Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 8. maja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Lastna sredstva Evropske unije – Nacionalni program, sofinanciran s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) – Pomoči, dodeljene s pogodbo za izvajanje tega programa – Varstvo finančnih interesov Unije – Uredba (ES) št. 2988/95 – Področje uporabe – Pregon nepravilnosti – Člen 3 – Zastaralni rok za pregon – Pojem ,dejanje, ki pretrga zastaranje‘ – Načelo sorazmernosti – Zahtevek za vračilo neupravičeno izplačanih pomoči, ki temelji na zasebnem pravu države članice“
V zadevi C‑734/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) z odločbo z dne 17. oktobra 2022, ki je na Sodišče prispela 29. novembra 2022, v postopku
Republik Österreich
proti
GM,
SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi N. Piçarra (poročevalec), predsednik senata, N. Jääskinen in M. Gavalec, sodnika,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za GM L. Peissl in J. Reich-Rohrwig, Rechtsanwälte,
– za avstrijsko vlado A. Posch, J. Schmoll in E. Samoilova, agenti,
– za Evropsko komisijo F. Blanc, B. Hofstötter in A. Sauka, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 340) in načela sorazmernosti.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Republiko Avstrijo in GM, fizično osebo, glede zastaralnega roka, ki se uporablja za zahtevek za vračilo pomoči, ki so bile neupravičeno izplačane osebi GM.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V tretji in četrti uvodni izjavi Uredbe št. 2988/95 je navedeno:
„[…] na vseh področjih [je treba] preprečevati dejanja, ki škodujejo finančnim interesom [Evropskih s]kupnosti;
[…] za učinkovit boj proti goljufijam, ki škodujejo finančnim interesom Skupnosti, [je ] treba sprejeti skupne predpise za vsa področja, ki jih zajemajo politike Skupnosti“.
4 Člen 1 te uredbe določa:
„1. Za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti se sprejmejo splošna pravila za enotne preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo Skupnosti.
2. ,Nepravilnost‘ pomeni vsako kršenje določb zakonodaje Skupnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun Skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravljajo, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov iz lastnih sredstev, ki se zbirajo neposredno v imenu Skupnosti, bodisi z neupravičenimi izdatki.“
5 Člen 3 navedene uredbe določa:
„1. Pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti iz člena 1(1). Sektorski predpisi pa lahko določijo krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let.
V primeru nadaljevanja ali ponavljanja nepravilnosti teče zastaranje od dneva, ko so nepravilnosti prenehale. Pri večletnih programih zastaralni rok v vsakem primeru teče do zaključka programa.
Katero koli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost, in o katerem je organ obvestil zadevno osebo, pretrga zastaranje. Po vsakem dejanju, ki pomeni pretrganje zastaranja, začne zastaralni rok teči znova.
Če pristojni organ ni izrekel kazni, zadeva zastara najpozneje na dan, ko poteče rok, ki je dvakrat daljši od zastaralnega roka, razen če je bil upravni postopek prekinjen v skladu s členom 6(1).
[…]
3. Države članice lahko določijo daljši zastaralni rok od tistega iz odstavkov 1 in 2.“
Avstrijsko pravo
6 Člen 1478 Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch (splošni civilni zakonik) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: ABGB), naslovljen „Zastaralni rok – splošno“, za „preprosto neuporabo pravice, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati“, določa tridesetletni zastaralni rok.
