SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 23. aprila 2009(*)
„Direktiva 89/104/EGS – Pravo znamk – Izčrpanje pravic imetnika znamke – Licenčna pogodba – Prodaja z znamko označenih proizvodov v nasprotju z določilom licenčne pogodbe – Neobstoj soglasja imetnika znamke – Prodaja trgovcem s proizvodi po znižani ceni – Škodovanje ugledu znamke“
V zadevi C-59/08,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Cour de cassation (Francija) z odločbo z dne 12. februarja 2008, ki je prispela na Sodišče 15. februarja 2008, v postopku
Copad SA
proti
Christian Dior couture SA,
Vincentu Gladelu, stečajnemu upravitelju Société industrielle lingerie (SIL),
Société industrielle lingerie (SIL),
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi P. Jann, predsednik senata, M. Ilešič, A. Tizzano (poročevalec), A. Borg Barthet in J.-J. Kasel, sodniki,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: M.-A. Gaudissart, vodja oddelka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. novembra 2008,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Copad SA H. Farge, odvetnik,
– za Christian Dior couture SA J.-M. Bruguière, P. Deprez in E. Bouttier, odvetniki,
– za francosko vlado B. Beaupère-Manokha, G. de Bergues in J.-C. Niollet, zastopniki,
– za Komisijo Evropskih skupnosti H. Krämer, zastopnik,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 3. decembra 2008
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 7 in 8(2) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1), kakor je bila spremenjena s Sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL 1994, L 1, str. 3, v nadaljevanju: Direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Copad SA (v nadaljevanju: družba Copad) ter družbo Christian Dior couture SA (v nadaljevanju: družba Dior), družbo Société industrielle lingerie (v nadaljevanju: družba SIL) in V. Gladelom, stečajnim upraviteljem družbe SIL, glede prodaje proizvodov, označenih z znamko Christian Dior, ki jih je družba SIL prodajala družbi Copad, v nasprotju z določilom licenčne pogodbe med družbo SIL in družbo Dior.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
3 Člen 5, od (1) do (3), Direktive določa:
„1. Registrirana znamka podeljuje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico, da tretjim osebam prepove, da brez njegovega dovoljenja v gospodarskem prometu uporabijo:
a) katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, za katere je registrirana znamka;
b) katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, označenih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko.
2. Vsaka država članica lahko predvidi, da je imetnik upravičen preprečiti vsem tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo katerikoli znak, enak ali podoben znamki, v zvezi z blagom ali storitvami, ki niso podobne tistim, za katere je registrirana znamka, če ima slednja v državi članici ugled in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj [učinek] ali ugled znamke.
3. Po odstavkih 1 in 2 je lahko med drugim prepovedano naslednje:
a) opremljanje blaga ali njegove embalaže z znakom;
b) ponujanje blaga, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene pod tem znakom ali ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom;
c) uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom;
d) uporaba znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju.“
4 Člen 7 Direktive je v prvotni različici določal:
„1. Znamka imetniku ne daje pravice, da prepove njeno uporabo v zvezi z blagom, ki je bilo dano na trg Skupnosti označeno s to znamko s strani imetnika ali z njegovim soglasjem.
2. Odstavek 1 se ne uporablja, če obstajajo zakoniti razlogi, da imetnik nasprotuje nadaljnji komercializaciji blaga, še zlasti, če se stanje blaga spremeni ali poškoduje po tem, ko je bilo dano na trg.“
5 V skladu s členom 65(2) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) v povezavi s Prilogo XVII, točka 4, tega sporazuma je bila prvotna različica člena 7(1) Direktive spremenjena za namene tega sporazuma tako, da je bil izraz „Skupnosti“ nadomeščen z besedami „na ozemlju katere koli pogodbenice“.
6 Člen 8 Direktive določa:
„1. Znamka je lahko predmet licence za nekatere ali vse vrste blaga ali storitev, za katere je registrirana, in za celotno ali del ozemlja zadevne države članice. Licenca je lahko izključna ali neizključna.
