Language of document : ECLI:EU:C:2014:108

Zadeva C‑82/12

Transportes Jordi Besora SL

proti

Generalitat de Catalunya

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Tribunal Superior de Justicia de Cataluña)

„Posredni davki – Trošarine – Direktiva 92/12/EGS – Člen 3(2) – Mineralna olja – Davek na prodajo na drobno – Pojem ‚posebni namen‘ – Prenos pristojnosti na avtonomne skupnosti – Financiranje – Vnaprej določen namen – Izdatki za zdravstveno varstvo in okoljski izdatki“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 27. februarja 2014

1.        Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Trošarine – Direktiva 92/12 – Mineralna olja – Nacionalna zakonodaja, ki uvaja davek od prodaje mineralnih olj na drobno – Davek, ki financira pristojnosti ozemeljskih skupnosti na področju zdravstva in okolja – Davek, ki sam po sebi ni namenjen zagotavljanju varstva na teh področjih – Neobstoj posebnega namena – Nedopustnost

(Direktiva Sveta 92/12, člen 3(2))

2.        Vprašanja za predhodno odločanje – Razlaga – Časovni učinki razlagalnih sodb – Retroaktivni učinek – Omejitev Sodišča – Pogoji – Pomembnost finančnih posledic sodbe za zadevno državno članico – Neodločilno merilo

(člen 267 PDEU)

1.        Člen 3(2) Direktive Sveta 92/12 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki uvaja davek od prodaje mineralnih olj na drobno, saj za tak davek ni mogoče šteti, da ima poseben namen v smislu te določbe, če ta davek, ki je namenjen financiranju izvajanja pristojnosti zadevnih ozemeljskih skupnosti na področju zdravstva in okolja, sam po sebi ni namenjen zagotavljanju varstva zdravja in okolja.

Posebni namen v smislu člena 3(2) Direktive 92/12 je namreč tisti namen, ki ni zgolj proračunski. Poleg tega je že bilo razsojeno, da okrepitev avtonomije ozemeljske skupnosti s podelitvijo pooblastila za zbiranje davčnih prihodkov pomeni zgolj proračunski namen, ki sam po sebi ne more pomeniti posebnega namena v smislu 3(2) Direktive 92/12.

Kljub temu glede na to, da ima vsak davek nujno proračunski namen, zgolj okoliščina, da ta davek sledi proračunskemu cilju, sama po sebi ne more, ne da bi se členu 3(2) Direktive 92/12 vzelo vso vsebino, zadostovati za izključitev tega, da bi se za ta davek lahko štelo, da ima tudi posebni namen v smislu navedene določbe. V zvezi s tem bi vnaprej določen namen prihodka od tega davka za financiranje – s strani regionalnih organov – pristojnosti, ki jih je država nanje prenesla na področju zdravstva in okolja, lahko bil okoliščina, ki jo je treba upoštevati pri ugotovitvi obstoja posebnega namena v smislu člena 3(2) Direktive 92/12. Kljub temu taka namenitev, ki je le stvar notranje organizacije proračuna države članice, sama po sebi ne more biti zadosten pogoj v zvezi s tem, saj se lahko vsaka država članica ne glede na to, kateremu cilju sledi, odloči naložiti, da se prihodek od nekega davka nameni financiranju določenih izdatkov.

Da bi se štelo, da ima davek posebni namen v smislu člena 3(2) Direktive 92/12, mora biti ta sam po sebi namenjen zagotavljanju varstva zdravja in okolja. Za to bi šlo zlasti v primeru, če bi se moral prihodek iz tega davka obvezno porabiti za znižanje socialnih in okoljskih stroškov, ki so specifično povezani s porabo ogljikovodikov, obdavčenih z navedenim davkom, tako da bi obstajala neposredna povezava med uporabo prihodkov in namenom zadevnega davka.

(Glej točke 23, 25, od 27 do 30 in 36 ter izrek.)

2.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 40 do 42, 48 in 49.)