7 Člen 1489 ABGB določa:
„Odškodninska tožba zastara v treh letih od dneva, ko je oškodovanec izvedel za škodo in istovetnost povzročitelja škode, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena zaradi kršitve pogodbene obveznosti ali pa brez povezave s pogodbo. Če oškodovanec ni vedel za škodo ali istovetnost storilca ali če je škoda nastala zaradi enega ali več kaznivih dejanj, ki se lahko storijo le naklepno in se kaznujejo z zaporno kaznijo več kot enega leta, pravica do vložitve tožbe preneha šele po tridesetih letih.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
8 Republika Avstrija je za izvršitev Österreichischer Programm für umweltgerechte Landwirtschaft (avstrijski program za okolju prijazno kmetijstvo), ki ga sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL 2005, L 277, str. 1) in ki ga upravlja Agrarmarkt Austria (avstrijski urad za nadzor kmetijskih trgov, v nadaljevanju: AMA), ponudila finančno pomoč za obdobje od leta 2007 do leta 2013. Ta pomoč je bila izplačana na podlagi zasebnopravnih pogodb, sklenjenih med to državo članico in prosilci za navedene pomoči, na podlagi večletnih zavez, ki so jih slednji sprejeli.
9 Urad AMA je pri pregledu, opravljenem leta 2013 pri osebi GM, ki je prejela tako pomoč, ugotovil neskladje med zemljišči, ki so bila predmet zahtevka za pomoč, in zemljišči, ki so bila dejansko upravičena. Zato je od osebe GM zahteval vračilo premij, dodeljenih v letih od 2008 do 2010 in od 2012 do 2013.
10 Potem ko je urad AMA osebi GM poslal revizijsko poročilo in dva naloga za izterjavo z dne 26. marca in 26. junija 2014, ter dva opomina za plačilo z dne 11. maja in 12. novembra 2015, je tej osebi 16. decembra 2015 poslal opomin pod grožnjo „začetka sodnega postopka“.
11 Republika Avstrija je 26. aprila 2019 pri civilnem sodišču prve stopnje zaradi neplačila osebe GM vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se osebi GM naloži vračilo neupravičeno izplačanih pomoči skupaj z obrestmi, zoper to tožbo pa je oseba GM uveljavljala zastaranje.
12 To sodišče je predmet, obravnavan v civilnem postopku, v katerem je odločalo, omejilo na vprašanje, ali je zadevna tožba zastarala. Na podlagi člena 3 Uredbe št. 2988/95 je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru štiriletni zastaralni rok za pregon, določen s to uredbo, začel teči 1. januarja 2014, vendar je bil pretrgan med drugim z opomini za plačilo in opominom z dne 11. maja, 12. novembra in 16. decembra 2015, in da zato ta tožba ni zastarala.
13 Sodišče, pri katerem je oseba GM vložila pritožbo, je razsodilo, da Uredbe št. 2988/95 ni mogoče uporabiti in da je tožba na podlagi člena 1489 ABGB zastarala.
14 Republika Avstrija je nato zoper zadnjenavedeno sodbo vložila revizijo pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), ki je predložitveno sodišče, pri čemer je trdila, da je treba za zadevne zahtevke za vračilo uporabiti štiriletni zastaralni rok, določen v členu 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 in da je treba opomine za plačilo, navedene v točki 10 te sodbe, opredeliti kot „dejanja pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost“, katerih učinek je pretrganje tega zastaralnega roka na podlagi člena 3(1), tretji pododstavek, te uredbe. Tožba za vračilo naj torej ne bi zastarala. Če se navedena uredba ne bi uporabljala, bi bilo treba uporabiti tridesetletni zastaralni rok iz člena 1478 ABGB.
15 Oseba GM trdi, da se Uredba št. 2988/95 ne uporablja, če zajema le pravice, ki jih je treba zagotoviti „na podlagi javnega prava“. Zadevne pomoči pa naj bi bile izplačane na podlagi pogodbe zasebnega prava, ki jo ureja nacionalno pravo. Ker je triletni rok, določen v členu 1489 ABGB, ob vložitvi tožbe na prvi stopnji že potekel, naj bi ta tožba zastarala. Tudi če bi se ta uredba uporabljala, bi tožba vseeno zastarala. Zahtevkov in opominov za plačilo naj namreč ne bi bilo mogoče opredeliti kot dejanja v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanašajo na nepravilnost, v smislu člena 3(1), tretji pododstavek, navedene uredbe.
