Tožba, vložena 20. septembra 2013 – Stichting Sona in Nao proti Komisiji

(Zadeva T-505/13)

Jezik postopka: nizozemščina

Stranki

Tožeči stranki: Stichting Sona (Curaçao, nekdanji Nizozemski Antili); in Nao NV (Curaçao) (zastopniki: R. Martens, K. Beirnaert in A. Van Vaerenbergh, odvetniki)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlog

Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata:

–    naj odločbo Komisije z dne 28. junija 2013 s katero družba Stichting Sona ni bila imenovana za pooblaščenca za izvedbo enotnega programskega dokumenta za Nizozemske Antile v okviru 10. Evropskega razvojnega sklada (ERF) in s katero sta bili tožeči stranki seznanjeni šele konec julija 2013 razglasi za nično in

–    naj odločbo Komisije s katero je naloge, povezane z izvajanjem tega programskega dokumenta, prenesla na International Management Group (IMG) razglasi za nično.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

V utemeljitev tožbe tožeči stranki navajata sedem razlogov.

1.    Prvi tožbeni razlog je kršitev domneve nedolžnosti, pravice do obrambe, pravice do varstva osebnih podatkov ter tajnosti ali zaupnosti preiskav, ki so varovane v členih 8 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členih 6 in 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah in v členu 16 PDEU.

Tožeči stranki navajata, da je tožena stranka nizozemski vladi poslala dopise glede postopka, ki teče pred Evropskim uradom za boj proti korupciji (OLAF) v katerem pa še ni bilo sprejeto nobeno (dokončno) poročilo in v njih izrecno omenila tožeči stranki pri čemer Komisija navaja ali vsaj močno sugerira, da sta bili tožeči stranki vpleteni v nepravilnosti v okviru upravljanja 9. Projekta evropskega razvojnega sklada, zaradi česar je ta institucija odločila, da upravljanja 10. Evropskega razvojnega sklada za projekte na nekdanjih Nizozemskih Antilih ni mogoče zaupati tožečima strankama. To odločitev je sprejela ob tem da tožeči stranki OLAF nikdar ni omenjal kot „vpleteni“, zaradi česar tožeči stranki tudi nikdar nista vedeli, da bi se morali braniti kot „vpleteni“. Onemogočeno naj bi jima tudi bilo da se branita, saj do sedaj nista seznanjeni zoper katere konkretne očitke se morata braniti.

2.    Drugi tožbeni razlog je kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, saj sta imeli tožeči strankin upravičena pričakovanja, da jima bo v zvezi z nekdanjimi Nizozemskimi Antili zaupana izvedba 10. Evropskega razvojnega sklada.

3.    Tretji tožbeni razlog je kršitev načela sorazmernosti, saj je Komisija tožeči stranki izključila zgolj na podlagi „začasnih ugotovitev“ v preiskavi OLAF v katerih se omenjajo „možne težave“.

4.    Četrti tožbeni razlog je kršitev pravice do izjave.

5.    Peti tožbeni razlog je kršitev načela preglednosti iz člena 14 Uredbe (ES) št. 215/2008¹ in kršitev obveznosti obrazložitve.

6.    Šesti tožbeni razlog je kršitev člena 18 Uredbe (ES) št. 2304/2002² in enotnega programskega dokumenta za 10. Evropski razvojni sklad.

7.    Sedmi tožbeni razlog je kršitev člena 29 Uredbe (ES) št. 215/2008, saj naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za to, da je bilo izvajanje financiranja v okviru skupnega upravljanja zaupano IMG. Zaradi tega naj bi bila nezakonita tudi druga izpodbijana odločba.

____________

¹ Uredba Sveta (ES) št. 215/2008 z dne 18. februarja 2008 o finančni uredbi, ki se uporablja za 10. Evropski razvojni sklad (UL L 78, str. 1).

² Uredba Komisije (ES) št. 2304/2002 z dne 20. decembra 2002 o izvajanju Sklepa Sveta 2001/822/ES o pridružitvi čezmorskih držav in ozemelj Evropski skupnosti (Sklepa o pridružitvi čezmorskih držav)

(UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 45, str. 44).