisa, predloženega Sodišču, izhaja, da je M. Sedef, rojen v Turčiji leta 1952, v Nemčiji zakonito od leta 1977, medtem ko njegova žena in njegovi trije otroci še naprej stalno prebivajo v Turčiji.
5 Od avgusta 1977 do septembra 1992 je bil zaposlen kot mornar na različnih ladjah, ki plujejo pod nemško zastavo in je zato zaporedoma pridobival dovoljenja za prebivanje, ki so bila odobrena za določeno obdobje in omejena na zaposlitev v pomorstvu ali, odvisno od primera, dodelitev nadomestil za primer brezposelnosti, veljavnost zadnjega od teh dovoljenj za prebivanje je potekla 9. septembra 1993. Delovno dovoljenje za to zaposlitev ni bilo zahtevano.
6 V tem obdobju več kot petnajstih let je zadevna oseba dejansko skupno delala več kot osem let in pol, brez vštetja obdobij prekinitev zaposlitev zaradi bolezni in neprostovoljne brezposelnosti, ki jo primerno potrdijo pristojni organi.
7 Nesporno je, da je bila zaposlitev M. Sedefa prekinjena 17-krat za obdobja od 1 do 70 dni in skupno približno do 13 mesecev zaradi razlogov, ki niso letni dopust, odsotnost zaradi bolezni in obdobje neprostovoljne brezposelnosti, ki ga primerno potrdijo v državi članici gostiteljici. Zadevna oseba ta obdobja prekinitve opredeljuje kot „neplačani dopust“. Trdi, da je med temi različno dolgimi presledki med dvema pogodbama o zaposlitvi za določen čas v pomorskem ladijskem prometu, v primeru kratkih prekinitev, ostala v Nemčiji in čakala na prihod ladje (v nekaterih primerih z zamudo), za katero je že imela novo zaposlitev, ker je menila, da ni koristno, da se prijavi kot brezposelna oseba, ali pa je prekinitve, daljše od treh tednov, izkoristila za obisk družine v Turčiji. Predložitveno sodišče trdi, da so take prekinitve značilnosti dela v ladijskem prometu.
8 Zaradi nesreče pri delu, ki se je zgodila na ladji leta 1979, je moral biti M. Sedef večkrat operiran in bil zato v bolj ali manj dolgih obdobjih nezmožen za delo.
9 Od 18. januarja 1993 je bil M. Sedef zaradi zdravstvenih razlogov razglašen za nezmožnega za delo na morju, vendar ni bil popolnoma nezmožen za delo. Dejansko iz zdravstvenih potrdil izhaja, da je sposoben za zaposlitev na kopnem, če ta ne zahteva prevelikega fizičnega napora.
10 M. Sedef je 22. januarja 1992 zaprosil za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki ne bi bilo omejeno na zaposlitev mornarja, da bi se lahko zaposlil na kopnem. V ta namen je zatrjeval, da je izpolnjeval pogoje iz člena 6(1), tretja alinea, Sklepa 1/80, ker je bil več kot štiri leta zaposlen na ladjah, ki so plule pod nemško zastavo, in da je bil njegov položaj neizogiben, ker mu njegovo zdravstveno stanje ni dopuščalo, da bi nadaljeval poklic mornarja. Dodal je, da ni mogel sprejeti ponujenih zaposlitev na kopnem, ker ni imel zahtevanega dovoljenja za prebivanje.
11 Freie und Hansestadt Hamburg, ki mu je zagrozilo z izgonom, če ne bi zapustil Nemčije v roku treh tednov, je to vlogo in poznejši ugovor M. Sedefa zavrnilo. Izvršitev odločbe o izgonu pa je bila odložena, tako da zadevna oseba še naprej zakonito prebiva v Nemčiji.
12 Verwaltungsgericht Hamburg je 10. decembra 1996 odločilo o utemeljenosti tožbe M. Sedefa in je Freie und Hansestadt Hamburg odredilo, naj mu izda zaprošeno dovoljenje za prebivanje.
