SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 16. novembra 2017(*)
„Ničnostna tožba – Rok za vložitev tožbe – Nedopustnost – Nepogodbena odgovornost – Reforma Kadrovskih predpisov in PZDU – Uredba (EU, Euratom) št. 1023/2013 – Nepravilnosti med postopkom sprejemanja aktov – Opustitev posvetovanja z odborom za Kadrovske predpise in sindikati – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice“
V zadevi T‑75/14,
Union syndicale fédérale des services publics européens et internationaux (USFSPEI) s sedežem v Bruslju (Belgija), ki sta jo sprva zastopala J.‑N. Louis in D. de Abreu Caldas, nato pa J.‑N. Louis, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropskemu parlamentu, ki ga zastopata A. Troupiotis in E. Taneva, agenta,
in
Svetu Evropske unije, ki sta ga sprva zastopala M. Bauer in A. Bisch, nato pa M. Bauer in M. Veiga, agenti,
toženi stranki,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki sta jo sprva zastopala G. Gattinara in J. Currall, nato pa G. Gattinara in G. Berscheid, agenti,
intervenientka,
zaradi, prvič, predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti člena 1(27), (32), (46), (61), (64)(b), (65)(b) in (67)(d) Uredbe (EU, Euratom) št. 1023/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (UL 2013, L 287, str. 15) in drugič, predloga na podlagi člena 268 PDEU za povrnitev škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi sprejetja Uredbe št. 1023/2013 v nasprotju s sporazumom o reformi iz leta 2004, s členoma 12 in 27 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, s členom 10 Kadrovskih predpisov in s spravnim postopkom, določenim s Sklepom Sveta z dne 23. junija 1981,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi A. M. Collins, predsednik, M. Kancheva (poročevalka), sodnica, in J. Passer, sodnik,
sodna tajnica: M. Marescaux, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 13. junija 2017
izreka naslednjo
Sodbo
I. Dejansko stanje
1 Kadrovski predpisi za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU) so priloženi Uredbi št. 31 (EGS)/11 (ESAE) o določitvi Kadrovskih predpisov za uradnike in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 1962, 45, str. 1385).
2 Kadrovski predpisi in PZDU so bili od sprejetja večkrat spremenjeni, med drugim z Uredbo (EU, Euratom) št. 1023/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 (UL 2013, L 287, str. 15).
3 Natančneje, člen 1(27), (32), (46), (61), (64)(b), (65)(b) in (67)(d) Uredbe št. 1023/2013 je spremenil člene 45, 52 in 66a Kadrovskih predpisov ter člen 7 Priloge V in člen 8 Priloge VII k tem kadrovskim predpisom.
4 Postopek za spremembo Uredbe št. 1023/2013 se je začel 7. septembra 2011 s posvetovanjem s sindikati in združenji uslužbencev (v nadaljevanju: SZU) o osnutku revizije Kadrovskih predpisov. Upravna, tehnična in politična posvetovanja med Evropsko komisijo in SZU so nato glede tega potekala 6. oktobra, 28. oktobra in 7. novembra 2011.
5 Komisija je z dopisom z dne 21. novembra 2011 odboru za Kadrovske predpise predložila predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Kadrovskih predpisov in PZDU (v nadaljevanju: predlog za spremembo Kadrovskih predpisov).
6 Odbor za Kadrovske predpise je z dopisom z dne 12. decembra 2011 Komisijo obvestil, da je sicer preučil predlog za spremembo Kadrovskih predpisov, vendar glede na oddane glasove večina, ki se zahteva s členom 20 njegovega poslovnika, da bi lahko izdal mnenje o tem predlogu, ni bila dosežena.
7 Komisija je z dopisom z dne 13. decembra 2011 Evropskemu parlamentu in Svetu predložila predlog za spremembo Kadrovskih predpisov.
8 Odbor Evropskega parlamenta za pravne zadeve je 25. aprila 2012 sprejel poročilo o predlogu za spremembo Kadrovskih predpisov.
9 Predsednik Odbora stalnih predstavnikov (Coreper) je z dopisom z dne 24. januarja 2013 Parlamentu predlagal, naj pojasni svoje stališče glede možnosti svojega sodelovanja kot sozakonodajalec v spravnem postopku, določenem s sklepom Sveta z dne 23. junija 1981 o vzpostavitvi tristranskega posvetovalnega postopka o odnosih z uslužbenci.
10 Predsednik Parlamenta je z dopisom z dne 4. marca 2013 odklonil povabilo k sodelovanju v spravnem postopku, določenem s Sklepom Sveta z dne 23. junija 1981, ker je menil, da je zgolj Svet pristojen za prilagoditev socialnega dialoga, določenega z navedenim sklepom, na nov položaj, nastal s prehodom na redni zakonodajni postopek za revizijo Kadrovskih predpisov po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe. V tem dopisu je pojasnil, da je posvetovalni odbor, uveden z navedenim sklepom, namenjen zagotavljanju tega, da so predstavniki držav članic seznanjeni z mnenjem uradnikov pred sprejemanjem predpisov in da Svet prejme informacije, ki mu omogočajo sprejemanje odločitev ob popolnem poznavanju upoštevnih dejstev. Po njegovem mnenju pa je ta sklep po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe postal, če ne zastarel, vsaj povsem notranje vprašanje. Dodal je, da ne vidi nobenega razloga, zakaj bi Parlament sodeloval v posvetovalnem odboru, in sicer iz dveh razlogov. Prvi je neobstoj pravne podlage za tako sodelovanje. Drugi pa je neobstoj nujnosti takega sodelovanja, saj naj bi bil cilj seznanitve z mnenjem predstavnikov uslužbencev pred sprejemanjem predpisov dosežen z neposrednejšimi in prožnejšimi sredstvi v Parlamentu. Glede tega je predsednik Parlamenta navedel, da so v Parlamentu razprave javne, da so informacije lahko dostopne in da tako poročevalec kot „poročevalci v senci“ za revizijo Kadrovskih predpisov so in bodo ohranjali stalen dialog s SZU in ostalimi zainteresiranimi osebami v vseh fazah pripravljanja in sprejemanja poročila odbora za pravne zadeve. Pojasnil je tudi, da so podpredsednik Parlamenta, generalni sekretar Parlamenta ter vodja kabineta predsednika Parlamenta in generalni direktor Parlamenta za kadrovske zadeve skupaj pred generalno skupščino uslužbencev Parlamenta govorili o trenutnem stanju revizije Kadrovskih predpisov in da je v teh okoliščinah podpredsednik Parlamenta podal podrobne odgovore v zvezi z vsemi težavami, ki so bile izpostavljene. Poleg tega je navedel, da na tem sestanku niso sodelovali le uslužbenci Parlamenta, temveč tudi uslužbenci drugih institucij, vključno Sveta.
11 Svet je 25. aprila 2013 SZU vseh institucij obvestil o odgovoru Parlamenta z dne 4. marca 2013 in o razpravah o osnutku razlagalne izjave za njegov sklep z dne 23. junija 1981.
12 Svet je 6. maja 2013 sprejel razlagalno izjavo za svoj sklep z dne 23. junija 1981, zato da bi se ta uporabil v okviru rednega zakonodajnega postopka v zvezi s predlogom za spremembo Kadrovskih predpisov.
13 Istega dne je na predlog dveh SZU potekal sestanek posvetovalnega odbora. Sestavljen ni bil noben zapisnik tega sestanka, je pa generalni sekretar Sveta z elektronskim dopisom z dne 6. maja 2013 obvestil uslužbence generalnega sekretariata Sveta o tem sestanku in o izmenjavi mnenj na njem. Tudi generalni sekretar Sveta je v Coreper 8. maja 2013 ustno povzel navedeni sestanek.
14 Prvo tristransko pogajanje med Parlamentom, Svetom in Komisijo je potekalo 13. maja 2013. Istega dne se je predsednik Coreper sestal s predstavniki SZU Sveta. Obvestil jih je o rezultatih seje Coreper z dne 8. maja 2013 in se seznanil z njihovimi stališči.
15 Generalna skupščina uslužbencev generalnega sekretariata Sveta je 27. maja 2013 generalnemu sekretarju Sveta predlagala, naj skliče posvetovalni odbor. Ta predlog je zveza Union syndicale fédérale potrdila 7. junija 2013.
16 Na politični ravni je potekalo več tristranskih pogajalskih sestankov 28. maja ter 3., 11. in 19. junija 2013. V tem obdobju so se zvrstili tehnični sestanki strokovnjakov in neformalna srečanja med predsednikom Coreper, podpredsednikom Komisije in poročevalcem Parlamenta. Parlament, Svet in Komisija so na sestanku 19. junija 2013 dosegli začasni kompromis o glavnih elementih reforme.
