SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 4. oktobra 2023(*)
„Zaščitni ukrepi – Trg izdelkov iz jekla – Uvoz nekaterih izdelkov iz jekla – Izvedbena uredba (EU) 2021/1029 – Ničnostna tožba – Pravni interes – Procesno upravičenje – Dopustnost – Podaljšanje zaščitnega ukrepa – Nujnost – Tveganje za nastanek resne škode – Prilagoditveni ukrepi – Interes Unije – Očitna napaka pri presoji“
V zadevi T‑598/21,
European Association of Non-Integrated Metal Importers & distributors (Euranimi) s sedežem v Bruslju (Belgija), ki jo zastopajo M. Campa, D. Rovetta, P. Gjørtler in V. Villante, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata G. Luengo in P. Němečková, agenta,
tožena stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi O. Porchia, predsednica, M. Jaeger (poročevalec) in P. Nihoul, sodnika,
sodna tajnica: M. Zwozdziak-Carbonne, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka, zlasti sklepa z dne 3. novembra 2021, s katerim je bil predlog tožeče stranke za odločanje po hitrem postopku zavrnjen,
na podlagi obravnave z dne 7. marca 2023,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, European Association of Non-Integrated Metal Importers & distributors (Euranimi), s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2021/1029 z dne 24. junija 2021 o spremembi Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2019/159 zaradi podaljšanja zaščitnega ukrepa v zvezi z uvozom nekaterih izdelkov iz jekla (UL 2021, L 225, str. 1; v nadaljevanju: izpodbijana uredba).
Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je podjetniško združenje Evropske unije, ki zastopa interese uvoznikov, distributerjev, trgovcev in predelovalcev, kar zadeva neintegrirano jeklo, nerjavno jeklo in kovinske izdelke.
3 Združene države Amerike so 23. marca 2018 uvedle uvozne dajatve na podlagi oddelka 232 Trade Expansion Act (zakon o širitvi trgovine).
4 Evropska komisija je ob upoštevanju statističnih podatkov, zbranih po sprejetju nadzornih ukrepov, začela zaščitno preiskavo, da bi preučila položaj več kategorij izdelkov iz jekla.
5 Ker je Komisija na podlagi analize podatkov začasno ugotovila, da za jeklarsko industrijo v Uniji obstaja tveganje za nastanek resne škode v zvezi s 23 od 28 kategorij izdelkov, ki so bili predmet preiskave za uvedbo zaščitnih ukrepov, je sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2018/1013 z dne 17. julija 2018 o uvedbi začasnih zaščitnih ukrepov za uvoz nekaterih izdelkov iz jekla (UL 2018, L 181, str. 39).
6 Ker je Komisija nato menila, da za jeklarsko industrijo v Uniji obstaja tveganje za nastanek resne škode v zvezi s 26 kategorijami izdelkov iz jekla, ki so bili predmet preiskave za uvedbo zaščitnih ukrepov, je sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2019/159 z dne 17. julija 2019 o uvedbi dokončnih zaščitnih ukrepov proti uvozu nekaterih izdelkov iz jekla (UL 2019, L 31, str. 27). S to izvedbeno uredbo je bil uveden dokončni zaščitni ukrep za obdobje treh let, z možnostjo podaljšanja do osem let, v obliki posebnih tarifnih kvot po kategorijah, katerih zgornja količinska omejitev je bila določena na podlagi povprečne količine uvoza iz zadevnih držav v obdobju 2015–2017, povečane za 5 %, da bi se tako zagotovila ohranitev tradicionalnih trgovinskih tokov ter da obstoječa uporabniška in uvozna industrija Unije ostane dovolj podprta. Stopnja tarife nad kvoto, ki je bila v fazi začasnega ukrepa določena na 25 %, je bila potrjena ob sprejetju dokončnega ukrepa.
7 V nasprotju s položajem, kakršen je bil ta v okviru začasnega zaščitnega ukrepa, so bile z Izvedbeno uredbo 2019/159 določene ustrezne kvote za posamezne države, ki so imele kot dobaviteljice znaten interes za dobavo (torej države z deležem več kot 5 % uvoza za zadevno kategorijo izdelkov). Za preostale države, ki so izvažale na ozemlje Unije, je bila prav tako določena „preostala“ ali „skupna“ tarifna kvota. Komisija je še menila, da bi morala država dobaviteljica, ko je izčrpala svojo posebno tarifno kvoto, imeti dostop do preostale tarifne kvote, da bi se zagotovila ohranitev preteklih trgovinskih tokov, pa tudi da bi se preprečilo, da bi lahko glede na okoliščine primera nekateri deli preostale tarifne kvote ostali neuporabljeni.
8 Zaščitni ukrep naj bi se od 2. februarja 2019, ki je datum začetka veljavnosti Izvedbene uredbe 2019/159, do 30. junija 2021 redno ponovno pregledoval in postopoma v rednih presledkih sproščal, da bi se tako količinski pragovi postopoma zvišali in bi se industriji Unije omogočilo, da se prilagodi.
9 Ob pregledih, opravljenih od septembra 2019 do junija 2020, je Komisija uvedla spremembe pri upravljanju sistema tarifnih kvot, da bi med drugim upoštevala najnovejše komercialne podatke.
10 Komisija je 15. januarja 2021 prejela utemeljen zahtevek dvanajstih držav članic Unije, naj v skladu s členom 19 Uredbe (EU) 2015/478 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2015 o skupnih pravilih za uvoz (UL 2015, L 83, str. 16; v nadaljevanju: osnovna uredba o zaščitnih ukrepih) preuči, ali bi bilo treba veljavni zaščitni ukrep podaljšati.
11 Komisija je 26. februarja 2021 v Uradnem listu Evropske unije objavila obvestilo o začetku, s katerim je zainteresirane stranke pozvala k sodelovanju v preiskavi v zvezi z morebitnim podaljšanjem zaščitnega ukrepa tako, da podajo pripombe in dokaze.
12 Ker je Komisija menila, na eni strani, da bi odprava zaščitnega ukrepa v okviru pandemije covida-19 lahko povzročila nenaden naval uvoza, ki bi močno poslabšal še vedno negotovo finančno stanje jeklarske industrije Unije, in na drugi strani, da bi imeli uporabniki v vseh kategorijah izdelkov možnost dobave dovolj dajatev prostega jekla iz več virov, saj je približno 11 milijonov ton dajatev prostih tarifnih kvot ostalo neuporabljenih, to je 36 % vseh razpoložljivih tarifnih kvot, je sprejela izpodbijano uredbo, s katero je bil zaščitni ukrep podaljšan za triletno obdobje do 30. junija 2024.
