SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

NICHOLASA EMILIOUJA,

predstavljeni 9. novembra 2023(1)

Zadeva C‑516/22

Evropska komisija

proti

Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske

„Neizpolnitev obveznosti države članice – Zamudna sodba – Sporazum o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo – Prehodno obdobje – Pristojnost Sodišča – Sodba Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče Združenega kraljestva) – Izvrševanje arbitražne odločbe – Člen 4(3) PEU – Dolžnost lojalnega sodelovanja – Prekinitev postopka – Člen 351, prvi odstavek, PDEU – Sporazumi med državami članicami in tretjimi državami, sklenjeni pred datumom pristopa k Evropski uniji – Večstranske pogodbe – Člen 267 PDEU – Nepredložitev vprašanja v postopek predhodnega odločanja – Nacionalno sodišče zadnje stopnje – Člen 108(3) PDEU – Državna pomoč – Obveznost mirovanja“

I.      Uvod

1.        Leta 1970 je takratni sodnik J. Mertens de Wilmars, ki je pozneje postal šesti predsednik (današnjega) Sodišča Evropske unije, v članku, katerega soavtor je bil in ki je bil napisan zunaj sodnih postopkov, navedel, da so države na podlagi klasičnega mednarodnega javnega prava odgovorne za ravnanja svojega sodstva. Dodal pa je, da je bilo na podlagi takratne Pogodbe EGS vzpostavljeno zelo posebno razmerje med nacionalnimi sodnimi organi in sodnimi organi Skupnosti. Na navedeni podlagi je sodnik J. Mertens de Wilmars trdil, da se „odločba nacionalnega sodnika o področju uporabe norm Skupnosti […] oziroma splošneje sodba, pri kateri se uporabi pravo Skupnosti, nikoli ne more šteti za neizpolnitev obveznosti države članice“. Menil je, da je v okviru postopka za ugotavljanje kršitev država članica odgovorna za ravnanja svojih sodišč le, če gre za sistematično zavračanje sodišča zadnje stopnje uporabiti postopek predhodnega odločanja.(2)

2.        Skoraj petdeset let pozneje se je pravo Unije precej razvilo. Zdaj je uveljavljeno, da je neizpolnitev obveznosti države članice načeloma mogoče ugotoviti na podlagi členov od 258 do 260 PDEU, ne glede na to, katera institucija, organ ali agencija države je z delovanjem ali nedelovanjem povzročila neizpolnitev, tudi če gre za ustavnopravno neodvisno institucijo.(3) Iz tega sledi, da je v okviru postopka za ugotavljanje kršitev država članica lahko odgovorna za kršitve prava Unije, ki izhajajo iz odločb nacionalnih sodišč.(4)

3.        Obravnavana zadeva pa je nenavadna, ker kršitev prava Unije, ki jih zatrjuje Evropska komisija, ni storilo sodišče države članice, ampak sodišče, ki je bilo v trenutku izdaje sporne sodbe zaradi izstopa Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije (v nadaljevanju: Brexit) sodišče tretje države – Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče Združenega kraljestva).

4.        V okviru obravnavane zadeve menim, da je bilo kljub Brexitu in kljub posebni previdnosti, ki je potrebna v zvezi z ugotavljanjem kršitev sodstva,(5) s sporno sodbo Supreme Court (vrhovno sodišče) povzročenih več nekaj prava Unije, ki jih je mogoče ugotoviti v tem postopku.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Unije

5.        Prvi odstavek člena 351 PDEU določa:

„Določbe Pogodb ne vplivajo na pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov med eno ali več državami članicami na eni strani ter eno ali več tretjimi državami na drugi strani, sklenjenih pred 1. januarjem 1958 ali za države, ki pristopajo, pred datumom njihovega pristopa.“(6)

6.        Člen 2(e) Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo(7) določa, da „prehodno obdobje“ pomeni obdobje iz člena 126 navedenega sporazuma.

7.        Člen 86(2) Sporazuma o izstopu, ki se nanaša na „Zadeve, ki tečejo pred Sodiščem Evropske unije“, določa:

„Sodišče Evropske unije ostane pristojno za predhodno odločanje o zadevah na predloge sodišč Združenega kraljestva, ki so bili vloženi pred koncem prehodnega obdobja.“

8.        Člen 87(1) Sporazuma o izstopu, ki se nanaša na „Nove zadeve pred Sodiščem“, določa:

„Če Evropska komisija meni, da Združeno kraljestvo pred koncem prehodnega obdobja ni izpolnilo katere izmed svojih obveznosti na podlagi Pogodb ali četrtega dela tega sporazuma, lahko v štirih letih po koncu prehodnega obdobja zadevo predloži Sodišču Evropske unije v skladu z zahtevami iz člena 258 PDEU […]. Za take zadeve je pristojno Sodišče Evropske unije.“

9.        Člen 126 Sporazuma o izstopu, naslovljen „Prehodno obdobje“, določa:

„Prehodno obdobje oziroma obdobje izvajanja se začne na datum začetka veljavnosti tega sporazuma in konča 31. decembra 2020.“

10.      Člen 127 Sporazuma o izstopu, naslovljen „Obseg prehoda“, določa:

„1.      Če ni s tem sporazumom določeno drugače, se v prehodnem obdobju za Združeno kraljestvo in v njem uporablja pravo Unije.

[…]

3.      V prehodnem obdobju ima pravo Unije, ki se uporablja na podlagi odstavka 1, enake pravne učinke v zvezi z Združenim kraljestvom in v njem kot v Uniji in njenih državah članicah ter se razlaga in uporablja v skladu z enakimi metodami in splošnimi načeli, kot se uporabljajo v Uniji.

[…]

6.      Če ni s tem sporazumom določeno drugače, se v prehodnem obdobju vsa sklicevanja na države članice v pravu Unije, ki se uporablja na podlagi odstavka 1, med drugim tudi kot ga izvajajo in uporabljajo države članice, razumejo, kot da vključujejo Združeno kraljestvo.

[…]“

B.      Mednarodno pravo

11.      Dvostranski sporazum o naložbah, sklenjen 29. maja 2002 med vlado Kraljevine Švedske in romunsko vlado, za spodbujanje in medsebojno zaščito naložb (v nadaljevanju: DSN), ki je začel veljati 1. julija 2003, v členu 2(3) določa:

„Vsaka pogodbenica vselej zagotovi pošteno in enakopravno obravnavo naložb vlagateljev iz druge pogodbenice ter z nerazumnimi ali diskriminatornimi ukrepi ne ovira, upravljanja, vzdrževanja, uporabe, uživanja ali odsvojitve teh naložb ter pridobivanja blaga ali storitev ali prodaje njihove proizvodnje.“

12.      Člen 7 DSN določa, da spore med vlagatelji in pogodbenicami med drugim rešuje arbitražno sodišče, ki uporablja konvencijo ICSID (v nadaljevanju: arbitražna klavzula).

13.      Člena 53 in 54 Konvencije o reševanju investicijskih sporov med državami in državljani drugih držav, sklenjene v Washingtonu 18. marca 1965 (v nadaljevanju: konvencija ICSID)sta vključena v oddelek 6 („Priznanje in izvrševanje odločbe“) poglavja IV („Arbitraža“) navedene konvencije. Člen 53(1) določa:

„Arbitražna odločba je za pogodbenice obvezujoča in ne more biti predmet nobene pritožbe ali drugega pravnega sredstva razen tistih, ki so predvideni v tej konvenciji. Vsaka pogodbenica mora izvršiti arbitražno odločbo v skladu z njenimi določbami, razen če je izvrševanje zadržano na podlagi zadevnih določb te konvencije. […]“

14.      Člen 54(1) določa:

„Vsaka država pogodbenica prizna vsako odločbo, sprejeto na podlagi te konvencije, za obvezujočo in finančne obveznosti, naložene z odločbo, izvrši na svojem ozemlju kot pravnomočno sodbo sodišča v zadevni državi. […]“

III. Dejansko stanje zadeve in predhodni postopek

15.      Glede na spis je mogoče dejansko stanje spora povzeti kot sledi.

A.      Arbitražna odločba, sklepi Komisije in postopek pred Sodiščem Evropske unije

16.      Romunija je 26. avgusta 2004 z učinkom od 22. februarja 2005 razveljavila program regionalne državne pomoči v obliki raznih davčnih spodbud, ki je bil vzpostavljen leta 1998. Švedska vlagatelja Ioan in Viorel Micula ter tri družbe pod njunim nadzorom, ki imajo sedež v Romuniji (v nadaljevanju: vlagatelji), ki so bili prejemniki pomoči v navedenem programu, preden je bil razveljavljen, so 28. julija 2005 predlagali ustanovitev arbitražnega sodišča na podlagi člena 7 DSN, da bi dobili odškodnino za škodo, nastalo zaradi razveljavitve zadevne sheme davčnih spodbud.

17.      V svoji arbitražni odločbi z dne 11. decembra 2013 (v nadaljevanju: arbitražna odločba) je arbitražno sodišče ugotovilo, da je Romunija zaradi razveljavitve zadevne sheme davčnih spodbud pred 1. aprilom 2009 kršila legitimna pričakovanja vlagateljev, ni delovala pregledno, ker teh vlagateljev ni pravočasno obvestila, ter ni zagotovila poštene in enakopravne obravnave njihovih naložb v smislu člena 2(3) DSN. Arbitražno sodišče je zato Romuniji naložilo plačilo odškodnine vlagateljem v višini 791.882.452 romunskih levov (RON) (približno 160 milijonov EUR po sedanjem menjalnem tečaju).

18.      Komisija je 26. maja 2014 sprejela Sklep C(2014) 3192 final, s katerim je od Romunije zahtevala, naj nemudoma zadrži vse ukrepe, ki bi lahko pripeljali do izvedbe ali izvršitve arbitražne odločbe, saj naj bi taki ukrepi pomenili nezakonito državno pomoč, in sicer dokler Komisija ne sprejme dokončnega sklepa o združljivosti domnevne pomoči z notranjim trgom (v nadaljevanju: odredba o začasnem odlogu).

19.      Komisija je 1. oktobra 2014 Romunijo obvestila, da se je v zvezi z domnevno pomočjo odločila začeti formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU (v nadaljevanju: sklep o začetku postopka).

20.      Nato je Komisija 30. marca 2015 sprejela Sklep Komisije (EU) 2015/1470 o državni pomoči SA.38517 (2014/C) (ex 2014/NN) Romunije – Arbitražna odločba o zadevi Micula proti Romuniji z dne 11. decembra 2013 (v nadaljevanju: dokončni sklep iz leta 2015). V njem je v bistvu ugotovila, da (i) plačilo odškodnine, ki je bila v arbitražni odločbi priznana vlagateljem, pomeni „državno pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, ki ni združljiva z notranjim trgom, ter da (ii) Romunija ne sme izplačati nobene nezdružljive pomoči ter mora izterjati tako pomoč, ki je že bila izplačana vlagateljem.

21.      Vlagatelji so veljavnost dokončnega sklepa iz leta 2015 izpodbijali pred Splošnim sodiščem, ki je s sodbo z dne 18. junija 2019 v zadevi European Food in drugi/Komisija navedeni sklep razglasilo za ničen.(8) V bistvenem je Splošno sodišče pritrdilo trditvam vlagateljev, ki so trdili, (i) da Komisija ni pristojna in da se pravo Unije ne uporablja v položaju iz časa pred pristopom Romunije k EU, ter (ii) da je bila priznana odškodnina napačno opredeljena kot „prednost“ in kot „pomoč“ v smislu člena 107 PDEU.

22.      Komisija je 27. avgusta 2019 pri Sodišču Evropske unije vložila pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča. S sodbo z dne 25. januarja 2022 je Sodišče Evropske unije razveljavilo sodbo Splošnega sodišča.(9) V bistvenem je Sodišče ugotovilo, prvič, da je bila domnevna pomoč dodeljena po pristopu Romunije k Evropski uniji, in posledično, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da Komisija ni pristojna za sprejetje dokončnega sklepa iz leta 2015 ratione temporis. Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da je Splošno sodišče tudi napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da sodba v zadevi Achmea(10) ni upoštevna v obravnavani zadevi. Na podlagi tega je Sodišče ugotovilo, da je soglasje Romunije k arbitražnemu sistemu iz DSN po pristopu te države članice k Uniji postalo brezpredmetno. Ker pa Splošno sodišče v svoji sodbi ni obravnavalo vseh tožbenih razlogov vlagateljev, je Sodišče zadevo vrnilo v obravnavo Splošnemu sodišču. Zadeva pri Splošnem sodišču še ni zaključena.

23.      Nazadnje, Sodišče je v sklepu z dne 21. septembra 2022 v zadevi Romatsa in drugi – kot odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe belgijskega sodišča v sporu, ki se je nanašal na vlagatelje – odločilo, da je treba člen 267 in člen 344 PDEU razlagati tako, da mora sodišče države članice, ki odloča o izvršitvi arbitražne odločbe, „tako odločbo razveljaviti in posledično nikakor ne more nadaljevati izvršitve, s katero bi upravičencem omogočilo izplačilo odškodnine, ki jim je bila priznana z arbitražno odločbo“.(11)

B.      Postopek pred sodišči Združenega kraljestva

24.      Arbitražna odločba je bila 17. oktobra 2014 registrirana pri High Court of England and Wales, na podlagi določb Arbitration (International Investment Disputes) Act 1966 (zakon o arbitraži in sporih glede mednarodnih naložb iz leta 1966), s katerim se v Združenem kraljestvu izvaja konvencija ICSID.

25.      High Court (sodnik Blair) je 20. januarja 2017 zavrnilo predlog Romunije za razveljavitev registracije, vendar pa je ugodilo predlogu Romunije za zadržanje izvršbe do zaključka postopka pred sodišči Unije.(12) Court of Appeal (sodniki Arden, Hamblen in Leggatt) je nato 27. julija 2018 ugotovilo, da na podlagi načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU angleška sodišča ne smejo odrediti takojšnje izvršitve arbitražne odločbe, dokler sklep Komisije Romuniji prepoveduje izplačilo v arbitražni odločbi priznane odškodnine. Na tej podlagi je zavrnilo pritožbo vlagateljev zoper prekinitev postopka, ki ga je odredilo High Court, vendar je Romuniji naložilo položitev zavarovanja.(13)

26.      Supreme Court (vrhovno sodišče) je v sodbi z dne 19. februarja 2020 v zadevi Micula proti Romuniji (v nadaljevanju: sporna sodba) odredilo izvršitev arbitražne odločbe. S sklicevanjem na prvi odstavek člena 351 PDEU je Supreme Court (vrhovno sodišče) ugotovilo, da izvršitev navedene arbitražne odločbe ureja večstranski sporazum, konvencija ICSID, ki ga je Združeno kraljestvo sklenilo pred pristopom k Evropski uniji in ki mu nalaga obveznosti, katerih izvršitev lahko zahtevajo tretje države, ki so pogodbenice navedenega sporazuma.

C.      Predhodni postopek

27.      Komisija je 3. decembra 2020 poslala uradni opomin Združenemu kraljestvu, v katerem je zatrjevala štiri kršitve prava Unije, ki izhajajo iz sporne sodbe. Združeno kraljestvo je 1. aprila 2021 v odgovoru na uradni opomin zavrnilo navedene kršitve.

28.      Ker argumenti Združenega kraljestva iz odgovora na uradni opomin Komisije niso prepričali, je 17. julija 2021 na Združeno kraljestvo naslovila obrazloženo mnenje. Združeno kraljestvo je 23. avgusta 2021 prosilo za podaljšanje roka za odgovor na obrazloženo mnenje, kar je Komisija odobrila. Združeno kraljestvo na obrazloženo mnenje ni odgovorilo.

