SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MICHALA BOBKA,
predstavljeni 6. oktobra 2021(1)
Zadeva C‑245/20
X,
Z
proti
Autoriteit Persoonsgegevens
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank Midden-Nederland (sodišče osrednje Nizozemske, Nizozemska))
„Predhodno odločanje – Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov – Uredba (EU) 2016/679 – Pristojnost nadzornega organa – Dejanja obdelave, ki jih izvajajo sodišča, kadar delujejo kot sodni organ – Razkritje procesnih aktov novinarju“
I. Uvod
1. „Javnost je duša pravosodja. Je najboljša spodbuda za trud in najzanesljivejše varovalo pred napravilnostmi […] le če je javno, postane pravosodje vir varnosti. Javnost spremeni hram pravice v prvovrstno šolo, kjer se uveljavljajo najpomembnejše veje moralnosti […]“.(2)
2. Čeprav so bile te besede Jeremyja Benthama zapisane tik pred začetkom 19. stoletja,(3) so danes še vedno enako aktualne. Seveda pa je bil kontekst v tistem času zelo drugačen. Odprto in javno pravosodje je bilo treba utemeljiti ne le pred razsvetljenimi monarhi (še pogosteje pa pred ne zelo razsvetljenimi absolutističnimi monarhi), temveč tudi, ali še zlasti, glede na nekatere nenavadne, a še vedno prisotne srednjeveške poglede na pravo in sodni postopek.(4)
3. Za postopek v glavni stvari nimamo izrecnih informacij o tem, ali so se hrami pravice spremenili v šole. Zdi pa se, da je načelo odprtega pravosodja na Nizozemskem omogočilo, da imajo novinarji na dan obravnave dostop do določenih procesnih aktov v zadevah, ki so na ta dan v obravnavi na sodišču. Namen tega je omogočiti novinarjem, da lahko bolje poročajo o obravnavani zadevi.(5)
4. Tožeči stranki v tej zadevi sta fizični osebi, ki se s takšno politiko ne strinjata. Trdita, da nista privolili v razkritje izbranih procesnih aktov v zvezi z njuno zadevo, ki jo obravnava Raad van State (državni svet, Nizozemska), novinarju. Tožeči stranki sta pred nacionalnim nadzornim organom zatrjevali kršitev različnih pravic in obveznosti, ki izhajajo iz Uredbe (EU) 2016/679 (v nadaljevanju: SUVP)(6). Vendar je nadzorni organ, ki je tožena stranka, menil, da ni pristojen za presojo te pritožbe. Po njegovem mnenju je zadevno obdelavo opravilo nacionalno sodišče, ko je „del[ovalo] kot sodni organ“ v skladu s členom 55(3) SUVP.
5. V tem okviru Rechtbank Midden-Nederland (sodišče osrednje Nizozemske, Nizozemska) prosi za smernice glede vprašanja, ali razkritje nekaterih procesnih aktov medijem z namenom boljšega medijskega poročanja o zadevi, v zvezi s katero poteka javna obravnava, pomeni dejavnost „sodišč, kadar delujejo kot sodni organ“ v smislu člena 55(3) SUVP.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
6. V uvodni izjavi 20 SUVP je navedeno:
„Ker se ta uredba med drugim uporablja za dejavnosti sodišč in drugih pravosodnih organov, bi lahko v pravu Unije ali pravu držav članic podrobneje določili dejanja obdelave in postopke obdelave v zvezi z obdelavo osebnih podatkov s strani sodišč in drugih pravosodnih organov. Pristojnost nadzornih organov ne bi smela obsegati obdelave osebnih podatkov, kadar sodišča delujejo kot sodni organ, da se zaščiti neodvisnost sodstva pri opravljanju sodnih nalog, vključno z odločanjem. Omogočeno bi moralo biti, da se nadzor takih dejanj obdelave podatkov zaupa posebnim organom v okviru sodnega sistema države članice, ki naj bi zlasti zagotovili upoštevanje pravil te uredbe, izboljšali ozaveščenost delavcev v sodstvu glede njihovih obveznosti na podlagi te uredbe in obravnavali pritožbe v zvezi s takimi dejanji obdelave podatkov.“
7. Člen 2(1) te uredbe določa:
„Ta uredba se uporablja za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatiziranimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatiziranimi sredstvi za osebne podatke, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke.“
8. Pojem „obdelava“ je v členu 4, točka 2, SUVP opredeljen tako:
„vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje“.
9. Člen 6 te uredbe, naslovljen „Zakonitost obdelave“, v upoštevnem delu določa:
„1. Obdelava je zakonita le in kolikor je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:
[…]
(e) obdelava je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu;
(f) obdelava je potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov, zlasti kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, otrok.
Točka (f) prvega pododstavka se ne uporablja za obdelavo s strani javnih organov pri opravljanju njihovih nalog.
2. Države članice lahko ohranijo ali uvedejo podrobnejše določbe, da bi prilagodile uporabo pravil te uredbe v zvezi z obdelavo osebnih podatkov za zagotovitev skladnosti s točkama (c) in (e) odstavka 1, tako da podrobneje opredelijo posebne zahteve v zvezi z obdelavo ter druge ukrepe za zagotovitev zakonite in poštene obdelave, tudi za druge posebne primere obdelave iz poglavja IX.
3. Podlaga za obdelavo iz točk (c) in (e) odstavka 1 je določena v skladu s:
(a) pravom Unije; ali
(b) pravom države članice, ki velja za upravljavca.“
10. Člen 51(1) SUVP določa:
„Vsaka država članica zagotovi enega ali več neodvisnih javnih organov, ki so pristojni za spremljanje uporabe te uredbe, da se zaščitijo temeljne pravice in svoboščine posameznikov v zvezi z obdelavo ter olajša prost pretok osebnih podatkov v Uniji (v nadaljnjem besedilu: nadzorni organ).“
11. Vendar v skladu s členom 55(3) te uredbe „[n]adzorni organi niso pristojni za nadzor dejanj obdelave sodišč, kadar delujejo kot sodni organ“.
B. Nacionalno pravo
12. Z Uitvoeringswet AVG (zakon o prenosu SUVP) z dne 16. maja 2016 (v nadaljevanju: UAVG) je bila SUVP prenesena v nizozemsko pravo. Člen 6 UAVG nalaga toženi stranki obveznost nadzora nad spoštovanjem SUVP na Nizozemskem. V UAVG izjema iz člena 55(3) SUVP ni povzeta.
13. Predsednik Afdeling bestuursrechtspraak van de Raad van State (oddelek za upravne zadeve državnega sveta, Nizozemska) ter pravosodni upravi Centrale Raad van Beroep (pritožbeno sodišče za zadeve s področja socialnega varstva in javnih uslužbencev, Nizozemska) in College van Beroep voor het bedrijfsleven (pritožbeno upravno sodišče za gospodarske zadeve, Nizozemska) so 31. maja 2018 sprejeli uredbo o obdelavi osebnih podatkov na upravnih sodiščih. S to uredbo je bila ustanovljena AVG-commissie bestuursrechtelijke colleges (komisija za varstvo osebnih podatkov pri upravnih sodiščih, v nadaljevanju: komisija za varstvo osebnih podatkov). Ta komisija je zadolžena za svetovanje Raad van State (državni svet) ter pravosodnima upravama Centrale Raad van Beroep (pritožbeno sodišče za zadeve s področja socialnega varstva in javnih uslužbencev) in College van Beroep voor het bedrijfsleven (pritožbeno upravno sodišče za gospodarske zadeve) glede obravnave pritožb v zvezi s spoštovanjem pravic, zagotovljenih s SUVP.
III. Dejansko stanje, nacionalni postopek in vprašanja za predhodno odločanje
14. Pri Raad van State (državni svet) je bila 30. oktobra 2018 opravljena obravnava v zvezi z upravnim sporom med Z (v nadaljevanju: državljan Z) in županom Utrechta (Nizozemska) (v nadaljevanju: župan M). Za namene tega spora je X (v nadaljevanju: odvetnik X) deloval kot zastopnik državljana Z (v nadaljevanju skupaj: tožeči stranki).(7)
15. Po koncu obravnave se je na državljana Z v navzočnosti odvetnika X obrnila oseba, ki se je predstavila kot novinar (v nadaljevanju: novinar J). Ta novinar je razpolagal z več procesnimi akti iz spisa. Novinar J je na vprašanje o teh aktih povedal, da je do njih prišel na podlagi pravice do vpogleda v spis, ki ga novinarjem omogoča Raad van State (državni svet).
16. Odvetnik X je istega dne na predsednika Afdeling bestuursrechtspraak van de Raad van State (oddelek za upravne zadeve državnega sveta) (v nadaljevanju: predsednik P) naslovil dopis, da bi potrdil, ali je bil omogočen vpogled v spis, ter, če je tako, kdo je dovolil ta vpogled, in ali so bile kopije izdelane z vedenjem ali odobritvijo osebja Raad van State (državni svet).
17. Predsednik P je z dopisom z dne 21. novembra 2018 odgovoril, da Raad van State (državni svet) novinarjem včasih zagotovi informacije o obravnavah. To naj bi med drugim izvajal tako, da novinarjem, ki so danega dne v stavbi zaradi poročanja o posamezni obravnavi, omogoči vpogled v te informacije. Te informacije naj bi vključevale kopijo (pri)tožbe in odgovora nanjo ter, kadar gre za pritožbeno zadevo, odločbe rechtbank (prvostopenjsko sodišče). Vpogled v te kopije naj bi bil mogoč zgolj na dan obravnave, kar naj bi pomenilo, da se te informacije ne pošljejo ali delijo z mediji vnaprej. Zadevni dokumenti naj ne bi smeli zapustiti prostorov zadevnega sodišča in naj se ne smeli vzeti s seboj domov. Ob koncu obravnavnega dne naj bi zaposleni na oddelku za komunikacije Raad van State (državni svet) kopije uničili.
18. Državljan Z in odvetnik X sta na Autoriteit Persoonsgegevens (nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov, Nizozemska) naslovila predloga za sprejetje izvršilnih ukrepov. Ta organ je ugotovil, da ni pristojen, in je predloga odstopil komisiji za varstvo podatkov.
19. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da politika vpogleda za novinarje, ki jo je sprejel Raad van State (državni svet), pomeni, da tretje osebe, ki niso stranke v postopku, dobijo vpogled v nekatere osebne podatke strank v postopku in njihovih morebitnih pooblaščencev. Ti procesni akti naj bi lahko vsebovali osebne podatke, ki izhajajo na primer iz glave dopisa pooblaščenega zastopnika, kar lahko privede do identifikacije. Prav tako naj bi lahko vsebovali enega ali več (posebnih) osebnih podatkov tožeče stranke in/ali drugih oseb, kot so podatki o predhodni kaznovanosti, poslovni podatki ali zdravstveni podatki.
20. V obravnavani zadevi naj bi bil v okviru razkritja zadevnih procesnih aktov novinarju J omogočen vpogled v pritožbo, odgovor na pritožbo in odločbo nižjega sodišča. Tako naj bi imel dostop do nekaterih osebnih podatkov tožečih strank v postopku v glavni stvari, zlasti do imena in naslova odvetnika X ter do številke socialnega zavarovanja državljana Z.
