SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti razširjeni senat)

z dne 30. novembra 2022(*)

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, ki so bili proti PKK sprejeti v okviru boja proti terorizmu – Zamrznitev sredstev – Skupno stališče 2001/931/SZVP – Uporaba v oboroženih spopadih – Teroristična skupina – Dejanska podlaga sklepov o zamrznitvi sredstev – Odločba, ki jo sprejme pristojni organ – Organ tretje države – Pregled – Sorazmernost – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Prilagoditev tožbe“

V združenih zadevah T‑316/14 RENV in T‑148/19,

Kurdistan Workers’ Party (PKK), ki jo zastopata A. van Eik in T. Buruma, odvetnici,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopata S. Van Overmeire in B. Driessen, agenta,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropske komisije, ki jo zastopajo T. Ramopoulos, J. Norris, J. Roberti di Sarsina in R. Tricot, agenti,

intervenientka v zadevi T‑316/14 RENV,

drugi stranki v postopku sta

Francoska republika, ki jo zastopajo A.‑L. Desjonquères, B. Fodda in J.‑L. Carré, agenti,

in

Kraljevina Nizozemska, ki jo zastopata M. Bulterman in J. Langer, agenta,

intervenientki v pritožbenem postopku,

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat),

v sestavi S. Gervasoni (poročevalec), predsednik, L. Madise, P. Nihoul, sodnika, R. Frendo, sodnica, in J. Martín y Pérez de Nanclares, sodnik,

sodna tajnica: I. Kurme, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka v zadevi T‑148/19, zlasti

–        sklepa z dne 26. julija 2019, s katerim je bila dovoljena intervencija Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska,

–        prilagoditev predlogov tožeče stranke z dne 7. oktobra 2019, 13. marca in 29. septembra 2020,

na podlagi sodbe z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316), s katero je bila zadeva T‑316/14 RENV vrnjena v razsojanje Splošnemu sodišču,

na podlagi vrnitve zadev T‑148/19 in T‑316/14 RENV v razsojanje četrtemu razširjenemu senatu,

na podlagi sklepa z dne 8. februarja 2022 o združitvi zadev T‑148/19 in T‑316/14 RENV za ustni del postopka in izdajo skupne končne odločbe,

na podlagi sklepa z dne 25. marca 2022 o izbrisu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska kot intervenienta iz zadev T‑148/19 in T‑316/14 RENV,

na podlagi obravnave z dne 31. marca 2022

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, Kurdistan Workers’ Party (PKK), s tožbo v zadevi T‑316/14 RENV, vloženi na podlagi člena 263 PDEU, predlaga razglasitev ničnosti:

–        Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 125/2014 z dne 10. februarja 2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 714/2013 (UL 2014, L 40, str. 9);

–        Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 790/2014 z dne 22. julija 2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 125/2014 (UL 2014, L 217, str. 1);

–        Sklepa Sveta (SZVP) 2015/521 z dne 26. marca 2015 o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, in razveljavitvi Sklepa 2014/483/SZVP (UL 2015, L 82, str. 107);

–        Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2015/513 z dne 26. marca 2015 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 790/2014 (UL 2015, L 82, str. 1);

–        Sklepa Sveta (SZVP) 2015/1334 z dne 31. julija 2015 o posodobitvi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, in razveljavitvi Sklepa (SZVP) 2015/521 (UL 2015, L 206, str. 61);

–        Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2015/1325 z dne 31. julija 2015 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2015/513 (UL 2015, L 206, str. 12);

–        Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2015/2425 z dne 21. decembra 2015 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2015/1325 (UL 2015, L 334, str. 1);

–        Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2016/1127 z dne 12. julija 2016 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2015/2425 (UL 2016, L 188, str. 1);

–        Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2017/150 z dne 27. januarja 2017 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2016/1127 (UL 2017, L 23, str. 3);

–        Sklepa Sveta (SZVP) 2017/1426 z dne 4. avgusta 2017 o posodobitvi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, in razveljavitvi Sklepa (SZVP) 2017/154 (UL 2017, L 204, str. 95);

–        Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2017/1420 z dne 4. avgusta 2017 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2017/150 (UL 2017, L 204, str. 3) v delih, v katerih se ti akti nanašajo nanjo.

2        Tožeča stranka s tožbo v zadevi T‑148/19, prav tako vloženi na podlagi člena 263 PDEU, predlaga razglasitev ničnosti:

–        Sklepa Sveta (SZVP) 2019/25 z dne 8. januarja 2019 o spremembi in posodobitvi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, in razveljavitvi Sklepa (SZVP) 2018/1084 (UL 2019, L 6, str. 6);

–        Sklepa Sveta (SZVP) 2019/1341 z dne 8. avgusta 2019 o posodobitvi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, in razveljavitvi Sklepa (SZVP) 2019/25 (UL 2019, L 209, str. 15);

–        Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2019/1337 z dne 8. avgusta 2019 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2019/24 (UL 2019, L 209, str. 1);

–        Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2020/19 z dne 13. januarja 2020 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2019/1337 (UL 2020, L 8I, str. 1);

–        Sklepa Sveta (SZVP) 2020/1132 z dne 30. julija 2020 o posodobitvi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, in razveljavitvi Sklepa (SZVP) 2020/20 (UL 2020, L 247, str. 18);

–        Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2020/1128 z dne 30. julija 2020 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2020/19 (UL 2020, L 247, str. 1) v delih, v katerih se ti akti nanašajo nanjo.

I.      Dejansko stanje

3        PKK je bila ustanovljena leta 1978 in začela oborožen boj proti turški vladi, da bi dosegla priznanje pravice Kurdov do samoodločbe.

4        Varnostni svet Združenih narodov je 28. septembra 2001 sprejel Resolucijo 1373 (2001) o določitvi široke strategije za boj proti terorizmu in zlasti proti financiranju terorizma.

5        Svet Evropske unije je, ker je menil, da je bilo za uveljavitev Resolucije 1373 (2001) Varnostnega sveta Združenih narodov potrebno ukrepanje Evropske unije, 27. decembra 2001 sprejel Skupno stališče 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 217). Natančneje, člen 2 Skupnega stališča 2001/931 določa zamrznitev denarnih sredstev in drugega finančnega premoženja ali gospodarskih virov oseb, skupin in subjektov, vpletenih v teroristična dejanja in vsebovanih na seznamu iz Priloge k temu skupnemu stališču.

6        Svet je prav tako 27. decembra 2001 za izvedbo ukrepov, navedenih v Skupnem stališču 2001/931, na ravni Unije sprejel Uredbo (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 207) in Sklep 2001/927/ES o določitvi seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (UL 2001, L 344, str. 83). Ime tožeče stranke na tem prvotnem seznamu ni bilo navedeno.

7        Svet je 2. maja 2002 sprejel Skupno stališče 2002/340/SZVP o posodobitvi Skupnega stališča 2001/931 (UL 2002, L 116, str. 75). S Prilogo k Skupnemu stališču 2002/340 je bil posodobljen seznam oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo omejevalni ukrepi iz Skupnega stališča 2001/931, na katerega je bilo med drugim vključeno ime tožeče stranke, ki je bila opredeljena tako: „Delavska stranka Kurdistana (PKK)“.

8        Svet je prav tako 2. maja 2002 sprejel Sklep 2002/334/ES o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2001/927 (UL 2002, L 116, str. 33). S tem sklepom je bilo ime tožeče stranke uvrščeno na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 z enakimi besedami, kot so bile uporabljene v Prilogi k Skupnemu stališču 2002/340.

9        Ti akti so se nato v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931 in členom 2(3) Uredbe št. 2580/2001 redno posodabljali. Ime tožeče stranke je bilo vedno ohranjeno na seznamih skupin in subjektov, za katere se uporabljajo omejevalni ukrepi iz navedenih aktov (v nadaljevanju: sporni seznami), in to kljub izpodbijanju pred Splošnim sodiščem oziroma kljub temu, da je to sodišče razglasilo ničnost več sklepov in uredb, ki so jim bili priloženi ti seznami. Od 2. aprila 2004 je ime subjekta, uvrščenega na sporne sezname, „‚Kurdistan Workers’ Party‘ (Delavska stranka Kurdistana) – ‚PKK‘ (alias ‚KADEK‘, alias ‚KONGRA‑GEL‘)“.

10      Tako so bili omejevalni ukrepi, ki veljajo za tožečo stranko, ohranjeni med drugim v aktih, sprejetih leta 2014, to je v Izvedbeni uredbi št. 125/2014 in Izvedbeni uredbi št. 790/2014, aktih, sprejetih med letoma 2015 in 2017, to je Sklepu 2015/521, Izvedbeni uredbi 2015/513, Sklepu 2015/1334, Izvedbeni uredbi 2015/1325, Izvedbeni uredbi 2015/2425, Izvedbeni uredbi 2016/1127, Izvedbeni uredbi 2017/150, Sklepu 2017/1426 in Izvedbeni uredbi 2017/1420, ter aktih, sprejetih v letih 2019 in 2020, ki so Sklep 2019/25, Sklep 2019/1341, Izvedbena uredba 2019/1337, Izvedbena uredba 2020/19, Sklep 2020/1132 in Izvedbena uredba 2020/1128.

11      Svet je v utemeljitvah aktov, sprejetih leta 2014, PKK opisal kot subjekt, ki je vpleten v teroristična dejanja in ki je od leta 1984 storil številna tovrstna dejanja. Navedel je, da so se teroristične dejavnosti PKK nadaljevale kljub številnim prekinitvam ognja, ki jih je zadnjenavedena razglasila enostransko, med drugim od leta 2009. Svet je glede tega pojasnil, da teroristična dejanja PKK vključujejo bombne atentate, raketne napade, uporabo eksplozivov, usmrtitve in ugrabitve turških državljanov in tujih turistov, jemanje talcev, napade na turške varnostne sile in oborožene spopade z njimi, napade na naftne objekte, na javni prevoz, na turške diplomatske, kulturne in trgovske objekte v različnih državah, izsiljevanje turških državljanov, ki živijo v tujini, ter druga kriminalna dejanja, katerih namen je financiranje njenih dejavnosti. Svet je kot primer pripravil seznam 69 incidentov, storjenih med 14. novembrom 2003 in 19. oktobrom 2011, ki jih opredeljuje kot teroristična dejanja v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931.

12      Svet je dodal, da je PKK predmet odločb pristojnih nacionalnih organov v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 in v zvezi s tem navedel na eni strani odlok ministra za notranje zadeve Združenega kraljestva z dne 29. marca 2001 o prepovedi PKK na podlagi UK Terrorism Act 2000 (zakon Združenega kraljestva iz leta 2000 o terorizmu), kakor je bil dopolnjen z odlokom z dne 14. julija 2006, v katerem je bilo ugotovljeno, da sta „KADEK“ in „KONGRA‑GEL“ drugi imeni za PKK, ter na drugi strani odločbe vlade Združenih držav Amerike, sprejete na datume, ki jih Svet ni navedel, v katerih je PKK opredeljena kot „tuja teroristična organizacija“ (foreign terrorist organisation, v nadaljevanju: FTO) na podlagi člena 219 US Immigration and Nationality Act (ameriški zakon o priseljevanju in državljanstvu) in kot „izrecno opredeljen svetovni terorist“ (specially designated global terrorist, v nadaljevanju: SDGT) na podlagi Executive Order 13224 (predsedniški odlok št. 13224). Svet je navedel tudi sodbe turških varnostnih sodišč, izdane med letoma 1990 in 2006.

13      Svet je v utemeljitvah aktov, sprejetih med letoma 2015 in 2017, poudaril, da ohranitev uvrstitve imena tožeče stranke na spornih seznamih temelji na odločbah organov Združenega kraljestva (2001 in 2006) in Združenih držav (1997 in 2001), ki so bile že prej upoštevane in kot so bile dopolnjene z odločbo organov Združenega kraljestva z dne 3. decembra 2014 o ohranitvi prepovedi PKK, s sodbo z dne 2. novembra 2011, s katero je Tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu, Francija) Centre culturel kurde Ahmet Kaya (kurdski kulturni center Ahmet Kaya) obsodilo zaradi sodelovanja v hudodelski združbi v okviru priprav na teroristično dejanje in zaradi financiranja teroristične dejavnosti, ki jo je v pritožbenem postopku potrdilo Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija) v sodbi z dne 23. aprila 2013 in nato po pritožbi še Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) v sodbi z dne 21. maja 2014, ter s preverjanjem, ki so ga organi Združenih držav končali 21. novembra 2013 in s katerim je bila potrjena opredelitev PKK kot „tuje teroristične organizacije“.

14      V utemeljitvah aktov, sprejetih leta 2019 in 2020, so ponovljene prejšnje utemeljitve, ki so zlasti od Sklepa 2019/1341 in Izvedbene uredbe 2019/1337 dopolnjene z navedbo, da organi Združenih držav PKK po preverjanju, končanem 5. februarja 2019, PKK še naprej opredeljujejo kot „tujo teroristično organizacijo“.

II.    Predlogi strank

15      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj razglasi ničnost Izvedbene uredbe št. 125/2014, Izvedbene uredbe št. 790/2014, Sklepa 2015/521, Izvedbene uredbe 2015/513, Sklepa 2015/1334, Izvedbene uredbe 2015/1325, Izvedbene uredbe 2015/2425, Izvedbene uredbe 2016/1127, Izvedbene uredbe 2017/150, Sklepa 2017/1426 in Izvedbene uredbe 2017/1420 (zadeva T‑316/14 RENV) ter Sklepa 2019/25, Sklepa 2019/1341, Izvedbene uredbe 2019/1337, Izvedbene uredbe 2020/19, Sklepa 2020/1132 in Izvedbene uredbe 2020/1128 (zadeva T‑148/19) v delih, ki se nanašajo nanjo. V zadevi T‑148/19 podredno predlaga tudi, naj Splošno sodišče Svetu odredi sprejetje ukrepa, ki je manj omejevalen od uvrstitve na sporne sezname. Nazadnje predlaga, naj se Svetu naloži plačilo stroškov.

16      Svet ob podpori Komisije v zadevi T‑316/14 RENV predlaga, naj se tožbi zavrneta in tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

III. Pravo

A.      Dopustnost

17      Ker se je Svet na obravnavi odpovedal izpodbijanju pooblaščenosti dveh podpisnikov pooblastil, izdanih odvetnikom, ki so podpisali pisanja tožeče stranke, za njeno zastopanje, kar je bilo zabeleženo v zapisnik obravnave, ostaja le njegov ugovor nedopustnosti v zvezi s tremi prilagoditvami tožbe v zadevi T‑148/19, ki se nanašajo na Izvedbeno uredbo 2019/1337, Izvedbeno uredbo 2020/19, Sklep 2020/1132 in Izvedbeno uredbo 2020/1128.

18      Svet še posebej trdi, da ti akti ne spreminjajo in ne nadomeščajo aktov, katerih razglasitev ničnosti je bila prej predlagana, tako da ne izpolnjujejo zahtev iz člena 86(1) Poslovnika Splošnega sodišča.

19      Ker se lahko isti razlog za nedopustnost uporabi za sklepe 2015/521, 2015/1334 in 2017/1426, izpodbijane v zadevi T‑316/14 RENV, je Splošno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo ta ugovor nedopustnosti, ki je vprašanje javnega reda v zvezi z dopustnostjo tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet, T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966, točke od 139 do 145 in navedena sodna praksa), in strankam postavilo vprašanje v zvezi s tem.

20      V odgovor na to vprašanje je tožeča stranka priznala, da njeni tožbi nista dopustni v delih, ki se nanašajo na sklepe 2015/521, 2015/1334 in 2017/1426 (zadeva T‑316/14 RENV) ter Sklep 2020/1132 in izvedbene uredbe 2019/1337, 2020/19 in 2020/1128 (zadeva T‑148/19), kar je bilo zabeleženo v zapisnik obravnave.

21      Člen 86(1) Poslovnika namreč določa, da kadar se akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, nadomesti ali spremeni z drugim aktom, ki ima enak predmet, lahko tožeča stranka pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, tožbo prilagodi, da bi upoštevala ta novi dejavnik.

22      V obravnavani zadevi pa sklepi 2015/521, 2015/1334 in 2017/1426 ne podaljšujejo učinkov in ne nadomeščajo edinega akta, na katerega se nanaša tožba v zadevi T‑316/14 RENV, to je Izvedbene uredbe št. 125/2014, ki je bila nadomeščena z Izvedbeno uredbo št. 790/2014, izpodbijano v prvi prilagoditvi te tožbe. Edini namen teh sklepov je spremeniti seznam iz Skupnega stališča 2001/931, ki temelji na Pogodbi EU, medtem ko se z izvedbenimi uredbami spreminja seznam iz Uredbe št. 2580/2001, ki temelji med drugim na členu 301 ES (po spremembi postal člen 215 PDEU), katerega namen je izvajanje omejevalnih ukrepov, določenih v sklepih v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP) ter prej v skupnih stališčih, na ravni Unije. Tako tudi če so sklepi v zvezi s SZVP in izvedbene uredbe načeloma sprejeti isti dan in vsebujejo isti seznam oseb, skupin in subjektov, so ločeni akti.

23      Enako tudi Izvedbena uredba 2019/1337, Izvedbena uredba 2020/19, s katero je bila prvonavedena razveljavljena, in Izvedbena uredba 2020/1128, s katero je bila razveljavljena prej navedena, ne podaljšujejo učinkov in ne nadomeščajo edinega akta, na katerega se nanaša tožba v zadevi T‑148/19, to je Sklepa 2019/25, ki je bil nadomeščen s Sklepom 2019/1341, na katerega se nanaša prva prilagoditev te tožbe. V zvezi s tem je mogoče ugotoviti, da so sklepi v zvezi s SZVP pogoj za sprejetje uredb, sprejetih na podlagi člena 215 PDEU, zato bo moral vsekakor Svet v skladu s členom 266 PDEU izpeljati posledice iz morebitne razglasitve ničnosti sklepov v zvezi s SZVP za izvedbene uredbe, s katerimi se ti sklepi izvajajo (glej v tem smislu sodbo z dne 28. maja 2013, Trabelsi in drugi/Svet, T‑187/11, EU:T:2013:273, točka 121).

24      Poleg tega je s Sklepom 2020/1132, na katerega se nanaša tretja prilagoditev tožbe v zadevi T‑148/19, razveljavljen – kot je razvidno iz njegovega naslova – Sklep Sveta (SZVP) 2020/20 z dne 13. januarja 2020 o posodobitvi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931 o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, in razveljavitvi Sklepa (SZVP) 2019/1341 (UL 2020, L 8I, str. 5), ki ni bil izpodbijan niti v tožbi niti v prilagoditvah tožbe, zaradi česar torej ni mogoče sklepati, da so pogoji iz člena 86 Poslovnika izpolnjeni (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet, T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966, točki 141 in 142). Če bi bila sprejeta dopustnost predloga za razglasitev ničnosti Sklepa 2020/1132, ker je s tem sklepom spremenjen seznam iz Skupnega stališča 2001/931 enako kot s sklepoma 2019/25 in 2019/1341, bi to – v nasprotju z zahtevama po ekonomičnosti postopka in pravni varnosti, ki sta utemeljevali dodatno določbo o prilagoditvah tožbe v Poslovniku, ki je začel veljati leta 2015 (glej obrazložitev člena 86 novega poslovnika) – pomenilo razširitev obsega člena 86(1), ki se nanaša na spremembo „akta, katerega razglasitev ničnosti se predlaga“, in ne vseh „akto[v], ki ima[jo] enak predmet“.

25      Iz tega sledi, da je treba ti tožbi razglasiti za nedopustni v delih, v katerih se predlaga razglasitev ničnosti sklepov 2015/521, 2015/1334 in 2017/1426 (zadeva T‑316/14 RENV), Sklepa 2020/1132 ter izvedbenih uredb 2019/1337, 2020/19 in 2020/1128 (zadeva T‑148/19).

26      Dodati je mogoče, da tožeči stranki pri izpodbijanju zakonitosti teh aktov nič ne preprečuje, da vloži ničnostno tožbo zoper te akte v delih, v katerih se nanašajo nanjo (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2020, Kande Mupompa/Svet, T‑170/18, EU:T:2020:60, točka 37).

27      Iz tega sledi, da bo utemeljenost teh tožb preučena v delih, v katerih se nanašajo na:

–        izvedbeni uredbi št. 125/2014 in št. 790/2014 (v nadaljevanju: akta iz leta 2014);

–        izvedbene uredbe 2015/513, 2015/1325, 2015/2425, 2016/1127, 2017/150 in 2017/1420 (v nadaljevanju: akti iz let od 2015 do 2017);

–        sklepa 2019/25 in 2019/1341 (v nadaljevanju: sklepa iz leta 2019).

B.      Utemeljenost

28      V zadevi T‑316/14 RENV je tožeča stranka v stališču glede sodbe z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316), navedla, da vztraja pri vseh tožbenih razlogih, navedenih v tožbi v zadevi T‑316/14, razen pri prvem tožbenem razlogu, ki se mu je odpovedala na obravnavi pred sodbo z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet T‑316/14, EU:T:2018:788), ki jo je Sodišče po pritožbi razveljavilo. V podporo tej tožbi pred Splošnim sodiščem je tožeča stranka navedla osem tožbenih razlogov. Med temi tožbenimi razlogi se je prvi, ki se mu je tožeča stranka pozneje odpovedala, nanašal na kršitev mednarodnega prava oboroženih spopadov z aktoma iz leta 2014 in akti iz let od 2015 do 2017 ter Skupnim stališčem 2001/931 in Uredbo št. 2580/2001, drugi na napačno opredelitev tožeče stranke kot teroristične organizacije v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, tretji na neobstoj odločbe, ki jo je sprejel pristojni organ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, četrti na kršitev členov 4 in 51 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ker naj bi akta iz leta 2014 in akti iz let od 2015 do 2017 delno temeljili na informacijah, pridobljenih z mučenjem ali slabim ravnanjem, peti na neobstoj preverjanja v skladu z zahtevami iz člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, šesti na kršitev načel sorazmernosti in subsidiarnosti, sedmi na kršitev obveznosti obrazložitve ter osmi na nespoštovanje pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva.