IV.    Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

29.      Komisija v svoji tožbi z dne 29. julija 2022 od Sodišča zahteva:

–        naj ugotovi, da Združeno kraljestvo s tem, ko je odobrilo izvršitev arbitražne odločbe, izdane v zadevi ICSID št. ARB/05/20, ni izpolnilo obveznosti, ki jih ima:

–        na podlagi člena 4(3) PEU v povezavi s členom 127(1) Sporazuma o izstopu, ker je odločilo o razlagi člena 351, prvi odstavek, PDEU in njegovi uporabi pri izvajanju arbitražne odločbe, medtem ko je bilo v isti zadevi odločeno z veljavnimi sklepi Komisije in je bila predmet postopka, ki teče pred sodišči Unije;

–        na podlagi člena 351, prvi odstavek, PDEU v povezavi s členom 127(1) Sporazuma o izstopu, ker je napačno razlagalo in napačno uporabilo pojme „pravice […] ene ali več tretjih držav“ in „na katere vplivata Pogodbi“;

–        na podlagi člena 267 PDEU, prvi odstavek, točki a in b, in tretji odstavek, v povezavi s členom 127(1) Sporazuma o izstopu, ker ni predložilo vprašanja o veljavnosti odredbe Komisije o začasnem odlogu iz leta 2014 in sklepa Komisije o uvedbi postopka iz leta 2014 in ker kot sodišče zadnje stopnje ni predložilo vprašanja o razlagi prava Unije, ki ni niti acte clair niti acte éclairé;

–        na podlagi člena 108(3) PDEU v povezavi s členom 127(1) Sporazuma o izstopu, ker je Romuniji naložilo kršitev obveznosti iz prava Unije, ki jih ima na podlagi odredbe o začasnem odlogu iz leta 2014 in sklepa o začetku postopka iz leta 2014;

–        naj Združenemu kraljestvu naloži plačilo stroškov.

30.      Vladi Združenega kraljestva je bila ustrezno vročena tožba, s katero se je začel postopek, vendar v predpisanem roku ni podala odgovora nanjo. Na preverjanje sodnega tajništva Sodišča, ali je vlada Združenega kraljestva prejela tožbo Komisije, je ta vlada odgovorila, da jo je prejela, vendar da „v navedeni fazi“ ne namerava sodelovati v postopku.

31.      Komisija je z dopisom z dne 31. oktobra 2022 od Sodišča zahtevala izdajo zamudne sodbe na podlagi člena 152 Poslovnika Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Poslovnik Sodišča).

32.      V odgovor na dopis sodnega tajništva Sodišča je Komisija Sodišče obvestila, da ne bo ugovarjala temu, da se toženi stranki določi nov rok za vložitev odgovora na tožbo. Vendar je vlada Združenega kraljestva z dopisom z dne 20. aprila 2023 potrdila, da v obravnavani zadevi ne namerava predložiti odgovora na tožbo, kljub novemu roku, ki ga je postavilo Sodišče.

V.      Analiza

33.      Komisija v obravnavni zadevi zatrjuje štiri različne kršitve prava Unije, ki izhajajo iz sporne sodbe. Preden se lotim obravnave navedenih trditev (C), želim na kratko omeniti nekaj postopkovnih vidikov, ki so značilni za ta postopek: pristojnost Sodišča na podlagi člena 258 PDEU v skladu s Sporazumom o izstopu (A) ter nekatere posebnosti postopka, na podlagi katerega Sodišče izreče zamudno sodbo (B).

A.      Uvodne ugotovitve I: pristojnost Sodišča na podlagi člena 258 PDEU v skladu s Sporazumom o izstopu

34.      Združeno kraljestvo je 31. januarja 2020 izstopilo iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo. Sporazum o izstopu je začel veljati 1. februarja 2020.

35.      Člen 2(e) in člen 126 Sporazuma o izstopu določata prehodno obdobje, ki je začelo teči na dan začetka veljavnosti Sporazuma o izstopu, izteklo pa se je 31. decembra 2020. Člen 127 določa, da se v prehodnem obdobju za Združeno kraljestvo in v njem uporablja pravo Unije, razen če v Sporazumu o izstopu ni določeno drugače.

36.      Navedeni sporazum vsebuje tudi nekatere specifične določbe o nadzoru državne pomoči in s tem povezanimi upravnimi postopki pred Komisijo,(14) ter o sodnih postopkih pred sodišči Unije.(15) Vendar pa v nobeni od navedenih določb sporazuma ni določeno odstopanje od načela iz člena 127 navedenega sporazuma glede določb prava Unije (materialnih in postopkovnih), ki so upoštevne v obravnavani zadevi.

37.      Zlasti člen 87(1) Sporazuma o izstopu določa, da „[č]e Evropska komisija meni, da Združeno kraljestvo pred koncem prehodnega obdobja ni izpolnilo katere izmed svojih obveznosti na podlagi Pogodb […], lahko v štirih letih po koncu prehodnega obdobja zadevo predloži Sodišču Evropske unije v skladu z zahtevami iz člena 258 PDEU […]. Za take zadeve je pristojno Sodišče Evropske unije.“

38.      Iz zgoraj navedenih določb je mogoče sklepati dvoje. Prvič, ko so bile storjene domnevne kršitve, so Združeno kraljestvo zavezovale določbe prava Unije, na katere se v obravnavani zadevi sklicuje Komisija. Drugič, Sodišče je pristojno za obravnavo te zadeve, saj: (i) je bila sporna sodba izdana v prehodnem obdobju (19. februarja 2020) in (ii) Komisija je tožbo na podlagi člena 258 PDEU vložila v štirih letih po koncu prehodnega obdobja (29. julija 2022).

B.      Uvodne ugotovitve II: zamudna sodba

39.      V obravnavani zadevi Združeno kraljestvo ni vložilo odgovora na tožbo, zato je Komisija od Sodišča zahtevala izdajo zamudne sodbe.

40.      V skladu s členom 152(3) Poslovnika Sodišča mora Sodišče v takih primerih preveriti, „ali je tožba dopustna in ali so bile formalnosti pravilno izpolnjene ter ali se zdijo predlogi tožeče stranke utemeljeni“.

41.      Zdi se, da so bile v obravnavani zadevi formalnosti pravilno izpolnjene. Zlasti velja, kot je navedeno v točkah od 31 do 33 zgoraj, da je vlada Združenega kraljestva sodnemu tajništvu Sodišča potrdila prejetje tožbe. Poleg tega v tožbi ne vidim ničesar, kar bi nakazovalo na določene postopkovne nepravilnosti, ki bi vplivale na dopustnost tožbe. Tožba Komisije izpolnjuje zahteve glede jasnosti in natančnosti iz člena 120 Poslovnika Sodišča, poleg tega se zdi, da navedbe iz tožbe ustrezajo navedbam iz predhodnega uradnega opomina in obrazloženega mnenja.

42.      Glede presoje utemeljenosti tožbe, na podlagi katere se zahteva izdaja zamudne sodbe, želim predstaviti dva povezana pomisleka.

43.      Prvič, pomembno je pojasniti dokazni standard, ki ga Sodišče uporabi pri presoji predlogov tožeče stranke. Pri tem moram znova spomniti na besedilo člena 152(3) Poslovnika Sodišča, v skladu s katerim Sodišče pred izdajo zamudne sodbe preveri, „ali se zdijo predlogi tožeče stranke utemeljeni“.(16)

44.      Menim, da iz navedene določbe jasno izhaja, da na eni strani to, da tožena stranka ne sodeluje v postopku, avtomatično ne pomeni tega, da Sodišče sprejme predloge tožeče stranke. Kot je navedel generalni pravobranilec J. Mischo, pri izdaji zamudne sodbe „nikakor ne gre za to, da bi za trditve tožeče stranke veljala domneva resničnosti“.(17) V skladu z ustaljeno sodno prakso je Sodišče dosledno navajalo, da v postopku na podlagi členov od 258 do 260 PDEU, „tudi če zadevna država članica ne zanika neizpolnitve obveznosti, mora Sodišče v vsakem primeru ugotoviti, ali je dejansko kršila svoje obveznosti“.(18)

45.      Prav tako Sodišče ne more uporabiti dokaznega standarda s področja zahtev za izdajo začasnih odredb na podlagi členov 278 in 279 PDEU. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora v takih primerih Sodišče ugotoviti le obstoj fumus boni iuris, kar se razume kot predlog, za katerega se „na prvi pogled zdi, da ni neutemeljen“.(19) Menim, da razlika med predlogom, ki „se zdi utemeljen“, in tistim, za katerega „se zdi, da ni neutemeljen“, ni zgolj terminološka. Člen 152(3) Poslovnika Sodišča torej zahteva nekaj več.

46.      Po drugi strani pa je iz glagola „se zdijo“ mogoče sklepati, da je standard preverjanja predlogov tožeče stranke dokaj nizek. Sodišču ni treba v celoti opraviti polnega preverjanja zatrjevanega dejanskega stanja in pravnih argumentov tožeče stranke; prav tako se od Sodišča ne pričakuje obravnava argumentov glede dejanskega stanja in prava, ki bi jih lahko predložila tožena stranka, če bi v postopku sodelovala. S tem ko se tožena stranka odpove pravici do sodelovanja v postopku, se med drugim odpove tudi možnosti predložiti dokaze, s katerimi bi lahko izpodbijala točnost dejanskega stanja, kot ga navaja tožeča stranka, ali navesti argumente v obrambo, ki jih načeloma lahko predloži in utemelji le tožena stranka.

47.      Seveda lahko Sodišče pri presoji predlogov tožeče stranke šteje za dokazano določeno splošno znano dejstvo ali dejstvo, dokazano na podlagi splošnih izkušenj,(20) pri čemer načelo iura novit curia ostaja v celoti veljavno.(21) Glede preostalega pa mora Sodišče svoje ugotovitve utemeljiti z informacijami v sodnem spisu.

48.      Menim, da mora v postopku izdaje zamudne sodbe tožeča stranka dokazati, da so njeni predlogi „na prvi pogled utemeljeni“: če se zdi, da so argumenti v podporo navedenih predlogov razumni glede prava in glede dejstev, brez podrobnejše analize, ter če so po potrebi podprti z zadostnimi dokazi, mora Sodišče brez odlašanja odločiti v korist tožeče stranke.(22)

49.      Menim, da je ta uravnotežen pristop k vprašanju dokaznega standarda Sodišča na podlagi člena 152(3) Poslovnika Sodišča najbolj skladen z navedeno določbo in s samo logiko postopka izdaje zamudne sodbe. Postopek izdaje zamudne sodbe je pravni konstrukt, ki ga v različnih oblikah poznajo v večini jurisdikcij. Če se ne motim, so navedeni postopki običajno skrajšani in sodišča morajo večinoma odločiti v korist tožeče stranke, vendar ne nekritično ali samodejno.(23)

50.      Če bi namreč moralo Sodišče opraviti običajno, polno analizo predlogov tožeče stranke glede prava in glede dejstev, bi možnost tožene stranke, da vloži ugovor zoper zamudno sodbo(24) večinoma izgubila smisel.

51.      To me vodi k naslednji točki.

52.      Čeprav ni moja naloga soditi o smislu odločitve stranke, da v postopku ne bo sodelovala, pa želim vseeno poudariti, da lahko to Sodišču oteži izvrševanje njegovih nalog.(25) Star angleški rek pravi, da ima vsaka medalja dve plati.(26) Če je res tako, je škoda, da v nekaterih primerih ena od obeh plati zgodbe ni v celoti predstavljena Sodišču; vsaj ne do morebitnega drugega postopka. Možnost vložitve ugovora na zamudno sodbo je lahko priložnost za popravek nekaterih težav, ki morda izhajajo iz prve sodbe Sodišča, vendar pomeni tudi podvojevanje postopka, kar pomeni daljše obdobje pravne negotovosti in neoptimalno porabo virov Sodišča (in morda tudi strank).

53.      Po zgornji obravnavi postopkovnih vprašanj, bom zdaj obravnaval utemeljenost štirih tožbenih razlogov Komisije. Čeprav so med seboj tesno povezani, bom vsakega obravnaval ločeno in vključeval sklice na vprašanja, ki so bila v teh sklepnih predlogih že obravnavana.

C.      Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 4(3) PEU

1.      Trditve tožeče stranke

54.      V okviru prvega tožbenega razloga Komisija trdi, da je Združeno kraljestvo kršilo načelo lojalnega sodelovanja, saj Supreme Court (vrhovno sodišče) ni prekinilo postopka do izdaje sodbe Sodišča glede pritožbe v zadevi European Food.

55.      Komisija trdi, da iz dolžnosti lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU izhaja, da če nacionalno sodišče odloča o zadevi, o kateri že poteka preiskava Komisije ali postopek pred sodišči Unije, dolžnost lojalnega sodelovanja zahteva, da sodišče prekine postopek, razen če skoraj ni tveganja za kolizijo med njegovo sodbo in pričakovanim aktom Komisije ali odločbo sodišč Unije.

56.      Komisija trdi, da je Supreme Court (vrhovno sodišče) v postopku priznanja in izvršitve arbitražne odločbe, ki so ga vlagatelji sprožili v Združenem kraljestvu, odločalo o zadevi, v kateri je bila potrebna razlaga istih določb prava Unije v zvezi z istimi ukrepi, o katerih je Komisija že odločila in v zvezi s katerimi je potekal postopek pred sodišči Unije.

57.      Čeprav se je Supreme Court (vrhovno sodišče) zavedalo, da ga še vedno zavezuje dolžnost lojalnega sodelovanja, se je odločilo v zadevi izdati končno sodbo, s čimer je tvegalo kolizijo med navedeno sodbo in pričakovanimi sklepi Komisije in/ali odločbami sodišč Unije o isti zadevi.

2.      Presoja

a)      Načelo lojalnega sodelovanja in nadzor državne pomoči

58.      Člen 4(3) PEU določa enega od splošnih načel prava Unije, ki so temelj pravnega sistema, oblikovanega na podlagi Pogodb Unije: načelo lojalnega sodelovanja. Na podlagi navedenega načela morajo v bistvu institucije EU in vsi nacionalni organi, vključno s sodnimi organi držav članic, ravnati v okviru svojih pristojnosti in sodelovati v dobri veri.(27)

59.      Zlasti velja, da morajo države članice na podlagi člena 4(3) PEU na eni strani „sprejema[ti] vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije“, na drugi strani pa „podpira[ti] Unijo pri izpolnjevanju njenih nalog in se vzdrž[ati] vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili uresničevanje ciljev Unije“.

60.      Gotovo mi ni treba posebej poudarjati, da je eden od ključnih ciljev Evropske unije vzpostavitev notranjega trga(28): področja brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prosti pretok blaga, oseb, storitev in kapitala(29) ter na katerem ni izkrivljanja konkurence med podjetji,(30) bodisi zaradi enostranskih in večstranskih ravnanj podjetij(31) bodisi zaradi dodelitve pomoči s strani nacionalnih organov.(32)

61.      V zvezi z ukrepi državne pomoči člen 108 PDEU vzpostavlja sistem nadzora ex ante in ex post, v katerem ima Komisija osrednjo vlogo. Komisija med drugim „redno preverja“ vse oblike obstoječe pomoči in v naprej oceni „vse[…] načrt[e] za dodelitev ali spremembo pomoči“, še preden so ti izvedeni. Poleg tega je Komisiji dodeljena „izključna pristojnost“ oceniti združljivost ukrepov pomoči z notranjim trgom, pod nadzorom sodišč Unije.(33)

62.      Pri tem je treba navesti, da imajo na tem področju pomembno vlogo tudi nacionalna sodišča. Uveljavljeno je, da uporaba predpisov Unije o državnih pomočeh temelji na obveznosti lojalnega sodelovanja med nacionalnimi sodišči na eni strani ter Komisijo in sodišči Unije na drugi, v okviru katerega vsak deluje glede na vlogo, ki mu je zaupana s Pogodbo.(34) Vloga nacionalnih sodišč vključuje zlasti zahtevo za varstvo strank, ki jih je prizadelo izkrivljanje konkurence zaradi dodelitve nezakonite pomoči.(35) Kljub temu pa bi se morala nacionalna sodišča vzdržati sprejemanja odločb, ki so v nasprotju s sklepom Komisije, četudi je ta zgolj začasen.(36)

63.      Na podlagi navedenega lahko včasih zaradi prekrivanja pristojnosti in pooblastil Komisije, sodišč Unije in nacionalnih sodišč nastane tveganje kolizije v zvezi z razlago in uporabo pravil o državni pomoči v posameznih zadevah. Do tega lahko zlasti pride, če se o združljivosti nekaterih nacionalnih ukrepov s pravili Unije o državni pomoči odloča v več upravnih in/ali sodnih postopkih, ki hkrati potekajo na ravni Unije in na nacionalni ravni.

