Language of document : ECLI:EU:C:2021:373

Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MICHALA BOBKA,

predstavljeni 6. maja 2021(1)

Zadeva C819/19

Stichting Cartel Compensation,

Equilib Netherlands BV

proti

Koninklijke Luchtvaart Maatschappij NV.,

Martinair Holland,

Deutsche Lufthansa AG,

Lufthansa Cargo AG,

British Airways plc,

Société Air France SA,

Singapore Airlines Ltd,

Singapore Airlines Cargo Pte Ltd,

Swiss International Air Lines AG,

Air Canada,

Cathay Pacific Airways Ltd,

Scandinavian Airlines System Denmark-Norway-Sweden,
SAS AB,
SAS Cargo Group A/S

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank Amsterdam (okrožno sodišče v Amsterdamu, Nizozemska))

„Predhodno odločanje – Člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP – Izvedbena pravila člena 103 PDEU – Prehodna ureditev iz členov 104 in 105 PDEU – Sporazumi in usklajeno ravnanje v zvezi z več sestavnimi deli cen za storitve zračnega tovornega prevoza (uvedba dodatnih taks za gorivo in varnost, neplačilo provizije od dodatnih taks) – Odškodninska tožba – Neposredni učinek – Pristojnost nacionalnih sodišč“






I.      Uvod

1.        Stichting Cartel Compensation in Equilib Netherlands BV (v nadaljevanju: tožeči stranki) predlagata izdajo ugotovitvene sodbe in zahtevata odškodnino od toženih strank(2), ker so z uskladitvijo več sestavnih delov cen za storitve zračnega tovornega prevoza na zračnih poteh med letališči znotraj in iz Evropske unije in Evropskega gospodarskega prostora (v nadaljevanju: EGP) kršile člen 101(1) PDEU in člen 53(1) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: Sporazum EGP).

2.        To ravnanje je domnevno potekalo v obdobju, v katerem Svet še ni sprejel izvedbenih določb za nekatere dele sektorja zračnega prevoza, da bi načelom iz člena 101 PDEU zagotovil „polni učinek“. Zato tožene stranke trdijo, da so bili na podlagi „prehodne ureditve“ iz členov 104 in 105 PDEU za izvajanje člena 101 PDEU pristojni le upravni organi držav članic in Evropska komisija.

3.        V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje pristojnosti nacionalnih sodišč, da za protikonkurenčna ravnanja med „prehodno ureditvijo“ uporabijo člen 101(1) PDEU in člen 53(1) Sporazuma EGP. Vendar po drugi strani to morda tehnično in časovno omejeno vprašanje odpira bolj temeljno vprašanje o (medsebojni) odvisnosti javnega (upravnega) in zasebnega (sodnega) izvajanja pravil Unije o konkurenci.

II.    Pravni okvir

A.      PDEU

4.        Členi od 101 do 105 PDEU določajo pravila o konkurenci. Za obravnavano zadevo so upoštevne naslednje določbe:

„Člen 101

(prejšnji člen 81 PES)

1. Kot nezdružljivi z notranjim trgom so prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, zlasti tisti, ki:

[…]

2. Vsi sporazumi ali sklepi, ki jih ta člen prepoveduje, so nični.

3. V naslednjih primerih se lahko določi, da se določbe odstavka 1 ne uporabljajo za:

–        sporazume ali skupine sporazumov med podjetji,

–        sklepe ali skupine sklepov podjetniških združenj, in

–        usklajeno ravnanje ali skupine usklajenih ravnanj,

ki prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali distribucije blaga oziroma k pospeševanju tehničnega ali gospodarskega napredka, pri čemer zagotavljajo potrošnikom pravičen delež doseženih koristi, in ki:

(a) zadevnim podjetjem ne določajo omejitev, ki za doseganje teh ciljev niso nujne;

(b) takšnim podjetjem glede znatnega dela zadevnih izdelkov ne dajejo možnosti izključitve konkurence.

[…]

Člen 103

(prejšnji člen 83 PES)

1. Ustrezne uredbe ali direktive za uveljavitev načel iz členov 101 in 102 sprejme Svet na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom.

2. Uredbe ali direktive iz odstavka 1 se sprejmejo zlasti za:

[…]

(b)      določitev podrobnosti uporabe člena 101(3) ob upoštevanju potrebe po zagotovitvi učinkovitega nadzora, pa tudi po čim večji poenostavitvi upravljanja;

(c)      opredelitev področja uporabe določb členov 101 in 102 v različnih gospodarskih panogah, če je to potrebno;

[…]

Člen 104

(prejšnji člen 84 PES)

Do začetka veljavnosti predpisov, sprejetih v skladu s členom 103, se organi držav članic odločajo glede dopustnosti sporazumov, sklepov in usklajenih ravnanj ter zlorabe prevladujočega položaja na notranjem trgu v skladu z lastno zakonodajo in z določbami člena 101, zlasti odstavka 3, in člena 102.

Člen 105

(prejšnji člen 85 PES)

1. Brez poseganja v člen 104 Komisija zagotovi uporabo načel iz členov 101 in 102. Komisija razišče primere domnevne kršitve teh načel na predlog države članice ali na lastno pobudo in v sodelovanju s pristojnimi organi v državah članicah, ki ji pomagajo. Če ugotovi kršitev, predlaga ustrezne ukrepe za njeno odpravo.

2. Če se kršitev načel ne odpravi, jo Komisija navede v obrazloženem sklepu. Svoj sklep lahko objavi in državam članicam dovoli sprejeti ustrezne ukrepe za izboljšanje stanja, za katere določi pogoje in podrobnosti.

3. Komisija lahko sprejme uredbe glede skupine sporazumov, v zvezi s katerimi je Svet sprejel uredbo ali direktivo v skladu s členom 103(2)(b).“

B.      Sporazum EGP

5.        Cilj Sporazuma EGP je „z enakimi pogoji konkurence in spoštovanjem istih pravil spodbujati stalno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in ekonomskih odnosov med pogodbenicami, da bi ustvarili homogen [EGP] […].“(3)

6.        Člen 6 Sporazuma EGP določa:

„Brez vpliva na prihodnji razvoj sodne prakse se določbe tega sporazuma, kolikor so po vsebini enake ustreznim pravilom Pogodbe [o delovanju Evropske unije] in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo ter aktom, sprejetih za uporabo teh dveh pogodb, pri njihovem izvajanju in uporabi razlagajo v skladu z ustreznimi odločitvami Sodišča Evropsk[e] [Unije], sprejetimi pred datumom podpisa tega sporazuma.“

7.        Člen 53 Sporazuma EGP je v bistvu enak členu 101 PDEU.

8.        Člen 55 Sporazuma EGP določa:

„1. Brez poseganja v določbe za izvajanje členov 53 in 54 iz Protokola 21 in Priloge XIV k temu sporazumu Komisija ES in Nadzorni organ EFTA iz člena 108(1) zagotovita uporabo načel iz členov 53 in 54.

Pristojni nadzorni organ iz člena 56 razišče primere domnevne kršitve teh načel na lastno pobudo ali na predlog države na zadevnem ozemlju ali na predlog drugega nadzornega organa. Pristojni nadzorni organ opravi te preiskave v sodelovanju s pristojnimi državnimi organi na zadevnem ozemlju in v sodelovanju z drugim nadzornim organom, ki mu pomaga v skladu s svojimi internimi pravili.

Če ugotovi kršitev, predlaga ustrezne ukrepe za njeno odpravo.

2. Če se kršitev načel ne odpravi, jo pristojni nadzorni organ navede v obrazloženi odločbi.

Pristojni nadzorni organ lahko svojo odločbo objavi in državam dovoli, da na svojem ozemlju sprejmejo ustrezne ukrepe za izboljšanje stanja, za katere določi pogoje in podrobnosti. Prav tako lahko zaprosi drugi nadzorni organ, da državam na njihovih ozemljih dovoli sprejeti take ukrepe.“

III. Dejansko stanje, nacionalni postopek in vprašanje za predhodno odločanje

9.        Evropska komisija je 9. novembra 2010 sprejela Sklep(2010) 7694 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU], člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu(4) (Zadeva C.39258 – Letalski prevoz tovora) (v nadaljevanju: Sklep iz leta 2010).(5)

10.      Členi od 1 do 4 Sklepa iz leta 2010 so vsebovali ugotovitve, da so številni letalski prevozniki sodelovali pri usklajevanju različnih sestavnih delov cene, ki se zaračunava za storitve tovornega prevoza na progah med letališči znotraj Evropske unije in/ali EGP, med letališči znotraj Evropske unije in/ali EGP in tretjimi državami ter med letališči znotraj Unije in Švico, in s tem v različnih obdobjih kršili člen 101 PDEU, člen 53 Sporazuma EGP in člen 8 Sporazuma s Švico (v nadaljevanju: zadevno ravnanje). V skladu s Sklepom iz leta 2010 je celotno obdobje navedene kršitve trajalo od decembra 1999 do februarja 2006.

11.      Splošno sodišče Evropske unije je v sodbah z dne 16. decembra 2015 glede tožečih strank v postopkih, ki so potekali pred njim, Sklep iz leta 2010 razglasilo za delno ničen.(6) Splošno sodišče je v bistvu ugotovilo, da Sklep iz leta 2010 vsebuje protislovja med obrazložitvijo in izrekom.(7)

12.      Komisija je 17. marca 2017 sprejela Sklep C(2017) 1742 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma s Švico (Zadeva C.39258 – Letalski prevoz tovora) (v nadaljevanju: Sklep iz leta 2017).(8) Sklep iz leta 2017 je ohranil jedro Sklepa iz leta 2010. Potrdil je tudi, da je celotno obdobje kršitve trajalo od decembra 1999 do februarja 2006.

13.      Komisija je v skladu s Povzetkom Sklepa iz leta 2017 ugotovila, da so številni letalski prevozniki sodelovali v kartelu v zvezi z zadevnim ravnanjem. S tem ravnanjem so bili kršeni člen 101 PDEU, člen 53 Sporazuma EGP in člen 8 Sporazuma s Švico. Nanašalo se je na (i) proge med letališči v Evropski uniji (proge znotraj Unije); (ii) proge med letališči v Uniji in letališči zunaj EGP (proge Unija–tretje države); (iii) proge med letališči v EGP (proge znotraj EGP); (iv) proge med letališči v državah pogodbenicah Sporazuma EGP, ki pa niso države članice Unije, in letališči v tretjih državah (proge države EGP, ki niso države članice Unije–tretje države) in (v) proge med letališči v Uniji in Švico (proge Unija–Švica).

