Združeni zadevi T‑515/13 RENV in T‑719/13 RENV
Kraljevina Španija in drugi
proti
Evropski komisiji
Sodba Splošnega sodišča (osmi razširjeni senat) z dne 23. septembra 2020
„Državne pomoči – Državna pomoč, ki so jo španske oblasti dodelile nekaterim gospodarskim interesnim združenjem (GIZ) in njihovim vlagateljem – Davčna shema, ki se uporabi za določene dogovore o finančnem najemu za nakup plovil (španski sistem poslovnega najema) – Sklep, s katerim je bila pomoč razglašena za delno nezdružljivo z notranjim trgom in je bilo odrejeno njeno delno vračilo – Selektivnost – Obveznost obrazložitve – Vračilo pomoči – Enako obravnavanje – Legitimno pričakovanje – Pravna varnost“
1. Sodni postopek – Intervencija – Intervencija stranke, ki je intervenirala zgolj v pritožbenem postopku, v postopku ponovnega odločanja – Dopustnost
(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 217(1))
(Glej točki 64 in 65.)
2. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektivnost ukrepa – Davčni ukrepi, dodeljeni nekaterim gospodarskim interesnim združenjem in njihovim vlagateljem – Davčna shema, ki se uporabi za določene dogovore o finančnem najemu za nakup plovil – Sistem, ki temelji na pridobitvi predhodnega dovoljenja na podlagi nejasnih meril, ki zahtevajo razlago davčne uprave – Nejasna merila, ki jih ni mogoče šteti za objektivna – Pravno diskrecijska narava ureditve – Vključitev
(člen 107(1) PDEU)
(Glej točke od 81 do 102.)
3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prizadetost trgovine med državami članicami – Škodovanje konkurenci – Merila presoje – Davčni ukrepi, dodeljeni nekaterim gospodarskim interesnim združenjem in njihovim vlagateljem – Davčna shema, ki se uporabi za določene dogovore o finančnem najemu za nakup plovil – Trg, ki je odprt za trgovino med državami članicami – Znižanje cene, ki lahko povzroči izkrivljanje konkurence na trgu nakupa in prodaje pomorskih plovil
(člen 107(1) PDEU)
(Glej točke od 103 do 107.)
4. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep Komisije na področju državnih pomoči – Sodni nadzor
(člen 296(2) PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(c))
(Glej točke od 118 do 132.)
5. Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Davčni ukrepi, dodeljeni nekaterim gospodarskim interesnim združenjem in njihovim vlagateljem – Ukrepi, podobni drugi shemi, v kateri je bilo odrejeno vračilo – Različno obravnavanje – Objektivna utemeljitev
(člen 108 PDEU)
(Glej točke od 139 do 146.)
6. Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Pomoč, dodeljena v nasprotju s procesnimi pravili iz člena 108 PDEU – Morebitno legitimno pričakovanje prejemnikov – Varstvo – Pogoji in meje – Izjemne okoliščine – Neobstoj
(člen 108 PDEU)
(Glej točke od 155 do 176.)
7. Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Načelo pravne varnosti – Pogoji in meje – Izjemne okoliščine – Neobstoj
(člen 108 PDEU)
(Glej točke od 193 do 206.)
8. Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Določitev prejemnika pomoči – Merilo – Dejansko koriščenje
(člen 108(2) PDEU)
(Glej točke od 217 do 220.)
Povzetek
Španska davčna shema, ki se uporablja za določene dogovore o finančnem najemu, ki so jih sklenile ladjedelnice, pomeni shemo pomoči
Od prejemnikov tako dodeljene nezakonite državne pomoči je treba zahtevati vračilo
Evropska komisija je leta 2006 prejela več pritožb glede uporabe „španskega sistema poslovnega najema“ (v nadaljevanju: ŠSPN) za določene dogovore o finančnem najemu, ker je podjetjem za pomorske prevoze omogočil nakup plovil, zgrajenih v španskih ladjedelnicah, po cenah, znižanih za od 20 do 30 %. Po mnenju Komisije je bil namen ŠSPN ustvariti davčne ugodnosti za gospodarska interesna združenja (v nadaljevanju: GIZ) in vlagatelje, ki so njihovi udeleženci, ki so nato del teh ugodnosti prenesli na podjetja za pomorske prevoze, ki so pridobila novo plovilo.
