Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
M. CAMPOSA SÁNCHEZ-BORDONE,
predstavljeni 8. maja 2024(1)
Zadevi C-717/22 in C-372/23
SISTEM LUX OOD
in
VU
proti
Teritorialna direkcija Mitnitsa Burgas
Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki sta ju vložila Rayonen sad Svilengrad (okrožno sodišče v Svilengradu, Bolgarija) in Administrativen sad Haskovo (upravno sodišče v Haskovem, Bolgarija)
„Postopek predhodnega odločanja – Carinska unija in prosti pretok blaga – Uredba (EU) št. 952/2013 – Kršitev carinske zakonodaje – Upravne kazni – Učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni – Nacionalna zakonodaja, ki določa odvzem predmeta carinskega prekrška – Blago, ki pripada tretji osebi”
1. V teh dveh predlogih za sprejetje predhodne odločbe dve bolgarski sodišči Sodišču posredujeta svoje pomisleke glede razlage sistema kršitev in kazni iz Uredbe (EU) št. 952/2013.(2)
2. S svojimi vprašanji želita v bistvu izvedeti: (a) ali je naklep obvezen element prekrška opustitve posredovanja informacij carinskim organom, ki je določeno v členu 15 carinskega zakonika, in (b) ali pravo Unije nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki v okoliščinah, kakršne so v sporu o glavni stvari, določa odvzem blaga kot kazen za neizpolnjevanje carinskih obveznosti.
I. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Okvirni sklep 2005/212/PNZ(3)
3. Člen 1, naslovljen „Opredelitve pojmov“, v četrti alinei, „zaplembo“ opredeljuje kot „kazen ali ukrep, ki ga sodišče izreče po zaključku postopkov v zvezi s kaznivim dejanjem ali kaznivimi dejanji, kar vodi k dokončnemu odvzemu premoženja“.(4)
2. Carinski zakonik
4. Uvodna izjava 38 določa:
„Kadar carinski dolg nastane zaradi nespoštovanja carinske zakonodaje, je treba upoštevati, ali je zadevna oseba delovala v dobri veri, ter v največji meri zmanjšati posledice dolžnikove malomarnosti“.
5. Uvodna izjava 45 določa:
„Ustrezno je na ravni Unije določiti pravila, ki urejajo uničenje ali drugo razpolaganje z blagom s strani carinskih organov, saj je ta vprašanja predhodno urejala nacionalna zakonodaja“.
6. Člen 15, naslovljen „Zagotovitev informacij carinskim organom“, določa:
„1. Vse osebe, ki so neposredno ali posredno udeležene v carinskih formalnostih ali carinskih kontrolah, carinskim organom na njihovo zahtevo in v predpisanem roku v ustrezni obliki predložijo vso potrebno dokumentacijo in informacije ter nudijo vso pomoč, ki je potrebna za dokončanje teh formalnosti oziroma kontrol.
2. Oseba, ki vloži carinsko deklaracijo, deklaracijo za začasno hrambo, vstopno skupno deklaracijo, izstopno skupno deklaracijo, deklaracijo za ponovni izvoz ali obvestilo o ponovnem izvozu carinskim organom ali pa predloži zahtevek za dovoljenje ali katero drugo odločbo, je odgovorna za:
(a) pravilnost in popolnost informacij, navedenih v deklaraciji, sporočilu ali zahtevku;
(b) pristnost, pravilnost in veljavnost vseh dokumentov, priloženih deklaraciji, obvestilu ali zahtevku; in
(c) kjer je primerno, spoštovanje vseh obveznosti v zvezi z dajanjem zadevnega blaga v zadevni carinski postopek ali z vodenjem odobrenih dejanj.
Prvi pododstavek se uporablja tudi za predložitev katerih koli informacij v kateri koli obliki, ki jih zahtevajo carinski organi ali so tem dani.
