SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 28. februarja 2012(*)
„Carinska unija – Uvoz barvnih televizijskih sprejemnikov, sestavljenih v Turčiji – Naknadna izterjava uvoznih dajatev – Zahtevek za neizvršitev naknadne vknjižbe dajatev in njihovo odpustitev – Člena 220(2)(b) in 239 Uredbe (EGS) št. 2913/92 – Zavrnilni sklep Komisije – Razglasitev ničnosti odločb nacionalnih organov o naknadni vknjižbi dajatev s strani nacionalnega sodišča – Ustavitev postopka“
V zadevi T‑153/10,
Schneider España de Informática, SA, s sedežem v Torrejónu de Ardoz (Španija), ki jo zastopata P. De Baere in P. Muñiz, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata R. Lyal, zastopnik, in L. Bouyon, zastopnica,
tožena stranka,
katere predmet je predlog za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2010) 22 final z dne 18. januarja 2010, s katerim je bilo ugotovljeno, da se uvozne dajatve lahko naknadno vknjižijo in da odpust teh dajatev ni utemeljen (zadeva REM 02/08),
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi J. Azizi, predsednik, E. Cremona in S. Frimodt Nielsen (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka Schneider España de Informática, SA, je v letih 1999, 2000 in 2001 v Španijo uvozila, da bi jih sprostila v prosti promet, barvne televizijske sprejemnike, glede katerih je prijavila, da izvirajo iz Turčije.
2 Španski carinski organi so 28. avgusta 2002 tožeči stranki navedli, da so začeli naknadno preverjati uvoze, omenjene zgoraj v točki 1.
3 Skupina, pooblaščena za upravno sodelovanje v Turčiji od 29. aprila do 2. maja 2003, ki so jo sestavljali Evropski urad za boj proti goljufijam Komisije (OLAF) in uslužbenci nekaterih držav članic, je ugotovila, da je turški dobavitelj tožeče stranke v televizorje, ki jih je ta uvozila, vgradil katodne cevi s poreklom iz Kitajske in Severne Koreje. Za take uvoze se naložijo protidampinške dajatve, določene z Uredbo Sveta (ES) št. 710/95 z dne 27. marca 1995 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve za uvoz barvnih televizijskih sprejemnikov s poreklom iz Malezije, Ljudske republike Kitajske, Republike Koreje, Singapurja in Tajske (UL L 73, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2584/98 z dne 27. novembra 1998 (UL L 324, str. 1).
4 Po koncu te preiskave so španski carinski organi izdali tri odločbe z dne 23. junija 2004 (v nadaljevanju: odločbe o naknadni vknjižbi), v katerih so ugotovili, da je zaradi neplačila protidampinških dajatev ob uvozih, navedenih zgoraj v točki 1, nastal carinski dolg, in tožeči stranki naložili plačilo dolgovanih carinskih dajatev v znesku 51.639,89 EUR skupaj z obrestmi v znesku 10.008,97 EUR in plačilo zneska 8263,38 EUR zaradi popravka davka na dodano vrednost skupaj z obrestmi v znesku 1601,44 EUR (v nadaljevanju: zadevne dajatve).
5 Tožeča stranka je z dopisom z dne 18. maja 2005 vložila zahtevek za neizvršitev naknadne vknjižbe tega carinskega dolga na podlagi člena 220(2)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 30, v nadaljevanju: carinski zakonik Skupnosti) in za njegov odpust na podlagi člena 239 te uredbe. Ta zahtevek (v nadaljevanju: zahtevek tožeče stranke) je Kraljevina Španija poslala Komisiji z dopisom z dne 17. marca 2008.
6 Tožeča stranka je vzporedno s tem zahtevkom začela postopek pred nacionalnimi upravnimi in sodnimi organi, da bi dosegla razglasitev ničnosti odločb o naknadni vknjižbi.
7 Tribunal Económico‑Administrativo Regional de Madrid (regionalni davčni organ v Madridu, Španija) je 21. novembra 2008 zavrnil tožbo tožeče stranke. Ta je zoper to odločbo vložila pritožbo pri Tribunal Superior de Justicia de Madrid (višje sodišče v Madridu).
8 S Sklepom COM(2010) 22 final z dne 18. januarja 2010, v katerem je ugotovila, da je upravičena naknadna vknjižba uvoznih dajatev in da odpust teh dajatev v posebnem primeru ni upravičen (zadeva REM 02/08) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), je Komisija zavrnila zahtevek tožeče stranke, ki ga je predložila Kraljevina Španija.