Komisija je v spornem sklepu(1), sprejetem julija 2013, menila, da ŠSPN pomeni državno pomoč(2) v obliki selektivne davčne ugodnosti, ki delno ni združljiva z notranjim trgom. Ker se je ta shema pomoči izvajala od 1. januarja 2002 s kršitvijo obveznosti priglasitve(3), je Komisija nacionalnim organom naložila, naj zahtevajo, da vlagatelji, in sicer člani GIZ, to pomoč vrnejo.
Kraljevina Španija, družba Lico Leasing, SA in družba Pequeños y Medianos Astilleros Sociedad de Reconversión, SA (v nadaljevanju: tožeče stranke) so septembra 2013 zoper sporni sklep vložile ničnostni tožbi. Splošno sodišče je v sodbi z dne 17. decembra 2015, Španija in drugi/Komisija(4) (T‑515/13 in 719/13, EU:T:2015:1004), presodilo, da ugodnost, ki so jo bili deležni vlagatelji GIZ, ni selektivna ter da obrazložitev meril v zvezi z izkrivljanjem konkurence in prizadetostjo trgovine ni zadostna. Zato je Splošno sodišče sporni sklep razglasilo za ničen, ne da bi bilo treba odločati o drugih tožbenih razlogih in trditvah tožečih strank. Sodišče, pri katerem je Komisija vložila pritožbo, je s sodbo z dne 25. julija 2018, Komisija/Španija in drugi(5) (C‑128/16 P, EU:C:2018:591), razveljavilo sodbo Splošnega sodišča. Sodišče je namreč menilo, da je Splošno sodišče pri analizi selektivnosti davčnih ukrepov napačno uporabilo določbe Pogodbe o državnih pomočeh in da sklep Komisije, v nasprotju s tem, kar je ugotovilo Splošno sodišče, ni pomanjkljivo obrazložen. Po tem ko je Sodišče navedlo, da se Splošno sodišče ni izreklo o vseh tožbenih razlogih, ki so mu bili predloženi, je menilo, da stanje postopka ne dovoljuje, da bi samo dokončno odločilo o zadevi, in je zato zadevi vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču.
Splošno sodišče je s sodbo, izdano po vrnitvi zadeve v razsojanje, z dne 23. septembra 2020, Španija in drugi/Komisija (T‑515/13 RENV in T‑719/13 RENV), zavrnilo tožbi, ki so ju vložile tožeče stranke.