17 V odgovor na predlog zveze Union syndicale fédérale je 20. junija 2013 potekala seja posvetovalnega odbora. Predsednik Coreper je predstavil glavne elemente kompromisa, vključno z omejitvijo kariere v funkcionalni skupini AD na naziva AD 12/13, in odgovoril na vprašanja v zvezi s paketom, zlasti glede odprave cilja enakovrednosti kariere pred reformo iz leta 2004 in po njej. Istega dne je Coreper obvestil o rezultatih tristranskih pogajanj z dne 19. junija 2013.
18 Generalni direktor generalnega direktorata (GD) Sveta za upravo je 21. junija 2013 na seji generalne skupščine uslužbencev generalnega sekretariata Sveta predstavil glavne elemente kompromisa.
19 Začasno besedilo kompromisa med Parlamentom, Svetom in Komisijo je bilo 25. junija 2013 hkrati poslano delegacijam držav članic in članom posvetovalnega odbora ter vsem uslužbencem generalnega sekretariata Sveta. Istega dne je potekal drug sestanek tristranskih pogajanj za preučitev tega besedila.
20 Coreper je 26. junija 2013 preučil rezultat tristranskih pogajanj in poslušal ustno poročilo generalnega sekretarja Sveta o seji posvetovalnega odbora z dne 20. junija 2013.
21 Odbor Parlamenta za pravne zadeve je 27. junija 2013 izglasoval besedilo kompromisa.
22 Eden od SZU, zveza Union syndicale-Bruxelles, je 28. junija 2013 zjutraj generalnemu sekretarju Sveta predlagal sejo posvetovalnega odbora, ta pa je ta predlog zavrnil z obrazložitvijo, da je po eni strani v skladu z izjavo, priloženo Sklepu Sveta z dne 23. junija 1981, posvetovalni odbor prekinjen zaradi večjih motenj običajnega dela Sveta, ki so jih povzročili trije zaporedni dnevi stavke, in da je po drugi strani odbor Parlamenta za pravne zadeve že potrdil končno besedilo kompromisa.
23 Istega dne je Coreper opravil končni pregled kompromisa glede revizije Kadrovskih predpisov in ga odobril, generalni sekretar Sveta pa je o tem obvestil vse uslužbence generalnega sekretariata Sveta.
24 Predsednik Coreper je 28. junija 2013 predsednika odbora Parlamenta za pravne zadeve obvestil, da je Coreper odobril besedilo začasnega kompromisa. V tem dopisu je navedel, da „lahko potrdi, da če bi [Parlament] sprejel svoje stališče v prvi obravnavi v skladu s členom 294(3) PDEU v obliki iz začasnega kompromisa, priloženega temu dopisu (predloženemu v pregled pravnikom lingvistom obeh institucij), bi Svet v skladu s členom 294(4) PDEU odobril stališče [Parlamenta] in akt bi bil sprejet v obliki, ki ustreza stališču Parlamenta, po potrebi predloženi pravnim in jezikovnim strokovnjakom obeh institucij“.
25 Parlament je 2. julija 2013 na plenarnem zasedanju v prvi obravnavi sprejel svoje stališče, ki ustreza besedilu kompromisa, dogovorjenega med Svetom in Komisijo ob njunih neformalnih stikih.
26 Komisija je 5. julija 2013 odboru za Kadrovske predpise poslala stališče Parlamenta na prvi obravnavi z dne 2. julija 2013 s pojasnilom, da po njenem mnenju predlog za revizijo Kadrovskih predpisov, ki ga je predložila odboru za Kadrovske predpise 21. novembra 2011, v okviru rednega zakonodajnega postopka ni bil znatno spremenjen. V tem dopisu je pojasnila tudi, da v tej fazi rednega zakonodajnega postopka člena 10 Kadrovskih predpisov ni treba uporabiti, da pa bi se vseeno želela seznaniti z morebitnimi stališči sopredsednikov odbora za Kadrovske predpise. Zato je predlagala, naj se ji v 15 delovnih dneh ali najpozneje 26. julija 2013 pošlje mnenje odbora za Kadrovske predpise.
27 Predstavniki odbora za Kadrovske predpise so 17. julija 2013 v odboru za Kadrovske predpise odgovorili Komisiji z izjavo, v kateri so ugotovili, da se s predstavniki uprav Evropske unije v odboru za Kadrovske predpise ni mogoče sporazumeti glede spremembe dnevnega reda seje tega odbora, da bi se sprejela stališča namesto mnenja. Izpodbijali so namreč to, da je do predložitve odboru za Kadrovske predpise prišlo prepozno, in to, da je v teh okoliščinah mnenje odbora za Kadrovske predpise o stališču Parlamenta v prvi obravnavi koristno, ter zatrjevali kršitev načel socialnega dialoga.
28 Svet je 10. oktobra 2013 potrdil stališče Parlamenta in v skladu s členom 294(4) PDEU sprejel Uredbo št. 1023/2013 v obliki, ki ustreza stališču Parlamenta.
29 Potem ko sta zakonodajni akt 22. oktobra 2013 podpisala predsednik Parlamenta in predsednik Sveta, je bila Uredba št. 1023/2013 29. oktobra 2013 objavljena v Uradnem listu Evropske unije.
II. Postopek in predlogi strank
30 Tožeča stranka, zveza Union syndicale fédérale des services publics européens et internationaux (USFSPEI), je 23. januarja 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
31 Parlament in Svet sta 6. oziroma 10. junija 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ugovora nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991.
32 Komisija je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 25. junija 2014 vložila predlog, naj se ji dovoli intervencija v podporo predlogom Parlamenta in Sveta.
33 Tožeča stranka je 1. avgusta 2014 predložila stališče o ugovorih nedopustnosti, ki sta ju podala Parlament in Svet.
34 Predsednik osmega senata (nekdanja sestava) je s sklepom z dne 5. decembra 2014 združil ugovora nedopustnosti za vsebinsko obravnavo.
35 Splošno sodišče je 9. decembra 2014 strankam postavilo vprašanje. Svet, Parlament in tožeča stranka so na to vprašanje odgovorili 18. decembra 2014, 6. januarja oziroma 7. januarja 2015.
36 Predsednik osmega senata je s sklepom z dne 28. januarja 2015 dovolil intervencijo Komisije.
37 Komisija je intervencijsko vlogo predložila 12. marca 2015. Tožeča stranka in Svet sta stališča o intervencijski vlogi vložila 1. oziroma 10. junija 2015.
38 Predsednik osmega senata je 14. januarja 2016 v skladu s členom 69(d) Poslovnika Splošnega sodišča prekinil ta postopek do končne odločitve v zadevi, v kateri je bila pozneje izdana sodba z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet (T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489).
39 Zaradi spremembe sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v osmi senat (nova sestava), ki mu je bila zato 6. oktobra 2016 dodeljena ta zadeva.
40 Splošno sodišče je 24. oktobra 2016 stranke pozvalo, naj se opredelijo glede posledic, ki po njihovem mnenju v tej zadevi izhajajo iz točk od 144 do 171 sodbe z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet (T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489). Parlament, Svet in Komisija so na vprašanje, ki ga je postavilo Splošno sodišče, odgovorili 8. novembra 2016. Tožeča stranka je na to vprašanje odgovorila 18. novembra 2016.
41 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– člen 1(27), (32), (46), (61), (64)(b), (65)(b) in (67)(d) Uredbe št. 1023/2013 razglasi za ničen;
– Parlamentu in Svetu naloži, naj ji izplačata simbolični euro odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo;
– Parlamentu in Svetu naloži plačilo stroškov.
42 Parlament in Svet ob podpori Komisije Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
III. Pravo
43 Tožeča stranka, zveza sindikatov institucij in organov Unije, v tožbi navaja tako predlog za razglasitev ničnosti Uredbe št. 1023/2013 kot odškodninski zahtevek.
44 Prvič, glede predloga za razglasitev ničnosti, se ta nanaša na razglasitev ničnosti člena 1(27), (32), (46), (61), (64)(b), (65)(b) in (67)(d) Uredbe št. 1023/2013 (v nadaljevanju: izpodbijane določbe) v delu, v katerem se s temi določbami spreminjajo členi 45, 52 in 66a Kadrovskih predpisov ter člen 7 Priloge V in člen 8 Priloge VII k tem kadrovskim predpisom. Poleg tega tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti solidarnostne dajatve, uvedene s členom 46 Uredbe št. 1023/2013 za leto 2014, ker naj bi bila ta povezana z uporabo metode prilagajanja osebnih prejemkov in ker naj se ta ne bi uporabila leta 2014.