Kadar carinski zastopnik zadevne osebe vloži deklaracijo ali obvestilo, predloži zahtevek ali zagotovi informacije, kot je navedeno v členu 18, obveznosti iz prvega pododstavka tega odstavka zavezujejo tudi navedenega carinskega zastopnika.“
7. Člen 42, naslovljen „Uporaba kazni“, določa:
„1. Vsaka država članica določi kazni za neupoštevanje carinske zakonodaje. Takšne kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.
2. Če se uporabijo upravne kazni, so lahko te med drugim v eni izmed naslednjih oblik ali so kombinacija obeh:
(a) denarna kazen, ki jo naložijo carinski organi, po potrebi vključno s poravnavo, ki se uporabi namesto kazenske sankcije;
(b) razveljavitev, začasen odvzem ali sprememba kakršnega koli dovoljenja, ki ga ima zadevna oseba.
[…]“.
8. Člen 79, naslovljen „Carinski dolg, ki nastane zaradi neizpolnjevanja“, v odstavku 1 določa:
„Za blago, zavezano uvozni dajatvi, nastane carinski dolg pri uvozu zaradi neizpolnjevanja:
(a) ene od obveznosti, ki so določene s carinsko zakonodajo za vnos neunijskega blaga na carinsko območje Unije, njegovo odstranitev izpod carinskega nadzora ali gibanje, predelavo, hrambo, začasno hrambo, začasni uvoz ali prepustitev takega blaga na navedenem območju;
(b) ene od obveznosti, ki so določene v carinski zakonodaji glede posebne rabe blaga na carinskem območju Unije;
(c) pogoja, ki ureja dajanje neunijskega blaga v carinski postopek ali odobritev izvzetja od dajatve ali znižane stopnje uvozne dajatve zaradi posebne rabe blaga“.
9. Člen 158, naslovljen „Carinska deklaracija blaga in carinski nadzor nad unijskim blagom“, določa:
„1. Za vse blago, ki bo dano v carinski postopek, razen v postopek proste cone, se vloži carinska deklaracija, ki ustreza posameznemu postopku.
2. V posebnih primerih, razen tistih iz člena 6(3)[2], je mogoče za vložitev carinske deklaracije uporabiti druga sredstva, kot so tehnike elektronske obdelave podatkov.
3. Unijsko blago, prijavljeno za izvoz, notranji tranzit Unije ali pasivno oplemenitenje, je pod carinskim nadzorom od trenutka sprejema deklaracije iz odstavka 1 do trenutka, ko se iznese s carinskega območja Unije, se odstopi državi, uniči ali se carinska deklaracija izreče za neveljavno“.
10. Člen 198, naslovljen „Ukrepi, ki jih izvajajo carinski organi“, določa:
„1. V naslednjih primerih carinski organi izvedejo vse potrebne ukrepe, vključno z odvzemom in prodajo ali uničenjem, za ureditev položaja blaga:
(a) kadar ni bila izpolnjena katera od obveznosti, ki so določene s carinsko zakonodajo glede vnosa neunijskega blaga na carinsko območje Unije, ali blago ni bilo predloženo carinskemu nadzoru;
[…]“.
11. Člen 233, naslovljen „Obveznosti imetnika postopka tranzita Unije ter prevoznika in prejemnika blaga, ki se giblje v okviru postopka tranzita Unije“, v odstavku 3 določa:
„Prevoznik ali prejemnik blaga, ki ob sprejemu blaga ve, da se giblje v okviru postopka tranzita Unije, je tudi odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku in v skladu z ukrepi, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev identifikacije blaga“.
B. Nacionalno pravo. Zakon za mitnitsite (carinski zakon)
12. Člen 231 določa, da odločbe o naložitvi upravnih kazni izda direktor carinskega urada ali uradniki, ki jih ta imenuje.
13. Člen 233 določa:
„1. Kdor brez vednosti ali dovoljenja carinskih organov premešča ali prevaža blago čez državno mejo ali to poskuša storiti, se kaznuje za tihotapstvo z denarno kaznijo od 100 % do 200 % carinske vrednosti blaga oziroma – v primeru izvoza – vrednosti blaga, če storjeno dejanje ni kaznivo dejanje.