Predlogi strank
13 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano uredbo razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
14 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost
15 Komisija – ne da bi formalno vložila ugovor nedopustnosti – izpodbija dopustnost te tožbe, ker meni, da tožeča stranka nima niti pravnega interesa niti procesnega upravičenja. Tožeča stranka pa trdi, da ima pravni interes in procesno upravičenje za vložitev tožbe zoper izpodbijano uredbo.
Pravni interes
16 Na prvem mestu, Komisija meni, da tožeča stranka v fazi vložitve te tožbe ni dokazala, da izpolnjuje pogoje v zvezi z izkazom pravnega interesa.
17 Najprej, izpodbijana uredba naj ne bi preprečevala uvoza zadevnih kategorij izdelkov iz jekla v Unijo, ker se zaščitna dajatev uporablja le v primeru nastanka resne škode zaradi povečanja uvoza, ki presega pretekle trgovinske tokove. Tako naj bi bil interes tožeče stranke, kar zadeva obveznost plačila 25‑odstotne tarifne dajatve nad kvoto, hipotetičen.
18 Dalje, ob vložitvi tožbe naj tarifna kvota za kategorije proizvodov, ki so jih uvozile družbe, ki jih je zastopala tožeča stranka, ne bi bila izčrpana. Zato po mnenju Komisije razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe tožeči stranki ne bi mogla prinesti nobene koristi, saj ta uredba v zvezi z njo ali njenimi člani še ni povzročila pravnih učinkov. Tako naj pravni interes tožeče stranke ne bi bil niti obstoječ niti dejanski.
19 V tem okviru Komisija meni, da dejstvo, da člani tožeče stranke pri komercialnem načrtovanju upoštevajo obstoj tarifnih kvot, ne pomeni, da je bil njihov pravni položaj z izpodbijano uredbo spremenjen. Poleg tega naj bi Splošno sodišče predpostavko, da imajo tarifne kvote učinke, že zavrnilo, in sicer v sodbi z dne 20. oktobra 2021, Novolipetsk Steel/Komisija (T‑790/19, neobjavljena, EU:T:2021:706). Poleg tega Komisija trdi, da dejstvo, da uvoz ostaja nespremenjen, medtem ko se raven neuporabljenih tarifnih kvot povečuje, kaže, da zaščitni ukrep ne povzroča negativnih učinkov na trgovinske tokove, ki jih navaja tožeča stranka.
20 Nazadnje, dejstvo, da za uvoz veljajo tarifne kvote, naj uvoznikom ne bi nalagalo posebnega bremena. Tožeča stranka naj torej od razglasitve ničnosti izpodbijane uredbe v zvezi s tem ne bi imela nobene koristi.
21 Na drugem mestu, Komisija poudarja, da ker v obdobju uporabe zaščitnega ukrepa izvaja redne preglede, je dejstvo, da ima lahko izpodbijana uredba v določenem trenutku pravne učinke na proizvode, ki so jih uvozili člani tožeče stranke, negotovo.
22 Na tretjem mestu, Komisija navaja, da dejstvo, da bodo imeli tožeča stranka in njeni člani pravni interes, če in ko se bo uporabljala 25‑odstotna tarifna dajatev nad kvoto, ne pomeni, da ni učinkovitega pravnega sredstva. Komisija namreč meni, da bodo v tem položaju imeli možnost, da pred nacionalnimi sodišči izpodbijajo pobiranje te dajatve s strani nacionalnih carinskih organov, pri čemer bodo lahko ti organi v skladu s členom 267 PDEU Sodišču predložili vprašanje o veljavnosti izpodbijane uredbe.
23 Tožeča stranka trditve Komisije izpodbija.
24 V skladu z ustaljeno sodno prakso je pravni interes bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči. Ničnostna tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, je tako dopustna le, če ima tožeča stranka interes, da se ugotovi ničnost izpodbijanega akta. Pravni interes tožeče stranke predpostavlja, da bi lahko razglasitev ničnosti izpodbijanega akta sama po sebi imela pravne posledice, da bi torej rezultat tožbe lahko prinesel korist stranki, ki jo je vložila, ter da ta utemeljuje obstoječ in dejanski interes za razglasitev ničnosti navedenega akta (glej sodbo z dne 18. maja 2022, Uzina Metalurgica Moldoveneasca/Komisija, T‑245/19, EU:T:2022:295, točka 32 in navedena sodna praksa).
25 V obravnavani zadevi je iz mehanizma, uvedenega z izpodbijano uredbo, razvidno, da je pravna ureditev, ki se uporablja za dejavnost uvoza zadevnih izdelkov v Unijo, manj ugodna od tiste, ki se je uporabljala, ko ni bilo zaščitnih ukrepov (glej po analogiji sodbo z dne 18. maja 2022, Uzina Metalurgica Moldoveneasca/Komisija, T‑245/19, EU:T:2022:295, točka 33).
26 Tako bi lahko razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe z odločbo, ugodno za tožečo stranko, sama po sebi imela pravne posledice in bi njen rezultat lahko prinesel korist tožeči stranki, ki ima zato pravni interes (glej po analogiji sodbo z dne 18. maja 2022, Uzina Metalurgica Moldoveneasca/Komisija, T‑245/19, EU:T:2022:295, točka 34).
27 V zvezi s tem je v uvodnih izjavah 85 in 86 izpodbijane uredbe predviden postopek pregleda in liberalizacije zaščitnega ukrepa (glej v tem kontekstu točko 8 zgoraj). Namen tega postopka je zlasti omogočiti vzpostavitev bolj odprtih uvoznih pravil, kar bi koristilo uvoznikom. Postopna liberalizacija tarifnih kvot spreminja pravni položaj uvoznikov. Razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe naj bi bila torej primerljiva s popolno liberalizacijo navedenih kvot. Zato ni mogoče zanikati, da pri tožeči stranki obstaja interes za razglasitev ničnosti navedene uredbe, da bi svojo dejavnost opravljala v okviru pravne ureditve brez omejitev, vezanih na količinske pragove.
28 Poleg tega, v nasprotju s tem, kar trdi Komisija (glej točko 18 zgoraj), je ta interes na dan vložitve tožbe obstoječ in dejanski. Iz uvodne izjave 1 izpodbijane uredbe je namreč razvidno, da je vzpostavljeni zaščitni mehanizem sestavljen iz dveh faz, od katerih je prva sestavljena iz uvedbe tarifnih kvot, druga pa iz uporabe dodatne dajatve pri uvozu, ko so preseženi količinski pragovi, določeni za te tarifne kvote. Čeprav druga faza po definiciji nastopi šele po prvi, ta prva faza obstaja na datum začetka uporabe uredbe, ki to fazo določa, in sicer v obravnavani zadevi 1. julija 2021. Tožeča stranka pa je tožbo vložila 20. septembra 2021.