21. Predložitveno sodišče šteje tako omogočanje vpogleda v procesne akte in (začasno) dajanje na voljo kopij teh aktov za „obdelavo“ osebnih podatkov v smislu člena 4, točka 2, SUVP. Poudarja, da je do take obdelave prišlo brez privolitve tožečih strank. Vendar mora predložitveno sodišče za ugotovitev, ali je Autoriteit Persoonsgegevens (nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov) dejansko lahko ugotovil, da ni pristojen za nadzor nad odločitvijo Raad van State (državni svet) o odobritvi vpogleda v zadevne procesne akte, razložiti pojem „sodišč[a], kadar delujejo kot sodni organ“, kot je določen v členu 55(3) SUVP.
22. Ker Rechtbank Midden-Nederland (sodišče osrednje Nizozemske) dvomi o tem, ali je Raad van State (državni svet), ko je novinarju J razkril dokumente iz spisa o sporu med državljanom Z in županom M, da bi prvonavedeni lahko bolje poročal o obravnavi v tej zadevi, deloval „kot sodni organ“ v smislu člena 55(3) SUVP, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 55(3) [SUVP] razlagati tako, da je mogoče z izrazom ,dejanj[a] obdelave sodišč, kadar delujejo kot sodni organ‘ razumeti omogočanje vpogleda s strani sodišča do postopkovnih dokumentov, ki vsebujejo osebne podatke, pri čemer se ta vpogled omogoči tako, da se novinarju dajo na voljo kopije teh postopkovnih dokumentov, kot je opisano v tej predložitveni odločbi?
1a. Ali je za odgovor na to vprašanje pomembno, ali nacionalni nadzorni organ z izvajanjem nadzora nad to obliko obdelave podatkov posega v neodvisnost odločanja v konkretnih zadevah?
1b. Ali je za odgovor na to vprašanje pomembno, da sta po navedbah sodišča narava in cilj obdelave podatkov informiranje novinarja, da bi se mu s tem omogočilo boljše poročanje o javni obravnavi v sodnem postopku, s čimer se zagotavlja interes glede javnosti in preglednosti sojenja?
1c. Ali je za odgovor na to vprašanje pomembno, ali obstaja za obdelavo podatkov izrecna podlaga v nacionalnem pravu?“
23. Pisna stališča so predložili državljan Z, Autoriteit Persoonsgegevens (nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov), španska, nizozemska, poljska in finska vlada ter Evropska komisija. Autoriteit Persoonsgegevens (nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov), španska in nizozemska vlada ter Komisija so na obravnavi 14. julija 2021 tudi ustno predstavili stališča.
IV. Analiza
24. Zgradba teh sklepnih predlogov je taka. Začel bom z nekaj kratkimi pojasnili glede dopustnosti (A). Nato bom obravnaval člen 55(3) SUVP in se posvetil vsebinskemu in institucionalnemu elementu te določbe (B). V nadaljevanju bom svoje preudarke uporabil v tej zadevi (C). Zaključil bom z več pojasnili o osrednjem vprašanju, za katero gre – in hkrati ne gre – v tej zadevi, in sicer o uporabi SUVP za nacionalna sodišča (D).
A. Dopustnost
25. Državljan Z trdi, da so postavljena vprašanja hipotetična in torej nedopustna. Izvršilni ukrep naj bi predlagal ne le zaradi politike vpogleda, ki je domnevno neskladna s SUVP, temveč tudi zato, ker naj ne bi bilo pravočasno sporočeno uhajanje podatkov (to je razkritje osebnih podatkov novinarju brez privolitve). Poleg tega naj bi bile v predložitveni odločbi predložitvenega sodišča napake pri navajanju dejanskega stanja, procesnih aktov naj namreč ne bi razkril Raad van State (državni svet), temveč uslužbenci njegovega oddelka za komunikacije. Ker naj torej predložitvene odločbe ne bi izdalo sodišče v smislu člena 55(3) SUVP, naj bi bil Autoriteit Persoonsgegevens (nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov) pristojen za nadzor nad obdelavo podatkov s strani navedenega oddelka.
26. Predlagam, da se navedene trditve zavrnejo.
27. Za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih postavi nacionalno sodišče, na splošno velja domneva upoštevnosti.(8) Sodišče lahko odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, zavrne le, če zahtevana razlaga prava Unije očitno nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če gre za resnično hipotetičen problem ali če Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja.(9) Zato Sodišče, kadar se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti.(10)
28. Zadnjenavedeno vsekakor drži za spor o glavni stvari. Predložitveno sodišče mora pri ugotavljanju, v kolikšni meri je bil Autoriteit Persoonsgegevens (nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov) pristojen za nadzor nad (morebitno) obdelavo podatkov s strani Raad van State (državni svet), upoštevati SUVP in zlasti njen člen 55(3). Ker v zvezi z razlago navedene določbe potrebuje smernice, je pristojno, da Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje.
29. Dalje, le predložitveno sodišče je pristojno za opredelitev dejanskega okvira, v zvezi s katerim sprašuje Sodišče.(11) Zato Sodišče ni pristojno, da bi podvomilo o celovitosti odločbe predložitvenega sodišča, tudi če so v predlogu za sprejetje predhodne odločbe določene pomanjkljivosti glede dejanskega stanja, prav tako pa se ne sme izreči o določeni razlagi nacionalne zakonodaje ali prakse.
30. Vprašanje, kdo je kaj razkril in po čigavih navodilih, je dejansko bistveno in bo morda upoštevno, ko bo predložitveno sodišče moralo uporabiti SUVP in smernice Sodišča. Vendar to vprašanje ne vpliva na dopustnost tožbe.
31. Zato je ta zadeva očitno dopustna.
B. Člen 55(3) SUVP
32. Jasno je, da naj bi se SUVP uporabljala za sodišča držav članic. Uporablja se namreč za kakršno koli dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki. Pri tem ni institucionalnih izjem za sodišča ali kateri koli drug poseben državni organ.(12) SUVP se po svoji zasnovi ne navezuje na določeno institucijo.(13) Zajema vsakršno in vsako dejavnost, ki vključuje obdelavo osebnih podatkov, ne glede na njeno naravo. Nazadnje, takšno zakonodajno zasnovo potrjuje tudi uvodna izjava 20 SUVP, v kateri je izrecno navedeno, da „se ta uredba med drugim uporablja za dejavnosti sodišč in drugih pravosodnih organov“.
33. Ločeno od vprašanja stvarnega področja uporabe pravil iz SUVP, toda na določen način neločljivo povezano z njim, je vprašanje nadzora nad spoštovanjem teh pravil. Res je, da je vprašanje, kdo naj nadzoruje, lahko do neke mere ločeno od vprašanja, kaj je treba nadzorovati. Vendar obstaja nujna povezava. Najprej, če se določena pravila tudi ratione meteriae ne bi uporabljala ali če bi obstajale široke izjeme od teh pravil, ne bi bilo treba razpravljati o vprašanju nadzora. Ničesar namreč ne bi bilo, kar bi bilo treba nadzorovati.
34. Vprašanje pristojnosti za nadzor je obravnavano v členu 55 SUVP. Ta določba uvaja oddelek 2 (Pristojnost, naloge in pooblastila) poglavja VI (Neodvisni nadzorni organi) SUVP. V tem okviru člen 55 te uredbe dodeljuje tri vrste pristojnosti.
35. Prvič, člen 55(1) SUVP državam članicam nalaga, da imenujejo nadzorne organe, ki zagotavljajo skladnost s SUVP in zagotavljajo spoštovanje obveznosti različnih vpletenih akterjev.(14) Vsak nacionalni nadzorni organ ima na ozemlju svoje države članice pooblastila, ki so mu podeljena s SUVP.
36. Drugič, člen 55(2) te uredbe določa pristojnost nadzornega organa zadevne države članice za obdelavo, ki jo izvedejo javni organi ali zasebna telesa, ki delujejo na podlagi točke (c) ali (e) člena 6(1). Ta določba kot taka določa izjemo od člena 56(1), ki v primerih čezmejne obdelave podeljuje pristojnost vodilnemu nadzornemu organu.
37. Tretjič, v tem okviru člen 55(3) SUVP izpostavlja še eno posebno vrsto obdelave, in sicer obdelavo, ki jo izvedejo sodišča, kadar delujejo kot sodni organ. Za te dejavnosti „običajni“ nadzorni organi iz člena 55(1) SUVP niso pristojni. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 20 SUVP, „bi moralo biti [omogočeno], da se nadzor takih dejanj obdelave podatkov zaupa posebnim organom v okviru sodnega sistema države članice“.
38. Iz te zakonodajne zasnove izpeljem dve posledici.
39. Prvič, člena 55 in 56 SUVP se v prvi vrsti nanašata na dodelitev pristojnosti. V tem okviru bi morda lahko trdili, da je treba člen 55(1) SUVP šteti za „pravilo“, vse ostale določbe, tudi člen 55(3) SUVP, pa za „izjeme“. Vendar je Sodišče takšno logiko pred kratkim zavrnilo.(15) Menim, da iz tehtnega razloga: člena 55 in 56 SUVP se nanašata na dodelitev pristojnosti na podlagi teritorialne razsežnosti ter vrste pristojnosti in akterja. Ne bi bilo prav, če bi za to dokaj občutljivo mrežo dodeljevanja pristojnosti uporabljali nekoliko grobo razmišljanje, izposojeno iz okvira člena 2(2) SUVP, da je treba „vse izjeme razlagati ozko“.
40. Drugič, za uporabo člena 55(3) SUVP morata biti izpolnjena dva pogoja. Najprej, obstajati mora „dejanje obdelave“ v smislu SUVP (1). Nato ga morajo opraviti „sodišča, kadar delujejo kot sodni organ“ (2). Šele takrat je mogoče ugotoviti, katera institucija je pristojna za nadzor nad skladnostjo te dejavnosti s SUVP. Zdaj bom obravnaval ta dva pogoja.
1. Vsebinski element: „dejanje obdelave“?
a) Veljavno pravo
41. Področje uporabe SUVP je opredeljeno široko. Člen 2(1) SUVP določa, da se ta uredba uporablja za „obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatiziranimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatiziranimi sredstvi za osebne podatke, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke“.
42. V členu 4, točka 2, je dodano, da pojem „obdelava“ zajema „vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih“, pri čemer so kot primer navedeni „razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa“. Ta pojem se razlaga tako, da se nanaša na celotno verigo transakcij, ki vključujejo osebne podatke. (16)
43. V členu 4, točka 6, SUVP je „zbirka“ opredeljena kot „vsak strukturiran niz osebnih podatkov, ki so dostopni v skladu s posebnimi merili, niz pa je lahko centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi“. Glede na to široko besedilo je Sodišče razsodilo, da ni zahtev glede sredstev ali strukture „zbirke“, če so osebni podatki strukturirani tako, da jih je mogoče enostavno najti.(17)
44. Če upoštevamo vse te elemente, se obdelava osebnih podatkov v smislu SUVP izvaja, kadar (i) obstajajo osebni podatki, ki (ii) se obdelujejo (iii) z avtomatiziranimi sredstvi ali so del zbirke. Kaj je bilo torej v tem okviru dejanje obdelave v obravnavani zadevi?