64.      Glede na navedeno je Sodišče ugotovilo, da kadar je rešitev spora, ki poteka pred nacionalnim sodiščem, odvisna od veljavnosti sklepa Komisije, iz obveznosti lojalnega sodelovanja izhaja, da mora nacionalno sodišče, da bi se izognilo sprejetju sodne odločbe, ki ne bi bila skladna s sklepom Komisije, postopek prekiniti, dokler sodišča Unije ne sprejmejo pravnomočne odločbe glede ničnostne tožbe. Nacionalno sodišče pa lahko to možnost prekinitve postopka zavrne, če meni, da je v okoliščinah konkretne zadeve upravičeno pri Sodišču vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe glede veljavnosti sklepa Komisije, ali če skoraj ni možnosti za kolizijo med izdanimi upravnimi in/ali sodnimi odločbami.(37)

65.      Menim, da se načela, ki izhajajo iz navedene sodne prakse (tj. iz sodne prakse v zadevi Masterfoods), v celoti uporabljajo tudi v obravnavani zadevi.

b)      Načelo lojalnega sodelovanja v primeru sporne sodbe

66.      Kot je navedlo Supreme Court (vrhovno sodišče) v točki 2 sporne sodbe, je zadeva, ki jo je obravnavalo, „zadnje poglavje obsežnih prizadevanj [vlagateljev] v več različnih jurisdikcijah doseči izvršitev arbitražne odločbe zoper Romunijo ter poskusov Evropske komisije […] preprečiti izvršitev, ker naj bi arbitražna odločba kršila pravo Unije, ki prepoveduje nezakonito državno pomoč“.(38)

67.      Supreme Court (vrhovno sodišče) je celo navedlo, da postopek izvršitve poteka v več drugih državah članicah, in sicer v Franciji, Belgiji, Luksemburgu in na Švedskem. Nadalje, v eni od navedenih držav (Belgiji) je zadevno nacionalno sodišče Sodišču Evropske unije že predložilo tri vprašanja v predhodno odločanje glede izvršitve arbitražne odločbe in načela lojalnega sodelovanja.(39) Poleg tega, kar je še pomembneje, je postopek pred Supreme Court (vrhovno sodišče) potekal hkrati s postopkom pred sodišči Unije, v katerih so vlagatelji izpodbijali veljavnost dokončnega sklepa iz leta 2015 (v nadaljevanju: postopek v zadevi European Food).(40)

68.      Supreme Court (vrhovno sodišče) se je zavedalo morebitnih posledic navedene zapletene mreže postopkov, zato je v točki 56 sporne sodbe navedlo, da (i) ga v okoliščinah zadeve „skrbijo potencialno nasprotujoče si odločbe o isti stvari med istimi strankami“; (ii) ne more ugotoviti, da „skoraj ni tveganja za kolizijo“ med navedenimi določbami; (iii) če bi bile izdane nasprotujoče si sodbe, bi to posledično „znatno oviralo delovanje prava Unije“; in (iv) dejstvo, da Sodišče Evropske unije obravnava pritožbo v zvezi z zadevo, načeloma „zadošča za nastanek obveznosti sodelovanja“.

69.      Kljub temu pa je Supreme Court (vrhovno sodišče) vsebinsko obravnavalo pritožbene razloge vlagateljev na podlagi člena 351, prvi odstavek, PDEU. Najprej je spomnilo na sodno prakso sodišč Unije v zvezi z navedeno določbo(41), nato pa na splošno obravnavalo obseg obveznosti, ki na podlagi navedene določbe izhajajo iz predhodnih sporazumov.(42) Supreme Court (vrhovno sodišče) se je nato osredotočilo na vprašanje, ali se člen 351 PDEU uporablja za zadevne obveznosti Združenega kraljestva na podlagi konvencije ICSID,(43) nazadnje pa je obravnavalo tudi vprašanje, ali bi njegova razlaga določb Pogodbe v obravnavani zadevi pomenila tveganje kolizije, zaradi česar bi bilo treba prekiniti nacionalni postopek, dokler ni končan postopek pred sodišči Unije.(44)

70.      Komisija se v okviru svojega prvega pritožbenega razloga sklicuje na navedeni zadnji del razlogovanja Supreme Court (vrhovno sodišče). V zadnjih točkah sporne sodbe Supreme Court (vrhovno sodišče) ugotavlja, da kljub svojim predhodnim ugotovitvam glede abstraktne veljavnosti načela lojalnega sodelovanja, prekinitev postopka ni potrebna iz treh razlogov.

71.      Prvič, Supreme Court (vrhovno sodišče) je ugotovilo, da v okviru prava Unije sodišča Unije niso edina pristojna za vprašanja o obstoju in obsegu obveznosti, ki izhajajo iz predhodnih sporazumov na podlagi člena 351, prvi odstavek, PDEU. Takih vprašanj ne ureja pravo Unije, zato je Supreme Court (vrhovno sodišče) ugotovilo, da Sodišče Evropske unije pri njihovi obravnavi ni v boljšem položaju kot nacionalno sodišče.

72.      Drugič, Supreme Court (vrhovno sodišče) je navedlo, da vprašanja, ki so mu jih vlagatelji predložili na podlagi člena 351 PDEU, niso povsem enaka kot tista, predložena sodiščem Unije. V postopku v zadevi European Food so vlagatelji med drugim trdili, da člen 351 PDEU zagotavlja prednost predhodnim mednarodnim obveznostim Romunije, ki izhajajo iz DSN in člena 53 konvencije ICSID. V nasprotju s tem pa se je postopek v Združenem kraljestvu nanašal na obveznost Združenega kraljestva glede izvajanja konvencije ICSID ter priznavanja in izvrševanja arbitražne odločbe na podlagi členov 54 in 69 konvencije ICSID.(45) Supreme Court (vrhovno sodišče) je ugotovilo, da je slednje vprašanje tisto, ki je specifično za spor v Združenem kraljestvu, zato pred sodišči Unije še ni bilo obravnavano.

73.      Tretjič, Supreme Court (vrhovno sodišče) je ugotovilo tudi, da je malo verjetno, da bi sodišča Unije obravnavala uporabo člena 351, prvi odstavek, PDEU za obveznosti iz konvencije ICSID, sprejete pred pristopom, v zvezi s sporom, ki se obravnava v Združenem kraljestvu. Sodba Splošnega sodišča v zadevi European Food se ne nanaša na razlago člena 351 PDEU, zato je bil (takrat še nekončan) postopek pritožbe pri Sodišču omejen na presojo drugih vprašanj. Supreme Court (vrhovno sodišče) je menilo, da bi bilo tudi v primeru razveljavitve sodbe Splošnega sodišča, zoper katero je bila vložena pritožba, in vrnitve zadeve Splošnemu sodišču v ponovno odločanje, malo verjetno, da bi sodstvo Unije obravnavalo posebna vprašanja, predložena v postopku v Združenem kraljestvu. Supreme Court (vrhovno sodišče) je torej ugotovilo, da v navedenih okoliščinah ni razloga za prekinitev postopka.

c)      Prekinitev postopka

74.      Menim, da je kritika Komisije glede presoje načela lojalnega sodelovanja v sporni sodbi utemeljena. Argumenti Supreme Court (vrhovno sodišče) zoper prekinitev postopka – kljub temu, da je sámo potrdilo, da se načelo lojalnega sodelovanja v zadevi uporablja – po mojem mnenju niso prepričljivi.

1)      Sodna praksa Masterfoods

75.      Prvič, dejstvo, da „sodišča Unije niso edina pristojna“ za vprašanja o obstoju in obsegu obveznosti, ki izhajajo iz predhodnih sporazumov na podlagi člena 351, prvi odstavek, PDEU, ali da sodišča Unije „pri njihovi obravnavi niso v boljšem položaju kot nacionalna sodišča“, ni upoštevno za namene uporabe načela lojalnega sodelovanja.

76.      Sodna praksa Masterfoods ne temelji na zamisli, da so sodišča Unije „edina pristojna“ za razlago nekaterih določb prava Unije. Prav nasprotno: navedena sodna praksa temelji prav na predpostavki, da sta obe vrsti sodišč, razen nekaterih izjem, pristojni in sposobni obravnavati vprašanja razlage in uporabe prava Unije, ki lahko nastanejo v postopkih, ki jih obravnavajo, vključno z zadevami s področja konkurence. Iz člena 19 PEU namreč izhaja, da so za državljane, ki zahtevajo varstvo pravic na podlagi prava Unije, nacionalna sodišča sodišča Unije z redno pristojnostjo.(46)

77.      Razlogovanje v sodni praksi Masterfoods je dvojno. Po eni strani je namen ohraniti izvršilne pristojnosti Komisije na področju konkurenčnega prava (in casu, ugotavljanje obstoja in združljivosti domnevne pomoči) s preprečevanjem kolizije (upravnih in/ali sodnih) odločb o pravnih vprašanjih, ki jih obravnava ali jih je obravnavala Komisija in ki so trenutno v postopku sodnega nadzora pred sodišči Unije. Po drugi strani pa je namen ohraniti izključno pristojnost sodišč Unije za preverjanje veljavnosti pravnih aktov, ki jih sprejemajo institucije Unije, da se prepreči, da bi nacionalno sodišče lahko izdalo odločbo, ki bi v praksi pomenila razveljavitev enega od takih aktov.

78.      Glede na navedeno menim, da obravnavana zadeva brez dvoma spada med zadeve, pri katerih se uporablja sodna praksa Masterfoods.(47)

79.      Postopki v EU in v Združenem kraljestvu so se, širše, nanašali na isti predmet (zmožnost vlagateljev izvršiti arbitražno odločbo v Evropski uniji), vključevali so razlago istih določb in splošnih načel prava Unije (zlasti člena 351 PDEU, členov 107 in 108 PDEU ter načela lojalnega sodelovanja) ter vplivali na veljavnost in/ali učinkovitost treh sklepov Komisije o državni pomoči.(48)

80.      Iz sporne sodbe tudi izhaja, da se je Supreme Court (vrhovno sodišče) dobro zavedalo, da če bi „dalo zeleno luč“ izvršitvi arbitražne odločbe v Združenem kraljestvu, bi upravni postopek pred Komisijo glede domnevne državne pomoči in ničnostna tožba pred sodišči EU večinoma izgubila pomen.(49)

81.      Če je tako, potem vprašanje, ali so sodišča Unije edina pristojna oziroma najprimernejša za obravnavo določenih pravnih vprašanj, ki so jih sodiščem v Združenem kraljestvu predložili vlagatelji, ni pomembno v zvezi z uporabo sodne prakse iz zadeve Masterfoods.

82.      Tveganje kolizije odločbe v obeh primerih ne bi bilo nič manjše, poleg tega pa bi v obeh primerih lahko šlo za poseganje v pravilno izvajanje nalog, ki so jih snovalci Pogodb zaupali Komisiji in sodiščem Unije. Na eni strani velja, da sporna sodba vlagateljem omogoča izvršitev arbitražne odločbe, s čimer omogoča izogibanje „učinkom blokade“, ki izhajajo ne samo iz dokončnega sklepa iz leta 2015, ampak tudi iz sklepa o začetku postopka in odredbe o začasnem odlogu. Na drugi strani pa se razlaga in uporaba člena 351, prvi odstavek, PDEU s strani Supreme Court (vrhovno sodišče) razlikuje od tiste, ki jo je Komisija podala v dokončnem sklepu iz leta 2015.(50) Iz sporne sodbe torej de facto izhaja, da je bil sklep nezakonit, saj Komisija ni upoštevala določbe primarnega prava Unije. Vendar so sodišča Unije takrat še vedno preverjala veljavnost navedenega sklepa.

2)      Razlaga predhodnih sporazumov in člena 351 PDEU

83.      Drugič, morda je res, da ugotavljanje obstoja in obsega obveznosti države članice na podlagi določenega sporazuma za namene člena 351, prvi odstavek, PDEU, ni vprašanje prava Unije. Načeloma je res, da ni naloga Sodišča razlagati mednarodnih sporazumov, katerih pogodbenica ni Evropska unije.

84.      Vendar pa je povsem jasno, da je opredelitev pomena in področja uporabe prvega odstavka člena 351 PDEU – zlasti pogojev, na podlagi katerih navedena določba omogoča, da pravilo prava Unije ne učinkuje zaradi predhodnega sporazuma – vprašanje razlage prava Unije.

85.      To je tudi vprašanje, ki je bilo izrecno predloženo Supreme Court (vrhovno sodišče)(51) in logično je tudi, da ga je treba obravnavati pred kakršno koli obravnavo učinkov mednarodnega sporazuma na državo članico. Jasno je, da sodišče ne more ugotavljati, kaj sledi iz posamezne določbe predhodnega sporazuma, če pred tem ne ugotovi, da navedeni sporazum (in/ali nekatere njegove določbe) spada na področje uporabe člena 351, prvi odstavek, PDEU.

86.      Opredelitev področja uporabe prvega odstavka člena 351 PDEU je bilo vprašanje, ki ga je moralo Supreme Court (vrhovno sodišče) temeljito obravnavati, preden se je lotilo presoje pravnih posledic, ki izhajajo iz določb konvencije ICSID, na katere so se sklicevali vlagatelji. V točki 98 sporne sodbe je Supreme Court (vrhovno sodišče) pravilno navedlo, da je v ta namen treba preučiti, ali zadevni mednarodni sporazum zadevni državi članici nalaga obveznosti, katerih izpolnitev lahko še vedno zahtevajo tretje države, ki so pogodbenice takega sporazuma. Nato se je v točkah od 98 do 100 sporne sodbe lotilo razlage pojma „obveznosti, katerih izpolnitev lahko še vedno zahtevajo tretje države“.

87.      Navedeni pojem – katerega natančni pomen je bil predmet nestrinjanja med strankami – izhaja iz sodne prakse Sodišča glede člena 351, prvi odstavek, PDEU,(52) ki se nanaša na „pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov med eno ali več državami članicami na eni strani ter eno ali več tretjimi državami na drugi strani“.

88.      V zvezi s tem je treba navesti, da prvi odstavek člena 351 PDEU ne vsebuje nobenega sklica na pravo držav članic ali mednarodno pravo. Iz tega sledi, da so pojmi v njem samostojni pojmi prava Unije, katerih pomen in področje uporabe je treba razlagati enako na celotnem ozemlju Evropske unije, ob upoštevanju ne le besedila navedene določbe, temveč tudi njenih ciljev in konteksta.(53) To seveda ne pomeni, da snovalci Pogodb Unije niso nameravali upoštevati zadevnih načel mednarodnega prava na tem področju.(54) Pomeni le, da pravo Unije samo določa pogoje in omejitve, na podlagi katerih lahko države članice (v okviru Pogodb Unije) zavrnejo uporabo pravil Unije, da izpolnijo obveznosti iz predhodnih sporazumov.(55)

89.      V tem smislu je treba spomniti, da razen pogojev, ki so izrecno navedeni v prvem odstavku člena 351 PDEU, drugi odstavek istega člena uvaja posebno obveznost odpravljanja kolizij v prihodnje, tretji odstavek pa vključuje prepoved odobritve prednostne obravnave tretjim državam. Poleg tega določene omejitve področja uporabe navedene določbe izhajajo iz posebnih značilnosti pravnega reda Unije. Kot je Sodišče ugotovilo v sodbi Kadi, člen 351 PDEU „v nobenem primeru ne more omajati načel, ki izhajajo iz temeljev pravnega reda [Unije], med katerimi je varstvo temeljnih pravic, ki vključuje nadzor zakonitosti aktov [Unije] s strani sodišča [Unije] glede njihove skladnosti s temi temeljnimi pravicami“.(56)

90.      V obravnavani zadevi je bilo ključno vprašanje, postavljeno Supreme Court (vrhovno sodišče), preprosto naslednje: pod katerimi pogoji se uporablja člen 351, prvi odstavek, PDEU, če (i) je zadevni predhodni sporazum večstranski sporazum, in (ii) je spor povsem interna zadeva Evropske unije, saj ni vpletena nobena tretja država ali državljan tretje države.