14.      V Povzetku Sklepa iz leta 2017 je opredeljena kršitev in vsebuje naslednje globe, naložene za različna časovna obdobja in različne letalske proge, kot sledi:

–        Pred 1. majem 2004 je bila Komisija pristojna za ugotavljanje kršitve in naložitev glob zaradi ravnanja na področju zračnega prevoza med letališči v Uniji. To pa zato, ker je bila pred 1. majem 2004 z Uredbo Sveta (EGS) št. 3975/87(9) Komisiji podeljena pristojnost za izvajanje člena 101 PDEU v zvezi z zračnim prevozom samo med letališči v Uniji. Zračni prevoz med letališči v Uniji in letališči tretjih držav pa je bil izključen s področja uporabe te uredbe.

–        Iz istega razloga je bila pristojnost Komisije za proge Unija–tretje države omejena na ravnanje po 1. maju 2004.

–        Za proge znotraj EGP je bila Komisija pristojna za ugotavljanje kršitve in naložitev glob za celotno obdobje od leta 1999 do leta 2006.

–        Za proge med državami EGP, ki niso države članice Unije, in tretjimi državami sta Slep št. 130/2004(10) in Sklep št. 40/2005(11) začela veljati 19. maja 2005. Od tega datuma sta se v okviru Sporazuma EGP začeli uporabljati Uredba (ES) št. 411/2004(12) in Uredba (ES) št. 1/2003(13). Zato Komisija ni ugotavljala kršitve ali nalagala glob zaradi ravnanja v zvezi s progami med državami EGP, ki niso bile države članice Unije, in tretjimi državami pred 19. majem 2005.

15.      Sklep iz leta 2017 se je tudi izpodbijal pred Splošnim sodiščem.(14) Ti postopki še potekajo.

16.      Hkrati sta tožeči stranki sprožili civilni postopek proti toženim strankam pri Rechtbank Amsterdam (okrožno sodišče v Amsterdamu, Nizozemska). Navedeno sodišče je pojasnilo, da sta bili tožeči družbi posebej ustanovljeni za izterjavo odstopljenih odškodninskih zahtevkov za škodo, ki izhaja iz ugotovitev Komisije o kršitvi konkurenčnega prava.

17.      Tožeči stranki predlagata, naj se izda ugotovitvena sodba in izplača odškodnina. Prvič, predlagata, naj se ugotovi, da so tožene stranke ravnale protizakonito v obdobju od leta 1999 do leta 2006. To pomeni tudi pred (i) 1. majem 2004 (za proge Unija–tretje države); (ii) 19. majem 2005 (za proge države EGP, ki niso države članice Unije–tretje države) in (iii) 1. junijem 2002 za proge Unija–Švica (v nadaljevanju: sporna obdobja). Drugič, predlagata, naj predložitveno sodišče tožečim strankam naloži solidarno plačilo odškodnine za zadevno protikonkurenčno ravnanje.

18.      Predložitveno sodišče navaja, da tožeče stranke svoje zahtevke za ugotavljanje pristojnosti nacionalnega sodišča in za sporna obdobja opirajo na neposredni učinek člena 101 PDEU, in to neodvisno od upravnega izvajanja konkurenčnega prava.

19.      Predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe meni, da je pristojno za uporabo člena 101 PDEU za zadevno ravnanje in sporno obdobje. Vendar navedeno sodišče izrecno poudarja, da to stališče odstopa od sodbe High Court of Justice (England and Wales) (višje sodišče (Anglija in Wales), Združeno kraljestvo) Emerald Supplies Ltd/British Airways Plc,(15) kot jo je potrdilo Court of Appeal (England and Wales) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales), Združeno kraljestvo) v sodbi La Gaitana Farms SA & Ors/British Airways Plc.(16)

20.      Ker je Rechtbank Amsterdam (okrožno sodišče v Amsterdamu) imelo pomisleke glede pristojnosti za uporabo člena 101(1) PDEU in člena 53(1) Sporazuma EGP za sporna obdobja, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je nacionalno sodišče v sporu med oškodovanci (v obravnavanem primeru špediterji, odjemalci storitev zračnega tovornega prevoza) in letalskimi prevozniki pristojno – bodisi zaradi neposrednega učinka člena 101 PDEU ali vsaj člena 53 [Sporazuma EGP] bodisi na podlagi (takojšnjega učinka) člena 6 Uredbe št. 1/2003 – za uporabo člena 101 PDEU ali vsaj člena 53 [Sporazuma EGP] v celotnem obsegu za sporazume/medsebojno dejansko usklajena ravnanja letalskih prevoznikov glede storitev prevoza tovora na letih, ki so bili opravljeni pred 1. majem 2004 na zračnih poteh med letališči znotraj [Unije] in letališči zunaj EGP oziroma pred 19. majem 2005 na zračnih poteh med Islandijo, Lihtenštajnom in Norveško ter letališči zunaj EGP, oziroma na letih, ki so bili opravljeni pred 1. junijem 2002 med letališči znotraj [Unije] in Švico, tudi za obdobje, ko je veljala prehodna ureditev iz členov 104 in 105 PDEU, ali pa prehodna ureditev temu nasprotuje?“

21.      Pisna stališča so predložili tožeči stranki, tožene stranke, norveška vlada, Nadzorni organ EFTA in Komisija. Vse navedene stranke razen norveške vlade so na obravnavi 21. januarja 2021 podale tudi ustne navedbe.

IV.    Analiza

22.      Struktura teh sklepnih predlogov je naslednja. Najprej bom začel z razpravo o pravnem okviru obravnavane zadeve (A). Nato se bom posvetil uporabi člena 101(1) PDEU s strani predložitvenega sodišča (B). Potem bom preučil enakovredna pravila na podlagi Sporazuma EGP (C). Nazadnje bom končal s splošnejšimi ugotovitvami o izvajanju pravil o konkurenci s strani sodnih organov (D).

A.      Okvir Pogodbe in „prehodna ureditev“

23.      Glede na pomen okvira Pogodbe za pravila o konkurenci v obravnavani zadevi menim, da je treba na začetku teh sklepnih predlogov predstaviti različne elemente člena 101 PDEU in temeljito preučiti domnevno „prehodnost“ ureditve za izvajanje iz členov 104 in 105 PDEU (1). Nato bom na kratko povzel trditve strank in jih umestil v okvir vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče (2).

1.      Prehodnost“ glede na kaj

24.      Člen 101 PDEU ima preprosto strukturo. V odstavku 1 prepoveduje vse sporazume, katerih cilj oziroma posledica je omejitev konkurence. V odstavku 2 pojasni posledico navedene prepovedi: da so vsi sporazumi, ki jih odstavek 1 prepoveduje, nični. V odstavku 3 nato določi izjemo od prepovedi iz odstavka 1: „se lahko določi, da se določbe odstavka 1 ne uporabljajo“ v nekaterih primerih.

25.      Člen 101 je vsebinsko popolna in samostojna določba. Njegovo besedilo je splošno. Ne nanaša se na nobene izvedbene ukrepe in v členu 101 PDEU ni ničesar, kar bi kazalo na omejenost njegovega obsega ali uporabe. Najpomembnejše za obravnavano zadevo je, da člen 101 ni določen glede institucij. Nobena (vrsta) institucije nima prednosti pred drugo. V zvezi s tem je mogoče besedilo navedene določbe primerjati s členom 65(4) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo. V zadnjenavedenem je določeno, da je „Visoka oblast edina pristojna“ za ugotavljanje, ali bi bil prepovedani sporazum združljiv z navedeno določbo.

26.      Glede na samo besedilo je tako težko trditi, da naj bi se člen 101 PDEU uporabljal drugače kot katera koli druga določba v Pogodbi v zvezi z institucijo, ki uporablja pravo Unije, pa naj bo to institucija države članice ali Evropske unije.

27.      Elementi razlikovanja in „prehodnosti“ so v uporabo člena 101 PDEU uvedeni šele s členi od 103 do 105 PDEU.

28.      Tako odstavek 1 člena 103 PDEU pojasnjuje, da „[u]strezne uredbe ali direktive za uveljavitev načel iz“ členov 101 sprejme Svet. Odstavek 2 določa neizčrpen seznam primerov, kako se lahko navedena pristojnost izvaja. Za obravnavano zadevo sta najzanimivejši točki (b) in (c). V teh točkah se obravnavata „določitev podrobnosti uporabe člena 101(3) ob upoštevanju potrebe po zagotovitvi učinkovitega nadzora, pa tudi po čim večji poenostavitvi upravljanja„ in „opredelitev področja uporabe določb člen[a] 101 [PDEU] […] v različnih gospodarskih panogah.“ Povedano drugače, člen 103 PDEU Svetu nalaga, naj opredeli področje uporabe in upravni nadzor člena 101 PDEU.

29.      Kaj se glede na to dogaja, dokler se Svet ne odloči izvajati svojih pristojnosti, kot so določene v členu 103 PDEU?

30.      Na tem mestu sta upoštevna člena 104 in 105 PDEU. Z njima je določena „prehodna ureditev“. Na podlagi te ureditve so bili (upravni) organi držav članic pristojni za izvajanje načel, ki so (zdaj) vsebovana v členu 101 PDEU. To je vključevalo odobritev izjem na podlagi člena 101(3) te pogodbe. Komisija je med obdobjem uporabe navedenega sistema imela zgolj manj pomembno vlogo pri izvajanju pravil o konkurenci in sicer zgolj „brez poseganja“ v naloge nacionalnih organov držav članic.