29      V zadevi T‑148/19 tožeča stranka v podporo tožbi navaja šest tožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na napačno opredelitev tožeče stranke kot teroristične organizacije v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, drugi na neobstoj odločbe, ki jo je sprejel pristojni organ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, tretji na neobstoj preverjanja v skladu z zahtevami iz člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, četrti na kršitev načel sorazmernosti in subsidiarnosti, peti na kršitev obveznosti obrazložitve ter šesti na nespoštovanje pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva.

30      Zaradi podobnosti šestih od tožbenih razlogov, podanih v obeh zadevah, je treba te preučiti skupaj, pri čemer je treba med zadevama T‑316/14 RENV in T‑148/19 razlikovati le takrat, kadar je to potrebno zaradi posebnih trditev, navedenih v podporo tem tožbenim razlogom, in nekaterih razlik med izpodbijanimi akti.

31      Ti tožbeni razlogi se nanašajo predvsem na kršitev člena 1 Skupnega stališča 2001/931, pri čemer je treba pojasniti, da je navedeno skupno stališče upoštevni akt v obravnavani zadevi, tudi za preučitev izpodbijanih izvedbenih uredb, ki formalno temeljijo le na Uredbi št. 2580/2001, ker je njen namen izvajanje ukrepa zamrznitve sredstev teroristov in terorističnih subjektov v državah članicah na podlagi načel in opredelitev terorističnih dejanj, ki jih vsebuje Skupno stališče, ter na podlagi seznamov, ki jih je Svet sestavil na podlagi Skupnega stališča. Ta člen 1 v odstavkih 3, 4 in 6 določa:

„3.      V tem skupnem stališču ‚teroristično dejanje‘ pomeni eno od naslednjih naklepnih dejanj, ki glede na svoj značaj ali pomen lahko resno škodijo državi ali mednarodni organizaciji in so opredeljena kot kršitev nacionalnega prava ter katerih cilj je:

(i)      resno ustrahovanje prebivalstva, ali

(ii)      nezakonita prisila na vlado ali mednarodno organizacijo, da ne ukrepa ali da se odreče ukrepanju, ali

(iii)      resno destabiliziranje ali uničevanje temeljnih političnih, ustavnih, gospodarskih ali družbenih struktur države ali mednarodne organizacije:

(a)      napad na človeško življenje, ki lahko povzroči smrt;

(b)      napad na fizično integriteto osebe;

(c)      ugrabitev ali jemanje talcev;

(d)      veliko uničenje vladnih ali državnih objektov, prometnega sistema, objektov infrastrukture, vključno z informacijskim sistemom, pritrjenih ploščadi na epikontinentalnem pasu, javnih krajev ali zasebne lastnine, ki bi lahko ogrozilo človeško življenje ali povzročilo gospodarske izgube;

(e)      zaseg letal, ladij ali drugih sredstev javnega ali blagovnega prometa;

(f)      izdelovanje, posest, pridobivanje, prenos ali uporaba orožja, razstreliva ali jedrskega, biološkega ali kemičnega orožja in preskrba z njim ter tudi raziskovanje in razvijanje biološkega in kemičnega orožja;

(g)      sproščanje nevarnih snovi ali povzročanje požarov, eksplozij ali poplav, ki povzroča ogrožanje človeškega življenja;

(h)      motenje ali prekinitev preskrbe z vodo, električno energijo ali drugimi temeljnimi naravnimi viri, ki povzroča ogrožanje človeškega življenja;

(i)      grožnja izvršitve dejanj, naštetih od (a) do (h);

(j)      vodenje teroristične skupine;

(k)      sodelovanje pri dejavnostih teroristične skupine, vključno s preskrbo informacij ali materialnih virov ali financiranjem njenih dejavnosti, v vednosti, da bo tako sodelovanje prispevalo k zločinski dejavnosti skupine.

V tem odstavku ‚teroristična skupina‘ pomeni strukturirano skupino, sestavljeno iz dveh ali več oseb, ki je bila ustanovljena v nekem časovnem obdobju in deluje usklajeno zaradi izvajanja terorističnih dejanj. ‚Strukturirana skupina‘ pomeni skupino, ki ni bila ustanovljena na slepo zaradi takojšnje izvedbe terorističnega dejanja in v kateri ni potrebna formalna razdelitev vlog med člani, stalnost sestave ali oblikovana struktura.

4.      Seznam v Prilogi je sestavljen na podlagi točnih podatkov ali gradiva iz s tem povezanega dosjeja, ki prikazuje, da je odločitev glede oseb, skupin ali organizacij sprejel pristojni organ, ne glede na to, ali gre za začetek preiskave ali pregon zaradi terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem s podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih ali obsodbe za taka dejanja. Osebe, skupine in organizacije, ki jih je Varnostni svet Združenih narodov opredelil kot povezane s terorizmom in proti katerim je odredil sankcije, se lahko vključijo na seznam.

V tem odstavku ‚pristojni organ‘ pomeni pravosodni organ, ali kjer pravosodni organi nimajo pristojnosti na področju, za katerega velja ta odstavek, enakovredni pristojni organ.

[…]

6.      Imena oseb in organizacij na seznamu v Prilogi se preverjajo v rednih obdobjih in najmanj enkrat na šest mesecev, da se zagotovi utemeljenost njihovega zadržanja v seznamu.“

32      Iz sodne prakse, v kateri so se razlagale te določbe Skupnega stališča 2001/931, izhaja, da postopek, ki lahko privede do sprejetja ukrepa zamrznitve sredstev na podlagi navedenega skupnega stališča, poteka na dveh ravneh, to je na nacionalni in na evropski ravni (glej v tem smislu sodbi z dne 14. marca 2017, A in drugi, C‑158/14, EU:C:2017:202, točka 84, in z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točki 203 in 204). Najprej pristojni nacionalni organ glede zadevne osebe sprejme odločitev, ki je v skladu z opredelitvijo iz člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931. Nato Svet soglasno sprejme sklep o vključitvi osebe na seznam o zamrznitvi sredstev, in sicer na podlagi točnih podatkov ali dejstev iz dosjeja, ki izkazujejo, da je bila sprejeta taka odločitev (sodbi z dne 12. decembra 2006, Organizacija mudžahidov iranskega ljudstva/Svet, T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 117, in z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točka 131).

33      Ker Unija nima sredstev, da bi sama opravila preiskave v zvezi z vpletenostjo neke osebe v teroristična dejanja, je namreč namen zahteve po predhodni odločbi nacionalnega organa, da se priskrbijo trdni in zaupanja vredni dokazi ali indici o vpletenosti zadevne osebe v teroristična dejanja, za katere nacionalni organi menijo, da so verodostojni, in na podlagi katerih so ti organi sprejeli vsaj preiskovalne ukrepe. Iz sklicevanja na nacionalno odločbo ter iz navedbe „točnih podatkov“ in „trdnih in zaupanja vrednih dokazov ali indicev“ je tako razvidno, da je namen člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 varstvo zadevnih oseb, zaradi zagotovitve, da se njihovo ime na seznam o zamrznitvi sredstev lahko vpiše le na podlagi dovolj trdnih dejstev, in da to skupno stališče zaradi dosege tega cilja določa zahtevo, da mora odločbo sprejeti nacionalni organ (sodbi z dne 15. novembra 2012, Al‑Aqsa/Svet in Nizozemska/Al‑Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točki 68 in 69, in z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točka 24).

34      Ta posebna oblika sodelovanja med Svetom in državami članicami v okviru boja proti terorizmu, vzpostavljenega s Skupnim stališčem 2001/931, ima več posledic.

35      Prvič, iz tega izhaja, da se v skladu s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 za prvotno uvrstitev osebe ali subjekta na seznam o zamrznitvi sredstev zahteva obstoj nacionalne odločbe, ki jo izda pristojni organ. Nasprotno pa tega pogoja ne vsebuje člen 1(6) tega skupnega stališča, ki se nanaša na preverjanje uvrstitve.

36      Drugič, iz tega izhaja, da ima breme dokazovanja, da je zamrznitev sredstev osebe, skupine ali subjekta zakonsko utemeljena, ki ga nosi Svet, razmeroma omejen obseg na ravni postopka pred institucijami Unije. Iz posebne oblike sodelovanja, ki je bila na področju boja proti terorizmu vzpostavljena med državami članicami in Svetom, namreč za to institucijo izhaja obveznost, da se kar najbolj nasloni na presojo pristojnih nacionalnih organov (sodbe z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točki 133 in 134; z dne 4. decembra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑284/08, EU:T:2008:550, točka 53, in z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet, T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966, točka 282).

37      Ta obveznost Sveta, da se kar najbolj nasloni na presojo pristojnega nacionalnega organa, se nanaša predvsem na nacionalne obsodilne odločbe, ki so se upoštevale pri prvotni uvrstitvi na podlagi člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931.Natančneje, Svetu ni treba preveriti, ali so dejanja, upoštevana v nacionalnih obsodilnih odločbah, na katerih je temeljila prvotna uvrstitev, resnična in komu je pripisana odgovornost zanje. Taka obveznost preverjanja, ki je Svetu naložena v zvezi z dejanji, zaradi katerih je bila izdana nacionalna odločba, na kateri temelji prvotna uvrstitev na sezname o zamrznitvi sredstev, bi namreč zanesljivo oslabila sistem na dveh ravneh, ki je značilen za navedeno skupno stališče, ker bi bila presoja Sveta o resničnosti teh dejanj lahko v nasprotju s presojo in ugotovitvami zadevnega nacionalnega organa, tako nasprotje pa bi bilo toliko bolj neprimerno, ker Svet nima nujno na voljo vseh dejanskih podatkov in dokazov, ki so v dosjeju tega organa (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točke od 240 do 242 in navedena sodna praksa). Poleg tega je treba opozoriti, da jamstvo za zadevne osebe, da bo njihova uvrstitev na seznam o zamrznitvi sredstev temeljila na dovolj trdni dejanski podlagi, temelji prav na zahtevi, da nacionalni organ sprejme odločbo, in na zaupanju, ki ga imajo institucije Unije v presojo dokazov in indicev, ki jo je opravil navedeni nacionalni organ (glej točko 33 zgoraj).

38      Nasprotno pa mora Svet v zvezi z elementi, na katere se opira za dokaz, da še vedno obstaja tveganje vpletenosti v teroristične dejavnosti, na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 ne glede na to, ali gre za elemente, ki izhajajo iz nacionalne odločbe, ki jo je sprejel pristojni organ, ali iz drugih virov, v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost ugotovitev dejanskega stanja v aktih o ohranitvi na seznamih, sodišče Unije pa mora preveriti njihovo vsebinsko pravilnost, kar pomeni, da je treba preveriti resničnost zadevnih dejstev in pravilnost opredelitve teh dejstev kot elementov, ki utemeljujejo uporabo omejevalnih ukrepov proti zadevni osebi (glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točke od 52 do 55 in navedena sodna praksa).

39      Poleg tega, kot je Sodišče tudi opozorilo v sodbi z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točke od 60 do 62 in od 78 do 80 ter navedena sodna praksa), za Svet še vedno velja obveznost obrazložitve tako glede incidentov, upoštevanih v odločbah, sprejetih na podlagi člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, kot glede incidentov, upoštevanih v poznejših nacionalnih odločbah, ali incidentov, ki jih je Svet upošteval samostojno brez vsakršnega sklicevanja na take odločbe.

40      Iz tega sledi, da je treba za vsakega od izpodbijanih aktov razlikovati glede na to, ali temeljijo na odločbah pristojnih nacionalnih organov, ki so utemeljevale prvotno uvrstitev tožeče stranke, ali glede na to, ali se opirajo na poznejše odločbe teh nacionalnih organov ali na elemente, ki jih je Svet upošteval samostojno. Tako razlikovanje se zahteva toliko bolj, ker za ti vrsti podlag veljajo različne določbe Skupnega stališča 2001/931, saj prve spadajo na področje uporabe člena 1(4) tega stališča, druge pa na področje uporabe njegovega člena 1(6).

41      V obravnavani zadevi sta akta iz leta 2014 temeljila, prvič, na samostojni analizi Sveta v zvezi z več incidenti, naštetimi v utemeljitvi, in drugič, na odločbah organov Združenega kraljestva, Združenih držav in Turčije. Nasprotno pa so akti iz let od 2015 do 2017 in sklepa iz leta 2019 temeljili le na odločbah več nacionalnih organov, in sicer organov Združenega kraljestva, Združenih držav in Francije. Pojasniti je treba tudi, da so bile med upoštevanimi nacionalnimi odločbami nekatere podlaga za prvotno uvrstitev tožeče stranke, medtem ko je druge, pozneje sprejete odločbe Svet upošteval v okviru preverjanja uvrstitve tožeče stranke.

42      Zato je treba šest podobnih tožbenih razlogov, podanih zoper izpodbijane akte, preučiti z vidika teh uvodnih ugotovitev, pri čemer je treba pojasniti, da bo poseben tožbeni razlog v zadevi T‑316/14 RENV, ki se nanaša na kršitev členov 4 in 51 Listine ter je podan le zoper akta iz leta 2014, obravnavan skupaj s tožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 (glej točki 166 in 175 spodaj). Tako bo v nadaljevanju analizirano, ali so bili v teh aktih upoštevani odstavek 3 (prvi tožbeni razlog), odstavek 4 (drugi tožbeni razlog) in odstavek 6 (tretji tožbeni razlog) člena 1 Skupnega stališča 2001/931 ter načelo sorazmernosti (četrti tožbeni razlog) – saj je tožeča stranka na obravnavi pojasnila, kar je bilo zabeleženo v zapisnik, da zadevni tožbeni razlog temelji le na kršitvi tega načela, ne pa tudi na kršitvi načela subsidiarnosti – obveznost obrazložitve (peti tožbeni razlog) ter, nazadnje, pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva tožeče stranke (šesti tožbeni razlog), pri čemer se bo preučitev začela z drugim tožbenim razlogom v zvezi s kršitvijo člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931.

1.      Tožbeni razlog: kršitev člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931

43      Uvodoma je treba spomniti, da člen 1 Skupnega stališča 2001/931 uvaja razlikovanje med prvotno uvrstitvijo osebe ali subjekta na seznam o zamrznitvi sredstev iz njegovega odstavka 4 na eni strani in ohranitvijo na tem seznamu osebe ali subjekta, ki je na njem že naveden, iz odstavka 6 na drugi. Medtem ko se za prvotno uvrstitev osebe ali subjekta na seznam o zamrznitvi sredstev zahteva obstoj nacionalne odločbe, ki jo izda pristojni organ, tak pogoj ni določen za ohranitev te osebe ali subjekta na seznamu o zamrznitvi sredstev, ker je ta ohranitev v bistvu ohranitev prvotne uvrstitve in se zanjo zahteva, da še vedno obstaja tveganje vpletenosti zadevne osebe ali subjekta v teroristične dejavnosti, kot ga je na začetku ugotovil Svet na podlagi nacionalne odločbe, ki je bila podlaga za prvotno uvrstitev (sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točke od 59 do 61, in z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točke od 37 do 39).

44      Na eni strani iz tega sledi, da če se Svet pri odločitvi, da na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 ohrani uvrstitev osebe ali subjekta na seznamu, še naprej opira na nacionalno odločbo pristojnega organa, je tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 upošteven v podporo tožbi zoper tako odločitev (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet, T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966, točki 229 in 230), česar Svet poleg tega ne izpodbija. V zvezi s tem se lahko doda, da Sodišče ni podvomilo o tej upoštevnosti, ko je v sodbi z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 38), odločilo, da Splošno sodišče s tem, da je sklepe o ohranitvi na seznamih preučilo izključno z vidika člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, ni napačno uporabilo prava. Sodišče je namreč odločilo o tem, kako je Splošno sodišče preučilo obveznost obrazložitve Sveta, in v bistvu menilo, da je treba spoštovanje te obveznosti obrazložitve preučiti z vidika elementov iz člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, poleg tega pa je Splošnemu sodišču vrnilo v preučitev vse druge tožbene razloge, med drugim tiste v zvezi s kršitvijo člena 1(3) in (4) navedenega skupnega stališča.

45      Na drugi strani iz tega sledi, da bo v obravnavani zadevi ta tožbeni razlog preučen le z vidika nacionalnih odločb, na katerih je temeljila prvotna uvrstitev tožeče stranke leta 2002, in sicer:

–        odloka ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve z dne 29. marca 2001;

–        odločbah vlade Združenih držav z dne 8. marca 1997 in 31. oktobra 2001.

46      Nasprotno pa bodo trditve v zvezi s francoskimi sodnimi odločbami, izdanimi po prvotni uvrstitvi tožeče stranke, in trditve, s katerimi se izpodbijajo sklepi v zvezi z ukrepi, sprejetimi na podlagi zgoraj navedenih sklepov organov Združenega kraljestva iz leta 2014 ter organov Združenih držav iz let 2013 in 2019, ter elementi, ki jih je Svet upošteval samostojno, obravnavani v okviru preučitve tožbenega razloga v zvezi s kršitvijo člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931.

47      Enako velja za trditve o sodbah turških varnostnih sodišč, omenjenih v utemeljitvah aktov iz leta 2014. Tudi če lahko nekateri odlomki teh utemeljitev povzročajo zmedo, ker so v njih navedene obsodbe PKK turških varnostnih sodišč, od katerih so bile nekatere sprejete pred letom 2002, in je po seznamu teh obsodb formalno ugotovljen obstoj odločb, sprejetih na podlagi člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, je iz splošne ugotovitve v zvezi s preverjanjem spornih uvrstitev, v kateri je omenjeno le, da odločbe Združenega kraljestva in Združenih držav ostajajo v veljavi, namreč mogoče sklepati, da so se na podlagi zgoraj navedene določbe skupnega stališča upoštevale le te zadnje odločbe, kar Svet potrjuje v odgovoru na tožbo in kar poleg tega tožeča stranka priznava v repliki.

a)      Odločba Združenega kraljestva

48      Tožeča stranka izpodbija, da je odlok ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve z dne 29. marca 2001 mogoče opredeliti kot odločbo pristojnega organa v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, pri čemer navaja trditve v zvezi s pojmom „pristojni organ“, informacije, zahtevane za dokaz, da je bila taka odločba sprejeta, in datum incidentov, upoštevanih v tem odloku.

1)      Opredelitev ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve kot „pristojnega organa“

49      Tožeča stranka meni, da ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve ni mogoče opredeliti kot „pristojni organ“ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931. Ta minister naj namreč ne bi bil pravosodni, temveč upravni organ. Njegovi odloki naj bi imeli naravo upravnih aktov in naj ne bi bili sprejeti po postopku z več fazami, kot je značilno za kazenske odločbe. Prepovedi iz teh odlokov naj bi poleg tega imele neomejeno trajanje zaradi neobstoja rednega preverjanja. Minister za notranje zadeve naj bi poleg tega imel široko diskrecijsko pravico, ker naj bi bile pristojnosti parlamenta Združenega kraljestva omejene na skupinsko presojo zadevnih organizacij, ne da bi parlament poznal zaupne informacije, ki jih je upošteval minister.

50      Uvodoma je treba opozoriti, da je Splošno sodišče večkrat štelo, da je odlok ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve z dne 29. marca 2001 odločba pristojnega organa v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 (glej v tem smislu sodbe z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točki 144 in 145; z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 106; z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet, T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966, točke od 258 do 285; z dne 6. marca 2019, Hamas/Svet, T‑289/15, EU:T:2019:138, točke od 71 do 96; z dne 10. aprila 2019, Al‑Gama’a al – Islamiyya Egypt/Svet, T‑643/16, EU:T:2019:238, točke od 108 do 133, in z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 112).

51      Iz sodne prakse namreč izhaja, da čeprav je iz člena 1(4), drugi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 razvidna prednost za odločbe sodnih organov, ta člen nikjer ne izključuje upoštevanja odločb upravnih organov, če so ti na eni strani po nacionalnem pravu dejansko pristojni za sprejetje omejevalnih odločb zoper združenja, ki so vpletena v terorizem, in če se na drugi strani ti organi, čeprav so le upravni, lahko štejejo za „enakovredne“ sodnim organom (sodbe z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 107; z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet, T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966, točka 259; z dne 6. marca 2019, Hamas/Svet, T‑289/15, EU:T:2019:138, točka 72; z dne 10. aprila 2019, Al‑Gama’a al – Islamiyya Egypt/Svet, T‑643/16, EU:T:2019:238, točka 111, in z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 114).

52      Upravne organe je mogoče šteti za enakovredne sodnim organom, kadar je zoper njihove odločbe mogoče zahtevati sodno varstvo v zvezi z dejanskimi in pravnimi elementi (glej v tem smislu sodbe z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točka 145; z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet, T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966, točka 260; z dne 6. marca 2019, Hamas/Svet, T‑289/15, EU:T:2019:138, točka 73; z dne 10. aprila 2019, Al‑Gama’a al – Islamiyya Egypt/Svet, T‑643/16, EU:T:2019:238, točka 112, in z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 115).