45 Tožeča stranka v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti v bistvu navaja štiri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvi, na kršitev člena 27 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 21 Evropske socialne listine, podpisane v Torinu 18. oktobra 1961, kakor je bila spremenjena, člena 10 Kadrovskih predpisov in spravnega postopka, določenega s Sklepom Sveta z dne 23. junija 1981, drugi, na kršitev sporazuma o reformi iz leta 2004 in načela pridobljenih pravic, tretji, na kršitev člena 21 Listine o temeljnih pravicah in četrti, na kršitev načela sorazmernosti.
46 Drugič, glede odškodninskega zahtevka, se z njim Splošnemu sodišču predlaga povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi napak pri izvrševanju javnih nalog, ki naj bi jih storile institucije pri sprejemanju Uredbe št. 1023/2013. Na obravnavi je Splošno sodišče tožečo stranko pozvalo, naj pojasni, ali v utemeljitev odškodninskega zahtevka poleg kršitve člena 12 Listine o temeljnih pravicah navaja vse nezakonitosti, ki jih je zatrjevala v utemeljitev svojega predloga za razglasitev ničnosti. V odgovor na to vprašanje je tožeča stranka navedla, da v utemeljitev odškodninskega zahtevka ponovno navaja nezakonitosti v zvezi z bistveno kršitvijo postopka pri sprejemanju Uredbe št. 1023/2013, ker predstavniki uslužbencev niso mogli biti obveščeni in niso mogli obvestiti držav članic o nekaterih elementih v okviru posvetovalnega odbora, in kršitev sporazuma iz leta 2004.
A. Predlog za razglasitev ničnosti
47 Parlament, Svet in Komisija trdijo, da ker je bila tožba v sodno tajništvo Splošnega sodišča posredovana 23. januarja 2014, je treba predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanih določb zavreči kot nedopusten, saj se je rok, določen s členom 263 PDEU, iztekel 22. januarja 2014. Parlament, Svet in Komisija trdijo tudi, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev neposrednega in posamičnega nanašanja, s katerimi člen 263, četrti odstavek, PDEU pogojuje dopustnost ničnostnih tožb, ki jih fizične ali pravne osebe vložijo zoper splošne akte, sprejete po rednem zakonodajnem postopku.
48 Glede tega je treba opozoriti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso roki za vložitev tožbe, določeni s členom 263 PDEU, procesna predpostavka javnega reda in niso predmet diskrecije strank in sodišča (glej sklep z dne 19. aprila 2016, Portugalska/Komisija, T‑556/15, neobjavljen, EU:T:2016:239, točka 22 in navedena sodna praksa).
49 V skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU je treba tožbo iz te določbe vložiti v dveh mesecih od objave izpodbijanega akta ali uradne obvestitve tožeče stranke, če te ni bilo, pa od dneva, ko je ta zanj izvedela.
50 V obravnavanem primeru je treba poudariti, da je bila Uredba št. 1023/2013 v Uradnem listu Evropske unije objavljena 29. oktobra 2013.
51 Glede pravil za izračun rokov je treba opozoriti, da se v skladu s členom 101(1)(b) Poslovnika z dne 2. maja 1991 rok, določen v mesecih, izteče s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu, ki se po številki ujema z dnem, ko se je zgodil dogodek ali je bilo opravljeno dejanje, od katerega se računa rok.
52 Člen 101(2) Poslovnika z dne 2. maja 1991 določa, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali dela prost dan, se rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika, seznam praznikov in dela prostih dni, ki ga sestavi Sodišče in se objavi v Uradnem listu Evropske unije, pa se uporablja tudi za Splošno sodišče.
53 Vendar se v skladu s členom 102(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991, kadar začne rok za vložitev tožbe zoper akt institucije teči z dnem objave akta, rok v smislu člena 101(1)(a) Poslovnika z dne 2. maja 1991 računa po izteku štirinajstega dne po objavi akta v Uradnem listu Evropske unije.
54 Poleg tega se v skladu s členom 102(2) Poslovnika z dne 2. maja 1991 procesni roki zaradi oddaljenosti podaljšajo za enkratno obdobje desetih dni.
55 Tožeča stranka zatrjuje, da v členu 102(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991 ni pojasnjeno, ali se ta določba nanaša na delovne ali na koledarske dni, in da je zato treba sprejeti razlago, ki je najugodnejša za tožečo stranko, tako da je začel rok za vložitev tožbe teči s potekom štirinajstega dne po objavi Uredbe št. 1023/2013, torej 18. novembra 2013. Tožeča stranka trdi, da se je torej rok za vložitev tožbe, določen s členom 263 PDEU, iztekel 18. januarja 2014. Ker pa je bil 18. januar 2014 sobota, naj bi se rok iztekel v ponedeljek, 20. januarja 2014, temu datumu pa naj bi bilo treba zaradi oddaljenosti dodati deset dni. Tožeča stranka meni, da se je torej rok za vložitev tožbe iztekel 30. januarja 2014 in da je bila tožba vložena pred iztekom navedenega roka.
56 Tožeča stranka poleg tega trdi, da je bila tožba, tudi če bi bilo treba člen 102(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991 razlagati tako, da začne rok za vložitev tožbe teči po koncu štirinajstega koledarskega dne po objavi Uredbe št. 1023/2013, torej 12. novembra 2013, vložena v navedenem roku. Po mnenju tožeče stranke se je namreč v tem primeru dvomesečni rok za vložitev tožbe, določen s členom 263 PDEU, iztekel 12. januarja 2014. Ker pa je bil 12. januar 2014 nedelja, naj bi se rok iztekel konec prvega naslednjega delovnega dne, torej 13. januarja 2014, temu datumu pa naj bi bilo zaradi oddaljenosti treba dodati deset dni. Rok za vložitev tožbe naj bi se tako dokončno iztekel 23. januarja 2014.
57 Glede tega je treba spomniti, da se v skladu z besedilom člena 101(1)(d) Poslovnika z dne 2. maja 1991 v procesne roke, ki jih določajo Pogodbe, Statut ali navedeni poslovnik, „vštevajo dela prosti dnevi in uradni prazniki, nedelje in sobote“. Iz tega izhaja, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke rok štirinajstih dni „po objavi akta v Uradnem listu Evropske unije“, na katerega se nanaša člen 101(2) Poslovnika z dne 2. maja 1991, brez vsakega dvoma zajema dela proste dneve in uradne praznike, nedelje in sobote. Prav tako je treba spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 101(2) Poslovnika z dne 2. maja 1991, ki se nanaša izključno na primer, v katerem je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali dela prost dan, uporablja le takrat, ko se celoten rok, vključno z rokom zaradi oddaljenosti, izteče na soboto, nedeljo, praznik ali dela prost dan (glej sklep z dne 20. novembra 1997, Horeca-Wallonie/Komisija, T‑85/97, EU:T:1997:180, točka 25 in navedena sodna praksa).
58 Iz tega izhaja, da je v obravnavanem primeru, ker je bila Uredba št. 1023/2013 objavljena v Uradnem listu Evropske unije 29. oktobra 2013, rok za vložitev tožbe iz člena 263 PDEU začel teči 12. novembra 2013 in se je iztekel 22. januarja 2014. Ker je bila tožba vložena 23. januarja 2014, je torej v Sodno tajništvo Splošnega sodišča prispela po izteku roka za vložitev tožbe.
59 Poudariti pa je treba, da stroga uporaba teh procesnih pravil ustreza zahtevam po pravni varnosti in nujnosti, da se izogne vsaki diskriminaciji ali vsakemu samovoljnemu ravnanju pri izvajanju sodne oblasti. Tako je v skladu s členom 45, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije od procesnih rokov mogoče odstopati le izjemoma, zaradi nepredvidenih okoliščin ali višje sile (glej sodbo z dne 22. septembra 2011, Bell & Ross/UUNT, C‑426/10 P, EU:C:2011:612, točka 43 in navedena sodna praksa; sklepa z dne 30. septembra 2014, Faktor B. i W. Gęsina/Komisija, C‑138/14 P, neobjavljen, EU:C:2014:2256, točka 17, in z dne 28. novembra 2014, Quanzhou Wouxun Electronics/UUNT – Locura Digital (WOUXUN), T‑345/14, neobjavljen, EU:T:2014:1048, točka 17).
60 V obravnavanem primeru tožeča stranka niti v tožbi niti v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča ni zatrjevala obstoja ene od zgoraj navedenih okoliščin.
61 Zato je treba ugotoviti, da tožba ni dopustna v delu, v katerem se želi z njo doseči razglasitev ničnosti izpodbijanih določb, ne da bi bilo treba preizkusiti razloge za nedopustnost, ki se nanašajo na neobstoj procesnega upravičenja tožeče stranke, ki sta jih navedla Parlament in Svet v ugovorih nedopustnosti.
B. Odškodninski zahtevek
1. Dopustnost
62 Parlament, Svet in Komisija trdijo, da je treba v skladu s sodno prakso, kadar je, prvič, odškodninski zahtevek tesno povezan s predlogom za razglasitev ničnosti in temelji na istih očitkih in, drugič, predlog za razglasitev ničnosti tožeče stranke ni dopusten, zavreči tudi odškodninski zahtevek kot nedopusten.
