SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 12. maja 2010

Zadeva T‑491/08 P

Philippe Bui Van

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Imenovanje – Razvrstitev v naziv – Odprava upravnega akta – Varstvo legitimnih pričakovanj – Razumen rok – Pravica do izjave“

Predmet: Pritožba, vložena zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 11. septembra 2008 v zadevi Bui Van proti Komisiji (F‑51/07, ZOdl. JU; str. I‑A‑1‑289 in II‑A‑1‑1533), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe. Nasprotna pritožba, ki jo je vložila Komisija.

Odločitev: Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 11. septembra 2008 v zadevi Bui Van proti Komisiji (F‑51/07) se razveljavi v delu, v katerem je Philippu Bui Vanu priznana odškodnina 1500 EUR. Pritožba in preostali predlogi iz nasprotne pritožbe se zavrnejo. Zadeva se vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence, da to odloči o odškodninskem zahtevku. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Uradniki – Načela – Varstvo legitimnih pričakovanj – Pogoji

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 85, prvi odstavek)

2.      Pritožba – Razlogi – Pritožbeni razlog, naveden zoper del obrazložitve sodbe, ki ni bistvena podlaga za izrek sodbe – Brezpredmeten pritožbeni razlog

3.      Akti institucij – Odprava – Nezakoniti akti – Pogoji – Razumen rok

4.      Uradniki – Načela – Pravica do obrambe – Obveznost zaslišanja zainteresirane osebe pred sprejetjem akta, ki posega v njen položaj – Obseg

5.      Uradniki – Tožba – Neomejena sodna pristojnost – Obseg – Omejitve – Spoštovanje načela kontradiktornosti

(člen 261 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1))

6.      Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do obrambe – Načelo kontradiktornosti – Obseg

1.      Čeprav je z načelom varstva legitimnih pričakovanj mogoče omejiti pravico uprave, da z retroaktivnim učinkom odpravi nezakoniti akt, če se je naslovnik akta lahko zanesel na njegovo navidezno zakonitost, tega pogoja ni mogoče šteti za izpolnjenega, če obstajajo objektivne okoliščine, na podlagi katerih bi se zainteresirana oseba morala zavedati zadevne napake, ali, povedano drugače, elementi, ki sprožajo dvom o zakonitosti akta. Zainteresirana oseba se tako ne more zanesti na navidezno zakonitost odpravljenega akta, zlasti če ta akt nima pravne podlage ali če so bila ob njegovem sprejetju kršena veljavna pravna pravila. Namen sodne prakse glede retroaktivne odprave nezakonitih aktov, s katerimi so podeljene pravice, je ravno uskladitev dveh načel, in sicer načela varstva legitimnih pričakovanj in načela zakonitosti. Kadar skrben uradnik ni mogel spregledati nezakonitosti, ni mogoče šteti, da je pričakovanje legitimno, tako da se načelo zakonitosti uporablja v celoti. Iz tega izhaja, da se uradniki kljub obveznosti uprave, da stori vse, da bi zagotovila zakonitost svojih odločb, ne morejo sklicevati na legitimna pričakovanja, da bi očitno nezakoniti akti ostali v veljavi. Poleg tega se uradnik glede na objektivne okoliščine, zaradi katerih bi se moral zavedati napake uprave, ne more sklicevati zgolj na dejstvo, da je sama uprava večkrat spregledala napako, ki jo je storila, ne glede na to, kako obžalovanja vredno je to dejstvo, da bi izkazal, da je imel legitimna pričakovanja.

Dalje, vprašanje obstoja odločilnega javnega interesa, ki prevlada nad interesom zainteresirane osebe, je upoštevno le, če je bilo dokazano, da se je ta oseba lahko zanesla na navidezno zakonitost zadevnega akta in zahtevala, da ostane v veljavi.

(Glej točke 44, 45, 49, 50 in 52.)

Napotitev na:

Sodišče: 3. marec 1982, Alpha Steel proti Komisiji, 14/81, Recueil, str. 749, točke od 10 do 12; 20. junij 1991, Cargill proti Komisiji, C‑248/89, Recueil, str. I‑2987, točka 20; 17. april 1997, de Compte proti Parlamentu, C‑90/95 P, Recueil, str. I‑1999, točka 39;

Splošno sodišče: 27. november 1997, Pascall proti Komisiji, T‑20/96, RecFP, str. I‑A‑361 in II‑977, točki 75 in 76; 21. julij 1998, Mellett proti Sodišču, T‑66/96 in T‑221/97, RecFP, str. I‑A‑449 in II‑1305, točka 122; 5. december 2000, Gooch proti Komisiji, T‑197/99, RecFP, str. I‑A‑271 in II‑1247, točka 56; 27. september 2006, Kontouli proti Svetu, T‑416/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑181 in II‑A‑2‑897, točke od 164 do 166.