53      Zato dejstvo, da imajo sodišča zadevne države pristojnosti na področju zatiranja terorizma, ne preprečuje tega, da bi Svet upošteval odločbe, ki jih je sprejel nacionalni upravni organ, pristojen za sprejetje omejevalnih ukrepov na področju terorizma (sodbe z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 108; z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet, T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966, točka 261; z dne 6. marca 2019, Hamas/Svet, T‑289/15, EU:T:2019:138, točka 74; z dne 10. aprila 2019, Al‑Gama’a al – Islamiyya Egypt/Svet, T‑643/16, EU:T:2019:238, točka 113, in z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 116).

54      Kot pa je razvidno iz utemeljitev aktov iz let od 2015 do 2017 in sklepov iz leta 2019, je zoper odloke ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve mogoče vložiti pritožbo pri Proscribed Organisations Appeal Commission (komisija za pritožbe v zvezi s prepovedanimi organizacijami, Združeno kraljestvo, v nadaljevanju: POAC), ki pravno in dejansko odloča na podlagi načel, ki veljajo za sodni nadzor, in vsaka stranka lahko vloži pritožbo zoper odločbo POAC glede pravnega vprašanja na višjem sodišču, če pridobi dovoljenje POAC ali, če ga ne, dovoljenje višjega sodišča (glej v tem smislu sodbe z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet, T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966, točka 262; z dne 6. marca 2019, Hamas/Svet, T‑289/15, EU:T:2019:138, točka 75; z dne 10. aprila 2019, Al‑Gama’a al – Islamiyya Egypt/Svet, T‑643/16, EU:T:2019:238, točka 114, in z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 117).

55      V teh okoliščinah je treba šteti, da je odlok ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2001 sprejel upravni organ, ki je enakovreden pravosodnemu organu, in torej pristojni organ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 (glej v tem smislu sodbe z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet, T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966, točka 263; z dne 6. marca 2019, Hamas/Svet, T‑289/15, EU:T:2019:138, točka 76; z dne 10. aprila 2019, Al‑Gama’a al – Islamiyya Egypt/Svet, T‑643/16, EU:T:2019:238, točka 115, in z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 118).

56      Poleg tega je treba ugotoviti, da se v skladu s sodno prakso s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 ne zahteva, da mora biti odločba pristojnega organa sprejeta v okviru kazenskega postopka stricto sensu, če je cilj zadevnega nacionalnega postopka – ob upoštevanju ciljev, ki se uresničujejo s Skupnim stališčem 2001/931 – boj proti terorizmu v širšem pomenu s sprejetjem preventivnih ali represivnih ukrepov (glej v tem smislu sodbe z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet, T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966, točke od 269 do 271; z dne 6. marca 2019, Hamas/Svet, T‑289/15, EU:T:2019:138, točke od 82 do 84; z dne 10. aprila 2019, Al‑Gama’a al – Islamiyya Egypt/Svet, T‑643/16, EU:T:2019:238, točke od 119 do 121, in z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 119).

57      V obravnavanem primeru odlok ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2001 določa ukrepe prepovedi proti organizacijam, ki se štejejo za teroristične, in torej v skladu z zahtevo iz sodne prakse spada v okvir nacionalnega postopka, ki se primarno nanaša na naložitev preventivnih ali represivnih ukrepov proti PKK zaradi boja proti terorizmu (glej v tem smislu sodbe z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 115; z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet, T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966, točki 272 in 273; z dne 6. marca 2019, Hamas/Svet, T‑289/15, EU:T:2019:138, točka 84; z dne 10. aprila 2019, Al‑Gama’a al – Islamiyya Egypt/Svet, T‑643/16, EU:T:2019:238, točka 121, in z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 120).

58      Iz navedenih preudarkov izhaja, da izpodbijanih aktov ni mogoče razglasiti za nične, ker se je Svet v njihovih utemeljitvah za uvrstitev tožeče stranke na sporne sezname oprl na odlok ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2001, ki je upravni organ in katerega odločbe niso kazenske.

59      Te ugotovitve ne ovržejo druge trditve, ki jih tožeča stranka navaja v podporo temu tožbenemu predlogu.

60      Prvič, kar zadeva zatrjevani neobstoj postopka z več fazami, kot naj bi veljalo za sodne postopke, iz člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 izhaja, da se mora z zadevno nacionalno odločbo, da se ta lahko uporabi kot podlaga za uvrstitev, končati postopek, ki je potekal v več fazah (sodba z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 124).

61      Postopek, v katerem se sprejmejo odloki o prepovedi, ki jih izda minister Združenega kraljestva za notranje zadeve, vsekakor poteka v več fazah. Najprej, prepoved od tega organa zahteva strogo preverjanje dokazov, na katerih temelji razumno prepričanje, da je organizacija vpletena v terorizem. Ti dokazi zajemajo informacije, ki izhajajo iz javnih virov informacij in obveščevalnih služb. Poleg tega se odlok ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve sprejme po posvetovanju s celotno vlado ter obveščevalnimi službami in policijskimi organi. Nazadnje, odlok o prepovedi se predloži v nadzor in potrditev obema domova parlamenta Združenega kraljestva v okviru postopka ratifikacije (sodba z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točke od 125 do 128).

62      Drugič, glede domnevnega neomejenega trajanja prepovedi, določene z odlokom ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve, je treba na eni strani poudariti, da okoliščina, da za ta odlok ne velja obveznost letnega preverjanja, Svetu ne preprečuje, da se opre nanj za uvrstitev subjekta, na katerega se odlok nanaša, na sezname o zamrznitvi sredstev, ker mora Svet na podlagi svoje obveznosti preverjanja preveriti, ali na datum, ko namerava ta subjekt ohraniti na navedenih seznamih, ta odločba, druge odločbe ali poznejši dejanski elementi še utemeljujejo to uvrstitev (sodba z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 131).

63      Na drugi strani lahko na podlagi člena 4 zakona Združenega kraljestva o terorizmu iz leta 2000 organizacija ali oseba, proti kateri se sprejme ukrep prepovedi, pri ministru za notranje zadeve pisno vloži prošnjo, naj preuči, ali jo je primerno umakniti s seznama prepovedanih organizacij, na podlagi člena 5 zakona Združenega kraljestva o terorizmu iz leta 2000 pa lahko prosilec, če minister zavrne tako prošnjo, vloži pritožbo pri POAC, zoper odločbe katere se prav tako lahko vloži pritožba (sodba z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 132) (glej točko 54 zgoraj).

64      Iz tega izhaja, da tudi če zakon Združenega kraljestva o terorizmu iz leta 2000 ne določa letnega preverjanja odlokov o prepovedi, ki jih izda minister Združenega kraljestva za notranje zadeve, ti nimajo neomejenega učinka.

65      Tretjič, glede domnevne široke diskrecijske pravice ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve, da prepove teroristične organizacije, je treba poudariti, da ta minister odlokov o prepovedi ne izda na podlagi političnih preudarkov, temveč na podlagi določb nacionalnega prava, v katerih so opredeljena teroristična dejanja, kot izhaja iz člena 3 zakona Združenega kraljestva o terorizmu iz leta 2000. V nasprotju s tem, kar tožeča stranka trdi o tej določbi, se okoliščina, da je v njej navedeno, da minister za notranje zadeve prepove subjekt, če „misli, da je vpleten v teroristične dejavnosti“, nanaša na dokazni standard, zahtevan za njegovo uvrstitev (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2016, Al‑Ghabra/Komisija, T‑248/13, EU:T:2016:721, točke od 112 do 119), in še toliko manj omogoča diskrecijsko presojo, ker ta dokazni standard zahteva stopnjo prepričanja – in torej natančnosti obrazložitve – ki presega zgolj sume (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2016, Al‑Ghabra/Komisija, T‑248/13, EU:T:2016:721, točki 114 in 115).

66      Dodati je mogoče, da je široka diskrecijska pravica ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve vsekakor omiljena s parlamentarnim nadzorom in potrditvijo, katerih predmet so osnutki odlokov. Splošno sodišče je tako že imelo priložnost prav v zvezi z osnutki odlokov ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve presoditi, da vsi člani spodnjega doma, ki je eden od dveh domov parlamenta Združenega kraljestva, ki morata ratificirati osnutek odloka, prejmejo povzetek dejstev glede vsake organizacije, ki je navedena na seznamu osnutka sklepa, kar izkazuje možnost posamične preučitve spodnjega doma, da se razprave v spodnjem domu dejansko nanašajo na posamične organizacije, kar poleg tega dokazujejo stališča o PKK med parlamentarno razpravo, ki je privedla do ratifikacije odloka iz leta 2001, ki jih je v obravnavani zadevi tožeča stranka navedla v tožbi, ter da ima spodnji dom vsekakor možnost zavrnitve osnutka odloka (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 122; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točki 136 in 137).

67      Iz vsega navedenega izhaja, da je treba vse trditve, s katerimi se izpodbija opredelitev ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve kot „pristojnega organa“ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, zavrniti.

2)      „Točni podatki ali gradivo iz s tem povezanega dosjeja, ki prikazuje, da je odločitev […] sprejel pristojni organ“

68      Tožeča stranka Svetu v bistvu očita, da ni navedel točnih podatkov ali gradiva iz dosjeja, ki prikazuje, da je odlok ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve odločba, ki jo je sprejel pristojni organ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931. Tako očitanje glede na pisanja tožeče stranke zajema tri očitke. Prvič, Svet naj ne bi navedel razlogov, iz katerih je štel, da je minister Združenega kraljestva za notranje zadeve „pristojni organ“. Drugič, izpodbijani akti naj ne bi vsebovali nobenega opisa razlogov, na katerih temelji odlok iz leta 2001. Tretjič, v teh aktih naj prav tako ne bi bili natančno navedeni razlogi, iz katerih je Svet štel, da so zadevna dejstva zajeta s pojmom terorističnega dejanja v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931.

69      Glede prvega očitka je treba ugotoviti, da je del formalne kritike spoštovanja obveznosti obrazložitve (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točke od 329 do 333) in da bo zato preučen v odgovor na tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo te obveznosti (glej točke od 221 do 224 spodaj).

70      Glede drugih dveh očitkov je treba opozoriti najprej na vsebino odlomkov utemeljitev izpodbijanih aktov, v katerih je obravnavan odlok ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2001.

71      Svet je v aktih iz leta 2014 navedel, da je minister Združenega kraljestva za notranje zadeve glede na izvrševanje terorističnih dejanj PKK in njeno sodelovanje pri takih dejanjih prepovedal PKK kot organizacijo, vpleteno v teroristična dejanja. Iz tega je, potem ko je navedel še druge nacionalne odločbe, sklepal, da so odločbe sprejeli pristojni organi v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 (utemeljitev, stran 4).

72      Svet je v aktih iz let od 2015 do 2017 in sklepih iz leta 2019, katerih utemeljitve so v zvezi s tem enake, navedel, da se je oprl na obstoj odločb, ki jih šteje za odločbe pristojnega organa v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, in sicer na odlok ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2001. Pojasnjuje, da je preučil dejstva, na katerih te odločitve temeljijo, in ugotovil, da ta dejstva vsekakor spadajo v okvir pojmov „teroristična dejanja“ ter „skupine in organizacije, vpletene v teroristična dejanja“ v smislu člena 1(2) in (3) Skupnega stališča 2001/931 (utemeljitev, točke od 1 do 6). Poleg tega Svet v Prilogi A k utemeljitvi, ki se nanaša na navedeni odlok, med drugim navaja, da je bil ta odlok sprejet leta 2001, ker je takratni minister Združenega kraljestva za notranje zadeve na podlagi razlogov, ki jih je imel, menil, da je PKK storila teroristična dejanja v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931 in da je pri teh dejanjih sodelovala (točke 3, 4 in 16). Pojasnjuje, da so zadevna teroristična dejanja zajemala teroristična dejanja, ki so bila od leta 1984 pripisana PKK, in da je PKK v začetku devetdesetih let 20. stoletja uporabila teroristično kampanjo, ki se je nanašala na interese in investicije zahoda, da bi povečala pritisk na turško vlado, kar vključuje ugrabitev zahodnih turistov ter v letih 1993–1994 napad na rafinerijo in atentate na turistična letovišča, v katerih so umrli tuji turisti. Poudarja, da čeprav se zdi, da je PKK med letoma 1995 in 1999 to kampanjo opustila, je v tem obdobju še naprej grozila z napadi na turška turistična letovišča. Svet navaja, da meni, da ta dejanja spadajo v okvir ciljev, navedenih v členu 1(3), prvi pododstavek, točki (i) in (ii), Skupnega stališča 2001/931, ter nasilnih dejanj, navedenih v členu 1(3), prvi pododstavek, točka (iii), podtočke (a), (c), (d), (f), (g) in (i), Skupnega stališča 2001/931 (točka 16).

73      Nato je treba opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da morajo „točni podatki ali gradivo iz spisa“, zahtevani v členu 1(4) Skupnega stališča 2001/931, prikazovati, da je bila glede zadevnih oseb ali subjektov sprejeta odločba nacionalnega organa, ki ustreza opredelitvi iz te določbe, tako da med drugim tem osebam ali subjektom omogočajo, da opredelijo to odločbo, vendar ni treba, da se ti podatki ali gradivo nanašajo na vsebino navedene odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 148 in navedena sodna praksa).

74      Iz tega sledi, da je v obravnavani zadevi mogoče šteti, da je Svet v aktih iz leta 2014 navedel dovolj „natančne podatke“ o odloku ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2001 v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 s tem, da je navedel točen datum navedenega odloka, njegovega avtorja in pravno podlago, v tem primeru zakon Združenega kraljestva o terorizmu iz leta 2000.

75      Enako velja za akte iz let od 2015 do 2017 in sklepa iz leta 2019, ki vsebujejo iste navedbe o točnem datumu, avtorju in pravni podlagi odloka iz leta 2001.

76      Iz tega sledi, da je treba vse trditve, s katerimi se izpodbija, da je Svet spoštoval zahteve o „točnih podatkih ali gradivu iz s tem povezanega dosjeja, ki prikazuje, da je odločitev […] sprejel pristojni organ“, na podlagi člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, zavrniti.

3)      Datum terorističnih dejanj, na podlagi katerih je minister Združenega kraljestva za notranje zadeve prepovedal PKK

77      Kritika, da odlok ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2001 temelji na prestarih incidentih, da bi se lahko veljavno upošteval na podlagi člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, je podana le v zadevi T‑148/19.

78      Uvodoma je treba pojasniti, da se „časovna oddaljenost“, ki jo je treba presoditi v tej zadevi, nanaša na čas med incidenti, upoštevanimi v odloku iz leta 2001, in datumom navedenega odloka, kot poleg tega pravilno trdi tožeča stranka.

79      Ker je ta trditev namreč navedena v podporo tožbenemu razlogu v zvezi s kršitvijo člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, je treba tu odločiti le o opredelitvi odloka iz leta 2001 kot „odločbe pristojnega organa“ v smislu te določbe, zlasti z vidika datuma incidentov, upoštevanih v tem odloku (glej v tem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke E. Sharpston v zadevi Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2016:723, točka 80), pri čemer je treba pojasniti, da bo časovna oddaljenost med incidenti, na katere se nanaša navedeni odlok, in sprejetjem tega odloka na eni strani ter sklepi o ohranitvi uvrstitve, ki se izpodbijajo v tej zadevi, na drugi strani preučena v okviru tožbenega razloga v zvezi s kršitvijo člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931.

80      Glede presoje zadevne časovne oddaljenosti v obravnavani zadevi je mogoče ugotoviti, da zadnja dejstva, upoštevana v odloku ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2001, kot so opisana v sklepih iz leta 2019 in ki zajemajo grožnje z napadi na turška turistična letovišča, zajemajo obdobje od leta 1995 do leta 1999 (glej točko 72 zgoraj). Poleg tega je treba opozoriti, da Svetu ni treba preveriti, ali so dejanja, upoštevana v nacionalnih obsodilnih odločbah, na katerih je temeljila prvotna uvrstitev (glej točko 37 zgoraj), kot je odlok iz leta 2001, resnična. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da je treba ta odlok enačiti z obsodilno odločbo, ker je dokončen v smislu, da ni treba, da mu sledi preiskava, in ker je njegov namen prepovedati zadevne osebe ali subjekte v Združenem kraljestvu s kazenskimi posledicami za osebe, ki bi z njimi imele tesne ali daljne povezave (glej sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točki 155 in 156 ter navedena sodna praksa).

81      Iz tega sledi, da čeprav tožeča stranka izpodbija resničnost zadevnih groženj z napadi, saj trdi, da utemeljitve ne vsebujejo nobenega elementa ali trditve za potrditev teh groženj, je v obravnavani zadevi te grožnje mogoče upoštevati. Iz tega sledi tudi, da sta med zadnjimi upoštevanimi dejanji (1999) in datumom odloka iz leta 2001 minili približno dve leti. Taka manj kot petletna časovna oddaljenost pa se ne šteje za pretirano (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 208 in navedena sodna praksa).

82      Zato člen 1(4) Skupnega stališča 2001/931 zaradi datuma incidentov, omenjenih v odloku ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2001, ki se je upošteval na podlagi te določbe, ni bil kršen.

83      Iz vsega navedenega torej izhaja, da je treba očitke, podane zoper dejstvo, da se izpodbijani akti opirajo na odlok ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2001, zavrniti.

b)      Odločbi Združenih držav

84      Tožeča stranka izpodbija, da je odločbi organov Združenih držav iz let 1997 in 2001 mogoče opredeliti kot odločbi pristojnega organa v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, pri čemer navaja trditve v zvezi s pojmom „pristojni organ“ in informacije, zahtevane za dokaz, da so bile take odločbe sprejete.

85      V zvezi s tem je treba opozoriti na zdaj ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero pojem „pristojni organ“, ki je uporabljen v členu 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ne zajema zgolj organov držav članic, temveč lahko načeloma vključuje tudi organe tretjih držav (sodbe z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 22; z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet, T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966, točka 244, in z dne 6. marca 2019, Hamas/Svet, T‑289/15, EU:T:2019:138, točka 43).

86      Ta razlaga je utemeljena, prvič, z besedilom člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ki pojma „pristojni organ“ ne omejuje zgolj na organe držav članic, in drugič, s ciljem tega skupnega stališča, ki je bilo sprejeto za izvajanje Resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1373 (2001), katere namen je okrepitev boja proti terorizmu na svetovni ravni s sistematičnim in tesnim sodelovanjem vseh držav (sodbe z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 23; z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet, T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966, točka 245, in z dne 6. marca 2019, Hamas/Svet, T‑289/15, EU:T:2019:138, točka 44).

87      Vendar mora v skladu s prav tako ustaljeno sodno prakso Svet, preden se opre na odločbo organa tretje države, preveriti, ali je bila ta odločba sprejeta ob spoštovanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva (sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točki 24 in 31, in z dne 4. septembra 2019, Hamas/Svet, T‑308/18, EU:T:2019:557, točka 58).

88      Torej je treba najprej preučiti trditve tožeče stranke v zvezi s tem preverjanjem, kot ga je v obravnavani zadevi opravil Svet. V zvezi s tem je treba pojasniti, da nujnost, da se opravi ta preveritev, izhaja zlasti iz namena zahteve, določene v členu 1(4) Skupnega stališča 2001/931, v skladu s katero mora prvotna uvrstitev osebe ali subjekta na seznam o zamrznitvi sredstev temeljiti na odločbi, ki jo sprejme pristojni organ. Namen te zahteve je varovati zadevne osebe oziroma subjekte z zagotavljanjem, da njihova prvotna uvrstitev na ta seznam temelji na dovolj trdni dejanski podlagi (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Al‑Aqsa/Svet in Nizozemska/Al‑Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 68). Ta cilj pa je mogoče doseči, le če so odločbe tretjih držav, na katere Svet opre prvotne uvrstitve oseb ali subjektov na navedeni seznam, sprejete ob spoštovanju pravice do obrambe in učinkovitega sodnega varstva (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 26).

89      V obravnavani zadevi Svet v Prilogi C k utemeljitvi v zvezi z opredelitvijo PKK kot FTO in SDGT, podano od organov Združenih držav, ki je enaka v aktih iz let od 2015 do 2017 in sklepih iz leta 2019, med drugim navaja, da je bila opredelitev kot FTO sprejeta 8. oktobra 1997, opredelitev kot SDGT pa 31. oktobra 2001 (točki 3 in 4).

90      Svet nato poudarja, da opredelitve kot FTO po petih letih po uradni dolžnosti preveri zunanji minister Združenih držav, če opredelitev medtem ni bila preklicana. Zadevni subjekt lahko vsaki dve leti sam zahteva, da se opredelitev, ki se nanaša nanj, prekliče, pri čemer predloži dokaze, ki dokazujejo, da so se okoliščine, na podlagi katerih je bil opredeljen kot FTO, vsebinsko spremenile. Tudi zunanji minister Združenih držav in United States Congress (kongres Združenih držav Amerike) lahko po uradni dolžnosti prekličeta opredelitev kot FTO. Poleg tega lahko zadevni subjekt pri Circuit Court of Appeals for the District of Columbia (zvezno pritožbeno sodišče v okrožju Kolumbija, Združene države) vloži tožbo zoper to, da je opredeljen kot FTO. Glede opredelitev kot SDGT Svet navaja, da se te ne preverjajo periodično, da pa jih je mogoče izpodbijati pri višjih in nižjih zveznih sodiščih (točke od 8 do 11 Priloge C k utemeljitvi). Svet poleg tega ugotavlja, da opredelitvi tožeče stranke kot FTO in SDGT nista bili izpodbijani pri višjih in nižjih sodiščih Združenih držav ter da nista predmet nobenega sodnega postopka v teku (točki 11 in 12 Priloge C k utemeljitvi). Glede postopka preverjanja in opisa razpoložljivih pravnih sredstev Svet meni, da zakonodaja Združenih držav, ki se uporablja, zagotavlja varstvo pravice do obrambe in pravico do učinkovitega sodnega varstva (točka 13 Priloge C k utemeljitvi).