91.      Glede na zgoraj navedeno Supreme Court (vrhovno sodišče) v izpodbijani sodbi ni razlagalo le predhodnega sporazuma (in ga uporabilo), ampak tudi določbo prava Unije. Z dejstvom, da sta bili v obravnavani zadevi dva sklopa določb neločljivo povezana glede razlage, ni mogoče upravičiti dvoma v pristojnost Sodišča obravnavati tisti vidik zadeve, ki se nanaša na Unijo.

92.      Kadar je treba rešiti spor, ki spada v pristojnost Sodišča, mora biti Sodišču omogočeno, da pri tem ponudi tudi razlago določb mednarodnih sporazumov, tudi kadar ti niso del prava Unije. To pojasni, zakaj v primeru direktnih tožb Sodišče ni oklevalo pri prevzemu te naloge, kolikor je bilo to potrebno za rešitev spora.(57)

93.      V nasprotju s tem pa v postopku predhodnega odločanja Sodišču običajno ni treba razlagati zadevnih mednarodnih sporazumov, saj lahko to nalogo prepusti nacionalnim sodiščem zadevne države članice.(58) Kljub temu je Sodišče v nekaterih primerih v okviru postopka predhodnega odločanja lahko posredno pristojno tudi za razlago mednarodnega sporazuma, čeprav Unija ni njegova pogodbenica.(59) Primer tega bi bil, kadar mora Sodišče v okviru razlage prava Unije, ki bi lahko koristila nacionalnemu sodišču, upoštevati tudi pravni okvir določbe Unije.

94.      Če se, tako kot v obravnavani zadevi, na primer postavi vprašanje, ali določen sporazum oziroma klavzula sporazuma spada na področje uporabe člena 351, prvi odstavek, PDEU, ni mogoče z resnostjo trditi, da lahko Sodišče ponudi le zelo abstraktno razlago določbe Unije, pri tem pa ne sme upoštevati specifičnih značilnosti zadevnega sporazuma ali klavzule.(60)

95.      Poleg tega v obravnavani zadevi obstaja še en razlog, ki bi lahko upravičil, da Sodišče – četudi posredno – obravnava določbe konvencije ICSID, na katere se sklicujejo vlagatelji: razlaga navedenih določb bi imela neposreden vpliv na veljavnost in/ali učinkovitost treh odločb Komisije.(61)

3)      Različna pravna vprašanja v postopkih v Združenem kraljestvu in v Uniji

96.      Tretjič, ugotovitev Supreme Court (vrhovno sodišče), da pravna vprašanja, ki so mu jih vlagatelji predložili na podlagi člena 351 PDEU, niso povsem enaka kot pravna vprašanja, predložena sodiščem Unije, je – znova – omejeno pomembna in v določeni meri tudi netočna.

97.      Najprej naj navedem, da ne vidim razloga, zakaj bi bilo pomembno, ali se v različnih postopkih pred sodišči Unije in nacionalnimi sodišči vlagatelji sklicujejo na člen 53 in/ali člen 54 konvencije o ICSID. Obe določbi se nanašata na priznanje in izvršitev arbitražnih odločb. V bistvu gre za določbi, naslovljeni na različne subjekte, ki določata različna pravna sredstva za izvršitev arbitražnih odločb, da se v tem smislu doseže ravnovesje med obveznostmi držav in vlagateljev.(62)

98.      Tveganje „znatnega oviranja delovanja prava Unije“(63) je obstajalo ne glede na specifično pravno podlago, na katero so se v različnih pravnih postopkih sklicevali vlagatelji. Za namene člena 4(3) PEU in sodno prakso Masterfoods je bilo v resnici pomembno dejstvo, da je bilo v Evropski uniji hkrati odprtih več upravnih in sodnih postopkov, ki so se vsi nanašali na isto arbitražno odločbo in so imeli skupni cilj doseči prenehanje učinkovanja dokončnega sklepa Komisije iz leta 2015 (tako, da bi bil na ravni Unije razglašen za ničen in z njegovim zaobidom na nacionalni ravni).

99.      Poleg tega ugotovitev Supreme Court (vrhovno sodišče), da se predlogi vlagateljev razlikujejo, ni povsem točna. Že sámo Supreme Court (vrhovno sodišče) je potrdilo, da se vlagatelji v postopku pred sodiščem Unije niso sklicevali le na člen 53, ampak tudi na člen 54 konvencije ICSID.(64) Enako velja v zvezi z upravnim postopkom pred Komisijo: v dokončnem sklepu iz leta 2015 se ta dejansko sklicuje na obe določbi.(65)

100. Prav tako se zdi, da je v obravnavani zadevi enako nepomembno dejstvo, da vprašanja, ki se nanašajo na obstoj in obseg obveznosti Združenega kraljestva na podlagi konvencije ICSID, niso bila izpostavljena v postopku pred sodišči Unije. Ker Združeno kraljestvo nikakor ni bilo vpleteno v postopek v zvezi z državno pomočjo, v katerem je bil izdan dokončni sklep iz leta 2015, seveda ni bilo nobenega razloga obravnavati specifični položaj navedene države članice.

101. Kljub temu pa se po mojem mnenju obveznosti Združenega kraljestva na podlagi konvencije ICSID ne razlikujejo veliko od obveznosti drugih držav članic Unije, ki so vse, razen Poljske, prav tako pogodbenice navedene konvencije. To ne vključuje le Romunije (države članice, ki je odobrila domnevno pomoč), ampak tudi Belgijo, Luksemburg in Švedsko (v katerih so potekali vzporedni postopki). Zato bi se vse ugotovitve sodišč Unije v sporu, ki ga obravnavajo (ali ki ga obravnavajo nacionalna sodišča) v zvezi z uporabo konvencije ICSID prek člena 351 PDEU, smiselno uporabljale tudi v postopku v Združenem kraljestvu.

102. Res je, da uporaba člena 351, prvi odstavek, PDEU, ni bila med vprašanji, o katerih je odločalo Splošno sodišče, ko je dokončni sklep iz leta 2015 razglasilo za ničen, in ki so bila posledično predložena v postopku pritožbe, ki je takrat potekala pred Sodiščem.

103. Vendar pa iz tega ne izhaja, „da je malo verjetno, da bi sodišča Unije obravnavala uporabo člena 351 PDEU za obveznosti iz konvencije ICSID, sprejete pred pristopom“, kot je navedlo Supreme Court (vrhovno sodišče), oziroma z drugimi besedami, da „je verjetnost, da bi sodišča Unije to vprašanje obravnavala kdaj v prihodnje zgolj pogojna in majhna“.(66) Že sámo Supreme Court (vrhovno sodišče) je ugotovilo, da obveznost lojalnega sodelovanja načeloma nastane „zaradi odprtega postopka pritožbe pri Sodišču Evropske unije, ki ima realne možnosti za uspeh“.(67)

104. Če bi bila Komisija uspešna s svojo pritožbo (kot se je nato dejansko zgodilo(68)), bi lahko Sodišče zadevo vrnilo Splošnemu sodišču v ponovno obravnavo ali sámo izdalo končno sodbo v zadevi. V obeh primerih bi to pomenilo obravnavo razlogov vlagateljev za razglasitev ničnosti, ki v sodbi, ki jo je Sodišče razveljavilo, še niso bili obravnavani.(69) Eden od navedenih razlogov se je nanašal prav na to, da naj Komisija ne bi ustrezno uporabila člena 351, prvi odstavek, PDEU.(70)

105. Če pa bi bila Komisija s pritožbo neuspešna, bi morala ponovno začeti preiskavo domnevnega ukrepa državne pomoči in na novo obravnavati trditve vlagateljev, vključno s tistimi, ki temeljijo na uporabi člena 351, prvi odstavek, PDEU, s tem pa tudi konvencije ICSID.(71) Ni treba posebej omenjati, da bi vlagatelji lahko vsako tako ugotovitev izpodbijali pred sodišči Unije.

106. V določeni fazi postopka Unije bi torej sodišča Unije izrecno obravnavala trditve vlagateljev glede uporabe člena 351, prvi odstavek, PDEU in konvencije ICSID. Rectius, ker so vlagatelji te trditve izrecno navedli, ni bilo možnosti, da bi zanje neugoden sklep Komisije lahko postal dokončen, ne da bi sodišča Unije navedene trditve obravnavala.

107. In nenazadnje, če je Supreme Court (vrhovno sodišče) menilo, da se na podlagi posebnosti postopka, ki ga je vodilo – glede določbe konvencije ICSID, na katero so se sklicevali vlagatelji, in/ali položaja Združenega kraljestva v zvezi s konvencijo ICSID – postavljajo vprašanja, ki so pomembna za rešitev spora in za katera je malo verjetno, da jih bodo sodišča Unije upoštevala v postopku v zadevi European Food, bi lahko pri Sodišču vložilo predlog na podlagi člena 267 PDEU. Kot je bilo pojasnjeno, so bila navedena vprašanja predložena v zvezi s področjem uporabe člena 351, prvi odstavek, PDEU, torej spadajo v pristojnost Sodišča. Predvsem člen 86(2) Sporazuma o izstopu v takih okoliščinah omogoča vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču.

108. Če sklenem, Supreme Court (vrhovno sodišče) je odločilo o vprašanjih razlage prava Unije, ki so bila obravnavana v sklepu Komisije, katerega veljavnost so preverjala sodišča Unije v postopku, ki takrat še ni bil končan. Iz trditev, ki so jih v zvezi s tem vlagatelji navajali pred Supreme Court (vrhovno sodišče) in sodišči Unije, je nujno izhajala neveljavnost zadevnega sklepa Komisije. Tveganje kolizije (upravnih in/ali sodnih) odločb o isti zadevi v Evropski uniji je bilo realno in dejansko. S tem, ko se Supreme Court (vrhovno sodišče) ni odločilo prekiniti odločanja, kot to zahteva sodna praksa Masterfoods, je kršilo obveznost lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU. Zdi se torej, da je prvi tožbeni razlog Komisije utemeljen.

D.      Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 351, prvi odstavek, PDEU

1.      Trditve strank

109. Komisija v okviru drugega tožbenega razloga trdi, da je bil z ugotovitvijo v sporni sodbi, da se pravo Unije ne uporablja za izvrševanje arbitražne odločbe v Združenem kraljestvu, saj ima Združeno kraljestvo na podlagi člena 54 konvencije ICSID obveznost do vseh drugih držav pogodbenic konvencije ICSID, vključno s tretjimi državami, izvršiti arbitražno odločbo, kršen člen 351, prvi odstavek, PDEU.

110. Komisija trdi, da se v obravnavani zadevi člen 351, prvi odstavek, PDEU ne uporablja in da je Supreme Court (vrhovno sodišče), s tem, ko je ugotovilo nasprotno, neustrezno razširilo področje uporabe navedene določbe. Po navedbah Komisije taka ugotovitev izhaja iz napačne razlage dveh izrazov iz člena 351 PDEU, ki sta oba avtonomna pojma prava Unije: „Določbe Pogodb ne vplivajo na“ „pravice […] en[e] ali več tretji[h] držav[…]“.

111. Prvič, Komisija trdi, da z obveznostjo Združenega kraljestva izvršiti arbitražno odločbo na podlagi člena 54 konvencije ICSID niso povezane nobene „pravice […] en[e] ali več tretji[h] držav[…]“, saj se obravnavana zadeva nanaša le na države članice Unije. Drugič, Komisija trdi, da „[d]oločbe Pogodb n[iso] vpliva[le]“ na nobeno obveznost Združenega kraljestva na podlagi konvencije ICSID, ker se zadevne določbe navedene konvencije lahko razlagajo tako, da se prepreči kolizija z upoštevnimi pravili iz Pogodb.

2.      Presoja

112. Iz razlogov, ki jih bom pojasnil v nadaljevanju, menim, da bi bilo treba drugi tožbeni razlog Komisije zavrniti.

a)      Ali lahko država članica krši člen 351, prvi odstavek, PDEU?

113. V odgovoru na uradni opomin je vlada Združenega kraljestva zavrnila trditve Komisije glede kršitve člena 351, prvi odstavek, PDEU, pri čemer se je sklicevala na besedilo navedene določbe, za katero se zdi, da državam članicam ne nalaga nobene obveznosti.

114. Najprej bo morda koristno, če poudarim, da člen 351, prvi odstavek, PDEU uvaja pravilo glede morebitnih kolizij zaradi sočasne uporabe dveh sklopov pravil(72): Pogodb Unije na eni strani in predhodnih sporazumov na drugi strani. Iz navedene določbe izhajajo uveljavljena načela mednarodnega prava glede uporabe zaporednih sporazumov in učinkov sporazumov na tretje države, kot so pacta sunt servanda, pacta tertiis nec nocent nec prosunt in res inter alios acta.(73) Gre za načela, ki so bila kodificirana v Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb(74) in katerih vrednost v pravnem redu Unije je Sodišče redno priznavalo.(75)

115.  Namen določbe prvega odstavka člena 351 PDEU je torej pojasniti, da v skladu z zgoraj navedenimi načeli mednarodnega prava uporaba Pogodb Unije ne vpliva na zavezo držav članic upoštevati pravice tretjih držav na podlagi predhodnih sporazumov in izpolniti svoje obveznosti, ki iz njih izhajajo.(76) V skladu s tem lahko države članice, če so izpolnjeni ustrezni pogoji, zavrnejo uporabo pravil Unije, kadar je to potrebno za izpolnjevanje predhodnih sporazumov.(77)

116. Vendar pa je Sodišče ugotovilo, da pravilo iz člena 351, prvi odstavek, PDEU „ne bi dosegalo svojega namena, če [institucijam Unije] ne bi nalagalo, da ne smejo ovirati izpolnjevanja obveznosti držav članic, ki izhajajo iz predhodnih sporazumov“.(78) Če je tako, velja, da iz navedene določbe izhaja obveznost za institucije Unije.

117. Seveda je člen 351, prvi odstavek, PDEU mogoče razumeti tudi tako, da posredno določa obveznost tudi za države članice, ki bi jo bilo mogoče šteti za „zrcalno podobo“ obveznosti, naložene institucijam Unije: ne ovirati uporabe prava Unije, če pogoji iz člena 351, prvi odstavek, PDEU niso izpolnjeni. Z drugimi besedami, države članice ne smejo dajati prednosti določbam predhodnih sporazumov pred nasprotujočimi pravili Unije, če zadevni položaj ne spada na področje uporabe navedene določbe Pogodbe. Tako „dvojno“ razumevanje določbe bi bilo mogoče upravičiti tudi z dejstvom, da se člen 351 PDEU na tem področju pogosto obravnava kot izraz načela lojalnega sodelovanja(79): načela, ki – kot je bilo zgoraj navedeno – od institucij Unije in držav članic zahteva ravnanje v dobri veri.

118. Vendar pa, če smem dodati, se zdi, da sta pomen in dodana vrednost take obveznosti skoraj nihil. Obveznost iz člena 351, prvi odstavek, PDEU preprosto pomeni, da morajo države članice upoštevati pravo Unije, če se izjema iz navedenega člena ne uporablja: kar je splošno sprejeto. Dejansko je nemogoče opredeliti samostojno kršitev člena 351, prvi odstavek, PDEU: vsaka taka kršitev samodejno in posledično izhaja iz kršitve katerega drugega pravila prava Unije.