9 Komisija je v izpodbijanem sklepu presodila, prvič, da v tej zadevi carinski organi niso napravili napake v smislu člena 220(2)(b) carinskega zakonika Skupnosti in da tožeča stranka ni izkazala skrbnosti, ki se zahteva s to določbo. Komisija je menila tudi, drugič, da ni šlo za poseben primer v smislu člena 239 carinskega zakonika Skupnosti.
10 Španski carinski organi, ki so odločali na podlagi člena 869 in naslednjih ter člena 908(2) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3, v nadaljevanju: izvedbena uredba), v različici Uredbe Komisije (ES) št. 1335/2003 z dne 25. julija 2003 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 13, str. 463) in v skladu z izpodbijanim sklepom, so 3. maja 2010 zahtevek tožeče stranke zavrnili.
Postopek in predlogi strank
11 Tožeča stranka je 6. aprila 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo.
12 Tožeča stranka je z ločeno vlogo, vloženo istega dne v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, predlagala, naj Splošno sodišče sprejme ukrepe procesnega vodstva, s katerimi bi Komisiji odredilo, naj predloži celotne prepise 28 dokumentov. Komisija je v stališčih, ki jih je v zvezi s tem predložila v določenem roku, nasprotovala temu predlogu.
13 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi ničnost izpodbijanega sklepa;
– naloži Komisiji plačilo stroškov.
14 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– naloži tožeči stranki plačilo stroškov.
15 Z dopisom, vpisanim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 21. septembra 2011, je tožeča stranka Splošnemu sodišču poslala prepis sodbe št. 178/11, ki jo je 16. marca 2011 izdalo Tribunal Superior de Justicia de Madrid (v nadaljevanju: sodba Tribunal Superior de Justicia). V skladu s to sodbo Tribunal Superior de Justicia, zoper katero ni pritožbe, so bile odločbe o naknadni vknjižbi razglašene za nične, ker je na dan, na katerega so bile sporočene tožeči stranki, potekel rok iz člena 221(3) carinskega zakonika Skupnosti. Tožeča stranka v dopisu, ki ga je Splošnemu sodišču poslala skupaj s to sodbo, ugotavlja, da glede na zadevno razglasitev ničnosti ni več dolžna plačati zadevnih dajatev. Kljub temu predlaga, naj Splošno sodišče odloči o tožbi ali, podredno, če bi ugotovilo, da je treba postopek ustaviti, naloži vsaki stranki plačilo lastnih stroškov.
16 Komisija je v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča menila, da je zaradi izdaje sodbe Tribunal Superior de Justicia ta tožba postala brezpredmetna. Tožeča stranka je stališča o opredelitvi Komisije predložila v določenem roku.
Pravo
17 V skladu s členom 113 Poslovnika Splošnega sodišča lahko to kadar koli po uradni dolžnosti in opredelitvi strank ugotovi, da je tožba postala brezpredmetna in da je treba postopek ustaviti. Iz člena 114(3) tega poslovnika je razvidno, da se ta predlog obravnava ustno, razen če Splošno sodišče ne odloči drugače.
18 V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je po opredelitvi strank (glej točki 15 in 16 zgoraj) in na podlagi listin v spisu zadeva dovolj razjasnjena, da lahko sprejme odločitev brez nadaljevanja postopka.
19 Tožeča stranka s to tožbo predlaga razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, s katerim je Komisija zavrnila njen zahtevek za neizvršitev naknadne vknjižbe in odpust carinskega dolga, plačilo katerega ji je bilo naloženo s tremi odločbami o naknadni vknjižbi. Ugotoviti je torej treba, ali lahko ima tožeča stranka, potem ko so bile odločbe o naknadni vknjižbi razglašene za nične z dokončno sodno odločbo, še kakšno korist od razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa. Če med postopkom ne bi bilo več takega interesa, bi bilo namreč treba ugotoviti, da je ta tožba postala brezpredmetna, in zato postopek ustaviti.
20 Zahteva, da se mora ohraniti predmet tožbe, je v bistvu nujni pogoj za to, da lahko sodišče izvršuje svoja pooblastila ob upoštevanju obstoječe dejanske koristi, ki jo lahko ima tožeča stranka od sodne odločbe, s katero se konča postopek (glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 11. oktobra 2007 v zadevi Wilfer proti UUNT, C‑301/05 P, neobjavljen v ZOdl., točka 19 in navedena sodna praksa).