2. Imetnik znamke lahko uveljavi pravice iz znamke proti pridobitelju licence, ki ravna v nasprotju s katerokoli določbo [določilom] v licenčni pogodbi v zvezi s trajanjem, z obliko, zajeto v registraciji, v kateri se lahko uporablja znamka, obsegom [vrsto] blaga ali storitev, za katerega je podeljena licenca, ozemljem, na katerem se znamka lahko uporabi, ali kakovostjo proizvedenega blaga oziroma opravljenih storitev, ki jih opravlja pridobitelj licence.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
7 Družba Dior je 17. maja 2000 z družbo SIL sklenila licenčno pogodbo o uporabi znamke za proizvodnjo in distribucijo prestižnih steznikov, označenih z znamko Christian Dior, katere imetnik je družba Dior.
8 Člen 8.2(5) te pogodbe določa, da „se pridobitelj licence zaradi ohranjanja prepoznavnosti in prestiža znamke obvezuje, da ne bo prodajal grosistom, kolektivnim podjetjem, trgovcem s proizvodi po znižani ceni in distribucijskim podjetjem, ki se ukvarjajo s kataloško prodajo in prodajo od vrat do vrat, razen če imajo predhodno pisno soglasje dajalca licence. Pridobitelj licence mora sprejeti vse previdnostne ukrepe za zagotovitev spoštovanja te določbe pri svojih distributerjih in trgovcih na drobno.“
9 Družba SIL je zaradi ekonomskih težav prosila družbo Dior za dovoljenje za komercializacijo proizvodov, označenih s to znamko, zunaj svojega selektivnega distribucijskega omrežja. Družba Dior je v dopisu z dne 17. junija 2002 zavrnila to prošnjo.
10 Družba SIL je kljub tej zavrnitvi kršila pogodbene obveznosti in družbi Copad, podjetju, ki trguje s proizvodi po znižani ceni, prodala proizvode, označene z znamko Christian Dior.
11 Zato je družba Dior proti družbama SIL in Copad vložila tožbo zaradi kršitve znamke pri Tribunal de grande instance de Bobigny, ki je razsodilo, da kršitve licenčne pogodbe, ki jih je storila družba SIL, niso kršitve znamke in da je zadnjenavedena družba zaradi njih le pogodbeno odgovorna.
12 Cour d’appel de Paris je zavrnilo pritožbo, ki jo je zoper to sodbo vložila družba Dior. Zlasti je odločilo, da prodaje družbe SIL niso kršitve znamke, ker se za spoštovanje določila licenčne pogodbe, sklenjene med družbama SIL in Dior glede načinov distribucije, ne uporabljajo nacionalne določbe prava znamk, s katerimi je bil prenesen člen 8(2) Direktive. Ugotovilo pa je, da zaradi teh prodaj niso bile izčrpane pravice družbe Dior iz znamke v smislu nacionalnih predpisov za prenos člena 7(1) Direktive.
13 Družba Copad je pri Cour de cassation vložila pritožbo zoper sodbo Cour d’appel de Paris, pri čemer je zlasti zatrjevala, da so bile pravice družbe Dior iz znamke izčrpane, ker je družba SIL zadevne proizvode dala na trg. Tudi družba Dior je vložila nasprotno pritožbo, s katero je Cour d’appel de Paris očitala, da je napačno razsodilo, da niti družba SIL niti družba Copad nista kršili znamke.
14 V teh okoliščinah je Cour de cassation zaradi dvomov glede razlage prava Skupnosti, ki ga je treba uporabiti, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 8(2) [Direktive] razlagati tako, da lahko imetnik znamke uveljavi pravice iz te znamke proti pridobitelju licence, ki ravna v nasprotju s katerim koli določilom v licenčni pogodbi, v skladu s katerim je zaradi [prestiža] znamke prepovedana prodaja trgovcem s proizvodi po znižani ceni?
2. Ali je treba člen 7(1) te direktive razlagati v tem smislu, da je pridobitelj licence, ki je dal z znamko označeno blago na trg v [EGP] v nasprotju z določilom licenčne pogodbe, v skladu s katerim je zaradi [prestiža] znamke prepovedana prodaja trgovcem s proizvodi po znižani ceni, ravnal brez soglasja imetnika znamke?