45. Na podlagi spisa se zdi, da državljan Z ugovarja temu, da so bili trije procesni akti fizično pokazani novinarju J, da bi ta lahko bolje poročal o obravnavi v zadevi med državljanom Z in županom M. Tako je Raad van State (državni svet), ki je deloval kot upravljavec, razkril osebne podatke, ki so jih vsebovali ti dokumenti (oziroma vsaj nekateri od njih), brez privolitve osebe, na katero so se nanašali, kar pomeni (domnevno nezakonito) dejanje obdelave v smislu člena 4, točka 2, SUVP.
46. Zdi se, da obstaja soglasje glede tega, da so sporni procesni akti vsebovali nekatere osebne podatke v smislu člena 4, točka 1, SUVP. Informacije, kot so ime in naslov odvetnika X ter „številka socialnega zavarovanja“ državljana Z, so očitno „v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom“.(18)
47. Zdi se, da stranke tudi ne izpodbijajo obstoja „dejanja obdelave“ v smislu člena 4, točka 2, SUVP. Vendar je to vseeno vprašanje, kjer bi se lahko pojavil dvom. Kaj natanko je bilo konkretno dejanje obdelave,(19) ki je sprožilo uporabo SUVP?
48. Najočitnejša izbira je „razkritje s posredovanjem“(20) zadevnih dokumentov tretji osebi s strani uslužbencev Raad van State (državni svet). Sodna praksa podpira to izbiro, saj je Sodišče štelo, da posredovanje(21) ali splošno razkritje(22) osebnih podatkov pomeni „obdelavo“ v smislu člena 4, točka 2, SUVP.
49. Vendar mora ta dejavnost v skladu s členom 2(1) SUVP vsaj delno potekati z uporabo avtomatiziranih sredstev. Iz spisa ni razvidno, ali so bila v navedeni dejavnosti uporabljena tudi avtomatizirana sredstva. Vendar se v današnji družbi prej ali slej gotovo srečamo z uporabo avtomatiziranih sredstev. Ker je treba upoštevati celotno verigo dejanj obdelave,(23) lahko poleg tega trdimo, da je bila takšna obdelava vsaj deloma izvedena s pomočjo avtomatiziranih sredstev v smislu člena 2(1) SUVP, če je nekdo kadar koli pred razkritjem zadevnih procesnih aktov te skeniral, kopiral, natisnil, poslal po elektronski pošti ali jih kako drugače pridobil iz podatkovne zbirke.
50. Po drugi strani in v vsakem primeru pa se zdi, da so bili osebni podatki pridobljeni iz spisa samega z namenom, da se jih razkrije novinarju J. To logično pomeni, da je Raad van State (državni svet) tak spis vzpostavil na podlagi določenih informacij za identifikacijo (referenčna številka zadeve, datum spora ali imena strank). Lahko bi trdili, da takšen spis že po definiciji pomeni „zbirko“ v smislu člena 4, točka 6, SUVP, saj gre za strukturiran niz (osebnih) podatkov, ki so dostopni na podlagi specifičnih meril.(24)
51. Tudi če ne bi upoštevali dela opredelitve iz člena 2(1) SUVP, ki se nanaša na „avtomatizirana sredstva“, je torej popolnoma jasno, da so trije dokumenti, ki so bili vzeti iz spisa zadeve v obravnavi pred nacionalnim sodiščem in kopirani, del zbirke, to je tvorijo sam spis.
52. Nazadnje, nobena od izjem iz člena 2(2) SUVP, ki jih je treba razlagati ozko,(25) se ne uporablja v obravnavani zadevi. Razkritje zadevnih dokumentov ni „zunaj področja uporabe prava Unije“, vsaj ne na način, kot je to besedno zvezo razložilo Sodišče v tem konkretnem okviru. Mogoče bi bilo namreč šteti, da razkritje procesnih aktov v postopkih pred nacionalnimi sodišči ne spada na področje uporabe prava Unije, vsaj ne v običajnem smislu, da ga ureja akt prava Unije. Toda v nedavni sodbi Sodišča Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) je bila izjema iz člena 2(2)(a) SUVP razložena tako, da se uporablja samo za bistvene državne funkcije države članice, če je te funkcije mogoče razvrstiti v isto kategorijo kot nacionalno varnost.(26) Če se za varnost v cestnem prometu ni štelo, da izpolnjuje uvodno izjavo 16 SUVP,(27) je namreč malo verjetno, da se bo za odprto pravosodje.
53. Poleg tega nič ne kaže na to, da se je razkritje v tej zadevi nanašalo na preiskavo kaznivega dejanja ali izvrševanje kazenskih sankcij (čeprav bi to v tistih okoliščinah iz kakršnega koli razloga morda bilo potrebno).(28) Zato je uporaba člena 2(2)(d) SUVP prav tako izključena.
54. Skratka, glede na široko ubeseditev in razlago členov 2(1), 4, točka 2, in 4, točka 6, SUVP ter skrajno ozko področje uporabe izjem iz člena 2(2) SUVP se zdi, da razkritje procesnih aktov v tej zadevi spada na stvarno področje uporabe SUVP, bodisi kot dejanje, ki vključuje obdelavo osebnih podatkov deloma ali v celoti z avtomatiziranimi sredstvi, bodisi kot obdelava takšnih podatkov, ki pomenijo del zbirke.
b) Ali je zakon ustrezen?
55. Predložitev treh procesnih aktov novinarju, da bi ta lahko bolje razumel ustni postopek, o katerem naj bi poročal, je po SUVP obdelava osebnih podatkov. Ta ugotovitev je odgovor na vprašanje, obenem pa tudi ubeseditev problema. Ljudje smo družabna bitja. Večina naše interakcije zajema tudi izmenjavo neke vrste informacij, najpogosteje z drugimi ljudmi. Ali bi morala za vsakršno in domala vsako izmenjavo takšnih informacij veljati SUVP?
56. Če grem na primer zvečer v lokal in na tem javnem kraju (kar najverjetneje izključuje izjemo osebne ali domače dejavnosti iz člena 2(2)(c) SUVP(29)) s štirimi prijatelji, ki sedijo z menoj ob mizi, izmenjam nelaskavo pripombo o svojem sosedu, ki vsebuje njegove osebne podatke, ki sem jih pravkar prejel po elektronski pošti (torej z avtomatiziranimi sredstvi in/ali kot del moje zbirke), ali s tem postanem upravljavec teh podatkov in ali se zame nenadoma uporabljajo vse (razmeroma zahtevne) obveznosti iz SUVP? Ker moj sosed ni dal privolitve za takšno obdelavo podatkov (razkritje s posredovanjem) in ker opravljanje zelo verjetno nikoli ne bo sodilo med zakonite razloge, navedene v členu 6 SUVP,(30) s tem razkritjem zagotovo kršim vrsto določb iz SUVP, med drugim večino pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, iz poglavja III.
57. Ko je bila Komisija na obravnavi soočena s takimi naravnost bizarnimi vprašanji generalnega pravobranilca, je vztrajala, da ima področje uporabe SUVP določene meje. Ni pa znala pojasniti, kje natanko te meje so. Priznala je namreč, da se zdi, da tudi naključna „obdelava“ osebnih podatkov sproži uporabo te uredbe in s tem tudi pravice in obveznosti, ki iz nje izhajajo.(31)
58. To je natanko tisto vprašanje, ki ga v ospredje postavlja tudi ta zadeva: ali naj področje uporabe SUVP ne bi imelo nikakršnih vsebinskih omejitev? Ali naj bi za vsako obliko človeške interakcije, v kateri se razkrijejo informacije o drugih ljudeh, ne glede na način razkritja, veljala njena precej zahtevna pravila?
59. V sodobnem času, v katerem se srečujemo z brezkončno težnjo po avtomatizaciji, se zdi, da je skoraj vsak vidik vsake dejavnosti prej ali slej povezan z neko napravo z vse večjo lastno zmogljivostjo obdelave podatkov. Večinoma je uporaba takih podatkov postranska ali de minimis, tako da v številnih primerih ne nastopi „resnična“ dejavnost obdelave. Kljub temu pa se zdi, da niti narava dejavnosti (zgolj prenos v primerjavi z dejanskim delom s podatki) niti način morebitnega razkritja (pisno, ročno ali elektronsko v primerjavi z ustnim) niti količina osebnih podatkov (ob odsotnosti pravila de minimis ni razlike med razkritjem individualiziranih podatkov, ki se nanašajo na določeno osebo, v primerjavi z delom z nizi podatkov) ne vplivajo na uporabo SUVP.
60. Seveda pa nisem prvi, ki ga bega širina opredelitve „dejanja obdelave“ za namene SUVP ali prejšnje Direktive 95/46/ES.(32) Generalna pravobranilka E. Sharpston je v svojih sklepnih predlogih v zadevi Komisija/Bavarian Lager poskušala predlagati, da bi bilo treba uvesti nekakšen minimalni prag kot sprožilni dogodek za obstoj dejanja obdelave.(33)
61. Previdnejši pristop k pojmoma „osebni podatki“ in „obdelava“ je že pred tem priporočila tudi delovna skupina za varstvo podatkov iz člena 29.(34) Navedla je, da „samo dejstvo, da se za določen položaj lahko šteje, da vsebuje ,obdelavo osebnih podatkov‘ v smislu opredelitve, ne pomeni, da se za ta položaj uporabljajo pravila [Direktive 95/46], zlasti v skladu s členom 3 te direktive.“(35) Poleg tega je poudarila, da „[p]odročje uporabe pravil o varstvu podatkov ne bi smelo biti preobširno“. Modro je tudi predvidela, da „bi mehanistična uporaba vsake posamezne določbe Direktive“ lahko „imela preveč obremenjujoče ali mogoče celo nesmiselne posledice“.(36)
62. Morda bi bila torej potrebna vsaj sprememba, preoblikovanje, manipulacija ali kakršna koli druga obdelava v smislu „dodane vrednosti“ ali „pravične rabe“ zadevnih osebnih podatkov. Druga ali pa dodatna možnost bi bil bolj odmerjen poudarek na pojmu avtomatiziranih sredstev, ki bi izključil vse druge oblike razkritja brez uporabe avtomatiziranih sredstev, bodisi ustno razkritje ali zgolj vpogled v pisni dokument. Dodajanje takšnega ali podobnega testa praga bi tako pripomoglo k temu, da bi se pravila o varstvu podatkov ponovno osredotočila na dejavnosti, katerim so bila prvotno namenjena,(37) ob strani pa bi se pustili vsi primeri nenamerne, naključne ali minimalne uporabe osebnih podatkov, ki bi jih sicer doletela ves bes in sila pravic in obveznosti iz SUVP.
63. Kakorkoli že, zavedam se dejstva, da je Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, pred nedavnim že zavrnilo sprejetje takega testa v sodbi Komisija/Bavarian Lager.(38) Od takrat je Sodišče v podobnem slogu nadaljevalo z razmeroma ekspanzionistično smerjo razlage področja uporabe Direktive 95/46 in SUVP.(39)
64. Zato moram vsekakor ugotoviti, da je tudi v tej zadevi prišlo do obdelave osebnih podatkov v smislu člena 2(1) SUVP in s tem tudi v smislu člena 55(3) te uredbe.
