Zadeva T-447/05

Société des plantations de Mbanga SA (SPM)

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Skupna ureditev trga – Banane – Ureditev uvoza banan s poreklom iz držav AKP na ozemlje Evropske unije – Uredba (ES) št. 2015/2005 – Ničnostna tožba – Procesno upravičenje – Nedopustnost“

Povzetek sklepa

1.      Ničnostna tožba – Pravni interes

(člen 233 ES)

2.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo

(člen 230, četrti odstavek, ES; Uredba Komisije št. 2015/2005)

3.      Evropske skupnosti – Sodni nadzor zakonitosti aktov institucij – Splošni akti

(členi 230, četrti odstavek, ES, 234 ES, 235 ES, 241 ES in 288, drugi odstavek, ES)

1.      Dopustnost ničnostne tožbe, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, je odvisna od tega, ali utemelji pravni interes. Za njegov obstoj je potrebno, da bi razglasitev ničnosti izpodbijanega akta lahko imela sama po sebi pravne posledice, česar ni mogoče izključiti v primeru uredbe, ki se ne uporablja za kategorijo gospodarskih subjektov, ki imajo sedež v tretji državi in na ozemlju držav članic ne opravljajo nobene gospodarske dejavnosti.

V skladu s členom 233 ES je namreč institucija, ki je izdala akt, ki je bil razglašen za ničen, zavezana sprejeti ukrepe, ki jih predvideva izvršitev sodbe, tako da ta institucija lahko popravi položaj tožeče stranke ali prepreči sprejetje enakega akta.

Zadevna institucija mora preprečiti, da bi kateri koli akt, ki bo nadomestil razveljavljeni akt, vseboval enake nepravilnosti, kot so bile ugotovljene v razveljavljenem aktu. V teh okoliščinah ima razveljavitev akta – ker ne upošteva določene kategorije gospodarskih subjektov, zaradi česar mora institucija, ki je izdala akt, sprejeti ukrepe, ki jih predvideva izvršitev sodbe – učinke na pravni položaj takega gospodarskega subjekta.

(Glej točke od 52 do 54, 57 in 59.)

2.      V nekaterih okoliščinah lahko določbe nekega normativnega akta, kot je uredba, ki se uporablja za vse zadevne gospodarske subjekte, posamično zadevajo nekatere od njih. V takem primeru bi bil akt Skupnosti hkrati normativen in bi za nekatere zadevne gospodarske subjekte tudi naravo odločbe.

Vendar pa to v primeru Uredbe št. 2015/2005 o uvozu banan s poreklom iz držav AKP za januar in februar 2006 po tarifni kvoti, določeni z Uredbo št. 1964/2005 o tarifnih stopnjah za banane, ne velja za neodvisnega pridelovalca banan, ki ima sedež v tretji državi ter na ozemlju držav članic ne opravlja nobene gospodarske dejavnosti in nima zgodovinskih referenc v okviru uvozne ureditve Skupnosti za banane, ki se je uporabljala do 31. decembra 2005.

Zato, prvič, omenjena uredba tožečo stranko zadeva le glede objektivnega statusa podjetja, ki prideluje in trži banane AKP, in to enako kot vse druge neodvisne pridelovalce s sedežem v državi AKP, ki izvajajo enako dejavnost, kar ne zadošča za ugotovitev, da jo zadevna uredba posamično zadeva. Drugič, možnost, da se bolj ali manj natančno določi število ali celo identiteta pravnih subjektov, za katere se ukrep uporablja, nikakor ne pomeni, da je treba te subjekte obravnavati, kot da jih ta ukrep posamično zadeva, ker ni sporno, da se ta ukrep uporablja na podlagi objektivnega pravnega ali dejanskega položaja, ki ga določa zadevni akt. Tretjič, ugotovitev, da bi Komisija morala, če za to ni bilo nobenih ovir, ob sprejetju zadevne uredbe upoštevati negativne učinke, ki bi jih ta lahko imela za zadevna podjetja, tožeče stranke nikakor ne razbremeni obveznosti, da dokaže, da jo sporna uredba zadeva zaradi dejanskega položaja, ki jo razlikuje glede na vse druge subjekte.

(Glej točke 66, 69, 71 in 77.)

3.      Pogodba je s členoma 230 ES in 241 ES na eni strani in s členom 234 ES na drugi uvedla celovit sistem pravnih sredstev za zagotovitev nadzora zakonitosti aktov institucij s tem, da ga je zaupala sodišču Skupnosti. V tem sistemu imajo fizične ali pravne osebe, ki zaradi pogojev dopustnosti iz člena 230, četrti odstavek, ES ne morejo neposredno izpodbijati splošnih aktov Skupnosti, možnost zatrjevati neveljavnost teh aktov, odvisno od primera, bodisi posredno v skladu s členom 241 ES pred sodiščem Skupnosti bodisi pred nacionalnimi sodišči, ki sicer niso pristojna, da sama ugotovijo neveljavnost navedenih aktov, lahko pa v zvezi s tem Sodišču predložijo vprašanja za predhodno odločanje.

Okoliščine, v katerih nobeno pravno sredstvo ne bi bilo učinkovito, ne bi mogle po sodni poti upravičiti spremembe sistema pravnih sredstev in postopkov iz zgoraj omenjenih členov. Dopustnost ničnostne tožbe pred sodiščem Skupnosti ne more biti odvisna od tega, ali obstaja pravno sredstvo pred nacionalnim sodiščem, ki omogoča preučitev veljavnosti akta, za katerega se zahteva razveljavitev. Zaradi take okoliščine se ničnostna tožba, ki jo je vložila fizična ali pravna oseba in ne izpolnjuje pogojev iz člena 230, četrti odstavek, ES, ne more razglasiti za dopustno.

Poleg tega, če posamezniku v postopku ni dovoljeno vložiti ničnostne tožbe zoper ukrepe, ki jih izpodbija, to še ne pomeni, da nima dostopa do sodišča, kajti še vedno je na voljo tožba na podlagi nepogodbene odgovornosti iz členov 235 ES in 288, drugi odstavek, ES, če so ukrepi taki, da povzročijo, da zanje Skupnost odgovarja.

(Glej točke od 81 do 83.)