13 To sodišče meni, da M. Sedef pridobi pravico do prostega dostopa do zaposlitve po svoji izbiri na podlagi člena 6(1), tretja alinea, Sklepa št. 1/80, ker država članica gostiteljica ni več upravičena, da za dostop zadevne osebe do zaposlitve in njeno opravljanje zahteva pogoje. Različno dolge prekinitve, ki so zaznamovale razvoj njegove kariere, naj mu ne bi prizadejale škode, ker so na podlagi omenjenega člena 6(2) letni dopusti in odsotnosti zaradi nesreče pri delu ali kratkotrajne bolezni ter obdobja neprostovoljne brezposelnosti, zaradi katerih je bil M. Sedef sicer upravičen do nadomestil za primer brezposelnosti, všteti v čas zaposlitve in odsotnosti zaradi dolgotrajnih bolezni ne vplivajo na pravice, pridobljene na podlagi prejšnje zaposlitve. Krajša obdobja nedejavnosti med dvema pogodbama o zaposlitvi bi bilo treba iz razloga, ker naj bi bile značilnosti dejavnosti v ladijskem prometu, obravnavati enako kot zakonite in delovne dopuste.
14 Freie und Hansestadt Hamburg je vložilo pritožbo zoper to sodbo pri Hamburgisches Oberverwaltungsgerichtu in zatrjevalo, da je treba obdobje štirih let, ko je bil zakonito zaposlen, iz člena 6(1), tretja alinea, Sklepa št. 1/80, prekiniti, ker naj pogodbe o zaposlitvi, ki jih je M. Sedef sklenil zaporedoma, ne bi pomenile takega neprekinjenega obdobja.
15 Hamburgisches Oberverwaltungsgericht je s sodbo z dne 13. decembra 2000 razveljavilo prvostopenjsko sodbo, upoštevajoč, da se M. Sedef ne more sklicevati na člen 6(1), tretja alinea, ker ne more utemeljiti neprekinjene zaposlitve štirih let, kot to zahteva ta določba. V tem primeru ugotovljene prekinitve delovnega razmerja niso niti dopusti niti obdobja brezposelnosti v smislu drugega odstavka navedenega člena, ki po mnenju tega sodišča zajema izčrpen seznam razlogov za prekinitev delovnega razmerja. Navedene prekinitve bi tako povzročile izgubo prej pridobljenih pravic, ker se zadevna oseba, medtem ko naj bi bila brez dela, ni registrirala kot iskalec zaposlitve. Vsaka drugačna razlaga bi lahko povzročila zlorabo. Nemška zakonodaja naj bi sicer ustrezno upoštevala posebnosti zaposlitve pomorščakov.
16 Bundesverwaltungsgericht, pri katerem je M. Sedef vložil pritožbo za „revizijo“, je odločilo, da je zavrnitev podaljšanja dovoljenja za prebivanje v skladu z nemškim pravom, vendar se je spraševalo, ali bi bilo mogoče iz člena 6(1), tretja alinea, Sklepa št. 1/80 sklepati o za zadevno osebo ugodnejši rešitvi.
17 Glede tega je imelo navedeno sodišče v predložitveni odločbi naslednje pripombe:
– M. Sedef je bil več kot petnajst let zakonito zaposlen v smislu člena 6(1), saj je delal v ladijskem prometu države članice in je tako vključen v zakoniti trg dela države članice gostiteljice v smislu te določbe;
– večkrat je bil tako zakonito zaposlen pri istem delodajalcu več kot eno leto brez prekinitve, tako da izpolnjuje pogoje prve alinee navedene določbe;
– zadevna oseba je zdaj zaradi zdravstvenih razlogov nezmožna za delo na morju, je pa še naprej vključena v zakoniti trg dela v Nemčiji, ker nesreča pri delu, katere žrtve je bila, ni povzročila trajne nezmožnosti za delo (glej v tem smislu sodbo z dne 6. junija 1995 v zadevi Bozkurt, C-434/93, Recueil, str. I-1475, točke od 37 do 40) in ker je na voljo službam za zaposlovanje za predlagano zaposlitev na kopnem. Od leta 1993 ni bil poklicno dejaven vsaj delno zato, ker ni imel dovoljenja za prebivanje, in tega mu ni mogoče očitati.
18 Vendar, prvič, ni gotovo, ali obdobja prekinitve, ki jih je M. Sedef opredelil kot „neplačani dopust“, niso vplivala na pravice, ki jih je pridobil prej na podlagi člena 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80, in ali ta obdobja prav tako ne ovirajo pridobitve pravice v okviru tretje alinee istega odstavka.
19 Na eni strani naj Sodišče še ne bi izrecno odločilo o takih prekinitvah. Na drugi strani pa naj bi Bundesverwaltungsgericht že odločilo, da so razlogi za prekinitev zaposlitve, ki so določeni v členu 6(2) Sklepa št. 1/80, našteti izčrpno.