[…].
6. Blago, ki je predmet tihotapstva, se zaseže v korist države, ne glede na to, kdo je njegov lastnik, in če je pogrešano ali ukradeno, se [storilcu] naloži plačilo kazni v višini njegove carinske vrednosti oziroma – v primeru izvoza – vrednosti blaga.
[…]“.
II. Dejansko stanje, spora in vprašanja za predhodno odločanje
14. VU, srbski državljan, ki je vozil tovorno vozilo s polpriklopnikom, naloženim z aluminijastimi profili, je 28. maja 2021 na poti iz Turčije v Srbijo prispel na bolgarsko carinsko kontrolno točko.
15. Med preverjanjem carinskih dokumentov in tehtanjem vozila je bila ugotovljena prisotnost količine blaga, ki je očitno presegala količino, prijavljeno v navedenih dokumentih.
16. Pri ustreznem pregledu je bilo v tovornem prostoru vozila najdenih 13 palet z aluminijastimi profili. Pet paketov v tovornem prostoru je glede na dokumente v celoti ustrezalo tovoru nekega odpremnega podjetja. Profili, vsebovani na preostalih osmih paletah, ki jih je poslalo drugo podjetje, niso bili prijavljeni.
17. Zaradi tega dejanskega stanja sta se začela dva sodna postopka, v katerih je vsako od pristojnih sodišč sklenilo, da Sodišču predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe.
A. Zadeva C-717/22
18. Teritorialna direktsia „Juzhna morska“ (območna direkcija „Juzhna morska“, Bolgarija) je 28. maja 2021 zaradi kršitve člena 233(1) carinskega zakonika zoper voznika tovornega vozila s polpriklopnikom uvedla upravni postopek naložitve kazni. Zasežene so bile neprijavljene aluminijaste plošče in vlečno tovorno vozilo.
19. Upravni postopek naložitve kazni je bil prekinjen zaradi uvedbe kazenske preiskave o istem dejanskem stanju.
20. Po dokončni izključitvi storitve kaznivega dejanja in nadaljevanju [upravnega] postopka naložitve kazni je upravni organ menil, da voznikovo ravnanje (to je, prevoz aluminijastih plošč čez državno mejo brez vednosti in dovoljenja carinskega organa) izpolnjuje tipične znake prekrška iz člena 233(1) carinskega zakona.
21. Posledično je upravni organ:
– vozniku naložil upravno kazen v obliki denarne kazni v višini 73.140,06 bolgarskega leva (BGN) (približno 37.400 EUR), kar ustreza 100 % carinske vrednosti blaga;
– v skladu s členom 233(6) v povezavi s členom 233(1) carinskega zakona odredil odvzem aluminijastih plošč in vračilo tovornega vozila s polpriklopnikom lastniku, tretji osebi, ki ni bila povezana z dejanskim stanjem.
22. Družba Sistem Lux, lastnica zaseženega blaga, je to odločbo izpodbijala pri Rayonen sad Svilengrad (sodišče prve stopnje v Svilengradu, Bolgarija), ki je sklenilo Sodišču predložiti tri vprašanja v predhodno odločanje, od katerih sta prva dva navedena v nadaljevanju:
„1. Ali je treba člen 42(2) [carinskega zakonika], v katerem so taksativno naštete vrste upravnih kazen, ki se lahko izrečejo zaradi kršenja carinske zakonodaje, v povezavi s členom 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz člena 233(6) [carinskega zakona], ki kot dodatno upravno kazen določa odvzem (zaplembo lastnine v korist države) predmeta prekrška? Ali je odvzem predmeta prekrška dopusten v primerih, v katerih odvzeto premoženje pripada osebi, ki ni storilec prekrška?