31.      Glede na ta ustavni okvir gre pri pojmu „prehodna“ ureditev za nekoliko napačno poimenovanje. Res je, da je prvotno besedilo člena 87 Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (Pogodba EGS) določalo, da mora Svet svoje pristojnosti iz (sedanjega) člena 103 PDEU izvesti v treh letih. To obdobje je poteklo, ne da bi Svet izvedel navedene pristojnosti. Vendar je bil z Amsterdamsko pogodbo (do takrat že zastareli) sklic na triletni rok za izvedbo nadomeščen s splošno dolžnostjo Sveta, da sprejme ustrezne uredbe ali direktive za „uveljavitev“ (sedanjega) člena 101 PDEU.(17) Tako je bilo de iure potrjeno, kar je de facto že obstajalo nekaj časa, in sicer to, da je domnevna „prehodnost“ „prehodne“ ureditve, vzpostavljene na podlagi (sedanjih) členov 104 in 105 PDEU, prenehala.

32.      S tega vidika je bilo s členom 104 dejansko določeno splošno pravilo, kako obravnavati dopustnost sporazumov, ki spadajo na področje uporabe člena 101 PDEU. V skladu s to določbo naj bi bili organi držav članic pristojni za zagotavljanje skladnosti s pravili Pogodbe o konkurenci za nedoločen čas, dokler Svet ne bi ukrepal, tako da bi uvedel drugačno upravno ureditev izvajanja pravil Pogodbe o konkurenci.

33.      Povedano drugače, čeprav je bila „prehodna“ ureditev prvotno vzpostavljena za omejeno obdobje, je sčasoma postajala vse manj „prehodna“, ker v običajnem smislu besede ni bilo nobenega „prehoda“ iz enega položaja v drugega. Namesto tega je bila navedena ureditev glede na posebne elemente decentralizacije (in ponovne dodelitve) pristojnosti za izvajanje nekaterih delov člena 101 PDEU „potencialno modularna“. Zadnjenavedeno potrjuje razvoj celotnega sistema, ki se je z leti spreminjal v obe smeri: od popolne decentralizacije do centralizacije nekaterih elementov in nato spet nazaj na delno decentralizacijo, pri čemer je besedilo pravil o pristojnosti iz člena 103(2) PDEU brez težav zajemalo navedene spremembe.

2.      Vloga nacionalnih sodišč v „prehodni ureditvi“

34.      Členi od 103 do 105 PDEU ne opredeljujejo vloge nacionalnih sodišč pri uporabi člena 101 PDEU, niti v okviru „prehodne“ ureditve niti drugje. To je predmet obravnavane zadeve. Predložitveno sodišče se dejansko sprašuje, ali lahko nacionalna sodišča prepoved iz člena 101(1) PDEU uporabijo tudi, če so sporna protikonkurenčna ravnanja večinoma potekala v obdobju, ko se je uporabljala „prehodna ureditev“.

35.      Na prvi pogled se ta razprava lahko nanaša na preteklo obdobje. Vse stranke v obravnavani zadevi se strinjajo, da je Uredba (ES) št. 1/2003 nacionalnim sodiščem bodisi podelila pristojnost, da v celoti uporabljajo člen 101 PDEU, bodisi vsaj potrdila njen obstoj. Vendar bo v praksi odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo Rechtbank Amsterdam (okrožno sodišče v Amsterdamu), vplival na širše uveljavljanje zasebnih pravic, namenjenih zagotavljanju dodelitve odškodnin za škodo, povzročeno z ravnanjem, ki bi lahko omejevalo ali izkrivljalo konkurenco – ne glede na čas navedenega ravnanja in ne glede na to, kateri upravni organ je to ravnanje preiskoval.

36.      Tožeči stranki si v postopku v glavni stvari prizadevata uveljaviti zasebne pravice v tem smislu. Komisija je namreč v svojem Sklepu iz leta 2017 našla dokaz o trajajočih ravnanjih usklajevanja cen v sektorju zračnega tovornega prevoza med letoma 1999 in 2006. Vendar je Komisija zaradi sistema sekundarne zakonodaje, ki ga je Svet uvedel na podlagi člena 103 PDEU, svoje ugotovitve omejila na kršitev člena 101(1) PDEU in člena 53(1) Sporazuma EGP, in sicer za proge Unija-tretje države od 1. maja 2005 in za proge države EGP, ki niso države članice Unije–tretje države, od 19. maja 2005. Zato bi bilo, če bi se ugodilo ugovorom toženih strank glede pristojnosti nacionalnih sodišč, obdobje pred navedenima datumoma dejansko izključeno s področja uporabe, ki velja za zasebne odškodninske tožbe zaradi protikonkurenčnega ravnanja na podlagi člena 101(1) PDEU.

37.      Osnovno in splošno vprašanje obravnavane zadeve je tako zlasti, ali se lahko s sekundarno zakonodajo, ki omejuje upravno izvajanje pravil Unije o konkurenci, uporaba člena 101(1) PDEU s strani nacionalnih sodišč omeji ali v celoti izključi.

38.      V stališčih zainteresiranih strank se odgovor na navedeno vprašanje skriva za številnimi primeri sodne prakse in sekundarne zakonodaje. Tožeči stranki, Nadzorni organ EFTA in norveška vlada v bistvu pojasnjujejo, da je „prehodna ureditev“ izvajanje načel, na katerih temelji člen 101(1) PDEU, omejevala zgolj na „upravni poti“. To pa ni omejilo neposrednega učinka člena 101(1) PDEU in člena 53(1) Sporazuma EGP, če se je nanj sklicevalo pred nacionalnimi sodišči, to je na neodvisni „sodni poti“.

39.      Tožene stranke, ki jih Komisija v velikem delu podpira, to prerekajo. Menijo, da nacionalna sodišča niso bila pristojna za uporabo člena 101(1) PDEU iz dveh razlogov. Prvič, Svet, ki je deloval na podlagi člena 103 PDEU, je omejil področje uporabe ratione materiae člena 101 PDEU. Zato sektor zračnega prevoza pred datumom začetka uporabe Uredbe št. 1/2003 ni bil polno izpostavljen „načelom“ iz navedene določbe. Drugič, na podlagi „prehodne ureditve“ sta lahko le nacionalni pristojni organ in v nekaterih primerih Komisija zavzela stališče o združljivosti protikonkurenčnega sporazuma s členom 101 PDEU. Glede na te omejitve člena 101(1) PDEU načelo homogenosti zahteva, da bi moral biti neposredni učinek člena 53(1) Sporazuma EGP enako omejen.

40.      Menim, da pravi odgovor na navedeno stališče povsem očitno izhaja neposredno iz člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in pravil o konkurenci. Zato se bom zdaj lotil te problematike.

B.      Uporaba člena 101(1) PDEU s strani predložitvenega sodišča

41.      Splošno gledano bi bilo treba v zvezi z uporabo člena 101(1) PDEU s strani nacionalnih sodišč razpravljati o treh vprašanjih. Prvo se nanaša na morebitne omejevalne učinke „prehodne ureditve“ iz členov 104 in 105 na člen 101 PDEU glede običajnih pristojnosti nacionalnih sodišč (1). Drugo vprašanje je, koliko se stranka, ki zahteva uveljavitev svojih pravic pred nacionalnimi sodišče, sklicuje na neposredni učinek načel, zdaj vsebovanih v členu 101(1)PDEU (2). Tretje se nanaša na področje uporabe ratione materiae člena 101(1) PDEU pri konkretnem zadevnem primeru, to je pri področju zračnega prevoza. Obravnaval bom vsako vprašanje posebej.

1.      Učinek „prehodne ureditve“ na člen 101 PDEU

42.      Tožene stranke v stališčih v bistvu trdijo, da se s „prehodno ureditvijo“ iz členov 104 in 105 PDEU nacionalnim sodiščem odvzame pristojnost za uporabo člena 101 PDEU. Komisija je v odgovoru na vprašanje, ki ga je postavilo Sodišče, zavzela enako stališče. Po njenih besedah bi lahko člena 104 in 105 PDEU v nekaterih okoliščinah imela učinek „prekinitve“ pristojnosti nacionalnega sodišča za uporabo člena 101 PDEU.

43.      S tem se ne strinjam.

44.      Iz besedila členov 104 in 105 ne razberem ničesar, kar bi pomenilo „tipko za prekinitev“ pristojnosti nacionalnih sodišč. Dejansko nobena od teh določb ne omejuje uporabe člena 101 PDEU za nacionalna sodišča. Člena 104 in 105 določata le, kako naj bi potekalo upravno izvajanje člena 101 PDEU do takrat, ko se Svet odloči ukrepati v skladu s členom 103 PDEU. Vendar se to ukrepanje ne nanaša na sodno uporabo člena 101 PDEU s strani nacionalnih sodišč.

45.      Natančneje, menim, da sodna uporaba člena 101(1) PDEU po naravi ni omejena na sodni nadzor upravnih odločb, s katerimi so se prej uporabljala in izvajala pravila Unije o konkurenci. Nadzor upravne odločbe, pri kateri se uporablja člen 101(1) PDEU, je zagotovo eden od položajev, v katerih so lahko nacionalna sodišča pozvana, da uporabijo navedeno določbo. Vendar obstajajo druga področja prava ali druga pravna sredstva, v okviru katerih bi lahko bila nacionalna sodišča na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava pozvana, da uporabijo to določbo: na primer druge vrste upravnega nadzora, civilne tožbe ali celo kazenski pregoni.

46.      Menim, da je treba najprej poudariti ta element. To je zato, ker se zdi, da je v zvezi s tem v stališčih toženih strank in Komisije posebna redukcionistična težnja. V bistvu menijo, da „uporaba“ člena 101 PDEU pomeni „izvajanje“ navedene določbe, ki se po drugi strani povezuje s „preiskovanjem in naložitvijo upravnih kazni“. Ta naloga je bila podeljena le Komisiji ali nacionalnim upravnim organom. Po tej logiki bi bila nacionalnim sodiščem na podlagi „prehodne ureditve“ implicitno dana pristojnost le, če bi bila pozvana k sodnemu nadzoru nad upravnim izvrševanjem, ki ga opravi nacionalni upravni organ.