29 Na enak način v skladu z ustaljeno sodno prakso, po kateri se pravni interes ne more nanašati na prihodnji in hipotetični položaj ter ne more izhajati zgolj iz predpostavk (glej sklep z dne 28. septembra 2021, Airoldi Metalli/Komisija, T‑611/20, neobjavljen, EU:T:2021:641, točka 42 in navedena sodna praksa), je interes tožeče stranke v obravnavani zadevi – v nasprotju s tem, kar trdi Komisija (glej točki 17 in 21 zgoraj) – gotov, ker na podlagi člena 2 izpodbijane uredbe sistem določanja tarifnih kvot začne veljati na datum začetka uporabe navedene uredbe. V zvezi s tem je treba navesti, da trditev Komisije, ki temelji na obstoju rednih pregledov (glej točko 21 zgoraj), ni upoštevna, ker med posameznimi pregledi položaj ni negotov glede naložitve kvote in posledično glede pravnih učinkov, povezanih s sistemom določanja kvot.
30 Zdi se, da stališče Komisije, da lahko pravni interes obstaja šele na eventualni dan, ko je naložena dodatna dajatev zaradi prekoračitve pragov, izhaja iz zamenjave obeh faz, ki sta navedeni v točki 28 zgoraj. Interes tožeče stranke ni omejen na izpodbijanje naložitve dodatne dajatve, ampak zajema tudi izpodbijanje sistema določanja kvot, ki že s svojim obstojem spreminja pravni položaj njenih članov. Z razglasitvijo ničnosti izpodbijane uredbe bi se zato ta sprememba izničila, ker naj bi se z njo ponovno vzpostavil prejšnji pravni položaj članov tožeče stranke, ki je bil ugodnejši od pravnega položaja, v katerem so bili vključeni v sistem določanja kvot, ki jim je – v nasprotju s tem, kar trdi Komisija (glej točko 20 zgoraj) – koristil.
31 V zvezi s tem je nepomembno navajati – kot to počne Komisija (glej točko 19 zgoraj) – na eni strani dejstvo, da se s tarifnimi kvotami domnevno ohranjajo pretekle ravni uvoza, in na drugi strani dejstvo, da izpodbijana uredba ne preprečuje uvoza, in to še toliko bolj glede na to, da tarifne kvote niso bile izčrpane. Poudariti je treba – ne da bi se obravnavale težave, ki jih je tožeča stranka navedla v svojih pisanjih in na obravnavi, da bi pojasnila razloge za neizčrpanje tarifnih kvot – da te ugotovitve nikakor ne izhajajo iz pravnih posledic, ampak dejanskih posledic, ki lahko glede na okoliščine primera nastanejo pozneje.
32 Poleg tega bi pogojevanje obstoja pravnega interesa tožeče stranke v zvezi z izpodbijanjem sistema določanja kvot z naložitvijo dodatne dajatve lahko povzročilo, da bi morala tožeča stranka uvoziti količine, ki presegajo količinske pragove, da bi lahko izpodbijala navedeno shemo in prezrla neugoden položaj uvoznika, ki ga pomeni sama uporaba takega sistema.
33 Nazadnje, poudariti je treba neupoštevnost trditev Komisije, ki so bile navedene v točki 19 zgoraj in ponovljene na obravnavi ter katerih namen je bil potrditi, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 20. oktobra 2021, Novolipetsk Steel/Komisija (T‑790/19, neobjavljena, EU:T:2021:706), zavrnilo predpostavko, da imajo tarifne kvote učinke.
34 Prvič, Splošno sodišče se v sodbi z dne 20. oktobra 2021, Novolipetsk Steel/Komisija (T‑790/19, neobjavljena, EU:T:2021:706), ni izreklo o dopustnosti tožbe, o kateri je odločalo. Preudarki, na katere se opira Komisija, so tako v okviru preizkusa pravnega interesa tožeče stranke v okviru te tožbe neupoštevni.
35 Drugič, Splošno sodišče je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 20. oktobra 2021, Novolipetsk Steel/Komisija (T‑790/19, neobjavljena, EU:T:2021:706), navedlo, da tožeča stranka ni pravno zadostno dokazala obstoja učinkov pred uporabo dajatve nad kvoto. Ta ugotovitev pa izhaja iz preučitve učinkov tarifnih kvot, da bi se v analizi, ki jo je opravila Komisija, ugotovil obstoj očitne napake pri presoji. V tem okviru je stopnja nadzora Splošnega sodišča bistveni element, ki pa ni predmet preizkusa, ki ga mora navedeno sodišče opraviti pri preverjanju obstoja pravnega interesa tožeče stranke.
36 Tretjič, v okviru tega preverjanja morajo biti zadevni učinki pravne narave, kot je poudarjeno v sodni praksi, navedeni v točki 24 zgoraj. Preučitev, ki jo je opravilo Splošno sodišče v sodbi z dne 20. oktobra 2021, Novolipetsk Steel/Komisija (T‑790/19, neobjavljena, EU:T:2021:706), pa se nanaša na dokaze, predložene za dokaz obstoja zadovoljivih učinkov glede zahtevane intenzivnosti pred izčrpanjem tarifnih kvot. Razlogovanje Splošnega sodišča tako temelji na statističnih podatkih o tokovih in izjavi uvoznika, katerih namen je dokazati obstoj dovolj intenzivnih trgovinskih učinkov, kot se zahteva z zakonodajo, obravnavano v tej zadevi.
37 Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na neobstoj pravnega interesa tožeče stranke, zavrniti.
Procesno upravičenje
38 V skladu z ustaljeno sodno prakso člen 263, četrti odstavek, PDEU določa dva primera, v katerih se fizični ali pravni osebi prizna procesno upravičenje za vložitev tožbe zoper akt, ki ni naslovljen nanjo. Prvič, tako tožbo je mogoče vložiti, če se ta akt na navedeno osebo neposredno in posamično nanaša. Drugič, taka oseba lahko vloži tožbo zoper predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov, če se nanjo neposredno nanaša (glej sodbi z dne 16. maja 2019, Pebagua/Komisija, C‑204/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:425, točka 26 in navedena sodna praksa, ter z dne 18. maja 2022, Uzina Metalurgica Moldoveneasca/Komisija, T‑245/19, EU:T:2022:295, točka 35 in navedena sodna praksa).