65. Vendar menim, da bosta nekega dne Sodišče ali zakonodajalec Unije morala ponovno preučiti področje uporabe SUVP. Zdajšnji pristop postopoma spreminja SUVP v enega izmed najbolj de facto neupoštevanih zakonodajnih okvirov prava Unije. Do tega stanja ni nujno prišlo namerno. Verjetneje je stranski proizvod preširoke uporabe SUVP, kar povzroča, da se številni posamezniki ne zavedajo dejstva, da tudi njihove dejavnosti sodijo na področje uporabe SUVP. Seveda lahko takšno varstvo osebnih podatkov prav tako „služi ljudem“,(40) prepričan pa sem, da za kateri koli zakonodajni akt, tudi SUVP, ni dobro, da ostaja prezrt, ker je nerazumen, in to tudi ne pripomore k njegovi večji avtoriteti ali legitimnosti.
2. Institucionalni element: „sodišča, kadar delujejo kot sodni organ“?
66. Po sprejetju tega, da „dejanje obdelave“ v smislu člena 55(3) SUVP obstaja, je treba raziskati še drugi, institucionalni element, ki ga vsebuje ta določba. Kako je treba razlagati pojem „sodišča, kadar delujejo kot sodni organ“?
67. Namen te določbe je razlikovati med dejavnostmi, za katere bi bilo treba šteti, da jih je sodišče opravilo v funkciji „sodnega organa“, in tistimi, ki ne sodijo v to kategorijo, kot so, domnevno, na primer upravne naloge. Podobno razlikovanje lahko najdemo v številnih drugih zakonodajnih okvirih, najbolj očitno v zvezi z dostopom do dokumentov in načelom preglednosti, kot je določeno v četrtem pododstavku člena 15(3) PDEU.(41) Toda po podrobnejšem pregledu se zdi, da je člen 55(3) sam po sebi posebna določba.
68. Komisija trdi, da bi moral pojem „kadar delujejo kot sodni organ“ slediti izključno funkcionalnemu pristopu in bi se moral razlagati ozko. Meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti uvodni izjavi 20 SUVP in cilju varstva neodvisnosti sodstva. Gledano s tega vidika bi morale biti v pojem delovanja kot „sodni organ“ vključene zgolj tiste dejavnosti, ki so ali bi lahko bile neposredno povezane s sodnim „odločanjem“, tako da bi bile samo te dejavnosti izvzete iz pristojnosti pristojnih nadzornih organov.
69. Vse druge stranke v tem postopku zastopajo nasprotno stališče. V bistvu trdijo, da uporaba izraza „vključno z“ v uvodni izjavi 20 SUVP nakazuje, da zakonodajalec Unije ni želel omejevalne razlage pojma „del[ovanja] kot sodni organ“ in da je treba cilj varstva neodvisnosti sodstva razlagati široko.
70. Z zadnjenavedenim stališčem se v veliki meri strinjam.
71. Člen 55(3) SUVP opredeljuje nadzorno pristojnost pristojnega nadzornega organa. Kot je Komisija pravilno poudarila na obravnavi, ne uvaja izjeme od splošne zahteve po nadzoru. Če namreč dejanje obdelave spada na stvarno področje uporabe SUVP, zanj velja tudi zahteva po nadzoru s strani neodvisnega organa v skladu s členom 8(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in splošneje členom 16(2) PDEU. Ta nadzor opravi telo, ki ni nadzorni organ, imenovan v skladu s členom 51(1) SUVP.
72. Da bi se pristojnost za nadzor dodelila telesu, ki ni splošni nadzorni organ v skladu s členom 55(1) SUVP, člen 55(3) te uredbe poleg obstoja dejanja obdelave zahteva, prvič, vključenost določene institucije („sodišč“) in, drugič, da ta sodišča izvajajo specifično dejavnost („delujejo kot sodni organ“). To pomeni, da je potreben test, ki upošteva obe lastnosti.
73. V zvezi s prvo je jasno, da zunaj nujno samostojnega področja člena 267 PDEU pojem „sodišče“ pomeni organ, ki tvori del sodne strukture držav članic in je priznan kot tak.(42) Kot sem poudaril že zgoraj in kot je opozorila nizozemska vlada na obravnavi, je za take subjekte „sodna“ narava njihove dejavnosti pravilo, izvajanje „upravnih“ dejavnosti pa je treba šteti za izjemo, saj so take dejavnosti pomožne ali prehodne glede na glavno dejavnost, ki je sodna.(43) Z drugimi besedami, če je zadevni organ v sodnem sistemu države članice opredeljen kot „sodišče“, se samodejno domneva, da „deluje[…] kot sodni organ“, razen če je v posameznem primeru dokazano drugače.(44)
74. Glede zadnjenavedenega se funkcionalni korektiv te institucionalne opredelitve opravi s presojo vrste ali narave dane dejavnosti.(45) Autoriteit Persoonsgegevens (nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov) ter španska in nizozemska vlada so z izpostavitvijo uvodne izjave 20 SUVP pravilno poudarili, da je treba v primeru člena 55(3) SUVP ta korektiv razlagati široko.
75. Uvodoma želim vseeno poudariti, da opredelitev iz člena 55(3) SUVP pravilno vsebuje dva elementa opredelitve: institucionalni element in funkcionalni korektiv (ali prilagoditev). Tako je zato, ker seveda želi zajeti nekatere funkcije (sodne) v nekaterih institucijah (sodiščih). Ta opredelitev ni in ne more biti samo funkcionalna. Če bi bila in če bi „del[ovanje] kot sodni organ“ prevladalo nad pojmom „sodišč“, bi si druga telesa in organi v državah članicah, ki v posameznih primerih izvršujejo nekaj sodne funkcije, lahko prizadevali za to, da bi se šteli za telesa, ki so zunaj pristojnosti nadzornih organov iz člena 55(1). Vendar je člen 55(3) omejen na sodišča, kadar delujejo kot sodni organ. V njegov okvir ni mogoče vključiti teles, kadar delujejo kot sodni organ.
76. Zakaj bi bilo treba pojem „kadar delujejo kot sodni organ“ razlagati široko in s tem mejne primere bolj verjetno vključiti kot izključiti?
77. Prvič, v nasprotju s Komisijo se ne strinjam z zamislijo, da bi bilo treba razmerje med členoma 55(1) in (3) SUVP omejiti na poenostavljeno logiko „pravila in izjeme“. Kot sem že pojasnil zgoraj,(46) člena 55 in 56 SUVP uvajata podrobno razdelan sistem dodeljevanja nadzora glede na določena ozemlja, vrste obdelave in akterje.
78. Drugič, opozoriti velja, da je v drugem stavku uvodne izjave 20 SUVP navedeno, da „[p]ristojnost nadzornih organov ne bi smela obsegati obdelave osebnih podatkov, kadar sodišča delujejo kot sodni organ, da se zaščiti neodvisnost sodstva pri opravljanju sodnih nalog, vključno z odločanjem“.(47)
79. V tem okviru navedbi „da se“ in „vključno“ nakazujeta, da je treba pojem „kadar delujejo kot sodni organ“ razlagati široko.
80. Po drugi strani pa „da se“ v tej povedi uvaja razlago namena in ne omejitve. Z abstraktno trditvijo določa, da je cilj dodelitve pristojnosti iz člena 55(3) SUVP zaščititi neodvisnost sodstva. V nasprotju s tem, kar je Komisija trdila na obravnavi, namreč navedba „da se“ ne pomeni, da mora vsako dejanje obdelave pripomoči k zaščiti neodvisnosti sodstva. Preprosto povedano, uvodna izjava 20 ne pravi, da mora vsaka obdelava, ki jo izvede sodišče, zato da se izključi iz nadzora nadzornega organa iz člena 55(1), sama in konkretno ščititi neodvisnost sodstva. Pravi samo, da je bil na sistemski ravni uveden poseben nadzorni sistem, da se zaščiti neodvisnost sodstva. To sta po mojem mnenju dve zelo različni vrsti navedbe „da se“.
81. Po drugi strani potrebo po široki razlagi izraza „delujejo kot sodni organ“ potrjuje tudi uporaba besede „vključno“ pred „odločanjem“ v drugem stavku uvodne izjave 20 SUVP. S tem vzpostavljena povezava namreč nakazuje, da je treba pojem „del[ovanja] kot sodni organ“ razlagati širše kot zgolj posamezne odločitve v zvezi z določeno zadevo. Zato spet ni treba, da bi vsaka posamezna dejavnost obdelave morala vidno in jasno zagotavljati nalogo zaščite neodvisnosti sodstva. Nasprotno, lahko se šteje, da sodišče „deluje[…] kot sodni organ“, tudi kadar opravlja dejavnosti, povezane s splošnim delovanjem sodne oblasti ali celotnim izvajanjem in upravljanjem sodnega procesa, na primer zbiranje in shranjevanje spisov, dodeljevanje zadev sodnikom, združevanje zadev, podaljševanje rokov, vodenje in organizacija obravnav, objava in razširjanje sodb v korist splošne javnosti (zagotovo v primeru višjih sodišč) ali celo usposabljanje novih sodnikov.
82. Tretjič, enako ugotovitev je mogoče izpeljati tudi iz navedenega cilja zaščititi „neodvisnost sodstva pri opravljanju sodnih nalog“. Sodišče je v vsej svoji sodni praksi, zlasti v novejših sodbah, pojem „neodvisnost sodstva“ razlagalo široko, da bi tako zajelo zmožnost sodnikov, da sodniško funkcijo opravljajo, ne da bi bili izpostavljeni kakršnim koli (neposrednim ali posrednim, dejanskim ali potencialnim) pritiskom.(48)
83. Ne vidim nobenega razloga, zakaj se ista razlaga ne bi smela uporabiti kot podlaga za razumevanje pojma „neodvisnost sodstva“ tudi za namene SUVP. V tem smislu pa omejevalna razlaga uvodne izjave 20 in člena 55(3) SUVP gotovo ni utemeljena, razen če bi nadzornemu organu želeli naložiti nalogo, da na individualni podlagi presoja, ali bi njegov nadzor v posamezni zadevi lahko ogrožal to neodvisnost.
84. V tem okviru težko sprejmem trditve Komisije in njeno razumevanje pojma neodvisnosti sodstva. Na obravnavi je Komisija vztrajala, da mora za to, da se uporabi člen 55(3) SUVP, obstajati neposredna povezava med obdelavo osebnih podatkov in dejanskim sodnim postopkom, ki poteka. Če bi to držalo, se sprašujem, kaj natančno naj bi pojem neodvisnosti sodstva, na katerega se zakonodajalec Unije jasno sklicuje, doprinesel k opredelitvi obsega sodne dejavnosti.
85. Če naj ima pojem neodvisnosti sodstva v tem okviru kakršen koli pomen, potem je ta zlasti v zaščiti sodne funkcije pred posrednimi namigovanji, pritiski ali vplivi. Nedavna sodna praksa Sodišča jasno dokazuje, da so posredne grožnje neodvisnosti sodstva v praksi pogostejše kot neposredne. Zgovoren novejši primer v zvezi s tem bi lahko bil sistem disciplinskega postopka zoper sodnike.(49) Strogo gledano tak postopek (ali možnost njegove uporabe) ni neposredno povezan s posameznimi odločitvami sodišč. Vendar bi težko izpodbijali njegov pomen za okolje, v katerem se takšne odločitve sprejemajo, kar je tudi jasno zaobjeto v pojmu neodvisnosti sodstva.
