Tožba, vložena 24. januarja 2011 - Verenigde Douaneagenten proti Komisiji

(Zadeva T-32/11)

Jezik postopka: nizozemščina

Stranki

Tožeča stranka: Verenigde Douaneagenten BV (Rotterdam, Nizozemska) (zastopnik: J. van der Meché, odvetnik)

Tožena stranka: Evropska unija, ki jo zastopa Evropska komisija

Predlog tožeče stranke

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

sklep iz spodaj navedenih razlogov razglasi za ničen.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti sklepa Evropske komisije z dne 1. oktobra 2010 z oznako REC 02/09.

Komisija naj bi na podlagi člena 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92¹ in člena 871 Uredbe št. 2454/93² ugotovila, da je tožeča stranka ravnala v dobri veri in upoštevala vse veljavne predpise glede carinske deklaracije, vendar naj ne bi bila podana nobena napaka pristojnih organov in zato naj naknadne izterjave ne bi bilo mogoče opustiti.

Tožeča stranka meni, da gre v obravnavanem primeru za napako na podlagi drugega pododstavka člena 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92. Ta pododstavek namreč določa, da kadar se ugotovi preferencialni status blaga na podlagi upravnega sodelovanja, v katero so vključeni organi tretje države, velja, da gre pri nepravilnem potrdilu, ki ga izdajo ti organi, za napako. Tako naj bi bilo v obravnavanem primeru.

Dalje tožeča stranka meni, da morajo nizozemski carinski organi v primeru naknadne izterjave dokazati, da je treba izdajo nepravilnega potrdila pripisati nepravilnosti dejstev, ki jih je predložil izvoznik.

Po mnenju tožeče stranke je zato treba ugotoviti, da je izdaja nepravilnih potrdil s strani carinskega organa otoka Curaçao napaka v skladu z drugim pododstavkom člena 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92.

Komisija je pri preiskavi ugotovila tudi, da je treba šteti, da tožeča stranka ni ravnala goljufivo niti očitno malomarno, vendar naj ne bi bile podane posebne okoliščine in zato naj odpust dajatev ne bi bil upravičen.

Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da v izpodbijanem sklepu odločitev o odpustu, sprejeta na podlagi člena 239 Uredbe št. 2913/92, ni bila sprejeta v roku, določenem v členu 907 Uredbe št. 2454/93. Zato tožeča stranka meni, da morajo nizozemski carinski organi ugoditi zahtevku za odpust dajatev.

Komisija naj pri preiskavi tudi ne bi ravnala po pravilnem postopku, saj naj tožeče stranke ne bi zaslišala niti naj ji ne bi omogočila, da primerno izrazi svoje stališče, kar naj bi bilo po mnenju tožeče stranke v nasprotju z načelom kontradiktornosti iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Poleg tega tožeča stranka trdi, da so podane posebne okoliščine, ker naj bi bila pri sklicevanju na člen 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92 odvisna od dokumentov, ki jih ni imela niti jih ni bila dolžna imeti.

____________

¹ - Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1).

² - Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, str. 1).