47.      S tem se ne strinjam. Če bi bilo nacionalno sodišče pozvano, naj člen 101(1) PDEU uporabi v okviru svoje pristojnosti in obstoječih postopkov, preden je Svet uvedel sekundarno zakonodajo, da „uveljavi“ načela, na katerih temelji člen 101 PDEU, potem bi moralo nacionalno sodišče navedeni določbi seveda zagotoviti polni učinek.(18)

48.      To kaže na skupno značilnost, ki jo ima člen 101 PDEU s številnimi drugimi določbami Pogodbe, kot sta člena 45 in 46 PDEU (prosto gibanje delavcev), člen 49 in člen 50(2) PDEU (pravica do ustanavljanja) ter člen 157 PDEU (načelo enakega plačila za enako delo). V vseh teh primerih, kot tudi drugih, zadevna določba Pogodbe najprej določa načelo in nato določi ustrezno(e) institucijo(e) Unije, da „konkretizira(jo)“ navedeno načelo s sprejetjem dodatnih posebnih pravil, v katerih je včasih celo natančno navedeno, kaj naj bi ta „izvedbena“ pravila zajemala. Vendar je bil že več desetletij pristop Sodišča, da četudi zahtevana „izvedbena“ pravila še niso uvedena, morajo „osnovno načelo“, kot je določeno v določbi Pogodbe in če ima samo po sebi neposredni učinek, samostojno uporabiti vsi pristojni nacionalni organi, tudi in zlasti nacionalna sodišča, če so pozvana, da te določbe uporabijo v zadevi, o kateri odločajo.

49.      To je mogoče ponazoriti s členom 157 PDEU in načelom enakega plačila za enako delo: celo preden je zakonodajalec Unije uvedel sekundarno zakonodajo v ta namen, je bilo jasno, da so bila nacionalna sodišča odgovorna za varstvo njegove polne učinkovitosti in so morala navedeno načelo neodvisno od vsakega „upravnega izvrševanja“ uporabiti v (civilnih) zadevah, ki so jim bile predložene.(19) Ta ugotovitev ni presenetljiva: iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da če ni izvedbenih ukrepov, ne glede na obliko, to posameznika ne ovira, da se sklicuje na določbe prava Unije z neposrednim učinkom.(20)

50.      Zato je s strukturnega vidika Pogodbe uporabljivost (sedanjega) člena 101 PDEU za nacionalna sodišča obstajala od začetka veljavnosti Pogodbe EGS. Poleg tega sta odstavek 1 in 2 (sedanjega) člena 101 PDEU imela polni učinek, še preden je Svet ukrepal na podlagi svoje „pristojnosti“ iz člena 103(1) PDEU.(21)

51.      Glede na to je treba vseeno preučiti, koliko je člen 101(1) PDEU dejansko imel neposredni učinek, preden je Svet določil „podrobnosti uporabe člena 101(3) PDEU“.

2.      Neposredni učinek člena 101(1) PDEU

52.      Tožene stranke in Komisija so v odgovoru na vprašanje Sodišča menile, da preden je Svet ukrepal na podlagi člena 103(2)(b) PDEU, člen 101(1) PDEU ni imel neposrednega učinka. To je edina možna ugotovitev, saj je Sodišče že leta 1962 člen 101 PDEU razlagalo kot „neločljivo celoto“.(22) Poleg tega sodba Courage in Crehan(23) kaže na potrebo po predhodnem ukrepanju Sveta, saj je bil v navedeni zadevi neposredni učinek dejansko priznan šele potem, ko je Svet uvedel izvedbene ukrepe v zvezi s členom 101 PDEU. Tako ta določba sama po sebi ne more imeti neposrednega učinka.

53.      Tožeči stranki pa navedeno stališče prerekata in se sklicujeta zlasti na sodbo SABAM(24) v podporo trditvi, da za neposredni učinek člena 101(1) PDEU niso potrebni predhodni izvedbeni ukrepi.

54.      S tožečima strankama se strinjam. Menim, da stališče toženih strank in Komisije v prenesenem pomenu postavlja „voz pred konja“.

55.      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba neposredni učinek preučiti ob upoštevanju narave, splošne sistematike in besedila zadevne določbe.(25) Določba bo imela neposredni učinek, če je dovolj jasna in natančna(26) ter brezpogojna.(27) Kot takšna ni treba, da ima celotna določba neposredni učinek ali da se dobesedno neposredno uporablja. Namesto tega Sodišče deluje po načelu izločanja: poskuša ugotoviti, ali je mogoče posebno, upoštevno pravilo ravnanja izločiti iz (včasih daljše in kompleksnejše) določbe prava Unije.(28)

56.      Sodbi SABAM ter Courage in Crehan sta ustrezna primera navedenega „relacijskega“ pristopa k neposrednemu učinku. Sodišče je v sodbi SABAM presodilo, da se lahko prepoved iz člena 85(1) Pogodbe EGS (sedanji člen 101(1) PDEU) uporablja kot „zaščita“ v odnosu do posebnih pravic kantavtorja, da v pogodbi z družbo za upravljanje avtorskih pravic nima izključne določbe o prenosu, na katero se sklicuje zoper njega.(29) Podobno je Sodišče v sodbi Courage in Crehan presodilo, da bi bilo isto določbo mogoče uporabiti kot „zaščito“ v odnosu do odškodninskega zahtevka za škodo, nastalo zaradi pogodbene določbe, ki je v nasprotju s členom 85 Pogodbe EGS (sedanji člen 101 PDEU).(30) Sodišče je v obeh zadevah iz člena 101 PDEU kot celote izločilo tisti del določbe, ki ustvarja neposredni učinek med posamezniki, to je prepoved nekaterih protikonkurenčnih sporazumov iz odstavka 1 te določbe.(31)

57.      Ta prepoved je nedvoumna ter določa jasno in izvršljivo pravno obveznost: „Ne sodeluj v kartelu“. To navodilo nima nobenega pogoja, ker je vsak sporazum med podjetji „nezdružljiv z notranjim trgom“. Posamezniki imajo to samodejno izvršljivo pravico neposredno na podlagi Pogodbe in se nanjo lahko sklicujejo pri uveljavljanju svojega zahtevka, nacionalna sodišča pa jo morajo varovati.(32)

58.      V nasprotju s tem, kar je na obravnavi trdila Komisija, na naravo pravic, varovanih s členom 101(1) PDEU, ne vpliva postopkovna dodelitev (na podlagi člena 103(2)(b) PDEU), v zvezi s katero bi lahko institucija postopkovno „odobrila“ sporazum na podlagi člena 101(3) PDEU. Očitno je namreč, da mora v nekaterih zadevah sodišče uporabiti člen 101(1) PDEU, da odobri civilnopravne odškodnine v zadevah v zvezi s protikonkurenčno dejavnostjo.(33) Podobno bi morda sodišče moralo uporabiti člen 101(2) PDEU, da določi možnost ločitve nezdružljivih pogodbenih določb.(34) Povedano drugače, glede na posebno naravo nekaterih zahtevkov pred nacionalnim sodiščem je mogoče posamezne sestavne dele člena 101 PDEU vsekakor ločiti. V takih okoliščinah nacionalnim sodiščem ni treba uporabiti člena 101(3) PDEU.

59.      Sodbi SABAM ter Courage in Crehan popolnoma odražata neodvisno razmerje med prvim in tretjim odstavkom člena 101 PDEU. Obe zadevi izhajata iz obdobja, ko je Svet izvedel svoje pristojnosti na podlagi člena 103(2)(b) PDEU in je pristojnost za sprejemanje odločitve na podlagi člena 85(3) Pogodbe EGS (sedanji člen 101(3) PDEU) podelil izključno Komisiji. Dejstvo, da je bila druga institucija, in sicer Komisija, odgovorna za odločanje o uporabi takratnega člena 85(3) Pogodbe EGS, ni bilo upoštevno za možnost uveljavljanja pravic iz člena 85(1) Pogodbe EGS.(35)

60.      Na to ugotovitev ne vpliva opis „neločljive celote“ člena 85 Pogodbe EGS iz sodbe de Geus.(36) V tej zadevi se je nemški distributer hladilnikov znamke Bosch v svojo obrambi skliceval na člen 85 Pogodbe EGS za razglasitev ničnosti določbe o „prepovedi izvoza“ v sporazumu o izključni distribuciji, ki ga je sklenil z družbo Bosch. Vendar so dejstva v navedeni zadevi nastala pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 17/62. To je pomenilo, da še ni bil uveden noben upravni postopek za obravnavo učinkov, ki so izhajali iz člena 85(1) in (2) Pogodbe EGS (sedanji člen 101(1) in (2) PDEU). Glede na to Sodišče ni imelo druge izbire, kot da še naprej zagotavlja polni učinek zadevnemu sporazumu, dokler ni bil uveden kateri koli upravni postopek za obravnavo morebitne uporabe člena 85(3) Pogodbe EGS (sedanji člen 101(3) PDEU).(37)

61.      Sodišče je v navedenem okviru dejanskega stanja odločilo, da je člen 85 Pogodbe EGS „neločljiva celota“.(38) Nasprotna razlaga bi privedla do nedopustnega izida, „da bi bili sporazumi samodejno nični, še preden bi obstajala možnost za ugotovitev, za katere sporazume se uporablja člen 85 kot celota.“(39)

62.      Sodba de Geus je bila torej izdana glede na institucionalno nezagotovitev upravne ureditve za obravnavo učinkov „uporabe [člena 85 Pogodbe EGS] od začetka veljavnosti Pogodbe“.(40) Kot je pravilno navedel Nadzorni organ EFTA, se takrat ni postavljalo vprašanje neposrednega učinka (in s tem individualnega sklicevanja na člen 85(1) Pogodbe EGS pred nacionalnimi sodišči), ker je bila sodba de Geus izdana, preden je Sodišče prvič pojasnilo pojem neposrednega učinka določb Pogodbe EGS.(41)

63.      Iz vseh teh razlogov menim, da sodba tega Sodišča, ki je bila izdana leta 1962 v zelo drugačnih pravnih in ustavnih okoliščinah, ne daje prav veliko usmeritev. Zlasti ker določbe Pogodbe niso imele nobenega neposrednega učinka, bi seveda bilo odločilno le vprašanje izrecno dodeljene pristojnosti za upravnopravno izvrševanje oziroma prej njenega neobstoja.