21 Ta interes tožeče stranke, da doseže izdajo sodne odločbe, se presoja glede na obseg pooblastil sodišča in ob upoštevanju vrste postopka, v katerem to sodišče odloča (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 24. novembra 2005 v združenih zadevah Italija proti Komisiji, C‑138/03, C‑324/03 in C‑431/03, ZOdl., str. I‑10043, točka 25).
22 Tako je treba vprašanje, ali tožba ohrani svoj predmet, približati vprašanju o obstoju pravnega interesa vlagatelja tožbe. Vendar medtem ko se tožba zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže kot nedopustna, kar se presoja na dan njene vložitve (sodba Sodišča z dne 18. aprila 2002 v združenih zadevah Španija proti Svetu, C‑61/96, C‑132/97, C‑45/98, C‑27/99, C‑81/00 in C‑22/01, Recueil, str. I‑3439, točka 23), izginotje predmeta tožbe med postopkom, ki izhaja iz tega, da tožeča stranka s sodno odločbo, ki naj bi bila izdana, ne more imeti nobene koristi, povzroči, da se odločanje o tožbi ustavi (glej sodbi Sodišča z dne 15. februarja 2005 v zadevi Komisija proti Tetra Laval, C‑13/03 P, ZOdl., str. I‑1113, točka 23, in z dne 7. junija 2007 v zadevi Wunenburger proti Komisiji, C‑362/05 P, ZOdl., str. I‑4333, točka 42, in sklep Splošnega sodišča z dne 26. junija 2008 v združenih zadevah Gibtelecom proti Komisiji, T‑433/03, T‑434/03, T‑367/04 in T‑244/05, neobjavljen v ZOdl., točka 48 in navedena sodna praksa).
23 Če je potrebno, se končno po uradni dolžnosti ugotovi, da je tožba postala brezpredmetna (glej sodbo Sodišča z dne 3. decembra 2009 v združenih zadevah Hassan in Ayadi proti Svetu in Komisiji, C‑399/06 P in C‑403/06 P, ZOdl., str. I‑11393, točka 58 in navedena sodna praksa). V takem primeru sodišče, pri katerem je bila vložena tožba, ne sme odločiti o tožbi, pri čemer nima polja proste presoje glede posledic, ki jih lahko ima taka ugotovitev (glej v tem smislu zgoraj v točki 22 navedeno sodbo Wunenburger proti Komisiji, točka 39).
24 Za presojo vprašanja, ali zadevna tožba še vsebuje predmet spora, je torej treba najprej preučiti odnos med odločbami nacionalnih carinskih organov, s katerimi je bil ugotovljen carinski dolg v breme uvoznika, kakršne so odločbe o naknadni vknjižbi, na eni strani, in sklepi, s katerimi se je Komisija izjavila o uporabi členov 220(2)(b) in 239 carinskega zakonika Skupnosti za primer tega uvoznika, kakršen je izpodbijani sklep, na drugi strani.
25 V členih od 201 do 205 carinskega zakonika Skupnosti so v zvezi s tem določeni pogoji za nastanek carinskega dolga ob uvozu. V tej zadevi je treba ugotoviti, da je na podlagi člena 201 carinskega zakonika Skupnosti z vnosom televizorjev iz zgoraj navedene točke 1 na špansko ozemlje za njihovo sprostitev v prosti promet nastal tožeči stranki carinski dolg na dan, na katerega so španski carinski organi ob teh uvozih sprejeli carinske deklaracije, ki jih je podpisala tožeča stranka.
26 V skladu s členi od 217 do 221 tega zakonika morajo nacionalni carinski organi vknjižiti zneske dajatev, ki ustrezajo vsakemu carinskemu dolgu, in svoje odločbe sporočiti uvoznikom, ki niso pravilno navedli zneskov dajatev, ki jih dolgujejo (člen 221(2) carinskega zakonika Skupnosti). V tej zadevi so španski carinski organi s tem, da so sprejeli odločbe o naknadni vknjižbi (glej točko 4 zgoraj), zahtevali od tožeče stranke zadevne dajatve, in sicer plačilo protidampinških dajatev, ki jih tožeča stranka ni navedla v deklaracijah, ki jih je vložila ob uvozih, navedenih zgoraj v točki 1.