91      Vendar je Splošno sodišče že imelo priložnost v več sodbah, v katerih se je izreklo o enakih utemeljitvah, kot so priložene aktom iz let od 2015 do 2017 in sklepoma iz leta 2019, odločiti, da te utemeljitve ne zadostujejo, da bi bilo mogoče ugotoviti, da je Svet opravil zahtevano preverjanje v zvezi s tem, ali so Združene države Amerike spoštovale načelo pravice do obrambe (sodbe z dne 6. marca 2019, Hamas/Svet, T‑289/15, EU:T:2019:138, točke od 54 do 65; z dne 10. aprila 2019, Al‑Gama’a al – Islamiyya Egypt/Svet, T‑643/16, EU:T:2019:238, točke od 93 do 104, in z dne 4. septembra 2019, Hamas/Svet, T‑308/18, EU:T:2019:557, točke od 65 do 76). Poleg tega je Sodišče v edini sodbi o pritožbi, v kateri se je izreklo o pritožbenem razlogu, s katerim je bila kritizirana analiza Splošnega sodišča glede opiranja Sveta na ameriške odločbe (sodba z dne 4. septembra 2019, Hamas/Svet, T‑308/18, EU:T:2019:557), odločilo, da te kritike niso dopustne in da je analiza Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi pravnomočna (sodba z dne 23. novembra 2021, Svet/Hamas, C‑833/19 P, EU:C:2021:950, točke od 36 do 40 in 82).

92      Načelo spoštovanja pravice do obrambe namreč zahteva, da se osebam, na katere se nanašajo odločbe, ki znatno posegajo v njihove interese, omogoči, da učinkovito izrazijo svoja stališča glede obremenilnih elementov zoper njih, na katerih temeljijo zadevne odločbe. V primeru ukrepov, s katerimi se imena oseb ali subjektov uvrstijo na seznam o zamrznitvi sredstev, to načelo pomeni, da morajo biti tem osebam ali subjektom razlogi za te ukrepe sporočeni hkrati z njihovim sprejetjem ali takoj potem (glej sodbo z dne 4. septembra 2019, Hamas/Svet, T‑308/18, EU:T:2019:557, točki 65 in 66 ter navedena sodna praksa).

93      Kar pa zadeva zakonodajo Združenih držav, ki ureja opredelitev kot SDGT, ki je bila podlaga za odločbo iz leta 2001, v splošnem opisu, ki ga Svet navaja v utemeljitvah, ni omenjena nobena obveznost, da morajo organi Združenih držav zadevne osebe obvestiti o razlogih ali da morajo te odločbe objaviti, zato ni mogoče šteti, da je bilo načelo pravice do obrambe spoštovano (glej v tem smislu sodbo z dne 4. septembra 2019, Hamas/Svet, T‑308/18, EU:T:2019:557, točki 69 in 70).

94      Kar zadeva zakonodajo, ki ureja opredelitev kot FTO, ki je bila podlaga za odločbo iz leta 1997, ta seveda določa objavo zadevnih odločb v zveznem registru. Vendar iz utemeljitev ni razvidno, da bi bila kakršna koli obrazložitev, razen izreka odločbe, vsebovana v tej objavi – kot sicer kažejo izpiski iz zveznega registra, priloženi odgovoru na tožbo v zadevi T‑316/14 RENV – ali na kakršen koli način zagotovljena tožeči stranki (glej v tem smislu sodbo z dne 4. septembra 2019, Hamas/Svet, T‑308/18, EU:T:2019:557, točke od 71 do 75). „Upravni spis“ ministrstva za zunanje zadeve Združenih držav o PKK iz leta 2013 ali leta 2019, ki naj bi ga imeli na voljo organi Združenih držav in je omenjen v utemeljitvah, je namreč precej novejši od odločb Združenih držav iz let 1997 in 2001, prav tako nič ne kaže, da bi vseboval podatke o teh odločbah ali njihovi obrazložitvi. Poleg tega Svet nikakor ne pojasnjuje pogojev za dostop do tega upravnega spisa, temveč zgolj trdi, in to le v svojih pisanjih, da tožeča stranka ni uveljavljala pravice do dostopa do navedenega spisa.

95      Taka objava izreka odločbe iz leta 1997 v zveznem registru, torej zgolj omemba te objave v utemeljitvah, ni zadostna, da bi bilo mogoče ugotoviti, da je Svet opravil zahtevano preverjanje, ali so Združene države spoštovale načelo pravice do obrambe (sodba z dne 4. septembra 2019, Hamas/Svet, T‑308/18, EU:T:2019:557, točka 76).

96      Iz tega sledi, da je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, kot je Splošno sodišče odločilo v sodbah z dne 6. marca 2019, Hamas/Svet (T‑289/15, EU:T:2019:138, točka 65); z dne 10. aprila 2019, Al‑Gama’a al – Islamiyya Egypt/Svet (T‑643/16, EU:T:2019:238, točka 104), in z dne 4. septembra 2019, Hamas/Svet (T‑308/18, EU:T:2019:557, točka 76), da odločbi Združenih držav ne moreta služiti kot podlaga za akte iz let od 2015 do 2017 in sklepa iz leta 2019 kot odločbe pristojnih organov v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ne da bi bilo treba preučiti vprašanje spoštovanja pravice do učinkovitega sodnega varstva.

97      Kar zadeva akta iz leta 2014, a fortiori vsebujeta isto pomanjkljivost, ker Svet v ustreznih utemeljitvah zgolj omenja sodni ali upravni nadzor, katerih predmet so lahko zadevne odločbe, ne da bi navedel kakršno koli obveznost za organe Združenih držav, da zadevnim osebam zagotovijo obrazložitev ali celo objavijo te odločbe. Poleg tega je mogoče ugotoviti, da Svet pri omembi odločb Združenih držav v aktih iz leta 2014 ne navaja niti datuma navedenih odločb, iz česar izhaja, da ta akta ne izpolnjujeta niti zahtev iz člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 glede navajanja točnih podatkov, ki prikazujejo, da je odločitev sprejel pristojni organ (glej točki 74 in 75 zgoraj).

98      Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 sprejeti, če izpodbijani akti temeljijo na odločbah Združenih držav iz let 1997 in 2001, vendar zavrniti, če se opirajo na odlok ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2001.

2.      Tožbeni razlog: kršitev člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931

99      Ker je bil tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 sprejet v delu, ki se nanaša na odločbi Združenih držav iz let 1997 in 2001, ta tožbeni razlog ne bo preučen v delu, v katerem se izpodbija opredelitev incidentov, upoštevanih v teh odločbah, kot terorističnih dejanj.

100    Tožeča stranka v zadevah T‑316/14 RENV in T‑148/19 navaja dve vrsti trditev v podporo tožbenemu razlogu v zvezi s kršitvijo člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, pri čemer s prvimi izpodbija na splošno uresničevanje terorističnega cilja z dejanji, opravljenimi v okviru oboroženega spopada zaradi samoodločbe, z drugimi pa posebej teroristične cilje, kot so izraženi v tej določbi, ki naj bi se uresničevali z nekaterimi dejanji, upoštevanimi v utemeljitvah. Zgolj v zadevi T‑148/19 trdi tudi, da je ni mogoče opredeliti kot „teroristično skupino“ v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, ker nima oblike strukturirane skupine, ki deluje usklajeno zaradi izvajanja terorističnih dejanj.

101    Ker Svet v zadevi T‑148/19 izpodbija tako dopustnost kot upoštevnost tega tožbenega razloga, je treba najprej preučiti ta vidika, preden bo analizirana utemeljenost tega razloga.

a)      Dopustnost tožbenega razloga

102    Svet trdi, da ta tožbeni razlog ni dopusten, ker nikakor ni podprt z dokazi.

103    Ta ugovor nedopustnosti je treba zavrniti.

104    Na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, in člena 76(d) Poslovnika mora vsaka tožba vsebovati predmet spora, navajane razloge in trditve ter povzetek navedenih razlogov. V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti te navedbe dovolj jasne in natančne, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da glede na okoliščine primera o tožbi odloči brez drugih dodatnih podatkov. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti morajo biti bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih tožba temelji – da bi bila ta dopustna – vsaj na kratko, vendar pregledno in razumljivo razvidne že iz besedila tožbe. Za to se med drugim zahteva, da tožeča stranka v utemeljitev podanega tožbenega razloga navede trditve, ki toženi stranki in sodišču Unije omogočijo, da ga razumeta in nanj odgovorita (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2018, BSCA/Komisija, T‑818/14, EU:T:2018:33, točke od 94 do 96 in navedena sodna praksa).

105    Nasprotno pa se od tožeče stranke ne zahteva, da predloži dokaze v podporo tožbenemu razlogu, ki ga navaja, ker je podprtost s takimi dokazi predmet presoje utemeljenosti navedenega tožbenega razloga, neobstoj teh dokazov pa lahko privede do tega, da se ta tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen. Sklicevanje v zgoraj navedeni sodni praksi na „dejanske okoliščine“, ki morajo biti na kratko navedene v tožbi, se namreč nanaša na dejanske razloge, zaradi katerih je tožba lahko razumljiva, neodvisno od tega, ali so ti dejanski razlogi ugotovljeni z dokazi (glej točko 104 zgoraj).

106    V obravnavani zadevi pa je tožeča stranka predstavila podrobne trditve v podporo prvemu tožbenemu razlogu, saj je temu posvečenih več kot 60 točk v tožbi v zadevi T‑148/19, česar poleg tega Svet ne izpodbija in kar tudi upošteva v podrobnem odgovoru na vsako od trditev, ki jih je tožeča stranka navedla v podporo tožbenemu razlogu. Zato je tožbeni razlog dopusten.

b)      Upoštevnost tožbenega razloga

107    Tožeča stranka trdi, da nima oblike strukturirane skupine, ki deluje usklajeno zaradi izvajanja terorističnih dejanj. PKK naj bi hkrati označevala strukturirano stranko v večslojnem „kompleksu“, sam „kompleks“ in kurdsko družbeno gibanje, Svet pa naj v sklepih iz leta 2019 ne bi jasno opredelil, katero od teh stvarnosti namerava ohraniti na spornih seznamih. Po mnenju tožeče stranke pa niti „kompleksa“, ki označuje več strank in drugih oblik neodvisno organiziranih skupin, niti kurdskega družbenega gibanja, katerega članov tožeča stranka ne nadzira ne neposredno ne posredno, ni mogoče šteti za strukturirano skupino in še manj za teroristično skupino. Čeprav je PKK kot stranka v „kompleksu“ dovolj strukturirana, naj njen namen ne bi bil izvajanje terorističnih dejanj in naj takih dejanj ne bi izvajala.

108    Svet meni, da je ta očitek, podan v podporo temu tožbenemu razlogu, brezpredmeten, saj iz člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931 izhaja, da opredelitev kot „teroristične skupine“ in zlasti kot „skupine“ v smislu te določbe ni pogoj za uporabo navedenega skupnega stališča.

109    Iz Skupnega stališča 2001/931 namreč izhaja, da opredelitev kot „teroristične skupine“ v smislu člena 1(3), drugi pododstavek, tega skupnega stališča, to je kot „strukturirane skupine, sestavljene iz dveh ali več oseb, ki je bila ustanovljena v nekem časovnem obdobju in deluje usklajeno zaradi izvajanja terorističnih dejanj“, ni splošen pogoj za uporabo navedenega skupnega stališča.

110    Kot je namreč navedeno v členu 1(2) Skupnega stališča 2001/931, se ta uporablja za osebe ter skupine in organizacije, vendar se na seznamu, priloženem Skupnemu stališču in sklepoma iz leta 2019, ne razlikuje med zadnjenavedenimi, ker so v njih v prvi točki naštete „osebe“, v drugi pa „skupine in organizacije“. Namen opredelitve „teroristične skupine“ v členu 1(3), drugi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 je le natančneje pojasniti posebna teroristična cilja, ki sta „vodenje teroristične skupine“ (člen 1(3), prvi pododstavek, točka (j), Skupnega stališča 2001/931) in „sodelovanje pri dejavnostih teroristične skupine“ (člen 1(3), prvi pododstavek, točka (k), Skupnega stališča 2001/931), s katerima področje uporabe tega skupnega stališča ni izčrpano in ki ju Svet poleg tega v sklepih iz leta 2019 v zvezi s PKK ni upošteval (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 253).

111    Iz tega sledi, da je tožeča stranka v skladu z zahtevami iz Skupnega stališča 2001/931 uvrščena na sporne sezname kot „skupina ali organizacija“ in da nikakor ne izpodbija tega, da je opredeljena kot „organizacija“, zato ni pomembno, da PKK, kot trdi, ni „teroristična skupina“.

112    Ta tožbeni razlog je treba zato zavrniti kot brezpredmeten v delu, v katerem se z njim kritizira opredelitev tožeče stranke kot „teroristične skupine“.

113    Nasprotno pa je treba v odgovor na trditev Sveta, da mu ni treba preveriti opredelitve dejanj, ki jo je podal pristojni nacionalni organ, pojasniti, da je Svetu naložena taka obveznost in da so zato trditve tožeče stranke upoštevne v delu, v katerem se z njimi izpodbija rezultat preverjanja ujemanja dejanj, ki so jih upoštevali nacionalni organi, z opredelitvijo terorističnega dejanja, določeno v členu 1(3) Skupnega stališča 2001/931.

114    Kot namreč izhaja iz člena 1(4), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931, v katerem je med drugim omenjena „obsodba“ zaradi „terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem“, mora Svet preveriti, ali dejanja, ki so jih upoštevali nacionalni organi, res ustrezajo terorističnim dejanjem, kot so opredeljena v členu 1(3) Skupnega stališča 2001/931 (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 191). To preverjanje se toliko bolj zahteva, ker – kot je razvidno iz nekaterih očitkov, ki jih je podala tožeča stranka – se opredelitve terorističnega dejanja med državami razlikujejo in ne ustrezajo nujno v vseh točkah opredelitvi, uporabljeni v Skupnem stališču 2001/931.

115    Vendar če zadevni subjekt med postopkom pred Svetom ne izpodbija podrobno dejstva, da se nacionalna odločba nanaša na teroristična dejanja v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, se Svetu ni treba podrobneje opredeliti do tega vprašanja, navedba v utemeljitvi, da je preveril, ali so razlogi, na katerih temeljijo odločbe pristojnih nacionalnih organov, zajeti v opredelitvi terorizma v Skupnem stališču 2001/931, pa je zadostna (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točki 162 in 163 ter navedena sodna praksa).

116    Pojasniti je treba tudi, da se to preverjanje, ki se od Sveta zahteva na podlagi člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, nanaša le na incidente, upoštevane v odločbah nacionalnih organov, ki so bile podlaga za prvotno uvrstitev zadevnega subjekta. Kot namreč izhaja iz sodbe z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet (T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točki 168 in 276), mora Svet, kadar ohrani ime subjekta na seznamih o zamrznitvi sredstev v okviru preverjanja, ki ga opravi na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, dokazati, ne da je ta subjekt izvedel teroristična dejanja v smislu člena 1(3) navedenega skupnega stališča, temveč da še vedno obstaja tveganje, da je vpleten v taka dejanja, kar ne pomeni nujno, da izvaja taka dejanja.

117    Vseeno ostaja dejstvo, da če se lahko šteje, da je PKK izvedla teroristična dejanja po prvotni uvrstitvi, to a fortiori utemeljuje ohranitev njene uvrstitve.

118    Iz vsega navedenega izhaja, da je tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931 brezpredmeten v delu, ki se nanaša na opredelitev tožeče stranke kot „teroristične skupine“ in na dejanja, upoštevana za ohranitev njenega imena na spornih seznamih ob preverjanjih, ki jih je Svet opravil na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, da pa je, nasprotno, upošteven v delu, v katerem se izpodbija opredelitev incidentov, upoštevanih v odločbah nacionalnih organov, na katerih je temeljila prvotna uvrstitev, kot terorističnih dejanj.

c)      Utemeljenost tožbenega razloga

1)      Trditve, da bi bilo treba cilje iz člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931 razlagati z vidika legitimnega oboroženega spopada za samoodločbo kurdskega naroda

119    Uvodoma je treba poudariti, da čeprav se je tožeča stranka odrekla prvemu tožbenemu razlogu v zadevi T‑316/14 RENV, ki se je nanašal na kršitev mednarodnega prava oboroženih spopadov (glej točko 28 zgoraj), vztraja pri trditvah o nujnem upoštevanju obstoja oboroženega spopada pri razlagi in uporabi člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931.

120    Tožeča stranka tako zanika, da so bila dejanja, ki ji jih pripisuje Svet, izvedena s terorističnim ciljem, pri čemer se sklicuje na oborožen spopad med njo in Republiko Turčijo. Po mnenju tožeče stranke je bistveno upoštevati okvir, v katerega se umeščajo izpodbijani akti, in sicer legitimen oborožen spopad za samoodločbo kurdskega naroda med PKK in turškimi organi, ker naj bi bila na podlagi mednarodnega prava uporaba nasilja načeloma dovoljena v času oboroženega spopada. V skladu s členom 3(5) in členom 21 PEU naj bi bilo namreč treba člen 1(3) Skupnega stališča 2001/931 razlagati z vidika mednarodnega prava na področju samoodločbe, mednarodnega humanitarnega prava ali temeljnih vrednot demokracije in pravne države.

121    Tožeča stranka s tem izpodbija teroristične cilje, ki naj bi se uresničevali z dejanji, ki so ji bila pripisana, in poudarja nujno razlikovanje med izvedbo dejanja in njegovo izvedbo s terorističnim ciljem. Zlasti naj ne bi nameravala niti destabilizirati niti uničiti Turške države ter naj bi jo poskušala zgolj izboljšati in narediti bolj v skladu z demokratičnimi načeli, sprejetimi v Uniji, med katerimi je temeljna pravica do samoodločbe. Poleg tega naj bi hotela turško vlado prisiliti, da sprejme boljši položaj za Kurde, tako da se njena prizadevanja ne bi mogla šteti za neupravičena. Tožeča stranka nazadnje trdi, da nobeno od dejanj, ki ji je bilo pripisano, ni bilo usmerjeno proti civilnemu prebivalstvu, ampak samo proti legitimnim vojaškim ciljem, čeprav so včasih povzročila žrtve med civilisti.

122    V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz sodne prakse tako Sodišča kot Splošnega sodišča izhaja, da obstoj oboroženega spopada v smislu mednarodnega humanitarnega prava ne izključuje uporabe določb prava Unije, ki se nanašajo na preprečevanje terorizma, kot je Skupno stališče 2001/931, za morebitna teroristična dejanja, storjena v tem okviru (sodba z dne 14. marca 2017, A in drugi, C‑158/14, EU:C:2017:202, točki 97 in 98; glej tudi sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 294 in navedena sodna praksa).

123    Po eni strani se namreč v Skupnem stališču 2001/931 glede njegovega področja uporabe ne razlikuje med tem, ali je zadevno dejanje storjeno v okviru oboroženega spopada v smislu mednarodnega humanitarnega prava ali ne. Po drugi strani so cilji Unije in držav članic bojevati se proti terorizmu ne glede na njegovo obliko v skladu s cilji veljavnega mednarodnega prava (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 58).

124    Tožeča stranka poleg tega ne izpodbija uporabe Skupnega stališča 2001/931 v primeru oboroženega spopada, temveč v bistvu meni, da bi bilo treba njegove določbe razlagati ob upoštevanju legitimnosti oboroženega spopada, ki ga vodi proti turškim organom zaradi samoodločbe kurdskega naroda.

125    Kot je to storila tožeča stranka, je treba priznati, da je iz običajnega prava izhajajoče načelo samoodločbe, ki je med drugim navedeno v členu 1 Ustanovne listine Združenih narodov, podpisane v San Franciscu 26. junija 1945, načelo mednarodnega prava, ki se uporablja za vsa ozemlja brez samouprave ter za vse narode, ki še niso postali neodvisni (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario, C‑104/16 P, EU:C:2016:973, točka 88, in z dne 4. septembra 2019, Hamas/Svet, T‑308/18, EU:T:2019:557, točka 217).

126    Ne da bi bilo treba odločiti o njegovi uporabi v tej zadevi ali o zakonitosti uporabe oboroženih sil za dosego samoodločbe, je treba šteti, da to načelo ne pomeni, da lahko narod ali prebivalci ozemlja za uveljavljanje pravice do samoodločbe uporabljajo sredstva, ki spadajo na področje uporabe člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931 (sodbi z dne 4. septembra 2019, Hamas/Svet, T‑308/18, EU:T:2019:557, točka 218, in z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 299).

127    Splošno sodišče je namreč že imelo priložnost odločiti, da izjema od prepovedi terorističnih dejanj v oboroženih spopadih v korist osvobodilnih gibanj, udeleženih v oboroženem spopadu proti „zatiralski vladi“, ne temelji ne na pravu Unije ne na mednarodnem pravu. Določbe mednarodnega prava, zlasti Resolucija 1373 (2001) Varnostnega sveta Združenih narodov z dne 28. septembra 2001, Ženevska konvencija z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti civilnih oseb v času vojne, dopolnilna protokola I in II k Ženevskim konvencijam z dne 8. junija 1977 o zaščiti žrtev mednarodnih in nemednarodnih oboroženih spopadov ter Mednarodna konvencija o zatiranju financiranja terorizma, podpisana v New Yorku 9. decembra 1999, pri obsodbi terorističnih dejanj ne razlikujejo glede na vrsto storilca dejanja in cilje, ki jim ta sledi (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 68).