86. Iz vseh navedenih razlogov ne morem sprejeti pristopa Komisije k razlaganju delovanja kot sodni organ iz člena 55(3) SUVP. Ta bi v bistvu povzročil, da bi bil upravni nadzor iz člena 55(1) SUVP možen v vseh zadevah, razen tam, kjer bi obstajala neposredna povezava s sodnim odločanjem in morda celo prepoznaven vpliv nanj. Po mojem mnenju tak pristop ne upošteva tega, kaj naj bi bil ustrezen cilj zaščite neodvisnosti sodstva. Neodvisnost sodstva ne pomeni (le) naknadnega ugotavljanja, da se je nekaj že zgodilo. V prvi vrsti gre za predhodno vzpostavljanje zadostnih jamstev, da se nekatere stvari ne morejo zgoditi.
87. Enako velja za trditev, da seveda ne moremo domnevati, da bi nadzorni organi iz člena 55(1), ki bi jim bil omogočen nadzor nad katero koli sodno dejavnostjo, verjetno imeli kakršno koli vnaprejšnjo željo vplivati na sodni postopek. S tem se lahko samo strinjam. Vendar to aspet ni bistveno, če je cilj, ki ga želimo doseči, zaščita neodvisnosti sodstva. Razlaga in vzpostavitev institucije v takih primerih ne moreta temeljiti na dejanski logiki (se je že zgodilo?), temveč na preprečevalni logiki (zagotoviti je treba, da se to ne more zgoditi, ne glede na določeno vedenje vpletenih akterjev).(50)
88. Četrtič in nazadnje, ta zakonodajno izraženi namen člena 55(3) SUVP po mojem mnenju vsebuje tudi odgovor na vprašanje, kako ravnati v mejnih primerih ali na sivem območju med tem, kar je jasno sodno, in tem, kar je očitno nekaj drugega, domnevno upravno.
89. V praksi seveda obstaja več mejnih dejavnosti, ki jih opravljajo sodišča in ki niso nujno neposredno povezane s sodno odločbo v določeni zadevi, vendar lahko neposredno ali posredno vplivajo na sodni postopek. Kot primer bi lahko navedli dodeljevanje zadev s strani predsednika sodišča, seveda če pravni sistem dovoljuje predsedniku kakršno koli diskrecijsko pravico v zvezi s tem. Če bi uporabili ozko razlago tega, kaj naj bi pomenilo „delujejo kot sodni organ“, ni zelo verjetno, da bi za tako dejavnost veljal člen 55(3) SUVP. Tako bi bil nadzorni organ pristojen za nadzor nad obdelavo osebnih podatkov, ki bi se izvedla med to dejavnostjo. Toda taka odločitev prav tako ni upravna. Malokdo se ne bi strinjal, da je dodeljevanje zadeve sodniku poročevalcu načeloma sodna naloga in da ima poseganje vanjo lahko znaten vpliv na neodvisnost sodstva.
90. Druge dejavnosti, ki sodijo v isto kategorijo, so na primer ureditev; sedežni red ali upravljanje sodnih dvoran, kadar sodišče zaseda; uporaba varnostnih ukrepov za obiskovalce, stranke in njihove zastopnike; slikovno snemanje ali morda celo pretočni prenos obravnav; poseben dostop do obravnav za medije ali informacije o obravnavah in sodbah, ki so na voljo na spletni strani sodišča. Nobena od teh dejavnosti (ki služijo zgolj za ponazoritev) ni strogo sodna v smislu, da bi bila neposredno povezana z izidom posamezne zadeve, niti zgolj upravna. V številnih takih primerih lahko te dejavnosti v nekaterih okoliščinah vplivajo na neodvisnost sodišča. Ali bi torej bilo primerno, če bi nadzor nad njimi glede izpolnjevanja SUVP izvajal organ, ki bi se lahko sam znašel pred temi sodišči kot tožena stranka v zadevah, vloženih zoper odločitve tega organa?
91. Na drugi strani spektra so naloge, ki se na pogled zdijo povsem upravne: vzdrževanje stavb sodišča; naročanje storitev oskrbe s hrano in pijačo ali običajno upravljanje zalog in vzdrževanja institucije in delovnega mesta. Tudi v tej skupini nalog se lahko pojavijo mejni primeri. Izplačevanje plač sodnikom je lahko dober primer.(51) Če te naloge vključujejo zgolj mehanično obdelavo fiksnih plačilnih list, so v bistvu upravne. V tem primeru bi bil za nadzor nad njimi pristojen nadzorni organ, imenovan v skladu s členom 51(1) SUVP. Če pa nalogi dodamo diskrecijski element, kot je odločanje o vrsti regresa za letni dopust, božičnega dodatka ali nadomestila za nastanitev, ki ga lahko prejme določeni sodnik, lahko taka naloga hitro izgubi svoj nedolžni, zgolj upravni status.(52)
92. Če bi take dejavnosti zgolj zaradi njihove splošne kategorizacije nadzoroval nadzorni organ iz člena 51(1), in ne „notranji“ organ, pristojen posebej za nadzor nad dejavnostmi, ki bi lahko vplivale na neodvisnost sodstva, bi bilo to namreč nezdružljivo z logiko uvodne izjave 20 SUVP. Tu gre za vprašanje doslednosti: posamezne odločitve glede politike, ki bi jo sodišče sprejelo kot sodni organ, ne bi bilo mogoče ločiti od njenega izvajanja, če bi nadzor nad posledičnim izvedbenim sklepom, ki bi ga opravilo splošno administrativno osebje, ponovno povzročil problem spodkopavanja neodvisnosti sodstva. Tako mora biti tudi izvajanje odločitve glede politike, ki jo sodišče sprejme kot sodni organ, izvzeto s področja uporabe nadzora s strani pristojnega (upravnega) nadzornega organa.
93. Skratka, glede na zakonodajni namen, izražen v uvodni izjavi 20 SUVP, pristop, uporabljen pri kategorizaciji dejavnosti, ki jih sodišče izvaja „kot sodni organ“, ne more biti individualen in konkreten, torej na podlagi presojanja, ali okoliščine v vsaki posamezni zadevi morebiti posegajo na področje „sodnega“. Tak pristop bi bil že po definiciji pogojen z dejanskim stanjem in okoliščinami, enkrat širši in drugič ožji. Za razlago tega pojma je treba uporabiti strukturni pristop (z drugimi besedami, postopek, temelječ na vrsti dejavnosti), ki je po svoji naravi preprečevalen. Zato bi ob upoštevanju načela neodvisnosti sodstva morali biti mejni primeri dejavnosti sodišč, pri katerih obstaja dvom glede narave določene vrste dejavnosti ali zgolj možnost, da bi nadzor nad tako dejavnostjo lahko vplival na neodvisnost sodstva, (strukturno) zunaj pristojnosti nadzornega organa iz člena 55(1).
94. Potem ko sem podal odgovor glede opredelitve sodišč, kadar delujejo kot sodni organ, bi za zaključek in zaradi celovitosti odgovoril še na tri trditve, ki so jih med tem postopkom navedle različne zainteresirane stranke.
95. Prvič, poudarjanje zgodovine nastanka uvodne izjave 20 SUVP se mi zdi le malo uporabno v praksi. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je iz pripravljalnih dokumentov za SUVP razvidno, da je bila uvodna izjava 20 SUVP prvotno zasnovana podobno kot uvodna izjava 80 Direktive (EU) 2016/680.(53) Ta pojem „kadar delujejo kot sodni organ“ omejuje na „sodna opravila v sodnih postopkih in [navaja, da] se ne […] uporablja[…] za druge dejavnosti, v katere bi lahko bili vključeni sodniki v skladu s pravom države članice“. Vendar v končni različici uvodne izjave 20 SUVP omejitev pristojnosti ni bila ohranjena. To dejstvo pa je za nas zanimivo ravno zaradi te razlike, ne zaradi podobnosti. Zakonodajalec Unije se je namreč jasno oddaljil od prejšnje ubeseditve in verjetno zavrnil ozko razlago, ki razlikuje med različnimi vrstami „sodnih dejavnosti“.
96. Drugič, za namene obravnavane zadeve ne moremo preprosto uporabiti iste logike, na podlagi katere je prišlo do razlikovanja v okviru zakonodaje in sodne prakse na področju dostopa do dokumentov. Namen razlikovanja v četrtem pododstavku člena 15(3) PDEU (varstvo poštenosti sodnega postopka in sodnih postopkov v teku) je drugačen kot pri domnevno enakem razlikovanju v členu 55(3) SUVP (zaščita neodvisnosti sodišč).
97. Natančneje, sodbi Švedska in drugi/API in Komisija(54) ter Komisija/Breyer(55), na kateri se je Komisija oprla za namene obravnavane zadeve, se nanašata na varstvo „sodnih postopkov“, kar je ena od izjem iz člena 4 Uredbe (ES) št. 1049/2001.(56) Kot sem pojasnil v svojih sklepnih predlogih v zadevi Friends of the Irish Environment, je pri tej izjemi poudarek na končnosti trajanja posameznega spora, in ne na stalnih dejavnostih sodstva.(57) Zato gleda na dejavnosti iz člena 4, točka 2, Uredbe št. 1049/2001 predvsem skozi prizmo časovnice. Toda ta časovna izjema od logike razkritja nikakor ni povezana s členom 55(3) SUVP, ki se nanaša na trajno dodelitev pristojnosti za nadzor. V tem okviru, kot je generalna pravobranilka Sharpston pravilno opozorila v zadevi Flachglas Torgau, taka ozko sodna dejavnost „nima časovnega začetka in konca“.(58)
98. Nazadnje, tretjič, obravnavati želim vprašanje, zakaj tehtanje med pravico do varstva podatkov in nekaterimi drugimi temeljnimi pravicami (kot je potrebno v skladu s členom 85 SUVP), ki ga predlaga španska vlada, ne spada v obseg presoje na podlagi člena 55(3) te uredbe. Razlog za to je, da za dodelitev nadzorne pristojnosti objektivna presoja tega, ali je dejavnost izvedena v okviru delovanja „kot sodni organ“, ni vezana na tehtanje temeljnih pravic. Namesto tega je treba v skladu s členom 55(3) SUVP opraviti presojo vrste dejavnosti, ki je, kot sem pojasnil v predhodnih odlomkih, povezana s splošnim delovanjem sodstva in odločitvami glede politike v zvezi s tem.
99. Nikakor ne trdim, da tehtanje ni potrebno za presojo, ali je razkritje dokumentov skladno s pravico do varstva osebnih podatkov. Gotovo je potrebno, vendar šele pozneje, ko je treba presoditi, ali je bilo zadevno razkritje (opravljeno v okviru delovanja „kot sodni organ“) sorazmerno z želenim ciljem tega dejanja in torej skladno z materialnimi določbami SUVP.(59)
100. Skratka, predlagam, da se pojma „kadar delujejo kot sodni organ“ v smislu člena 55(3) SUVP lotimo z institucionalnega vidika (ali je sodišče?), ki ga nato morebiti popravimo s funkcionalno presojo vrste zadevne dejavnosti (katero vrsto dejavnosti sodišče izvaja?). Glede na cilj, naveden v uvodni izjavi 20 SUVP, je treba pri zadnjenavedeni presoji dejavnosti uporabiti široko razlago pojma „kadar delujejo kot sodni organ“, ki presega zgolj sodno odločanje v posamezni zadevi. Zajemati mora tudi vse dejavnosti, ki lahko posredno vplivajo na neodvisnost sodišč. Za sodišča kot taka bi bilo treba privzeto šteti, da delujejo „kot sodni organ“, razen če se ugotovi, da je specifična vrsta dejavnosti zgolj upravne narave.