3. Ali se lahko imetnik v primeru nikalnega odgovora sklicuje na takšno določilo, zato da bi nasprotoval novi komercializaciji blaga, na podlagi člena 7(2) [Direktive]?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
15 Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali se člen 8(2) Direktive nanaša na določilo licenčne pogodbe, s katerim je pridobitelju licence zaradi prestiža znamke prepovedano trgovcem proizvodov po znižani ceni prodajati proizvode, označene z znamko, ki je predmet te pogodbe.
16 Družba Copad, francoska vlada in Komisija Evropskih skupnosti Sodišču predlagajo, naj na to vprašanje odgovori nikalno, pri čemer v glavnem trdijo, da zadevno določilo iz postopka v glavni stvari ne spada med določila, ki so taksativno našteta v navedenem členu 8(2). Družba Dior pa meni nasprotno.
17 Za odgovor na to vprašanje je treba najprej preveriti, ali je seznam določil iz navedenega člena 8(2) izčrpen ali pa so določila v njem navedena primeroma.
18 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ta določba ne vsebuje nobenega prislova ali izraza, kot sta „še zlasti“ ali „še posebej“, na podlagi katerih bi lahko primeri v tem seznamu bili našteti le primeroma.
19 Poleg tega je treba opozoriti, da pa je Sodišče prav glede uporabe prislova „še zlasti“ priznalo tako značilnost v primerih iz člena 7(2) Direktive (glej sodbi z dne 11. julija 1996 v združenih zadevah Bristol-Myers Squibb in drugi, C‑427/93, C-429/93 in C-436/93, Recueil, str. I-3457, točka 39, in z dne 4. novembra 1997 v zadevi Parfums Christian Dior, C‑337/95, Recueil, str. I‑6013, točka 42).
20 Zato v nasprotju s trditvami družbe Dior iz samega besedila člena 8(2) Direktive sledi, da je navedeni seznam prav gotovo izčrpen.
21 Po tej pojasnitvi je torej treba ugotoviti, ali določilo, kot je to iz postopka v glavni stvari, spada med določila, izrecno našteta v navedenem členu 8(2).
22 V zvezi s tem je glede določil licenčne pogodbe, ki se nanašajo na „kakovost proizvedenega blaga […] pridobitelja licence“, na katere se sklicuje ta člen, opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso temeljna funkcija znamke zagotoviti potrošniku ali končnemu uporabniku identiteto porekla proizvoda ali storitve, ki ga označuje znamka, kar mu omogoča razlikovanje, brez mogoče zmede, tega proizvoda ali storitev od tistih, ki izvirajo od drugod. Da bi znamka lahko igrala vlogo temeljnega elementa sistema neizkrivljene konkurence, ki ga ima Pogodba ES namen vzpostaviti in ohranjati, mora pomeniti jamstvo, da so bili vsi proizvodi ali storitve, ki jih označuje, proizvedeni ali opravljeni pod nadzorom edinega podjetja, ki mu je mogoče pripisati odgovornost za njihovo kakovost (glej zlasti sodbe z dne 23. maja 1978 v zadevi Hoffmann‑La Roche, 102/77, Recueil, str. 1139, točka 7; z dne 18. junija 2002 v zadevi Philips, C‑299/99, Recueil, str. I‑5475, točka 30, in z dne 17. marca 2005 v zadevi Gillette Company in Gillette Group Finland, C‑228/03, ZOdl., str. I‑2337, točka 26).
23 Tako člen 8(2) Direktive prav takrat, ko pridobitelj licence krši določila licenčne pogodbe, ki se nanašajo še posebej na kakovost proizvedenega blaga, imetniku znamke omogoča uveljavljanje pravic iz te znamke.
24 Kot navaja generalna pravobranilka v točki 31 sklepnih predlogov, kakovost prestižnega blaga, kot je to iz postopka v glavni stvari, ni le posledica njegovih materialnih značilnosti, ampak tudi prestižnosti, ki mu daje občutek luksuza (glej v tem smislu tudi zgoraj navedeno sodbo Parfums Christian Dior, točka 45).