16 Predložitveno sodišče meni, da je rešitev spora, v katerem odloča, odvisna od tega, ali se štiriletni zastaralni rok, ki je določen v členu 3 Uredbe št. 2988/95, uporabi, če pomoč, ki jo sofinancira Evropska unija, ni bila dodeljena z „upravnim aktom javne oblasti“, in da postopek izterjave te pomoči torej spada na področje zasebnega prava. Meni, da če bi se ta določba uporabila, se oseba GM ne bi mogla sklicevati na triletni zastaralni rok, ki je določen v členu 1489 ABGB, tako kot se Republika Avstrija ne bi mogla opreti na tridesetletni zastaralni rok iz člena 1478 ABGB, saj zadnjenavedeni rok ni skladen z načelom sorazmernosti.
17 V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali se člen 3 Uredbe [št. 2988/95] neposredno uporablja za zahtevke, s katerimi Republika Avstrija na podlagi zasebnega prava zahteva vračilo pomoči, ki jo je na podlagi pogodb dodelila prosilcem za pomoč v okviru programa, ki je kmetijsko-okoljski ukrep na podlagi Uredbe [št. 1698/2005], ker je prejemnik pomoči kršil pogodbene obveznosti?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 3(1), tretji pododstavek, Uredbe [št. 1698/2005] razlagati tako, da gre za preiskavo ali sodni postopek, ki pretrga zastaranje, tudi če dajalec pomoči po vložitvi prvega izvensodnega zahtevka za vračilo od prejemnika pomoči ponovno zahteva plačilo, po potrebi tudi večkrat, in izda izvensodni opomin, namesto da bi svoj zahtevek za vračilo uveljavljal pred sodiščem?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je uporaba tridesetletnega zastaralnega roka po nacionalnem civilnem pravu za zahtevke za vračilo iz prvega vprašanja združljiva s pravom Unije, zlasti z načelom sorazmernosti?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje za predhodno odločanje
18 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da se štiriletni zastaralni rok, ki je v njem določen, neposredno uporablja za zahtevek za vračilo pomoči, ki jih sofinancira Unija, za katerega veljajo določbe zasebnega prava države članice.
19 Pomembno je opozoriti, da imajo določbe uredb namreč zaradi svoje narave in funkcije v sistemu virov prava Unije na splošno takojšnji učinek v nacionalnih pravnih redih, ne da bi morali nacionalni organi sprejeti izvedbene ukrepe (sodbi z dne 24. junija 2004, Handlbauer, C‑278/02, EU:C:2004:388, točka 25, in z dne 7. aprila 2022, IFAP C‑447/20 in C 448/20, EU:C:2022:265, točka 88).
20 Člen 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 določa splošni štiriletni zastaralni rok za pregon nepravilnosti, ki teče od dneva nastanka nepravilnosti. V skladu s členom 1(2) te uredbe se pojem „nepravilnost“ nanaša na „vsako kršenje določb zakonodaje [Unije], ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun [Unije]“.
21 Člen 3(1), prvi pododstavek, navedene uredbe določa tudi, da se ta štiriletni zastaralni rok uporablja, če ni „sektorskih predpisov“, in sicer tistih, sprejetih na ravni Unije – in ne na nacionalni ravni – ki določajo „krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let“ (glej v tem smislu sodbi z dne 29. januarja 2009, Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb in drugi, od C‑278/07 do C‑280/07, EU:C:2009:38, točka 44, in z dne 22. decembra 2010, Corman, C‑131/10, EU:C:2010:825, točka 41).
22 Nič v besedilu te določbe ne kaže na to, da je uporaba štiriletnega zastaralnega roka, ki ga ta določba določa, odvisna od pravne narave instrumentov, ki jih nacionalni organi uporabijo za zaščito finančnih interesov Unije in odpravo ugotovljenih nepravilnosti.