27 Vendar se uvozniku v primerih, določenih v členih 220(2)(b) in 239 carinskega zakonika Skupnosti, na njegovo zahtevo lahko odpusti plačilo teh dajatev, čeprav je bil carinski dolg zakonito določen in znesek dajatev, ki se lahko zahtevajo zaradi tega dolga, pravilno izračunan.
28 Tako velja, prvič, če se zakonsko dolgovani znesek dajatev ni vknjižil zaradi napake carinskih organov in če dolžnik te napake ni mogel odkriti in je ravnal v dobri veri ter upošteval vse določbe o carinski deklaraciji, predvidene v veljavni zakonodaji. Take okoliščine upravičujejo neizvršitev naknadne vknjižbe dolgovanih dajatev (člen 220(2)(b), prvi pododstavek, carinskega zakonika Skupnosti).
29 Enako velja, drugič, kadar dolžnik dokaže, da gre za poseben primer in da ne gre za njegovo očitno malomarnost ali goljufivo ravnanje, kar upravičuje odpust oziroma povračilo njegovega carinskega dolga (člena 239 carinskega zakonika Skupnosti). Člen 239 carinskega zakonika pomeni splošno klavzulo pravičnosti (glede razlage člena 13 Uredbe Sveta (EGS) št. 1430/79 z dne 2. julija 1979 o povračilu ali odpustu uvoznih ali izvoznih dajatev (UL L 175, str. 1) glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 15. decembra 1983 v zadevi Papierfabrik Schoellershammer proti Komisiji, 283/82, Recueil, str. 4219, točka 7). Dolžnik se lahko sklicuje na ta člen, če dokaže, da je v izjemnem položaju v primerjavi z drugimi izvajalci, ki opravljajo isto dejavnost, in da ni mogel ugotoviti napak, storjenih pri uporabi carinske zakonodaje (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 10. maja 2001 v združenih zadevah Kaufring in drugi proti Komisiji, T‑186/97, T‑187/97, od T‑190/97 do T‑192/97, T‑210/97, T‑211/97, od T‑216/97 do T‑218/97, T‑279/97, T‑280/97, T‑293/97 in T‑147/99, Recueil, str. II‑1337, točke od 217 do 219 in navedena sodna praksa).
30 Iz tega izhaja, da elementi, ki se upoštevajo pri uporabi členov 220(2)(b) in 239 carinskega zakonika Skupnosti, niso povezani z vprašanjem, ali je bil carinski dolg ugotovljen zakonito in ali so bile dajatve v breme uvoznika izračunane pravilno, in da predmet oziroma učinek odločb, sprejetih na podlagi teh členov, načeloma ni odločanje o tem (glej v tem smislu in po analogiji sodbi Sodišča z dne 14. maja 1996 v združenih zadevah Faroe Seafood in drugi, C‑153/94 in C‑204/94, Recueil, str. I‑2465, točke od 66 do 68, in z dne 24. septembra 1998 v zadevi Sportgoods, C‑413/96, Recueil, str. I‑5285, točke od 41 do 43, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 16. julija 1998 v zadevi Kia Motors in Broekman Motorships proti Komisiji, T‑195/97, Recueil, str. II‑2907, točka 36, in z dne 11. julija 2002 v zadevi Hyper proti Komisiji, T‑205/99, Recueil, str. II‑3141, točki 98 in 99 in navedena sodna praksa).
31 V tej zadevi je tožeča stranka španskim carinskim organom predložila zahtevo, da se zanjo uporabita člena 220(2)(b) in 239 carinskega zakonika Skupnosti, in da ji zato ni treba plačati zadevnih dajatev (glej točko 5 zgoraj). V skladu s členoma 871(1) in 905(1) izvedbene uredbe so španski organi zahtevek tožeče stranke – ker je trdila, da je Komisija storila napako v smislu člena 220(2)(b) carinskega zakonika Skupnosti in da ni izpolnila svojih obveznosti ter da so bile okoliščine zadeve povezane z izidom skupnostne preiskave (glej točko 3 zgoraj) – poslali Komisiji, ki je sprejela izpodbijani sklep.