39 Glede na elemente iz spisa je treba najprej preučiti drugi primer.
40 Najprej je treba opozoriti, da lahko v skladu s sodno prakso tožeča stranka kot združenje, ki zastopa interese uvoznikov, distributerjev, trgovcev in predelovalcev, kar zadeva neintegrirano jeklo, nerjavno jeklo in kovinske izdelke, vloži ničnostno tožbo le, če lahko uveljavlja lasten interes ali – če ni tako – če imajo podjetja, ki jih zastopa, ali nekatera izmed njih posamično procesno upravičenje (sodba z dne 13. marca 2018, European Union Copper Task Force/Komisija, C‑384/16 P, EU:C:2018:176, točka 87).
41 V obravnavani zadevi člen 263, četrti odstavek, zadnji del stavka, PDEU določa, da če je, na eni strani, izpodbijani akt predpis, ki se neposredno nanaša na člane tožeče stranke, in če, na drugi strani, ta akt ne potrebuje izvedbenih ukrepov, bo procesno upravičenje teh članov dokazano.
42 V tem okviru Komisija meni, da tožeča stranka ne more vložiti tožbe za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, ker na eni strani ni dokazala, da se navedena uredba na njene člane neposredno nanaša, na drugi strani pa ni dokazala neobstoja izvedbenih ukrepov v razmerju do svojih članov.
– Narava izpodbijanega akta kot predpisa
43 V skladu z ustaljeno sodno prakso se pojem „predpis“ v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU načeloma nanaša na vse splošne akte, razen zakonodajnih aktov (glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točki 23 in 28 ter navedena sodna praksa). Razlikovanje med zakonodajnim in nezakonodajnim aktom v skladu s Pogodbo DEU temelji na merilu zakonodajnega ali nezakonodajnega postopka, ki je pripeljal do njegovega sprejetja (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2017, Slovaška in Madžarska/Svet, C‑643/15 in C‑647/15, EU:C:2017:631, točka 58, in sklep z dne 6. septembra 2011, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, T‑18/10, EU:T:2011:419, točka 65).
44 V obravnavani zadevi pa ima, na eni strani, izpodbijana uredba v delu, v katerem podaljšuje zaščitni ukrep v zvezi z uvozom nekaterih izdelkov iz jekla, splošen obseg. Na drugi strani ta uredba ni zakonodajni akt, ker ni bila sprejeta po rednem ali posebnem zakonodajnem postopku.
45 Zato izpodbijana uredba pomeni predpis v smislu člena 263, četrti odstavek, zadnji del stavka, PDEU.
– Neposredno nanašanje
46 Pogoj, da se mora ukrep, zoper katerega je vložena tožba, na fizično ali pravno osebo neposredno nanašati, zahteva, da sta kumulativno izpolnjeni dve merili, in sicer, prvič, da ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj te osebe in, drugič, da naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba povsem samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije, brez uporabe drugih vmesnih pravil (glej sodbo z dne 3. decembra 2020, Changmao Biochemical Engineering/Distillerie Bonollo in drugi, C‑461/18 P, EU:C:2020:979, točka 58 in navedena sodna praksa).
47 V obravnavani zadevi Komisija trdi, da položaj tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev v zvezi z neposrednim nanašanjem. Meni namreč, da pravni učinki izpodbijane uredbe ne morejo nastati po uradni dolžnosti zgolj s to uredbo, ker so lahko člani tožeče stranke ob vložitvi tožbe še naprej opravljali svoje dejavnosti enako kot pred sprejetjem navedene uredbe.
48 Komisija v zvezi s tem trdi, da je vsak uvoznik Unije prizadet šele, ko carinski organi držav članic sprejmejo stališče glede zneska zaščitne dajatve z izvajanjem izpodbijane uredbe v obliki obvestila o carinskem dolgu ali podobne deklaracije.
49 Kar zadeva izpolnjevanje prvega merila, navedenega v točki 46 zgoraj, je treba navesti, da izpodbijana uredba določa pravni okvir in pogoje, pod katerimi imajo člani tožeče stranke možnost s količinskega in cenovnega vidika uvažati v Unijo svoje izdelke, za katere se uporablja sistem določanja kvot, in ne več prosti pretok v Uniji, ki ne vključuje niti določitve količin niti dovoljenja Komisije. V takem sistemu določanja kvot je možnost za člane tožeče stranke, da uporabijo kvoto brez dajatve, odvisna od določitve količin za to kvoto njihovim izdelkom s strani Komisije (glej po analogiji sodbo z dne 18. maja 2022, Uzina Metalurgica Moldoveneasca/Komisija, T‑245/19, EU:T:2022:295, točka 44). Zato je treba ugotoviti, da ima izpodbijana uredba neposredne učinke na pravni položaj članov tožeče stranke.
50 V tem okviru je treba poudariti, da bi upoštevanje stališča Komisije zmanjšalo pomen ločitve dveh faz zaščitnega mehanizma (glej točko 17 zgoraj) in bistvene razlike med pravnimi učinki in učinki tržne narave (glej točko 31 zgoraj).
51 Kar zadeva izpolnjevanje drugega merila, navedenega v točki 46 zgoraj, je treba navesti, da je upoštevno pravno merilo neobstoj vsakršne diskrecijske pravice, dopuščene naslovnikom zadevnega akta, ki so odgovorni za njegovo izvedbo (glej v tem smislu sklep z dne 14. januarja 2015, SolarWorld in drugi/Komisija, T‑507/13, EU:T:2015:23, točka 40).
52 V obravnavani zadevi pa ni pristojnim organom države članice v okviru izvajanja zaščitnih ukrepov prepuščena nikakršna diskrecijska pravica (glej po analogiji sodbi z dne 3. decembra 2020, Changmao Biochemical Engineering/Distillerie Bonollo in drugi, C‑461/18 P, EU:C:2020:979, točka 59, in z dne 12. decembra 2014, Crown Equipment (Suzhou), in Crown Gabelstapler/Svet, T‑643/11, neobjavljena, EU:T:2014:1076, točka 28), tako v okviru prve faze zaščitnega mehanizma, pri čemer je sistem določanja kvot začel veljati na datum začetka uporabe izpodbijane uredbe (glej točko 28 zgoraj), kot v okviru druge faze zaščitnega mehanizma, saj morajo pristojni organi po izčrpanju tarifnih kvot uporabiti 25‑odstotno tarifno dajatev nad kvoto (glej po analogiji sodbo z dne 18. maja 2022, Uzina Metalurgica Moldoveneasca/Komisija, T‑245/19, EU:T:2022:295, točka 46).