23 Poleg tega bi razlaga navedene določbe, v skladu s katero bi bila uporaba Uredbe št. 2988/95 odvisna od javne ali zasebne pravne narave instrumentov, ki jih nacionalni organi uporabijo za zaščito finančnih interesov Unije, omejila polni učinek te uredbe, katere cilj je, kot je v bistvu navedeno v njeni tretji in četrti uvodni izjavi, na vseh področjih preprečevati dejanja, ki škodujejo tem finančnim interesom, z vzpostavitvijo skupnega okvira za vsa področja, ki jih zajemajo politike Unije.
24 Iz tega sledi, da je treba člen 3(1), prvi pododstavek, te uredbe – ob neobstoju „sektorskih predpisov“ – razlagati tako, da se splošni štiriletni zastaralni rok, ki ga določa, uporablja za zahtevke za vračilo pomoči, ki so vloženi, ker upravičenec do te pomoči ni izpolnil pogodbene obveznosti, ki zanj velja, kar povzroči kršitev določbe prava Unije, ki škodljivo vpliva oziroma bi lahko škodljivo vplivala na splošni proračun Unije.
25 To razlago potrjuje sistematika Uredbe št. 2988/95. Ta člen 3 je namreč uvrščen pod naslov I te uredbe, ki se nanaša na „[s]plošna načela“, in ne pod naslov II navedene uredbe, ki se nanaša posebej na „[u]pravne ukrepe in kazni“.
26 Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da se štiriletni zastaralni rok, ki je v njem določen, neposredno uporablja za zahtevek za vračilo pomoči, ki jih sofinancira Unija, za katerega veljajo določbe zasebnega prava države članice.
Tretje vprašanje za predhodno odločanje
27 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati na drugem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba načelo sorazmernosti razlagati tako, da nasprotuje temu, da se na podlagi člena 3(3) Uredbe št. 2988/95 za zahtevke za vračilo pomoči, ki jih sofinancira Unija, uporabi tridesetletni zastaralni rok, ki je uveden na podlagi določbe zasebnega prava države članice.
28 V skladu s členom 3(3) te uredbe države članice ohranijo možnost, da določijo daljše zastaralne roke od minimalnega štiriletnega roka, ki je določen v odstavku 1 tega člena. Zakonodajalec Unije namreč ni želel poenotiti rokov, ki veljajo na tem področju, in zato začetek veljavnosti Uredbe št. 2988/95 ni mogel učinkovati tako, da bi morale države članice zastaralne roke, ki so jih uporabljale v preteklosti, ko pravo Unije še ni vsebovalo pravil na tem področju, skrajšati na štiri leta. Čeprav imajo države članice široko polje proste presoje glede določitve daljših zastaralnih rokov, ki se uporabljajo v primeru nepravilnosti, ki škoduje finančnim interesom Unije (sodba z dne 17. septembra 2014, Cruz & Companhia, C‑341/13, EU:C:2014:2230, točki 54 in 55), morajo biti ti roki v skladu s splošnimi načeli prava Unije, ki vključujejo načelo sorazmernosti (glej v tem smislu sodbo z dne 2. marca 2017, Glencore Céréales France, C‑584/15, EU:C:2017:160, točka 72).
29 V skladu s tem načelom tak rok ne sme preseči tega, kar je nujno za doseganje cilja zaščite finančnih interesov Unije (glej v tem smislu sodbe z dne 17. marca 2011, AJD Tuna, C‑221/09, EU:C:2011:153, točka 79; z dne 5. maja 2011, Ze Fu Fleischhandel in Vion Trading, C‑201/10 in C‑202/10, EU:C:2011:282, točka 38, in z dne 7. aprila 2022, IFAP, C‑447/20 in C‑448/20, EU:C:2022:265, točka 116).