128    Poleg tega je treba poudariti, da tožeča stranka v obravnavani zadevi omenja le eno določbo, v tem primeru določbo prava Unije, s katero posebej podpira svojo trditev o obstoju izjeme od prepovedi terorističnih dejanj v oboroženih spopadih zaradi samoodločbe, in sicer Okvirni sklep Sveta 2002/475/PNZ z dne 13. junija 2002 o boju proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 18) in zlasti uvodno izjavo 11 tega okvirnega sklepa, v skladu s katero ta „ne velja za ukrepe oboroženih sil v času oboroženih spopadov, ki jih ureja mednarodno humanitarno pravo v smislu teh pojmov v okviru omenjenega prava, in za ukrepe oboroženih sil države, ki se izvršujejo po uradni dolžnosti v kolikor jih urejajo druga pravila mednarodnega prava“. Tožeča stranka dodaja, da je Okvirni sklep 2002/475 spremljala izjava Sveta, ki je iz njegovega področja uporabe izrecno izključevala oboroženi upor, kakršnega so vodila številna evropska osvobodilna gibanja med drugo svetovno vojno.

129    Vendar Skupno stališče 2001/931 – tako kot Resolucija 1373 (2001) Varnostnega sveta Združenih narodov, ki se s tem stališčem izvaja na ravni Unije – ne vsebuje nobene določbe, primerljive uvodni izjavi 11 Okvirnega sklepa 2002/475, neobstoj take uvodne izjave v navedenem skupnem stališču pa je treba pravzaprav razlagati kot izražanje volje Sveta, da ne določi nobene izjeme od uporabe določb Skupnega stališča, ko gre za preprečevanje terorizma z bojem proti njegovemu financiranju (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točke od 74 do 76).

130    Iz tega izhaja, da sklicevanje tožeče stranke na Okvirni sklep 2002/475 in na izjavo Sveta, ki ga je spremljala, ni upoštevno.

131    Razlikovati je namreč treba med cilji, ki jih želijo doseči narod ali prebivalci ozemlja, na eni strani in ravnanji, ki jih izvršijo za dosego tega cilja, na drugi strani. „Cilji“, omenjeni v členu 1(3), prvi pododstavek, točke od (i) do (iii), Skupnega stališča 2001/931, namreč ne ustrezajo takim ciljem, ki so lahko opredeljeni kot skrajni ali temeljni. Kot je razvidno iz uporabljenih izrazov (ustrahovanje, prisila, destabiliziranje ali uničevanje), se nanašajo na samo naravo izvršenih dejanj, zaradi česar se šteje, da se člen 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 sklicuje le na „dejanja“, ne pa tudi na „cilje“ (glej sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 300 in navedena sodna praksa).

132    Tako predvsem v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, cilja, ki se uresničuje s poseganjem v temeljne strukture Turške države (člen 1(3), prvi pododstavek, točka (iii), Skupnega stališča 2001/931) in bi spreminjal te strukture, da bi postale bolj demokratične, če je dokazan, ni treba upoštevati. Tudi izraz „nezakonita“ (člen 1(3), prvi pododstavek, točka (ii), Skupnega stališča 2001/931) je treba razumeti, kot da se nanaša na nezakonitost izvajane prisile, zlasti z uporabljenimi prisilnimi sredstvi, in se ne sme ocenjevati z vidika domnevne legitimnosti cilja, ki se mu sledi z izvajanjem te prisile. Nazadnje, glede ustrahovanja prebivalstva (člen 1(3), prvi pododstavek, točka (i), Skupnega stališča 2001/931), v zvezi s katerim tožeča stranka trdi, da v oboroženem spopadu, ki ga vodi za samoodločbo kurdskega naroda, napada samo vojaške cilje, je treba ugotoviti, da ta trditev nima dejanske podlage, ker je bilo več dejanj, omenjenih v utemeljitvah, zlasti napadi na turistična letovišča, usmerjenih predvsem, in ne samo postransko, v civilno prebivalstvo (glej zlasti točki 142 in 143 spodaj).

133    Nazadnje je treba poudariti, da iz navedenega ni mogoče sklepati, da orodje za preprečevanje terorizma, in sicer Skupno stališče 2001/931, in splošneje celoten sistem omejevalnih ukrepov Unije pomenita oviro za uresničevanje pravice do samoodločbe prebivalstva v zatiralskih državah. Namen Skupnega stališča 2001/931 in njegovega izvajanja Sveta namreč ni ugotavljati, kdo v spopadu med državo in skupino ima prav in kdo nima, ampak boriti se proti terorizmu (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 71). V takem primeru mora Svet ob uporabi širokega polja proste presoje, ki se institucijam Unije priznava na področju vodenja zunanjih zadev Unije (glej v tem smislu sodbe z dne 28. oktobra 1982, Faust/Komisija, 52/81, EU:C:1982:369, točka 27; z dne 16. junija 1998, Racke, C‑162/96, EU:C:1998:293, točka 52, in sklep z dne 6. septembra 2011, Mugraby/Svet in Komisija, T‑292/09, neobjavljen, EU:T:2011:418, točka 60), odločiti, v zvezi s kom – fizičnimi in pravnimi osebami, povezanimi z zadevno državo ali narodom, ki želi uresničevati pravico do samoodločbe – je treba sprejeti omejevalne ukrepe.

134    Zato je treba zavrniti trditve tožeče stranke o upoštevanju legitimnega oboroženega spopada za samoodločbo kurdskega naroda pri razlagi ciljev iz člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931.

135    Iz tega sledi, da je treba zavrniti tudi vse trditve tožeče stranke, s katerimi izpodbija teroristične cilje, upoštevane v zvezi z nekaterimi dejanji, ki se ji pripisujejo, ker naj bi bila storjena v povračilo proti turški vojski.

2)      Izpodbijanje teroristične narave ciljev nekaterih dejanj, pripisanih tožeči stranki

136    Takoj je treba zavrniti očitek, ki se v bistvu nanaša na neupoštevanje načela zakonitosti v kazenskem pravu, ker naj Svet izpodbijanih aktov ne bi mogel opreti na incidente, ki so se zgodili pred začetkom veljavnosti Skupnega stališča 2001/931. Ker namreč ob upoštevanju povsem preventivne narave zamrznitve sredstev, določene v Skupnem stališču 2001/931, ta zato ne pomeni kazenske ali upravne sankcije (glej sodbo z dne 7. decembra 2010, Fahas/Svet, T‑49/07, EU:T:2010:499, točki 67 in 68 ter navedena sodna praksa), se to splošno načelo prava Unije, določeno v členu 49(1), prvi stavek, Listine, v skladu s katerim „[n]ihče ne sme biti obsojen za dejanje […], ki v času, ko je bilo storjeno, po nacionalnem ali mednarodnem pravu ni bilo določeno kot kaznivo dejanje“, v obravnavani zadevi ne uporablja (glej po analogiji sodbo z dne 27. februarja 2014, Ezz in drugi/Svet, T‑256/11, EU:T:2014:93, točke od 70 do 81).

137    Poleg tega je treba kot brezpredmeten zavrniti očitek, da se nekatera dejanja, ki so jih upoštevali organi Združenega kraljestva, ne ujemajo z opredelitvijo kaznivega dejanja v smislu zakonodaje te države. Iz posebne oblike sodelovanja, ki je bila na področju boja proti terorizmu vzpostavljena med državami članicami in Svetom, in iz tega izhajajoče obveznosti Sveta, da se kar najbolj nasloni na presojo pristojnega nacionalnega organa, na kateri temelji njegova odločba, namreč izhaja, da se mora na ta organ nasloniti tudi v zvezi z opredelitvijo ugotovljenih dejanskih elementov z vidika pravil nacionalnega prava. Tudi če je zahteva po „opredeljen[osti] kot kršitev nacionalnega prava“ določena v členu 1(3) Skupnega stališča 2001/931, je ta opredelitev strogo del nacionalne sfere in tako – kadar se uporabi – neodvisna od izvajanja navedenega skupnega stališča.

138    Glede izpodbijanja tega, da nekatera dejanja, pripisana PKK, izpolnjujejo merila, ki so v členu 1(3) Skupnega stališča 2001/931 določena za opredelitev pojma terorističnega dejanja, je treba uvodoma poudariti, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, prav iz kritik, podanih v podporo temu tožbenemu razlogu in preučenih v nadaljevanju, izhaja, da je v zvezi z incidenti, katerih opredelitev kot terorističnih dejanj izpodbija, imela na voljo zadostne podatke, da bi navedla trditve v podporo svojemu izpodbijanju. Poleg tega se iz ugotovitve Sodišča v sodbi z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točki 62 in 80), lahko sklepa, da je bila predstavitev incidentov, na kateri sta temeljila akta iz leta 2014, in predstavitev v aktih iz let od 2015 do 2017, ki je enaka v sklepih iz leta 2019, razen v zvezi z incidentom, ki se je zgodil avgusta 2014, dovolj obrazložena, da je tožeča stranka imela na voljo zadostne podatke za navedbo trditev v podporo svojemu izpodbijanju opredelitve zadevnih incidentov kot terorističnih dejanj.

139    Nato se lahko šteje, da neodvisno celo od dejstva, da se teroristična narava ciljev, ki jih uresničuje tožeča stranka, izpodbija le za nekatera od dejanj, ki jih je upošteval Svet, s temi izpodbijanji ni mogoče podvomiti o presojah Sveta.

140    Poudariti je treba namreč, da je vsaka od vrst dejanj, omenjenih v členu 1(3), prvi pododstavek, točke od (a) do (k), Skupnega stališča 2001/931, lahko po naravi teroristična. Za to, da je dejanje opredeljeno kot „teroristično“, ni potrebno, da ustreza vsem 11 namenom, omenjenim v tej določbi.

141    Iz tega sledi, da ni pomembno – kot trdi tožeča stranka – da nekatera od dejanj, ki se ji pripisujejo, niso povzročila smrti (točka (a)), niso vključevala uporabe orožja (točka (f)), niso povzročila velikega uničenja (točka (d)) oziroma niso privedla do ugrabitev (točka (c)), ker se, prvič, ne prereka, da so se s temi dejanji uresničevali še drugi teroristični cilji izmed tistih, ki so omenjeni v členu 1(3), prvi pododstavek, točke od (a) do (k), Skupnega stališča 2001/931, in se je, drugič, še z drugimi dejanji izmed upoštevanih uresničeval eden ali drugi od teh ciljev.

142    Zlasti v zvezi z dejanji, ki so jih leta 2001 upoštevali organi Združenega kraljestva, je treba spomniti, da jih je Svet omenil, kot sledi, v utemeljitvah aktov iz let od 2015 do 2017 in sklepih iz leta 2019 (točka 16 Priloge A k utemeljitvi):

–        ugrabitev zahodnih teroristov, med katerimi je bilo več državljanov Združenega kraljestva, na začetku 90. let 20. stoletja;

–        napad na rafinerijo v letih 1993 in 1994;

–        kampanja napadov na turistična letovišča v letih 1993 in 1994, v katerih so umrli tuji turisti, med njimi državljani Združenega kraljestva;

–        grožnje z napadi na turška turistična letovišča med letoma 1995 in 1999.

143    Tako tudi ob domnevi, kot trdi tožeča stranka, da ni dokazano, da so bila v napadu na rafinerijo v letih 1993 in 1994 ogrožena človeška življenja v smislu člena 1(3), prvi pododstavek, točka (d), Skupnega stališča 2001/931, dejstvo ostaja, da se ne zanikajo ne nastala velika uničenja, omenjena v tej določbi, ne neizogibna posledica teh uničenj, to je velika gospodarska izguba, ki je ob ogrožanju človeških življenj navedena kot ena od dveh možnih posledic zgoraj navedenega uničenja. Tudi če napada na to rafinerijo ne bi bilo mogoče pripisati tožeči stranki, kot ta trdi, je mogoče poudariti, da so organi Združenega kraljestva leta 2001 upoštevali še druga dejanja (glej točko 142 zgoraj), za katera tožeča stranka ne izpodbija ne svoje vpletenosti ne enega ali več uresničevanih terorističnih ciljev, ki vključujejo napade na človeška življenja. Nazadnje, tožeča stranka ne more utemeljeno zanikati, da grožnje z napadi na turška turistična letovišča med letoma 1995 in 1999 ustrezajo opredelitvi terorističnih dejanj iz člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, ki se v točki (i) izrecno nanaša na „grožnj[e] izvršitve dejanj, naštetih od (a) do (h)“, kot so napadi na človeško življenje ali uničenja.

144    Poleg tega je treba zavrniti trditve tožeče stranke, s katerimi izpodbija opredelitev zadevnih dejanj kot terorističnih dejanj, ker naj bi obstajale razlike med opredelitvijo terorističnega dejanja v zakonodaji Združenega kraljestva in opredelitvijo v členu 1(3) Skupnega stališča 2001/931. V zadevni nacionalni zakonodaji, in sicer zakonu Združenega kraljestva iz leta 2000 o terorizmu, je namreč uporabljena enaka dvostopenjska opredelitev terorističnih dejanj kot v navedenem skupnem stališču, saj so ta dejanja opredeljena hkrati s „cilji“, ki se uresničujejo, in s sredstvi, uporabljenimi za to, pri čemer se ti „cilji“ in ta sredstva zelo ujemajo. Zato je brez posledic okoliščina, da se merilo teže uporablja za sredstva v zakonodaji Združenega kraljestva (v kateri je na primer omenjeno resno nasilje, resna škoda) in za „cilje“ v Skupnem stališču 2001/931 (v katerem so na primer omenjeni resno ustrahovanje prebivalstva, resno destabiliziranje ali uničevanje).

145    Glede dejanj, ki so jih organi Združenega kraljestva upoštevali leta 2014, je mogoče dodatno poudariti (glej točki 116 in 117 zgoraj), da Svet ni posebej opredelil terorističnih ciljev, uresničevanih z vsakim od teh dejanj, saj je v utemeljitvi (točka 19 Priloge A) navedena le splošna ugotovitev, v kateri so našteti vsi ti cilji (v tem primeru cilji iz točk (a), (c), (d) in od (f) do (i) člena 1(3), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931), tako za dejanja, upoštevana leta 2001, kot za dejanja, upoštevana leta 2014. Zato pri opredelitvi terorističnih dejanj v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931 niso upoštevne trditve, s katerimi se Svetu očita, da je štel, da so dejanja, upoštevana leta 2014, pomenila napad na človeško življenje (člen 1(3), prvi pododstavek, točka (a), Skupnega stališča 2001/931), privedla do uporabe orožja (člen 1(3), prvi pododstavek, točka (f), Skupnega stališča 2001/931) ali povzročila veliko uničenje (člen 1(3), prvi pododstavek, točka (d), Skupnega stališča 2001/931), ki ustrezajo le trem od sedmih upoštevanih ciljev, pri čemer je treba pojasniti še, da so bili ti teroristični cilji veljavno upoštevani za dejanja, na katera se nanaša odločba organov Združenega kraljestva iz leta 2001 (glej točko 143 zgoraj).

146    Zato je treba tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931 zavrniti.

3.      Tožbeni razlog: kršitev člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931

147    Opozoriti je treba, da lahko Svet v okviru pregleda, opravljenega na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, ime zadevne osebe ali subjekta ohrani na seznamu o zamrznitvi sredstev, če ugotovi, da še vedno obstaja tveganje njene oziroma njegove vpletenosti v teroristične dejavnosti, s katerimi je bila utemeljena njena oziroma njegova prvotna uvrstitev na ta seznam, pri čemer ta ohranitev v bistvu pomeni podaljšanje te prvotne uvrstitve zadevne osebe ali subjekta na navedeni seznam. Svet mora zato preveriti, ali se od te prvotne uvrstitve dejanski položaj ni tako spremenil, da ne omogoča več enake ugotovitve glede vpletenosti zadevne osebe ali zadevnega subjekta v teroristične dejavnosti (glej v tem smislu sodbe z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točki 46 in 51 ter navedena sodna praksa; z dne 20. junija 2019, K. P., C‑458/15, EU:C:2019:522, točka 43, in z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 49).

148    V okviru preverjanja, ali še vedno obstaja tveganje vpletenosti zadevne osebe ali subjekta v teroristične dejavnosti, je treba ustrezno upoštevati nadaljnjo usodo nacionalne odločbe, ki je bila podlaga za prvotno uvrstitev te osebe ali subjekta na sezname o zamrznitvi sredstev, zlasti razveljavitev ali umik te nacionalne odločbe zaradi novih dejstev oziroma elementov ali zaradi spremembe v presoji, ki jo opravi pristojni nacionalni organ (sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 52, in z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 50).

149    Poleg tega zgolj ob upoštevanju preteklega časa in glede na spremembe razmer v obravnavani zadevi zgolj na podlagi dejstva, da nacionalna odločba, ki je bila podlaga za prvotno uvrstitev, ostane veljavna, ni več mogoče ugotoviti, da tveganje vpletenosti zadevne osebe ali subjekta v teroristične dejavnosti še vedno obstaja. V takem položaju se mora Svet, zlasti če pristojni organ ni preveril nacionalne odločbe, ki je bila podlaga za prvotno uvrstitev, pri ohranitvi te osebe ali tega subjekta na navedenem seznamu opreti na posodobljeno presojo položaja, ob upoštevanju novejših dejanskih elementov, ki kažejo na to, da navedeno tveganje še vedno obstaja (glej v tem smislu sodbe z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točke 52, 62 in 72; z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točki 40 in 51; z dne 20. junija 2019, K. P., C‑458/15, EU:C:2019:522, točke 52, 60 in 61, in z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 51).

150    Pogoja za uveljavljanje te obveznosti posodobitve, in sicer pretečeni čas in sprememba okoliščin obravnavane zadeve, sta alternativna, in to kljub uporabi veznika „in“ v sodni praksi, omenjeni v točki 149 zgoraj. Sodišče Unije je tako lahko potrdilo obveznost posodabljanja, ki jo ima Svet na podlagi pretečenega časa, ne da bi nujno omenilo tudi spremembo okoliščin v tem časovnem obdobju (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točki 32 in 33), včasih pa je celo navedlo, da je zadevno časovno obdobje „samo po sebi“ element, ki utemeljuje to posodobitev (sodba z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 176). Zgolj pretek daljšega časovnega obdobja je namreč lahko dovolj za utemeljitev posodobitve presoje Sveta, ker gre za presojo nadaljnjega obstoja tveganja in torej spremembe tega tveganja s časom. Podobno je lahko težko prezreti dogodek, ki pomeni veliko spremembo okoliščin, tudi če se je ta zgodil le nekaj mesecev po sprejetju akta o ohranitvi uvrstitve.

151    Kadar je utemeljena s pretečenim časom ali spremembo okoliščin obravnavane zadeve, se lahko Svet za potrebno posodobitev svoje presoje opre na novejše elemente, ki se ne nanašajo le na nacionalne odločbe, ki so jih sprejeli pristojni organi, ampak tudi na druge vire in zato tudi na lastne presoje (glej v tem smislu sodbe z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točke 52, 62 in 72; z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točki 40 in 50; z dne 20. junija 2019, K. P., C‑458/15, EU:C:2019:522, točke 52, 60 in 61, in z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 51).

152    V zvezi s tem je treba v odgovor na trditev, ki jo je tožeča stranka navedla v zadevi T‑316/14 RENV glede domnevne obveznosti preverjanja nacionalnih organov in potrebnega opiranja Sveta na ta preverjanja, poudariti, da prav zato, ker sistem omejevalnih ukrepov, uveden s Skupnim stališčem 2001/931, ne določa mehanizma, ki bi Svetu omogočal, da bi si po potrebi zagotovil nacionalne odločbe, sprejete po prvotni uvrstitvi, zato da bi opravil preverjanja, ki so mu naložena na podlagi člena 1(6) navedenega skupnega stališča, ni mogoče šteti, da ta sistem od Sveta zahteva, naj opravi ta preverjanja izključno na podlagi takih nacionalnih odločb, sicer se neupravičeno omejijo sredstva, ki jih ima Svet na voljo v zvezi s tem (sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točki 63 in 64, in z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točka 45).

153    Poleg tega je treba opozoriti, da mora sodišče Unije v zvezi z novejšimi elementi, ki so del posodobljene presoje položaja, ne glede na to, ali izvirajo iz nacionalnih odločb ali drugih virov, preveriti, prvič, ali je izpolnjena obveznost obrazložitve, določena v členu 296 PDEU, ter posledično, ali so navedeni razlogi dovolj natančni in konkretni, in drugič, ali so ti razlogi utemeljeni, kar pomeni, da se to sodišče v okviru nadzora nad vsebinsko zakonitostjo teh razlogov prepriča, da ti razlogi temeljijo na dovolj trdni dejanski osnovi, in preveri dejstva, ki so navedena v utemeljitvi, na kateri temelji ohranitev na seznamih o zamrznitvi sredstev (glej v tem smislu sodbe z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 118 in 119; z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 70, in z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 52).

154    Za ta sodni nadzor lahko zadevna oseba ali subjekt v okviru tožbe, vložene zoper njeno oziroma njegovo ohranitev na spornem seznamu o zamrznitvi sredstev, izpodbija vse elemente, na katere se Svet opre, da bi dokazal, da tveganje njene oziroma njegove vpletenosti v teroristične dejavnosti še vedno obstaja, ne glede na to, ali so bili ti elementi pridobljeni iz nacionalne odločbe, ki jo je sprejel pristojni organ, ali iz drugih virov. Svet mora v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost upoštevanih dejanskih ugotovitev, sodišče Unije pa mora preveriti njihovo vsebinsko pravilnost (glej sodbo z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 71 in navedena sodna praksa; sodba z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 53). V zvezi s tem je treba poudariti, da imajo ob upoštevanju sistema posebnega sodelovanja med Svetom in državami članicami, vzpostavljenega s Skupnim stališčem 2001/931, in iz tega izhajajoče obveznosti Sveta, da se kar najbolj nasloni na presojo nacionalnih organov, odločbe teh organov posebno dokazno moč, kar torej Svetu olajšuje ugotavljanje dejstev, sodišču Unije pa preverjanje teh dejstev, če so navedena dejstva predhodno dokazali pristojni nacionalni organi.