2. Ali je treba člen 42(1) [carinskega zakonika] v povezavi s členom 49(3) Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz člena 233(6) [carinskega zakona], ki poleg „denarne kazni“ kot dodatno kazen določa odvzem (zaplembo lastnine v korist države) predmeta prekrška, v naslednjih primerih nedopustna kot kaznovalni poseg v lastninsko pravico, ki je nesorazmeren z zastavljenim zakonitim ciljem: na splošno, kadar odvzeto premoženje, ki je bilo predmet prekrška, pripada storilcu prekrška, in v primerih, kadar pripada tretji osebi, ki ni storila prekrška, ter zlasti v primerih, v katerih storilec prekrška ni storil naklepno, temveč iz malomarnosti?“
B. Zadeva C-372/23
23. VU, prevoznik iz zadeve C-717/22, je pri Rayonen sad Svilengrad (okrožno sodišče v Svilengradu, Bolgarija) izpodbijal tako naložitev denarne kazni kot odvzem blaga. S sodbo z dne 17. februarja 2022 je bila njegova pritožba zavrnjena.
24. VU je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožbo pri Administrativen sad Haskovo (upravno sodišče v Haskovem, Bolgarija), ki je sklenilo Sodišču predložiti pet vprašanj v predhodno odločanje, od katerih so prva štiri navedena v nadaljevanju:
„1. Ali je treba člen 15 v povezavi s členom 42(1) [carinskega zakonika] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz člena 233(1) [carinskega zakona] v povezavi s členom 7 Zakon za administrativnite narushenia i nakazania (zakon o carinskih [upravnih] prekrških in sankcijah), ki v primerih carinskega prekrška, ki je bil storjen iz malomarnosti tako, da se ni upoštevalo predpisane oblike deklaracije blaga, prepeljanega čez državno mejo, določa naložitev kazni za nenamerno storjeno tihotapstvo? Ali je dopustna nacionalna ureditev, v skladu s katero se lahko v takih primerih prekršek opredeli kot tihotapstvo, storjeno iz malomarnosti, oziroma ali je naklep obvezen zakonski znak tihotapstva?
2. Ali je treba člen 42(1) [carinskega zakonika] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz člena 233(1) [carinskega zakona] v povezavi s členom 7 zakona o carinskih [upravnih] prekrških in sankcijah, v skladu s katero se lahko prekrški, ki spadajo pod pojem „tihotapstvo“, storjeni prvič ne glede na to, ali so bili storjeni naklepno ali iz malomarnosti, kaznujejo z enako obliko kazni in z enako strogostjo, in sicer z „denarno kaznijo“ v višini od 100 % do 200 % carinske vrednosti predmeta prekrška?
3. Ali je treba člen 42(2) [carinskega zakonika] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz člena 233(6) [carinskega zakona], ki kot dodatno upravno kazen določa odvzem (zaplembo lastnine v korist države) blaga ali stvari, ki so bili predmet prekrška, tudi kadar gre za blago, katerega posest ni prepovedana? Ali je odvzem predmeta prekrška dopusten v primerih, v katerih odvzeto premoženje pripada osebi, ki ni storilec prekrška?
4. Ali je treba člen 42(1) [carinskega zakonika] v povezavi s členom 49(3) Listine […] razlagati tako, da je nacionalna ureditev, kakršna je ta iz člena 233(6) [carinskega zakona], ki poleg kazni v obliki „denarne kazni“ kot dodatno kazen določa odvzem (zaplembo lastnine v korist države) blaga ali stvari, ki so bili predmet prekrška, tudi kadar gre za blago, katerega posest ni prepovedana, v naslednjih primerih nedopustna kot nesorazmeren kaznovalni poseg v lastninsko pravico, ki je
nesorazmeren z zastavljenim zakonitim ciljem: na splošno v primerih, v katerih je odvzeto premoženje, ki je bilo predmet prekrška, pripada storilcu prekrška, in v primerih, v katerih pripada tretji osebi, ki ni storila prekrška, ter zlasti v primerih, v katerih storilec prekrška ni storil naklepno, temveč iz malomarnosti?“
III. Postopek pred Sodiščem
25. Predlog za sprejetje predhodne odločbe, iz katerega izhaja zadeva C-717/22, je bil pri Sodišču vložen 23. novembra 2022.