64.      Prav tako me ne prepričajo stališča toženih strank v zvezi s sodbama Asjes in drugi(42) ter Saeed Flugreisen in Silver Line Reisebüro,(43) na kateri se sklicujejo v utemeljitev svojega stališča o vprašanju neposrednega učinka člena 101(1) PDEU. V navedenih zadevah se ni odločalo v okviru, v katerem se stranka sklicuje na neposredni učinek te določbe. Namesto tega je šlo za vprašanje, ali letalske tarife, ki jih vlada potrdi, preden upravni organ sprejme odločitev o njihovi združljivosti s členom 85(3) Pogodbe EGS, bodisi na podlagi sistema, ki se uporablja v „prehodnem obdobju“, na katerega se sklicujeta člena 88 in 89 Pogodbe EGS (zdaj člena 104 in 105 PDEU), bodisi na podlagi Uredbe št. 3975/87, na podlagi člena 85(2) Pogodbe EGS samodejno niso veljavne.(44) Ker niti „organi držav članic“(45) niti Komisija(46) niso odločili o uporabi člena 85 Pogodbe EGS za zadevne sporazume, je Sodišče odločilo, da za take sporazume ni mogoče šteti, da so samodejno nični že zgolj zato, ker bi se člen 85 Pogodbe EGS lahko uporabil za zadevne sporazume.

65.      Sodbi Asjes in drugi ter Saeed Flugreisen in Silver Line Reisebüro sta tako tudi ujeti v logiko svojega časa: v okoliščinah, v katerih organi držav članic ali Komisija niso sprejeli nobene upravne odločbe v zvezi z domnevnim protikonkurenčnim sporazumom ali ravnanjem na podlagi člena 85(3) Pogodbe EGS, pri čemer pa je še vedno obstajala možnost prihodnje retroaktivne odobritve na podlagi takrat veljavnega sistema, je bilo očitno, da je moralo biti gospodarskim subjektom dopuščeno, da v dobri veri domnevajo, da ne pride do samodejnega prenehanja njihovih poslovnih odnosov, dokler zadevni upravni organi ne odločijo o njihovih sporazumih ali ravnanjih.(47)

66.      V obravnavani zadevi je pomembnejše, da se tožene stranke ne morejo sklicevati na tveganje za nasprotujoče odločitve, ki bi izhajalo iz morebitne retroaktivne odobritve zadevnega ravnanja. Sistem „izjem“ iz Uredbe št. 1/2003, kakor je bila spremenjena in s katero je bila razveljavljena prejšnja ureditev na podlagi Uredb št. 17/62 in št. 3975/87, namreč ne omogoča retroaktivnih ukrepov. Poleg tega, kot kaže člen 34(1) Uredbe št. 1/2003, so sporazumi, ki so spadali na področje Uredb št. 17/62 in št. 3975/87 in o katerih je bila Komisija uradno obveščena, prenehali veljati s 1. majem 2004. Povedano drugače, tudi če bi tožene stranke o svojih sporazumih uradno obvestile Komisijo,(48) ta obvestila nikakor ne bi delovala kot „varovalo“ glede obravnave navedenih sporazumov v skladu s sistemom, uvedenim z Uredbo št. 1/2003.

67.      Tako je znova treba posebej poudariti, da v okoliščinah obravnavane zadeve ne obstajata ključna notranja skladnost „kogentnosti člena 101 PDEU“ in potreba po pravni varnosti gospodarskih subjektov. Te možnosti že nekaj časa ni več.

68.      Naj povzamem, da je tako jasno, da so se člen 101(1) PDEU in njegovi predhodniki neposredno uporabljali od začetka veljavnosti Pogodbe EGS. V navedenem obdobju so obdržali neposredni učinek, tako da so posamezniki svoje pravice lahko uveljavljali pred pristojnimi nacionalnimi sodišči. Najpomembnejše je, da Svet te samostojne pristojnosti nacionalnih sodišč za uporabo člena 101(1) PDEU v skladu z navedeno pristojnostjo in vrsto postopkov, sproženih pred njimi na podlagi nacionalnega prava, dejansko nikoli ni omejil z uporabo sedanjega člena 103 PDEU.

69.      Vendar ostaja vprašanje, ali v zvezi s konkretnim primerom sektorja zračnega prevoza obstajajo oziroma so obstajale omejitve glede uporabe ratione materiae člena 101(1) PDEU.

3.      Področje uporabe ratione materiae člena 101(1) PDEU

70.      Tožene stranke in Komisija trdijo, da ker Svet ni izvajal svoje pristojnosti na podlagi člena 103(2)(c) PDEU, da bi uvedel pravila Pogodbe o konkurenci za celoten sektor zračnega prevoza, nacionalna sodišča niso mogla ukrepati v zvezi s tožbo, vloženo na podlagi člena 101(1) PDEU, in takšne sporazume razglasiti za nezdružljive. To velja, tudi če bi šlo za neposredni učinek. Te stranke poudarjajo posebno izključitev iz Uredbe št. 17/62 celotnega sektorja zračnega prevoza in omejeno uvedbo pravil o konkurenci za „proge znotraj Unije“ zračnega prevoza z Uredbo št. 3975/87. V sektorju zračnega prevoza naj bi pravila konkurenčnega prava Unije veljala šele od 1. maja 2004, ko je začela veljati Uredba št. 1/2003, kakor je bila spremenjena.(49)

71.      S temi trditvami se ne strinjam.

72.      Na podlagi člena 103(1) PDEU Svet sprejme „[u]strezne uredbe ali direktive za uveljavitev načel iz“ člena 101 PDEU. Člen 103(2) PDEU nato navaja primere, kako se lahko Svet loti izpolnjevanja navedene naloge. V točki (c) je določeno, da lahko Svet določi „opredelitev področja uporabe določb člen[a] 101 [PDEU] […] v različnih gospodarskih panogah, če je to potrebno“.

73.      Točka (c) se od točke (b) člena 103(2) PDEU razlikuje po izrecni neobvezujoči naravi tega ukrepanja in zahtevi, da se „konkretizira“ člen 101(3) PDEU. Iz tega, da je v točki (c) tega člena navedena besedna zveza „če je to potrebno“,(50) je namreč jasno razvidno, da je bilo za področje uporabe načel iz člena 101 PDEU privzeto namenjeno, da bo zajemalo celotno gospodarstvo, Svet pa bi odločil, ali se pri konkretnih gospodarskih panogah odstopa od navedenega izhodiščnega stanja.

74.      Kogentnost enotnega trga za navedeno ureditvijo je nenavadna: navadno bi se lahko področje uporabe člena 101 PDEU zasnovalo z namenom postopnega širjenja področja uporabe konkurenčnega prava Unije po „sprejemljivih“ delih. Tako bi se lahko na konkretnem področju zračnega prevoza dala prednost tem (sektorskim) pristopom pred (splošnimi) pravili o konkurenci, kot je to bilo storjeno pri skupni kmetijski politiki.(51)

75.      Vendar to ni tako.(52) Po mojem mnenju in zlasti z vidika strukture členov 101 in 103 PDEU Pogodba izhaja z vidika popolne uporabe pravil o konkurenci za vse gospodarske panoge. Za izpolnitev navedene naloge določa splošno neomejen ratione materiae člena 101 PDEU z namenom doseči delovanje enotnega trga,(53) ki je pogojeno le z možnostjo „če je to potrebno“ izključitve konkretnega sektorja iz člena 103(2)(c) PDEU.

76.      V nasprotju s trditvami toženih strank in Komisije iz uredb št. 17/62 in št. 3975/87 ni razvidno, da je Svet poskušal omejiti področje ratione materiae člena 101(1) PDEU. Uredba št. 17/62 je načeloma vzpostavila postopkovni sistem za uporabo (tedanjega) člena 85(1) in (3) Pogodbe EGS (sedanji člen 101(1) in (3) PDEU) s strani Komisije.(54) Nič ni bilo navedeno o področju uporabe ratione materiae člena 101(1) PDEU. Podobno je Uredba Sveta (EGS) št. 141/62 o spremembi Uredbe št. 17/62 določala le, da se upravni sistem, vzpostavljen z Uredbo št. 17/62, ne sme uporabljati za prometni sektor (in torej za zračni prevoz).(55) Navedena izključitev pa se ne nanaša na področje uporabe ratione materiae člena 101(1) PDEU, kadar ga nacionalna sodišča uporabijo za sektor zračnega prevoza.

77.      Nazadnje, z Uredbo št. 3975/87 je bil sektor zračnega prevoza delno „vključen“ le za upravno uporabo pravil Unije o konkurenci. Kot je pojasnjeno v drugi uvodni izjavi navedene uredbe, je bila ta delna vključitev potrebna, saj „Komisija [ni imela] na razpolago nobenih sredstev za neposredno preiskavo primerov domnevnih kršitev členov 85 in 86 Pogodbe v zračnem prevozu“.(56) Vendar niti ta uredba ne vsebuje nobene omejitve področja uporabe člena 101(1) PDEU v zasebnih odškodninskih tožbah pred nacionalnimi sodišči.

78.      Povedano drugače, celotna ureditev, ki domnevno izključuje področje zračnega prevoza iz (sedanjega) člena 101 PDEU, je bila omejena na upravnopravno izvajanje načel iz navedene določbe.(57) Uredbi št. 17/62 in št. 3975/87 nista vplivali na sodno uporabo načel, ki so zdaj vsebovana v členu 101(1) PDEU, s strani nacionalnih sodišč v okviru ustrezne pristojnosti, ki so jo imela samostojno na podlagi nacionalnega prava.(58) V zvezi s tem se strinjam s tožečima strankama in Nadzornim organom EFTA, da na navedeno „vzporedno pot“ morebitnega uveljavljanja prepovedi iz člena 101(1) PDEU sekundarna zakonodaja, ki jo je uvedel Svet, ni vplivala.

79.      Zato neobstoj katerih koli posebnih pravil v nacionalnem pravu, ki urejajo uporabo člena 101 PDEU s strani nacionalnih sodišč, ne more preprečiti Rechtbank Amsterdam (okrožno sodišče v Amsterdamu), da člen 101(1) PDEU uporabi za sektor zračnega prevoza, če se na to določbo v zadevi, v kateri odloča, sklicuje v predlogu za izdajo ugotovitvene sodbe in naložitev odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi protikonkurenčnega ravnanja toženih strank na progah Unija–tretje države pred 1. majem 2004.