2.      Pritožbeni razlog zoper dodatni razlog izpodbijane sodbe, katere izrek zadostno pravno utemeljujejo drugi razlogi, je brezpredmeten in ga je zato treba zavrniti.

(Glej točko 52.)

Napotitev na:

Sodišče: 22. december 1993, Pincherle proti Komisiji, C‑244/91 P, Recueil, str. I‑6965, točka 25;

Splošno sodišče: 19. september 2008, Chassagne proti Komisiji, T‑253/06 P, neobjavljena v ZOdl., točka 95.

3.      Razumnost roka je treba presojati glede na vse okoliščine obravnavanega primera. Vnaprej določenega obdobja na splošno ni mogoče šteti za razumen rok. Sodišče za uslužbence s tem, da razsodi, da je mogoče domnevati, da je vnaprej določeni rok razumen, napačno uporabi pravo, čeprav navedena napačna uporaba prava ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, saj je pri presoji razumnosti roka navedeno sodišče zavrnilo domnevo, ki jo je prej napačno sprejelo.

Poleg tega pomen akta za kariero zadevnega uradnika ne vpliva na presojo razumnosti roka, v katerem je bil akt odpravljen. Ni namreč mogoče šteti, da pomembnejši kot je akt za zainteresirano osebo, daljši je rok, v katerem ga uprava lahko odpravi. Nasprotno, sodišče lahko pri presoji razumnosti roka upošteva kratko obdobje, v katerem je akt, kot je prvotna odločba glede razvrstitve uradnika, učinkoval. Glede na to, da ta okoliščina vpliva na posledice, zlasti finančne, ki jih zaradi retroaktivnega učinka odprave nosi uradnik, ni razloga za izključitev okoliščin, ki jih je mogoče upoštevati pri presoji razumnosti tega roka.

(Glej točke 58 in od 60 do 62.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. julij 1957, Algera in drugi proti Splošni skupščini ESPJ, 7/56 in od 3/57 do 7/57, Recueil, str. 81, točka 116; zgoraj navedena sodba de Compte proti Parlamentu; 15. oktober 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točka 187;

Splošno sodišče: zgoraj navedena sodba Pascall proti Komisiji.

4.      Glede pravice do izjave uradnika, naslovnika akta uprave, na podlagi tega, da je odločba s postopkovnega vidika akt, ki posega v položaj, ni mogoče samodejno, brez upoštevanja narave postopka, ki poteka zoper zainteresirano osebo, sklepati, da mora organ, pristojen za imenovanja, pred sprejetjem te odločbe zainteresirano osebo učinkovito zaslišati. Vendar je treba pri odločbi, ki posega v upravni status uradnika, zlasti glede na to, da lahko posega v kariero tega uradnika tako, da vpliva na njegovo poklicno prihodnost in povzroči znižanje njegove plače, tudi ob neobstoju vsakršne ureditve glede zadevnega postopka upoštevati načelo spoštovanja pravice do obrambe, ki je temeljno načelo prava Unije. Tako odločbo je torej mogoče sprejeti šele potem, ko je bila zainteresirani osebi dana možnost, da učinkovito predstavi svoje stališče o osnutku odločbe.

(Glej točki 75 in 77.)

Napotitev na:

Sodišče, 29. april 2004, Parlament proti Reynoldsu, C‑111/02 P, Recueil, str. I‑5475, točka 57; 6. december 2007, Marcuccio proti Komisiji, C‑59/06 P, neobjavljena v ZOdl., točke od 45 do 47 in navedena sodna praksa.

5.      Glede zahtevka za povračilo nepremoženjske škode, tudi če sodišče Unije pri izvrševanju neomejene pristojnosti, ki mu je na podlagi člena 91(1) Kadrovskih predpisov priznana zlasti v sporih finančne narave, lahko zviša znesek odškodnine, ki jo je treba prisoditi tožeči stranki, glede na znesek, ki ga je ta zahtevala, ni mogoče sprejeti, da to pristojnost lahko izvaja, ne da bi stranko, ki naj bi bila zavezana za plačilo navedenega zvišanega zneska, predhodno pozvalo, naj se o tej možnosti izjavi.