63 V zvezi s tem je treba poudariti, da v nasprotju s tem, kar trdijo Parlament, Svet in Komisija, v sodbi z dne 4. julija 2002, Arne Mathisen/Svet (T‑340/99, EU:T:2002:174), na katero se ti sklicujejo, Splošno sodišče ni ugotovilo nedopustnosti odškodninskega zahtevka zaradi tesne povezave s predlogom za razglasitev ničnosti, katerega nedopustnost je bila predhodno ugotovljena.
64 V tej sodbi je namreč Splošno sodišče zavrnilo odškodninski zahtevek zaradi njegove tesne povezave s predlogom za razglasitev ničnosti z obrazložitvijo, da pri preizkusu tožbenih razlogov, navedenih v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti, ni bila ugotovljena nobena nezakonitost, ki jo je storila institucija, ki je akt izdala, in torej nobena napaka, zaradi katere bi bilo mogoče uveljavljati njeno odgovornost (sodba z dne 4. julija 2002, Arne Mathisen/Svet, T‑340/99, EU:T:2002:174, točka 135).
65 Iz rešitve, ki jo je razvilo Splošno sodišče v sodbi z dne 4. julija 2002, Arne Mathisen/Svet (T‑340/99, EU:T:2002:174), je razvidno, da v nekaterih okoliščinah, kadar odškodninski zahtevek temelji le na sprejetju akta, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, in tožeča stranka v utemeljitev odškodninskega zahtevka ne navede novih očitkov v primerjavi s tistimi, ki so bili navedeni v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti, ugotovitev neobstoja nezakonitosti po preučitvi tožbenih razlogov, navedenih v podporo predloga za razglasitev ničnosti, omogoča takojšnjo izključitev enega od pogojev za vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije, in sicer obstoja napake institucije, ki je akt sprejela.
66 Čeprav v obravnavanem primeru odškodninski zahtevek temelji na sprejetju določb Uredbe št. 1023/2013, katerih razglasitev ničnosti tožeča stranka tudi zahteva, pa po eni strani zavrženje predloga za razglasitev ničnosti ni posledica ugotovitve neobstoja nezakonitosti, temveč njegove nedopustnosti, in po drugi strani tožeča stranka v utemeljitev odškodninskega zahtevka navaja nov očitek v primerjavi s tistimi, ki jih je navedla v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti, in sicer kršitev člena 12 Listine o temeljnih pravicah.
67 Poleg tega v skladu z načelom samostojnosti pravnih sredstev ugotovitev nedopustnosti predloga za razglasitev ničnosti, bodisi zaradi njegove prekluzije bodisi zaradi neobstoja procesnega upravičenja tožeče stranke, načeloma ne more vplivati na dopustnost odškodninskega zahtevka (glej v tem smislu sklep z dne 4. maja 2005, Holcim (France)/Komisija, T‑86/03, EU:T:2005:157, točki 48 in 50).
68 Opozoriti je namreč treba, da se pogoji iz člena 263, šesti odstavek, PDEU ne uporabljajo v odškodninskih tožbah, vloženih na podlagi člena 340 PDEU, in da v skladu s členom 46 Statuta Sodišča Evropske unije za odškodninske tožbe proti Uniji velja petletni zastaralni rok.
69 Glede utemeljitve, ki se nanaša na sodno prakso na področju evropskih javnih uslužbencev, na katero se sklicujeta Parlament in Svet, je treba poudariti, da je ta sodna praksa omejena na spore denarne narave med uradniki in uslužbenci Unije ter institucijo, ki jih zaposluje (glej v tem smislu sklep z dne 29. novembra 1994, Bernardi/Komisija, T‑479/93 in T‑559/93, EU:T:1994:277, točka 39). Obravnavani spor pa poteka med zvezo sindikatov, katere člani so sindikati, ki branijo interese uradnikov in uslužbencev Unije, ter Evropskim parlamentom in Svetom kot sozakonodajalcema.
70 Glede na zgoraj navedene premisleke je odškodninski zahtevek dopusten. Ugovora nedopustnosti, ki sta ju v zvezi z njim vložila Parlament in Svet, je torej treba zavrniti.
2. Vsebinska presoja
71 Opozoriti je treba, da člen 340, drugi odstavek, PDEU določa, da Unija v primeru nepogodbene odgovornosti v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.
72 V skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 340, drugi odstavek, PDEU izhaja, da sta nastanek nepogodbene odgovornosti Unije in uveljavljanje pravice do povračila nastale škode odvisna od izpolnitve vseh pogojev, to je nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, ter obstoja škode in vzročne zveze med tem ravnanjem in navedeno škodo (sodbi z dne 29. septembra 1982, Oleifici Mediterranei/EGS, 26/81, EU:C:1982:318, točka 16, in z dne 9. septembra 2008, FIAMM in drugi/Svet in Komisija, C‑120/06 P in C‑121/06 P, EU:C:2008:476, točka 106).
73 Če eden od teh pogojev ni izpolnjen, je treba tožbo zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje za nepogodbeno odgovornost Unije (sodba z dne 14. oktobra 1999, Atlanta/Evropska skupnost, C‑104/97 P, EU:C:1999:498, točka 65; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 15. septembra 1994, KYDEP/Svet in Komisija, C‑146/91, EU:C:1994:329, točka 81). Poleg tega sodišču Unije teh pogojev ni treba preučiti v določenem vrstnem redu (sodba z dne 18. marca 2010, Trubowest Handel in Makarov/Svet in Komisija, C‑419/08 P, EU:C:2010:147, točka 42; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija, C‑257/98 P, EU:C:1999:402, točka 13).
74 V obravnavanem primeru je treba poudariti, da je tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek oprla na obstoj nepravilnega ravnanja organa. Čeprav ne obstaja natančna opredelitev pojma napake pri izvrševanju nalog, na splošno velja, da to ustreza dejanju ali opustitvi enega ali več upravnih uslužbencev pri opravljanju njihovih nalog, kar ima za posledico neizpolnitev obveznosti službe. Te napake, drugače kot osebne napake, ni mogoče pripisati uslužbencem organa, ampak organu samemu in zato upravi.
75 Vendar je treba v obravnavanem primeru ugotoviti, da se napake, na katere se sklicuje tožeča stranka, nanašajo na zakonodajno dejavnost Unije. To velja za zatrjevano kršitev sporazuma o reformi iz leta 2004. Tožeča stranka namreč trdi, da je to posledica sprejetja nekaterih posebnih določb Uredbe št. 1023/2013.
76 Enako velja za zatrjevano kršitev spravnega postopka. Iz sodbe z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet (T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489, točka 96), je namreč razvidno, da pravila iz Sklepa Sveta z dne 23. junija 1981, ki določajo spravni postopek, spadajo k postopkovnim pravilom v zvezi s sprejetjem Uredbe št. 1023/2013, katerih morebitna kršitev pomeni bistveno kršitev postopka iz navedene uredbe. V teh okoliščinah želi tožeča stranka uveljavljati odgovornost Unije zaradi njene zakonodajne dejavnosti, ne pa njene odgovornosti zaradi napak pri izvrševanju javnih nalog, ki naj bi jih storila Svet in Parlament v okviru postopka sprejemanja Uredbe št. 1023/2013.
77 Poleg tega se ni treba spraševati o naravi napake, ki izvira iz zatrjevane kršitve člena 12 Listine o temeljnih pravicah, ki zagotavlja svobodo združevanja in zbiranja, saj tožeča stranka ne navaja nobene trditve, da bi dokazala obstoj take kršitve.
78 Sodišče pa je natančneje glede odgovornosti zaradi zakonodajne dejavnosti že poudarilo, da čeprav so načela, ki v pravnih sistemih držav članic urejajo odgovornost javnih organov za škodo, ki so jo posameznikom povzročili z zakonodajnimi akti, precej različna v vsaki državi članici, je vseeno mogoče ugotoviti, da zakonodajni akti, v katerih so izražene možnosti ekonomske politike, le izjemoma in v posameznih okoliščinah vzpostavljajo odgovornost javnih organov (sodba z dne 25. maja 1978, Bayerische HNL Vermehrungsbetriebe in drugi/Svet in Komisija, 83/76, 94/76, 4/77, 15/77 in 40/77, EU:C:1978:113, točka 5).