20 Kljub temu naj bi obstajal dvom o tem, ali bi lahko bila ta trditev utemeljena glede na sodbi z dne 17. aprila 1997 v zadevi Kadiman (C-351/95, Recueil, str. I-2133, zlasti točki 47 in 48) in z dne 10. februarja 2000 v zadevi Nazli (C-340/97, Recueil, str. I-957).
21 Kot je bilo odločeno v teh zadevah, bi se bilo v tem primeru mogoče opreti na dejstvo, da je M. Sedef vsakokrat le začasno prekinil zaposlitev v nemškem ladijskem prometu in ni nikoli dokončno zapustil nemškega trga dela. Na podlagi trditev Hamburgisches Oberverwaltungsgerichta je dejansko na splošno po vsaki prekinitvi brez težav in hitro našel novo zaposlitev.
22 Vendar v primeru, da bi bilo odločeno, da take prekinitve načeloma ovirajo pravice, ki jih je pridobil zadevni delavec, bi bilo treba poleg tega ugotoviti, ali je treba priznati izjeme od tega pravila, ker so prekinitve značilnosti določenega poklica, kot je v tem primeru zaposlitev mornarja, ki se razlikuje od zaposlitve na kopnem, ker implicira pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jih je sklenil z zaporednimi delodajalci, in obdobja čakanja in prekinitve zaradi na primer zamudnega prihoda ladje, na kateri naj bi se imel delavec možnost zaposliti, v pristanišče.
23 V primeru pozitivnega odgovora na enega od dveh delov prvega vprašanja se predložitveno sodišče, drugič, sprašuje, ali, kot se zdi, da določa sodna praksa Sodišča (glej sodbe z dne 23. januarja 1997 v zadevi Tetik, C-171/95, Recueil, str. I-329, točka 39; z dne 29. maja 1997 v zadevi Eker, C-386/95, Recueil, str. I‑2697, točki 23 in 25, in z dne 30. septembra 1997 v zadevi Ertanir, C-98/96, Recueil, str. I-5179, točki 31 in 35), pravica do izdaje dovoljenja za prebivanje na podlagi člena 6(1), tretja alinea, Sklepa št. 1/80 predvideva, da je delavec prej izpolnjeval pogoje, ki jih zahteva druga alinea istega odstavka.
24 Vendar bi bilo prav tako mogoče navedeno tretjo alineo obravnavati tako, kot da jo je treba šteti za samostojen pogoj priznanja pravic zadevnega delavca.
25 Predložitveno sodišče meni, da če bi bilo odločeno, da navedeni člen 6(1), tretja alinea, M. Sedefu praviloma ne daje nobene pravice, ker ne more utemeljiti neprekinjene zaposlitve treh let pri istem delodajalcu, bi bilo treba prav tako natančneje določiti, ali je treba izjemoma upoštevati dejstvo, da je menjava delodajalca pred rokom treh let značilnost poklica mornarja.
26 Glede na to, da je v teh okoliščinah za rešitev spora potrebna razlaga prava Skupnosti, je Bundesverwaltungsgericht odločilo, da prekine odločanje in da Sodišču v predhodno odločanje predloži ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 6(1), tretja alinea, in (2) Sklepa št. 1/80 […] razlagati tako, da ima turški delavec, ki je imel od leta 1977 več kot petnajst let zakonito zaposlitev, za katero ni zahtevano delovno dovoljenje, pri zaporednih delodajalcih v ladijskem prometu države članice, ki je vključen v zakoniti trg dela, in ki je v tem obdobju izpolnjeval pogoje iz člena 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80, pravico do izdaje dovoljenja za prebivanje, če je bila njegova zaposlitev v ladijskem prometu med dvema pogodbama o zaposlitvi – poleg več prekinitev zaradi zdravstvenih razlogov in neprostovoljne brezposelnosti, ki so jo potrdili pristojni organi – prekinjena 17-krat, za od 1 do 70 dni (skupaj približno 13 mesecev) in ker je turški delavec, po njegovih trditvah, podaljšane prekinitve prebil z družino v Turčiji, ne da bi bila glede tega potrjena neprostovoljna brezposelnost? Ali je glede tega pomembno, da so take prekinitve značilnost poklica (v tem primeru […] v ladijskem prometu)?