32 Vendar odločitve, sprejete na podlagi členov 220(2)(b) in 239 carinskega zakonika Skupnosti, kakršen je izpodbijani sklep, če predvidevajo obstoj carinskega dolga in vsebujejo opredelitev glede vprašanja, ali je mogoče, da se plačilo dolgovanih dajatev ne glede na ta carinski dolg ne naloži v breme uvoznika, vplivajo na pravni položaj zadevnega uvoznika samo, če so mu bile dajatve, ki se od njega zahtevajo, naložene zakonito. Iz členov 871(6), četrta alinea, in 905(6), četrta alinea, izvedbene uredbe je dejansko razvidno, da kadar carinski dolg ni bil ugotovljen, mora Komisija carinskemu organu vrniti dokumentacijo in zato ne odloča v zadevi. Poleg tega se šteje, da se upravni postopek pred Komisijo ni nikoli začel.
33 Vendar se je zoper odločbe o ugotovitvi carinskih dolgov in izračunu dolgovanih carinskih dajatev mogoče pritožiti pred nacionalnimi upravnimi in sodnimi organi, kot je določeno v členu 243 carinskega zakonika Skupnosti. V tej zadevi je tožeča stranka uporabila to pravno sredstvo tako, da je pred španskimi upravnimi in sodnimi organi izpodbijala odločbe o naknadni vknjižbi in dosegla razglasitev ničnosti teh odločb, ker je na dan, na katerega so bile sporočene tožeči stranki, potekel rok iz člena 221(3) carinskega zakonika Skupnosti (glej točke 6, 7 in 15 zgoraj).
34 Kot sta prepričani stranki, je torej posledica razglasitve ničnosti odločb o naknadni vknjižbi to, da od tožeče stranke ni mogoče zahtevati plačila zadevnih dajatev. Zato je izpodbijani sklep postal brezpredmeten in ne more vplivati na pravni položaj tožeče stranke. Ta torej ne bi imela nobene koristi od razglasitve ničnosti tega sklepa.
35 Vendar je treba, drugič, preizkusiti trditve tožeče stranke, da kljub ugotovitvi iz zgoraj navedene točke 34 ta tožba ohrani predmet, ki upravičuje odločanje Splošnega sodišča.
36 Prvič, tožeča stranka trdi, da razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa sicer ne more vplivati na njen pravni položaj glede plačila carinskega dolga, ki ji je bil naložen z odločbami o naknadni vknjižbi, vendar bi sodba Splošnega sodišča o zakonitosti izpodbijanega sklepa lahko imela učinke na druge uvoznike, o položaju katerih Komisija ni odločala na podlagi člena 905(2) izvedbene uredbe, nacionalne carinske organe pa je napotila na izpodbijani sklep glede drugih primerov, ki so se ji zdeli primerljivi.
37 Glede tega je treba ugotoviti, da so o odločbah Komisije o uporabi členov 220(2)(b) in 239 carinskega zakonika Skupnosti, kot je izpodbijani sklep, na podlagi členov 874, 875 in 908 izvedbene uredbe uradno obveščene zadevne države članice in da so o njih seznanjene druge države članice, ki so dolžne odločati o zahtevah, ki so jih vložili subjekti v skladu z izpodbijanimi sklepi Komisije, ne glede na to, ali se je ta opredelila o posebnem primeru vložnika zahtevka za neizvršitev naknadne vknjižbe ali odpust, predloženega nacionalnim carinskim organom, ali o drugih primerih s primerljivimi dejstvi ali pravnimi elementi.
38 Tožeča stranka torej utemeljeno trdi, da izpodbijani sklep lahko vpliva na druge uvoznike. Med drugim posreduje dokaze o postopkih, ki se nanašajo na druge uvoznike in v katerih je Komisija nacionalne organe napotila na izpodbijani sklep. Vendar taka okoliščina na zadošča za ugotovitev, da ta tožba ohrani predmet.
39 Na drugi strani se v skladu z ustaljeno sodno prakso (glej točke od 20 do 22 zgoraj) vprašanje, ali tožba ohrani predmet, presoja glede na interes tožeče stranke, da doseže sodno odločbo, upoštevajoč izvrševano pravno sredstvo. Zadevni interes je načeloma enak kot interes tožeče stranke, ki ga mora izkazati, da bi bila njena tožba dopustna (glej zgoraj v točki 22 navedeno sodbo Wunenburger proti Komisiji, točka 42 in navedena sodna praksa).
