Language of document : ECLI:EU:F:2013:38

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 19. marca 2013

Zadeva F‑10/12

José Joaquín Infante García-Consuegra

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Osebni prejemki – Dnevnice – Premestitev – Dodelitev dnevnice – Uradnik, ki je lastnik stanovanja v novem kraju opravljanja dela – Dokaz o stroških, ki so nastali z začasno nastanitvijo v novem kraju opravljanja dela“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero je J. J. Infante García-Consuegra v bistvu predlagal razglasitev ničnosti odločbe z dne 24. maja 2011, s katero mu je Evropska komisija zavrnila dodelitev dnevnic.

Odločitev: Tožba se zavrne. Komisija nosi svoje stroške in polovico stroškov J. J. Infante García-Consuegra. J. J. Infante García-Consuegra nosi polovico svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Povračilo stroškov – Dnevnice – Pogoji za dodelitev

(Kadrovski predpisi, člena 20 in 71; Priloga VII, člen 10(1))

2.      Uradniki – Povračilo stroškov – Dnevnice – Pogoji za dodelitev – Stroški ali nevšečnosti, nastali s potrebo po preselitvi ali začasni namestitvi v kraju opravljanja dela – Dokazno breme, ki ga nosi uradnik – Spoštovanje izbire nastanitve uradnika s strani uprave

(Kadrovski predpisi, člena 20; Priloga VII, člen 10(1))

3.      Uradniki – Povračilo stroškov – Dnevnice – Pogoji za dodelitev – Stroški, nastali z obveznostjo prebivanja v kraju opravljanja dela – Pojem – Stroški, nastali z obveznostmi, ki izhajajo iz lastnosti uradnika kot lastnika nepremičnine, ki se nahaja v novem kraju opravljanja dela – Izključitev

(Kadrovski predpisi, člen 20; Priloga VII, člen 10(1))

1.      Cilj člena 71 Kadrovskih predpisov, ki določa, da je uradnik upravičen do povračila stroškov, ki jih ima zlasti zaradi premestitve, je preprečiti, da uradnik ne nosi sam stroškov, ki jih ima in da so povezani z opravljanjem njegovih nalog.

V zvezi s tem ciljem je treba uporabiti člen 10(1) Priloge VII Kadrovskih predpisov, ki določa dnevnice za uradnika, ki dokaže, da je moral spremeniti kraj prebivanja zaradi izpolnitve določb člena 20 Kadrovskih predpisov, in sicer določb, ki se nanašajo na prebivanje v kraju zaposlitve ali v taki oddaljenosti od njega, ki še omogoča neovirano opravljanje dela.

Dodelitev dnevnic je predmet dveh pogojev: prvič, pogoj, da spremeni kraj prebivanja zaradi izpolnitve določb člena 20 Kadrovskih predpisov in drugič, pogoj, da ima stroške ali nevšečnosti, nastale s premestitvijo ali začasno namestitvijo v kraju opravljanja dela. Ker sta ta dva pogoja kumulativna, dnevnic ni mogoče dodeliti zlasti uradniku, ki ne dokaže, da je imel take stroške ali take nevšečnosti.

Nasprotno, zakonodajalec Unije ni nikoli za dodelitev dnevnice določil pogoja, za zadevnega uradnika, da dokaže, da je bil zavezan začasno ohraniti prebivališče v svoji matični državi ali v prejšnjem kraju opravljanja dela in kar je prav tako začasno vir stroškov. V nasprotju s temeljnim načelom pravne varnosti ter z besedilom člena 10(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom bi bilo torej, če bi institucija naložila dodatni pogoj „drugega“ stroška, da bi lahko zainteresirane osebe prejele dnevnice.

Poleg tega, če uradnikov ni treba samodejno izključiti iz prejemanja dnevnic, v nasprotju s Kadrovskimi predpisi, ni mogoče ugotoviti, da je mogoče le za osebe, ki so v negotovem delovnem razmerju z institucijami (uradniki na poskusni dobi, začasni ali pogodbeni uslužbenci, napoteni nacionalni strokovnjaki) šteti, da so se začasno nastanile v kraju opravljanja dela, dokler ni prišlo do selitve. Kar je odločilno v zvezi s tem namreč ni negotovost delovnega razmerja, ampak negotov položaj nastanitve, v katerem je oseba, ki mora v skladu s Kadrovskimi predpisi, prebivati v kraju opravljanja dela, kjer mora opravljati svoje naloge v okviru institucij, organov ali uradov oziroma agencij Unije. Negotovost nastanitve je namreč drugačen pojem od negotovosti zaposlitve. Za uradnika, ki spremeni zaposlitev je treba torej šteti, da se je začasno nastanil v kraju nove zaposlitve.

(Glej točke od 27 do 29, 39 in 44.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. februar 1987, Mouzourakis proti Parlamentu, 280/85, točki 9 in 12;

Sodišče prve stopnje: 26. september 1990, Beltrante in drugi proti Svetu, T‑48/89, točka 28; 10. julij 1992, Benzler proti Komisiji, T‑63/91, točki 20 in 21.

2.      Čeprav mora uradnik v okviru vloge za dnevnice po svoji premestitvi predložiti dokaz, da je imel stroške ali nevšečnosti, ki so nastali z nujnostjo premestitve ali začasne nastanitve v kraju opravljanja dela, mora uprava spoštovati izbiro zadevne osebe, in sicer njegovo svobodno odločitev, da se v tem obdobju namesti, kamor želi. Zato, razen če obstaja resen dvom in očitni pokazatelji, da stroški, ki se uveljavljajo, niso v skladu z dejanskim položajem zadevne osebe, uprava ne more izpodbijati izbire uradnika, katere predmet je lahko začasna nastanitev, ki vključuje stroške, na primer v hotelski sobi ali najetem opremljenem stanovanju, ali brez takih stroškov, na primer pri članu njegove družine ali pri prijatelju ali celo v stanovanju, katerega lastnik je.

(Glej točko 30.)

3.      V okviru vloge za dnevnice, po premestitvi uradnika, stroškov, ki jih uradnik mora vsekakor plačevati kot lastnik nepremičnine, ki se nahaja v kraju opravljanja dela, kot so stroški povračila hipotekarnega posojila, sklenjenega za nakup navedenega stanovanja, komunalni stroški, stroški vzdrževanja in za elektriko, ni mogoče šteti za stroške, ki so nastali zaradi obveznosti prebivanja v kraju opravljanja dela iz členu 20 Kadrovskih predpisov.

Za dodelitev dnevnice mora uradnik dokazati, da je imel stroške, nastale z obveznostjo prebivanja v kraju opravljanja svojega dela in ki niso nastali z obveznostmi, ki izhajajo iz njegove lastnosti lastnika nepremičnine, ki se nahaja v istem kraju.

(Glej točki 33 in 34.)