30 Sodišče je razsodilo, da glede na dosego cilja zaščite finančnih interesov Unije uporaba desetletnega zastaralnega roka, ki izhaja iz določbe nacionalnega zasebnega prava, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti. Vendar se ob upoštevanju tega cilja, za katerega je bil v Uredbi št. 2988/95 določen štiriletni zastaralni rok, zato da se nacionalnim organom omogoči pregon nepravilnosti, ki škoduje finančnim interesom Unije in ki lahko med drugim privede do izterjave neupravičeno prejete ugodnosti, zdi, da tridesetletni zastaralni rok presega to, kar skrbna uprava potrebuje (sodba z dne 17. septembra 2014, Cruz & Companhia, C‑341/13, EU:C:2014:2230, točki 60 in 61).
31 Države članice imajo namreč na podlagi člena 4(3) PEU splošno dolžnost skrbnega ravnanja, ki pomeni, da je treba ukrepe za odpravo nepravilnosti sprejeti hitro, ter nacionalni upravi nalaga, da preveri pravilnost plačil, ki jih je izvedla in ki bremenijo proračun Unije. V teh okoliščinah bi priznanje možnosti državam članicam, da svojim upravam odobrijo precej daljši rok za ukrepanje, kot je določen v členu 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95, lahko spodbudilo nacionalne organe, da odložijo pregon „nepravilnosti“ v smislu člena 1(2) te uredbe, pri čemer bi bili gospodarski subjekti izpostavljeni, na eni strani, dolgemu obdobju pravne negotovosti in, na drugi strani, tveganju, da po izteku takega obdobja ne bi več mogli dokazati pravilnosti zadevnih transakcij (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2014, Cruz & Companhia, C‑341/13, EU:C:2014:2230, točka 62).
32 Iz tega sledi, da kadar se uporaba splošnega zastaralnega roka za vračilo neupravičeno prejetih pomoči izkaže za nesorazmerno glede na cilj zaščite finančnih interesov Unije, je treba tako pravilo zavrniti in uporabiti splošni zastaralni rok iz člena 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 (glej v tem smislu sodbo z dne 5. maja 2011, Ze Fu Fleischhandel in Vion Trading, C‑201/10 in C‑202/10, EU:C:2011:282, točka 51).
33 Glede na zgoraj navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba načelo sorazmernosti razlagati tako, da nasprotuje temu, da se na podlagi člena 3(3) Uredbe št. 2988/95 za zahtevke za vračilo pomoči, ki jih sofinancira Unija, uporabi tridesetletni zastaralni rok, ki je uveden na podlagi določbe zasebnega prava države članice.
Drugo vprašanje za predhodno odločanje
34 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da pojem „dejanje [pristojnega organa] v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost“, s katerim je zadevna oseba seznanjena in s katerim se pretrga „zastaranje pregona“, zajema izvensodne listine, kot so revizijsko poročilo, nalog za izterjavo, opomin za plačilo ali opomin.
35 V skladu s to določbo lahko katero koli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost in o katerem je organ obvestil zadevno osebo, pretrga zastaranje pregona.
36 Poudariti je treba, da ta določba ne določa drugačne pravne ureditve glede na to, ali akte sprejme pristojni organ v okviru sodnega postopka ali v okviru izvensodnega postopka.
37 Poleg tega je zakonodajalec Unije s sprejetjem člena 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 uvedel splošno pravilo o zastaranju, s katerim je želel, na eni strani, določiti najkrajši rok, ki se uporablja v vseh državah članicah, in na drugi strani, odpraviti možnost izterjave zneskov, ki so bili neupravičeno prejeti iz proračuna Unije, po preteku štirih let od nastanka nepravilnosti, ki je vplivala na sporna plačila (glej v tem smislu sodbi z dne 17. septembra 2014, Cruz & Companhia, C‑341/13, EU:C:2014:2230, točka 49, in z dne 3. oktobra 2019, Westphal, C‑378/18, EU:C:2019:832, točka 28).
38 Namen takega zastaralnega roka je tako zagotoviti pravno varnost. Ta namen ne bi bil dosežen, če bi bilo mogoče ta rok pretrgati z vsemi splošnimi pregledi nacionalnih organov, ki niso povezani s sumom o nepravilnostih, ki se nanašajo na dovolj natančno določena dejanja (glej v tem smislu sodbi z dne 24. junija 2004, Handlbauer, C‑278/02, EU:C:2004:388, točka 40, in z dne 11. junija 2015, Pfeifer & Langen, C‑52/14, EU:C:2015:381, točka 41).
