Zadeva T-318/00

Freistaat Thüringen

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državne pomoči – Zloraba pomoči – Tveganje izogibanja nalogu za vračilo – Vračilo pomoči s strani družb, ki so pridobile obratna sredstva prvotnega prejemnika“

Povzetek sodbe

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Upravni postopek – Možnost, da Komisija utemelji svojo odločbo z razpoložljivimi podatki – Pogoj – Predhodna uporaba pristojnosti za sprejetje odločbe glede zadevne države članice – Sodni nadzor nad ugotavljanjem dejstev – Obseg

(člen 88(2) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, členi 5(2), 6(1), 10(3) in 13(1))

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pomoči, ki jih odobri Komisija – Zloraba s strani prejemnika – Merila za presojo

(člena 87 ES in 88(2) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 1(g))

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Uporaba državnega poroštva – Označba kot pomoč, ki ni podelitev garancije – Pogoj – Porokova odpoved svojim pravicam, s čimer se zmanjša dolg prejemnika pomoči

(člen 87 ES)

4.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločitev Komisije na področju državnih pomoči

(člena 87 ES in 253 ES)

5.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Obseg odstopanja – Ozka razlaga – Dejavnosti Treuhandanstalt – Pojem privatizacije

(člen 87(1) in (2)(c) ES)

6.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije, s katero je ugotovljena nezdružljivost individualne pomoči, podeljene na podlagi predhodno odobrene splošne sheme pomoči, s skupnim trgom – Obveznost obrazložitve – Obseg

(člen 88(3) ES)

7.      Akti institucij – Obrazložitev – Napaka v sicer zadostni obrazložitvi odločbe – Nevplivanje na zakonitost odločbe

(člen 253 ES)

8.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Obstoječe pomoči in nove pomoči – Denarna pomoč, uporabljena za vračilo posojila, za katero jamči javni organ – Opredelitev nove pomoči

(člen 88 ES)

9.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Preusmerjena pomoč – Preusmeritev, za katero je Komisija vedela – Vračilo od prejemnika pomoči – Izključitev

(člen 88(2) ES)

10.    Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Področje uporabe – Pomoč, dodeljena skupini podjetij, ki je izvajala notranje prenose sredstev – Vračilo od podjetja iz skupine, ki ni bilo prejemnik pomoči in ni imelo nobene koristi od prenosov – Izključitev

(člen 88(2) ES)

11.    Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Vračilo od podjetja, ki ni bilo prejemnik pomoči, vendar je kupilo sredstva od prejemnika in nadaljevalo njegovo dejavnost – Pogoj – Izogibanje odločbi o vračilu – Presoja in casu

(člen 88(2) ES)

1.      V okviru upravnega postopka na področju državnih pomoči je Komisija pooblaščena, da sprejme odločbo na podlagi razpoložljivih podatkov, kadar država članica ne izvršuje svoje obveznosti sodelovanja in zavrača predložitev podatkov, ki jih je zahtevala Komisija za preučitev združljivosti pomoči s skupnim trgom. Preden sprejme tako odločbo, mora Komisija vendarle zadostiti določenim procesnim zahtevam. Zlasti mora državi članici naložiti, naj ji v določenem roku predloži vse dokumente, informacije in podatke, ki so potrebni za preučitev, ali je pomoč združljiva s skupnim trgom. Komisija ima pravico končati postopek in sprejeti odločbo o združljivosti ali nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom na podlagi razpoložljivih podatkov samo, če država članica kljub odredbi Komisije ne predloži zahtevanih podatkov. Te zahteve so povzete in izražene v členih 5(2), 10(3) in 13(1) Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 Pogodbe ES.

V zvezi s tem, glede na to, da so z odločbo o začetku formalnega postopka, določenega v členu 6(1) Uredbe,  in njeno objavo v Uradnem listu Evropske unije država članica in druge zainteresirane stranke obveščene o dejstvih, na podlagi katerih namerava Komisija utemeljiti končno odločbo, če stranke menijo, da so določena dejstva iz odločbe o začetku formalnega postopka preiskave napačna, morajo o tem seznaniti Komisijo med upravnim postopkom, ker sicer tvegajo, da teh dejstev ne bodo mogle več izpodbijati v sodnem postopku. Nasprotno pa se Komisija, kadar nima nasprotujočih si podatkov zadevnih strank, lahko opre na dejstva, čeprav ta niso pravilna, s katerimi razpolaga ob sprejetju končne odločbe, če so bili upoštevni dejanski elementi predmet odredbe Komisije o predložitvi potrebnih podatkov, ki je bila naslovljena na državo članico. Če nasprotno Komisija ne zahteva od države članice predložitve podatkov o dejstvih, na katera se namerava opreti, posledično ne more upravičiti morebitnega napačno ugotovljenega dejanskega stanja z utemeljitvijo, da se je ob sprejemanju odločbe, s katero se konča formalni postopek preiskave, lahko oprla samo na podatke, ki so ji bili takrat na voljo.