C.      Razmerje med členom 53 Sporazuma EGP in primarnim konkurenčnim pravom Unije

80.      Norveška vlada in Nadzorni organ EFTA trdita, da je treba, ker je člen 53 Sporazuma EGP v bistvu enak členu 101 PDEU, v skladu z načelom homogenosti navedeni določbi razlagati enotno. Nadzorni organ EFTA je na zaslišanju tudi pojasnil, da naj neobstoj enakovredne določbe členu 104 PDEU v Sporazumu EGP ne bi vplival na takšno homogeno razlago člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP, ker člen 104 PDEU nikakor ne omejuje člena 101 PDEU.

81.      Komisija se strinja, da je treba člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP razlagati enotno. Vendar se je na obravnavi spraševala, ali neobstoj določbe, enakovredne členu 104 PDEU, ne bi vplival na navedeno nalogo, zlasti ker naj bi bil učinek členov 104 in 105 PDEU ta, da nacionalnim sodiščem odvzameta pristojnost za neposredno uporabo člena 101(1) PDEU.

82.      Tožene stranke v zvezi s tem v bistvu zagovarjajo enako stališče kot Komisija. Menijo, da je „prehodna ureditev“ na podlagi členov 104 in 105 PDEU členu 101(1) PDEU preprečevala neposredni učinek, tako da je treba tudi člen 53(1) Sporazuma EGP razlagati tako, da ni imel neposrednega učinka, dokler Skupni odbor ni razglasil, da se od 19. maja 2005 v EGP uporablja Uredba št. 1/2003.

83.      Glede na moje ugotovitve v oddelku B teh sklepnih predlogov se strinjam s stališči norveške vlade in Nadzornega organa EFTA.

84.      Ni sporno, da je Sporazum EGP sestavni del prava Unije.(59) Če so njegove določbe brezpogojne in dovolj natančne, imajo neposredni učinek v državah članicah.(60) Sodišče je odločilo tudi, da je treba v skladu z načelom homogenosti(61) določbe Sporazuma EGS, ki so v bistvu enake določbam Pogodbe, razlagati enotno.(62)

85.      Člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP določata vsak posebej prepoved, učinek navedene prepovedi in možno odstopanje od te prepovedi. Glede na načelo homogenosti je treba ti določbi torej razlagati enotno.(63) Zato je treba, tako kot velja za člen 101(1) PDEU, tudi za člen 53(1) Sporazuma EGP ugotoviti, da ima neposredni učinek in ustvarja pravice za zadevne posameznike, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati.(64)

86.      Glede na enakovrednost med učinkom člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGS ne razumem, zakaj bi se morale moje ugotovitve iz točk od 55 do 68 teh sklepnih predlogov kakor koli razlikovati za člen 53(1) Sporazuma EGP. Zato lahko nacionalna sodišča uporabijo člen 53(1) Sporazuma EGP za ugotavljanje nekaterih protikonkurenčnih ravnanj, ki niso združljiva s to določbo.

87.      Iz enakih razlogov kot v zvezi s členom 101 PDEU moram zavrniti tudi trditve toženih strank v zvezi z omejim področjem uporabe ratione materiae člena 53(1) Sporazuma EGP. Res je, da člen 1 Protokola 21 Sporazuma EGP pojasnjuje, da mora Nadzorni organ EFTA najprej „uveljaviti načela iz“ člena 53 Sporazuma EGP. V tem smislu vsaj odraža člen 103 PDEU. Vendar iz ničesar v spisu ni razvidno, da je bil člen 1 Protokola 21 Sporazuma EGP uporabljen za omejitev bodisi področja uporabe člena 53 Sporazuma EGP bodisi pristojnosti nacionalnih sodišč, da uporabijo to določbo. Kot sem pojasnil v točkah od 76 do 78 teh sklepnih predlogov, različni akti sekundarne zakonodaje, ki jih je uzakonil Svet v skladu s členom 103(2)(c) PDEU in vključil v Sporazum EGP z datumom uradnega obvestila o tem, nikoli niso povzročili omejitve področja uporabe ratione materiae člena 53 Sporazuma EGP.

88.      Neobstoj določbe, enakovredne členu 104 PDEU, v Sporazumu EGP ne vpliva na navedeno ugotovitev. Kot sem pojasnil v točki 44 teh sklepnih predlogov, učinek člena 104 PDEU ni omejevati strukturno področje uporabe ali uporabo člena 101 PDEU. Njegov neobstoj tako ne more vplivati na področje uporabe ali uporabo člena 53 Sporazuma EGP. Člen 104 PDEU je bil vsekakor namenjen premostitvi obdobja med začetkom veljavnosti pravil Pogodbe o konkurenci in trenutkom, ko Svet uvede upravno ureditev za obravnavo člena 101 PDEU in zlasti tretjega odstavka tega člena.(65)

89.      Vendar takšno prehodno obdobje nikoli ni nastopilo za Sporazum EGP. Uredbe št. 17/62, št. 141/62 in št. 3975/87 so od datuma uradnega obvestila o Sporazumu EGP postale del navedenega sporazuma v skladu s Prilogo XIV. Podobno člen 56 Sporazuma EGP ne vpliva na navedeno ugotovitev, saj le določa deljeno (in duopolizirano) pristojnost med Komisijo in Nadzornim organom EFTA za uporabo člena 53 Sporazuma EGP.(66)

90.      Zato menim, da prav tako ni omejitev področja uporabe ratione materiae člena 53(1) Sporazuma EGP, ki bi ovirale možnost tožečih strank, da se pred predložitvenim sodiščem sklicujejo na neposredni učinek člena 53(1) Sporazuma EGP in predlagajo izdajo ugotovitvene sodbe ter naložitev odškodnine v zvezi z usklajevanjem toženih strank glede različnih sestavnih delov cene, ki se zaračunava za storitve tovornega prevoza na letalskih progah držav EGP, ki niso države članice Unije–tretje države, pred 19. majem 2005.

D.      Širša slika: javno in zasebno uveljavljanje pravil o konkurenci

91.      Čeprav je tudi narava člena 6 Uredbe št. 1/2003 del vprašanja predložitvenega sodišča, menim, da je glede na ugotovitve, do katerih sem že prišel v teh sklepnih predlogih, ni treba obravnavati ločeno. Kot je bilo navedeno v prejšnjih oddelkih, so bila sodišča držav članic vedno pristojna za uporabo (materialnopravne prepovedi iz) člena 101(1) PDEU v mejah svojih pristojnosti in za namene postopkov, v katerih odločajo. Zato Sodišču v okviru obravnavane zadeve ni treba preučiti, ali je bila tudi sekundarna zakonodaja na podlagi člena 6 Uredbe št. 1/2003 „vir“ dodelitve pristojnosti in, če je odgovor pritrdilen, od katerega trenutka natančno dalje.

92.      Naj še enkrat poudarim navedbo „v mejah svojih pristojnosti“, ki jih navedena nacionalna sodišča že imajo na podlagi nacionalnega prava. Kot so pravilno poudarile tožene stranke in Komisija, nacionalna sodišča s „prehodno ureditvijo“ iz členov 103 in 104 PDEU niso dobila nobenih izrecnih pristojnosti. Nacionalna sodišča namreč ob neobstoju katere koli nacionalne zakonodaje, ki bi vsebovala izrecne določbe v zvezi s tem, iz člena 101(1) PDEU ali člena 53(1) Sporazuma EGP ne morejo izvesti pristojnosti za preiskavo ali pregon, podobne pristojnostim, ki jih imajo pristojni upravni organi držav članic, običajno pristojni za preiskave kršitev konkurenčnega prava v posebnih upravnih ali celo kazenskih postopkih. Vendar enako velja, da navedeni okvir nacionalnim sodiščem niti ni mogel ničesar odvzeti. Če poenostavim, navedeni ustavni okvir nacionalnim sodiščem niti ni ničesar odvzel niti jim ničesar ni dal. Z nobeno obliko primarnega ali sekundarnega prava Unije se ni poskušala omejiti pristojnost nacionalnih sodišč, da neposredno uporabijo člen 101(1) PDEU ali člen 53(1) Sporazuma EGP, če se na te določbe sklicuje v zadevi, o katerih odločajo, za zaščito osebnih pravic, ki izhajajo iz prava Unije.

93.      Tožba tožečih strank za ugotavljanje odgovornosti v obravnavani zadevi ponazarja navedeno. Predložitveno sodišče je tako kot katero koli drugo nacionalno sodišče v Evropski uniji pristojno za ugotavljanje takšne odgovornosti na podlagi upoštevnih nacionalnih pravil. Za namene presoje kršitve, ki je podlaga za takšno odgovornost, je navadno prvi element, ki ga je treba ugotoviti v zvezi s tem, ali je podjetje kršilo svoje pravne obveznosti. Vendar je ta presoja seveda del odločbe (zasebnega prava) o morebitni odgovornosti in ne izvršilne ureditve, ki temelji na javnem pravu (in ki jo izvajajo upravni organi).

94.      V nasprotnem primeru bi bile takšne tožbe za uveljavljanje odgovornosti vedno le „nadaljnje“ narave, v bistvu odvisne od prejšnje (in glede obsega verjetno povsem enake) ugotovitve javnega prava v zvezi s tem. V vseh drugih primerih bi bile „samostojne“ tožbe izključene s področja uporabe člena 101(1) PDEU.

95.      Vendar to stališče (oziroma zagotovo ta izid) preprosto ni združljivo z naravo sistema in sodno prakso tega Sodišča.(67) Glede na precej težko dokazno breme, s katerim se verjetno srečuje vsaka tožeča stranka v „samostojnih“ zasebnih odškodninskih tožbah zaradi kršitev konkurenčnega prava, so verjetno takšne tožbe v praksi redke. Zato je odločba javnega organa, kot je Komisija, iz vzporedne ali predhodne preiskave verjetno zelo pomembna za „samostojne“ tožbe.(68) Vendar je napačno trditi, da potreba po skladnosti in usklajevanju na tem področju prava nacionalnim sodiščem po samem pravu preprečuje izvajanje njihovih nalog na podlagi prava Unije in nacionalnega prava, to je zaščititi individualne pravice, ki izhajajo tudi iz določb prava Unije z neposrednim učinkom.