40 Vendar mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso pravni interes oseben in tožeča stranka ne more vložiti ničnostne tožbe v splošnem interesu tretjih oseb ali v interesu zakonitosti (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 27. januarja 2000 v zadevi BEUC proti Komisiji, T‑256/97, Recueil, str. II‑101, točka 33 in navedena sodna praksa). Ta lastni interes mora biti poleg tega neposreden (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 31. marca 1998 v združenih zadevah Francija in drugi proti Komisiji, C‑68/94 in C‑30/95, Recueil, str. I‑1375, točka 67). Samo dejstvo, da obstaja interes tretjih oseb, da bi tožeča stranka dosegla razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, v teh okoliščinah ne zadošča za ugotovitev, da ta tožba ni postala brezpredmetna.
41 Na drugi strani je res, da je tožeča stranka v odgovoru na stališča, ki jih je Komisija predložila z dopisom, navedenim zgoraj v točki 15, navedla, da se pri utemeljevanju, da njena tožba ni postala brezpredmetna, ni nameravala sklicevati na interes drugih uvoznikov. V zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 22 navedena sodba Wunenburger proti Komisiji (točke od 50 do 52), je Sodišče odločilo, da je pritožnik lahko ohranil interes, da predlaga razglasitev ničnosti akta institucije ali organa Unije, da bi tako preprečil, da se domnevna nezakonitost v takem aktu ponovi v prihodnosti, vendar samo v obsegu, v katerem je domnevna nezakonitost nastala neodvisno od okoliščin zadeve, v kateri je ta pritožnik vložil tožbo.
42 Izmed treh tožbenih razlogov, ki jih je navedla tožeča stranka, se prvi nanaša na postopkovne kršitve, ki jo zadevajo osebno, druga pa na napake, ki naj bi jih Komisija storila pri uporabi členov 220(2)(b) in 239 carinskega zakonika Skupnosti za dejstva v tej zadevi. Z izpodbijanim sklepom je odločeno o uporabi členov 220(2)(b) in 239 carinskega zakonika Skupnosti za poseben primer tožeče stranke v določenih dejanskih okoliščinah. Nezakonitosti, ki jih zatrjuje tožeča stranka, se ne morejo ponoviti neodvisno od okoliščin te zadeve.
43 Samo okoliščina, da je Komisija lahko menila, da so drugi uvozniki lahko v primerljivem položaju, ne omaja te ugotovitve. Dejansko se lahko odločitev Komisije iz izpodbijanega sklepa uveljavlja zoper njih le v okviru nacionalne odločbe, sprejete na podlagi členov 874, 875 in 908 izvedbene uredbe (glej točko 37 zgoraj), in ob upoštevanju njihovega posebnega položaja. Vendar lahko ti drugi uvozniki v utemeljitev tožb, ki jih lahko vložijo pri nacionalnih sodiščih zoper odločbe, ki jih zadevajo, po potrebi izpodbijajo zakonitost izpodbijanega sklepa tako, da predlagajo Sodišču sprejetje predhodne odločbe o njegovi veljavnosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 30 navedeno sodbo Hyper proti Komisiji, točka 98).
44 Trditev tožeče stranke, da drugi uvozniki nimajo pravice do neposredne tožbe pri sodišču Unije zoper izpodbijani sklep, zadeva uporabo pogojev za dopustnost, določenih v členu 263 PDEU, vendar dopustnost ni predmet spora v tem postopku pred Splošnim sodiščem. Vsekakor, kljub predpostavki, da ni mogoče šteti, da izpodbijani sklep neposredno in posamično zadeva te druge uvoznike, taka okoliščina ne bi vplivala na vprašanje, ali tožeča stranka ohrani osebni interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa (glej točko 40 zgoraj).
45 Iz tega izhaja, da je treba prvo trditev tožeče stranke zavrniti.
46 Drugič, tožeča stranka trdi, da je o tej tožbi mogoče dokončno odločiti, medtem ko drugi postopki, v katerih se lahko izpodbija zakonitost izpodbijanega sklepa, še potekajo.
47 Na podlagi takih preudarkov o ekonomičnosti postopka bi bilo mogoče predvidevati, da se lahko v tej zadevi presoja smotrnost postopka. V skladu z ustaljeno sodno prakso (glej točko 23 zgoraj), sodišče, če postane tožba brezpredmetna, ni dolžno odločiti v zadevi, pri čemer nima polja proste presoje glede posledic, ki jih lahko ima taka ugotovitev.
48 Drugi tožbeni razlog tožeče stranke je torej treba zavrniti kot neučinkovit.
49 Tretjič, tožeča stranka navaja, da izpodbijani sklep še naprej pravno učinkuje na njen položaj kljub ugasnitvi carinskega dolga.