25 Ker so prestižni proizvodi visokokakovostni artikli, je občutek luksuza, ki iz njih izhaja, bistven element za to, da jih potrošniki razlikujejo od drugih podobnih proizvodov.
26 Zato škodovanje temu občutku luksuza lahko vpliva na samo kakovost teh proizvodov.
27 V tem okviru je torej treba preveriti, ali v postopku v glavni stvari dejstvo, da pridobitelj licence prodaja prestižne proizvode trgovcem s proizvodi po znižani ceni, ki niso del selektivnega distribucijskega omrežja, vzpostavljenega z licenčno pogodbo, lahko pomeni tako škodovanje.
28 Sodišče je v zvezi s tem že ugotovilo, da lahko – v nasprotju s trditvami družbe Copad in Komisije – značilnosti in podrobna pravila sistema selektivne distribucije sami po sebi ohranijo kakovost in zagotovijo pravilno uporabo teh proizvodov (v tem smislu glej sodbo z dne 11. decembra 1980 v zadevi L’Oréal, 31/80, Recueil, str. 3775, točka 16).
29 Organizacija sistema selektivne distribucije, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki je v skladu z določili licenčne pogodbe, sklenjene med družbo Dior in družbo SIL, namenjena temu, da se zagotovi, da se proizvode na prodajnih mestih predstavi na način, ki ustreza njihovi vrednosti, „zlasti glede določitve kroga strank, oglaševanja, predstavitve proizvodov in poslovne politike“, kot je priznala družba Copad, prispeva k ugledu zadevnih proizvodov in zato ohranja njihov občutek luksuza.
30 Iz tega sledi, da ni mogoče izključiti, da pridobitelj licence s prodajo prestižnih proizvodov tretjim osebam, ki niso del selektivnega distribucijskega omrežja, vpliva na samo kakovost teh proizvodov tako, da je treba v takem primeru pogodbeno določilo, s katerim je navedena prodaja prepovedana, obravnavati, kot da se nanj nanaša člen 8(2) Direktive.
31 Pristojno nacionalno sodišče mora preveriti, ali ob upoštevanju okoliščin spora, ki mu je predložen, kršitev določila, kot je to iz postopka v glavni stvari, ki jo je storil pridobitelj licence, škoduje občutku luksuza prestižnih proizvodov in s tem njihovi kakovosti.
32 Glede tega je treba zlasti upoštevati, po eni strani, vrsto prestižnih proizvodov, označenih z znamko, obseg in sistematičnost oziroma sporadičnost prodaj teh proizvodov, ki jih opravi pridobitelj licence trgovcem s proizvodi po znižani ceni, ki niso del selektivnega distribucijskega omrežja, in, po drugi strani, vrsto proizvodov, ki jih ti trgovci s proizvodi po znižani ceni običajno dajejo na trg, ter načine običajne komercializacije v njihovem sektorju dejavnosti.
33 Poleg tega je treba dodati, da razlage člena 8(2) Direktive, pojasnjene v prejšnjih točkah te sodbe, ni mogoče izpodbiti z argumenti družbe Dior, da določilo licenčne pogodbe, s katerim je zaradi prestiža znamke prepovedana prodaja trgovcem s proizvodi po znižani ceni, lahko spada med kakšne druge določbe, kot tiste v zvezi s „kakovostjo blaga“, in sicer tiste, ki jih določa tudi navedena določba in se nanašajo ali na „ozemlje, na katerem se znamka lahko uporabi,“ ali na „kakovost proizvedenega blaga […] pridobitelja licence“.
34 Po eni strani je treba v zvezi s tem spomniti, da se mora člen 8(2) Direktive razlagati v povezavi z odstavkom 1 istega člena, ki se sklicuje na „ozemlje zadevne države članice“, tako da ima pojem „ozemlje“ v smislu teh določb lahko samo geografski pomen in ga zato ni mogoče razlagati, kot da se nanaša na vse pooblaščene gospodarske subjekte, ki so del selektivnega distribucijskega omrežja.