Splošno sodišče je na prvem mestu preučilo opredelitev davčnih ukrepov kot državnih pomoči. V tem okviru je Splošno sodišče najprej preverilo, ali je Komisija lahko ugotovila, da so ugodnosti, dodeljene na podlagi sistema ŠSPN, ki se je obravnaval kot celota, selektivne. Splošno sodišče je po tem, ko je opozorilo na sodno prakso o selektivnosti na podlagi diskrecijske pravice nacionalnih uprav pri izvajanju njihovih davčnih pooblastil(6), ugotovilo, da je davčna uprava ugodnost zadevne davčne sheme dodelila v okviru sistema predhodnega dovoljenja na podlagi nejasnih meril, zaradi katerih je bila potrebna razlaga, za katero ni bilo nobenega pravnega okvira. Tako je lahko davčna uprava določila dan začetka amortizacije glede na okoliščine, ki so bile opredeljene tako, da je imela uprava široko polje proste presoje. Po mnenju Splošnega sodišča je bil obstoj teh diskrecijskih vidikov tak, da je upravičencem lahko dajal prednost v primerjavi z drugimi davčnimi zavezanci, ki so bili v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. Natančneje, druga GIZ lahko pod enakimi pogoji ne bi bila upravičena do predčasne amortizacije. Poleg tega je Splošno sodišče, da bi zavrnilo trditev, da je bilo v praksi dovoljenje izdano vsem GIZ, dejavnim v zadevnem sektorju, poudarilo, da glede na to, da je ureditev pravno diskrecijske narave, ni pomembno, ali se je dejansko uporabljala po prostem preudarku ali ne. Splošno sodišče je iz tega sklepalo, da Komisija – glede na to, da je bil eden od ukrepov, ki je omogočal pridobitev ugodnosti iz ŠSPN, kot celota selektiven, in sicer odobritev predčasne amortizacije – ni storila napake s tem, da je menila, da je sistem kot celota selektiven. Splošno sodišče je dalje poudarilo, da je trg za nakup in prodajo pomorskih plovil odprt za trgovino med državami članicami in da je od 20- do 30 odstotno znižanje cene plovila lahko izkrivljalo konkurenco na tem trgu, na katerem so bila dejavna GIZ. Tako so bili pogoji v zvezi z nevarnostjo izkrivljanja konkurence in prizadetostjo trgovine med državami članicami izpolnjeni. Splošno sodišče je zato zavrnilo tožbeni razlog, ki se je nanašal na to, da je bil ukrep nepravilno opredeljen kot državna pomoč.
Splošno sodišče je na drugem mestu preučilo vračilo nezakonitih pomoči in zavrnilo različne tožbene razloge, ki so jih v zvezi s tem navedle tožeče stranke. Zlasti je zavrnilo zatrjevano kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj. Tožeče stranke namreč niso uspele dokazati, da so od Komisije dobile natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, iz katerih bi izhajalo, da zadevna shema ne šteje za državno pomoč. Poleg tega je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija v spornem sklepu ustrezno upoštevala zahtevo po pravni varnosti, zaradi česar je časovno omejila vračilo nezakonitih pomoči. Vračilo pomoči je bilo namreč omejeno na vračilo tistih pomoči, ki so bile dodeljene po objavi odločbe o francoskih davčnih GIZ, s sprejetjem katere je prenehala pravna negotovost, ki je izhajala iz odločbe Brittany Ferries(7). V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da Komisija ni storila napake s tem, da je menila, da je bila z objavo te odločbe odpravljena vsakršna pravna negotovost, saj je bila v tej odločbi shema, primerljiva s ŠSPN, opredeljena kot državna pomoč. Poleg tega je Splošno sodišče poudarilo, da veljavnosti te ugotovitve niso ovrgle poznejše okoliščine, kot je domnevno nedelovanje Komisije v zvezi z zadevno shemo.
Nazadnje je Splošno sodišče zavrnilo tudi tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načel, ki se uporabljajo za vračilo. Tožeče stranke so grajale sporni sklep, ker je bilo z njim odrejeno vračilo celotne pomoči od vlagateljev (članov GIZ), čeprav je bil del davčne ugodnosti prenesen na podjetja za pomorske prevoze. Komisija je namreč odločila, da podjetja za pomorske prevoze niso prejemniki pomoči, tako da se je odredba o vračilu nanašala samo in v celoti na vlagatelje, ki so bili edini prejemniki celotne pomoči zaradi davčne preglednosti GIZ. Splošno sodišče je razsodilo, da Komisija ni storila napake s tem, da je odredila vračilo celotne pomoči od vlagateljev, čeprav so del prednosti prenesli na druge subjekte, saj se ti niso šteli za prejemnike pomoči. Vlagatelji so bili namreč tisti, ki so imeli dejansko korist od pomoči, saj jim ureditev, ki se je uporabljala, ni nalagala prenosa dela pomoči na tretje osebe.