Zadeva T-353/10

Lito Maieftiko Gynaikologiko kai Cheirourgiko Kentro AE

proti

Evropski komisiji

„Ničnostna tožba – Opomin – Ugovor nedopustnosti – Pogodbeni spor – Vrsta tožbe – Izpodbojni akt“

Povzetek sklepa

1.      Ničnostna tožba – Tožba, ki se dejansko nanaša na pogodbeni spor – Razglasitev ničnosti opomina, ki ga je izdala Komisija – Nepristojnost sodišča Unije – Nedopustnost

(člena 263 PDEU in 288 PDEU)

2.      Ničnostna tožba – Tožba, ki se dejansko nanaša na pogodbeni spor – Drugačna opredelitev tožbe – Pogoji

(člena 263 PDEU in 272 PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1)(c))

1.      Sodišči Skupnosti v skladu s členom 263 PDEU nadzirata zakonitost aktov, ki jih sprejmejo institucije in ki z bistveno spremembo pravnega položaja tretjih oseb za te ustvarjajo zavezujoče pravne učinke. Ta pristojnost se nanaša le na akte iz člena 288 PDEU, ki jih morajo te institucije sprejeti pod pogoji iz Pogodbe DEU pri izvajanju prerogativ javne oblasti.

Nasprotno pa akti institucij, ki spadajo v popolnoma pogodbeni okvir, od katerega jih ni mogoče ločiti, zaradi svoje narave ne spadajo med akte iz člena 288 PDEU, za katere je mogoče na podlagi člena 263 PDEU predlagati razglasitev ničnosti.

Pri sodišču Unije bi bilo torej tožbo v zvezi z opominom, ki ga je izdala Komisija v okviru pogodbe, ki jo povezuje s tožečo stranko, mogoče zakonito vložiti na podlagi člena 263 PDEU, le če bi navedeni opomin ustvarjal zavezujoče pravne učinke, ki presegajo tiste iz pogodbe in ki pomenijo izvajanje prerogativ javne oblasti, ki so Komisiji podeljene kot upravnemu organu.

(Glej točke od 22 do 25.)

2.      Kadar je pri sodišču Unije vložena ničnostna ali odškodninska tožba, spor pa dejansko izhaja iz pogodbe, to spremeni opredelitev tožbe, če so pogoji za tako spremembo izpolnjeni.

Vendar sodišče Unije v sporu, ki izhaja iz pogodbe, ne more spremeniti opredelitve ničnostne tožbe, bodisi kadar izrecna volja tožeče stranke, da svojega predloga ne opre na člen 272 PDEU, nasprotuje taki spremembi opredelitve bodisi kadar tožba ne temelji na nobenem tožbenem razlogu glede kršitve pravil, ki urejajo zadevno pogodbeno razmerje, ne glede na to, ali gre za pogodbene določbe ali za določbe nacionalnega prava, navedenega v pogodbi.

(Glej točki 34 in 35.)