79 Sodišče je med drugim tudi razsodilo, da je mogoče odgovornost Unije zaradi zakonodajnega akta, ki vsebuje izbiro ekonomske politike, ob upoštevanju določb člena 340, drugi odstavek, PDEU, vzpostaviti samo, če je podana dovolj resna kršitev višjega pravnega pravila, ki varuje posameznike (sodbi z dne 13. junija 1972, Compagnie d’approvisionnement, de transport et de crédit in Grands Moulins de Paris/Komisija, 9/71 in 11/71, EU:C:1972:52, točka 13; z dne 25. maja 1978, Bayerische HNL Vermehrungsbetriebe in drugi/Svet in Komisija, 83/76, 94/76, 4/77, 15/77 in 40/77, EU:C:1978:113, točka 4, in z dne 8. decembra 1987, Les Grands Moulins de Paris/EGS, 50/86, EU:C:1987:527, točka 8).
80 Sodišče je v zvezi s tem še pojasnilo, da mora biti namen pravnega pravila, katerega kršitev je tako treba ugotoviti, dodeliti pravice posameznikom (glej v tem smislu sodbi z dne 4. julija 2000, Bergaderm in Goupil/Komisija, C‑352/98 P, EU:C:2000:361, točki 41 in 42, in z dne 19. aprila 2007, Holcim (Deutschland)/Komisija, C‑282/05 P, EU:C:2007:226, točka 47).
81 Sodišče je poleg tega navedlo, da se ozko razumevanje odgovornosti Unije pri izvajanju njenih normativnih dejavnosti razlaga z ugotovitvijo, da po eni strani izvrševanja zakonodajne funkcije, tudi če obstaja sodni nadzor zakonitosti aktov, ne sme ovirati možnost odškodninskih tožb, vsakič ko splošni interes Unije narekuje sprejetje zakonodajnih ukrepov, ki lahko neugodno vplivajo na interese posameznikov, po drugi strani pa, da je v normativnem kontekstu, za katerega je značilna široka diskrecijska pravica, ki je nepogrešljiva za izvajanje politike Unije, mogoče vzpostaviti odgovornost Unije zgolj, če je zadevna institucija očitno in resno prekoračila meje pri izvajanju svojih pooblastil (sodba z dne 5. marca 1996, Brasserie du pêcheur in Factortame, C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točka 45).
82 Vprašanje, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za vzpostavitev odgovornosti Unije, je torej treba presojati ob upoštevanju zgoraj navedenih načel sodne prakse.
a) Kršitev sporazuma o reformi iz leta 2004
83 Tožeča stranka trdi, da je kot predstavnica vseh uslužbencev z drugimi SZU sodelovala v spravnem postopku, določenem s Sklepom Sveta z dne 23. junija 1981, v okviru reforme Kadrovskih predpisov in PZDU, ki je pripeljala do sprejetja Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov in PZDU (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 2, str. 130). V okviru tega spravnega postopka je bil s Svetom sklenjen sporazum o zadevni reformi. Tožeča stranka navaja, da se je ta sporazum nanašal na to, da bodo SZU sprejeli več ukrepov modernizacije kariere uradnikov in drugih uslužbencev Unije ter posebno dajatev, ki bo odražala stroške socialne politike, izboljšanje delovnih pogojev in pogojev za evropske šole ter jamstva ohranitve socialnega miru, ne da bi se zahtevale prilagoditve osebnih prejemkov in pokojnin, ki so večje od tistih, ki izhajajo iz mehanizma večletne prilagoditve. Tožeča stranka zlasti z navajanjem uvodnih izjav 11 in 12 Uredbe št. 723/2004 trdi, da gre pri ukrepih modernizacije dejansko za razvrstitev zaposlenih v dve funkcionalni skupini, upravne uslužbence (AD) in strokovno-tehnične uslužbence (AST), uvedbo linearne kariere in uporabo načela enakovrednosti karier ter olajšanje prehoda iz prve funkcionalne skupine v drugo z novim mehanizmom certifikacije. Po mnenju tožeče stranke gre pri teh ukrepih tudi za uvedbo prožnih oblik dela, ki vključujejo zlasti pravico – pod nekaterimi pogoji – do dela s skrajšanim delovnim časom ter možnost, da se delovno mesto deli, da se dopust iz osebnih razlogov podaljša in da se sprejmejo nove določbe o dopustu, povezanem z družino, natančneje pa naj bi šlo za bolj prilagodljivo pravico do porodniškega dopusta, očetovskega dopusta, dopusta ob posvojitvi in starševskega dopusta, pa tudi dopusta v primeru hude bolezni družinskega člana. Sprejetje ukrepov modernizacije s strani SZU, vključno s tožečo stranko, ki naj bi bila razvidna iz uvodne izjave 38 Uredbe št. 723/2004, naj bi pomenilo protistoritev za to, da se v Kadrovskih predpisih in PZDU kodificira metoda letne prilagoditve osebnih prejemkov in zagotavljanje njene uporabe do 31. decembra 2012.
84 Iz tega naj bi izhajalo, da je s soglasjem, ki ga je tožeča stranka dala glede reforme Kadrovskih predpisov in PZDU, uvedene z Uredbo št. 723/2004, zastavljena njena verodostojnost tako v razmerju do vseh uslužbencev kot v razmerju do zakonodajalca in drugih institucij Unije. Po mnenju tožeče stranke pa okoliščina, da so bili z Uredbo št. 1023/2013 spremenjeni zadevni sporazum, zlasti s spremembo člena 45(1) Kadrovskih predpisov in z uvedbo nove funkcionalne skupine, ter linearne kariere in enakovrednosti kariere, zmanjšuje njeno verodostojnost.
85 Poleg tega tožeča stranka meni, da je bilo – ker niso bili sprejeti prehodni ukrepi – s spremembami, ki so bile za člen 45(1) in člen 52 Kadrovskih predpisov ter člen 4 Priloge IVa h Kadrovskim predpisom določene s členom 1(27), (32) in (64) Uredbe št. 1023/2013, kršeno načelo pridobljenih pravic uradnikov in drugih uslužbencev Unije, ki izhaja iz sporazuma o reformi iz leta 2004.
86 Glede tega je treba na prvem mestu poudariti, da teza tožeče stranke temelji na napačni predpostavki, da je mogoče sporazum o reformi iz leta 2004, sklenjen med Svetom in SZU v okviru sprejetja Uredbe št. 723/2004, enačiti z višjim pravnim pravilom, ki bi ga moral zakonodajalec Unije spoštovati pri sprejemanju Uredbe št. 1023/2013.
87 Ne da bi bilo treba odločiti o vprašanju, ali je sporazum med SZU in Svetom v okviru spravnega postopka Svet zavezoval pri sprejemanju Uredbe št. 723/2004, je namreč treba ugotoviti, da se je ta sporazum nanašal le na reformo iz leta 2004. Učinki takega sporazuma naj se torej ne bi mogli raztezati na vse nadaljnje spremembe Kadrovskih predpisov s strani zakonodajalca Unije, saj ta sicer ne bi mogel izvajati pristojnosti, ki mu je podeljena s členom 336 PDEU.
88 Poleg tega je treba spomniti, da je Sodišče že razsodilo, da lahko zakonodajalec, ker pravna povezava med uradniki in upravo temelji na kadrovskih predpisih, pravice in obveznosti uradnikov kadar koli spremeni (sodba z dne 22. decembra 2008, Centeno Mediavilla in drugi/Komisija, C‑443/07 P, EU:C:2008:767, točka 60).
89 Iz tega izhaja, da glede na namen sporazuma iz leta 2004 sprejetje Uredbe št. 1023/2013 tega sporazuma ni moglo omajati.
90 Na drugem mestu je treba glede domnevne kršitve načela pridobljenih pravic po eni strani navesti, da tudi če bi bila taka nezakonitost dokazana, ne bi pomenila prave kršitve sporazuma iz leta 2004, kakor jo je opredelila tožeča stranka. Domnevno kršitev sporazuma iz leta 2004, ki naj bi jo povzročila sprememba nekaterih določb Kadrovskih predpisov z Uredbo št. 1023/2013, je treba namreč razlikovati od kršitve načela pridobljenih pravic, priznanih uradnikom in drugim uslužbencem Unije.
91 Po drugi strani je treba opozoriti, da zadevne določbe v obravnavanem primeru ne ogrožajo načela pridobljenih pravic. Načeloma se namreč zakoni, s katerimi se spreminjajo zakonodajne določbe, kot so uredbe o spremembi kadrovskih predpisov, če ni drugače določeno, uporabljajo za prihodnje učinke položajev, ki so nastali, ko je veljal stari zakon. Drugače velja le za položaje, ki so nastali in so bili dokončno utrjeni v času veljavnosti prejšnjega pravila ter ki ustvarjajo pridobljene pravice. Pravica tako velja za pridobljeno, če se je dejstvo, na podlagi katerega nastane, uresničilo pred zakonsko spremembo. Vendar to ne velja za pravico, katere dejstvo, na podlagi katerega nastane, se ni uresničilo v času veljavnosti zakonodaje, ki je bila spremenjena (glej sodbo z dne 22. decembra 2008, Centeno Mediavilla in drugi/Komisija, C‑443/07 P, EU:C:2008:767, točke od 61 do 63 in navedena sodna praksa).