39 Iz tega sledi, da mora tako dejanje, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot dejanje v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki lahko pretrga zastaranje pregona v smislu člena 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95, dovolj natančno opredeliti dejanja, na katera se nanašajo sumi o nepravilnosti. Ta zahteva po natančnosti pa ne pomeni, da je v tem dejanju zajeta možnost naložitve posebne upravne kazni ali ukrepa prejemniku pomoči (sodba z dne 11. junija 2015, Pfeifer & Langen, C‑52/14, EU:C:2015:381, točka 43).
40 Tako poročilo, ki ga pošlje pristojni organ in v katerem je opozorjeno na nepravilnost, h kateri je domnevno prispeval upravičenec do pomoči v zvezi z neko transakcijo, in v katerem se od njega zahtevajo dodatne informacije v zvezi s to transakcijo oziroma mu je naložena kazen v zvezi z navedeno transakcijo, pomeni dovolj natančno dejanje v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost, in torej lahko pretrga zastaranje pregona v smislu člena 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2011, Chambre de commerce et d’industrie de l’Indre, C‑465/10, EU:C:2011:867, točka 61, in z dne 11. junija 2015, Pfeifer & Langen, C‑52/14, EU:C:2015:381, točka 42).
41 Prav tako lahko dopis, s katerim je upravičenec do pomoči, ki je sofinancirana iz EKSRP, obveščen o nezakonitosti te pomoči, pretrga zastaranje pregona, kot je določeno v členu 3(1), prvi pododstavek, te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2019, Eesti Pagar, C‑349/17, EU:C:2019:172, točki 24 in 127).
42 Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali izvensodni dokumenti iz postopka v glavni stvari dovolj natančno opredeljujejo transakcije, v zvezi s katerimi obstaja sum nepravilnosti, in zato spadajo pod pojem „dejanje v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost“ v smislu člena 3(1), tretji pododstavek, navedene uredbe (glej v tem smislu sodbo z 11. junija 2015, Pfeifer & Langen, C‑52/14, EU:C:2015:381, točki 46 in 47).
43 Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da pojem „dejanje [pristojnega organa] v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost“, s katerim je zadevna oseba seznanjena in s katerim se pretrga „zastaranje pregona“, zajema izvensodne listine, kot so revizijsko poročilo, nalog za izterjavo, opomin za plačilo ali opomin, če ta dejanja naslovniku omogočajo, da se dovolj natančno seznani s transakcijami, na katere se nanašajo sumi o nepravilnostih.
Stroški
44 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:
1. Člen 3(1), prvi pododstavek, Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti
je treba razlagati tako, da
se štiriletni zastaralni rok, ki je v njem določen, neposredno uporablja za zahtevek za vračilo pomoči, ki jih sofinancira Evropska unija, za katerega veljajo določbe zasebnega prava države članice.
2. Načelo sorazmernosti je treba razlagati tako, da
nasprotuje temu, da se na podlagi člena 3(3) Uredbe št. 2988/95 za zahtevke za vračilo pomoči, ki jih sofinancira Evropska unija, uporabi tridesetletni zastaralni rok, ki je uveden na podlagi določbe zasebnega prava države članice.
3. Člen 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95
je treba razlagati tako, da
pojem „dejanje [pristojnega organa] v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost“, s katerim je zadevna oseba seznanjena in s katerim se pretrga „zastaranje pregona“, zajema izvensodne listine, kot so revizijsko poročilo, nalog za izterjavo, opomin za plačilo ali opomin, če ta dejanja naslovniku omogočajo, da se dovolj natančno seznani s transakcijami, na katere se nanašajo sumi o nepravilnostih.
Podpisi