155    Z vidika teh preudarkov je treba preučiti, ali so bili akta iz leta 2014, akti iz let od 2015 do 2017 ter sklepa iz leta 2019 sprejeti ob izpolnjevanju zahtev iz člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, pri čemer je treba razlikovati med temi tremi vrstami aktov glede na različne elemente, upoštevane pri posodobitvi presoje Sveta v utemeljitvah teh aktov.

a)      Preverjanje, ki ga je Svet opravil v aktih iz leta 2014 (zadeva T‑316/14 RENV)

156    Iz utemeljitev aktov iz leta 2014 je razvidno, da se Svet za ohranitev uvrstitve imena tožeče stranke na spornih seznamih ob upoštevanju zgodovine terorističnih dejavnosti tožeče stranke od leta 1984 in prekinitev ognja, ki jih je ta enostransko razglasila med drugim od leta 2009, ni oprl le na odločbe ameriških in turških organov, ki so bile vse sprejete pred letom 2009, temveč tudi na dejstvo, da odlok ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2001, ki je bil podlaga za prvotno uvrstitev PKK na ta seznam, ostaja veljaven, in na seznam 69 incidentov, ki so se zgodili med 14. novembrom 2003 in 19. oktobrom 2011, glede katerih je Svet menil, da pomenijo teroristična dejanja v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, ki jih je mogoče pripisati tožeči stranki (glej točki 11 in 12 zgoraj).

157    Tožeča stranka Svetu očita, da ohranitve njenega imena na spornih seznamih ni oprl na posodobljeno presojo položaja, kot se od njega zahteva v členu 1(6) Skupnega stališča 2001/931. Svet naj bi se namreč oprl le na zastarele informacije iz nacionalnih odločb in naj ne bi upošteval številnih novejših informacij, ki jih je tožeča stranka zagotovila v zvezi z mirovnim procesom, ki se je začel leta 2012, prekinitvijo ognja, ki mu je sledila, posledičnim umikom njenih čet s turškega ozemlja in njenim sodelovanjem v boju proti Daišu, zaradi katerega je bilo leta 2014 več pozivov za njen izbris s seznamov teroristov.

158    Prvič, poudariti je treba, da je med sprejetjem odloka ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2001 in sprejetjem aktov iz leta 2014 preteklo veliko časa, kar samo po sebi upravičuje posodobitev presoje, ali še vedno obstaja tveganje, da je PKK vpletena v teroristične dejavnosti.

159    Drugič, ugotoviti je mogoče, da se je v trinajstih letih med sprejetjem odloka iz leta 2001 in sprejetjem aktov iz leta 2014 zgodilo več dogodkov, ki kažejo na spremembo okoliščin v smislu sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 149 zgoraj.

160    Tako je v aktih iz leta 2014 omenjenih več prekinitev ognja, ki jih je PKK enostransko razglasila leta 2005, leta 2006 in „od leta 2009“, ter „načrt v treh korakih“ za mir, ki ga je PKK pripravila leta 2003. Čeprav v utemeljitvi aktov iz leta 2014 niso navedeni, je treba omeniti tudi mirovna pogajanja, ki so med PKK in turško vlado potekala v letih 2012 in 2013, in poziv Abdullaha Öcalana, ustanovitelja in voditelja PKK, k miru z dne 21. marca 2013, na kar se sklicuje tožeča stranka (glej točke od 167 do 171 spodaj).

161    Nasprotno pa sodelovanje tožeče stranke v boju proti Daišu v tej fazi ni dogodek, ki kaže na spremembo okoliščin, ki bi upravičevala posodobitev, ker se je to sodelovanje glede na elemente v spisu začelo v drugem polletju leta 2014, to je po sprejetju aktov iz leta 2014.

162    Iz tega sledi, da je moral Svet posodobiti svojo presojo nadaljnjega obstoja tveganja vpletenosti tožeče stranke v teroristične dejavnosti.

163    Svet je zato naštel veliko incidentov, ki so se zgodili med 14. novembrom 2003 in 19. oktobrom 2011, med drugim 17 incidentov, ki so se zgodili med 17. januarjem 2010 in 19. oktobrom 2011 ter so bili poznejši od prekinitev ognja, ki jih je PKK enostransko razglasila od leta 2009.

164    V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je Sodišče v sodbi z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316), presodilo, da je ta posodobitev dovolj obrazložena, ta presoja pa je za Splošno sodišče zavezujoča. Po presoji Sodišča sta utemeljitvi aktov iz leta 2014 PKK omogočili, da se seznani s posebnimi in konkretnimi razlogi, iz katerih je Svet menil, da kljub prekinitvam ognja, ki so bile enostransko razglašene od leta 2009, tveganje vpletenosti te organizacije v teroristične dejavnosti še vedno obstaja. Sodišče je pojasnilo, da so elementi, navedeni v teh utemeljitvah, tako zadostovali za to, da je PKK lahko razumela, kaj se ji očita, in da je to lahko po potrebi izpodbijala, Splošnemu sodišču pa so omogočili, da opravi nadzor (sodba z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točki 61 in 62).

165    Nato je mogoče poudariti tudi, da je tožeča stranka učinkovito izpodbijala resničnost le nekaterih od zadevnih incidentov oziroma pripisovanje odgovornosti zanje njej. Tudi če iz sodne prakse izhaja, da zadevna oseba ali subjekt pri tem izpodbijanju ne more biti zavezana oziroma zavezan predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti teh razlogov (glej sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 54 in navedena sodna praksa), mora vsaj posebej navesti incidente, ki jih izpodbija (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2019, Hamas/Svet, T‑289/15, EU:T:2019:138, točka 151 in navedena sodna praksa). Vendar tožeča stranka posebej izpodbija le nekatere od 69 incidentov. Enako se ob upoštevanju zgoraj navedene presoje Sodišča o tem, ali je Svet izpolnil obveznost obrazložitve, tožeča stranka ne more resno skriti za domnevno nenatančnost opisa zadevnih incidentov v utemeljitvah, da bi trdila, da je ni mogla izpodbijati. Svetu tudi ni mogoče očitati, da ni navedel virov informacij o upoštevanih incidentih, saj Svetu tega ni treba navesti, ker neobstoj te navedbe subjektu, katerega uvrstitev se ohrani, ne preprečuje razumevanja razlogov za to ohranitev in ker navedeni subjekt lahko zahteva dostop do dokumentov Sveta (glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 64; glej tudi sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točke od 378 do 380 in navedena sodna praksa). Iz tega v obravnavani zadevi izhaja, da je tožeča stranka med 17 incidenti, ki so se zgodili v letih 2010 in 2011, izpodbijala le omejeno število.

166    Torej se ob upoštevanju tudi upravičene opredelitve zadevnih incidentov kot terorističnih dejanj (glej točke 116, 117 in 146 zgoraj) lahko šteje, da je Svet izpolnil svojo obveznost posodabljanja do leta 2011. Iz tega sledi tudi, da ni treba odločiti o kritikah tega, da se je Svet oprl na odlok ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2006, s katerim sta bila prepovedana „KADEK“ in „KONGRA‑GEL“, in na sodbe turških varnostnih sodišč, od katerih so bile zadnje upoštevane izdane leta 2006.

167    Vendar je med letoma 2011 in 2014, to je v obdobju, za katero ni mogoče šteti, da zahteva posodobitev (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 208 in navedena sodna praksa), prišlo do poziva A. Öcalana k miru ter mirovnih pogajanj med PKK in turškimi organi (glej točko 160 zgoraj), ki niso omenjeni ne v aktih iz leta 2014 in njunih utemeljitvah ne v dopisih, v katerih sta bila ta akta poslala tožeči stranki.

168    Vendar taki elementi pomenijo spremembo okoliščin, ki upravičuje posodobljeno presojo položaja.

169    Najprej, poziv A. Öcalana k miru ni bil osamljena izjava, temveč je bil umeščen v okvir pogajanj, ki so potekala že nekaj mesecev pred tem pozivom. Tako ni šlo za zgolj začasno prenehanje ali prekinitev terorističnih dejavnosti, ki je po definiciji enostranska, temveč je šlo širše za mirovna pogajanja, ki so dvostranska in v okviru katerih je bilo tako prenehanje ali prekinitev razglašena. Zato ni upoštevna sodna praksa, ki jo navaja Svet, v zvezi z grožnjo, ki jo lahko še naprej pomeni organizacija, ki je v preteklosti izvršila teroristična dejanja, kljub prekinitvi njenih dejavnosti med bolj ali manj dolgim obdobjem in celo očitno prenehanje teh dejavnosti (sodba z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točka 112). Poleg tega, čeprav je Sodišče v točkah 61 in 62 sodbe z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316), odločilo, da je Svet veljavno obrazložil nadaljnji obstoj tveganja vpletenosti tožeče stranke v teroristične dejavnosti kljub razglašenim prekinitvam ognja, kot trdi Svet, je bilo to na podlagi navedbe incidentov, ki so se zgodili po razglašenih prekinitvah ognja.

170    Dalje, organa Unije, v tem primeru visoki oblasti na področju zunanje politike, to sta visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter član Komisije, pristojen za širitev in evropsko sosedsko politiko, sta sama priznala to, kar sta opredelila kot „mirovni proces“. V sporočilu za medije z dne 21. marca 2013 sta namreč visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter član Komisije, pristojen za širitev in evropsko sosedsko politiko, sprejela skupno izjavo, s katero sta pozdravila poziv A. Öcalana, naj PKK odloži orožje in se umakne prek turških mej, njegovo spodbudo, naj si vse strani vztrajno prizadevajo za mir in blaginjo vseh državljanov Turčije, ter njegovo polno podporo mirovnemu procesu.

171    Nazadnje, ugotoviti je mogoče, da se je ta proces začel več kot eno leto pred prvim aktom iz leta 2014 in več kot 18 mesecev pred drugim aktom iz leta 2014, ne da bi akta iz leta 2014 ali spis vsebovala kaj, na podlagi česar bi se lahko štelo, da je bil proces končan na dan sprejetja navedenih aktov.

172    Pojasniti je treba, da ob tem in v skladu s sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točke 56, 57, 74 in 88), iz molka Sveta ni mogoče sklepati o neobstoju obrazložitve. Nasprotno pa je mogoče iz tega, da Svet ne navaja nobene preučitve ali upoštevanja zgoraj navedenih elementov, sklepati, da opravljeno preverjanje ni v skladu z zahtevami iz člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931.

173    Tako analizo potrjuje okoliščina, da Svet v svojih pisanjih ne omenja izrecno navedenih elementov, saj le na splošno navaja razglasitve prenehanja terorističnih in oboroženih dejavnosti, za katere je treba poudariti, prvič, da niso edine tu obravnavane, ker se zadevna izjava A. Öcalana umešča v mirovni proces (glej točko 169 zgoraj), in drugič, da so pred tem, zlasti kar zadeva prekinitve ognja v letih 2005 in 2006, pripeljale do tega, da je Svet preveril nadaljevanje terorističnih dejavnosti PKK po navedenih prekinitvah ognja (glej točki 160 in 163 zgoraj), kar se ni zgodilo po pogajanjih in izjavah v letih 2012 in 2013.

174    Poleg tega v zvezi s tem ni upoštevna izjava A. Öcalana z dne 21. marca 2015, v kateri je pozval k organizaciji kurdskega kongresa, da bi se odločilo o prenehanju oboroženega boja, na katero se Svet sklicuje v svojih pisanjih in ki po njegovem mnenju potrjuje, da pred tem datumom ni bila sprejeta nobena odločitev v tej smeri. Tudi če presoja nadaljnjega obstoja tveganja vpletenosti v teroristične dejavnosti lahko vključuje deloma prospektivno analizo, ne more privesti do izpodbijanja ustaljene sodne prakse, v skladu s katero je treba zakonitost akta Unije presojati glede na dejanske in pravne okoliščine, ki so obstajale ob sprejetju tega akta (glej sodbi z dne 3. septembra 2015, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Komisija, C‑398/13 P, EU:C:2015:535, točka 22 in navedena sodna praksa, in z dne 4. septembra 2015, NIOC in drugi/Svet, T‑577/12, neobjavljena, EU:T:2015:596, točka 112 in navedena sodna praksa), tako da je mogoče upoštevati le dejanske okoliščine, ki so obstajale ob sprejetju izpodbijanih aktov (glej sodbo z dne 24. novembra 2021, Al Zoubi/Svet, T‑257/19, EU:T:2021:819, točka 58 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

175    Iz tega sledi, da je Svet kršil člen 1(6) Skupnega stališča 2001/931, zaradi česar je treba razglasiti ničnost aktov iz leta 2014, ne da bi bilo treba preučiti tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo členov 4 in 51 Listine, ki je bil usmerjen le proti upoštevanju sodb turških varnostnih sodišč (glej točko 166 zgoraj), in naslednje tri tožbene razloge, navedene v podporo predlogu za razglasitev ničnosti aktov iz leta 2014.

b)      Preverjanje, ki ga je Svet opravil v aktih iz let od 2015 do 2017 (zadeva T‑316/14 RENV)

176    Najprej je treba poudariti, da je Svet v utemeljitvah aktov iz let od 2015 do 2017 navedel nove elemente, ki so po njegovem mnenju utemeljevali ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih.

177    Svet je zlasti omenil novo odločbo ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve z dne 3. decembra 2014 ter poleg prve navedbe datumov odločb organov Združenih držav, ki sta bili podlaga za prvotno uvrstitev (leti 1997 in 2001), preverjanje, ki so ga ti organi opravili 21. novembra 2013, in „upravni spis“ ministrstva za zunanje zadeve Združenih držav, prav tako iz leta 2013, pri čemer je natančneje navedel incidente, ki so bili podlaga za zadevne nacionalne odločbe, in incidente, navedene v upravnem spisu. Poleg tega se je prvič oprl na več francoskih sodnih odločb, izdanih med letoma 2011 in 2014. Svet je poleg tega navedel, da je preučil, ali razpolaga z elementi, ki kažejo na to, da bi bilo treba ime PKK umakniti, in ker ni našel nobenega takega elementa, menil, da razlogi, ki so utemeljevali uvrstitev, ostajajo relevantni (glej točko 13 zgoraj).

178    Tožeča stranka izpodbija incidente, na katerih temelji odločba Združenega kraljestva iz leta 2014, in poudarja, da ne gre za odgovor na zahtevo za odpravo prepovedi, ki jo je vložila, tako da ni bila sprejeta na podlagi vseh upoštevnih podatkov. V zvezi z odločbo Združenih držav iz leta 2013 trdi, da ni dokazano, da je podlaga zanjo upravni spis ministrstva za zunanje zadeve Združenih držav z istim datumom. Glede odločb francoskih sodišč iz let 2011, 2013 in 2014 tožeča stranka poudarja, da ni bila stranka v postopkih, v katerih so bile izdane navedene odločbe, da poleg tega te ne temeljijo na nepristranskih, objektivnih in trdnih dokazih, zlasti ker večinoma izhajajo iz informacij iz Turčije, ter da se opirajo na širšo opredelitev terorističnega dejanja, kot je določena v Skupnem stališču 2001/931, in dejanjih, pripisanih tožeči stranki pred letom 2007. Tožeča stranka v stališčih v zvezi s sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316), sklepa, da se preudarek Splošnega sodišča, v skladu s katerim francoske sodne odločbe niso zadostna podlaga za utemeljitev ohranitve njenega imena na spornih seznamih, v pritožbi Sveta ni izpodbijal, zato se o njem ni podvomilo. Tožeča stranka nazadnje Svetu očita, da ni upošteval podrobnih elementov, podprtih z dokumenti, ki jih je predstavila v tožbi in repliki ter v skladu s katerimi je pomemben partner koalicijskih sil Združenih držav in Evrope v boju proti Daišu.

179    Zato je treba ugotoviti, ali je na podlagi teh novih dokumentov mogoče šteti, da je Svet veljavno ohranil ime tožeče stranke na spornih seznamih ob upoštevanju trditev, s katerimi tožeča stranka izpodbija to ohranitev, začenši s trditvami, s katerimi kritizira dejstvo, da se je Svet oprl na odločbo ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2014.

180    Svet je v aktih iz let od 2015 do 2017 pojasnil, da ta odločba temelji na naslednjih elementih:

–        napadu maja 2014 na gradbišče novega turškega vojaškega oporišča, v katerem sta bila ranjena dva vojaka;

–        napadu na elektrarno avgusta 2014 in ugrabitvi treh kitajskih inženirjev (točka 17 Priloge A k utemeljitvi);

–        napovedi PKK iz oktobra 2014, da prekinja mirovne pogovore z Republiko Turčijo, če ta ne bo posredovala proti Daišu (točka 18 Priloge A k obrazložitvi).

181    Najprej je treba poudariti, da je odločbo ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2014 sprejel pristojni organ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ker izvira od istega organa, ki je sprejel odlok iz leta 2001 (glej točko 67 zgoraj). Tako tudi če se Svetu ni treba opreti na elemente, ki izhajajo iz odločb pristojnih nacionalnih organov, da bi ime subjekta ohranil na seznamih o zamrznitvi sredstev (glej točki 151 in 152 zgoraj), ostaja dejstvo, da če se opre na take odločbe zaradi te ohranitve, se mora za elemente, ki izhajajo iz teh odločb, šteti, da imajo posebno dokazno moč (glej točko 154 zgoraj).

182    Opozoriti je treba tudi, da je Sodišče v sodbi z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316), presodilo, da navedba napada avgusta 2014 ni bila dovolj obrazložena, da pa sta bili navedbi dejanj, storjenih maja in oktobra 2014, dovolj obrazloženi (točke od 78 do 80). Poleg tega je odločilo, da je Splošno sodišče v točki 103 sodbe z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, EU:T:2018:788), navedlo, da je PKK podala trditve, s katerimi je izpodbijala pripis odgovornosti za incidente iz odločbe ministra za notranje zadeve iz leta 2014 o preverjanju, kakor je bil opisan v Prilogi A k aktom iz let od 2015 do 2017, in njihovo opredelitev kot terorističnih dejanj v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, zato je bil namen te argumentacije izpodbijati resničnost navedenih dejanj in njihovo pravno opredelitev, vendar se s tem ni dokazovalo, da je Svet kršil obveznost obrazložitve, ampak se je izpodbijala vsebinska zakonitost teh aktov in s tem sprožila obveznost Sveta, da dokaže utemeljenost navedenih razlogov (točka 81).

183    V obravnavani zadevi je po odgovoru tožeče stranke na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče postavilo na obravnavi, mogoče ugotoviti, da je ta izpodbijala le grožnjo s prekinitvijo mirovnih pogovorov, izrečeno oktobra 2014, pri čemer je trdila, da je turške organe zgolj opozorila na tveganje, da mirovna pogajanja ne bodo uspela, če ne bodo ukrepali proti Daišu, ne da bi jim grozila s prekinitvijo teh pogajanj. Nasprotno pa je bilo v zapisniku obravnave zabeleženo, da je tožeča stranka priznala, da se ji lahko pripišejo dejanja, ki so jih storili gverilski oddelki ljudskih obrambnih sil (HPG), iz česar je mogoče sklepati, da ne izpodbija več napada maja 2014. Pripis odgovornosti HPG in ne PKK je bil namreč edini razlog za izpodbijanje, ki ga je tožeča stranka v prilagoditveni vlogi navedla v zvezi s tem napadom.

184    Poleg tega v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da odločbe iz leta 2014 ni mogoče upoštevati, ker zahteva za odpravo prepovedi, na katero odgovarja, ne izvira od PKK, iz sodne prakse izhaja, da je treba ustrezno upoštevati nadaljnjo usodo nacionalne odločbe, ki je bila podlaga za prvotno uvrstitev, in da je v zvezi s tem morebitna razveljavitev ali umik oziroma, nasprotno, potrditev te nacionalne odločbe zaradi novih dejstev oziroma elementov ali zaradi spremembe oziroma dopolnitve zadevne presoje pomembna bolj kot subjekt, ki je vzrok za to novo presojo (glej v tem smislu sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 52, in z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točka 30). To toliko bolj velja v obravnavani zadevi, ker je minister Združenega kraljestva za notranje zadeve odločbo iz leta 2014 oprl na več novih terorističnih dejanj, storjenih v letu 2014, od katerih vsaj enega tožeča stranka ne izpodbija (glej točko 183 zgoraj). Vsekakor je mogoče ugotoviti, da je Svet v utemeljitvah (točka 12 Priloge A) navedel, da je PKK sama trikrat (leta 2001, 2009 in 2014) neuspešno zahtevala odpravo njene prepovedi, iz česar se lahko sklepa, da je pristojni organ zlasti leta 2014 razpolagal s trditvami in elementi, ki jih je PKK navedla v podporo svoji zahtevi.

185    Iz tega sledi, da je Svet ob upoštevanju upravičene opredelitve napada maja 2014 kot terorističnega dejanja (glej točki 135 in 145 zgoraj) veljavno upošteval vpletenost PKK v teroristična dejanja do 13. maja 2014, ko je bilo storjeno neizpodbijano teroristično dejanje, upoštevano v odločbi ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2014. To dejanje je bilo poleg tega storjeno po dogodkih v letih 2012 in 2013, za katere se je štelo, da upravičujejo posodobitev presoje tveganja vpletenosti v teroristične dejavnosti.