119. Pomembneje pa je, da je razumevanje navedene določbe, kot ga predlaga Komisija, težko združljivo s smislom in besedilom člena 351, prvi odstavek, PDEU.(80) V bistvu je navedena določba pravilo, ki državam članicam omogoča zavrnitev uporabe prava Unije v določenih okoliščinah. Njena naloga je zagotavljati neke vrste „ščit“, torej morebitno podlago, na katero se lahko sklicuje država članica, če se znajde pod obtožbami, da je kršila pravilo Unije. Glede na navedeno – in v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom iste določbe, ki, kot je pojasnjeno zgoraj, določata specifične obveznosti za države članice – ne vidim, kako bi bilo mogoče člen 351, prvi odstavek, PDEU smiselno uporabiti kot „meč“ v okviru postopka za ugotavljanje kršitev.(81)

120. Na podlagi navedenega menim, da člen 351, prvi odstavek, PDEU ne more biti podlaga za predlog v okviru postopka iz člena 258 PDEU, zato bi bilo treba drugi tožbeni razlog Komisije zavrniti.

121. Če pa se Sodišče ne bi strinjalo z mano glede ocene tega predhodnega vprašanja in ob upoštevanju očitnih povezav med vprašanjem Komisije v okviru drugega tožbenega razloga in vprašanji iz preostalih treh tožbenih razlogov, bom v vsakem primeru pojasnil, zakaj menim, da se je Supreme Court (vrhovno sodišče) zmotilo pri razlagi člena 351, prvi odstavek, PDEU.

b)      Področje uporabe člena 351, prvi odstavek, PDEU

122. Iz besedila člena 351, prvi odstavek, PDEU izhaja, da morata biti za uporabo navedene določbe izpolnjena dva pogoja: (i) sporazum je moral biti sklenjen pred začetkom veljavnosti Pogodbe EGP oziroma pred pristopom države članice k Evropski uniji, in (ii) iz navedenega sporazuma morajo izhajati pravice tretje države, katerih spoštovanje lahko zahteva od zadevne države članice.(82)

123. Supreme Court (vrhovno sodišče) je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta navedena pogoja izpolnjena, kar je utemeljilo z naslednjim: (i) za Združeno kraljestvo je konvencija ICSID „predhodni sporazum“ v smislu člena 351, prvi odstavek, PDEU in (ii) Združeno kraljestvo mora izpolniti obveznosti iz člena 54 konvencije ICSID do vseh drugih držav pogodbenic. Na podlagi tega je sklepalo, da se lahko vlagatelji upravičeno sklicujejo na določbo prava Unije in od sodišč v Združenem kraljestvu zahtevajo izvršitev arbitražne odločbe.

124. V zvezi s prvim pogojem se brez dvoma strinjam: Združeno kraljestvo je konvencijo ICSID ratificiralo leta 1966, torej še pred svojim pristopom k tedanjim Skupnostim leta 1973.(83)

125. Iz več razlogov pa me ne prepričajo ugotovitve Supreme Court (vrhovno sodišče) v zvezi z drugim pogojem.

126. V pojasnilo, zakaj tako menim, bom najprej poskušal pojasniti področje uporabe člena 351, prvi odstavek, PDEU, ki na podlagi obstoječe sodne prakse morda ni najbolj jasno. Zato menim, da je razumno analizo začeti z obravnavo cilja in besedila navedene določbe.

1)      Cilj in besedilo člena 351, prvi odstavek, PDEU

127. Glavni cilj člena 351, prvi odstavek, PDEU je varstvo pravic tretjih držav,(84) saj državam članicam omogoča spoštovanje predhodnih sporazumov, če ti niso združljivi s pravili Unije,(85) ne da bi se to štelo za kršitev prava Unije.(86) Glavni cilj navedene določbe je namreč varstvo držav članic, da zaradi obveznosti, ki jih pozneje sprejmejo na podlagi prava Unije, ne bi storile kršitve zaradi katere bi bila po pravilih mednarodnega javnega prava podana njihova mednarodna odgovornost, na katero bi se lahko sklicevale tretje države.

128. Sodišče je namreč ugotovilo, da se člen 351, prvi odstavek, PDEU ne uporablja, kadar niso vključene pravice tretjih držav.(87) Iz tega izhaja, da se na navedeno določbo ni mogoče sklicevati v primeru sporazumov, ki so sklenjeni le med državami članicami,(88) in v primeru sporazumov, ki so sklenjeni s tretjimi državami, če se nanje sklicuje samo v zvezi z razmerji med državami članicami.(89) Kot je poudarjeno v pravni literaturi, je Sodišče vedno uveljavilo načelo, da člena 351 PDEU ni mogoče uporabiti v razmerjih znotraj Unije.(90)

129. To je razlog, zakaj je Sodišče že od zgodnje sodne prakse jasno navajalo, da je treba izraz „pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov“ v členu 351, prvi odstavek, PDEU razlagati tako, da se nanaša na pravice tretjih držav in obveznosti držav članic.(91) Države članice se ne morejo sklicevati na nobeno „pravico“, ki bi izhajala iz predhodnega sporazuma.(92)

130. Med navedenima elementoma je nerazdružljiva povezava. Le kadar ima tretja država pravico, ki jo lahko uveljavlja nasproti države članice, pravo Unije dovoljuje (ne pa tudi obvezuje(93)), da slednja izpolni „ustrezajočo obveznost“.(94) Dejansko velja, da kadar predhodni sporazum državi članici omogoča sprejetje ukrepa v nasprotju s pravom Unije, vendar tega od nje ne zahteva, člena 351, prvi odstavek, PDEU ni mogoče uporabiti tako, da državo članico odvezuje upoštevanja zadevnih pravil Unije.(95) V tem smislu je Sodišče ugotovilo, da se člen 351, prvi odstavek, PDEU ne uporablja, če tretja država izrazi željo, da se predhodni sporazum konča.(96) Menim, da mora enako veljati v zvezi s tretjo državo, ki se je izrecno strinjala z nespoštovanjem predhodnega sporazuma ali se je odpovedala svojim pravicam.(97)

131. Za uporabo člena 351, prvi odstavek, PDEU v posamezni zadevi je torej ključnega pomena opredeliti medsebojno povezani pravico tretje države in obveznost države članice.

132. Na tem mestu se zdi pomembno opozoriti na različne vrste sporazumov.

133. Glede dvostranskih sporazumov – torej med eno državo članico in eno tretjo državo – velja, da ugotavljanje, ali obstaja določena pravica tretje države in ustrezna obveznost države članice v smislu člena 351, prvi odstavek, PDEU, ne bi smelo povzročati večjih težav.

134. V nasprotju s tem pa pri večstranskih sporazumih – torej tistih, katerih pogodbenice so ena ali več držav članic in ena ali več tretjih držav – položaj lahko ni vedno tako preprost. Vsekakor je mogoče, da vprašanja glede uporabe člena 351, prvi odstavek, PDEU nastanejo v položajih znotraj Unije, v katere sta neposredno vpleteni le dve državi članici ali več njih, kot je to v obravnavani zadevi.(98) V takem primeru se je treba vprašati, v katerih okoliščinah bi se uporabljal člen 351, prvi odstavek, PDEU?

135.  V tem smislu se strinjam s stališčem Komisije, da je treba na podlagi člena 351, prvi odstavek, PDEU razlikovati med večstranskimi sporazumi, ki vsebujejo kolektivne obveznosti, in večstranskimi sporazumi, ki vsebujejo dvostranske ali recipročne obveznosti.(99)

136. Če sporazum spada v prvo vrsto in pogodbenica ne izpolni obveznosti, ki jih ima na podlagi sporazuma, lahko to vpliva na uživanje pravic drugih strank na podlagi sporazuma ali ogrozi dosego ciljev sporazuma.(100) V takih primerih se obveznosti dolgujejo skupini držav (erga omnes partes) ali mednarodni skupnosti kot celoti (erga omnes). V takih primerih je uporaba člena 351, prvi odstavek, PDEU mogoča in se torej nanj lahko sklicuje zaradi ugovarjanja veljavnost akta Unije tudi v sporih, ki vključujejo le akterje Unije.(101) Taki položaji so lahko na dejanski ravni v celoti notranji EU, vendar pa niso takšni na pravni ravni.

137. V nasprotju s tem pa velja, da če sporazum spada v drugo vrsto, neizpolnitev obveznosti pogodbenice, ki izhajajo iz predhodnega sporazuma, običajno vpliva le na eno ali več določenih pogodbenic: tistih, na katere se zadevne okoliščine nanašajo. V takem primeru ni posega v uživanje pravic, ki jih imajo na podlagi sporazuma druge države pogodbenice.(102) Če je tako, iz tega izhaja, da kadar so države pogodbenice, ki so prizadete zaradi neizpolnitve obveznosti države članice, druge države članice, se člen 351, prvi odstavek, PDEU ne uporablja. Ker se tak primer v ničemer ne nanaša na pravice tretjih držav, ni treba zavrniti uporabe prava Unije, da se prepreči posledična mednarodna odgovornost države članice.

138.  V zvezi s tem želim dodati, da se znova strinjam s Komisijo, ki trdi, da zgolj dejanski interes pogodbenic zagotoviti, da vse druge pogodbenice izpolnjujejo večstranski sporazum (v nasprotju s pravnim interesom), ne zadošča za uporabo člena 351, prvi odstavek, PDEU.(103) Besedilo navedene določbe se nanaša na „pravice“, izraz, ki se v sodni praksi Sodišča na tem področju dosledno uporablja.(104)

2)      Določba z daljnosežnimi posledicami in splošnim, vendar ne preširokim, področjem uporabe

139. Kot je Supreme Court (vrhovno sodišče) pravilno ugotovilo, ima člen 351 PDEU splošno področje uporabe: nanaša se na kateri koli mednarodni sporazum, ne glede na vsebino, ki lahko vpliva na uporabo Pogodb Unije.(105)

140. Vendar pa to ne pomeni, da ima izjema iz prvega odstavka široko področje uporabe. Spomniti je treba, da člen 351, prvi odstavek, PDEU pomeni odstopanje od načela primarnosti, ki je eden od osrednjih stebrov, na katerem je utemeljen pravni sistem Unije. Če so pogoji izpolnjeni, razen v izrednih okoliščinah,(106) lahko katera koli določba iz predhodnega sporazuma prevlada nad nasprotujočo določbo prava Unije, tudi če gre za primarno pravo.(107) To velja ne glede na vpliv, ki bi ga neuporaba navedenih pravil Unije lahko imela na pravice in interese drugih držav članic in pravilno delovanje same Evropske unije.

141. Glede na potencialno daljnosežne posledice uporabe take določbe je očitno, da je v takem kontekstu še pomembnejše razlagalno načelo, v skladu s katerim je treba izjeme razlagati ozko, da splošna pravila ne izgubijo pomena.(108)

142. Glede na zgornje preudarke bom v nadaljevanju obravnaval upoštevne odlomke sporne sodbe.

c)      Člen 351, prvi odstavek, PDEU v izpodbijani sodbi

143. Kot je navedlo Supreme Court (vrhovno sodišče),(109) je bistvo obravnavane zadeve ugotoviti, ali zadevni predhodni sporazum zadevni državi članici nalaga obveznosti, katerih izpolnitev bi lahko zahtevale tretje države, ki so pogodbenice navedenega sporazuma. V izpodbijani sodbi je Supreme Court (vrhovno sodišče) to presojo opravilo tako, da je preučilo obveznost ene države članice (Združenega kraljestva) na podlagi enega mednarodnega sporazuma (konvencije ICSID) izvršiti arbitražno odločbo.

144. Menim, da je pristop, ki ga je v zvezi s tem ubralo Supreme Court (vrhovno sodišče), vprašljiv iz treh razlogov.

145. Prvič, v okviru analize Supreme Court (vrhovno sodišče), ki je bila osredotočena skoraj izključno na obveznosti Združenega kraljestva na podlagi člena 54 konvencije ICSID, ni bila opredeljena nobena ustrezajoča pravica tretje države.

146. Kot sem pojasnil zgoraj ni mogoče preceniti pomena povezave med navedenima elementoma za namene člena 351, prvi odstavek, PDEU. Navedena določba namreč zahteva, da iz navedenega sporazuma izhaja pravica tretje države pogodbenice, katere spoštovanje lahko ta uveljavlja od zadevne države članice.

147. To je torej vidik, ki ga ni mogoče spregledati. Če bi na primer sodišča Združenega kraljestva zavrnila izvršitev zadevne arbitražne odločbe,(110) ali bi se vsaka tretja država, ki je pogodbenica konvencije ICSID (trenutno jih je precej več kot 150), lahko sklicevala na mednarodno odgovornost Združenega kraljestva zaradi navedene zavrnitve in začela postopek zoper navedeno državo na podlagi mednarodnega prava(111), da bi si zagotovila prenehanje kršitve in/ali odškodnino za povzročeno škodo? To vprašanje, kljub njegovi pomembnosti, v izpodbijani sodbi ni bilo obravnavano.

148. Drugič, menim, da je bil standard, ki ga je Supreme Court (vrhovno sodišče) uporabilo pri opredelitvi obveznosti do tretje države, precej nizek. Hočem reči, da se zdi, da na podlagi razlogovanja Supreme Court (vrhovno sodišče) ni težko izpolniti zahtev, na podlagi katerih se obveznost, ki izhaja iz mednarodnega sporazuma, šteje za kolektivno (v tem primeru erga omnes partes), in ne za dvostransko ali vzajemno.

149. V izpodbijani sodbi zagotovo ne manjka sklicev na mednarodne in akademske vire, ampak če pogledamo bliže, se nobeden od teh ne nanaša konkretno na obravnavano vprašanje. Vsi viri razen dveh navedb(112) so dokaj nedoločni, Supreme Court (vrhovno sodišče) pa ugotovitve iz njih izpelje posredno.(113) Menim, da navedeni viri večinoma kažejo na obstoj splošnega interesa pogodbenic konvencije ICSID, da se sporazum izvaja v vseh okoliščinah.(114) Vendar, kot sem navedel zgoraj, to ne zadošča za uporabo člena 351, prvi odstavek, PDEU.

150. Tretjič, čeprav razumem, da se je glavno vprašanje, ki ga je obravnavalo Supreme Court (vrhovno sodišče), nanašalo na učinke konvencije ICSID na Združeno kraljestvo (povedano preprosto, „ali mora Združeno kraljestvo izvršiti arbitražno določbo, izdano na podlagi navedenega sporazuma?“), pa tega vprašanja ni bilo mogoče obravnavati v „klinični izolaciji“ od ozadja spora.

151. Pravne in dejanske okoliščine spora so bile dejansko precej zapletene: vključevale so tri različne države (Združeno kraljestvo, Romunijo in Švedsko) in dva različna mednarodna sporazuma (DSN in konvencijo ICSID).

152. V arbitražni odločbi je bila vlagateljem priznana odškodnina, ker naj bi Romunija po mnenju arbitražnega sodišča kršila določbe DSN, saj ni zagotovila poštene in enakopravne obravnave, ni upoštevala legitimnih pričakovanj vlagateljev in ni delovala pregledno.(115)Vsebinske obveznosti, ki jih je Romunija prevzela do Švedske, so bile torej določene v DSN. Prav tako je na podlagi člena 8(6) DSN Romunija imela obveznost do Švedske plačati odškodnino, priznano zadevnim švedskim državljanom.(116)

153. Supreme Court (vrhovno sodišče) je v bistvu s tem, ko je svojo presojo omejilo na eno procesno vprašanje, ki izhaja iz spora, in ni obravnavalo enega od upoštevnih mednarodnih sporazumov, spregledalo osnovno pravno razmerje, iz katerega izhaja spor: in sicer tisto med Romunijo na eni strani ter Švedsko in njenimi državljani na drugi.