35 Po drugi strani je treba v zvezi z drugo možnostjo, ki jo upošteva družba Dior, ugotoviti, da v skladu s sodno prakso Sodišča sicer noben prisilni razlog iz Direktive ali splošnih načel prava Skupnosti ne nasprotuje temu, da bi se na storitve, opravljene v okviru trgovine na drobno z blagom, nanašal pojem „storitve“ v smislu Direktive, da pa se zahteva, da je bila znamka registrirana za te storitve (v tem smislu glej sodbo z dne 7. julija 2005 v zadevi Praktiker Bau- und Heimwerkermärkte, C‑418/02, ZOdl., str. I‑5873, točka 35).
36 V spisu, predloženem Sodišču, tako ni ničesar, kar bi omogočalo ugotovitev, da je bila znamka Christian Dior v postopku v glavni stvari registrirana za katero koli vrsto storitve.
37 Glede na te preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 8(2) Direktive razlagati tako, da imetnik znamke lahko uveljavlja pravice, ki so mu podeljene s to znamko, proti pridobitelju licence, ki krši določilo licenčne pogodbe, s katerim je zaradi prestižnosti znamke prepovedana prodaja takih proizvodov, kot so ti iz postopka v glavni stvari, trgovcem proizvodov po znižani ceni, če se dokaže, da ta kršitev zaradi posebnih okoliščin zadeve v glavni stvari škoduje prestižnosti, ki navedenim proizvodom daje občutek luksuza.
Drugo vprašanje
38 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu Sodišču predlaga, naj pojasni, v katerih okoliščinah to, da je pridobitelj licence dal z znamko označeno blago na trg v nasprotju z določilom licenčne pogodbe, s katerim je prepovedana prodaja trgovcem s proizvodi po znižani ceni, pomeni, da je ravnal brez soglasja imetnika znamke v smislu člena 7(1) Direktive.
39 Družba Copad in Komisija glede tega zatrjujeta, da je soglasje imetnika mogoče šteti za izključeno le v primeru kršitve določila licenčne pogodbe, ki ga vsebuje seznam iz člena 8(2) Direktive. Družba Dior in francoska vlada pa menita, da pridobitelj licence z vsako kršitvijo licenčne pogodbe preprečuje izčrpanje pravic, ki jih znamka podeljuje njenemu imetniku.
40 Za odgovor na to vprašanje je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso členi od 5 do 7 Direktive vsebujejo popolno uskladitev pravil v zvezi s pravicami iz znamke, poleg tega pa opredeljujejo pravice, ki jih imetniki znamk uživajo v Skupnosti (sodbi z dne 16. julija 1998 v zadevi Silhouette International Schmied, C‑355/96, Recueil, str. I‑4799, točki 25 in 29, in z dne 20. novembra 2001 v združenih zadevah Zino Davidoff in Levi Strauss, od C‑414/99 do C‑416/99, Recueil, str. I‑8691, točka 39).
41 Podrobneje, člen 5 Direktive daje imetniku znamke izključno pravico, da prepove tretjim osebam zlasti, da bi uvozile proizvode njegove znamke, jih ponujale, jih dale na trg ali jih zadržale v te namene. Člen 7(1) iste direktive vsebuje izjemo od tega pravila, in sicer predvideva, da je pravica imetnika izčrpana, ko so bili proizvodi dani na trg EGP s strani imetnika ali z njegovim soglasjem (zgoraj navedena sodba Zino Davidoff in Levi Strauss, točka 40; ter sodbi z dne 8. aprila 2003 v zadevi Van Doren + Q, C-244/00, Recueil, str. I-3051, točka 33, in z dne 30. novembra 2004 v zadevi Peak Holding, C-16/03, ZOdl., str. I‑11313, točka 34).
42 Tako kaže, da soglasje, ki je enakovredno odpovedi imetnika njegovi izključni pravici v smislu navedenega člena 5, pomeni odločilen element za izčrpanje te pravice in mora zato biti izraženo tako, da z gotovostjo izraža voljo imetnika po odpovedi tej pravici. Taka volja običajno izhaja iz izrecne podelitve tega soglasja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Zino Davidoff in Levi Strauss, točke 41, 45 in 46).