2. Ali pravica do izdaje dovoljenja za prebivanje na podlagi člena 6(1), tretja alinea, Sklepa št. 1/80 implicira, da mora turški delavec prej izpolnjevati pogoje iz člena 6(1), druga alinea, Sklepa št. 1/80? Ali je glede tega pomembno, da naj bi bila menjava delodajalca pred rokom treh let značilnost poklica (v tem primeru […] v ladijskem prometu)?
Vprašanji za predhodno odločanje
Uvodne ugotovitve
27 Treba je poudariti, da se postopek v glavni stvari nanaša na položaj turškega državljana, ki je bil dolgo obdobje zakonito zaposlen v državi članici, kjer je zaprosil za podaljšanje dovoljenja za prebivanje s sklicevanjem na pravico do prostega dostopa do zaposlitve po svoji izbiri, ki jo daje člen 6(1), tretja alinea, Sklepa št. 1/80, ker je seštevek obdobij zaposlitve, ki jih je imel pred vlogo, višji od štirih let.
28 Predložitveno sodišče je glede tega trdilo, da je M. Sedef večkrat delal za istega delodajalca brez prekinitve več kot eno leto in da je zato izpolnjeval pogoje, ki so določeni v členu 6(1), prva alinea, navedenega sklepa.
29 Nasprotno se v drugem postavljenem vprašanju sprašuje, ali se lahko zadevna oseba utemeljeno sklicuje na tretjo alineo navedene določbe zaradi okoliščine, da ni nikoli tri leta neprekinjeno delala za istega delodajalca, kot to določa druga alinea iste določbe.
30 Poleg tega navedeno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, kakšen je učinek določenih prekinitev delovnega obdobja na delovno obdobje, ki ga je dosegel M. Sedef, ker se med temi prekinitvami ni vpisal kot iskalec zaposlitve.
31 Poleg tega je treba natančneje določiti, da v tem primeru ni sporno, da je M. Sedef delavec, ki je vključen v zakoniti trg dela države članice gostiteljice in je tam zakonito zaposlen v smislu člena 6(1) Sklepa št. 1/80.
32 Edina vprašanja, ki ostajajo, so torej, ali obdobja zaposlitve zadevne osebe izpolnjujejo časovne pogoje, ki so določeni v členu 6(1) Sklepa št. 1/80, in predvsem ali so prekinitve, ki so navedene v predložitveni odločbi, take, da vplivajo na navedena obdobja, ter katera so ustrezna merila za razlago tega člena v primeru, kot je postopek v glavni stvari.
33 Preden preučimo te tri vidike, je treba opozoriti, da so na podlagi Sklepa št. 2/76 o izvajanju člena 12 Sporazuma o pridružitvi, ki ga je sprejel Pridružitveni svet 20. decembra 1976, določbe s socialnim ciljem Sklepa št. 1/80 dodatna faza postopnega razvoja do prostega pretoka turških delavcev v Evropski skupnosti. Zlasti člen 6(1) tega sklepa turškim delavcem migrantom, ki za to izpolnjujejo pogoje, priznava natančno določene pravice na področju zaposlovanja. Zato, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, daje ta določba, katere neposredni učinek je bil priznan, zadevnim osebam individualno pravico na področju zaposlovanja in z njo povezano pravico do prebivanja (glej sodbo z dne 2. junija 2005 v zadevi Dörr in Ünal, C-136/03, ZOdl. str. I‑4759, točka 66 in navedena sodna praksa).
Zahteve sistema postopne vključitve turških delavcev v trg dela države članice gostiteljice
34 Sodišče je na eni strani večkrat odločilo, da se pravice na področju zaposlovanja in z njimi povezane pravice do prebivanja, ki jih turškim delavcem priznavajo določbe, določene v treh alineah člena 6(1) Sklepa št. 1/80, postopoma razširjajo glede na trajanje zaposlitve in zasledujejo cilj postopne utrditve položaja zadevne osebe v državi članici gostiteljici. Na drugi strani pa na podlagi prav tako ustaljene sodne prakse pristojni nacionalni organi niso pristojni, da bi za uveljavljanje takih pravic določili pogoje ali ga omejili, saj bi v nasprotnem primeru kršili polni učinek navedene določbe (glej sodbe z dne 30. septembra 1997 v zadevi Günaydin, C-36/96, Recueil, str. I-5143, točke od 37 do 40 in 50; z dne 26. novembra 1998 v zadevi Birden, C-1/97, Recueil, str. I-7747, točka 19; z dne 19. novembra 2002 v zadevi Kurz, C-188/00, Recueil, str. I-10691, točka 26, in z dne 21. oktobra 2003 v zadevi Abatay in drugi, C-317/01 in C-369/01, Recueil, str. I-12301, točka 78).