53 Posledično se izpodbijana uredba neposredno nanaša na člane tožeče stranke v smislu sodne prakse, navedene v točki 46 zgoraj.
– Neobstoj izvedbenih ukrepov
54 Po mnenju Komisije se učinki skupne trgovinske politike uresničujejo z izvedbenimi ukrepi, ki jih države članice uporabijo za posamični položaj uvoznika. Na področju skupne trgovinske politike naj bi bili namreč izvedbeni ukrepi edini, s katerimi se uresničujejo učinki uredbe.
55 Zato bi lahko navedeni uvoznik te izvedbene ukrepe izpodbijal pred zadevnimi nacionalnimi sodišči, ta pa bi lahko nato Sodišču predložila vprašanje za predhodno odločanje v zvezi s presojo veljavnosti uredbe, na kateri temeljijo navedeni ukrepi, na podlagi člena 267 PDEU.
56 Komisija v zvezi s tem navaja, da omejitve, ki jih tožeča stranka izpodbija in ki izhajajo iz komplementarnosti pravnih sredstev, temeljijo na Pogodbi DEU in jih zato ni mogoče prezreti.
57 V obravnavani zadevi je treba navesti, da izpodbijana uredba podaljšuje zaščitni ukrep, ki je sestavljen, na eni strani, iz določitve tarifnih kvot za nekatere jeklene izdelke in, na drugi strani, iz uporabe 25‑odstotne tarifne dajatve nad kvoto za vse uvoze, opravljene nad količinskimi pragovi teh kvot. Posledica tega sistema je tako uvedba pogoja, povezanega z obsegom uvoza, in uporaba tarifnega pribitka za uvoznike, ki si želijo narediti zaloge, ki presegajo ta obseg.
58 V zvezi s tem tudi ob predpostavki, da so ukrepi, ki se v obravnavani zadevi uporabijo za posamični položaj uvoznika, izvedbeni ukrepi v smislu člena 263, četrti odstavek, zadnji del stavka, PDEU, iz sodne prakse izhaja, da to, da predpis Unije potrebuje izvedbene ukrepe, tako da nekateri pravni učinki navedene uredbe nastanejo šele s temi ukrepi, še ne izključuje, da ima ta uredba na pravni položaj fizične ali pravne osebe druge pravne učinke, ki niso odvisni od sprejetja izvedbenih ukrepov (glej v tem smislu sodbo z dne 13. marca 2018, European Union Copper Task Force/Komisija, C‑384/16 P, EU:C:2018:176, točka 45).
59 V obravnavani zadevi je uvedba sistema določanja kvot, ki je učinek izpodbijane uredbe, iz istega naslova kot uporaba dajatve nad kvoto sovpadala s sprejetjem navedene uredbe. Zato mora uvoznik od sprejetja izpodbijane uredbe delovati v novem pravnem okviru, ki se razlikuje od prejšnjega pravnega okvira. Nastanek pravnih učinkov sistema določanja kvot, kot so opredeljeni v točki 49 zgoraj, pa ni odvisen od nobenega izvedbenega ukrepa. V zvezi s tem je mogoče navesti, da se ukrepi, na katere se opira Komisija pri ugotovitvi, da merilo v zvezi z neobstojem izvedbenih ukrepov ni izpolnjeno, ne nanašajo na navedene pravne učinke (glej točko 58 zgoraj).
60 Iz tega sledi, da pred izčrpanjem tarifne kvote ne obstajajo nujno izvedbeni ukrepi, ki bi jih člani tožeče stranke, na pravni položaj katerih vpliva vzpostavitev sistema določanja kvot, lahko izpodbijali pred nacionalnimi sodišči.
61 Zato so uvozniki, kot so člani tožeče stranke, v položaju, ki ustreza primeru iz člena 263, četrti odstavek, zadnji del stavka, PDEU, in lahko tako vložijo tožbo zoper izpodbijano uredbo.
62 V teh okoliščinah in v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 40 zgoraj, ima tožeča stranka kot predstavniško združenje na podlagi člena 263, četrti odstavek, zadnji del stavka, PDEU procesno upravičenje zoper izpodbijano uredbo.
63 Tožbo je torej treba razglasiti za dopustno.
Utemeljenost
64 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva razloga.
65 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom trdi, da pogoji za podaljšanje zaščitnega ukrepa na podlagi člena 19 osnovne uredbe o zaščitnih ukrepih niso izpolnjeni.
66 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da navedeno podaljšanje ni v interesu Unije.
67 Uvodoma je treba opozoriti, da imajo v skladu z ustaljeno sodno prakso institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem na področju ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih in političnih razmer, ki jih morajo preučiti. Sodni nadzor take presoje mora biti tako omejen na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila spoštovana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, pravilno ugotovljeno, oziroma ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja ali za zlorabo pooblastil (glej v tem smislu sodbi z dne 19. septembra 2019, Trace Sport, C‑251/18, EU:C:2019:766, točka 47 in navedena sodna praksa, in z dne 18. maja 2022, Uzina Metalurgica Moldoveneasca/Komisija, T‑245/19, EU:T:2022:295, točki 74 in 75).
Prvi tožbeni razlog: Komisija je kršila člen 19 osnovne uredbe o zaščitnih ukrepih
68 Prvi tožbeni razlog tožeče stranke je v bistvu razdeljen na dva dela.
69 Tožeča stranka s prvim delom meni, da na podlagi podatkov, na katerih temelji analiza Komisije za sprejetje izpodbijane uredbe, ni mogoče sklepati, da je bilo podaljšanje zaščitnega ukrepa nujno, da se prepreči ali popravi resna škoda v smislu člena 19(2)(a) osnovne uredbe o zaščitnih ukrepih.
70 Tožeča stranka z drugim delom meni, da je Komisija s tem, da je ugotovila, da obstajajo dokazi, da je industrija Unije izvedla prilagoditve, kot zahteva člen 19(2)(b) osnovne uredbe o zaščitnih ukrepih, storila napako.
71 Komisija utemeljenost prvega tožbenega razloga prereka.
– Prvi del prvega tožbenega razloga: nujnost podaljšanja zaščitnega ukrepa, da se prepreči ali popravi resna škoda
72 Na podlagi člena 19(2)(a) osnovne uredbe o zaščitnih ukrepih se zaščitni ukrep lahko podaljša pod pogojem, da se ugotovi, da je takšno podaljšanje nujno, da se prepreči ali popravi resna škoda.
