SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)
z dne 3. junija 2015
Zadeva F‑78/14
Philipp Oliver Gross
proti
Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD)
„Javni uslužbenci – Osebje ESZD – Uradniki – Napredovanje – Člena 43 in 45(1) Kadrovskih predpisov – Primerjalna ocena uspešnosti vseh uradnikov, ki lahko napredujejo – Uradniki, ki jih predlagajo službe ESZD, in uradniki, ki niso predlagani – Upoštevanje ocenjevalnih poročil – Izključno opisne ocene“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero P. O. Gross predlaga razglasitev ničnosti odločb organa za imenovanja (v nadaljevanju: OI) pri Evropski službi za zunanje delovanje (EZSD) z dne 9. in 14. oktobra 2013 o njegovem nenapredovanju v okviru napredovalnega obdobja 2013 oziroma razglasitev ničnosti odločb z dne 9. in 14. oktobra 2013 o sestavi seznama uradnikov, ki napredujejo v okviru navedenega napredovalnega obdobja.
Odločitev: Sklep organa za imenovanja pri Evropski službi z dne 9. oktobra 2013 o sestavi seznama uradnikov, ki napredujejo v napredovalnem obdobju 2013, se razglasi za ničen v delu, v katerem ime P. O. Grossa ni vključeno. Evropska služba za zunanje delovanje nosi svoje stroške in se ji naloži plačilo stroškov P. O. Grossa.
Povzetek
1. Tožbe uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Skladnost med pritožbo in tožbo – Obveznost, da se v tožbi navedejo vse trditve iz pritožbe – Neobstoj
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
2. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Jasen in natančen povzetek navajanih razlogov
(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 35(1)(e))
3. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Pravila za izvajanje – Diskrecijska pravica uprave – Uvedba sistema, ki temelji izključno na opombah ocenjevalcev brez uporabe številčnih ocen ali analitičnih presoj – Nedopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
4. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Pravila za izvajanje – Diskrecijska pravica uprave – Nujnost, da odbor za napredovanja oceni vse uradnike institucije, ki lahko napredujejo, kljub dopustnosti predhodne ocene v različnih upravnih oddelkih
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 21, prvi odstavek, in 45(1))
1. Pravilo skladnosti med pritožbo in tožbo ne pomeni, da bi morale biti v tožbi ponovljene vse trditve, navedene v predhodni upravni pritožbi. Če predhodni postopek ne zagotovi rešitve, ki bi zadovoljila zadevno osebo, lahko namreč pripelje do omejitve razprave pred sodiščem Unije, ker lahko odgovor organa za imenovanja, na pritožbo prepriča njenega vlagatelja, da so nekatere njegove trditve neutemeljene.
(Glej točko 26.)
2. Sodišče Unije mora tožbene razloge, ki jih navede tožeča stranka, razložiti glede na njihovo vsebino, vendar pod pogojem, da navedeni razlogi dovolj jasno izhajajo iz tožbe.
(Glej točko 38.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: sodba Mantzouratos/Parlament, F‑64/10, EU:F:2011:72, točka 16.
3. Čeprav ima organ za imenovanja široko diskrecijsko pravico za določitev postopka ali metode, ki se mu zdi najprimernejša za primerjalno oceno uspešnosti, ki se upošteva v okviru odločbe o napredovanju iz člena 45 Kadrovskih predpisov, pa je pravica, ki je tako priznana organu, omejena z nujnostjo, da primerjalno oceno uspešnosti opravi skrbno in nepristransko, v interesu službe in v skladu z načelom enakega obravnavanja. Navedeno oceno je treba opraviti tudi na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij. V tem smislu mora navedeni organ, da bi bil sistem napredovanja čim bolj pravičen, na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov zagotoviti objektivnost primerjalne ocene uspešnosti, tako da na eni strani zagotovi primerljivost ocen vseh uradnikov z določitvijo skupne lestvice za ocenjevanje in na drugi strani poenoti merila za ocenjevanje, ki jih morajo upoštevati ocenjevalci.
S tega vidika izključno opisne ocene ne omogočajo metodičnega odkrivanja razlik pri načinu ocenjevanja uradnikov in tako vplivajo na zmožnost organa za imenovanja, da objektivno primerja uspešnost.