50 Na eni strani tožeča stranka navaja, da so španski carinski organi sprejeli odločbo, ki jo zadeva, na temelju izpodbijanega sklepa (glej točko 10 zgoraj) in da postopek s tožbo zoper to odločbo še poteka.
51 Ugotovitev ničnosti odločb o naknadni vknjižbi kljub temu povzroči, da tožeča stranka ni več dolžna plačati zadevnih dajatev, tako da zavrnitev njenega zahtevka s strani španskih carinskih organov ne učinkuje na njen pravni položaj in zato se ne more sklicevati na obstoj te odločbe, da bi zatrjevala ohranitev svojega interesa, da Splošno sodišče odloči o zakonitosti izpodbijanega sklepa.
52 Na drugi strani tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep vsebuje presoje, ki ji škodijo in jo lahko ovirajo pri tem, da pridobi status pooblaščenega gospodarskega subjekta, določen v členu 5a carinskega zakonika Skupnosti, če bi želela zaprositi za koriščenje tega statusa.
53 Presoja vedenja tožeče stranke je predmet ugotovitev iz točk od 46 do 58 izpodbijanega sklepa. Komisija je v bistvu navedla, da vprašanje nepreferencialnega porekla barvnih televizorjev, ki jih je uvozila tožeča stranka, ni bilo kompleksno (točke od 48 do 54), da je treba šteti, da je tožeča stranka izkušeni uvoznik (točka 55), da se tožeča stranka ni mogla upravičeno sklicevati na tehnične težave, ki bi jih lahko odpravila, če bi se obrnila na nacionalne carinske organe (točka 56), in da v teh okoliščinah vedenja tožeče stranke ni mogoče šteti za skrbno vedenje (točka 57).
54 V nasprotju z mnenjem tožeče stranke zadevni del izpodbijanega sklepa ne škodi njenemu ugledu. Ne glede na trditve tožeče stranke Komisija ni podvomila v dobro vero tožeče stranke, ampak je ob upoštevanju zapletenosti veljavne carinske zakonodaje v tej zadevi samo ugotovila, da bi se skrben subjekt, ki je dosegel tako visoko stopnjo izkušenosti kot tožeča stranka, moral izogniti napaki pri deklaraciji, ki jo je storila tožeča stranka. Komisija v izpodbijani sklep torej ni vnesla vrednostne sodbe o tožeči stranki ali njenem vedenju, ampak se je omejila na preučitev, ali obstajajo okoliščine za odpustitev, določene v členih 220(2)(b) in 239 carinskega zakonika Skupnosti, v korist tožeče stranke, ali se napakam pri deklaraciji, ki jih je storila, ne bi mogla razumno izogniti in ali bi tožeča stranka nasprotno morala odgovarjati za te napake.
55 Glede težav, ki naj bi jih tožeča stranka, kot zatrjuje, imela, če bi želela zaprositi za status pooblaščenega gospodarskega subjekta v smislu člena 5a carinskega zakonika Skupnosti, je treba najprej navesti, da je ta trditev samo hipotetična. Vsekakor je treba v tej zadevi ugotoviti, kakšne so posledice izjave Komisije, da tožeča stranka ne more imeti niti najmanjše koristi od razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa. V teh okoliščinah ni mogoče samo na podlagi izpodbijanega sklepa izključiti, da so prejšnja ravnanja tožeče stranke glede spoštovanja carinskih zahtev „zadovoljiva“, kar je pogoj, določen v členu 5a(2) carinskega zakonika Skupnosti.
56 Tretji tožbeni razlog tožeče stranke je treba prav tako zavrniti.
57 Iz vsega navedenega je razvidno, da tožeča stranka z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega sklepa ne pridobi nobene koristi in da je zato ta tožba postala brezpredmetna. Postopek se ustavi in ni treba odločiti o predlogu tožeče stranke, naj se sprejmejo ukrepi procesnega vodstva, saj je ta prav tako postal brezpredmeten.
Stroški
58 V skladu s členom 87(6) Poslovnika Splošno sodišče, če se postopek ustavi, odloči o stroških.
59 Splošno sodišče meni, da je upravičeno, da v okoliščinah te zadeve vsaka stranka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
sklenilo:
1. Postopek se ustavi.
2. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
V Luxembourgu, 28. februarja 2012.