43 Iz sodne prakse Sodišča pa tudi sledi, da v določenih primerih izčrpanje te izključne pravice učinkuje, če komercializacijo blaga opravi subjekt, ki je ekonomsko povezan z imetnikom znamke. To velja zlasti za pridobitelja licence (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 1994 v zadevi IHT Internationale Heiztechnik in Danzinger, C‑9/93, Recueil, str. I‑2789, točka 34).
44 V takem položaju ima namreč dajalec licence možnost nadzora nad kakovostjo proizvodov pridobitelja licence, s tem da v licenčno pogodbo vnese posebne klavzule, ki pridobitelja licence zavezujejo k izpolnjevanju njegovih navodil in mu dajejo možnost, da si zagotovi njihovo izpolnjevanje.
45 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča taka možnost zadošča za to, da znamka izpolnjuje svojo temeljno funkcijo, ki – kot je bilo opozorjeno v točki 22 te sodbe –, pomeni jamstvo, da so bili vsi proizvodi, ki jih označuje ta znamka, proizvedeni pod nadzorom edinega podjetja, ki mu je mogoče pripisati odgovornost za njihovo kakovost (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo IHT Internationale Heiztechnik in Danzinger, točki 37 in 38).
46 Zato je treba dajanje na trg proizvodov, ki jih pridobitelj licence označi z znamko, načeloma obravnavati kot opravljeno s soglasjem imetnika znamke v smislu člena 7(1) Direktive.
47 Sicer iz tega sledi, da se imetnik znamke v takih okoliščinah ne more sklicevati na pomanjkljivo izpolnitev pogodbe za to, da bi zoper pridobitelja licence uveljavil pravice, ki so mu podeljene z znamko, vendar pa je res, da – v nasprotju s trditvami družbe Copad – licenčna pogodba ni enakovredna absolutnemu in brezpogojnemu soglasju imetnika znamke za to, da pridobitelj licenc daje na trg proizvode, označene s to znamko.
48 Člen 8(2) Direktive namreč izrecno določa možnost, da imetnik znamke lahko uveljavi pravice iz te znamke proti pridobitelju licence, ki ravna v nasprotju s katerim koli določilom iz licenčne pogodbe.
49 Poleg tega so ta določila, kot izhaja iz odgovora na prvo vprašanje, v členu 8(2) našteta izčrpno.
50 Zato je, kot navaja generalna pravobranilka v točki 47 sklepnih predlogov, samo dejstvo, da pridobitelj licence krši eno od navedenih določil, ovira za izčrpanje pravice, ki je imetniku znamke podeljena z znamko, v smislu člena 7(1) Direktive.
51 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7(1) Direktive razlagati tako, da je pridobitelj licence, ki je dal z znamko označeno blago na trg v nasprotju z določilom licenčne pogodbe, ravnal brez soglasja imetnika znamke, če se dokaže, da to določilo ustreza enemu od določil, navedenih v členu 8(2) te direktive.
Tretje vprašanje
52 Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem izvedeti, ali se – če se to, da je pridobitelj licence dal z znamko označeno prestižno blago na trg v nasprotju z določilom licenčne pogodbe, šteje, da je ravnal s soglasjem imetnika znamke –, zadnjenavedeni na podlagi člena 7(2) Direktive lahko kljub temu sklicuje na takšno določilo, da bi nasprotoval novi komercializaciji blaga.
53 Družba Dior in francoska vlada menita, da prodaja proizvodov, označenih z znamko Christian Dior, trgovcu s proizvodi po znižani ceni zunaj selektivnega distribucijskega omrežja škoduje ugledu znamke, kar bi lahko utemeljilo uporabo navedenega člena 7(2). Družba Copad in Komisija pa trdita, da prodaja teh proizvodov trgovcu s proizvodi po znižani ceni ne škoduje ugledu znamke.
54 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da na podlagi ustaljene sodne prakse Sodišča, pojasnjene v točki 19 te sodbe, uporaba prislova „še zlasti“ v odstavku 2 tega člena 7 dokazuje, da je primer spremembe ali poslabšanja stanja proizvodov, označenih z znamko, podan le kot primer zakonitih razlogov (zgoraj navedeni sodbi Bristol-Myers Squibb in drugi, točki 26 in 39, ter Parfums Christian Dior, točka 42).
