Zadeva C‑689/21

X

proti

Udlændinge- og Integrationsministeriet

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Østre Landsret)

 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 5. septembra 2023

„Predhodno odločanje – Državljanstvo Evropske unije – Člen 20 PDEU – Člen 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Državljan, ki ima državljanstvo države članice in tretje države – Izguba državljanstva države članice po samem zakonu ob dopolnitvi starosti 22 let zaradi neobstoja dejanske povezave s to državo članico, če pred dnevom dopolnitve te starosti ni bila vložena vloga za ohranitev državljanstva – Izguba državljanstva Unije – Preizkus sorazmernosti posledic te izgube glede na pravo Unije – Prekluzivni rok“

1.        Državljanstvo Unije – Določbe Pogodbe – Osebno področje uporabe – Državljan Unije, ki ima državljanstvo le ene države članice in je to državljanstvo izgubil po samem zakonu – Vključitev

(člen 20 PDEU)

(Glej točko 30.)

2.        Državljanstvo Unije – Določbe Pogodbe – Državljanstvo države članice – Izguba tega državljanstva po samem zakonu zaradi neobstoja dejanske povezave s to državo članico – Izguba, do katere pride ob dopolnitvi določene starosti, če pred dopolnitvijo te starosti ni bila vložena vloga za ohranitev tega državljanstva – Izguba državljanstva Unije – Dopustnost – Pogoji – Možnost nacionalnih organov in sodišč, da preizkusijo sorazmernost posledic te izgube državljanstva in da tej osebi omogočijo pridobitev tega državljanstva ex tunc – Spoštovanje razumnega roka za vložitev vloge za ohranitev ali ponovno pridobitev državljanstva – Rok, ki začne teči z dnem obvestitve osebe

(člen 20 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 7)

(Glej točke 35, 40, 41, 43, 48, od 50 do 52, 56, 57 in 59 ter izrek.)

Povzetek

X, rojena v Združenih državah Amerike danski materi in ameriškemu očetu, je imela od rojstva dansko in ameriško državljanstvo. Potem ko je dopolnila 22 let, je pri Udlændinge – og Integrationsministeriet (ministrstvo za priseljevanje in integracijo, Danska) vložila vlogo za ohranitev danskega državljanstva.

Ministrstvo za priseljevanje in integracijo je z odločbo z dne 31. januarja 2017 X obvestilo, da je dansko državljanstvo izgubila, ko je dopolnila 22 let, in da ji ohranitve njenega državljanstva ne more odobriti, ker je vlogo vložila po dopolnitvi te starosti. Danska ureditev namreč določa, da danski državljani, ki so bili rojeni zunaj danskega ozemlja in na njem nikoli niso stalno prebivali niti na njem niso prebivali v okoliščinah, ki dokazujejo dejansko povezanost z Dansko, državljanstvo izgubijo po samem zakonu, če pred dopolnitvijo navedene starosti ni bila vložena vloga za ohranitev državljanstva. Zato je X izgubila dansko državljanstvo in torej status državljanke Unije, ne da bi danski organi opravili nadzor nad sorazmernostjo posledic te izgube za njen položaj glede na pravo Unije.

X je 9. februarja 2018 pri danskih sodiščih vložila tožbo, s katero je predlagala odpravo navedene odločbe. V teh okoliščinah se je predložitveno sodišče, Østre Landsret (višje sodišče za vzhodno regijo, Danska), spraševalo, ali je nacionalna ureditev, kakršna je danska zakonodaja o državljanstvu, v skladu s členom 20 PDEU v povezavi s členom 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, je razsodilo, da je taka nacionalna ureditev v skladu s pravom Unije, če je imela zadevna oseba možnost, da v razumnem roku vloži zahtevo za ohranitev ali ponovno pridobitev državljanstva, kar omogoča preizkus sorazmernosti izgube državljanstva glede na pravo Unije in po potrebi ohranitev tega državljanstva ali njegovo ponovno pridobitev ex tunc, pri čemer lahko tak rok začne teči šele, ko so pristojni organi to osebo ustrezno obvestili o tej izgubi ali skorajšnji izgubi in o njeni pravici, da v tem roku vloži vlogo za ohranitev navedenega državljanstva oziroma za njegovo ponovno pridobitev.