26. V tem postopku so pisna stališča predložile družba Sistem Lux, Teritorialna direktsia Mitnitsa Burgas (območna direkcija carinskega urada v Burgasu, Bolgarija), bolgarska, italijanska in latvijska vlada ter Evropska komisija.
27. Predlog za sprejetje predhodne odločbe, iz katerega izhaja zadeva C-372/23, je bil pri Sodišču vložen 13. junija 2023.
28. V tem drugem postopku so poleg Komisije svoja pisna stališča predložile Teritorialna direkcija Mitnitsa Burgas (območna direkcija carinskega urada v Burgasu), belgijska, bolgarska, španska in italijanska vlada.
29. Zadevi sta bili zaradi njune povezanosti združeni za ustni postopek in izdajo sodbe.
30. Sodišče, ki je menilo, da ni treba opraviti javne obravnave, je pozvalo, naj se sklepni predlogi osredotočijo na prvi dve vprašanji v zadevi C-717/22 (ki se vsebinsko ujemata s tretjim in četrtim vprašanjem v zadevi C-372/23) ter na prvi dve vprašanji v zadevi C-372/23.
IV. Analiza
31. Prvi dve vprašanji v zadevi C-717/22 se nanašata na združljivost nacionalne zakonodaje, ki v konkretnem primeru carinskega prekrška določa, da je treba zadevno blago zaseči, s pravom Unije.
32. Prvi dve vprašanji v zadevi C-372/23 se nanašata na združljivost nacionalne ureditve, ki za carinske prekrške določa naložitev določene kazni, s pravom Unije.
33. Najprej bom analiziral vprašanji za predhodno odločanje v zvezi z glavno kaznijo (zadeva C-372/23), nato pa bom obravnaval vprašanja v zvezi z odvzemom (zadevi C-717/22 in C-372/23).
34. Vpliva členov 17(1) in 49(3) Listine ne bom obravnaval, ker predložitveni sodišči nista navedli konkretnih razlogov, iz katerih bi prosili za razlago teh določb.
A. Kazen za kršitev obveznosti predložitve carinskih informacij (prvo in drugo vprašanje v zadevi C-372/23)
35. Predložitveno sodišče se sprašuje o združljivosti nacionalne določbe, ki kaznuje carinski prekršek, storjen iz malomarnosti, ki ga šteje za nenamerno storjeno tihotapstvo, s pravom Unije (zlasti s členom 15 carinskega zakonika v povezavi s členom 42(1) carinskega zakonika).
36. Natančneje, želi izvedeti:
– ali je naklep obvezen element prekrška tihotapstva (prvo vprašanje);
– ali se lahko tihotapstvo kaznuje „z enako obliko kazni in z enako strogostjo“ v primerih naklepa in v primerih malomarnosti (drugo vprašanje).
37. Naj spomnim, da je bil VU kaznovan zaradi kršitve člena 233(1) carinskega zakona. Ta določba v Bolgariji obravnava kazni za prevoz blaga čez državno mejo brez vednosti ali dovoljenja carinskih organov. Nanaša se na neizpolnitev obveznosti zagotovitve informacij carinskim organom, ki je določena v členu 15 carinskega zakonika.(5)
38. Čeprav to v predložitveni odločbi ni navedeno, se zdi, da je bilo prepeljano blago iz Turčije namenjeno v Srbijo, pri čemer je bila Bolgarija le tranzitna država. V takem primeru bi bila evropska zakonodaja, ki bi se primarno uporabila, člen 158 carinskega zakonika.
39. V skladu s tem členom se mora za blago, ki se da v carinski postopek (razen proste cone), vložiti carinska deklaracija, ki ustreza posameznemu postopku (odstavek 1); blago mora biti pod carinskim nadzorom od trenutka sprejema navedene deklaracije do trenutka, ko se iznese s carinskega območja Unije, se odstopi državi, uniči ali se carinska deklaracija izreče za neveljavno (odstavek 3).