96.      Nenavadnost takega predloga je še bolj očitna, če se upošteva standarden način izvrševanja na katerem koli drugem področju upravnega prava, naj bodo to na primer okoljsko pravo, javno zdravje, javna varnost ali pravila o varnosti pri delu. Za navedena področja verjetno obstaja na nacionalni ravni poseben, specializiran javni organ, pristojen za izvajanje zadevnih vsebinskih standardov in nadzor nad njimi. Vendar, ali bi lahko kdor koli trdil, da prav zato, ker določen javni organ ni preiskoval ali preganjal (ali pa je to izvajal, vendar je iz kakršnega koli razloga prekinil ali omejil upravne postopke), isto ravnanje ne bi moglo pomeniti podlage za zasebnopravne odškodninske zahtevke morebitnega oškodovanca?

97.      Iz vseh navedenih razlogov se ne morem strinjati s poglobljeno analizo High Court England and Wales (višje sodišče (Anglija in Wales) v sodbi Emerald Supplies Ltd/British Airways Plc,(69) na katero se sklicuje predložitveno sodišče in o kateri so razpravljale stranke v tem postopku. Kot sem poskušal poudariti v prejšnjih oddelkih teh sklepnih predlogov, prvič, pristojnost nacionalnih sodišč, da samostojno uporabijo vsebino člena 101(1) PDEU v mejah svoje pristojnosti, ki so že zagotovljene z nacionalnim pravom, kot so odškodninske tožbe, v nasprotju z upravnopravnim izvajanjem ni zahtevala nobene izrecne določbe glede pristojnosti na podlagi prava Unije.(70) Drugič, menim, da so sodbe de Geus, Asjes in Saeed delno zastarele. Ni jih mogoče uporabiti za posebne okoliščine iz postopka v glavni stvari, ker se v njem dejansko ne postavlja nobeno od vprašanj, ki so pogojevala pristop, sprejet v teh zadevah.(71)

98.      Povedano drugače, čeprav v celoti priznavam potrebo po notranji skladnosti člena 101 PDEU, pa se v posebnih okoliščinah obravnavanega primera preprosto ne strinjam z načelom sklepanja pars pro toto, ki ga predlagajo nekatere zainteresirane stranke. To, da je bil del postopka za upravno uporabo člena 101 PDEU na neki točki centraliziran, ne more pomeniti, da nihče drug ne bi mogel uporabiti vsebine, ki izhaja iz te določbe, vključno v primerih, v katerih oprostitve ali izjeme očitno niso mogoče.

99.      Obravnavani postopek je bil zares zanimivo potovanje v preteklost, če že ne vaja pravne arheologije, ki sega vse do leta 1962. Čeprav so ti sklepni predlogi močno omejeni z zdaj že zastarelim pravnim okvirom, pa njihova logika še vedno velja. Na strukturni ravni so določbe prava Unije z neposrednim učinkom privzeto izvršljive pred nacionalnimi sodišči, ne glede na morebitno centralizacijo (dela) upravnih pristojnosti za njihovo izvajanje s strani nekaterih upravnih organov. V posebnem okviru konkurenčnega prava to pomeni, da se podjetja, ki kršijo pravila lojalne konkurence, ne morejo izgovarjati na neobstoj upravnopravnega izvrševanja in morajo pričakovati, da bodo tisti, ki so jih domnevno oškodovala, vložili odškodninske tožbe neposredno pri pristojnih sodiščih držav članic.

V.      Predlog

100. Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Rechtbank Amsterdam (okrožno sodišče v Amsterdamu), odgovori:

Stranka, ki je bila domnevno oškodovana zaradi usklajevanja različnih sestavnih delov cene, ki jo letalski prevozniki zaračunavajo za storitve tovornega prevoza na progah med letališči znotraj Evropske unije in/ali Evropskega gospodarskega prostora in med letališči na navedenih ozemljih in tretjimi državami, se lahko za pridobitev pravnega varstva zoper navedene letalske prevoznike pred nacionalnim sodiščem sklicuje na kršitev člena 101(1) PDEU in člena 53(1) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru tudi za obdobje, ko sta se člena 104 in 105 PDEU še vedno uporabljala.


1      Jezik izvirnika: angleščina.


2      Družbe Koninklijke Luchtvaart Maatschappij NV; Martinair Holland NV; Deutsche Lufthansa AG; Lufthansa Cargo AG; British Airways plc; Société Air France SA; Singapore Airlines Ltd; Singapore Airlines Cargo Pte Ltd; Swiss International Air Lines AG; Air Canada; Cathay Pacific Airways Ltd; Scandinavian Airlines System Denmark-Norway-Sweden; SAS AB in SAS Cargo Group A/S (skupaj: tožene stranke).


3      Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 52, str. 3).


4      V nadaljevanju: Sporazum s Švico.


5      Zadeva C.39258 – Letalski prevoz tovora (UL 2014, C 371, str. 11).


6      Sodbe z dne 16. decembra 2015, Air Canada/Komisija (T‑9/11, neobjavljena, EU:T:2015:994); z dne 16. decembra 2015, Koninklijke Luchtvaart Maatschappij/Komisija (T‑28/11, neobjavljena, EU:T:2015:995); z dne 16. decembra 2015, Japan Airlines/Komisija (T‑36/11, neobjavljena, EU:T:2015:992); z dne 16. decembra 2015, Cathay Pacific Airways/Komisija (T‑38/11, neobjavljena, EU:T:2015:985); z dne 16. decembra 2015, Cargolux Airlines/Komisija (T‑39/11, neobjavljena, EU:T:2015:991); z dne 16. decembra 2015, Latam Airlines Group in Lan Cargo/Komisija (T‑40/11, neobjavljena, EU:T:2015:986); z dne 16. decembra 2015, Singapore Airlines in Singapore Airlines Cargo/Komisija (T‑43/11, neobjavljena, EU:T:2015:989); z dne 16. decembra 2015, Deutsche Lufthansa in drugi/Komisija (T‑46/11, neobjavljena, EU:T:2015:987); z dne 16. decembra 2015, British Airways/Komisija (T‑48/11, neobjavljena, EU:T:2015:988); z dne 16. decembra 2015, SAS Cargo Group in drugi/Komisija (T‑56/11, neobjavljena, EU:T:2015:990); z dne 16. decembra 2015, Air France-KLM/Komisija (T‑62/11, neobjavljena, EU:T:2015:996); z dne 16. decembra 2015, Air France/Komisija (T‑63/11, neobjavljena, EU:T:2015:993), in z dne 16. decembra 2015, Martinair Holland/Komisija (T‑67/11, EU:T:2015:984).


7      Glej na primer sodbo z dne 16. decembra 2015, Air Canada/Komisija (T‑9/11, neobjavljena EU:T:2015:994, točka 60).


8      Sklep iz leta 2017 ni objavljen. Na voljo pa je povzetek ugotovitev. Glej Povzetek Sklepa Komisije z dne 17. marca 2017 – v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu (UL 2017, C 188, str. 14) (v nadaljevanju: Povzetek Sklepa iz leta 2017).


9      Uredba Sveta z dne 14. decembra 1987 o postopku za uporabo pravil o konkurenci za podjetja v sektorju zračnega prevoza (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 1, str. 262).


10      Sklep Skupnega odbora EGP z dne 24. septembra 2004 o spremembi Priloge XIV (Konkurenca), Protokola 21 (O izvajanju pravil konkurence za podjetja) in Protokola 23 (O sodelovanju med nadzornimi organi) k Sporazumu EGP (UL 2005, L 64, str. 57).


11      Sklep Skupnega odbora EGP z dne 11. marca 2005 o spremembi Priloge XIII (Prevoz) in Protokola 21 (O izvajanju pravil konkurence za podjetja) k Sporazumu EGP (UL 2005, L 198, str. 38).


12      Uredba Sveta z dne 26. februarja 2004 o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 3975/87 in o spremembi Uredbe (EGS) št. 3976/87 in Uredbe (ES) št. 1/2003 v zvezi z zračnimi prevozi med Skupnostjo in tretjimi državami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 17)


13      Uredba Sveta z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205).


14      Zadeve Air Canada/Komisija (T‑326/17), Koninklijke Luchtvaart Maatschappij/Komisija (T‑325/17), Japan Airlines/Komisija (T‑340/17), Cathay Pacific Airways/Komisija (T‑343/17), Cargolux Airlines/Komisija (T‑334/17), Latam Airlines Group in Lan Cargo/Komisija (T‑344/17), Singapore Airlines in Singapore Airlines Cargo PTE/Komisija (T‑350/17), Deutsche Lufthansa in drugi/Komisija (T‑342/17), British Airways/Komisija (T‑341/17), SAS Cargo Group in drugi/Komisija (T‑324/17), Air France – KLM/Komisija (T‑337/17), Air France/Komisija (T‑338/17) in Martinair Holland/Komisija (T‑323/17).


15      Sodba High Court of Justice of England and Wales, (Chancery Division) (višje sodišče (Anglija in Wales) (premoženjski oddelek)) z dne 4. oktobra 2017, Emerald Supplies Ltd/British Airways Plc [2017] EWHC 2420 (Ch).


16      Sodba Court of Appeal of England and Wales (Civil Division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek)) z dne 29. januarja 2019, La Gaitana Farms SA & Ors/British Airways Plc [2019] EWCA Civ 37.


17      Člen 6(46) Amsterdamske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji, pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti in nekatere z njimi povezane akte (UL 1997, C 340, str. 1).


18      V skladu s sodbo z dne 16. dcecembra 1976, Rewe-Zentralfinanz in Rewe-Zentral (33/76, EU:C:1976:188, točka 5).


19      Že v sodbi z dne 8. aprila 1976, Defrenne (43/75, EU:C:1976:56, točke 12, 24 in 39).


20      Glej za ponazoritev sodbe z dne 9. marca 1978, Simmenthal (C‑106/77, EU:C:1978:49, točki 19 in 20); z dne 17. septembra 2002, Baumbast in R (C‑413/99, EU:C:2002:493, točka 80), in z dne 4. februarja 2016, Ince (C‑336/14, EU:C:2016:72, točka 59).


21      Kot je pojasnjeno v nadaljevanju v točkah 58 in od 70 do 78 teh sklepnih predlogov, Svet navedenega učinka ni nikoli omejeval.