35 Natančneje, kot izhaja iz besedila treh alinej člena 6(1) Sklepa št. 1/80, se same pravice, na katere se lahko sklicujejo turški delavci na podlagi teh določb, razlikujejo in so zanje določeni pogoji, ki se razlikujejo glede na trajanje zakonite zaposlitve v državi članici gostiteljici (glej sodbo z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Eroglu, C-355/93, Recueil, str. I-5113, točka 12, in zgoraj navedene sodbe Tetik, točka 23; Eker, točka 21; Günaydin, točka 25, in Ertanir, točka 25).
36 Kot izhaja iz navedenih določb, ima turški delavec po enem letu, odkar je zakonito zaposlen, pravico, da se zaposli pri istem delodajalcu (prva alinea). Po treh letih, odkar je zakonito zaposlen, in ob pogoju, da imajo delavci iz držav članic Skupnosti pri tem prednost, ima pravico, da sprejme ponujeno delovno mesto v enakovrstnem poklicu pri delodajalcu, ki ga sam izbere (druga alinea). Po preteku štirih let, odkar je zakonito zaposlen, pridobi neomejen dostop do katere koli zaposlitve po svoji izbiri (tretja alinea) (glej zgoraj navedene sodbe Eroglu, točka 12; Tetik, točka 26, in Nazli, točka 27).
37 Iz namena in popolnega učinka sistema postopne vključitve turških delavcev v trg dela države članice gostiteljice, ki je določen v členu 6(1) Sklepa št. 1/80, izhaja, da morajo zadevne osebe pogoje, ki so določeni v treh alineah te določbe, postopoma izpolnjevati. Vsaka drugačna rešitev bi spremenila skladnost sistema, ki ga je uvedel Pridružitveni svet z namenom, da bi postopoma utrdil položaj turških delavcev v državi članici gostiteljici.
38 Ta razlaga izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča.
39 Dejansko je Sodišče v točkah od 13 do 15 zgoraj navedene zadeve Eroglu štelo, da je namen člena 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80 zagotoviti le stalnost zaposlitve pri istem delodajalcu in da se zato ta določba ne uporablja v primeru turškega delavca, ki je v obdobju zakonite zaposlitve, ki je trajala eno leto, menjal delodajalca in prosi za podaljšanje delovnega dovoljenja, da bi se ponovno zaposlil v podjetju svojega prvega delodajalca.
40 Prav tako je v točkah 30 in 31 zgoraj navedene sodbe Eker razsodilo, da navedena določba ne daje pravice turškemu delavcu, ki je menjal delodajalca pred pretekom prvega leta zaposlitve v državi članici gostiteljici in prosi za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, da bi se naprej zaposlil pri novem delodajalcu, še preden je bil pri zadnjem eno leto zakonito zaposlen.
41 Ta razlaga člena 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80 je bila potrjena tudi v sodbah z dne 5. junija 1997 v zadevi Kol, C-285/95, Recueil, str. I-3069, točki 19 in 20, ter v zgoraj navedeni zadevi Birden, točke 44, 62 in 69.
42 Iz istih razlogov, kot so ti, pojasnjeni v točkah od 39 do 41 te sodbe, te ugotovitve veljajo pri razlagi člena 6(1), druga alinea, navedenega sklepa.
43 Iz tega sledi, da se za pridobitev pravice, ki jih člen 6(1), tretja alinea, Sklepa št. 1/80 podeljuje turškemu državljanu, načeloma predvideva, da naj bi zadevna oseba prej izpolnjevala pogoje, ki so določeni v drugi alinei istega odstavka.
44 Na splošno v teh okoliščinah ni mogoče, da bi se turški delavec migrant skliceval na člen 6(1), tretja alinea, Sklepa št. 1/80, zaradi samega dejstva, da je bil zakonito zaposlen v državi članici gostiteljici več kot štiri leta, čeprav za istega delodajalca, prvič, ni delal več kot eno leto in je, drugič, za zadnjega delal dve dodatni leti.