C. Obravnavana zadeva
101. Potem ko sem predlagal splošen test, ki po mojem mnenju izhaja iz člena 55(3) SUVP, bom v nadaljevanju obravnaval vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče.
102. Naj spomnim: prvo vprašanje se nanaša na to, ali nacionalna sodišča delujejo „kot sodni organ“ v smislu člena 55(3) SUVP, kadar razkrijejo določene procesne akte novinarju, da bi ta lahko bolje poročal o posamezni zadevi. Druga vprašanja temeljijo na odgovoru, ki ga bo Sodišče dalo na to prvo vprašanje za predhodno odločanje, pri čemer se z njimi prosi za smernice glede tega, ali na presojo v okviru prvega vprašanja vpliva, prvič, morebitno poseganje nacionalnega nadzornega organa v neodvisnost sodstva v posamezni zadevi (vprašanje 1a); drugič, narava in namen obdelave podatkov, to je obveščanje novinarja, da bi lahko bolje poročal o javni obravnavi v okviru sodnega postopka (vprašanje 1b), oziroma, tretjič, to, ali obstaja pravna podlaga za tako razkritje dokumentov ali ne (vprašanje 1c).
103. Glede prvega vprašanja, že v prejšnjem oddelku teh sklepnih predlogov sem pojasnil, da je treba za pojem „sodišč[a], kadar delujejo kot sodni organ“ v smislu člena 55(3) SUVP podati institucionalno razlago in nato takšno razlago po potrebi popraviti s širokim „korektivom na podlagi vrste dejavnosti“.
104. V obravnavani zadevi je institucionalna opredelitev jasna. Raad van State (državni svet) je na Nizozemskem višje sodišče za upravne zadeve. Podobno obstaja glede vprašanja, ali zadevna dejavnost pomeni obdelavo, ki jo sodišče opravi, kadar „deluje kot sodni organ“, med zainteresiranimi strankami splošno strinjanje, da razkritje procesnih aktov novinarju, da bi lahko bolje poročal o obravnavi, spada v vrsto sodne dejavnosti, ki je zajeta v členu 55(3) SUVP.
105. Strinjam se. Politika razkrivanja izbranih procesnih aktov medijem, da bi bilo delo sodišča bolj pregledno in razumljivo, kakršna je ta v obravnavani zadevi, se dotika samega bistva pravice do poštenega sojenja(60) in je jasno povezana z delovanjem „kot sodni organ“. Navedeno razkritje je del širše naloge sodobne sodne oblasti, da javnost obvešča o tem, kako je bilo pravici zadoščeno v njenem imenu.(61)
106. V nasprotju s tem, kar trdi državljan Z, v okviru tega razlogovanja ni pomembno, da je dokumente razkril oddelek za komunikacije Raad van State (državni svet), ki ga po mojem razumevanju sestavljajo uslužbenci, ki niso sodniki. Poleg tega, da ta institucija na podlagi institucionalne neodvisnosti sodišč sama odloča o notranji delitvi nalog, predložitveno sodišče pojasnjuje – na obravnavi pa je to potrdila tudi nizozemska vlada – da je do zadevnega razkritja prišlo pod nadzorom predsednika P.
107. Toda tudi če odločitve o razkritju ne bi sprejel oddelek znotraj nacionalnega sodišča, temveč zunanje telo, ki je v splošnem pod nadzorom nacionalnega sodišča, bi rezultat bil enak. Po eni strani je tako zato, ker če je vrsta dejavnosti zajeta, določitev tega, kdo na podlagi nacionalnega prava to dejavnost izvaja, ni pomembna. Po drugi strani raznolikost struktur na nacionalni ravni ne sme voditi do različnih izidov v položaju, ko določena dejavnost služi zgolj kot korektiv za preprosto institucionalno opredelitev.(62) V nasprotnem primeru bi nadzorni organ, kakršen je Autoriteit Persoonsgegevens (nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov), dobil nadzor nad politiko komunikacije z mediji Raad van State (državni svet), kar bi mu posredno omogočalo nadzor nad vsebinsko odločitvijo, ki jo je to sodišče sprejelo glede javnosti sojenja v konkretni zadevi.
108. To nas pripelje do vprašanja 1a. V obravnavani zadevi se predložitveno sodišče sprašuje, ali mora v vsaki konkretni zadevi ugotoviti, ali nadzor vpliva na neodvisnost sodstva.
109. Odgovor je „ne“. Kot sem pojasnil zgoraj,(63) sklicevanja na delovanje „kot sodni organ“ v uvodni izjavi 20 SUVP ne bi smeli razumeti kot zahtevo po preverjanju, ali je v vsaki posamezni zadevi ogrožena neodvisnost sodstva. Namesto tega gre za splošno izjavo o namenu določbe iz člena 55(3) SUVP, ki je institucionalne narave. Ta izjava o namenu pomeni pravzaprav preprečevalno vključitev vseh vrst dejavnosti sodišča, nadzor nad katerimi glede skladnosti s SUVP ima lahko tudi zgolj posreden vpliv na neodvisnost sodstva v okviru področja uporabe člena 55(3) SUVP.
110. S praktičnega vidika bi argumentom strukturne, ustavne narave lahko dodal, da je to tudi edina razumna in praktična rešitev. Ali bi namreč kdo resno predlagal, da mora nacionalni nadzorni organ iz člena 55(1) SUVP v zvezi z odločanjem o svoji pristojnosti za obravnavanje neke zadeve opraviti celovito in posamično presojo vsake vrste dejanja obdelave? Ali naj bi se taki organi res lotili nezavidljive naloge ugotavljanja za vsako zadevo posebej, pri katerih dejanjih obdelave bi izvajanje nadzora lahko vplivalo na neodvisnost zadevnega nacionalnega sodišča in pri katerih ne, ter na podlagi tega takoj presejati, kaj lahko pregledajo in česa ne?
111. To je povezano z odgovorom, ki ga je treba dati na vprašanje 1b. Natančna narava in namen določenega dejanja obdelave namreč nista odločilna za odgovor na strukturno vprašanje, ali sodišče deluje „kot sodni organ“. Seveda sta javno izvajanje sodne oblasti in njeno upravljanje še zlasti pomembna za naloge sodobnega sodstva v demokratični družbi. Vendar ti preudarki niso pomembni za presojo v skladu s členom 55(3) SUVP, če je zadevno dejanje obdelave vključeno v širši pojem delovanja „kot sodni organ“. Vsaka druga ugotovitev bi namreč na prikrit način ponovno uvedla ozko razlago člena 55(3) SUVP, ki jo predlaga Komisija.
112. Mimogrede, prav to natanko poudarja, zakaj je zaščita neodvisnosti sodstva lahko povezana le s celovitim, strukturnim ciljem, ki je spodbudil uvedbo člena 55(3) SUVP, in ne pogojem, ki ga je treba določiti v vsaki zadevi posebej.(64) Če bi bilo drugače, bi bilo jasno, da se „interes glede javnosti in preglednosti sojenja“, ki ga predložitveno sodišče navaja kot upoštevni namen za zadevno obdelavo podatkov v obravnavani zadevi, razlikuje od „zaščite neodvisnosti sodstva“.
113. V tem primeru bi bili možni le dve smeri utemeljevanja. Prvič, morali bi ugotoviti, da je javnost sojenja cilj, ki se razlikuje od neodvisnosti sodstva. To bi pomenilo, da razkritje novinarjem ne bi sodilo na področje uporabe člena 55(3) SUVP, to pa je izid, za katerega vse zainteresirane stranke, tudi Komisija, trdijo, da preprosto ni mogoč. Drugič, morali bi prenapihniti pojem „neodvisnosti sodstva“ (ki že zdaj ni prav ozek), tako da bi zajemal tudi javnost in preglednost sojenja ter morda še kako drugo vrednoto, s čimer bi vse, kar se pojavi v sodstvu, postalo interes ali vrednota, ki je zajeta v neodvisnosti sodstva. To pa bi celotno strukturo obrnilo na glavo. Neodvisnost sodstva ni cilj sam po sebi. Ni imanentna vrednota. Je prehodna vrednota, sredstvo, ki vodi k cilju poštenega in nepristranskega reševanja sporov, ki se doseže s pomočjo neodvisnih sodnikov.
114. To ne pomeni, da pregled narave in namena dejavnosti obdelave nikoli ne more biti koristen. Seveda je lahko. Toda ne pri odločanju o področju uporabe člena 55(3) SUVP, temveč pri odločanju o zakonitosti obdelave v skladu s členom 6(1) SUVP ali katero koli drugo materialno določbo te uredbe. Pravzaprav je lahko povsem upoštevno preučiti, zakaj je prišlo do določene dejavnosti obdelave, ko gre za ugotavljanje, ali je bila ta dejavnost „potrebna za izvajanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu,“ v smislu člena 6(1)(e) SUVP. Podobno bosta narava in namen dejanja obdelave seveda upoštevna pri presoji skladnosti z načeli iz člena 5 SUVP.
115. Tu se na takšno razpravo naveže tudi vprašanje 1c in jo nadaljuje. Vprašanje, ali je potrebna pravna podlaga v nacionalnem pravu in kakšna, se spet dotika same utemeljenosti obdelave in vprašanja njene zakonitosti. Gre za vprašanje, ki ga je treba presojati glede na člen 6 SUVP. Toda čeprav je v spisu na splošno navedeno, da se z UAVG „izvaja“ SUVP, v njem ni ničesar o morebitni razpravi o tem, kako je bil v obdelavi, ki se obravnava v tej zadevi, upoštevan člen 6 SUVP. Poleg tega predložitveno sodišče ne sprašuje neposredno o zakonitosti obdelave.
116. Na splošno ne morem mimo ugotovitev, ki sem jih v zvezi s tem zapisal v sklepnih predlogih v zadevi Valsts ieņēmumu dienests.(65) Kakršna koli nacionalna pravna podlaga, uvedena na podlagi člena 6 SUVP, mora namreč zajemati le to, kar je po svoji vsebini splošna in stalna praksa razkrivanja dokumentov medijem. Če je taka splošna pravna podlaga na voljo, ne vidim ne smisla ne sorazmernosti v tem, da bi bilo potrebno odločanje glede vsakega dejanja obdelave posebej.(66)
D. Nadaljevanje: SUVP in sodna funkcija
117. Ta zadeva je kot čebula. Ima številne plasti. Če ostanemo pri zunanji plasti vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, ter jih razumemo dobesedno in nanje tako tudi odgovorimo, lahko končamo pri tem, kar velja tudi za Sodišče. S tem bi namreč odgovorili na osrednje vprašanje, s katerim se sooča predložitveno sodišče in je vključeno v njegovo prvo vprašanje, ki se nanaša na člen 55(3) SUVP.
118. Menim, da bi bilo možno ostati pri tej zunanji plasti, in v okviru te zadeve tudi povsem upravičeno. Čebul ni treba lupiti, če to ni izrecno zahtevano.