Obveznost opraviti primerjavo uspešnosti na enaki podlagi ter na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij, ki izhaja iz člena 45 Kadrovskih predpisov, namreč zahteva postopek ali metodo, ki omogoča nevtralizacijo subjektivnosti, ki izhaja iz presoj različnih ocenjevalcev.
(Glej točke 40 in od 45 do 47.)
Napotitev na:
Sodišče: sodba de Wind/Komisija, 62/75, EU:C:1976:103, točka 17;
Sodišče prve stopnje: sodbi Casini/Komisija, T‑132/03, EU:T:2005:324, točka 52 in navedena sodna praksa, in Buendía Sierra/Komisija, T‑311/04, EU:T:2006:329, točki 131 in 172 ter navedena sodna praksa;
Splošno sodišče Evropske unije: sodba Stols/Svet, T‑95/12 P, EU:T:2014:3, točka 32;
Sodišče za uslužbence: sodbe Praskevicius/Parlament, F‑81/10, EU:F:2011:120, točka 53; Van Neyghem/Svet, F‑77/11, EU:F:2012:187, točka 38, in Nieminen/Svet, F‑81/12, EU:F:2014:50, točki 58 in 91 ter navedena sodna praksa, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑464/14 P.
4. Člen 45(1) Kadrovskih predpisov določa, da mora organ za imenovanja pred vsakim napredovanjem opraviti primerjalno oceno uspešnosti vseh uradnikov, ki lahko napredujejo. Natančneje, ta organ se lahko pri tej oceni za pomoč obrne na upravne službe na različnih hierarhičnih ravneh, saj je tako ravnanje v skladu z načeli, neločljivo povezanimi z delovanjem katere koli hierarhično urejene upravne strukture, ki se odražajo v členu 21, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov. Vendar predhodna ocena spisov uradnikov, upravičenih do napredovanja, ki se opravi v posameznih generalnih direktoratih, ne more nadomestiti primerjalne ocene, ki jo mora zatem opraviti – če je to predvideno – odbor za napredovanja in nato še navedeni organ. Natančneje, če naj primerjalna ocena uspešnosti vseh uradnikov, ki lahko napredujejo, ne bo brezpredmetna, ni mogoče dopustiti, da navedeni organ preuči le uspešnost uradnikov, ki so najbolje razvrščeni na seznamih, ki jih pripravijo različne službe ali generalni direktorati.
Posledično, ker ni postopka ali metode za zagotavljanje objektivnosti, kot so na primer statistična povprečja, dodelitev točk, za katere so bili uporabljeni korekcijski koeficienti za nevtralizacijo razlik pri načinu ocenjevanja med različnimi generalnimi direktorati ali samostojnimi službami, dodelitev točk za delovno uspešnost ali smernice o določitvi skupnih objektivnih meril v zvezi s kariernim profilom kategorij uradnikov, ta sistem ne zagotavlja objektivne primerjave uradnikov, ki lahko napredujejo v različne nazive na lestvici vsega osebja, in je lahko na tej ravni celo dejavnik razdrobljenosti primerjave uspešnosti, ki povečuje pomen subjektivnosti ocenjevalnih poročil.
Poleg tega iz okoliščine, da je paritetni odbor za napredovanja preveril obstoj očitnih napak pri presoji uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, ni mogoče sklepati, da je bila uspešnost vseh navedenih uradnikov predmet dejanske primerjave.
(Glej točke 54, 62 in 80.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: sodbe Tsirimokos/Parlament, T‑76/92, EU:T:1993:106, točka 17; Allo/Komisija, T‑386/94, EU:T:1996:123, točka 31 in naslednje; Séché/Komisija, T‑112/96 in T‑115/96, EU:T:1999:134, točka 61; Cubero Vermurie/Komisija, T‑187/98, EU:T:2000:225, točka 85; Caravelis/Parlament, T‑182/99, EU:T:2001:131, točki 33 in 34; Tsarnavas/Komisija, od T‑188/01 do T‑190/01, EU:T:2003:77, točka 121; Heurtaux/Komisija, T‑172/03, EU:T:2005:34, točka 40, in Nielsen/Svet, T‑353/03, EU:T:2005:127, točka 63 in naslednje;
Sodišče za uslužbence: sklep Debaty/Svet, F‑47/13, EU:F:2013:215, točka 31.