Prekinitve obdobij zakonite zaposlitve turškega delavca
45 Glede tega je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso napraviti temeljno razliko med, na eni strani, fazo nastanka postopoma razširjenih pravic glede na trajanje zaposlitve, ki so določene v treh alineah člena 6(1) Sklepa št. 1/80, in, na drugi strani, trditvijo, da je turški delavec že izpolnil te zaporedne pogoje in je tako po preteku štirih let iz tretje alinee te določbe pridobil pravico do prostega dostopa do katere koli zaposlitve po svoji izbiri (zgoraj navedeni sodbi Tetik, točka 26, in Nazli, točka 27, ter sodba z dne 7. julija 2005 v zadevi Dogan, C‑383/03, ZOdl. str. I‑6237, točka 13).
46 Tako položaj turškega delavca, ki je v preteklosti izpolnil pogoje, ki so določeni v členu 6(1), tretja alinea, navedenega sklepa, ni več odvisen od ohranitve pogojev za pridobitev teh pravic, ki so določene v treh alineah navedenega odstavka. Dejansko je treba takega delavca šteti za ustrezno vključenega v državo članico gostiteljico, da lahko začasno prekine svoje delovno razmerje. Ob vsaki drugačni razlagi bi prost dostop do katere koli zaposlitve po svoji izbiri izgubil pomen (glej zgoraj navedeni sodbi Tetik, točka 31, in Dogan, točke 14, 18 in 19).
47 Nasprotno se mora turški delavec, ki še ni pridobil pravice, ki jo določa tretja alinea, načeloma brez prekinitev zakonito zaposliti za eno, tri ali štiri leta (glej zgoraj navedeno sodbo Dogan, točka 18).
48 Da bi ublažil strogost tega pravila, člen 6(2) Sklepa št. 1/80 določa nekatere upravičene razloge za prekinitev zaposlitve za namene izračuna različnih obdobij zakonite zaposlitve, ki je potrebna za nastanek postopoma razširjenih pravic, ki so določene v odstavku 1, prva do tretja alinea, istega člena (zgoraj navedene sodbe Bozkurt, točka 38; Tetik, točka 36; Nazli, točka 40, in Dogan, točka 15).
49 Navedeni člen 6(2) Sklepa št. 1/80 razlikuje ta obdobja nedejavnosti turškega delavca glede na vrsto in trajanje.
50 Tako se prva faza te določbe nanaša na obdobja nedejavnosti delavca, ki jih večinoma povzročijo kratke prekinitve dela, kot so odsotnost zaradi letnega dopusta ali kratkotrajne bolezni, ki so dogodki, ki jih je treba šteti za običajni del vsakega delovnega razmerja. Take odsotnosti delavca je treba posledično obravnavati kot del obdobij zakonite zaposlitve v smislu člena 6(1) Sklepa št. 1/80.
51 Druga faza navedenega odstavka 2 se nanaša na nedejavnosti zaradi dolgotrajne bolezni ali neprostovoljne brezposelnosti. Ta določba določa, da taka obdobja nedejavnosti, ki so večja odsotnost in katerih trajanja ni mogoče predvideti, če jih ni mogoče všteti v obdobja zakonite zaposlitve, naj ne glede na to ne bi vplivala na izgubo pravice turškega delavca, pridobljene že na podlagi prejšnje zakonite zaposlitve.
52 Cilj navedene določbe je tako preprečiti, da bi bil turški delavec, ki je potem, ko je bil prisiljen začasno prekiniti zaposlitev zaradi upravičenega razloga, začel ponovno delati, zavezan, da tako kot turški državljan, ki še ni bil zaposlen v zadevni državi članici, ponovno začne izpolnjevati obdobja zakonite zaposlitve, ki so določena v členu 6(1), od prve do tretje alinee, Sklepa št. 1/80.
53 Iz zgoraj navedenega izhaja, da se je turški delavec, ki še ni pridobil pravice do prostega dostopa do zaposlitve po svoji izbiri na podlagi člena 6(1), tretja alinea, Sklepa št. 1/80, v državi članici gostiteljici načeloma dolžan neprekinjeno zakonito zaposliti za obdobje, ki se zahteva, razen če bi se lahko skliceval na upravičeni razlog za prekinitev obdobij zaposlitve, kot so ti iz odstavka 2 navedenega člena.