73 Prvič, tožeča stranka meni, da je Komisija s tem, da ni upoštevala nekaterih vidikov trga v obdobju, ki ga je zajemala preiskava v zvezi z morebitnim podaljšanjem zaščitnega ukrepa, in sicer v letih od 2018 do 2020 (v nadaljevanju: obdobje preiskave), ki so v nasprotju z ugotovitvijo, da je bilo podaljšanje zaščitnega ukrepa nujno, da se popravi resna škoda, storila očitno napako pri presoji pri ugotavljanju nujnosti podaljšanja v smislu člena 19(2)(a) osnovne uredbe o zaščitnih ukrepih.
74 Na prvem mestu, tožeča stranka Komisiji očita, da ni upoštevala dejavnikov v zvezi s proizvodno zmogljivostjo industrije Unije in tržnim deležem te industrije v Uniji.
75 Najprej je treba pojasniti upoštevnost, ki jo tožeča stranka pripisuje vsakemu od teh dejavnikov.
76 Na eni strani tožeča stranka trdi, da je proizvodna zmogljivost industrije Unije ostala stabilna. Vendar iz analize v uvodni izjavi 12 izpodbijane uredbe, ki povezuje razvoj obsega proizvodnje, proizvodnih zmogljivosti in izkoriščenosti teh zmogljivosti, izrecno izhaja, da se je izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti zmanjšala za 13 odstotnih točk.
77 Na drugi strani tožeča stranka navaja, da so se tržni deleži industrije Unije iz leta v leto povečevali. Ta pozitivni trend naj bi prav tako izhajal iz dodatne analize po družini ali kategoriji proizvodov, ki jo je opravila Komisija. Vendar je bilo to povečanje, kot je razvidno iz uvodne izjave 13 izpodbijane uredbe, povezano z zmanjševanjem potrošnje v celotnem zadevnem obdobju. Tako je treba pomen povečanja tržnih deležev v okviru analize gospodarskega položaja jeklarske industrije Unije relativizirati, saj v praksi to povečanje ni privedlo do izboljšanja donosnosti. V zvezi s tem je treba navesti, da je ta položaj posebej naveden v uvodni izjavi 15 izpodbijane uredbe, v kateri je pojasnjeno, da je industrija Unije med letoma 2018 in 2019 začela ustvarjati izgubo, dobičkonosnost pa se je med letoma 2019 in 2020 še naprej zmanjševala.
78 Nato je treba relativizirati metodo, na kateri temelji analiza teh dejavnikov, ki jo predlaga tožeča stranka.
79 Na eni strani, pristopu tožeče stranke manjka umestitev v kontekst. Pomembno je namreč, da se ne zanemari dejstvo, da je treba za določitev pomena pozitivnega ali negativnega razvoja dejavnika tega razumeti v ustreznem okviru. Tako je treba povečanje tržnega deleža industrije Unije v obravnavanem obdobju oceniti glede na to, da je bila raven zadevnega tržnega deleža v letih 2019 in 2020 blizu ravni iz leta 2017, ko je povečanje uvoza prizadelo industrijo Unije. Zato iz povečanja tržnega deleža industrije Unije ni mogoče sklepati, da položaj industrije Unije ni bil več nestabilen ali ranljiv. Poleg tega glede na to, da zaščitni ukrep temelji na ohranjanju običajnih trgovinskih tokov v smislu obsega uvoza na podlagi obdobja od 2015 do 2017, povečanje tržnih deležev Unije na teh ravneh ne dokazuje, da ni bilo škode.
80 Na drugi strani, treba je opozoriti, da analiza gospodarskega položaja jeklarske industrije, ki jo mora opraviti Komisija, zahteva upoštevanje več dejavnikov, od katerih nobeden ni odločilen sam po sebi. Tako je treba pri ugotavljanju morebitne očitne napake pri presoji, ki jo je storila Komisija pri izvedbi svoje analize, upoštevati metodo, ki jo je uporabila. Zlasti iz ugotovitev, ki so izrecno navedene v točki 3.1 izpodbijane uredbe, pa je razvidno, da sklep, do katerega je prišla Komisija v uvodni izjavi 17 te uredbe, in sicer nestabilnost in ranljivost položaja industrije Unije, temelji na številnih drugih kazalnikih škode, ki so skoraj v celoti kazali močne negativne trende. Tako so se vsi kazalniki, povezani s proizvodnjo, prodajo, donosom kapitala in zaposlovanjem, zmanjšali v kontekstu, ko so se zmanjšale tudi prodaja in prodajne cene na domačem trgu, kar je povzročilo zmanjšanje dobičkonosnosti industrije Unije.
81 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je presoja tožeče stranke razdrobljena in izolirana.
82 Na drugem mestu, tožeča stranka Komisiji očita, da ni upoštevala zmanjšanja uvoza v obdobju preiskave, kot izhaja iz podatkov v izpodbijani uredbi.
83 Vendar za zavrnitev tega očitka zadostuje navesti, da presoje tožeče stranke niso upoštevne, ker niso umeščene v kontekst. Na eni strani namreč količinska raven, dosežena z uvozom leta 2020, ustreza ravni iz leta 2015, za katero je že bilo ugotovljeno, da je škodljiva, na drugi strani pa naj bi zmanjšanje uvoza v smislu tržnega deleža vodilo do ravni, enakovredne tisti iz leta 2017, kot je to izrecno navedeno v uvodni izjavi 25 izpodbijane uredbe. Poleg tega je treba navesti, da tožeča stranka z ničemer ne nasprotuje neposredno sklepu Komisije, v skladu s katerim se je uvoz na trg jekla Unije glede na zgoraj opisani kontekstualni pristop prej relativno povečal v primerjavi z obdobjem pred uvedbo zaščitnega ukrepa.
84 Zato Komisiji ni mogoče očitati, da ni upoštevala domnevnega zmanjšanja uvoza.
85 Drugič, tožeča stranka trdi, da Komisija na podlagi pozitivne in objektivne preučitve podatkov, navedenih v točkah 74 in 82 zgoraj, ni mogla ugotoviti, da je treba zaščitni ukrep podaljšati, da bi se preprečila resna škoda, ne da bi storila očitno napako pri presoji glede na člen 19(2)(a) osnovne uredbe o zaščitnih ukrepih.
86 Najprej je treba navesti, da je iz izpodbijane uredbe razvidno, da je Komisija opravila oceno prihodnjega stanja, česar tožeča stranka ne izpodbija. Ta v zvezi s tem navaja dva očitka.
87 Na eni strani tožeča stranka Komisiji očita, da ni upoštevala povečanja dobička glavnih akterjev industrije Unije. Ker pa ta očitek temelji na elementih, katerih časovni okvir presega obdobje, ki ga je upoštevala Komisija, ga je treba zavrniti kot brezpredmetnega.