154. Iz razlage člena 351, prvi odstavek, PDEU, ki jo je sprejelo Supreme Court (vrhovno sodišče), torej izhaja, da se v nekaterih primerih, ki so povsem notranji v Evropski uniji – saj so vanje vpletene le države članice in njihovi državljani, in to ne samo dejansko, ampak tudi pravno – uporabljajo določbe predhodnih mednarodnih sporazumov, kljub temu, da spadajo na področje uporabe Pogodb Unije in da so v nasprotju z nekaterimi pravili Unije. Menim, da to ni v skladu z besedilom člena 351, prvi odstavek, PDEU in ni potrebno za dosego cilja navedenega člena. Prav tako ne bi bilo v skladu s preteklo sodno prakso, ki v izključno internih razmerjih znotraj Unije izključuje njegovo uporabo.

155. Široka razlaga člena 351, prvi odstavek, PDEU bi v številnih okoliščinah tudi omogočala posameznikom dokaj preprosto izogibanje zavezujoči naravi pravil Unije.(117) V zvezi s tem ne bi smeli spregledati, da je člen 351 PDEU najprej in predvsem določba, ki se nanaša na razmerja med državami. Kot je ugotovilo Sodišče, gre za nevtralno določbo, ki ne more imeti učinka spreminjanja narave pravic, ki izhajajo iz predhodnih sporazumov. Iz tega izhaja, da „navedena določba posameznikom, ki se sklicujejo na [predhodni sporazum] ne priznava pravic, ki bi jih morala uveljaviti nacionalna sodišča držav članic. Prav tako pa ne vpliva negativno na pravice, ki jih posamezniki imajo na podlagi takih sporazumov.“(118)

156. Zato je vprašanje, ali imajo nekateri posamezniki (kot so vlagatelji) na podlagi predhodnega sporazuma kakšne pravice, večinoma nepomembno za uporabo člena 351, prvi odstavek, PDEU. Posamezniki imajo lahko koristi od navedene določbe le posredno, če lahko dokažejo, da določena določba ali ukrep Unije od države članice zahteva kršitev obveznosti do tretje države na podlagi predhodnega sporazuma, iz česar bi lahko izhajala mednarodna odgovornost navedene države članice.

157. Če povzamem, menim, da je Supreme Court (vrhovno sodišče) v izpodbijani sodbi napačno razlagalo in uporabilo člen 351, prvi odstavek, PDEU, saj mu je priznalo preširoko področje uporabe. Zlasti je napačno razlagalo pojem „pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov“ in ga ni pravilno obravnavalo v okviru večstranskih sporazumov, zlasti, kadar v zadevo ni vpletena nobena tretja država ali državljan tretje države.

158. Glede na navedeno menim, da bi bilo treba iz razlogov, pojasnjenih v točkah od 114 do 121 zgoraj, zavrniti drugi tožbeni razlog Komisije.

E.      Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 267 PDEU

1.      Trditve strank

159. V okviru tretjega tožbenega razloga Komisija trdi, da je Supreme Court (vrhovno sodišče) z izdajo izpodbijane sodbe kršilo člen 267 PDEU z dveh vidikov, saj Sodišču ni predložilo predloga za sprejetje predhodne odločbe.

160. Komisija trdi, da je Supreme Court (vrhovno sodišče), s tem ko v predhodno odločanje Sodišču ni predložilo vprašanja glede veljavnosti sklepa o začetku postopka in odredbe o začasnem odlogu, kršilo obveznost iz člena 267, prvi odstavek, točka (b), PDEU. Komisija trdi, da je učinek izpodbijane sodbe ta, da sta zaradi nje ti odločbi neučinkoviti. S tem, ko Supreme Court (vrhovno sodišče) ni priznalo učinka navedenih odločb – na podlagi katerih je treba upoštevati obveznost mirovanja, s čimer se prepreči izplačilo zadevne državne pomoči – je ravnalo, kot da sta navedeni odločbi neveljavni.

161. Komisija poleg tega trdi tudi, da je Supreme Court (vrhovno sodišče) kot sodišče zadnje stopnje kršilo obveznost iz člena 267, tretji odstavek, PDEU, saj v predhodno odločanje ni predložilo vprašanja glede razlage člena 351, prvi odstavek, PDEU. Supreme Court (vrhovno sodišče) je v izpodbijani sodbi razlagalo zadevne pojme prava Unije, ki so bili sporni in ki v sodni praksi sodišč Unije še niso bili v zadostni meri rešeni.

2.      Presoja

162. Obravnavo tega tožbenega razloga bom začel z drugim argumentom Komisije.

163. Najprej, najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da je Supreme Court (vrhovno sodišče) „sodišče[…] države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva“ v smislu člena 267 PDEU. Zato mora tako sodišče načeloma predložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, kadar mora za izdajo sodbe rešiti vprašanje razlage določbe prava Unije.

164. Vendar pa iz ustaljene sodne prakse izhaja, da klub obveznosti sodišč zadnje stopnje v zvezi s predložitvijo iz člena 267 PDEU taka predložitev ni potrebna v dveh vrstah okoliščin.

165. Prvič, vprašanja ni treba predložiti Sodišču v tako imenovanih okoliščinah acte clair, če je pravilna uporaba prava Unije tako očitna, da ne pušča nobenega prostora za kakršen koli razumen dvom o načinu reševanja postavljenega vprašanja. V zvezi s tem je Sodišče dodalo, da mora biti nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, pred ugotovitvijo, da razlaga določbe ne dopušča nobenega razumnega dvoma, prepričano, da je to enako očitno tudi za sodišča drugih držav članic, ki odločajo na zadnji stopnji, in za Sodišče.(119)

166. Drugič, sodišču ni treba predložiti vprašanja v tako imenovanih okoliščinah acte éclairé: kadar „je postavljeno vprašanje vsebinsko enako vprašanju, ki je že bilo predmet predhodne odločbe v podobni zadevi“, ali „je zadevno pravno vprašanje že rešeno v okviru ustaljene sodne prakse Sodišča, ne glede na naravo postopkov, iz katerih izhaja ta sodna praksa, tudi če sporna vprašanja niso povsem enaka“.(120)

167. Splošneje, Sodišče je ugotovilo, da je treba o vprašanju, ali ima sodišče zadnje stopnje možnost, da Sodišču ne predloži vprašanja „presoditi ob upoštevanju značilnosti, ki so lastne pravu Unije, posebnih težav pri njegovi razlagi in tveganj glede razhajanj v sodni praksi v Uniji“.(121)

168. Zgoraj sem pojasnil, zakaj menim, da Supreme Court (vrhovno sodišče) v obravnavani zadevi ni pravilno razlagalo člena 351, prvi odstavek, PDEU. Kljub temu pa velja, da zgolj dejstvo, da sodišče zadnje stopnje ni pravilno razlagalo določbe prava Unije in ni predložilo vprašanja Sodišču na podlagi člena 267 PDEU, še ne pomeni, da je nujno kršilo svojo obveznost predložitve. Gre zgolj za enega od indicev, da je morda kršilo to obveznost.

169. V obravnavani zadevi pa več drugih elementov kaže na to, da niti iz besedila same določbe, niti iz sodne prakse Sodišča ni izhajal očiten odgovor na vprašanja razlage, na katera je moralo odgovoriti Supreme Court (vrhovno sodišče).

170. Prvič, jasno je, da relativno jedrnato besedilo člena 351, prvi odstavek, PDEU ne zagotavlja nedvoumnih smernic glede vprašanj razlage, ki so bila postavljena Supreme Court (vrhovno sodišče). Kot je poudarila Komisija, so se stranke zelo razhajale glede navedenih vprašanj. Zdi se mi, da sta obe strani navajali argumente, ki jih vsaj na prvi pogled ni bilo mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene.

171. Drugič, odločbe sodišč Unije glede člena 351, prvi odstavek, PDEU, na katere so se sklicevale stranke in ki jih je obravnavalo Supreme Court (vrhovno sodišče), so bile številčno omejene in omejeno upoštevne. Zlasti velja, da sodišča v nobeni od odločb niso izrecno in neposredno obravnavala vprašanj, ki so bila ključna v obravnavani zadevi. Dejansko iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je Supreme Court (vrhovno sodišče) razlago oblikovalo tako, da jo je (če smem tako reči) „po koščkih“ sestavilo iz več sodb Sodišča. Nadalje, iz obrazložitve tudi izhaja, da bi iz nekaterih „koščkov“ drugih sodb Sodišča lahko izhajala tudi drugačna razlaga člena 351, prvi odstavek, PDEU.(122)

172. Tretjič, težko je razumeti, kako je lahko Supreme Court (vrhovno sodišče) ugotovilo, da bo razlaga člena 351, prvi odstavek, PDEU, kot jo je sprejelo, verjetno „enako očitna“ tudi sodiščem Unije in sodiščem zadnje stopnje drugih držav članic. Supreme Court (vrhovno sodišče) se je zavedalo, da so bili argumenti na podlagi člena 351 PDEU in konvencije ICSID predloženi ne samo sodiščem Unije, ampak tudi v nezaključenih nacionalnih postopkih. Že samo zaradi samega števila navedenih postopkov in dejstva, da pred sodišči več jurisdikcij še niso bili končani, bi moralo biti Supreme Court (vrhovno sodišče) pri odločanju o tem vprašanju vsaj še posebno previdno.

173. Nadalje, Komisija je Supreme Court (vrhovno sodišče) obvestila, da je eno od nacionalnih sodišč – Nacka Tingsrätt (okrožno sodišče v Nacki, Švedska) – izdalo sodbo, v kateri je zavrnilo zahteve vlagateljev na podlagi člena 351, prvi odstavek, PDEU, in sicer na podlagi razlage navedene določbe, ki je bila v nasprotju s tisto, ki jo je nazadnje sprejelo Supreme Court (vrhovno sodišče). Tveganje neskladnih pogledov na pomen in področje uporabe člena 351, prvi odstavek, PDEU in s tem tveganje kolizij sodnih odločb o tem vprašanju je bilo torej realno in dejansko.

174. V zvezi s tem moram spomniti, da je Sodišče večkrat navedlo, da če je nacionalno sodišče zadnje stopnje seznanjeno z obstojem različnih usmeritev sodne prakse – med sodišči države članice ali med sodišči različnih držav članic – v zvezi z razlago določbe prava Unije, ki se uporablja v sporu v glavni stvari, mora biti to sodišče posebej pozorno pri presoji o morebitnem neobstoju razumnega dvoma o pravilni razlagi zadevne določbe Unije in mora med drugim upoštevati cilj postopka predhodnega odločanja, ki je zagotoviti enotnost razlage prava Unije.(123)

175. Četrtič, zdi se, da Supreme Court (vrhovno sodišče) sploh ni upoštevalo ustavnega pomena pravnega vprašanja, o katerem je odločalo, ali morebitnega vpliva svoje odločbe na pravni red Unije kot celote. Kot sem navedel, člen 351, prvi odstavek, PDEU pomeni skoraj neomejeno omejitev uporabe načela primarnosti prava Unije. Glede na pomen navedenega načela za pravni red Unije, Supreme Court (vrhovno sodišče) ni moglo spregledati posledic široke razlage navedene določbe Pogodbe.

176. Poleg tega ugotavljam, da sta za razliko od Supreme Court (vrhovno sodišče) dve sodišči – High Court (višje sodišče) in Court of Appeal (pritožbeno sodišče) – zavrnili presojo uporabe člena 351, prvi odstavek, PDEU, ker je šlo za vprašanje, ki so ga v zadevi European Food obravnavala sodišča Unije, zato je obstajalo tveganje kolizij sodnih odločb o tem vprašanju.(124)

177. Zato menim, da Supreme Court (vrhovno sodišče) z izdajo meritorne sodbe o zahtevku vlagateljev, ki temelji na členu 351, prvi odstavek, PDEU ni upoštevalo (i) „značilnosti, ki so lastne pravu Unije“ in (ii) „tveganj glede razhajanj v sodni praksi v Uniji“. To sta elementa, ki ju morajo nacionalna sodišča zadnje stopnje v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso upoštevati pri presoji, ali imajo v zadevnih okoliščinah obveznost predložiti vprašanje v predhodno odločanje na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU.

178. Petič in zadnjič, menim, da glede na okoliščine zadeve odločitev Supreme Court (vrhovno sodišče), da ne bo predložilo vprašanja v predhodno odločanje na podlagi člena 267 PDEU, ne spada na področje proste presoje, ki ga je nujno treba priznati organom, ki izvršujejo sodne naloge. Iz elementov, obravnavanih v teh sklepnih predlogih, izhaja, da gre za pravno zapleteno zadevo, ki jo dodatno zapleta soobstoj več upravnih in sodnih postopkov v Evropski uniji, v katerih se osrednja vprašanja nanašajo na uporabo več pravil in načel prava Unije. Zlasti velja, da razlaga člena 351, prvi odstavek, PDEU ni bila stransko ali sekundarno vprašanje – kar bi opravičevalo ekonomičnost sodnega postopka – ampak „osrednje vprašanje tega spora“.(125)

179. Prav tako ne vidim nobenega konkretnega elementa, iz katerega bi izhajali posebni razlogi za nujno obravnavo navedene zadeve. To, da Supreme Court (vrhovno sodišče) ni predložilo predloga za sprejetje predhodne odločbe tudi ni mogoče šteti za posledico manjšega spregleda, kot bi bilo mogoče na primer, če stranke tega vprašanja ne bi postavile ali o njem obsežno razpravljale. Nekatere stranke v postopku so Supreme Court (vrhovno sodišče) večkrat pozvale k predložitvi vprašanja o pravilni razlagi člena 351, prvi odstavek, PDEU Sodišču.

180. Zato menim, da glede na okoliščine zadeve Supreme Court (vrhovno sodišče) na podlagi besedila člena 351, prvi odstavek, PDEU in/ali obstoječe sodne prakse sodišč Unije ni moglo ugotoviti, da (i) razlaga navedenega člena ne pušča nobenega prostora za kakršen koli razumen dvom in (ii) da bi bila sprejeta razlaga enako očitna sodiščem Unije in sodiščem zadnje stopnje drugih držav članic. Zato Supreme Court (vrhovno sodišče) s tem, ko vprašanj o razlagi člena 351, prvi odstavek, PDEU ni predložilo Sodišču Evropske unije, ni izpolnilo svoje obveznosti na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU,

181. Glede na navedeno menim, da je tretji tožbeni razlog utemeljen in da ni treba obravnavati druge vrste kritike, ki jo je izrazila Komisija.(126)

F.      Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 108(3) PDEU

1.      Trditve strank

182. Komisija v okviru četrtega tožbenega razloga trdi, da je Združeno kraljestvo kršilo člen 108(3) PDEU.

183. Komisija poudarja, da je z odpravo zadržanja izvršitve arbitražne odločbe, ki so ga odredila sodišča Združenega kraljestva na nižjih stopnjah, navedena arbitražna odločba postala izvršljiva. Posledica odločbe Supreme Court (vrhovno sodišče) je bila torej, da je bilo treba zneske, navedene v arbitražni odločbi, plačati. Taka posledica po trditvah Komisije neposredno nasprotuje obveznosti mirovanja iz člena 108(3) PDEU.

184. Komisija dodaja, da Supreme Court (vrhovno sodišče) tudi ni upoštevalo ustaljene sodne prakse, v skladu s katero se je mogoče sklicevati na prepoved dodelitve državne pomoči, ki ni bila ustrezno odobrena, da se prepreči izvršitev pravnomočnih sodb nacionalnih sodišč, ki bi bile neposredno v nasprotju z obveznostjo mirovanja.(127)

2.      Presoja

185. Čeprav se zdi, da so pravni argumenti Komisije načeloma trdni, pa menim, da bi bilo treba ta tožbeni razlog zavrniti.