186    Svet je zato veljavno posodobil presojo tveganja vpletenosti v teroristične dejavnosti do maja 2014, kar je z vidika „časovne oddaljenosti“ glede na datum aktov iz let od 2015 do 2017, ki je manj kot pet let, tudi za zadnja akta, dovolj, da se šteje, da je bilo preverjanje na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 ustrezno opravljeno (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 208 in navedena sodna praksa).

187    Tega preudarka ne omaje sodelovanje tožeče stranke v boju proti Daišu od drugega polletja leta 2014, ki ga predstavlja kot dogodek, ki kaže na spremembo okoliščin, ki upravičuje posodobitev presoje Sveta (glej točko 178 zgoraj), in za katero je Svet upravičeno menil, da ga ni treba upoštevati. Tako sodelovanje namreč sovpada z zgoraj navedenim opozorilom turškim organom, čeprav to opozorilo nima obsega, omenjenega v aktih iz let od 2015 do 2017 (glej točko 183 zgoraj). Zato ne razkriva nikakršne pomiritve v odnosih med PKK in Republiko Turčijo ter tako ne pomeni, da so njen spor s to državo in njene dejavnosti, ki se lahko štejejo za teroristične in se izvajajo v tem okviru, prenehali. Zato iz te okoliščine ni mogoče sklepati, da je prišlo do spremembe, zaradi katere bi se Svet moral prepričati o nadaljnjem obstoju tveganja vpletenosti PKK v teroristične dejavnosti.

188    Iz tega izhaja, da je treba tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 zavrniti v delu, ki se nanaša na akte iz let od 2015 do 2017, ne da bi bilo treba preučiti trditve, s katerimi se kritizira opiranje Sveta na odločbe ameriških in francoskih organov, ki temeljijo na incidentih izpred leta 2014.

c)      Preverjanje, ki ga je Svet opravil v okviru sklepov iz leta 2019 (zadeva T‑148/19)

189    Sklepa iz leta 2019 sta skoraj enaka aktom iz let od 2015 do 2017. Trditve, ki jih tožeča stranka navaja proti tema sklepoma, so sicer podobne tistim, s katerimi izpodbija preverjanje, na podlagi katerega so bili sprejeti akti iz let od 2015 do 2017.

190    Edina razlika med akti iz let od 2015 do 2017 in sklepoma iz leta 2019 se nanaša izključno na Sklep 2019/1341, ki vsebuje navedbo dodatnega incidenta z dne 23. oktobra 2017, ki je bil pripisan PKK. Gre za napad na turško vojaško vozilo z eksplozivno napravo v južni provinci Hakkari, v katerem je bil ubit en turški vojak (točka 16, zadnja alinea, utemeljitve). Ta napad je predstavljen, kot da je omenjen v upravnem spisu organov Združenih držav iz leta 2019. Naveden je vir te informacije, in sicer tiskovna agencija Reuters.

191    Najprej je treba poudariti, da tožeča stranka ne izpodbija ne resničnosti tega napada ne svoje odgovornosti zanj, ampak le zavrača njegovo opredelitev kot teroristično dejanje v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, pri čemer navaja neupošteven razlog, da se navedeno dejanje umešča v oboroženi spopad med njo in Republiko Turčijo (glej točki 134 in 135 zgoraj). Navedba tega napada v Sklepu 2019/1341 je poleg tega dovolj obrazložena (glej točko 231 zgoraj).

192    Poleg tega je treba poudariti, da okoliščina, da je domnevno teroristična dejanja, upoštevana za ohranitev na spornih seznamih, katerih resničnosti in pripisa odgovornosti tožeči stranki ta ne izpodbija, ugotovil nacionalni organ, ki ga ni mogoče opredeliti kot pristojni organ v smislu Skupnega stališča 2001/931, Svetu ne preprečuje, da se veljavno opre na taka dejanja v okviru preverjanja tveganja vpletenosti v teroristične dejavnosti. Pri preverjanju utemeljenosti uvrstitve subjekta se Svetu namreč ni treba opreti na elemente, ugotovljene v odločbi pristojnega organa, ki izpolnjuje merila iz člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 (glej v tem smislu sodbi z dne 4. septembra 2019, Hamas/Svet, T‑308/18, EU:T:2019:557, točka 150, in z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 143).

193    Zato v obravnavani zadevi ni odločilno, kot izhaja iz točke 96 zgoraj, da organi Združenih držav ne morejo biti opredeljeni kot pristojni organ. Prav tako ni pomembna okoliščina, da naj iz sklepov iz leta 2019, kot trdi tožeča stranka, ne bi bilo jasno razvidno, da so bili zadevni incidenti, poleg tega da so bili navedeni v upravnem spisu Združenih držav, podlaga za to, da je po preverjanjih organov Združenih držav še naprej opredeljena kot teroristična organizacija.

194    Omeniti je treba tudi, da tožeča stranka drugače kot v zadevi T‑316/14 RENV – razen ugrabitve treh kitajskih inženirjev – ne izpodbija resničnosti dejanj, ki so bila podlaga za odločbo ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve iz leta 2014, ali svojega sodelovanja pri teh dejanjih.

195    Poleg tega je treba upoštevati nezadostno obrazložitev, ki jo je Sodišče ugotovilo v zvezi z napadom na elektrarno avgusta 2014, med katerim so bili ugrabljeni trije kitajski inženirji (sodba z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 78). Tudi če tožeča stranka v stališču glede sodbe z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316), ne omenja te nezadostne obrazložitve v zadevi T‑148/19, je ta preudarek vprašanje javnega reda, strankam pa je bilo omogočeno, da so predstavile stališča v zvezi s tem.

196    Iz tega sledi, prvič, kar zadeva Sklep 2019/25, da je bilo zadnje dejanje, ki ga je izvedla PKK, Svet pa ga je veljavno upošteval in opredelil kot teroristično dejanje (glej točki 135 in 145 zgoraj), izvedeno maja 2014, kar ustreza časovni oddaljenosti približno štirih let in pol glede na navedeni sklep, kar pomeni, da posodobitev ni bila potrebna, kot izhaja iz točke 167 zgoraj.

197    To dejanje je bilo poleg tega storjeno po dogodkih v letih 2012 in 2013, za katere se je štelo, da upravičujejo posodobitev presoje tveganja vpletenosti v teroristične dejavnosti, za katero se torej lahko šteje, da je bila v zvezi s tem pravilno opravljena.

198    Poleg tega se lahko kot pri presoji v zvezi z akti iz let od 2015 do 2017 šteje, da je Svet veljavno menil, da sodelovanje PKK v boju proti Daišu po napadu maja 2014 ne pomeni spremembe okoliščin, zaradi katere bi se moral prepričati o nadaljnjem obstoju tveganja, da je PKK vpletena v teroristične dejavnosti (glej točko 187 zgoraj). To toliko bolj velja, ker tožeča stranka v zadevi T‑148/19 kot drugo spremembo okoliščin navaja preobrazbo Turške države v totalitarno državo, ki zatira kurdski narod, s čimer torej dokazuje, da ostaja sovražna do turških organov. Ker je to zatiranje poleg tega v bistvu omenjeno v podporo trditvam PKK v zvezi z oboroženim spopadom med njo in Republiko Turčijo, ne kaže na spremembo, ki bi pomenila, da PKK postaja bolj miroljubna.

199    Enako velja za izjave A. Öcalana, da je na voljo za politična pogajanja in da je treba najti demokratično rešitev, ne pa vztrajati pri konfliktnem vedenju in uporabi fizičnega nasilja. Neodvisno od njihove ubeseditve, ki je precej manj slovesna in pozitivna kot zgoraj navedena izjava iz leta 2013, in okoliščine, da PKK v njih nikakor ni omenjena, so bile namreč te izjave, ki so jih zbrali in nato objavili odvetniki A. Öcalana, iz obdobja od maja do avgusta 2019, poznejše od Sklepa 2019/25.

200    Drugič, v zvezi s Sklepom 2019/1341 je bilo zadnje dejanje, ki ga je izvedla PKK, Svet pa ga je veljavno upošteval in opredelil kot teroristično dejanje (glej točko 191 zgoraj), izvedeno leta 2017, to je manj kot dve leti pred navedenim sklepom, kar a fortiori pomeni časovno oddaljenost, zaradi katere ni treba posodobiti presoje nadaljnjega obstoja tveganja vpletenosti v teroristična dejanja.

201    Ker je bil napad leta 2017 poleg tega izveden precej po dogodkih v letih 2012 in 2013 ter po začetku sodelovanja PKK v boju proti Daišu, se lahko tudi šteje, da je ta napad utemeljeval, da Svet po preverjanju potrdi nadaljnji obstoj tveganja, da je PKK še vedno vpletena v teroristična dejanja, in ohrani sporno uvrstitev s sprejetjem Sklepa 2019/1341 kljub tem dogodkom in temu sodelovanju. Zgoraj navedene izjave A. Öcalana, podane med majem in avgustom 2019, pa so preveč novejše glede na Sklep 2019/1341, sprejet 8. avgusta 2019, da bi od te faze utemeljevale posodobitev presoje Sveta, ker ni minilo dovolj časa, da bi se pokazale posledice teh izjav v smislu prenehanja nasilja ali začetka mirovnega procesa.

202    Iz tega sledi, da je Svet izpolnil zahteve iz člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 ob preverjanju nadaljnjega obstoja tveganja vpletenosti PKK v teroristične dejavnosti v sklepih iz leta 2019.

203    Iz vsega navedenega torej sledi, da je treba tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 sprejeti v delu, ki se nanaša le na akta iz leta 2014, ne da bi bilo treba zato preučiti tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo členov 4 in 51 Listine, ki je bil podan le proti tema aktoma iz leta 2014 (glej točko 175 zgoraj), in naslednje tri tožbene razloge, podane v podporo predlogu za razglasitev ničnosti navedenih aktov. Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, je treba, nasprotno, zavrniti v zvezi z akti iz let od 2015 do 2017 in sklepoma iz leta 2019.

4.      Tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

204    Tožeča stranka trdi, da je ohranitev njenega imena na spornih seznamih nesorazmeren ukrep za uresničevanje cilja boja proti terorizmu ob upoštevanju dejstva, da so se okoliščine od leta 2002 spremenile, in posledic te uvrstitve v državah članicah, vključno z vidika svobode izražanja in zbiranja, za politične dejavnosti PKK in v zvezi s Kurdi na splošno. Tožeča stranka poleg tega poudarja, da se zdi trajanje zadevne uvrstitve neomejeno in da obstajajo manj omejujoči ukrepi za boj proti terorizmu.

205    Ob upoštevanju ugotovljene nezakonitosti aktov iz leta 2014 bo ta tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, zaradi ekonomičnosti postopka preučen le v delu, ki se nanaša na akte iz let od 2015 do 2017 in sklepa iz leta 2019.

206    V zvezi s tem je treba spomniti, da temeljne pravice, med drugim lastninska pravica, svoboda izražanja ali pravica do zbiranja, v pravu Unije ne uživajo absolutnega varstva. Izvrševanje teh pravic je mogoče omejiti pod pogojema, prvič, da so te omejitve primerno utemeljene s cilji v splošnem interesu, ki jih želi doseči Unija, in drugič, da te omejitve glede na želene cilje ne pomenijo nesorazmernega ali nedopustnega ukrepa, ki bi ogrožal bistvo teh pravic (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Al‑Aqsa/Svet in Nizozemska/Al‑Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 121 in navedena sodna praksa).

207    V zvezi s prvim pogojem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je ukrep zamrznitve sredstev, finančnega premoženja in drugih gospodarskih virov oseb in subjektov, ki so v skladu s pravili, določenimi v Uredbi št. 2580/2001 in v Skupnem stališču 2001/931, opredeljeni kot vpleteni v financiranje terorizma, ukrep, s katerim se želi doseči cilj v splošnem interesu, ker se umešča v okvir boja zoper teroristična dejanja, ki predstavljajo grožnjo miru in mednarodni varnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Al‑Aqsa/Svet in Nizozemska/Al‑Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 123 in navedena sodna praksa).

208    V zvezi z drugim pogojem je treba ugotoviti, da se ukrepi, s katerimi se organizira zamrznitev sredstev, načeloma ne štejejo za čezmerne, nedopustne ali take, da bi ogrožali bistvo temeljnih pravic ali nekaterih izmed njih.

209    Tovrstni ukrepi so namreč v demokratični družbi nujni zaradi boja proti terorizmu (glej v tem smislu sodbo z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točka 129 in navedena sodna praksa). Poleg tega ukrepi, s katerimi se organizira zamrznitev sredstev, niso absolutni, ker člena 5 in 6 Uredbe št. 2580/2001 določata možnost, prvič, da se dovoli uporaba zamrznjenih sredstev za nujne potrebe ali za kritje določenih obveznosti, in drugič, da se pod posebnimi pogoji izdajo posebna dovoljenja za odmrznitev denarnih sredstev, drugega finančnega premoženja ali drugih gospodarskih virov (glej sodbo z dne 15. novembra 2012, Al‑Aqsa/Svet in Nizozemska/Al‑Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 127 in navedena sodna praksa).

210    Poleg tega zamrznitev sredstev ni stalen ukrep, ker se na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 ohranitev imen oseb in subjektov na seznamih o zamrznitvi sredstev redno preverja, da bi se zagotovil izbris tistih, ki ne izpolnjujejo več pogojev za uvrstitev na seznam (sodba z dne 15. novembra 2012, Al‑Aqsa/Svet in Nizozemska/Al‑Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 129).

211    Iz tega v obravnavani zadevi izhaja, da se je štelo, da je Svet v aktih iz let od 2015 do 2017 (glej točko 188 zgoraj) in sklepih iz leta 2019 (glej točko 202 zgoraj) pravilno preveril nadaljnji obstoj tveganja, da je tožeča stranka vpletena v teroristične dejavnosti, zlasti ob upoštevanju spremenjenih okoliščin, ki jih ta zatrjuje, zato se lahko šteje, da je bilo načelo sorazmernosti spoštovano.

212    Te ugotovitve ne omajeta domnevna neučinkovitost zadevnih ukrepov zamrznitve sredstev in njihova domnevna neustreznost, ker naj ne bi preprečili nasilja nad Kurdi ter naj ne bi privedli do mirne in demokratične rešitve konflikta med Kurdi in turškimi organi. To namreč ni cilj aktov iz let od 2015 do 2017 in sklepov iz leta 2019, kot je poleg tega razvidno iz nekaterih njihovih naslovov, v katerih je uporabljen naslov Skupnega stališča 2001/931 in omenjen cilj boja proti terorizmu, to je cilj, v zvezi s katerim tožeča stranka sicer ne izpodbija ne obstoja ne legitimnosti, ki je poleg tega potrjena v sodni praksi, na katero je bilo opozorjeno v točki 207 zgoraj.

213    Neupoštevni so tudi domnevni učinki na Kurde in splošneje na vsakogar, ki bi želel Kurde podpreti. Akti iz let od 2015 do 2017 in sklepa iz leta 2019 se namreč nanašajo le na boj proti terorizmu in PKK, ki je v prilogah k tem aktom in sklepoma edina omenjena kot udeleženka terorističnih dejanj. Tudi če bi bili ukrepi, ki jih tožeča stranka graja in so usmerjeni proti osebam, ki z njo niso povezane, kot sta odvzem prostosti ali oviranje svobode gibanja, dokazani, naj jih izvajajo organi držav članic ali turški organi, za katere sicer akti iz let od 2015 do 2017 in sklepa iz leta 2019 ne veljajo, se ti ukrepi ne morejo šteti za posledico navedenih aktov in sklepov, s katerimi se zgolj nalaga zamrznitev sredstev, in torej ne omogočajo, da se ugotovi njihova nesorazmernost.

214    Kar zadeva trditev tožeče stranke, da bi manj omejujoči ukrepi omogočili boj proti terorizmu, ta ne pojasnjuje, kakšni bi morali biti taki ukrepi. Splošno sodišče torej ne more presoditi, ali bi bilo z njimi mogoče enako učinkovito kot z ukrepi zamrznitve sredstev doseči cilj, ki se uresničuje s temi ukrepi, in sicer boj proti financiranju terorizma (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točki 317 in 318).

215    Iz tega sledi, da je treba tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti zavrniti v delu, ki se nanaša na akte iz let od 2015 do 2017 in sklepa iz leta 2019.

5.      Tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

216    Opozoriti je treba, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, ki se zahteva v členu 296 PDEU, jasno in nedvoumno izražati sklepanje institucije, ki izda akt, tako da se zadevne stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da pristojno sodišče lahko izvaja sodni nadzor (glej sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 47 in navedena sodna praksa).

217    Tako zahtevana obrazložitev mora biti prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil ta akt sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino tega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt nanaša v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. V obrazložitvi zlasti ni treba niti podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin niti na razpravi pred sprejetjem tega akta podrobno odgovoriti na preudarke, ki jih je navedla zadevna oseba, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na besedilo tega akta, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Zato je akt, s katerim se posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume ukrep, sprejet v zvezi z njo (glej sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 48 in navedena sodna praksa).

218    Posebej v zvezi z ohranitvijo uvrstitve imena osebe ali subjekta na seznamu o zamrznitvi sredstev mora sodišče Unije v okviru preučitve izpolnjevanja obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU preveriti, ali so navedeni razlogi dovolj natančni in konkretni (glej sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točki 52 in 56 ter navedena sodna praksa).

219    Iz tega izhaja, da bi moral Svet za izpolnitev obveznosti obrazložitve, določene v členu 296 PDEU, v obravnavani zadevi navesti dovolj natančne in konkretne razloge, da bi se tožeča stranka lahko seznanila z razlogi, navedenimi v podporo ohranitvi uvrstitve njenega imena na spornih seznamih, in da bi Splošno sodišče lahko opravilo nadzor.

220    Tožeča stranka v bistvu navaja šest očitkov v podporo tožbenemu razlogi v zvezi s kršitvijo izpolnjevanja obveznosti obrazložitve v izpodbijanih aktih. Ker sta bila tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 v delu, ki se nanaša na odločbi Združenih držav iz let 1997 in 2001, in tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 1(6) tega skupnega stališča v delu, ki se nanaša na akta iz leta 2014, sprejeta, ni treba preučiti očitkov, s katerimi se kritizirata obrazložitev teh aktov in obrazložitev opiranja na zgoraj navedeni odločbi Združenih držav. Tako je zlasti zato, ker tožeča stranka z enim od šestih očitkov Svetu očita, da ni izpolnil obveznosti obrazložitve s tem, da ni preveril, ali so organi Združenih držav zagotovili pravico do obrambe in pravico do učinkovitega sodnega varstva, ko so sprejeli odločbi iz let 1997 in 2001, v nadaljevanju preučenih le pet očitkov, podanih v podporo tožbenemu razlogu, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, ki jo ima Svet, v zvezi z akti iz let od 2015 do 2017 in sklepoma iz leta 2019.

221    Prvič, tožeča stranka trdi, da je Svet kršil obveznost obrazložitve s tem, da ni pojasnil, zakaj nacionalne odločbe, na katere se je oprl, pomenijo odločbe v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931.

222    Splošno sodišče je v sodbi z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet (T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točki 329 in 330), odločilo, da Svetu ni treba pojasniti, zakaj nacionalna odločba, na katero se je oprl, pomeni odločbo pristojnega organa v smislu Skupnega stališča 2001/931, in da mora Svet podrobneje obrazložiti ukrepe, ki jih je sprejel v zvezi s tem, le če je tako opredelitev zadevna oseba ali subjekt podrobno izpodbijal v upravnem postopku, ki je potekal pred Svetom, kar pa v obravnavani zadevi ne velja.

223    Vsekakor je Svet v aktih iz let od 2015 do 2017 in sklepih iz leta 2019 v okviru oddelka utemeljitve, ki se posebej nanaša na „izpolnjevanje zahtev glede pristojnega nacionalnega organa v smislu Skupnega stališča 2001/931“, podal tako obrazložitev s tem, da je opozoril na sodno prakso Splošnega sodišča, ki je že imelo priložnost preučiti podobne odločbe organov Združenega kraljestva na podlagi člena 1(4) navedenega skupnega stališča, da je ugotovilo, da so te zahteve izpolnjene (točka 3).

224    Iz tega v obravnavani zadevi sledi, da je treba prvi očitek v zvezi z nezadostno obrazložitvijo zavrniti.

225    Drugič, tožeča stranka trdi, da je Svet kršil obveznost obrazložitve s tem, da ni navedel dejanskih in natančnih razlogov, na katerih temeljijo sprejete nacionalne odločbe. Ta drugi očitek je podan v zvezi z vsemi odločbami, upoštevanimi v aktih iz let od 2015 do 2017, in samo v zvezi z odločbama Združenih držav iz let 2013 in 2019, upoštevanima v sklepih iz leta 2019.

226    Tretjič, tožeča stranka trdi, da je Svet kršil obveznost obrazložitve s tem, da ni navedel dejanskih in natančnih razlogov, ki so utemeljili ohranitev njenega imena na seznamih po preverjanju. Ta tretji očitek je podan le v zvezi z akti iz let od 2015 do 2017.

227    Glede tega drugega in tretjega očitka je treba spomniti, da je Sodišče v sodbi z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točke od 76 do 89), v odgovor na šesti in sedmi pritožbeni razlog odločilo, da so akti iz let od 2015 do 2017 – razen enega od upoštevanih incidentov – dovolj obrazloženi v delu, v katerem se opirajo na odločbo Združenega kraljestva iz leta 2014, in v delu, v katerem je ime tožeče stranke ohranjeno na spornih seznamih, ta presoja pa je za Splošno sodišče zavezujoča.