92 Prvič, v zvezi s trditvami tožeče stranke, da so uradniki v nazivih AD 12 in AD 13, ki so pridobili dovolj točk za delovno uspešnost za napredovanje v višji naziv leta 2011 ali leta 2012, vendar niso napredovali iz proračunskih razlogov, zdaj prikrajšani za to možnost s členom 45(1) Kadrovskih predpisov, kakor je bil spremenjen s členom 1(27) Uredbe št. 1023/2013, samo zato, ker ne zasedajo enega od delovnih mest, navedenih v Prilogi I, oddelek A, h Kadrovskim predpisom, pa je treba navesti, da se v skladu s temi trditvami šteje, da zadevni uradniki niso izgubili pravice do konkretnega napredovanja, pač pa pravico do splošne možnosti napredovanja. Vendar kot pravilno poudarja Parlament, zadevni uradniki niso imeli pridobljene pravice do ohranitve sistema napredovanja, ki je obstajal pred reformo, uvedeno z Uredbo št. 1023/2013.
93 Drugič, zavrniti je treba tudi tezo tožeče stranke, da sta po eni strani člen 1(32) Uredbe št. 1023/2013 in po drugi strani člen 1(64)(b) iste uredbe, s katerima sta bila spremenjena člen 52 Kadrovskih predpisov, ki je določal pogoje uradnika za upokojitev, oziroma člen 4 Priloge IVa h Kadrovskim predpisom, ki se je nanašal na izračun plače uradnika, starega več kot 55 let, ki lahko dela s polovičnim delovnim časom zaradi priprave na upokojitev, te pravice uradnikom, ki so stari 55 let ali več in ki so lahko zaprosili za te ukrepe pred 1. januarjem 2014, datumom začetka veljavnosti teh določb, odvzete od tega datuma do njihove starosti 58 let.
94 V nasprotju s trditvami tožeče stranke je treba ugotoviti, da je člen 1(34) Uredbe št. 1023/2013, s katerim se spreminja člen 55a(2) Kadrovskih predpisov, na katerega napotuje člen 4 Priloge IVa k tem kadrovskim predpisom, starost, od katere lahko uradnik zaprosi za delo s polovičnim delovnim časom zaradi priprave na upokojitev, povišal na 58 let. Poleg tega je treba poudariti, da mora biti v skladu s Kadrovskimi predpisi v različici, ki se je uporabljala do 31. decembra 2014, za pravico uradnika do predčasne upokojitve ter pravico do dela s polovičnim delovnim časom zaradi priprave na upokojitev izpolnjenih več pogojev, katerih izpolnitev mora presojati organ za imenovanja, uradnik pa mora za to zaprositi. Zgolj pritrditvena odločba tega organa je lahko ustvarila pridobljeno pravico za uradnike. Sprememba teh določb torej sama po sebi ni posegla v pridobljene pravice zadevnih uradnikov.
95 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da odgovornosti Unije ni mogoče vzpostaviti na podlagi zatrjevane kršitve sporazuma o reformi iz leta 2004.
b) Kršitev člena 27 Listine o temeljnih pravicah, člena 10 Kadrovskih predpisov in spravnega postopka, določenega s Sklepom Sveta z dne 23. junija 1981
96 Tožeča stranka trdi, da je bila Uredba št. 1023/2013 sprejeta v nasprotju s členom 27 Listine o temeljnih pravicah, ki zagotavlja pravici delavcev do obveščenosti in posvetovanja. Ta kršitev naj bi izhajala iz neizpolnitve obveznosti, določenih s členom 10 Kadrovskih predpisov, in iz kršitve spravnega postopka, določenega s Sklepom Sveta z dne 23. junija 1981.
1) Kršitev člena 10 Kadrovskih predpisov
97 Tožeča stranka med drugim trdi, da bi morala Komisija glede na znatnost sprememb, ki sta jih Parlament in Svet med tristranskim pogajanjem vnesla s predlogom za revizijo Kadrovskih predpisov, ki je bil sprva predložen odboru za Kadrovske predpise, na podlagi člena 10 Kadrovskih predpisov ponovno vložiti predlog, ki je bil tako spremenjen, odboru za Kadrovske predpise v okoliščinah, v katerih bo ta lahko ustrezno in pravočasno podal svoje mnenje. Komisija pa naj bi odboru za Kadrovske predpise zgolj informativno predložila prvotni predlog za revizijo Kadrovskih predpisov, ne da bi mu omogočila, da pravočasno poda stališče.
98 Glede tega je treba opozoriti, da se Komisija v skladu s členom 10 Kadrovskih predpisov z odborom za Kadrovske predpise posvetuje o vsakem predlogu za revizijo kadrovskih predpisov.
99 Člen 10 Kadrovskih predpisov Komisiji nalaga obveznost posvetovanja, ki poleg uradnih predlogov zajema bistvene spremembe predlogov, ki jih je že obravnavala, razen če spremembe v zadnjenavedenem primeru v bistvu ustrezajo spremembam, ki jih je predlagal odbor za Kadrovske predpise (sodbi z dne 11. julija 2007, Centeno Mediavilla in drugi/Komisija, T‑58/05, EU:T:2007:218, točka 35, in z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet, T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489, točka 129).
100 Tako razlago narekujeta tako besedilo člena 10 kot vloga odbora za Kadrovske predpise. Prvič, ta določba namreč s tem, da določa posvetovanje z odborom za Kadrovske predpise brez pridržkov ali izjem o vsakem predlogu za revizijo Kadrovskih predpisov, dodeljuje obveznosti, ki jo opredeljuje, velik obseg. Njeno besedilo torej očitno ni v skladu z ozko razlago njenega obsega. Drugič, odbor za Kadrovske predpise kot paritetni organ, ki združuje predstavnike uprav in predstavnike uslužbencev vseh institucij, pri čemer so ti demokratično izvoljeni, upošteva in izraža interese javnih uslužbencev Unije v celoti (sodbi z dne 11. julija 2007, Centeno Mediavilla in drugi/Komisija, T‑58/05, EU:T:2007:218, točka 36, in z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet, T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489, točka 130).
101 Iz tega izhaja, da se mora Komisija, če v rednem zakonodajnem postopku spremeni svoj predlog za revizijo Kadrovskih predpisov, ponovno posvetovati z odborom za Kadrovske predpise, preden Svet sprejme zadevne regulativne določbe, če ta sprememba bistveno vpliva na sistematiko predloga (sodba z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet, T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489, točka 135).
102 V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da Komisija, čeprav je uporabila svojo pristojnost za zakonodajno pobudo s predložitvijo predloga za spremembo Kadrovskih predpisov Evropskemu parlamentu in Svetu 13. decembra 2011, ni uporabila tega pooblastila za spremembo navedenega predloga (sodba z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet, T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489, točka 136).
103 Komisija je sicer sodelovala pri tristranskem pogajanju v zadevnem rednem zakonodajnem postopku. V skladu s točko 13 Skupne izjave o praktičnih ureditvah za postopek soodločanja (člen 251 Pogodbe ES) (UL 2007, C 145, str. 5), ki so jo 13. junija 2007 podali Parlament, Svet in Komisija in ki ureja ta neformalna srečanja, je v fazi prve obravnave v Parlamentu vloga Komisije omejena na spodbujanje stikov „za olajšanje vodenja postopkov v prvi obravnavi“ in za izvajanje „svoj[e] pravic[e] do pobude z namenom, da se uskladita stališči […] [P]arlamenta in Sveta, z upoštevanjem ravnotežja med institucijami in vloge, ki ji jo podeljuje Pogodba“ (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet, T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489, točka 137).
104 Tako dejstva, da je tristransko pogajanje, ki je v obravnavanem primeru potekalo v fazi prve obravnave v Parlamentu, s sodelovanjem Komisije, katere vloga je predstavljena zgoraj v točki 103, pripeljalo do kompromisa med Parlamentom in Svetom, da bi se spremenil predlog za spremembo Kadrovskih predpisov, ni mogoče šteti za spremembo navedenega predloga s strani Komisije (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet, T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489, točka 138).
105 Obenem tega, da je Parlament v prvi obravnavi sprejel besedilo, s katerim je bil spremenjen predlog za spremembo Kadrovskih predpisov, prav tako ni mogoče enačiti s tem, da je Komisija sama spremenila svoj prvotni predlog (sodba z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet, T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489, točka 139).
106 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da se Komisiji ni bilo treba ponovno posvetovati z odborom za Kadrovske predpise v skladu s členom 10 Kadrovskih predpisov niti po uspešnem končanju tristranskih pogajanj v fazi prve obravnave v Parlamentu niti po sprejetju tega predloga s strani Parlamenta v prvi obravnavi (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet, T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489, točka 140).