Presoja Sodišča

Sodišče je najprej navedlo, da pravo Unije ne nasprotuje niti temu, da država članica v okviru opredelitve pogojev za pridobitev in izgube državljanstva določi, da presoja obstoja ali neobstoja dejanske povezave z njo temelji na upoštevanju meril, kot so kraj rojstva in stalnega prebivališča zadevne osebe in pogoji njenega prebivanja na nacionalnem ozemlju, niti temu, da ta država članica to presojo omeji na obdobje do dneva, ko ta oseba dopolni 22 let.

Vendar je Sodišče poudarilo, da morajo pristojni nacionalni organi in sodišča, kadar do izgube državljanstva države članice pride po samem zakonu ob dopolnitvi določene starosti, kar povzroči izgubo statusa državljana Unije in z njim povezanih pravic, imeti možnost, da preizkusijo posledice te izgube državljanstva glede na pravo Unije in zadevni osebi po potrebi omogočijo, da svoje državljanstvo ohrani ali ga ponovno pridobi ex tunc.

Natančneje, kar zadeva rok za vložitev zahteve za tak preizkus zaradi ohranitve ali ponovne pridobitve državljanstva, mora vsaka država članica, kadar s pravom Unije za to ni določen poseben rok, določiti postopkovna pravila, katerih namen je zagotoviti varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, pod pogojem, da ta pravila spoštujejo med drugim načelo učinkovitosti, tako da v praksi ne onemogočajo ali pretirano ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije. V zvezi s tem lahko države članice na podlagi načela pravne varnosti zahtevajo, da se taka vloga pri pristojnih organih vloži v razumnem roku.

Vendar glede na resne posledice, ki jih ima izguba državljanstva države članice, kadar ta povzroči izgubo statusa državljana Unije, za učinkovito uresničevanje pravic, ki jih ima državljan Unije na podlagi člena 20 PDEU, nacionalnih pravil ali praks, ki lahko zadevni osebi preprečijo, da zahteva, naj se preuči sorazmernost teh posledic glede na pravo Unije, ni mogoče šteti za skladne z načelom učinkovitosti. Torej, če ta oseba ni bila ustrezno obveščena o pravici do vložitve zahteve za tako preučitev in o roku, v katerem je treba tako zahtevo vložiti, njene zahteve ni mogoče šteti za nedopustno zaradi izteka tega roka.

Sodišče je ugotovilo, da bi morala zadevna oseba, kot je X, v obravnavanem primeru imeti možnost, da se v okviru preizkusa sorazmernosti posledic izgube danskega državljanstva glede na pravo Unije sklicuje na vse upoštevne elemente, ki so lahko nastali do njenega dvaindvajsetega rojstnega dne, zato mora biti rok za razumno obdobje daljši od dneva, ko ta oseba dopolni to starost. Poleg tega ta razumni rok lahko začne teči šele, če so pristojni organi to osebo ustrezno obvestili o izgubi njenega državljanstva oziroma o njegovi skorajšnji izgubi in o njeni pravici, da v tem roku vloži vlogo za ohranitev ali ponovno pridobitev tega državljanstva. V nasprotnem primeru morajo imeti pristojni organi in nacionalna sodišča možnost, da preizkus sorazmernosti posledic izgube državljanstva dodatno opravijo, ko zadevna oseba zaprosi za potno listino ali kateri koli drug dokument, ki dokazuje njeno državljanstvo.

Datum, ki ga je treba upoštevati pri takem preizkusu, nujno ustreza dnevu, ko je zadevna oseba dopolnila 22 let, ker je navedeni datum sestavni del legitimnih meril, ki jih je določila država članica in od katerih je odvisna ohranitev ali izguba njenega državljanstva.

Nazadnje, Sodišče je navedlo, da neobstoja možnosti v nacionalnem pravu, da se pod pogoji, ki so v skladu s pravom Unije, pri nacionalnih organih in eventualno nacionalnih sodiščih doseže preizkus sorazmernosti posledic izgube državljanstva zadevne države članice glede na pravo Unije, ki lahko eventualno privede do ponovne pridobitve ex tunc tega državljanstva, ni mogoče nadomestiti z možnostjo naturalizacije, ne glede na pogoje – morebiti ugodne – pod katerimi je to naturalizacijo mogoče pridobiti.