22      Sodba z dne 6. aprila 1962, de Geus (13/61, EU:C:1962:11, str. 52).


23      Sodba z dne 20. septembra 2001, Courage in Crehan (C‑453/99, EU:C:2001:465) (v nadaljevanju: sodba Courage).


24      Sodba z dne 30. januarja 1974, BRT in Société belge des auteurs, compositeurs et éditeurs (127/73, EU:C:1974:6) (v nadaljevanju: sodba SABAM).


25      Glej na primer sodbo z dne 4. decembra 1974, Van Duyn (41/74, EU:C:1974:133, točka 12).


26      Glej na primer sodbe z dne 1. julija 2010, Gassmayr (C‑194/08, EU:C:2010:386, točka 45); z dne 7. septembra 2017, H. (C‑174/16, EU:C:2017:637, točka 69), in z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth (C‑569/16 in C‑570/16, EU:C:2018:871, točka 72).


27      Glej na primer sodbe z dne 15. maja 2014, Almos Agrárkülkereskedelmi (C‑337/13, EU:C:2014:328, točka 32); z dne 12. oktobra 2017, Lombard Ingatlan Lízing (C‑404/16, EU:C:2017:759, točka 36), in z dne 14. januarja 2021, RTS infra and Aannemingsbedrijf Norré-Behaegel (C‑387/19, EU:C:2021:13, točka 46).


28      Sodba z dne 18. aprila 1976, Defrenne (43/75, EU:C:1976:56, točke od 30 do 39). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca A. Trabucchija v zadevi Defrenne (43/75, EU:C:1976:39, predlog sklepnih predlogov) in moje sklepne predloge v zadevi Klohn (C‑167/17, EU:C:2018:387, točka 42).


29      Sodba SABAM, točka 16.


30      Sodba Courage, točke od 24 do 26.


31      Sodba SABAM, točka 16, in sodba Courage, točki 23 in 24.


32      Glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2014, Kone in drugi (C‑557/12, EU:C:2014:1317, točki 20 in 22 ter navedena sodna praksa).


33      Glej na primer sodbo Courage, točka 26.


34      Glej sodbo z dne 18. decembra 1986, VAG France (10/86, EU:C:1986:502, točka 15).


35      Glej tudi sodbo SABAM, točka 21, in sodbo Courage, točki 22 in 28.


36      Glej sodbi z dne 6. aprila 1962, de Geus (13/61, EU:C:1962:11, str. 52), in z dne 9. julija 1969, Portelange (10/69, EU:C:1969:36, točki 10 in 13).


37      Sodba z dne 6. aprila 1962, de Geus (13/61, EU:C:1962:11, str. od 51 do 53).


38      Prav tam, str. 52.


39      Prav tam.


40      Prav tam, str. 51.


41      Sodba z dne 5. februarja 1963, van Gend & Loos (26/62, EU:C:1963:1, str. 13).


42      Sodba z dne 30. aprila 1986, Asjes in drugi (od 209/84 do 213/84, EU:C:1986:188) (v nadaljevanju: sodba Asjes).


43      Sodba z dne 11. aprila 1989, Saeed Flugreisen in Silver Line Reisebüro (66/86, EU:C:1989:140) (v nadaljevanju: sodba Saed).


44      Sodbi Saeed, točka 29, in Asjes, točke od 52 do 56 in 59.


45      Sodbi Saeed, točka 4 in 29, in Asjes, točka 57.


46      Sodbi Saeed, točka 4 in 29, in Asjes, točka 59.


47      Glej po analogiji razlogovanje Sodišča v sodbi z dne 22. marca 1961, Snupat/Visoka oblast (42/59 in 49/59, EU:C:1961:5, str. 87).


48      Element, ki ga tožeči stranki v postopku v glavni stvari zanikata, ki pa ga mora na koncu preveriti predložitveno sodišče.


49      Glej člen 45 Uredbe št. 1/2003.


50      V podobnem smislu je v češki jezikovni različici navedeno „v případě potřeby“, v nizozemski „in voorkomende gevallen“, v italijanski „eventualmente“, v francoski „le cas échéant“, v nemški „gegebenfalls“ ali v španski „eventualmente“.


51      Glej v zvezi s tem člen 42 PDEU in sodbo z dne 14. novembra 2017, APVE in drugi (C‑671/15, EU:C:2017:860, točke od 36 do 38).


52      Sodba Asjes, točka 45.


53      Glej v tem smislu sodbo z dne 1. junija 1999, Eco Swiss (C‑126/97, EU:C:1999:269, točka 36).


54      Glej na primer drugo, šesto in osmo uvodno izjavo Uredbe št. 17/62. Glej tudi člene 2, 6(1), 8(1) in 9(3) te uredbe.


55      Kot je pojasnjeno v prvi uvodni izjavi Uredbe št. 141/62 (UL 1962, 124, 2751). Glej tudi člen 1 te uredbe.


56      Druga uvodna izjava Uredbe št. 3975/87.


57      Kot je Komisija sama pojasnila v vlogah v sodbi Asjes, „neobstoj izvedbenih ukrepov iz člena 87 [v zvezi z ratione materiae člena 85 Pogodbe EGS] ne pomeni, da nacionalna sodišča ne morejo biti pozvana, da, če se zadeva pojavi, odločajo o združljivosti sporazuma ali konkretnega ravnanja s pravili o konkurenci, ker imajo ta pravila neposredni učinek.“


58      Kot je že bilo pojasnjeno zgoraj v točkah od 43 do 47 teh sklepnih predlogov, s samo dodelitvijo upravne pristojnosti za obravnavo nekaterih preiskav morebitnih kršitev konkurenčnega prava, je bila z navedenima uredbama posredno tudi dodeljena pristojnost za opravljanje sodnega nadzora nad navedenimi upravnimi odločbami (glej člen 9 Uredbe št. 17/62 in člen 7 Uredbe št. 3975/87). Vendar ponavljam, da navedene določbe seveda niso vplivale na druge možne primere uporabe člena 101 PDEU s strani nacionalnih sodišč v kateri koli drugi vrsti postopkov, v katerih bi lahko morebiti odločala nacionalna sodišča.


59      Sodbi z dne 15. junija 1999, Andersson in Wåkerås-Andersson (C‑321/97, EU:C:1999:307, točki 26 in 27), in z dne 2. aprila 2020, Ruska Federacija (C‑897/19 PPU, EU:C:2020:262, točka 49 in navedena sodna praksa).


60      Glej v tem smislu sodbi z dne 5. februarja 1976, Conceria Bresciani (87/75, EU:C:1976:18, točka 25), in z dne 26. oktobra 1982, Kupferberg (104/81, EU:C:1982:362, točka 23). V zvezi s Sporazumom EGP glej sodbo z dne 22. januarja 1997, Opel Avstrija/Svet (T‑115/94, EU:T:1997:3, točki 101 in 102).


61      Glej člene 6, 105 in 106 Sporazuma EGP in člen 3 Sporazuma med državami Efte o ustanovitvi nadzornega organa in sodišča.


62      Sodbi z dne 23. septembra 2003, Ospelt in Schlössle Weissenberg (C‑452/01, EU:C:2003:493, točka 29 in navedena sodna praksa), in z dne 6. oktobra 2009, Komisija/Španija (C‑153/08, EU:C:2009:618, točki 48 in 49).


63      Glej po analogiji sodbo Sodišča Efte z dne 30. maja 2018, Fjarskipti/Síminn (E-6/17, EFTA Court Report 2018, str. 81, točka 28).


64      Prav tam, točki 29 in 32 ter navedena sodna praksa. Glej tudi sodbo Sodišča EFTA z dne 17. septembra 2018, Nye Kystlink AS/Color Group AS and Color Line AS (E-10/17, EFTA Court Report 2018, str. 293, točka 71).


65      Glej zgoraj točke od 30 do 33 teh sklepnih predlogov.


66      Glej točko 29 Obvestila o sodelovanju med nacionalnimi sodišči in Nadzornim organom EFTA pri uporabi členov 53 in 54 sporazuma EGP (UL 1995, C 112, str. 7).


67      Glej med drugim sodbe z dne 20. septembra 2001, Courage in Crehan (C‑453/99, EU:C:2001:465, točka 26); z dne 13. julija 2006, Manfredi in drugi (od C‑295/04 do C‑298/04, EU:C:2006:461, točka 60); z dne 6. novembra 2012, Otis in drugi (C‑199/11, EU:C:2012:684, točka 41); z dne 6. junija 2013, Donau Chemie in drugi (C‑536/11, EU:C:2013:366, točka 21); z dne 14. junija 2011, Pfleiderer (C‑360/09, EU:C:2011:389, točka 28); z dne 5. junija 2014, Kone in drugi (C‑557/12, EU:C:2014:1317, točka 21); z dne14. marca 2019, Skanska Industrial Solutions in drugi (C‑724/17, EU:C:2019:204, točka 25), in z dne 12. decembra 2019, Otis Gesellschaft in drugi (C‑435/18, EU:C:2019:1069, točka 22).


68      Poleg tega za preprečitev vsakršnega tveganja nasprotujočih si odločitev, glej, na splošno, sodbo z dne 14. decembra 2000, Masterfoods in HB (C‑344/98, EU:C:2000:689, točki 59 in 60), če bi obstajala potreba za „zahtevek Zwartveld“ – glej sklep z dne 13. julija 1990, Zwartveld in drugi (C‑2/88-IMM, EU:C:1990:315, točka 22).


69      Sodba High Court of Justice of England and Wales (Chancery Division) (višje sodišče (Anglija in Wales) (premoženjski oddelek)) z dne 4. oktobra 2017, Emerald Supplies Ltd/British Airways Plc [2017] EWHC 2420 (Ch), kot jo je potrdilo Court of Appeal of England and Wales (Civil Division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek) v sodbi La Gaitana Farms SA & Ors/British Airways Plc [2019] EWCA Civ 37.


70      V nasprotju s sodbo Emerald Supplies Ltd/British Airways Plc [2017] EWHC 2420 (Ch), točke od [41] do [52].


71      V nasprotju s sodbo Emerald Supplies Ltd/British Airways Plc [2017] EWHC 2420 (Ch), točke od [53] do [63].