107 Zato je treba ne glede na znatnost sprememb, ki jih je Parlament sprejel v prvi obravnavi, zavrniti trditve tožeče stranke v zvezi s kršitvijo člena 10 Kadrovskih predpisov.
2) Kršitev člena 27 Listine o temeljnih pravicah in spravnega postopka
108 Tožeča stranka poudarja, da je bil v obravnavanem primeru spravni postopek nezakonit v delu, v katerem po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe ni bil prilagojen, da bi se določilo sodelovanje Parlamenta, ki je postal sozakonodajalec, pri sprejemanju Kadrovskih predpisov za uradnike Unije.
109 Tožeča stranka trdi tudi, da je v nasprotju s tem, kar izhaja iz točke 170 sodbe z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet (T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489), eden od SZU, zveza Union syndicale-Bruxelles, 28. junija 2013 pred začetkom končne obravnave besedila dokončnega kompromisa v Coreper predlagal sejo posvetovalnega odbora, vendar je generalni sekretar Sveta ta predlog zavrnil z obrazložitvijo, da je po eni strani v skladu z izjavo, priloženo Sklepu Sveta z dne 23. junija 1981, posvetovalni odbor prekinjen zaradi večjih motenj običajnega dela Sveta, ki so jih povzročili trije zaporedni dnevi stavke, in da je po drugi strani odbor Parlamenta za pravne zadeve besedilo že potrdil. Tožeča stranka dodaja, da je predsednik zveze Union syndicale-Bruxelles izpodbijal odločitev generalnega sekretarja Sveta, da ne skliče posvetovalnega odbora, pri čemer je trdil, da se točka 4 „sporazuma z dne 24. maja 2004 med namestnikom generalnega sekretarja Sveta in SZU o določbah, ki se morajo uporabljati v primeru sočasne prekinitve dela uslužbencev generalnega sekretariata Sveta“, ki določa, da je napoved stavke v korist obeh strani, da bi se spor rešil s pogajanji, po možnosti z imenovanjem mediatorja, v obravnavanem primeru nikoli ni izvajala in torej z njo ni bilo mogoče preprečiti stavke. Tožeča stranka prav tako poudarja, da v skladu z zadevnim sporazumom „stavka ne more ovirati izvedbe sej Sveta“ in „namestnik generalnega sekretarja določi seznam uslužbencev, ki morajo izpolnjevati svoje naloge na podlagi seznama delovnih mest, ki so nujna za postopek odločanja institucije“. Po mnenju tožeče stranke iz tega izhaja, da je generalni sekretar Sveta zavrnil organizacijo sestanka posvetovalnega odbora z obrazložitvijo, da je bilo moteno običajno delovanje Sveta.
110 Tožeča stranka še trdi, da je bil sklep Sveta z dne 23. junija 1981 sprejet na podlagi dogovora s SZU, kar naj bi dokazovalo dejstvo, da je Svet v preteklosti spremembe navedenega sklepa predložil SZU in da torej tega sklepa ne sme spremeniti tako, kot je to storil s sklepom o razlagi z dne 6. maja 2013. Tožeča stranka poudarja tudi, da je bilo besedilo sklepa o razlagi SZU posredovano šele 26. maja 2013, torej tri tedne po sestanku posvetovalnega odbora z dne 6. maja 2013.
111 Tožeča stranka poleg tega trdi, da čeprav besedilo ni bilo na voljo na dveh sestankih posvetovalnega odbora 6. maja in 20. junija 2013, naj bi bila ta še lahko koristna, če bi se spoštoval člen 8 Sklepa Sveta z dne 23. junija 1981, ki določa, da „si člani posvetovalnega odbora med svojimi deli prizadevajo za čim večje zbližanje svojih stališč, da bi se tako lahko Svetu predložilo poročilo, ki bi določalo skupna stališča“, in da „če to ni mogoče, poročilo določa različna stališča“. Tožeča stranka pa navaja, da je na teh dveh sestankih predsednik posvetovalnega odbora zgolj omogočil predsedniku Coreper, da 6. maja 2013 na kratko predstavi načrte Sveta, 20. junija 2013 pa načrte Parlamenta, nato pa je predstavnikom SZU omogočil predstavitev njihovih stališč. Tako naj ne bi prišlo do nobenega poskusa zbližanja stališč in naj ne bi obstajalo nobeno pisno poročilo o teh sestankih.
112 V zvezi s tem je treba, na prvem mestu, glede nesodelovanja Parlamenta v spravnem postopku, določenem s Sklepom Sveta z dne 23. junija 1981, navesti, da to v nasprotju s trditvami tožeče stranke ne pomeni kršitve pravice delavcev do obveščenosti in posvetovanja iz člena 27 Listine o temeljnih pravicah.
113 Spravni postopek, določen s sklepom Sveta z dne 23. junija 1981, je namreč treba ponovno umestiti v pravni okvir, v katerem je bil uveden. Svet je namreč navedeni sklep sprejel v obdobju, v katerem je bil le sam pristojen za sprejetje kadrovskih predpisov za uradnike in druge uslužbence Unije. Tak postopek torej po svoji naravi ni bil prilagojen v okviru revizije Kadrovskih predpisov po rednem zakonodajnem postopku. Svet je zato, kot je navedeno zgoraj v točki 12, sprejel razlagalno izjavo za svoj sklep z dne 23. junija 1981, potem ko je Parlament zavrnil sodelovanje v spravnem postopku, določenem z navedenim sklepom, kot sozakonodajalec (sodba z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet, T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489, točki 145 in 146).
114 Nesodelovanje Parlamenta v spravnem postopku, določenem s sklepom Sveta z dne 23. junija 1981, bi pomenilo kršitev člena 27 Listine o temeljnih pravicah le, če bi, prvič, ta določba institucijam Unije nalagala obveznost posvetovanja s SZU o predlogih za revizijo Kadrovskih predpisov in če, drugič, Parlament v obravnavanem primeru ne bi opravil nobenega takega posvetovanja (sodba z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet, T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489, točka 147).
115 Opozoriti pa je treba, da se v skladu z besedilom člena 27 Listine o temeljnih pravicah pravice, ki jih ta člen določa, izvajajo v primerih in pod pogoji, določenimi s pravom Unije. V obravnavanem primeru iz člena 10b Kadrovskih predpisov izhaja, da so predlogi za revizijo Kadrovskih predpisov lahko predmet posvetovanja z reprezentativnimi SZU. Institucijam, ki se k temu niso enostransko zavezale, torej ni treba opraviti takega posvetovanja (sodba z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet, T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489, točka 148).
116 Zato tudi če se Parlament v nasprotju s tem, kar bi bilo mogoče sklepati iz dopisa z dne 4. marca 2013, ki ga je predsednik Parlamenta naslovil na Svet v odgovor na njegovo povabilo Parlamentu k sodelovanju v spravnem postopku, določenem s Sklepom Sveta z dne 23. junija 1981, ne bi posvetoval s SZU o spremembah Kadrovskih predpisov, uvedenih z izpodbijanimi določbami, ta okoliščina ne bi pomenila kršitve pravice delavcev do obveščenosti in posvetovanja iz člena 27 Listine o temeljnih pravicah (sodba z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet, T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489, točka 149).
117 Na drugem mestu je treba glede spremembe sklepa Sveta z dne 23. junija 1981 po eni strani poudariti, da je imel Svet v nasprotju s trditvami tožeče stranke pravico, da enostransko spremeni navedeni sklep z razlagalno izjavo z dne 6. maja 2013. Iz revizijske klavzule sklepa z dne 23. junija 1981 izhaja, da „Svet lahko kadar koli, bodisi na svojo pobudo bodisi na predlog članov spravnega odbora, ki zastopa uslužbence ali vodje uprave iz oddelka I(2)(a), tretja alinea, preuči rezultate uporabe teh določb, da bi se odločil, ali je treba uvesti spremembe“. Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo tožeče stranke, da je Svet predhodno osnutke spremembe sklepa z dne 23. junija 1981 predložil SZU, da bi pridobil njihovo soglasje. Iz dokumenta, ki ga je tožeča stranka predložila v utemeljitev te trditve, namreč nikakor ni razvidno, da bi Svet SZU zaprosil za njihovo soglasje za spremembe, ki jih je želel uvesti v zvezi s sklepom z dne 23. junija 1981, temveč le, da je želel pridobiti njihova stališča v zvezi s tem. Iz tega izhaja, da iz tega dokumenta ni razvidno, da je Svet menil, da ga ta stališča zavezujejo, temveč da se je želel seznaniti s stališčem SZU o načrtovanih spremembah.