54 Nasprotno, ko je turški delavec izpolnil pogoje, ki so določeni v tretji alinei navedenega odstavka, polni učinek pravice do neomejenega dostopa do katere koli zaposlitve po svoji izbiri, ki mu jo ta določba priznava, nujno zajema pravico, da delavec začasno prekine zaposlitev in da v razumnem roku najde drugo, tako da odstavek 2 tega člena 6 ni več uporabljiv.
55 Natančneje 17 prekinitev delovnih razmerij M. Sedefa, kot jih podrobno navaja predložitveno sodišče v prvem vprašanju, ni mogoče izenačiti z upravičenimi razlogi za prekinitev obdobij zaposlitve, kot so tisti iz člena 6(2), prvi stavek, Sklepa št. 1/80.
56 Vendar glede na posebne dejanske okoliščine postopka v glavni stvari, kot so bile opredeljene v vprašanju za predhodno odločanje, nič ne nasprotuje temu, da predložitveno sodišče navedene prekinitve šteje za obdobja neprostovoljne brezposelnosti v smislu člena 6(2), drugi stavek, navedenega sklepa, čeprav se zadevna oseba ni vpisala kot iskalec zaposlitve, kot to načeloma zahteva ta določba.
57 Dejansko, kot generalni pravobranilec poudarja v točkah od 53 do 56 sklepnih predlogov, v primeru, kot je primer M. Sedefa, te prekinitve ob upoštevanju dejstva, da je bil zaposlen le na podlagi zaporednih pogodb za določen čas, niso odvisne od njegove volje.
58 Poleg tega dejstva, da je M. Sedef izkoristil daljše − približno nekaj tednov − prekinitve zaposlitve za obisk ožje družine, ki še naprej stalno prebiva v Turčiji, ob upoštevanju določb člena 6(1) Sklepa št. 1/80, ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi upoštevno vplivala na njegov položaj, saj je ugotovljeno, da take začasne odsotnosti iz območja države članice gostiteljice temeljijo na upravičenem razlogu in da je njihovo trajanje razumno.
59 Sodišče je torej glede člena 7, prvi pododstavek, prva alinea, Sklepa št. 1/80, ki določa pogoj določenega trajanja zakonitega prebivanja, ki je podoben tistemu za zakonito zaposlitev iz člena 6(1) istega sklepa, že razsodilo, da obveznost, ki jo nalaga družinskemu članu turškega državljana, da prva tri leta načeloma neprekinjeno prebiva pri njem, zadevni osebi ne preprečuje, da skupno stalno ne prebiva razumno obdobje zaradi upravičenih razlogov, na primer zato, da obišče družino v matični državi (glej zgoraj navedeno sodbo Kadiman, točki 47 in 48).
60 Poleg tega iz spisa, ki ga je predložitveno sodišče predložilo Sodišču, izhaja, da odsotnosti M. Sedefa niso vplivale na njegovo vključitev v trg dela v državi članici gostiteljici. Nasprotno se je M. Sedef po vsakem potovanju v Turčijo vrnil v Nemčijo, da bi se ponovno zaposlil.
61 Okoliščina, da prekinitve delovnega razmerja, kot so obdobja brezposelnosti, pristojni organi države članice gostiteljice niso primerno potrdili, v tej zadevi ni upoštevna. Dejansko bi lahko zakonito šteli, da je zadevna oseba oproščena izpolnitve formalnosti, ki so potrebne za to, da bi bili na razpolago nacionalnim službam za zaposlovanje, ker iz navedenega spisa izhaja, da je v večini primerov M. Sedef že imel novo pogodbo za zaposlitev, ki je začela veljati šele kasneje, ali je imel vsaj nekaj dejanskih možnosti, da se ponovno zaposli in da se je dejansko vedno ponovno zaposlil kmalu po koncu prejšnje pogodbe. Posledično se ni zdelo, da bi bilo v tem primeru mogoče šteti, da bi bil M. Sedefu, kot iskalcu zaposlitve, vpis koristen glede na njegov položaj, kjer so se ponavljale prekinitve zaposlitve, vendar so bile kratkotrajne.
62 V teh okoliščinah prekinitve delovnega razmerja, kot so te, na katere se v prvem postavljenem vprašanju sklicuje predložitvena odločba, pri izračunu obdobij zakonite zaposlitve iz člena 6(1) Sklepa št. 1/80 ni mogoče šteti za take, da bi lahko povzročile izgubo pravic, ki jih je zadevni turški državljan pridobil na podlagi prejšnjih obdobij zakonite zaposlitve.