186. Države članice morajo na podlagi člena 108(3) PDEU, prvič, obvestiti Komisija o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči, in, drugič, ne smejo izvajati takih ukrepov, dokler Komisija o njih ne sprejme dokončnega sklepa. Namen te dvojne obveznosti (obveščanje in mirovanje) je zagotoviti, da shema državne pomoči ne more začeti delovati preden je Komisija imela na voljo razumno obdobje za podrobno preučitev predlaganih ukrepov in, po potrebi, uvedbo formalnega postopka preiskave. Končni cilj je seveda preprečiti dodelitev nezdružljive pomoči upravičencem.(128)

187. V obravnavni zadevi je Komisija že obravnavala zadevni ukrep (izplačilo odškodnine, ki jo mora na podlagi arbitražne odločbe Romunija plačati vlagateljem(129)) in v dokončnem sklepu iz leta 2015 ugotovila, da pomeni nezdružljivo državno pomoč.

188. Res je, da je bil v trenutku, ko je Supreme Court (vrhovno sodišče) izdalo izpodbijano sodbo, dokončni sklep Komisije razglašen za ničen s strani Splošnega sodišča. Vendar pa postopek pritožbe pri Sodišču Evropske unije zoper navedeno sodbo Splošnega sodišča še ni bil končan.

189. Poleg tega se postopek v zvezi z ničnostno tožbo pred sodišči Unije ni nanašal na zakonitost sklepa o začetku postopka in/ali odredbe o začasnem odlogu. Morda je pomembno poudariti tudi, da vlagatelji niso izpodbijali zakonitosti sklepa o začetku postopka, čeprav je bilo to načeloma mogoče.(130) Vlagatelji so sicer sprva izpodbijali zakonitost odredbe o začasnem odlogu, vendar so ta predlog pozneje umaknili.(131)

190. V zvezi s tem je treba spomniti, da se akti institucij Unije načeloma štejejo za zakonite in imajo pravne učinke, dokler niso preklicani, razglašeni za nične v okviru ničnostne tožbe ali razglašeni za neveljavne v okviru postopka predhodnega odločanja ali ugovora nezakonitosti.(132)

191. Nadalje, sodbe Splošnega sodišča niti posredno ni mogoče razumeti tako, da sta bila tudi sklep o začetku postopka in odredba o začasnem odlogu nezakonita. V skladu z ustaljeno sodno prakso razglasitev ničnosti akta Unije ne vpliva nujno na pripravljalne akte, saj se lahko postopek za nadomestitev akta, ki je bil razglašen za ničen, načeloma nadaljuje v točki, na kateri je nastala nezakonitost.(133)

192. V obravnavani zadevi se je razlog, na podlagi katerega je Splošno sodišče dokončni sklep iz leta 2015 razglasilo za ničnega, nanašal posebej na obravnavni sklep.(134) Taka napaka Komisije, tudi če bi jo v okviru pritožbe potrdilo tudi Sodišče, ne bi vplivala na zakonitost odločb Komisije, ki sta bili sprejeti v predhodni fazi postopka. Posledice za Komisijo bi bile, da bi morala znova začeti podrobno preiskavo domnevne pomoči, nato pa sprejeti nov sklep za končanje postopka, ki bi moral biti skladen z ugotovitvami sodišč Unije.

193. Posledično je obveznost mirovanja domnevne državne pomoči še vedno veljala, ne glede na status dokončnega sklepa iz leta 2015, saj sta sklep o začetku postopka in odredba o začasnem odlogu še vedno veljala in imela pravne učinke.(135)

194. V zvezi s tem moram spomniti, da ima v skladu z ustaljeno sodno prakso prepoved izplačila načrtovane pomoči iz člena 108(3), zadnji stavek, PDEU neposredni učinek in je zato takoj izvršljiva,(136) tudi s strani nacionalnih sodišč.(137) Zato nacionalno sodišče ne more, ne da bi kršilo člen 108(3) PDEU, odrediti izplačila pomoči, ki ni bila priglašena Komisiji, katere združljivost z notranjim trgom Komisija še preučuje, ali še huje, glede katere je že bilo ugotovljeno, da ni združljiva z notranjim trgom. Vsako tako zahtevo bi bilo načeloma treba zavrniti.(138)

195.  S tem ko je bilo v izpodbijani sodbi odpravljeno zadržanje izvršitve arbitražne odločbe, je to neizogibno pomenilo, da mora Romunija načeloma izplačati domnevno pomoč, ne glede na obveznost mirovanja. Verjetno je, da bi take okoliščine pomenile kršitev člena 108(3) PDEU.

196. Res je – kot je navedlo Združeno kraljestvo v svojem odgovoru na uradni opomin Komisije – da člen 108(3) PDEU določa obveznost, ki se načeloma nanaša na državo članico, ki odobri domnevno pomoč.(139) Vendar pa kot je pravilno navedla Komisija, morajo države članice na podlagi člena 4(3) PEU druga drugi pomagati pri spoštovanju prava Unije in se vzdržati sprejemanja ukrepov, ki bi lahko ovirali ali ogrozili spoštovanje prava Unije.(140)

197. Posledično se strinjam s stališčem Komisije, da je mogoče šteti, da je Združeno kraljestvo kršilo člen 108(3) PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU, če eden od njegovih aktov povzroči kršitev obveznosti mirovanja glede domnevnega ukrepa državne pomoči.

198. Ob tem moram poudariti, da v obravnavani zadevi Komisija ni predložila nobenih informacij o tem, kako in kdaj je izvršitev arbitražne odločbe v Združenem kraljestvu, ki je bila omogočena z izpodbijano sodbo, povzročila dejansko izplačilo v navedeni odločbi priznanih zneskov.

199. V zvezi s tem naj spomnim, da mora Komisija v postopku za ugotavljanje kršitev dokazati domnevno kršitev in Sodišču predložiti vse potrebne informacije v zvezi s tem, pri čemer se Komisija ne more opreti na domneve.(141) Poleg tega na podlagi ustaljene sodne prakse velja, da je postopek za ugotavljanje kršitev mogoče uporabiti le v primeru dejanskih kršitev prava Unije. V primerjavi s tem zgolj trditve o potencialnih kršitvah v prihodnosti ali tveganje takih kršitev ne zadošča.(142)

200. Čeprav se torej strinjam s Komisijo, da bi posledica izpodbijane sodbe načeloma lahko bila kršitev obveznosti mirovanja iz člena 108(3) PDEU, ki bi jo bilo mogoče pripisati Združenemu kraljestvu, pa ne vidim nobenega dokaza, da je do take kršitve dejansko prišlo.

201. Zato menim, da četrti tožbeni razlog Komisije ni utemeljen.

VI.    Stroški

202. Člen 138(1) Poslovnika Sodišča Evropske unije določa, da se plačilo stroškov na predlog uspele stranke naloži neuspeli stranki.

203. Glede na to, da je Komisija predlagala naložitev plačilo stroškov in je bila s tožbo večinoma uspešna, je treba Združenemu kraljestvu naložiti plačilo stroškov.

VII. Predlog

204. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj:

–        ugotovi, da je Združeno kraljestvo kršilo člen 4(3) PEU v povezavi s členom 127(1) Sporazuma o izstopu, s tem ko je Supreme Court (vrhovno sodišče) s svojo sodbo z dne 19. februarja 2020 v zadevi Micula proti Romuniji zavrnilo prekinitev postopka in odločilo o razlagi člena 351PDEU, med tem ko je bilo o isti stvari odločeno z veljavnimi sklepi Komisije in so o zadevi odločala sodišča Unije;

–        ugotovi, da je Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske kršilo člen 267, tretji odstavek, PDEU v povezavi s členom 127(1) Sporazuma o izstopu, ker Supreme Court (vrhovno sodišče) kot sodišče zadnje stopnje Sodišču ni predložilo v predhodno odločanje vprašanja o razlagi prava Unije, ki ni bilo niti acte clair niti acte éclairé;

–        v preostalem tožbo zavrne;

–        Združenemu kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske naloži plačilo stroškov.

1      Jezik izvirnika: angleščina.

2      Mertens de Wilmars in J., Verougstraete, I. M., „Proceedings against Member States for failure to fulfil their obligations“ (Common Market Law Review, zvezek 7, izdaja 4, 1970, str 389 in 390. Podobno glej nekaj let pozneje sklepne predloge generalnega pravobranilca J.-P. Warnerja v zadevi Bouchereau (30/77, EU:C:1977:141, str. 2020).

3      Glej nedavno sodbo z dne 28. januarja 2020, Komisija/Italija (Direktiva o boju proti zamudam pri plačilih) (C‑122/18, EU:C:2020:41, točka 55 in navedena sodna praksa).

4      Glej zlasti sodbi z dne 12. novembra 2009, Komisija/Španija (C‑154/08, EU:C:2009:695), in z dne 4. oktobra 2018, Komisija/Francija (Davčni odtegljaj) (C‑416/17, EU:C:2018:811). Glej tudi mnenje Sodišča 1/09 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov) z dne 8. marca 2011 (EU:C:2011:123, točka 87).

5      To mnenje je Sodišče večkrat izrazilo in z njim se v celoti strinjam. Glej na primer sodbi z dne 9. decembra 2003, Komisija/Italija (C‑129/00, EU:C:2003:656, točka 32), in z dne 7. junija 2007, Komisija/Grčija (C‑156/04, EU:C:2007:316, točka 52).

6      Taki mednarodni sporazumi so v nadaljevanju imenovani „predhodni sporazumi“.

7      V nadaljevanju: Sporazum o izstopu (UL 2020, L 29, str. 7).

8      Sodba Splošnega sodišča z dne 18. junija 2019, European Food in drugi/Komisija (T‑624/15, T‑694/15 in T‑704/15, EU:T:2019:423).

9      Sodba z dne 25. januarja 2022, Komisija/European Food in drugi (C‑638/19 P, EU:C:2022:50).

10      Sodba z dne 6. marca 2018, Achmea (C‑284/16, EU:C:2018:158). V navedeni sodbi je Sodišče ugotovilo, da arbitražna klavzula iz dvostranskega sporazuma o naložbah med Kraljevino Nizozemsko in Slovaško republiko ni združljiva s pravom Unije.

11      Sklep z dne 21. septembra 2022, Romatsa in drugi (C‑333/19, EU:C:2022:749).

12      [2017] EWHC 31 (Comm).

13      [2018] EWCA 1801.

14      Glej zlasti člene od 92 do 95 Sporazuma o izstopu.

15      Glej zlasti člene od 86 do 91 Sporazuma o izstopu.

16      Moj poudarek.

17      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca J. Mischoja v zadevi Portugalska/Komisija (C‑365/99, EU:C:2001:184, točka 16).

18      Glej med drugim sodbo z dne 28. marca 2019, Komisija/Irska (Sistem za zbiranje in čiščenje odpadnih vod) (C‑427/17, EU:C:2019:269, točka 43 in navedena sodna praksa).

19      Glej na primer sklep Sodišča z dne 8. aprila 2020, Komisija/Poljska (C‑791/19 R, EU:C:2020:277, točka 52 in navedena sodna praksa). Poudarek dodan.

20      Glej v tem smislu sodbi z dne 20. marca 2014, Komisija/Poljska (C‑639/11, EU:C:2014:173, točka 57), in z dne 20. marca 2014, Komisija/Litva (C‑61/12, EU:C:2014:172, točka 62).

21      V zvezi s tem načelom glej na primer sodbo z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos  (C‑301/19 P, EU:C:2021:39, točka 54).

22      Glej v tem smislu sodbi z dne 21. septembra 1989, Komisija/Grčija (68/88, EU:C:1989:339, točka 9), in z dne 1. oktobra 1998, Komisija/Italija (C‑285/96, EU:C:1998:453, točka 13).

23      Za več primerjalnega in zgodovinskega ozadja tega postopka glej na primer Guyomar, G., Le défaut des parties à un différend devant les juridictions internationales, Librairie Générale de Droit et de Jurisprudence, Paris, 1960; in U.S. Supreme Court, 30. marec 1885, Thomson and Others v. Wooster, 114 U.S. 104 (1885).

24      Člen 41 Statuta Sodišča in člen 156(1) Poslovnika Sodišča.

25      Podobno v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca J. Mischoja v zadevo Portugalska/Komisija (C‑365/99, EU:C:2001:184, točka 17).

26      Pravijo, da ta rek izhaja iz basni „Mula“ starogrškega pisca Ezopa (620–564 pr. n. št.)

27      Glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2002, Roquette Frères (C‑94/00, EU:C:2002:603, točka 31 in navedena sodna praksa).

28      Člen 3(3), prvi pododstavek, PEU.

29      Člen 26(2) PDEU.

30      Protokol (št. 27) o notranjem trgu in konkurenci.

31      Členi od 101 do 106 PDEU.

32      Členi od 107 do 109 PDEU.

33      Glej zlasti sodbo z dne 18. julija 2007, Lucchini (C‑119/05, EU:C:2007:434, točka 52 in navedena sodna praksa).

34      Glej zlasti sodbo z dne 21. novembra 2013, Deutsche Lufthansa (C‑284/12, EU:C:2013:755, točka 41). V tem smislu glej tudi sodbo z dne 23. januarja 2019, Fallimento Traghetti del Mediterraneo (C‑387/17, EU:C:2019:51, točka 54 in navedena sodna praksa).

35      Glej sodbo z dne 21. novembra 2013, Deutsche Lufthansa (C‑284/12, EU:C:2013:755, točke od 28 do 31 in navedena sodna praksa).

36      Prav tam, točka 41.

37      Glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2018, Georgsmarienhütte in drugi (C‑135/16, EU:C:2018:582, točka 24), in po analogiji sodbo z dne 14. decembra 2000, Masterfoods in HB (C‑344/98, EU:C:2000:689, točka 57).

38      Moj poudarek.

39      Točka 25 izpodbijane sodbe. Glede odločitve Sodišča v navedeni zadevi glej sklep z dne 21. septembra 2022, Romatsa in drugi (C‑333/19, EU:C:2022:749).

40      Glej zgoraj, točki 21 in 22 teh sklepnih predlogov.

41      Točka 97 izpodbijane sodbe.

42      Točke od 98 do 100 izpodbijane sodbe.

43      Točke od 101 do 108 izpodbijane sodbe.

44      Točke od 109 do 117 izpodbijane sodbe.

45      V zvezi s členoma 53 in 54 konvencije ICSID glej zgoraj točki 13 in 14 teh sklepnih predlogov. Člen 69 navedene konvencije zgolj določa, da „vsaka pogodbenica sprejme zakonodajne ali druge ukrepe, ki so potrebni za učinkovito izvajanje določb te konvencije na njenem ozemlju“.

46      Podobno v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Köbler (C‑224/01, EU:C:2003:207, točka 66).

47      Če prav razumem sta enako ugotovila tudi High Court in Court of Appeal v postopku v Združenem kraljestvu (glej točko 42 izpodbijane sodbe).

48      Glej zlasti točko 56 izpodbijane sodbe.

49      Glej točke 2, 51, 52, 56 in 116 izpodbijane sodbe.

50      Glej zlasti točko 44 in točke od 126 do 129 obrazložitve v dokončnem sklepu iz leta 2015. Komisija je tudi v sklepu o začetku postopka zavrnila uporabo člena 351, prvi odstavek, PDEU.

51      Glej zlasti točko 100 sporne sodbe.

52      Mimogrede želim dodati, da podobnega izraza ni mogoče najti v najbolj upoštevnih mednarodnih virih, kot sta Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb in v osnutku besedila pravil Komisije za mednarodno pravo o odgovornosti držav za mednarodno protipravno ravnanje (v nadaljevanju: ARSIWA).

53      Glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2021, Venezuela/Svet (Nanašanje na tretjo državo) (C‑872/19 P, EU:C:2021:507, točka 42 in navedena sodna praksa).