Komisija zato ni izvzeta iz sodnega nadzora, kar zadeva ugotovitev dejstev. Če je država članica v celoti izpolnila obveznost poslati vse podatke, ki jih zahteva Komisija, bo namreč brez vsakih težav na podlagi podatkov, ki jih je poslala v postopku, dokazala, da ji ni mogoče pripisati morebitnih napačnih ugotovitev dejanskega stanja, navedenih v izpodbijani odločbi. Poleg tega, kadar Komisija sprejme odločbo na podlagi razpoložljivih podatkov o nekaterih dejstvih, ne da bi prav v zvezi s tem upoštevala procesne zahteve, priznane v sodni praksi in povzete v Uredbi št. 659/1999, lahko Sodišče prve stopnje izvaja nadzor v zvezi z vprašanjem, ali je upoštevanje teh dejstev lahko povzročilo napako pri presoji, ki razveljavlja zakonitost izpodbijane odločbe.

(Glej točke 73, 88 in 89.)

2.      Iz člena 88(2), prvi pododstavek, ES in iz člena 1(g) Uredbe št. 659114 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 Pogodbe ES izhaja, da mora Komisija, da dokaže, da je bila pomoč, dodeljena v skladu z odobreno shemo pomoči, predmet zlorabe, dokazati, da se je ta pomoč uporabila v nasprotju s to shemo, kot jo je odobrila Komisija, torej v nasprotju z nacionalnimi predpisi, ki urejajo to shemo, ali dodatnimi pogoji, ki jih je država članica sprejela, ko je Komisija odobrila shemo.

V zvezi s tem kršitve samo dodatnega pogoja, ki ga je enostransko naložil izplačnik pomoči, ne da bi bil ta pogoj izrecno določen v nacionalnih pravilih, ki urejajo to shemo pomoči, kot jih je odobrila Komisija, ni mogoče šteti za zadosten dokaz zlorabe pomoči v smislu člena 88(2), prvi pododstavek, ES.

(Glej točke 113, 114, 144, 145 in 149.)

3.      Obstoj in obseg pomoči je treba presojati ob upoštevanju razmer ob njeni dodelitvi. Zato dejstvo, da je državno poroštvo izpostavljeno v primeru neizpolnjevanja obveznosti podjetja prejemnika, ne spremeni narave tega poroštva z vidika člena 87 ES in ne povzroči nastanka nove pomoči.

V nekaterih primerih pa dejstvo, da se državni porok enostransko odpove pravicam, ki jih ima do prejemnika po zahtevi za izvršitev poroštva, lahko pomeni pomoč. Tako je predvsem, če državni porok ne ravna kot razumen gospodarski subjekt, ki stori vse potrebno, da doseže vračilo zneska, ki ga je moral plačati na podlagi poroštva. Poleg tega, če se izkaže, da je odpoved terjatvi, ki je bila prvotno pokrita s poroštvom za posojilo, potem ko je poroštvo izvršeno, dokončna, kar tako povzroči neposredno zmanjšanje zadolženosti prejemnika, je ta odpoved praviloma lahko ločena pomoč, ker pomeni dodatno ekonomsko prednost v primerjavi s poroštvom za posojilo in njegovo izvršitvijo.

(Glej točki 125 in 126.)

4.      Obrazložitev, zahtevana v členu 253 ES, mora v samem aktu jasno in nedvoumno izražati utemeljitev organa Skupnosti, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvami sprejetega ukrepa, da lahko branijo svoje pravice, in lahko Sodišče izvaja nadzor.

Kar zadeva odločbo, ki jo Komisija sprejme za področje državnih pomoči, je treba obveznost obrazložitve presoditi predvsem glede na interes za prejem pojasnil, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva v smislu člena 230 ES. Torej obveznosti obrazložitve odločbe, sprejete na področju državnih pomoči, ni mogoče določiti glede na interes biti obveščena samo tiste države članice, na katero je ta odločba naslovljena, ker je ta interes mogoče manjši zaradi posebnih razlogov, povezanih s tem, ali izpodbija nekatere pravne in dejanske okoliščine v upravnem postopku ali ne, temveč se ta razširja na vse dejanske in pravne ugotovitve, na podlagi katerih je bila sprejeta ta odločba.

(Glej točki 127 in 156.)

5.      Okvir, ki ureja dejavnosti Treuhandanstalt, kot ga je sprejela Komisija, je vrsta odstopanj od splošnega načela združljivosti državnih pomoči s skupnim trgom, določenega v členu 87(1) ES. Komisija je s sprejetjem teh odstopanj želela olajšati nalogo Treuhandanstalt, ki je edinstven organ, da prestrukturira podjetja v nekdanji Nemški demokratični republiki in zagotovi njihov prehod iz planskega v tržno gospodarstvo.