55 Sodišče je tako že odločilo, da je škodovanje ugledu znamke načeloma lahko zakoniti razlog v smislu člena 7(2) Direktive, s katerim je mogoče utemeljiti nasprotovanje imetnika znamke poznejši komercializaciji prestižnih proizvodov, ki jih je dal na trg EGP ali so bili dani na trg EGP z njegovim soglasjem (glej zgoraj navedeno sodbo Parfums Christian Dior, točka 43, in sodbo z dne 23. februarja 1999 v zadevi BMW, C‑63/97, Recueil, str. I‑905, točka 49).
56 Iz tega sledi, da če pridobitelj licence proizvode proda trgovcu s proizvodi po znižani ceni, tako da krši določilo licenčne pogodbe, kot je to iz postopka v glavni stvari, je treba tehtati, po eni strani, zakoniti interes imetnika znamke, ki je predmet licenčne pogodbe, do varstva proti trgovcu s proizvodi po znižani ceni, ki ni del selektivnega distribucijskega omrežja in uporablja to znamko v poslovne namene tako, da lahko škoduje ugledu te znamke, in, po drugi strani, interes trgovca s proizvodi po znižani ceni, da lahko ponovno proda zadevne proizvode na načine, ki so običajni v njegovem sektorju dejavnosti (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Parfums Christian Dior, točka 44).
57 Zato če nacionalno sodišče meni, da s prodajo, ki jo opravi pridobitelj licence tretji osebi, ni mogoče zanikati kakovosti prestižnih proizvodov, označenih z znamko, tako da je njihovo dajanje na trg treba šteti za opravljeno s soglasjem imetnika znamke, mora ob upoštevanju posebnih okoliščin vsake zadeve presoditi, ali poznejša komercializacija prestižnih proizvodov, označenih z znamko, ki jo opravijo tretje osebe tako, kot je običajno v njihovem sektorju dejavnosti, škoduje ugledu te znamke.
58 V zvezi s tem je treba upoštevati zlasti naslovnike nadaljnje prodaje in, kot predlaga francoska vlada, posebne pogoje za komercializacijo prestižnih proizvodov.
59 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na tretje vprašanje odgovoriti tako, da če se šteje, da je pridobitelj licence, ki je dal prestižno blago na trg v nasprotju z določilom licenčne pogodbe, ravnal s soglasjem imetnika znamke, se zadnjenavedeni lahko sklicuje na takšno določilo, da bi nasprotoval nadaljnji prodaji tega blaga na podlagi člena 7(2) Direktive, le če se ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve dokaže, da taka nadaljnja prodaja škoduje ugledu znamke.
Stroški
60 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1) Člen 8(2) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, kakor je bila spremenjena s Sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992, je treba razlagati tako, da imetnik znamke lahko uveljavlja pravice, ki so mu podeljene s to znamko, proti pridobitelju licence, ki krši določilo licenčne pogodbe, s katerim je zaradi prestižnosti znamke prepovedana prodaja takih proizvodov, kot so ti iz postopka v glavni stvari, trgovcem proizvodov po znižani ceni, če se dokaže, da ta kršitev zaradi posebnih okoliščin zadeve v glavni stvari škoduje prestižnosti, ki navedenim proizvodom daje občutek luksuza.
2) Člen 7(1) Direktive 89/104, kakor je bila spremenjena s Sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru, je treba razlagati tako, da je pridobitelj licence, ki je dal z znamko označeno blago na trg v nasprotju z določilom licenčne pogodbe, ravnal brez soglasja imetnika znamke, če se dokaže, da to določilo ustreza enemu od določil, navedenih v členu 8(2) te direktive.
3) Če se šteje, da je pridobitelj licence, ki je dal prestižno blago na trg v nasprotju z določilom licenčne pogodbe, ravnal s soglasjem imetnika znamke, se zadnjenavedeni lahko sklicuje na takšno določilo, da bi nasprotoval nadaljnji prodaji tega blaga na podlagi člena 7(2) Direktive 89/104, kakor je bila spremenjena s Sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru, le če se ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve dokaže, da taka nadaljnja prodaja škoduje ugledu znamke.
Podpisi