40. V skladu s členom 233(3) carinskega zakonika je prevoznik blaga v tranzitu Unije odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku in v skladu z ukrepi, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev identifikacije blaga.(6)
41. Po mnenju predložitvenega sodišča, ki ga nihče ne izpodbija in ki ga v tej zadevi ni treba preverjati, je neizpolnitev obveznosti verodostojne deklaracije za blago, ki ga je VU prevažal v postopku tranzita, pomenila kršitev člena 15 carinskega zakonika, ki jo je storila navedena oseba.(7)
42. V skladu s členom 15(1) carinskega zakonika mora oseba, ki je neposredno ali posredno udeležena v carinskih formalnostih ali carinskih kontrolah, carinskim organom na njihovo zahtevo in v predpisanem roku v ustrezni obliki predložiti vso potrebno dokumentacijo in informacije ter nuditi pomoč, ki je potrebna za dokončanje navedenih dejavnosti in kontrol.
43. V skladu z odstavkom 2 tega člena 15 carinskega zakonika je oseba, ki vloži carinsko deklaracijo carinskim organom odgovorna za njeno pravilnost in popolnost ter pristnost, pravilnost in veljavnost spremnih dokumentov.
44. V skladu s členom 42 carinskega zakonika morajo države članice učinkovito, sorazmerno in odvračilno sankcionirati vsako neizpolnjevanje carinske zakonodaje.
45. Predložitveno sodišče želi, da bi Sodišče, strogo gledano, določilo, ali je naložena kazen glede na namernost kršitve združljiva s členom 15 carinskega zakonika in glede na sorazmernost same kazni s členom 42(1) tega zakonika.
46. Za odgovor na prvo od teh vprašanj je treba upoštevati, da po mnenju Sodišča:
– neizpolnitev obveznosti iz člena 15(1) carinskega zakonika pomeni „neupoštevanje carinske zakonodaje“ v smislu člena 42(1) carinskega zakonika;
– „Ta pojem [neupoštevanje carinske zakonodaje] se namreč ne nanaša na goljufije, ampak vključuje kakršno koli neizpolnjevanje carinske zakonodaje v Uniji neodvisno od tega, ali je bila neizpolnitev namerna oziroma je bila storjena zaradi malomarnosti ali je nastala celo zaradi opustitve kakršnega koli skrbnega ravnanja zadevnega gospodarskega subjekta“.(8)
47. Enako velja, kakor je navedla Komisija, zlasti za neizpolnitev obveznosti iz člena 158 carinskega zakonika glede predložitve carinske deklaracije, ki ustreza zadevnemu postopku.
48. Iz te premise izhaja, da naklep ni obvezen element tihotapstva. Če je kršitev člena 15(1) carinskega zakonika storjena iz malomarnosti, morajo države članice naložiti kazen v skladu s členom 42 navedenega zakonika.
49. Kazen mora vsekakor biti, kolikor je upoštevno za to zadevo, sorazmerna, kakor to določa člen 42(1) carinskega zakonika.
50. Predložitveno sodišče v svojem drugem vprašanju v zadevi C-372/23 ne postavlja toliko vprašanja o sorazmernosti v ožjem pomenu besede, temveč – vnovič – o pomenu namernosti za prilagoditev kazni.
51. Predložitveno sodišče namreč vztraja pri namernosti, ki ga tu obravnava v povezavi s členom 42(1) carinskega zakonika, to je z vidika kazni, in ne več z vidika opredelitve dejanskega stanja prekrška.
52. Meritorno vprašanje ostaja enako, in sicer združljivost nacionalne zakonodaje, ki malomarno ravnanje opredeljuje kot carinski prekršek (prvo vprašanje) in zanj določa kazen, ki ne razlikuje med malomarnim in naklepnim ravnanjem, s carinskim zakonikom (drugo vprašanje).
53. Ne gre torej za določitev, ali je bila kazen iz postopka v glavni stvari sorazmerna glede na njen zadevni dejanski znesek ali druge okoliščine, temveč glede na naklepno ali malomarno naravo kršitve.