54      Glej v nadaljevanju točko 114 teh sklepnih predlogov.

55      Zato se ne strinjam v celoti z generalnim pravobranilcem J. Mischojem, ki je v svojih sklepnih predlogih v zadevi Komisija/Portugalska (C‑62/98 in C‑84/98, EU:C:1999:509, točka 56) navedel, da je prvi odstavek člena 351 PDEU „zgolj deklaratoren“.

56      Sodba z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 304). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura v isti zadevi (EU:C:2008:11, točki 30 in 31). Glej splošneje tudi sodbo z dne 2. septembra 2021, Republika Moldavija (C‑741/19, EU:C:2021:655, točka 42).

57      Glej med drugim sodbi z dne 6. aprila 1995, RTE in ITP/Komisija  (C‑241/91 P in C‑242/91 P, EU:C:1995:98), in z dne 15. septembra 2011, Komisija/Slovaška (C‑264/09, EU:C:2011:580).

58      Tako kot v sodbah, na katere se sklicuje Supreme Court (vrhovno sodišče), z dne 2. avgusta 1993, Levy (C‑158/91, EU:C:1993:332), in z dne 28. marca 1995, Evans Medical in Macfarlan Smith (C‑324/93, EU:C:1995:84).

59      To jasno izhaja iz sodbe z dne 18. novembra 2003, Budějovický Budvar (C‑216/01, EU:C:2003:618, točki 134 in 143). Glej po analogiji tudi sodbo z dne 27. novembra 1973, Vandeweghe in drugi (130/73, EU:C:1973:131, točki 2 in 3).

60      V zvezi s tem glej na področju pravne literature Klabbers, J., Treaty Conflict and the European Union, Cambridge University Press, 2009, str. 142–148; Manzini, P., „The Priority of Pre‐Existing Treaties of EC Member States within the Framework of International Law“, European Journal of International Law, 2001, str. 785–788; in Schermers, H. G., „Annotation of Case 812/79 Attorney General (of Ireland) v Burgoa“, Common Market Law Review, 1981, str. 229–230.

61      Glej zgoraj točko 82 teh sklepnih predlogov in v nadaljevanju točko 193 teh sklepnih predlogov. Na splošno v zvezi s tem glej sklepne predloge generalnega pravobranilca F. Capotortija v zadevi Burgoa (812/79, EU:C:1980:196, str. 2817), in sklepne predloge generalnega pravobranilca C. O. Lenza v zadevi Evans Medical in Macfarlan Smith (C‑324/93, EU:C:1994:357, točka 42).

62      Glede odločb upoštevnih mednarodnih organov glej Alexandrov, S. A., „Enforcement of ICSID Awards: Articles 53 and 54 of the ICSID Convention“, v Binder C., in drugi (ur.), International Investment Law for the 21st Century: Essays in Honour of Christoph Schreuer, Oxford University Press, 2009, str. 328.

63      Če uporabim pojem Supreme Court (vrhovno sodišče) iz točke 56 sporne sodbe.

64      Glej točko 113 sporne sodbe.

65      Glej točko 45 obrazložitve dokončnega sklepa iz leta 2015.

66      Točka 114 oziroma točka 117 sporne sodbe.

67      Točka 56 sporne sodbe. Moj poudarek.

68      Glej zgoraj točko 22 teh sklepnih predlogov.

69      Kot je pravilno navedeno v točki 114 sporne sodbe.

70      Sodba z dne 18. junija 2019, European Food in drugi/Komisija (T‑624/15, T‑694/15 in T‑704/15, EU:T:2019:423, točka 58).

71      Glej na primer točke od 64 do 66 obrazložitve dokončnega sklepa iz leta 2015.

72      Podobno glej v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca N. Jääskinena v zadevi Komisija/Slovaška (C‑264/09, EU:C:2011:150, točka 48).

73      Podobno glej v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca M. Lagrangea v zadevi Komisija/Italija (10/61, neobjavljeni, EU:C:1961:26, str. 17).

74      Glej v tem smislu člen 26, člen 30(4)(b) in člene od 34 do 36 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb.

75      Na primer glede povezave med členom 351 PDEU in členom 30(4)(b) Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb glej sodbo z dne 9. februarja 2012, Luksan (C‑277/10, EU:C:2012:65, točka 61 in navedena sodna praksa).

76      Glej med drugim sodbo z dne 14. januarja 1997, Centro-Com (C‑124/95, EU:C:1997:8, točka 56 in navedena sodna praksa).

77      Glej v tem smislu sodbo z dne 3. februarja 1994, Minne (C‑13/93, EU:C:1994:39, točka 17).

78      Sodba z dne 14. oktobra 1980, Burgoa (812/79, EU:C:1980:231, točka 9).

79      Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca A. Tizzana v zadevi Komisija/Združeno kraljestvo (C‑466/98, EU:C:2002:63, točka 38). V pravni literaturi glej Koutrakos, P., „International agreements concluded by Member States prior to their EU accession: Burgoa“, v Butler, G., Wessel, R. (ur.), EU external relations law, Hart Publishing, Oxford, 2022, str. 137.

80      Glej podrobneje v nadaljevanju točko 127 in naslednje teh sklepnih predlogov.

81      Mutatis mutandis, to bi bilo enako kot če bi trdili, da je država članica, ki bi uvedla ukrep z enakim učinkom kot količinska omejitev, ki ne izpolnjuje pogojev iz člena 36 PDEU, kršila navedeno določbo in ne (splošne) prepovedi količinskih omejitev iz člena 34 PDEU.

82      Glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 1998, T. Port (C‑364/95 in C‑365/95, EU:C:1998:95, točka 61).

83      Glej podobno sodbo z dne 5. novembra 2002, Komisija/Združeno kraljestvo (C‑466/98, EU:C:2002:624, točka 25).

84      Glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 1966, Consten in Grundig/Komisija (56/64 in 58/64, EU:C:1966:41, str. 364).

85      Glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2009, Komisija/Grčija (C‑45/07, EU:C:2009:81, točka 35).

86      Glej v tem smislu med drugim mnenje Sodišča 2/15 (Sporazum o prosti trgovini med Evropsko unijo in Republiko Singapur) z dne 16. maja 2017 (EU:C:2017:376, točka 254).

87      Glej na primer sodbo z dne 22. septembra 1988, Deserbais (286/86, EU:C:1988:434, točka 18), sklepne predloge generalnega pravobranilca G. Tesaura v zadevi Levy (C‑158/91, EU:C:1992:411, točka 4).

88      Glej med drugim sodbi z dne 27. februarja 1962, Komisija/Italija (10/61, EU:C:1962:2, str. 10), in z dne 27. septembra 1988, Matteucci (235/87, EU:C:1988:460, točka 21).

89      Glej sodbi z dne 11. marca 1986, Conegate (121/85, EU:C:1986:114, točka 25), in z dne 2. julija 1996, Komisija/Luksemburg (C‑473/93, EU:C:1996:263, točka 40).

90      Eeckhout, P., EU external relations law, 2. izdaja, Oxford University Press, 2011, str. 426.

91      Sodba z dne 27. februarja 1962, Komisija/Italija (10/61, EU:C:1962:2, str. 10).

92      Glej sodbo z dne 2. julija 1996, Komisija/Luksemburg (C‑473/93, EU:C:1996:263, točka 40).

93      Glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864, točka 61).

94      Glej med drugim sodbi z dne 2. avgusta 1993, Levy (C‑158/91, EU:C:1993:332, točka 12), in z dne 10. marca 1998, T. Port (C‑364/95 in C‑365/95, EU:C:1998:95, točka 60). Moj poudarek.

95      Glej sodbo z dne 14. januarja 1997, Centro-Com (C‑124/95, EU:C:1997:8, točka 60 in navedena sodna praksa).

96      Glej v tem smislu mnenje Sodišča 2/15 (Sporazum o prosti trgovini med EU in Singapurjem) z dne 16. maja 2017 (EU:C:2017:376, točka 254).

97      Glej v tem smislu člena 20 in 45 ARSIWA.

98      Očitno je, da v obravnavani zadevi okoliščine vključujejo tudi eno tretjo državo (Združeno kraljestvo), za katero pa je bilo treba na podlagi upoštevnih določb prava Unije v zadevnem času šteti, da je v enakem položaju kot države članice.

99      Za namene teh sklepnih predlogov se ni treba poglabljati v to (zapleteno) področje mednarodnega prava, saj je navedeno osnovno razlikovanje dobro uveljavljeno v mednarodnih pravnih virih. Glej med drugim sodbo Meddržavnega sodišča z dne 5. februarja 1970, Barcelona Traction, Light and Power Company, Limited (Belgija proti Španiji), poročila Meddržavnega sodišča iz leta 1970, str. 3, točki 33 in 35; ter člen 33 (in točko 2 komentarja navedenega člena), člen 42 (in točko 8 komentarja navedenega člena) ter člen 48 (in točko 8 komentarja navedenega člena) ARSIWA. Glede navedenega razlikovanja v sodni praksi sodišč Unije glej sklepne predloge generalnega pravobranilca J.-P. Warnerja v zadevi Henn in Darby (34/79, EU:C:1979:246, str. 3833); sklepne predloge generalnega pravobranilca G. Tesaura v zadevi Levy (C‑158/91, EU:C:1992:411, točka 5); sklepne predloge generalnega pravobranilca C. O. Lenza v zadevi Evans Medical in Macfarlan Smith (C‑324/93, EU:C:1994:357, točka 33); in sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Republika Moldavija (C‑741/19, EU:C:2021:164, točka 42). Seveda lahko nekateri sporazumi vsebujejo klavzule obeh kategorij in v takem primeru je treba preučiti naravo vsake klavzule posebej.

100      Kot primer se pogosto navajajo sporazumi o človekovih pravicah.

101      Podobno v pravni literaturi Mastroianni, R., „Comment to Article 351 TFEU“, v Tizzano, A. (ur.), Trattati dell’Unione Europea, 2. izdaja, 2014, str. 2545.

102      Dober primer so sporazumi o zaščiti investicij.

103      Glej v tem smislu komentarje člena 42 (zlasti točko 9) in člena 48 (zlasti točko 2) ARSIWA.

104      Glej med številnimi drugimi sodbe z dne 22. septembra 1988, Deserbais (286/86, EU:C:1988:434, točka 18); z dne 6. aprila 1995, RTE in ITP/Komisija (C‑241/91 P in C‑242/91 P, EU:C:1995:98, točka 84); z dne 10. marca 1998, T. Port (C‑364/95 in C‑365/95, EU:C:1998:95, točka 60), in z dne 18. novembra 2003, Budějovický Budvar (C‑216/01, EU:C:2003:618, točka 148).

105      Točka 97 sporne sodbe, ki se nanaša na sodbo z dne 2. avgusta 1993, Levy (C‑158/91, EU:C:1993:332, točka 11).

106      Glej zgoraj točko 89 teh sklepnih predlogov.

107      Sodba z dne 28. oktobra 2022, Generalstaatsanwaltschaft München (Izročitev in ne bis in idem) (C‑435/22 PPU, EU:C:2022:852, točka 119).

108      Prav tam, točki 120 in 121.

109      Točka 98 sporne sodbe.

110      Kot je Supreme Court (vrhovno sodišče) pravilno ugotovilo, se zadevni spor nanaša le na vprašanje, ali ima Združeno kraljestvo na podlagi konvencije ICSID obveznost do tretjih držav izvršiti zadevno arbitražno odločbo (točka 101 sporne sodbe).

111      Na primer tako, da spor predloži Meddržavnemu sodišču.

112      Navedbe predsedujočega med petim in šestim zasedanjem Posvetovalnih srečanj pravnih strokovnjakov, ki so jih imenovale vlade članic(navedeno v točki 107 sporne sodbe).

113      Zlasti tiste iz točk 104 in 105 sporne sodbe.

114      Zdi se mi, da so to zlasti trditve vlagateljev o tem vprašanju, za katere se zdi, da jih Supreme Court (vrhovno sodišče) sprejema v točki 106 sporne sodbe.

115      Glej med drugim točko 15 sporne sodbe.

116      V skladu z navedeno določbo je arbitražna določba „končna in zavezujoča“.

117      V zvezi s tem naj mimogrede omenim, da na podlagi odločb Sodišča v zadevah Achmea, European Food in Romatsa (glej zgoraj točki 22 in 23 teh sklepnih predlogov) menim, da bi bilo treba arbitražno klavzulo v DSN zdaj šteti za neveljavno.

118      Glej sodbo z dne 14. oktobra 1980 Burgoa  (812/79, EU:C:1980:231, točka 10).

119      Glej zlasti sodbo z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi (C‑561/19, EU:C:2021:799, točki 39 in 40 ter navedena sodna praksa).

120      Prav tam, točka 36 in navedena sodna praksa.

121      Prav tam, točka 41 in navedena sodna praksa.

122      Glej zlasti točki 99 in 102 sporne sodbe.

123      Glej v tem smislu sodbi z dne 9. septembra 2015, Ferreira da Silva e Brito in drugi (C‑160/14, EU:C:2015:565, točke od 42 do 44), in z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi (C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 49).

124      Glej točke 29, 32, 91 in 94 sporne sodbe.

125      Kot je navedlo Supreme Court (vrhovno sodišče) v točki 96 sporne sodbe.

126      Glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2018, Komisija/Francija (Davčni odtegljaj) (C‑416/17, EU:C:2018:811, točka 113).

127      Komisija se sklicuje predvsem na sodbo z dne 18. julija 2007, Lucchini (C‑119/05, EU:C:2007:434, točki 62 in 63).

128      Na splošno in z nadaljnjimi sklicevanji glej sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Viasat Broadcasting UK (C‑445/19, EU:C:2020:644, točki 17 in 18).

129      Glej točko 39 obrazložitve dokončnega sklepa iz leta 2015.

130      Glej na primer sodbo z dne 21. decembra 2016, Komisija/Hansestadt Lübeck (C‑524/14 P, EU:C:2016:971).

131      Sklep z dne 29. februarja 2016, Micula in drugi/Komisija (T‑646/14, neobjavljen, EU:T:2016:135).

132      Glej med drugim sodbo z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet (C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 100 in navedena sodna praksa).

133      Glej med drugim sodbo z dne 21. septembra 2017, Riva Fire/Komisija (C‑89/15 P, EU:C:2017:713, točka 34).

134      Splošno sodišče je v bistvu v sodbi ugotovilo, da se odškodnina, priznana vlagateljem v arbitražni odločbi, vsaj delno nanaša na obdobje pred pristopom Romunije k Evropski uniji. Splošno sodišče je ugotovilo, da je Komisija napačno opredelila celotno odškodnino kot državno pomoč, brez razlikovanja med zneski, ki se nanašajo na obdobje pred pristopom, in tistimi, ki se nanašajo na obdobje po pristopu.

135      Supreme Court (vrhovno sodišče) je to v bistvu potrdilo v točki 51 sporne sodbe. V zvezi s tem glej na splošno sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Mengozzija v zadevi Deutsche Lufthansa (C‑284/12, EU:C:2013:442, točke od 27 do 29).

136      Glej na primer sodbo z dne 5. marca 2019, Eesti Pagar (C‑349/17, EU:C:2019:172, točka 88).

137      Prav tam, točke 89 do 91.

138      Glej med številnimi sodbo z dne 12. januarja 2023, DOBELES HES (C‑702/20 in C‑17/21, EU:C:2023:1, točka 121).

139      V zadevnem delu se navedena določba glasi: „Zadevna država članica ne sme izvajati svojih predlaganih ukrepov, dokler v tem postopku ni sprejet dokončen sklep“ (moj poudarek).

140      Glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 1988, Matteucci (235/87, EU:C:1988:460, točka 19).

141      Glej na primer sodbo z dne 10. novembra 2020, Komisija/Italija (Valeurs limites - PM10) (C‑644/18, EU:C:2020:895, točka 83 in navedena sodna praksa).

142      Glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2012, Madžarska/Slovaška (C‑364/10, EU:C:2012:630, točke od 68 do 71).