119. Vendar obenem ni mogoče prikriti dejstva, da glede resnične vsebine postavljenih vprašanj predložitveno sodišče zlasti v svojih vprašanjih 1b in 1c postopoma preide z vprašanja pristojnosti v skladu s členom 55(3) SUVP na vsebinsko presojo zadeve po možnosti v skladu s členom 6 SUVP. Seveda bi takšno prehajanje in prepletanje lahko pripisali izvirnemu vprašanju, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, in nejasnim obrisom razlage člena 55(3) SUVP. Ko je ta razlaga zagotovljena, vsa vprašanja postanejo jasna in navedeni premisleki nepotrebni.
120. Lahko pa vse to razumemo tudi drugače: namreč, da nakazuje, da je dokaj težko jasno ločiti vprašanje pristojnosti v skladu s členom 55(3) od vsebinskih premislekov ter v prvi vrsti področja uporabe celotnega instrumenta. Če se namreč SUVP sploh ne bi uporabljala za nekatere vrste dejavnosti, kakšen smisel bi imelo razpravljati o tem, kdo naj jih nadzoruje?(67) Enako velja za položaj, ko bi država članica zakonito izključila sodišča iz obveznosti, ki jih določa SUVP: če namreč ne bi bilo vsebinskih obveznosti, bi to pomenilo, da sploh ni česa nadzorovati.
121. Obenem je državljan Z v svojem pisnem stališču izrazil dvom glede združljivosti člena 55(3) SUVP s členoma 8(3) in 47 Listine, kar je v veliki meri povezano z institucionalno in procesno plastjo te zadeve. Meni, da je člen 55(3) SUVP neveljaven v delu, v katerem izključuje pristojnosti (na splošno pristojnega) nadzornega organa iz člena 55(1), ne da bi hkrati državam članicam nalagal obveznost, da morajo ustanoviti drug neodvisni nadzorni organ v skladu z besedilom člena 8(3) Listine in členom 16(2) PDEU. Ta zakonodajna praznina naj bi neizogibno povzročila tudi kršitev člena 47 Listine in morebiti tudi člena 19(1) PEU. Državljanu Z naj bi bila tako odvzeta vsa učinkovita pravna sredstva pred neodvisnim sodiščem.
122. Vendar ob upoštevanju vseh teh poudarkov ter tega, da predložitveno sodišče ni izrecno izpostavilo nobenega od teh vprašanj, pa tudi glede na obseg, kontekst in trditve, o katerih se je razpravljalo v okviru tega postopka, menim, da je ta vprašanja najbolje pustiti za obravnavo v okviru druge zadeve, če bo to potrebno.
123. Zato bom preprosto sklenil z nekaj pojasnili o zakonodajni zasnovi SUVP, glede sodne funkcije sodišč. Prizadeval sem si, da bi razumel zakonodajno razmišljanje, ki je pripeljalo do ureditve vsebina – izjeme – nadzor skladnosti s SUVP. Toda še vedno si ne znam razložiti, kaj natančno naj bi dosegli s tem, da za sodno dejavnost sodišč veljajo obveznosti, ki izhajajo iz SUVP. To je povezano s svojstveno naravo te dejavnosti (1), pa tudi s tem, komu naj se naloži naloga spremljati spoštovanje SUVP s strani sodišč (2).
1. Vsebina: vse je zakonito
124. Kako se s SUVP, če se uporablja za sodišča, spremeni način opravljanja sodne funkcije? Glede na dozdevno neomejeno področje uporabe SUVP se morda zdi presenetljivo, da se obveznosti za to funkcijo, ki izhajajo iz te uredbe, zdijo presenetljivo nezahtevne. Materialne določbe SUVP bodisi že predvidevajo, da je vsaka običajna obdelava za namene sodstva zakonita; bodisi napotujejo na dopolnilne (in morebiti omejujoče) določbe držav članic; ali pa vsaj omogočajo velikodušno tehtanje glede na nekatere temeljne pravice in načela demokratične družbe, kar za sodno funkcijo spet omogoča praktično kakršno koli odstopanje.
125. V členu 6(1)(e) SUVP je naveden primer v zvezi s tem. V skladu s to določbo so dejanja obdelave, ki so „potrebn[a] za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene“ nacionalnemu sodišču, ex lege zakonita. Podobno (čeprav bolj izrecno) odstopanje izhaja iz člena 9(2)(f) iste uredbe za obdelavo posebnih kategorij osebnih podatkov. Kadar se uporablja katera koli od teh dveh določb, privolitev osebe, na katero se podatki nanašajo, ni potrebna, države članice pa morajo podrobneje določiti, kako naj obdelava v takem primeru poteka.(68) Z drugimi besedami in ob upoštevanju načel obdelave podatkov, določenih v členu 5 te uredbe,(69) SUVP sama zagotavlja pravno podlago za to, da se šteje kot zakonita vsaka obdelava osebnih podatkov, ki jo izvedejo nacionalna sodišča in je potrebna za opravljanje njihovih uradnih nalog.
126. Poleg tega lahko države članice na podlagi člena 23(1)(f) SUVP tudi omejijo obseg pravic in obveznosti, določenih v členih od 12 do 22 in 34 SUVP, v nekaterih primerih pa tudi členu 5 te uredbe, da bi zavarovala „neodvisnost sodstva in sodni postopek“. Komisija je na obravnavi pojasnila, da je treba člen 23(1)(f) SUVP razumeti na podoben način kot člen 52(1) Listine, in ne kot še eno določbo, ki omejuje pristojnost nadzornega organa.
127. V zvezi s tem se strinjam s Komisijo: člen 23(1)(f) SUVP ni neposredno povezan s členom 55(3) SUVP.(70) Kljub temu pa državam članicam omogoča obsežno odstopanje od vseh pravic posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, iz poglavja III SUVP, za kar se zdi, da je tudi neke vrste sodna dejavnost („neodvisnost sodstva in sodni postopek)“.
128. Nazadnje, vse našteto je mogoče, ne da bi se (še) sploh začela neka vrsta tehtanja s temeljnimi pravicami ali interesi, ki ne zadevajo varstva podatkov, ki bi se nanašala na presojo zakonitosti posameznih dejanj obdelave (ter zahteve po najmanjšem obsegu podatkov in sorazmernosti, ki je vključena v to uredbo). Ob upoštevanju zahteve po preglednosti in odprtosti sodstva verjetno že ta dva pojma zajemata vsakršno običajno rabo osebnih podatkov za namene sojenja.
129. Rezultat se zdi nekoliko defetističen: pravo Unije sodniški funkciji nalaga vseobsegajoč okvir za varstvo podatkov, ki ga je treba spoštovati, obenem pa dopušča toliko vsebinskih izhodov. Če k temu dodamo še „omejitev pristojnosti“, uvedeno s členom 55(3) SUVP, zakonodaja dejansko v celoti ohranja modus operandi nacionalnih sodišč pred uvedbo teh pravil. To sproža vprašanje: zakaj je bil potreben tak mozaik pravil, če so se ta pravila na nacionalni ravni dejansko zelo malo spremenila?
130. To ne pomeni, da tak izid ni dobrodošel. Sam se popolnoma strinjam, da ne more biti drugače. Tako je ne le zato, da se zajamejo različne sodne in ustavne tradicije držav članic glede javnosti sojenja.(71) Je predvsem neločljiv del same sodne funkcije. Sojenje pomeni, da se individualizirana podrobnost prenese v javni forum. Rad bi poudaril oba elementa te trditve.
131. Po eni strani so podlaga za legitimnost sojenja v posamezni zadevi njena dejstva in podrobnosti. Sodnik rešuje posamezno zadevo. Njegova naloga ni priprava abstraktnih, splošnih in anonimnih pravil, nepovezanih s posameznimi dejstvi in položaji. To je naloga zakonodajalca. Bolj ko se sodno odločanje odmakne od dejanskega stanja zadeve v javni obravnavi pred sodiščem ali ga skriva ali pa kasneje poroča o njem v zelo omejeni obliki, pogosteje postane nerazumljivo, sodna odločba pa manj legitimna.(72)
132. Po drugi strani že od rimske dobe, verjetno pa še dlje, velja, da je moral tožnik, ki je prosil za pomoč skupnost ali kasneje državo, za to, da bi država njegov zahtevek sprejela in izvršila, priti na javni forum in dovoliti, da se njegova zadeva obravnava tam. V klasičnem Rimu je tožeča stranka imela celo pravico uporabiti silo proti toženi stranki, ki se ni hotela pojaviti v javnosti (na severovzhodnem delu rimskega foruma, ki se je imenoval comitium), pred sodnikom (ki je sedel na stolu na tribuni, više od splošne javnosti, zato je bil dejansko tribunal), ko je bila pozvana pred sodišče (in ius vocatione).(73)
133. Res je, da so kasneje obstajali drugačni pogledi na ustrezno izvajanje sodne oblasti in njeno javnost. Morda jih najbolje ponazarja citat sodnika v Parlement de Paris, ki je leta 1336 napisal navodila za svoje mlajše sodelavce in razložil, zakaj nikoli ne smejo razkriti bodisi ugotovljenih dejstev bodisi razlogov za svojo odločitev: „Ni namreč dobro, da bi kdor koli lahko presojal o vsebini odloka ali ugotovil, da je podobna ali ne; jezikavi tujci morajo ostati v temi, njihova usta pa zaprta, da ne bo nastala škoda drugim. […] Nihče namreč ne sme poznati skrivnosti najvišjega sodišča, ki nima nadrejenega, razen Boga […]“.(74)
134. V sodobnem času, če se vrnem k uvodnim besedam Jeremyja Benthama, ponovno verjamemo, da bi moralo biti celo jezikavim tujcem dovoljeno spremljati in razumeti sodstvo. Zaradi prihoda novih tehnologij je treba številna vprašanja nenehno ponovno ocenjevati, da jezikavi tujci ne morejo škoditi drugim.
135. Toda vsaka taka sprememba, zlasti če se nanaša na odprtost in preglednost izvajanja sodne oblasti, mora biti omejena na tisto, kar je nujno potrebno, ter ne sme porušiti temeljev celotne strukture.(75) Sojenje je in ostaja individualizirano odločanje, za katero so potrebne določene osebne podrobnosti in podatki in ki se mora, vsaj glede izidov, odviti na javnem forumu.
136. Če glede tega zaključim s posebnim primerom, ki sem ga v teh sklepnih predlogih že navedel,(76)po mojem mnenju SUVP ne vsebuje nikakršne pravice do „anonimnega sojenja“. Glede na vse zgoraj navedeno se zdi čudno in nevarno razmišljati, da bi imeli tožniki, ki za reševanje svojega konflikta stopijo v javni forum, kjer sodniki govorijo v imenu skupnosti in delujejo pod budnim očesom svojih sodržavljanov, pravico do samodejnega skrivanja njihove identitete, tudi s strani sodišča, ki odloča o sami zadevi, če za anonimnost ni posebnih in tehtnih razlogov.(77)
137. Seveda javnost sojenja ni absolutna. Obstajajo dobro utemeljene in potrebne izjeme.(78) Preprosto pravilo, ki si ga moramo zapomniti, je vprašanje, kaj je pravilo in kaj izjema. Javnost in odprtost morata ostati pravilo, glede katerega so seveda možne in včasih potrebne izjeme. Toda če SUVP ne želimo razumeti tako, kot da oživlja najboljše prakse Parlement de Paris iz 14. stoletja ali druge elemente Ancien Régime ali Star Chamber(s) v Westminstru,(79) je težko razložiti, zakaj je treba v imenu varstva osebnih podatkov to razmerje zdaj obrniti tako, da bosta skrivnost in anonimnost pravilo, pri katerem bi lahko odprtost priložnostno predstavljala dobrodošlo izjemo.