54. Predložitveno sodišče namreč poudarja, da se lahko ravnanja „ne glede na to, ali so bil[a] storjen[a] naklepno ali iz malomarnosti, kaznujejo z enako obliko kazni in z enako strogostjo“. Po mnenju sodišča bi bilo resnično „nesorazmerno“, če se ne bi razlikovalo med prekrški, storjenimi naklepno, in tistimi, storjenimi iz malomarnosti.
55. Zgolj obrobno sklicevanje na sorazmernost naložene kazni ne bi smelo odvrniti pozornosti. Ponavljam, da je bistvo teh vprašanj v tem, ali in pod kakšnimi pogoji je mogoče tihotapstvo sankcionirati le, če je posledica namernega ravnanja.
56. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da kaznovalni ukrepi, ki jih dovoljuje nacionalna zakonodaja, ne smejo presegati tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev ciljev, ki jim legitimno sledi ta zakonodaja, ali biti nesorazmerni glede na navedene cilje.(9)
57. Zato „morajo carinski organi […] tako pri pravni kvalifikaciji morebitne kršitve kot pri določitvi, po potrebi, kazni zaradi nespoštovanja carinske zakonodaje, ki jo je treba naložiti, upoštevati vse ustrezne elemente, po potrebi vključno z dobro vero deklaranta, da bi zagotovili, da so te kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne“.(10)
58. Upoštevnost dobre vere za namene tehtanja obsega kazni ne pomeni, da so te dopustne samo v primeru naklepnih kršitev. Kot sem že poudaril, pojem „neupoštevanje carinske zakonodaje“ v smislu člena 42(1) carinskega zakonika zajema vsako kršitev navedene zakonodaje, ne glede na to, ali je bila kršitev namerna ali je bila storjena iz malomarnosti.
59. Skratka, menim, da je treba na drugo vprašanje v zadevi C-372/23 odgovoriti enako kot na prvo vprašanje: ker naklep ni obvezen element tihotapstva in ker zgolj kršitev člena 15(1) carinskega zakonika zadošča za opredelitev ravnanja kot takšnega, ki se sankcionira na podlagi člena 42 tega zakonika, pravo Unije ne nasprotuje kaznovanju nenaklepnih prekrškov.
60. Sodišče je potrdilo to razlago člena 42(1) carinskega zakonika in razsodilo, da je v primeru predložitve nepravilnih informacij v carinski deklaraciji mogoče naložiti upravno globo ne glede na dobrovernost gospodarskega subjekta.(11)
61. Ta odgovor ne posega v to, da je treba pri določanju ustrezne kazni upoštevati vse upoštevne dejavnike (vključno z morebitno dobrovernostjo kršitelja) v okviru lestvice, ki jo je določil nacionalni zakonodajalec in na podlagi katere se lahko odgovor v obliki sankcije stopnjuje, bodisi navzgor bodisi navzdol.(12)
B. Odvzem v primerih kršitve obveznosti zagotovitve informacij carinskim organom (prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C-717/22, ki sta enaki tretjemu in četrtemu vprašanju v zadevi C-372/23)
62. S temi vprašanji želita predložitveni sodišči, če povzamem, izvedeti naslednje:
– ali je odvzem primeren kot dodatna upravna kazen v primeru „tihotapstva“;
– če je odgovor pritrdilen, ali se lahko odvzame blago, ki pripada tretji osebi, ki ni kršitelj, zlasti če zadnjenavedeni ni ravnal naklepno?