Poleg tega mora v kontekstu presoje dopustnosti takega zahtevka tožba vsebovati predmet spora in dovolj jasen in natančen povzetek navajanih tožbenih razlogov, med drugim zato, da se toženi stranki omogoči, da pripravi svojo obrambo. To ne pomeni, da mora tožeča stranka nujno navesti višino zatrjevane škode. Navesti pa mora elemente, na podlagi katerih je mogoče presoditi naravo in obseg škode, zlasti zato, da bi se toženi stranki omogočilo, da se brani.

Natančneje, v zahtevku za povračilo nepremoženjske škode, simboličnem ali za resnično odškodnino, mora biti natančno opredeljena vrsta zatrjevane škode glede na ravnanje, ki se očita toženi stranki, in celo samo približno ocenjena celotna škoda. Res je namreč, da mora sodišče Unije na podlagi neomejene pristojnosti v celoti rešiti spor, ki mu je predložen, in da lahko, če je treba in tudi če za to ne obstajajo pravi predlogi, toženo stranko po uradni dolžnosti obsodi na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala zaradi njenega nepravilnega ravnanja, ne pa zgolj razglasi akt za ničen. Toda sodišče Unije načeloma ne sme tako ravnati, ne da bi stranke predhodno pozvalo, naj predložijo svoja stališča glede morebitne dodelitve take odškodnine. Zato ni mogoče šteti, da imajo sodišča Unije na podlagi te neomejene pristojnosti glede sporov finančne narave med institucijami in njihovimi uslužbenci pristojnost, da v takem sporu ne spoštujejo procesnih pravil, povezanih z načelom kontradiktornosti. Ta sklep potrjuje sodna praksa glede glob iz člena 261 PDEU, iz katere izhaja, da možnosti, da sodišče Unije pri izvrševanju svoje neomejene pristojnosti zviša znesek navedenih glob, ni mogoče uporabiti tako, da se opira na elemente, okoliščine ali merila, glede katerih zadevna stranka ni mogla predvideti, da bodo upoštevani. Kadar tej stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o možnosti takega zvišanja, in tako ni imela možnosti izraziti stališča o njegovi ustreznosti niti o dejavnikih, ki bi morebiti lahko vplivali na njihovo višino, sodišče Unije ne more tako ravnati.

(Glej točke 83, 86, 88 in 89.)

Napotitev na:

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Verloren van Themaata k: Sodišče, 10. december 1985, Stichting Sigarettenindustrie in drugi proti Komisiji, od 240/82 do 242/82, 261/82, 262/82, 268/82 in 269/82, Recueil, str. 3831 in 3851; 8. februar 2007, Groupe Danone proti Komisiji, C‑3/06 P, ZOdl., str. I‑1331, točki 82 in 83; 17. december 2009, M proti EMEA, C‑197/09 RX‑II, ZOdl., str. I‑12033, točke od 56 do 58 in navedena sodna praksa;

Splošno sodišče: 15. junij 1999, Ismeri Europa proti Računskemu sodišču, T‑277/97, Recueil, str. II‑1825, točke od 28 do 30 in 81 in navedena sodna praksa; 9. julij 2003, Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, T‑224/00, Recueil, str. II‑2597, točke od 374 do 376; 8. julij 2004, JFE Engineering proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 578.

6.      Spoštovanje pravice do obrambe pomeni, da so imele stranke postopka možnost izraziti stališča o dejstvih in dokumentih, na katerih bo temeljila sodna odločba, ter razpravljati o dokazih in stališčih, predloženih sodišču, in razlogih, na katere to sodišče namerava opreti svojo odločbo. Da bi se zadostilo zahtevam, ki se nanašajo na pravico do poštenega sojenja, je pomembno, da imajo stranke možnost kontradiktorno razpravljati o pravnih in dejanskih okoliščinah, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka. To pravico je treba razumeti tako, da zagotavlja, da stranke niso soočene s popolnoma nepričakovano sodno odločbo. To pa ne pomeni, da mora sodišče strankam priznati pravico, da se pred izdajo sodbe izjavijo glede vsake točke njegove pravne presoje.

(Glej točki 84 in 85.)

Napotitev na:

sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott k: Sodišče, 18. januar 2007, PKK in KNK proti Svetu, C‑229/05 P, ZOdl., str. I‑439, točki 66 in 67; zgoraj navedena sodba M proti EMEA, točka 41 in navedena sodna praksa.