SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 29. februarja 2012

Zadeva F‑100/10

AM

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer nezgode in poklicne bolezni – Člen 73 Kadrovskih predpisov – Zavrnitev priznanja možganske kapi kot nezgode – Zdravniška komisija – Načelo kolegialnosti“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo EASE v skladu z njenim členom 106a, s katero AM predlaga predvsem, prvič, naj se za nično razglasi odločba z dne 12. novembra 2009, s katero je Parlament zavrnil priznanje možganske kapi, ki jo je doživel 5. marca 2006, kot nezgode v smislu člena 73 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, in drugič, naj se Parlamentu naloži plačilo 25.000 EUR za povračilo njegove premoženjske škode in 50.000 EUR za povračilo nepremoženjske škode.

Odločitev:      Tožba se zavrne. AM nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer nezgode in poklicne bolezni – Zdravniško mnenje – Diskrecijska pravica zdravniške komisije – Sodni nadzor – Meje – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za primer nezgode ali poklicne bolezni, člen 23)

2.      Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer nezgode in poklicne bolezni – Zdravniško mnenje – Zavrnitev enega od članov zdravniške komisije, da podpiše poročilo – Kršitev procesnega prava – Neobstoj – Pogoji

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za primer nezgode ali poklicne bolezni, člen 22(3))

1.      Naloga zdravniške komisije, določena v členu 23 Skupnih pravil o zavarovanju uradnikov Unije za primer nezgode ali poklicne bolezni, da popolnoma objektivno in neodvisno presoja zdravstvena vprašanja, po eni strani zahteva, da so tej komisiji dani na voljo vsi dokumenti, ki bi ji lahko koristili, in po drugi strani, da ji je zagotovljena popolnoma svobodna presoja. Zdravniške presoje v strogem pomenu besede, ki jih navede zdravniška komisija, je treba šteti za dokončne, če so podane v zakonitih okoliščinah. Sodišče Unije ima samo pravico preveriti, prvič, ali sta bila ustanovitev in delovanje navedene komisije pravilna, in, drugič, ali je njeno mnenje ustrezno, predvsem ali vsebuje obrazložitev, na podlagi katere je mogoče presojati ugotovitve, na katerih temelji, in ali je vzpostavljena razumljiva povezava med zdravniškimi ugotovitvami, ki jih vsebuje, in izpeljanimi sklepi.

Glede na omejen sodni nadzor, ki ga izvaja sodišče, očitek o očitni napaki pri presoji, ki jo vsebuje mnenje zdravniške komisije, ni sprejemljiv. Ta nadzor mora upoštevati naravo dela zdravniške komisije, ki ni odločati v kontradiktorni razpravi, ampak priti do zdravniških ugotovitev.

Če se zdravniški komisiji predložijo zapletena zdravstvena vprašanja, ki se nanašajo na težavno diagnostiko ali vzročno zvezo med boleznijo zadevne osebe in opravljanjem njenega poklica pri instituciji, mora ta v mnenju med drugim navesti elemente iz spisa, na katere se je oprla, in ob bistvenih razhajanjih pojasniti, zakaj se je oddaljila od nekaterih predhodnih in upoštevnih zdravniških poročil, ki so bila zadevni osebi bolj naklonjena.

(Glej točke 65, 66, 68, 85 in 110.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. januar 1988, Biedermann proti Računskemu sodišču, 2/87, točka 16;

Sodišče prve stopnje: 15. december 1999, Latino proti Komisiji, T‑300/97, točka 41; 15. december 1999, Nardone proti Komisiji, T‑27/98, točke 30, 68 in 87; 16. junij 2000, C proti Svetu, T‑84/98, točka 43; 27. junij 2000, Plug proti Komisiji, T‑47/97, točka 117; 26. februar 2003, Latino proti Komisiji, T‑145/01, točka 47;

Sodišče za uslužbence: 14. september 2010, AE proti Komisiji, F‑79/09, točke 64, 65, 84 in 89 ter navedena sodna praksa; 11. maj 2011, J proti Komisiji, F‑53/09, točki 102 in 104.

2.      Zdravniška komisija lahko z večino glasov svojih članov odloči, da konča delo, njeno poročilo pa torej ne vsebuje kršitve procesnega prava, ker je eden od njenih članov zavrnil podpis poročila, če je ugotovljeno, da je član, ki se je vzdržal podpisa, imel priložnost predstaviti svoje stališče drugima članoma.

(Glej točki 73 in 78.)

Napotitev na:

Sodišče: 10. december 1987, Jänsch proti Komisiji, 277/84, točka 14; zgoraj navedena sodba Biedermann proti Računskemu sodišču, točki 10 in 16;

Sodišče prve stopnje: 29. januar 1998, De Corte proti Komisiji, T‑62/96, točka 81; 15. november 2000, Camacho-Fernandes, T‑20/00, točki 31 in 32.