63. Člen 42(2) carinskega zakonika ne določa izčrpnega seznama „oblik“ (postopkov), ki jih lahko imajo upravne kazni, ki jih določijo države članice. To je jasno razvidno iz besedila določbe, ki uporablja izraz „med drugim“(13)
64. Sodišče je večkrat razsodilo, „da so države članice, če zakonodaja Unije glede sankcij, ki veljajo pri nespoštovanju pogojev, določenih s sistemom, uvedenim s to zakonodajo, ni harmonizirana, pristojne izbrati sankcijo, ki se jim zdi primerna“. Logično je, da morajo države članice „to pristojnost izvajati v skladu s pravom Unije in z njegovimi temeljnimi načeli“.(14)
65. Glede na to ne vidim razloga, zakaj odvzem ne bi bil določen kot dodatna upravna kazen v primerih, kakršna sta obravnavana, torej v primeru kršitve člena 15(1) carinskega zakonika.(15)
66. Sam carinski zakonik (člen 198) nacionalnim organom nalaga obveznost, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za ureditev položaja blaga v primeru neizpolnjevanja obveznosti iz carinske zakonodaje. Med temi ukrepi so izrecno navedeni odvzem in prodaja ali uničenje zadevnega blaga.
67. Tako je odvzem zaseženega blaga v primerih, kakršen je v obravnavanih zadevah, v pravu Unije dovoljen bodisi kot upravna kazen (člen 42 carinskega zakonika) bodisi kot potreben ukrep v primeru neizpolnjevanja carinske obveznosti (člen 198 carinskega zakonika).(16)
68. Lahko bi se razpravljalo o tem, v kakšnih okoliščinah je odvzem in concreto zakonit, nikakor pa ne o tem, ali gre za ukrep, ki je kot tak združljiv z zakonodajo Unije.
69. Sodišče se je glede odvzema premoženja tretji osebi, ki ni storilec, že nedvoumno izreklo: „Ob upoštevanju bistvenega vpliva na pravice oseb, ki ga povzroči zaplemba premoženja, to je dokončen odvzem lastninske pravice na njem, je treba navesti, da taka zaplemba pri dobroverni tretji osebi, ki ni vedela in ni mogla vedeti, da je bilo njeno premoženje uporabljeno za storitev kaznivega dejanja, glede na zastavljeni cilj pomeni nesorazmerno in nedopustno posredovanje, ki posega v bistvo njene lastninske pravice“.(17)
70. Iz podatkov, ki sta jih predložili predložitveni sodišči, ni mogoče z gotovostjo sklepati, ali je zaseženo blago dejansko pripadalo tretji osebi, ki je ravnala v dobri veri v skladu s tem, kar sem pravkar citiral.
71. Zdi se, da zadevno blago ni last VU (to je kaznovanega prevoznika), čeprav ni navedeno, da bi bilo njegovo procesno upravičenje do izpodbijanja odvzema blaga postavljeno pod vprašaj. Blago naj bi bilo last družbe Sistem Lux, tožeče stranke v sporu, v okviru katerega je bil vložen predlog za sprejetje predhodne odločbe C-717/22.
72. Vendar pa naj bi bila glede na pisna stališča carinskih organov(18)(19) družba Sistem Lux glavni zavezanec za postopek tranzita, katerega predmet je bilo zaseženo blago. Če je tako, kar morata preveriti predložitveni sodišči, družbe Sistem Lux strogo gledano ne bi bilo mogoče opredeliti kot „tretjo osebo“.
73. Iz navedb carinskega organa, ki so zapisane v predložitveni odločbi C-717/22,(20)
74. Skratka, tudi če naj družba Sistem Lux ne bi storila konkretne kršitve, ki se očita VU, naj ne bi izpolnjevala svojih obveznosti, na podlagi česar bi lahko temeljil odvzem.
V. Predlog
75. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Rayonen sad Svilengrad (okrožno sodišče v Svilengradu, Bolgarija) in Administrativen sad Haskovo (upravno sodišče v Haskovem, Bolgarija) odgovori tako:
„Člen 15 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije v povezavi s členom 42(1) in (2) navedene uredbe
je treba razlagati tako, da
1. naklep ni obvezen element tihotapstva;
2. nacionalna zakonodaja lahko določi odvzem blaga kot stransko kazen za tiste, ki so storili upravni prekršek, ker niso izpolnili obveznosti, določenih v carinski zakonodaji“.