88 Na drugi strani tožeča stranka Komisiji očita, da ni upoštevala, da uvoz iz Ljudske republike Kitajske ni ustvarjal pritiska na industrijo Unije. Vendar je iz uvodnih izjav 39 in 43 izpodbijane uredbe razvidno, da je Komisija pri oceni prihodnjega stanja upoštevala preveliko proizvodnjo in presežno zmogljivost na svetovni ravni. Tako je treba ta očitek prav tako zavrniti.
89 Iz zgoraj navedenega izhaja, da Komisija – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka – ni prezrla niti določenih podatkov niti njihove pomembnosti. Ker pa tožeča stranka svoje izpodbijanje opira na to domnevno neupoštevanje podatkov, je treba na podlagi načel, navedenih v točki 67 zgoraj, ugotoviti, da Komisija pri analizi, na podlagi katere je ocenila, da je podaljšanje zaščitnega ukrepa nujno, da se prepreči ali popravi resna škoda, ni storila očitne napake pri presoji.
90 Na tretjem in zadnjem mestu, tožeča stranka Komisiji očita, da ni opravila ustrezne analize nepripisovanja v zvezi z izjemnimi tržnimi razmerami v letu 2020, ki jih je povzročila pandemija covida-19. V zvezi s tem poudarja, da je to vprašanje v izpodbijani uredbi obravnavano le postransko.
91 Uvodoma je treba navesti, na eni strani, da ni sporno, da je iz številnih odlomkov izpodbijane uredbe razvidno, da je Komisija v okviru svoje analize preučila učinke pandemije covida-19, in na drugi strani, da v trditvah tožeče stranke niso natančno opredeljeni navedeni odlomki, iz katerih je po njenem mnenju razvidno, da je bil ta vidik nezadostno obravnavan, temveč je z njimi analiza, ki jo je v zvezi s tem opravila Komisija, zgolj opredeljena kot nepopolna. Zato Komisija zaradi nejasne narave tega očitka ne more ugotoviti očitne napake pri presoji.
92 Vsekakor je tožeča stranka, na eni strani, na obravnavi v odgovor na zahtevo Splošnega sodišča, naj pojasni vsebino tega očitka, vztrajala pri svojih ugovorih v zvezi z nepopolnostjo analize Komisije glede takrat razpoložljivih podatkov. Vendar ni pojasnila vsebine navedenih podatkov in se je na splošno sklicevala na dejstvo, da je imela Komisija zaradi preiskav, opravljenih v okviru drugih ukrepov trgovinske zaščite, podrobne informacije o položaju. Poleg tega tožeča stranka ni posebej opredelila pomanjkljivosti ugotovitev iz izpodbijane uredbe v zvezi s tem.
93 Na drugi strani, v okviru nadzora, ki ga mora v obravnavanem primeru opraviti Splošno sodišče, je treba v skladu z načeli, navedenimi v točki 67 zgoraj, pri presoji prospektivnih analiz, ki jih je opravila Komisija, upoštevati še posebej pomemben dejavnik negotovosti, povezan z izredno krizo. S trditvijo tožeče stranke, da bi se Komisija lahko oprla na natančnejše podatke, ki jih je domnevno imela, da bi opravila analizo nepripisovanja, pa se ne upošteva zelo visoka stopnja negotovosti, povezana z razvojem krize izjemnih razsežnosti, kot je pandemija covida-19.
94 Glede na vse navedeno je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.
– Drugi del prvega tožbenega razloga: dokaz o prilagoditvah
95 Na podlagi člena 19(2)(b) osnovne uredbe o zaščitnih ukrepih se zaščitni ukrep lahko podaljša, pod pogojem, da se ugotovi, da obstajajo dokazi, da se proizvajalci Unije prilagajajo.
96 Prvič, tožeča stranka meni, da je Komisija storila napako s tem, da je ugotovila, da taki dokazi obstajajo, ker v izpodbijani uredbi ni zadostnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je industrija Unije sprejela ustrezne ukrepe za prilagoditev povečanju uvoza. V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da ni bil predložen noben načrt prilagoditve, in trdi, da je jasno, da proizvajalci Unije v zadnjih dveh letih in pol niso sprejeli ustreznih prilagoditvenih ukrepov.
97 Najprej, iz izpodbijane uredbe je razvidno, da je Komisija upoštevala številne dokaze, ki razkrivajo prilagoditvene ukrepe, ki jih je sprejela industrija Unije. V uvodni izjavi 68 izpodbijane uredbe je sicer navedeno, da so bile Komisiji posredovane zaupne informacije v zvezi s prilagoditvenimi ukrepi, ki so jih sprejeli proizvajalci Unije, vendar so podrobne informacije navedene v uvodnih izjavah 69 in 70 navedene uredbe. Ugotoviti je treba, da tožeča stranka teh informacij ni nikakor analizirala in je zgolj trdila, da nobena sklicevanja na prilagoditve, ki jih je navedla Komisija, niso bila podprta z nobenim dokazom.
98 Na podlagi načel, navedenih v točki 67 zgoraj, pa ni pomembno, da tožeča stranka navaja – pri čemer ne izpodbija posebej dokazov, na katerih temelji analiza Komisije – da bi bile upoštevne druge vrste informacij.
99 Drugič, tožeča stranka meni, da ni bil predložen noben dokaz niti o pomanjkanju proizvodne zmogljivosti industrije Unije niti o njeni nezmožnosti, da dobavi vse blago, potrebno za trg Unije.
100 Ta očitek je treba zavrniti zaradi neupoštevnosti, glede na to, da kljub temu, da so se vsi ukrepi, ki jih je sprejela institucija Unije, nanašali na ukrepe za povečanje učinkovitosti ukrepov, namenjenih podpori učinkovitosti industrije Unije, in na ustrezno podporo konkurence v položaju na trgu, za katerega je značilno povečanje uvoza, cilj teh ukrepov ni bil omogočiti industriji Unije, da pokrije potrebe po dobavi na trgu Unije.
101 V zvezi s tem je treba trditve tožeče stranke v zvezi s tem, da Komisija ni upoštevala povečanja tržnega deleža industrije Unije in zmanjšanja uvoza, ki sta bila ponovljena v tem kontekstu, zavrniti iz razlogov, navedenih v točkah 77, 83 in 84 zgoraj.
102 Tretjič, tožeča stranka meni, da se industrija Unije ni v ničemer prilagodila, saj ni bila oškodovana oziroma ji ni grozila škoda, na kar kaže znaten dobiček, ki so ga ustvarila proizvodna podjetja Unije, in odsotnost pritiska, ki bi izhajal iz uvoza iz Ljudske republike Kitajske. V zvezi s tem je dovolj spomniti, da je bilo v točkah 87 in 88 zgoraj ugotovljeno, da je treba predpostavke tega razlogovanja zavrniti.