63 Treba je dodati, da je bilo Sodišče že večkrat prisiljeno pri razlagi določb Sklepa št. 1/80 s socialnim ciljem upoštevati delovanje pristojnih državnih organov, zlasti na podlagi okoliščine, da ti pristojni organi niso upoštevali zakonitega prebivanja zadevnega turškega državljana na območju države članice gostiteljice (glej v tem smislu, glede člena 6(1) tega sklepa, zgoraj navedeno sodbo Ertanir, točki 67 in 69, ter po analogiji glede člena 7, prvi pododstavek tega sklepa zgoraj navedeno sodbo Kadiman, točki 52 in 54; sodbi z dne 16. marca 2000 v zadevi Ergat, C-329/97, Recueil, str. I-1487, točka 51, in z dne 22. junija 2000 v zadevi Eyüp, C-65/98, Recueil, str. I-4747, točki 35 in 36).
64 Iz spisa v postopku v glavni stvari torej izhaja, da so pristojni nacionalni organi M. Sedefu petnajst let vedno znova in brez prekinitve izdajali dovoljenje za prebivanje.
65 Po navedbah v predložitveni odločbi so prav ti organi spremenili svoje mnenje samo zato, ker je zadevni turški državljan zaprosil za dovoljenje za delo na kopnem.
66 Glede na take posebne okoliščine naj navedeni nacionalni organi ne bi bili pristojni, da a posteriori ponovno postavijo pod vprašaj položaj M. Sedefa v državi članici gostiteljici.
67 Tak pristop je v tem primeru veliko bolj utemeljen, ker je M. Sedef zdaj prisiljen zaprositi za dovoljenje za prebivanje, da bi se lahko zaposlil na kopnem, samo zato, ker je nezmožen nadaljevati zaposlitev na morju zaradi nesreče pri delu, katere žrtev je bil na ladji.
68 V teh okoliščinah člen 6(2) Sklepa št. 1/80 zajema prekinitve, kot so te v postopku v glavni stvari, obdobja zakonite zaposlitve, ki jih je opravil zadevni turški delavec, in pristojni nacionalni organi niso pristojni, da ponovno postavijo pod vprašaj prebivanje zadevne osebe v državi članici gostiteljici. Navedeni delavec se lahko torej veljavno sklicuje na člen 6(1), tretja alinea, istega sklepa, da bi pridobil podaljšanje svojega dovoljenja za prebivanje z namenom, da bi se še naprej zaposlil v tej državi članici.
69 Na podlagi vsega zgoraj navedenega je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 6 Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da:
– pridobitev pravic na podlagi odstavka 1, tretja alinea, tega člena načeloma predvideva, da naj bi zadevna oseba prej izpolnila pogoje, ki so določeni v drugi alinei istega odstavka;
– turški delavec, ki še ni pridobil pravice do prostega dostopa do zaposlitve po svoji izbiri na podlagi navedene tretje alinee, se mora v državi članici gostiteljici neprekinjeno zakonito zaposliti, razen če se lahko sklicuje na take upravičene razloge, kot so ti iz odstavka 2 istega člena, ki utemeljujejo njegovo začasno odsotnost iz trga dela;
– zadnja določba zajema prekinitve obdobij zaposlitve, kot so te v postopku v glavni stvari, in pristojni nacionalni organi naj v tem primeru ne bi smeli zavrniti pravice do prebivanja zadevnega turškega državljana v državi članici gostiteljici.
Stroški
70 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Člen 6 Sklepa št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, ki je bil ustanovljen s Sporazumom o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, je treba razlagati tako, da:
– pridobitev pravic na podlagi odstavka 1, tretja alinea, tega člena načeloma predvideva, da naj bi zadevna oseba prej izpolnila pogoje, ki so določeni v drugi alinei istega odstavka;
– turški delavec, ki še ni pridobil pravice do prostega dostopa do zaposlitve po svoji izbiri na podlagi navedene tretje alinee, se mora v državi članici gostiteljici neprekinjeno zakonito zaposliti, razen če se lahko sklicuje na take upravičene razloge, kot so ti iz odstavka 2 tega člena, ki utemeljujejo njegovo začasno odsotnost s trga dela;
– zadnja določba zajema prekinitve obdobij zaposlitve, kot so te v postopku v glavni stvari, in pristojni nacionalni organi naj v tem primeru ne bi smeli zavrniti pravice do prebivanja zadevnega turškega državljana v državi članici gostiteljici.
Podpisi