138. Za zaključek in na splošno se moram ponovno čuditi celotni zakonodajni zasnovi uporabe SUVP za sodne dejavnosti sodišč: zakaj bi bil sistem zasnovan tako, da (najprej) vse vključi, nato (kasneje) pa dejansko izključi učinke tega širokega vključevanja v okviru posameznih materialnih določb ali morda v celoti v okviru člena 23(1)(f) SUVP. Ali ne bi bilo torej najbolje, da bi nacionalna sodišča, ki „delujejo kot sodni organ“, preprosto v celoti izključili s področja uporabe SUVP?
2. Institucije in postopki: quis custodiet ipsos custodes?
139. Vsebinska plast je povezana z institucionalno. To vprašanje že tako težkemu vsebinskemu vprašanju „zakaj“ dodaja še vprašanje „kako“. Kako sodišča v praksi delujejo kot sodni organ, ki ga je treba nadzorovati v zvezi z izpolnjevanjem SUVP, in kdo natančno naj jih nadzoruje. Namreč, če naj nacionalna sodišča uporabljajo SUVP, nadzorni organi pa naj ne prevzamejo nadzora nad dejavnostmi, ki jih sodišča opravljajo, „kadar delujejo kot sodni organ“ v skladu s členom 55(3) SUVP, kdo naj bi podpiral temeljno pravico do varstva osebnih podatkov, ki je zagotovljena s členom 8(1) in (3) Listine?
140. Tu po mojem mnenju povezava med členom 55(3) in uvodno izjavo 20 SUVP povzroča nekaj težav.
141. Vse stranke v tem postopku pojasnjujejo, da je treba člen 55(3) SUVP razlagati ob upoštevanju uvodne izjave 20 SUVP. V tej uvodni izjavi je pojasnjeno, da kadar nacionalni nadzorni organi spremljajo in izvršujejo SUVP, te naloge ne smejo posegati v načelo neodvisnosti sodstva, da nadzoruje dejanja obdelave „sodišč, kadar delujejo kot sodni organ“. V tretjem stavku uvodne izjave 20 SUVP je nato navedeno, da bi moralo biti „[o]mogočeno […], da se nadzor takih dejanj obdelave podatkov zaupa posebnim organom v okviru sodnega sistema države članice“.
142. Je pristop, predlagan v uvodni izjavi 20, kljub temu skladen z merilom „neodvisnosti“ iz člena 8(3) Listine? Kako namreč lahko „nadzorno sodišče“, ki ga države članice torej ustanovijo znotraj svojih nacionalnih sodnih struktur, da bi zagotovile skladnost s SUVP, deluje kot tretja stran, neodvisna od sodišč, ki so domnevno kršila SUVP? Ali ne nastane tako težava v zvezi s členom 47 Listine?
143. Če razmišljamo o ustrezni institucionalni in procesni strukturi za to vrsto položaja, se nam hitro zgodi déjà-vu, ki nas spomni na razpravo, ki jo je odprla sodba Köbler.(80) Kdo naj bi odločal o odgovornosti države za kršitev prava Unije s strani sodstva? Druga „običajna“ sodišča znotraj sodnega sistema, pri čemer obstaja nevarnost, da bo nekega dne vrhovno sodišče odločalo o svoji lastni odgovornosti? Ali posebej ustanovljeno nadrejeno sodišče? Kaj pa, če ga tudi nadrejeno sodišče polomi? V zvezi s tem uvodna izjava 20 SUVP ponovno postavi v ospredje težavo, ki so jo države članice grajale v zadevi Köbler, in sicer ogrožanje „resnične“ neodvisnosti sodstva prek izvršljive zunanje pravice do nadzora nad sodnimi dejanji ali opustitvami v zvezi s pravili o varstvu podatkov.(81)
144. Toda v nasprotju s sodbo Köbler, v kateri so številne razumne glave lahko smiselno razložile načelo, v skladu s katerim morajo biti države članice dolžne povrniti škodo, ki jo stori sodišče zadnje instance, kadar sprejme odločitev, s katero krši pravo Unije,(82) tu ni tako zelo jasno, zakaj bi bilo treba takšno „resnično“ neodvisnost žrtvovati zaradi nadzora nad skladnostjo z instrumentom sekundarne zakonodaje, kot je SUVP, ki že določa druge izvedbene ukrepe. Gotovo ni mogoče zanikati, da ima ta instrument trdne temelje v okviru primarnega prava v členu 8 Listine in členu 16 PDEU. Gre prej za to, da ločeno obstajajo pravno sredstvo zoper sodišča kot upravljavce in odškodnine v skladu s členoma 79 in 82 SUVP ter neodvisno od člena 55(3) te uredbe.
145. Obenem bi lahko možno rešitev našli, če tretje povedi uvodne izjave 20 SUVP ne bi razlagali preveč dobesedno. Konec koncev je samo uvodna izjava in ne samostojna in zato zavezujoča zakonodajna določba.(83) Na podlagi tega pristopa, ki ga nekatere države članice očitno sprejemajo, bi materialne določbe SUVP razumeli tako, kot da vzpostavljajo pravice, ki jih je mogoče uveljavljati pred nacionalnimi sodišči v okviru običajnega sodnega postopka, ki je na voljo v zadevni državi članici.(84)
146. Če bi bila izbrana ta institucionalna in postopkovna pot, potem bi se lahko izognili težavi v zvezi s tem, da bi „tretja odvisna stran“ nadzorovala dejavnosti sodstva, ter potrebi po ustanovitvi nadrejenega sodišča za nadzor nad drugimi sodišči. Toda tudi s tem pristopom še vedno ne bi bila izpolnjena zahteva iz člena 8(3) Listine, da mora „neodvisen“ organ nadzorovati skladnost s pravico do varstva osebnih podatkov.(85)
147. S tega stališča se zdi rešitev z „notranjim sodiščem“ edina izvedljiva rešitev za zgoraj opisani problem umestitve nadrejene strukture SUVP v precej specifičen svet nacionalne sodne oblasti.(86)
148. Toda tudi če predpostavimo, da bi bil organ za notranji nadzor edina rešitev, skladna z Listino, ostaja nekoliko nejasno, kaj naj bi ta organ nadzoroval.
149. Prvič, kot sem pojasnil v prejšnjem oddelku teh sklepnih predlogov, je v SUVP predpostavljeno, da so dejanja obdelave s strani sodišča zakonita, in poleg te splošne predpostavke omogoča, da se s pomočjo nacionalnih zakonodajnih ukrepov omejijo nekatere pravice in obveznosti ter temeljna načela, povezana z obdelavo osebnih dodatkov.
150. Drugič, v večini držav članic, če ne v vseh, nacionalni zakoniki o sodnem postopku, ki veljajo za sodne postopke, veliko podrobneje urejajo ravnanje z osebnimi podatki na vseh posameznih stopnjah sodnega postopka; določajo, kaj mora določen dokument vsebovati in česa ne sme, kdo ima dostop do česa, pod kakšnimi pogoji in katere informacije se lahko odstranijo/popravijo, katere omejitve glede zaupnosti veljajo, katere informacije in podatke mora vsebovati sodna odločba itd.(87)
151. Tretjič, neupoštevanje teh pravil s strani nacionalnih sodišč je že predmet nadzora in možnih sankcij vsaj dveh vrst. Na eni strani obstajajo sankcije zoper samo odločbo, ki lahko vodijo do njene razveljavitve. Na drugi strani obstajajo ureditve osebne odgovornosti sodnikov v disciplinskih postopkih.
152. Glede na to zakonodajno okolje bi bilo pričakovati, da SUVP vsebuje določbe o povezavi z drugimi zakonodajnimi okviri. Kaj je lex specialis ter kako naj soobstajajo različni institucionalni in postopkovni okviri? Kako reševati morebitne normativne kolizije? Vendar SUVP ne določa pravil v zvezi s takimi kolizijami, zaradi česar se postavlja ločeno vprašanje, ali je treba SUVP res razumeti, kot da prevlada nad nacionalnimi postopkovnimi pravili ali kot da jih dopolnjuje?
153. Če bi bilo tako, ali to pomeni, na primer, da bi posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, lahko nacionalnim sodiščem predlagal, naj popravijo njegovo vlogo zunaj nacionalnih postopkovnih rokov (v skladu s členom 16 SUVP)?(88) Kaj pa, če stranka v sporu, ki je soočena z negativnim izidom v zadevi, uspe izpolniti merila za uveljavljanje „pravice do pozabe“ (v skladu s členom 17 SUVP), da se sodba ali zapisnik postopka odstrani iz kolektivnega sodnega spomina, potem ko je bila izrečena sodba?(89)
154. Glede na vsa navedena zapletena vprašanja morda ni povsem presenetljivo, da se je pri vzpostavljanju ustreznih nacionalnih struktur v skladu s členom 55(3) SUVP, ki so skladne tudi s členom 8(3) Listine, več držav članic srečalo z razumljivimi težavami.(90)
155. Oboji elementi, obravnavani v tem oddelku, torej elementi, ki se nanašajo na vsebino, ter tisti, ki se nanašajo na institucije in postopke, dajejo občutek zbeganosti, ki sem ga že omenil na začetku oddelka D. Glede na nadaljnji obstoj takih sistemskih težav se poraja vprašanje, zakaj bi sploh vzpostavljali takšne polovičarske, toda zelo obsežne nadrejene strukture. Da bi v zvezi s sodno dejavnostjo sodišč uveljavili skoraj neobstoječe materialne pravice? Je to res vredno tolikšnega truda?
V. Predlog
156. Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Rechtbank Midden-Nederland (sodišče osrednje Nizozemske), odgovori tako:
Vprašanje 1
Člen 55(3) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) je treba razlagati tako, da sodišča prakso razkritja procesnih aktov novinarju zaradi boljšega poročanja o javni obravnavi izvajajo, „kadar delujejo kot sodni organ“.
Vprašanje 1a
Člen 55(3) Uredbe 2016/679 ne zahteva ugotavljanja, ali dejanje obdelave nacionalnih sodišč, „kadar delujejo kot sodni organ“, posega v neodvisnost odločanja v vsaki posamezni zadevi.
Vprašanje 1b
Ugotovitev narave in namena posameznega dejanja obdelave ni eno od meril, ki jih je treba na podlagi člena 55(3) Uredbe (EU) 2016/679 upoštevati pri ugotavljanju, ali so nacionalna sodišča delovala „kot sodni organ“.
Vprašanje 1c
Za ugotavljanje, ali so nacionalna sodišča dejanje obdelave izvedla „kot sodni organ“ v smislu člena 55(3) Uredbe (EU) 2016/679, ni pomembno, ali so ta sodišča delovala na podlagi izrecne pravne podlage v nacionalnem pravu.