103 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
104 Ker je bilo ugotovljeno, da oba dela, ki sestavljata prvi tožbeni razlog, nista utemeljena, ga je treba zavrniti v celoti.
Drugi tožbeni razlog: očitne napake, ki naj bi jih Komisija storila pri presoji interesa Unije za podaljšanje zaščitnega ukrepa
105 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da je stališče Komisije, v skladu s katerim ni nujnih gospodarskih razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče sklepati, da podaljšanje obstoječega zaščitnega ukrepa ni v interesu Unije, napačno.
106 Na prvem mestu, tožeča stranka izpodbija utemeljenost trditve iz izpodbijane uredbe, da so bile dajatev proste tarifne kvote sorazmerne s povpraševanjem. Tožeča stranka namreč navaja, da je med splošnim gospodarskim okrevanjem, ki je sledilo pandemiji covida-19, prišlo do neravnovesja med velikim povpraševanjem po surovinah in nizko ponudbo proizvajalcev Unije, ki tega povpraševanja niso mogli zadovoljiti, kar je povzročilo znatno zvišanje cen v Uniji. V tem okviru tožeča stranka navaja, da je v tretjem četrtletju leta 2021 izčrpanje kvot glavnih dobaviteljev jekla iz tretjih držav otežilo dobavo jekla uporabnikom in uvoznikom.
107 Ugotoviti je treba, da trditev tožeče stranke temelji na pristopu, ki ne upošteva mehanizma zaščitnega ukrepa, zaradi katerega uvoznik diverzificira svoje vire dobave tako, da se po potrebi obrne na proizvajalce iz tretjih držav, za katere tarifna kvota ni izčrpana. V obravnavani zadevi pa je iz spisa razvidno, da so dajatev proste kvote ostale neuporabljene, česar tožeča stranka ne izpodbija.
108 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da pri analizi Komisije ni bila dokazana nobena očitna napaka pri presoji.
109 Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da trditve iz izpodbijane uredbe, v skladu s katerimi, na eni strani, ni neposredne povezave med zaščitnim ukrepom in zvišanjem cen jekla ter, na drugi strani, raven teh cen po prilagoditvi trga razmeram po pandemiji covida-19 ne bo ohranjena, niso podprte s podatki, na katerih temelji analiza Komisije.
110 Vendar je treba, najprej, navesti, da če bi bilo zvišanje cen posledica zaščitnega ukrepa, bi iz podatkov analize izhajalo, da bi se jeklarska industrija Unije lahko izognila kakršnemu koli zavezujočemu konkurenčnemu pritisku. Komisija pa ne bi mogla priti do take ugotovitve ob velikem številu neizčrpanih dajatev prostih kvot iz več virov v skoraj vseh kategorijah izdelkov v zadnjem obdobju zaščitnega ukrepa, kar je bil primer v obravnavani zadevi, kot je bilo poudarjeno v točki 107 zgoraj.
111 Dalje, vpliva drugih dejavnikov – kot je vzporedno zvišanje cen surovin, navedeno v uvodni izjavi 100 izpodbijane uredbe – ni mogoče izključiti pri določanju vzrokov za zvišanje cen na trgu Unije.
112 Nazadnje, iz elementov spisa je razvidno, da glede na to, da so bila ta zvišanja cen opažena na glavnih trgih jekla na svetovni ravni, na katerih se zaščitni ukrep ni uporabljal, pripombe tožeče stranke glede vzročne zveze med zaščitnim ukrepom in zvišanjem cen niso prepričljive.
113 Zato presoja Komisije v zvezi z zvišanjem cen v okviru ocene interesa Unije za podaljšanje zaščitnega ukrepa ni očitno napačna.
114 Na tretjem mestu, tožeča stranka izpodbija dejstvo, da je Komisija v izpodbijani uredbi težave pri ponudbah, ki so se pojavile po splošnem gospodarskem okrevanju, opredelila kot „prehodne“, ker v nasprotju s tem tožeča stranka meni, da vrnitev k obratovanju tovarn, ki jih je ustavila industrija Unije, ne more zagotoviti, da se v razumno kratkem času ponovno vzpostavijo normalni pogoji dobave jekla, ki so obstajali pred pandemijo covida-19.
115 Tožeča stranka namreč trdi, da je povečanje povpraševanja po splošnem gospodarskem okrevanju med drugim povzročilo postopno pomanjkanje surovin, kar je vplivalo na dejavnost predelovalcev teh surovin. Tako naj bi bile dobave zakonito odpovedane ali prekinjene. Poleg tega naj bi se stroški pomorskega prevoza eksponentno povečali, upravljanje logistike pa naj bi bilo vse težje.
116 Najprej, treba je spomniti, da glede na to, da tarifne kvote niso bile izčrpane (glej točko 170 zgoraj), zaščitni ukrep ne more biti vzrok za domnevno nezmožnost industrije Unije, da pokrije povpraševanje na trgu Unije.
117 Dalje, ker tožeča stranka ni dokazala nezadostnosti ponudbe na trgu Unije, njene trditve, ki se nanašajo na dobavne roke in logistične stroške, niso upoštevne.
118 Nazadnje, informacij iz uvodnih izjav 110 in 111 izpodbijane uredbe v zvezi z zmožnostjo industrije Unije, da v razumnem roku zagotovi ponovno vzpostavitev normalnih pogojev dobave, ni mogoče izpodbijati zgolj z nasprotno trditvijo tožeče stranke, ne da bi ta predložila dokaze v podporo tej trditvi.
119 Posledično tožeča stranka ni dokazala obstoja očitne napake pri presoji Komisije v zvezi z interesom Unije za podaljšanje zaščitnega ukrepa.
120 Podredno je mogoče ugotoviti brezpredmetnost trditev tožeče stranke, ki temeljijo na podatkih v zvezi z razvojem po obdobju preiskave, ker s temi trditvami ni mogoče dokazati obstoja očitne napake pri presoji, ki bi vplivala na analizo Komisije glede interesa Unije za podaljšanje zaščitnega ukrepa, saj teh podatkov ni mogoče upoštevati med preiskavo v zvezi z morebitnim podaljšanjem zaščitnega ukrepa.
121 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen in zato tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
122 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
123 Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogom Komisije naloži plačilo stroškov postopka.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi European Association of Non-Integrated Metal Importers & distributors (Euranimi) se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 4. oktobra 2023.
Podpisi