Iz tega sledi, da je treba pojem „privatizacija“ v okviru shem pomoči Treuhandanstalt kot pogoj za izvajanje sheme, ki odstopa od splošnega načela združljivosti državnih pomoči s skupnim trgom, določenega v členu 87(1) ES, razlagati ozko. V taki razlagi je obstoj privatizacije v smislu teh shem načelno mogoče dovoliti samo, če zasebni vlagatelj pridobi del kapitala že obstoječega državnega podjetja, s katerim lahko pridobi nadzor nad tem podjetjem.

Tako ustanovitve novega podjetja, ki bi imelo novo poslovno dejavnost, v obliki skupnega podjetja, ki bi ga sestavljalo podjetje iz nekdanje Nemške demokratične republike in podjetje iz Zvezne republike Nemčije, ni mogoče opredeliti kot privatizacijo v smislu zgoraj navedenih shem Treuhandanstalt. V nasprotju s privatizacijo, načrtovano v teh shemah, katere namen je prehod podjetja iz planskega v tržno gospodarstvo, je ustanovitev novega podjetja omogočila razvoj popolnoma novega poslovnega načrta z novimi sredstvi in novo poslovno dejavnostjo.

(Glej točki 176 in 177.)

6.      V obrazložitvi odločbe o ugotovitvi nezdružljivosti s skupnim trgom državne pomoči, dodeljene v skladu s splošno shemo pomoči, ki jo je odobrila Komisija, se ta lahko omeji na dejstvo, da pomoč ni skladna s pogoji, določenimi v dopisih o odobritvi shem, ker v upravnem postopku ni bilo pojasnil, ki jih mora dokazati zadevna država članica in s katerimi se skuša dokazati, ali da ne gre za pomoč ali da je ta pomoč vsekakor združljiva s skupnim trgom in ni bila predmet zlorabe.

(Glej točko 180.)

7.      Čeprav uvodna izjava spornega akta vsebuje napačno navedbo dejstev, ta napaka kljub temu ne more povzročiti razglasitve ničnosti tega akta, če so v drugih uvodnih izjavah izpodbijane odločbe navedeni razlogi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti njegovo utemeljenost.

(Glej točko 191.)

8.      Iz samega dejstva, da se je finančna pomoč, ki jo je podjetju dodelil javni organ, uporabila za vračilo posojil, za katera je poroštvo dal ta javni organ, ni mogoče sklepati, da gre za pomoč na podlagi tega poroštva in ne za novo pomoč.

(Glej točki 247 in 281.)

9.      Komisija ni upravičena zahtevati vračila nezakonite državne pomoči od podjetja, ki je bilo njen naslovnik, če je v trenutku sprejetja odločbe v zvezi s tem vedela ali ni mogla ne vedeti, da pomoč ni koristila temu podjetju.

V zvezi s tem odločba, ki nalaga vračilo pomoči od podjetja, ki je naslovnik te pomoči, ni v skladu z načeli, ki urejajo vračilo nezakonitih državnih pomoči, če je Komisija vsaj v trenutku sprejetja izpodbijane odločbe imela skupek veljavnih in ujemajočih se indicev, iz katerih je izhajalo, da podjetje dejansko ni koristilo velikega dela pomoči zaradi njene preusmeritve, in če so ti indici omogočali določitev vsaj približnega obsega preusmeritve. Komisija se za utemeljitev svoje odločbe ne more zavarovati z dejstvom, da ji organi zadevne države članice niso predložili natančnih podatkov v zvezi z delom pomoči, ki je bila preusmerjena, ker Komisija ni uporabila svojih pooblastil, da bi se ji predložilo te podatke.

(Glej točke od 321 do 323.)

10.    Podjetje, ki je udeleženo v skupini povezanih podjetij, med katerimi so obstajali notranji mehanizmi prenosa sredstev, ne more biti zavezano vrniti nezakonite državne pomoči na podlagi tega, da naj bi zaradi svoje pripadnosti navedeni skupini, čeprav ni bilo prejemnik pomoči, imelo dejansko korist od nje, ker ni sporno, da so bili ti mehanizmi prenosa uporabljeni samo v škodo tega podjetja in ne v njegovo korist.

(Glej točko 324.)

11.     Dejstvo, da je podjetje kupilo del sredstev prejemnika nezakonite pomoči in nadaljevalo njegovo dejavnost, nujno ne zadostuje za ugotovitev, da gre za transakcijo z namenom izogibanja posledic odločbe Komisije o vračilu te pomoči. Za določitev, ali dejansko gre za izogibanje, je treba namreč upoštevati podatke, kot so podrobna pravila navedenega odkupa, dejansko plačana cena, ohranitev določenega števila sredstev v premoženju prejemnika in ekonomska logika transakcije.

(Glej točke od 326 do 343.)