118 Po drugi strani iz dokazov, ki jih je predložil Svet, izhaja, da je v nasprotju s trditvami tožeče stranke uprava generalnega sekretariata Sveta SZU omogočila, da podajo svoje mnenje o načrtovani spremembi sklepa z dne 23. junija 1981 na sestanku 23. aprila 2013 in da je bilo besedilo osnutka izjave o razlagi posredovano SZU, ki so sodelovali v posvetovalnem odboru, 30. aprila 2013, preden je bilo 2. maja 2013 predloženo Coreper in 6. maja 2013 sprejeto v Svetu.
119 Na tretjem mestu je treba glede trditve tožeče stranke, da je generalni sekretar Sveta storil napako, ker ni želel pritrdilno odgovoriti na prošnjo zveze Union syndicale-Bruxelles z dne 28. junija 2013 za organizacijo sestanka posvetovalnega odbora, ugotoviti, prvič, da se v skladu s smernico 7 razlagalne izjave za Sklep Sveta z dne 23. junija 1981 izjava, priložena k navedenemu sklepu, v skladu s katero „se v primeru, da običajno delo Sveta ne bi bilo organizirano, spravni postopek samodejno prekine“, še naprej uporablja v celoti. Iz več dokazov, ki jih je predložil Svet, pa je razvidno, da so po napovedi stavke, ki so jo 20. junija 2013 vložili SZU Sveta za 26., 27. in 28. junij 2013, v teh treh dneh stavkovne dejavnosti dejansko potekale. Zaradi teh dejavnosti, v katerih je sodelovalo veliko uradnikov, in sicer tretjina uslužbencev, je bilo odpovedanih 19 sestankov delovne skupine Sveta. Poudariti je treba tudi, da, kot navaja Svet, bi moral generalni sekretariat Sveta 27. in 28. junija 2013 prav tako zagotoviti organizacijo Evropskega sveta. Iz dokazov, ki jih je predložil Svet, pa je razvidno, da so 25. junija 2013 trije SZU Sveta vložili dokončno napoved stavke v zvezi z delom ob koncu tedna in praznikih ter nadurnim delom za obdobje od 25. junija do 11. julija 2013.
120 Glede na okoliščine je treba ugotoviti, da na datum, ko je zveza Union syndicale-Bruxelles predlagala organizacijo sestanka posvetovalnega odbora, običajna dela Sveta niso bila organizirana zaradi stavkovnih dejavnosti in da je bil spravni postopek zato avtomatično prekinjen. Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo tožeče stranke, da Svet ni uporabil možnosti, določenih s sporazumom z dne 24. maja 2004 med namestnikom generalnega sekretarja Sveta in SZU o določbah, ki se uporabijo v primeru skupnega prenehanja dela uslužbencev generalnega sekretariata Sveta, da bi se preprečile dejavnosti stavke ali omejile njihove posledice. Ta sporazum namreč ni povezan z določbami Sklepa Sveta z dne 23. junija 1981, ki določajo pogoje, v katerih se organizira spravni postopek.
121 Drugič, poudariti je treba, da v skladu s točko (d) razlagalne izjave za Sklep Sveta z dne 23. junija 1981 uporaba tega sklepa „ne vpliva na določbe Pogodb, zlasti glede rokov in poteka rednega zakonodajnega postopka iz člena 294 PDEU“. Opozoriti pa je treba, da čeprav je bilo besedilo začasnega kompromisa SZU, ki so 24. junija 2013 sodelovali v posvetovalnem odboru, poslano zvečer, je zveza Union syndicale-Bruxelles sestanek posvetovalnega odbora predlagala šele 28. junija ob 12.39, čeprav bi se moral končni pregled besedila kompromisa v Coreper začeti istega dne ob 15.00. Za organizacijo sestanka posvetovalnega odbora pred preučitvijo besedila kompromisa v Coreper bi bilo treba to preučitev prestaviti. Kot pa navaja Svet, naj bi irsko predsedovanje uspelo doseči politični kompromis s Parlamentom v posebej težkih političnih okoliščinah in v pospešeni dinamiki uresničevanja političnega dogovora pred koncem svojega predsedovanja konec junija 2013. Popoldanski sestanek Coreper v petek, 28. junija 2013, je potekal v zadnjih urah irskega predsedovanja in je torej pomenil zadnjo možnost tega predsedovanja, da prepriča Coreper v sprejetje s pogajanji doseženega kompromisa. Poleg tega je, kot ugotavlja tudi Svet, potek zakonodajnega postopka zaznamovala politična povezava med političnim dogovorom Parlamenta s Svetom o reformi Kadrovskih predpisov na eni strani in političnim dogovorom s Parlamentom o večletnem finančnem okviru na drugi strani, kar je druga politično zelo težavna zadeva, dosežena s pogajanji v okviru irskega predsedovanja. Ta politična povezava bi Coreper omogočila, da takoj po političnem dogovoru o finančnem okviru sprejme kompromis o reformi Kadrovskih predpisov. Zamuda pri razpravah Coreper bi utegnila povzročiti zavrnitev kompromisa o reformi Kadrovskih predpisov.
122 Ugotoviti je treba, da je mogoče s takimi okoliščinami utemeljiti zavrnitev generalnega sekretarja Sveta glede organizacije sestanka posvetovalnega odbora 28. junija 2013.
123 Na četrtem mestu je treba glede trditve tožeče stranke, da sestanka posvetovalnega odbora 6. maja in 20. junija 2013 zato nista bila v skladu s Sklepom Sveta z dne 23. junija 1981, ker čeprav si stranke niso prizadevale za zbliževanje svojih stališč, ni bil pripravljen noben pisni povzetek njihovih različnih stališč, poudariti, da Svetu ni mogoče očitati, da ni pripravil pisnega povzetka različnih stališč strank, zlasti stališč SZU, medtem ko ti, vključno s tožečo stranko, trdijo, da niso mogli učinkovito podati svojega stališča na teh sestankih zaradi preveč splošne predstavitve reforme.
124 Iz zgoraj navedenega izhaja, da odgovornost Unije prav tako ne more izhajati iz zatrjevane kršitve člena 27 Listine o temeljnih pravicah, člena 10 Kadrovskih predpisov ali Sklepa Sveta z dne 23. junija 1981.
c) Kršitev člena 12 Listine o temeljnih pravicah
125 Tožeča stranka v delu tožbe, ki se nanaša na odškodninski zahtevek, trdi, da odgovornost Unije za sprejetje Uredbe št. 1023/2013 temelji med drugim na kršitvi člena 12 Listine o temeljnih pravicah, ki se nanaša na svobodo zbiranja in združevanja. Toda kot je navedeno zgoraj v točki 77, tožeča stranka glede tega ne navaja nobene specifične trditve, tako da je mogoče v skladu s sodno prakso v zvezi s členom 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991, ki se je uporabljal na datum vložitve tožbe, tako trditev le zavreči kot nedopustno (sodba z dne 7. novembra 2013 v zadevi Budziewski/UUNT – Puma (Mačka v skoku), T‑666/11, neobjavljena, EU:T:2013:584, točka 34).
126 Iz zgoraj navedenega izhaja, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da so Parlament, Svet in Komisija v obravnavanem primeru storili dovolj resno kršitev pravnega pravila, katerega namen je podelitev pravic posameznikom, v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 79.
127 Ker v obravnavanem primeru prvi pogoj za vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije ni izpolnjen, je treba odškodninski zahtevek zavrniti, ne da bi bilo treba preveriti, ali sta izpolnjena druga dva pogoja za vzpostavitev navedene odgovornosti.
128 Zato je treba to tožbo zavreči kot nedopustno v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijanih določb, in zavrniti kot neutemeljeno v delu, v katerem se nanaša na povrnitev škode, nastale tožeči stranki.
IV. Stroški
129 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji naloži, da nosi svoje stroške ter stroške Parlamenta in Sveta v skladu z njunimi predlogi. Poleg tega Komisija v skladu s členom 138(1) Poslovnika nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Union syndicale fédérale des services publics européens et internationaux (USFSPEI) mora poleg svojih stroškov plačati tudi stroške Evropskega parlamenta in Sveta Evropske unije.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške.
Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 16. novembra 2017.
Podpisi
Kazalo
I. Dejansko stanje
II. Postopek in predlogi strank
III. Pravo
A. Predlog za razglasitev ničnosti
B. Odškodninski zahtevek
1. Dopustnost
2. Vsebinska presoja
a) Kršitev sporazuma o reformi iz leta 2004
b) Kršitev člena 27 Listine o temeljnih pravicah, člena 10 Kadrovskih predpisov in spravnega postopka, določenega s Sklepom Sveta z dne 23. junija 1981
1) Kršitev člena 10 Kadrovskih predpisov
2) Kršitev člena 27 Listine o temeljnih pravicah in spravnega postopka
c) Kršitev člena 12 Listine o temeljnih pravicah
IV. Stroški