228    Kar zadeva sklepa iz leta 2019, katerih obrazložitev se izpodbija kot nezadostna, ker temeljita na odločbah organov Združenih držav, v tem primeru na preverjanjih, ki so jih ti organi opravili v letih 2013 in 2019, je treba razlikovati med Sklepom 2019/25 in Sklepom 2019/1341.

229    V zvezi s Sklepom 2019/25 – ker iz preučitve tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, izhaja, da je to, da se z navedenim sklepom ime tožeče stranke ohrani na spornih seznamih, v skladu s to določbo neodvisno od upoštevanja odločb Združenih držav (glej točki 196 in 198 zgoraj) – namreč ni treba odločiti o zatrjevani nezadostni obrazložitvi, ki zadeva le ti zadnjenavedeni odločbi.

230    Glede Sklepa 2019/1341 – ker zavrnitev tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, temelji med drugim na napadu leta 2017, ki so ga organi Združenih držav upoštevali pri preverjanju leta 2019 (glej točki 191 in 200 zgoraj) – je treba preveriti zadostnost obrazložitve v zvezi s tem dokazom. V zvezi s tem je treba pojasniti, da se ta dokaz upošteva na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, zato ni pomembno, da ga pristojni organ ni upošteval, tako kot posledično ni pomembno, da iz utemeljitve Sklepa 2019/1341, kot trdi tožeča stranka, ni jasno razvidno, ali je bil navedeni incident kot del upravnega spisa ministrstva za zunanje zadeve Združenih držav iz leta 2019 tudi podlaga za odločitev organov Združenih držav iz leta 2019, da tožečo stranko še naprej opredeljujejo kot teroristično organizacijo.

231    Kar zadeva upoštevna dejanja, ki utemeljujejo ohranitev na seznamih o zamrznitvi sredstev, izpolnjevanje obveznosti obrazložitve predpostavlja, da se natančno navedejo njihova narava, točen datum (dan) in kraj storitve teh dejanj, pri čemer je v zvezi s tem dovoljen določen približek, ker se lahko navede regija ali provinca, in ne nujno točno mesto (glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točke 61, 62 in od 78 do 80). Take natančne navedbe pa so podane v utemeljitvi Sklepa 2019/1341, v kateri so omenjeni narava zadevnega napada (napad na turško vojaško vozilo z eksplozivnim sredstvom), datum (23. junij 2017) in kraj, kjer je bil izveden (južna provinca Hakkari). Trditve o nezadostni obrazložitvi Sklepa 2019/1341 je treba zato zavrniti.

232    Četrtič, tožeča stranka trdi, da je Svet kršil obveznost obrazložitve s tem, da ni preveril, ali so dejanja, ki so jih preučili nacionalni organi, lahko opredeljena kot teroristična dejanja v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931.

233    Petič, kršitev obveznosti obrazložitve naj bi izhajala iz tega, da ni dokazano, da so upoštevane odločbe Združenega kraljestva in francoske odločbe upoštevne, zlasti z vidika pretečenega časa.

234    Glede zadnjih dveh očitkov je treba opozoriti, da je obveznost obrazložitve iz člena 296 PDEU bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta. Obrazložitev odločbe namreč pomeni, da je treba formalno navesti razloge, na katerih temelji ta odločba. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost odločbe in ne na njeno obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav obsega napačne razloge. Očitki in trditve, namenjeni izpodbijanju utemeljenosti akta, zato niso upoštevni v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na neobrazložitev ali pomanjkljivo obrazložitev (glej sodbo z dne 18. junija 2015, Ipatau/Svet, C‑535/14 P, EU:C:2015:407, točka 37 in navedena sodna praksa; sodba z dne 30. junija 2016, Al Matri/Svet, T‑545/13, neobjavljena, EU:T:2016:376, točka 143). V zvezi s tem je treba pojasniti, da nezadostnost preučitve, ki jo je opravil Svet, pomeni napako, ki vpliva na vsebinsko zakonitost izpodbijanega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 72).

235    V obravnavani zadevi pa tožeča stranka s četrtim in petim očitkom, ki ju navaja v podporo tožbenemu razlogu v zvezi z neizpolnjevanjem obveznosti obrazložitve, v resnici kritizira obseg in vsebino preverjanja, ki ga je Svet opravil zaradi sprejetja izpodbijanih sklepov, kot je poleg tega razvidno iz sklicevanja tožeče stranke na prejšnje tožbene razloge, ki se nanašajo na vsebinske napake.

236    Tako je bilo vprašanje, ali je Svet izpolnil obveznost, da se prepriča, ali dejanja, ki so jih upoštevali nacionalni organi, ustrezajo opredelitvi terorističnega dejanja v Skupnem stališču 2001/931 (četrti očitek), preučeno v odgovor na tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931.

237    Enako velja tudi za obveznosti, ki jih ima Svet tako pri preverjanju spornih seznamov in upoštevanja pretečenega časa v zvezi s tem kot pri preverjanju nacionalnih odločb, sprejetih po tistih, ki so bile podlaga za prvotno uvrstitev (peti očitek), ki so bile preučene v okviru tožbenega razloga v zvezi s kršitvijo člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, ki je bil delno sprejet, ne da bi se v ta namen zahtevala preučitev francoskih odločb.

238    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve zavrniti v bistvenem delu, razen obrazložitve incidenta iz avgusta 2014, ki so ga upoštevali organi Združenega kraljestva, ki se je v sodbi z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316), štela za nezadostno (glej točki 182 in 227 zgoraj).

6.      Tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva

239    Tožeča stranka v podporo temu tožbenemu razlogu navaja tri očitke. Prvič, Svet naj ji ne bi sporočil dokazov, na katere so se oprli organi Združenega kraljestva in Združenih držav, s čimer naj ne bi izpolnil meril, določenih v sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518). Drugič, Svet naj tudi ne bi dokazal, da sta bili pred ameriškimi in francoskimi organi zagotovljeni pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva. Tretjič, tožeča stranka meni, da sta bili njeni pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva kršeni tudi, ker Svet očitno ni upošteval sodbe z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, EU:T:2018:788).

240    V zvezi s prvim očitkom iz ustaljene sodne prakse izhaja, da kadar so sporočeni dovolj natančni podatki, ki zadevnemu subjektu omogočajo, da primerno predstavi stališče o elementih, ki jih je proti njemu uporabil Svet, načelo spoštovanja pravice do obrambe ne pomeni obveznosti, da Svet na lastno pobudo omogoči dostop do dokumentov v svojem spisu. Svet mora šele na podlagi zahteve zainteresirane stranke omogočiti dostop do vseh nezaupnih upravnih dokumentov v zvezi z zadevnim ukrepom (glej sodbo z dne 24. novembra 2021, LTTE/Svet, T‑160/19, neobjavljena, EU:T:2021:817, točka 367 in navedena sodna praksa).

241    V obravnavani zadevi so bili na eni strani tožeči stranki sporočeni dovolj natančni podatki v zvezi z elementi, ki so bili za ohranitev njenega imena na spornih seznamih upoštevani v utemeljitvah, priloženih aktom iz let od 2015 do 2017 in sklepoma iz leta 2019, ki so tu edini preučeni zaradi ekonomičnosti postopka ob upoštevanju ugotovljene nezakonitosti aktov iz leta 2014. Na drugi strani je tožeča stranka v odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo Splošno sodišče, v zvezi s temi akti in sklepoma predložila le en dopis z dne 6. marca 2015, ki je bil Svetu poslan pred sprejetjem aktov iz leta 2015. V tem dopisu v zvezi z incidenti, vzetimi iz odločb organov Združenega kraljestva in Združenih držav, ki jih je Svet upošteval za ohranitev na spornih seznamih in ki so edini predmet tega tožbenega razloga, ker lahko tožeča stranka izpodbija resničnost in pripis odgovornosti za samo te incidente (glej točki 37 in 80 zgoraj), zgolj kritizira neobstoj dodatnih podrobnosti (četrti in šesti odstavek dopisa), kar preprečuje, da bi bili ti incidenti opredeljeni kot teroristična dejanja. Taka navedba pa je povezana z vprašanjem opredelitve kot terorističnih dejanj, in ne z vprašanjem pripisa odgovornosti za zadevne incidente ali njihove resničnosti, ki bi lahko upravičilo, da se sporočijo ustrezni dokazi. Poleg tega, če bi se priznalo, da ta navedba pomeni zahtevo za dostop, čeprav implicitno, bi se podvomilo o načelu dostopa na podlagi izjeme in na zahtevo, ker se sporočanje elementov iz spisa na lastno pobudo šteje za pretirano zahtevo (glej v tem smislu sodbo z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 97).

242    Iz tega sledi, da Svetu v obravnavani zadevi ni bilo treba tožeči stranki sporočiti upoštevnih dokazov, ki jih ta ni zahtevala, tako da je treba prvi očitek zavrniti.

243    Glede drugega očitka je mogoče ugotoviti, da je, kar zadeva odločbi Združenih držav, neločljivo povezan z očitkom, podanim v podporo tožbenemu razlogu v zvezi s kršitvijo člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, s katerim se Svetu očita, da ni preveril, ali sta bili ti odločbi sprejeti ob spoštovanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva. Ker je bil zadnjenavedeni očitek sprejet (glej točko 96 zgoraj), je treba sprejeti tudi ta očitek, ker se z njim Svetu očita isto.

244    V zvezi s francoskimi odločbami ni treba odločiti o zadevnem očitku, ker se o tej tožbi lahko odloči, ne da bi se te odločbe upoštevale (glej točko 188 zgoraj).

245    Glede tretjega očitka, ki je podan le v zadevi T‑148/19 in se nanaša na to, da Svet ne upošteva sodbe z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, EU:T:2018:788), je treba pojasniti, da je tožeča stranka po vprašanju Splošnega sodišča navedla, da je njen očitek mogoče razlagati, kot da temelji na kršitvi člena 266 PDEU, kar je bilo zabeleženo v zapisnik obravnave. Svet poleg tega ni izpodbijal te razlage očitka.

246    V skladu s členom 266 PDEU pa mora institucija, katere akt je razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev ničnostne sodbe. Ta obveznost velja zanjo od razglasitve ničnostne sodbe, če so z njo za nične razglašeni sklepi – kot v obravnavani zadevi, ker je med akti iz leta 2014 in iz let od 2015 do 2017, katerih ničnost je bila razglašena s sodbo z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, EU:T:2018:788), več sklepov – v nasprotju s sodbami, s katerimi so za nične razglašene uredbe in ki na podlagi člena 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije začnejo veljati šele z datumom poteka roka za pritožbo, ali če je bila vložena pritožba, z datumom njene zavrnitve (glej v tem smislu sodbo z dne 21. februarja 2018, Klyuyev/Svet, T‑731/15, EU:T:2018:90, točke od 259 do 262 in navedena sodna praksa).

247    Natančneje, na podlagi člena 266 PDEU nezakonitost, ugotovljena v obrazložitvi ničnostne sodbe, instituciji, ki je akt izdala, nalaga obveznost, da odpravi to nezakonitost v aktu, ki bo nadomestil akt, razglašen za ničnega. Vendar lahko ta obveznost, če se nanaša na določbo s specifično vsebino na določenem področju, povzroči tudi druge posledice za to institucijo, med drugim, da iz novih aktov, ki jih bo morala sprejeti po ničnostni sodbi, izključi vsako določbo z enako vsebino, kot jo je imela določba, ki se je štela za nezakonito (glej v tem smislu sodbo z dne 26. aprila 1988, Asteris in drugi/Komisija, 97/86, 99/86, 193/86 in 215/86, EU:C:1988:199, točki 28 in 29).

248    Tako je moral Svet na datum sprejetja sklepov iz leta 2019, da bi izpolnil obveznosti iz člena 266 PDEU, če je nameraval ime tožeče stranke ohraniti na zadevnih seznamih, sprejeti akt o ponovni uvrstitvi, ki bi bil v skladu z obrazložitvijo sodbe z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, EU:T:2018:788). Taka obveznost je veljala za Svet, zlasti ob upoštevanju aktov, obravnavanih v tej zadevi, katerih učinki so omejeni na opredeljeno časovno obdobje, ki pomeni, da Svetu akta, ki je bil razglašen za ničnega, ni treba nadomestiti za zadevno obdobje (glej v tem smislu sodbo z dne 26. aprila 1988, Asteris in drugi/Komisija, 97/86, 99/86, 193/86 in 215/86, EU:C:1988:199, točka 29), in za katere je poleg tega, kar zadeva preverjanje nadaljnjega obstoja tveganja vpletenosti v teroristične dejavnosti na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, pogosto značilno, da v poznejših aktih pogosto ponavljajo razloge iz prejšnjih aktov, kot so po potrebi posodobljeni. Brez te obveznosti razglasitev ničnosti sodišča Unije namreč ne bi preprečila, da so v poznejših aktih ponovljeni razlogi, ki vsebujejo nezakonitost (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2017, Bank Tejarat/Svet, T‑346/15, neobjavljena, EU:T:2017:164, točka 31), in bi bila tako brez polnega učinka.

249    V obravnavani zadevi pa je Svet v sklepih iz leta 2019 ponovil iste razloge, kot jih je upošteval v aktih iz let od 2015 do 2017 in ki so bili s sodbo z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, EU:T:2018:788), razglašeni za nezakonite. Svet je seveda vložil pritožbo zoper to sodbo. Vendar ta pritožba za učinke razglasitve ničnosti spornih sklepov Splošnega sodišča ni imela odložilnega učinka in ni vsebovala predloga, ki bi ga Svet lahko vložil, naj se učinki ničnostne sodbe odložijo. Taka zavrnitev Sveta, da bi iz pravnomočnosti izpeljal posledice, lahko škodi zaupanju, ki ga imajo posamezniki v spoštovanje sodnih odločb.

250    Neizpolnjevanje obveznosti Sveta na podlagi člena 266 PDEU pa v obravnavani zadevi vseeno ne more privesti do razglasitve ničnosti sklepov iz leta 2019. Sodba z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, EU:T:2018:788), je bila namreč razveljavljena s sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316), med drugim v delu, v katerem so bili z njo za nične razglašeni akti iz let od 2015 do 2017. Ob upoštevanju retroaktivnosti te razveljavitve Sodišča zakonitosti sklepov iz leta 2019 ni mogoče več izpodbijati na podlagi tega, da je Svet kršil sodbo z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, EU:T:2018:788) (glej v tem smislu sklep z dne 14. aprila 2014, Manufacturing Support & Procurement Kala Naft/Svet, T‑263/12, neobjavljena, EU:T:2014:228, točka 37). Tretji očitek je treba zato zavrniti.

251    Vendar kljub zavrnitvi tega tretjega očitka ostaja dejstvo, da je moral Svet ob sprejetju sklepov iz leta 2019 in vložitvi tožbe v zadevi T‑148/19 izpeljati posledice iz nezakonitosti, ki so bile ugotovljene v sodbi z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, EU:T:2018:788), tako da v utemeljitvah ni ponovil razlogov, ki vsebujejo te nezakonitosti. Tožeča stranka je zato lahko upravičeno verjela, da lahko vloži to tožbo, kar bo treba upoštevati pri plačilu stroškov.

252    Iz tega sledi, da je treba ta tožbeni razlog sprejeti le v delu, v katerem se Svetu očita, da ni preveril, ali sta bili odločbi organov Združenih držav sprejeti ob spoštovanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva.

7.      Sklepna ugotovitev

253    Zato iz vsega navedenega izhaja, da je treba, ker je bil tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 sprejet v delu, ki se nanaša na akta iz leta 2014, ta akta razglasiti za nična.

254    Nasprotno pa delna utemeljenost tožbenih razlogov, ki se nanašajo na kršitev člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, kršitev obveznosti obrazložitve ter kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva, ne more privesti do razglasitve ničnosti aktov iz let od 2015 do 2017 in sklepov iz leta 2019. Na podlagi s tem povezanih nezakonitosti ne glede na to, ali se nanašajo na odločbi organov Združenih držav iz let 1997 in 2001 ali na incident iz avgusta 2014, pripisan PKK, namreč ni mogoče omajati presoje Sveta glede nadaljnjega obstoja tveganja vpletenosti PKK v teroristične dejavnosti, ki še naprej veljavno temelji na še vedno veljavnem odloku ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve in, glede na posamezen primer, na drugih incidentih, ki so se zgodili leta 2014, ali dejanju iz leta 2017 (glej točki 188 in 202 zgoraj). Zato je treba zavrniti tudi tožbeni predlog, podan v zadevi T‑148/19, naj Splošno sodišče Svetu odredi sprejetje ukrepa, ki je manj omejevalen od uvrstitve na sporne sezname, ne da bi bilo treba odločiti o dopustnosti tega tožbenega predloga.

IV.    Stroški

255    V skladu s členom 133 Poslovnika končna sodba vsebuje odločbo o stroških. V skladu s členom 219 navedenega poslovnika mora Splošno sodišče, ko odloča po razveljavitvi in vrnitvi v razsojanje s strani Sodišča, odločiti tako o stroških postopkov pred Splošnim sodiščem kot o stroških pritožbenega postopka pred Sodiščem. V skladu s členom 134(1) in (3) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki in vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma.

256    V obravnavani zadevi je Sodišče v sodbi z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316), razveljavilo sodbo z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, EU:T:2018:788), in pridržalo odločitev o stroških. Zato je treba v tej sodbi odločiti o stroških prvotnega postopka pred Splošnim sodiščem (zadeva T‑316/14), pritožbenega postopka pred Sodiščem (zadeva C‑46/19 P) in tega postopka napotitve (zadeva T‑316/14 RENV) ter o stroških v zadevi T‑148/19.

257    Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je tožeča stranka utemeljeno predlagala razglasitev ničnosti aktov iz leta 2014, vendar ni uspela s predlogi v zvezi z vsemi drugimi izpodbijanimi akti.

258    Vendar je treba v zvezi s sklepoma iz leta 2019 opozoriti, da lahko Splošno sodišče v skladu s členom 135(2) Poslovnika stranki, tudi tisti, ki je uspela, naloži plačilo dela ali vseh stroškov, če je to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe, zlasti če je ta stranka drugi stranki povzročila stroške, ki so po mnenju Splošnega sodišča povzročeni brez razloga ali iz nagajivosti. V skladu s sodno prakso je treba uporabiti člen 135(2) Poslovnika, če je institucija Unije s svojim ravnanjem spodbudila nastanek spora (glej v tem smislu sodbo z dne 22. maja 2019, Ertico – ITS Europe/Komisija, T‑604/15, EU:T:2019:348, točka 182 in navedena sodna praksa). Kot je razvidno iz točke 249 zgoraj, je tožeča stranka v obravnavani zadevi, ker Svet ob sprejetju sklepov iz leta 2019 ni izpolnil obveznosti, da izpelje posledice iz nezakonitosti, ugotovljenih v sodbi z dne 15. novembra 2018, PKK/Svet (T‑316/14, EU:T:2018:788), lahko vložila tožbo v zadevi T‑148/19.

259    Tako bodo vse okoliščine pravično ocenjene s tem, da bo tožeči stranki in Svetu naloženo, da nosita svoje stroške v zvezi z vsakim postopkom, omenjenim v točki 256 zgoraj.

260    Nazadnje, v skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zato je treba odločiti, da Komisija, Francoska republika in Kraljevina Nizozemska nosijo svoje stroške v zvezi s postopki, v katerih so bile udeležene.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Izvedbena uredba Sveta (ES) št. 125/2014 z dne 10. februarja 2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 714/2013 in Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 790/2014 z dne 22. julija 2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 125/2014 se razglasita za nični v delu, v katerem se nanašata na Kurdistan Workers’ Party (PKK).

2.      V preostalem se tožba v zadevi T‑316/14 RENV zavrne.

3.      Tožba v zadevi T‑148/19 se zavrne.

4.      PKK in Svet Evropske unije nosita vsak svoje stroške v zvezi z zadevami T‑316/14, C‑46/19 P, T‑316/14 RENV in T‑148/19.

5.      Evropska komisija, Francoska republika in Kraljevina Nizozemska nosijo svoje stroške.

Gervasoni Madise Nihoul

Frendo       Martín y Pérez de Nanclares

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 30. novembra 2022.

Podpisi

Kazalo

I. Dejansko stanje

II. Predlogi strank

III. Pravo

A. Dopustnost

B. Utemeljenost

1. Tožbeni razlog: kršitev člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931

a) Odločba Združenega kraljestva

1) Opredelitev ministra Združenega kraljestva za notranje zadeve kot „pristojnega organa“

2) „Točni podatki ali gradivo iz s tem povezanega dosjeja, ki prikazuje, da je odločitev […] sprejel pristojni organ“

3) Datum terorističnih dejanj, na podlagi katerih je minister Združenega kraljestva za notranje zadeve prepovedal PKK

b) Odločbi Združenih držav

2. Tožbeni razlog: kršitev člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931

a) Dopustnost tožbenega razloga

b) Upoštevnost tožbenega razloga

c) Utemeljenost tožbenega razloga

1) Trditve, da bi bilo treba cilje iz člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931 razlagati z vidika legitimnega oboroženega spopada za samoodločbo kurdskega naroda

2) Izpodbijanje teroristične narave ciljev nekaterih dejanj, pripisanih tožeči stranki

3. Tožbeni razlog: kršitev člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931

a) Preverjanje, ki ga je Svet opravil v aktih iz leta 2014 (zadeva T316/14 RENV)

b) Preverjanje, ki ga je Svet opravil v aktih iz let od 2015 do 2017 (zadeva T316/14 RENV)

c) Preverjanje, ki ga je Svet opravil v okviru sklepov iz leta 2019 (zadeva T148/19)

4. Tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

5. Tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

6. Tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva

7. Sklepna ugotovitev

IV. Stroški

*      Jezik postopka: angleščina.