SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti razširjeni senat)

z dne 12. aprila 2019(*)

„Ničnostna tožba – Državne pomoči – Ukrepi, ki jih je Nemčija izvedla v korist letališča Frankfurt Hahn in letalskih prevoznikov, ki uporabljajo to letališče – Sklep, s katerim so bili ukrepi v korist letališča Frankfurt Hahn opredeljeni kot državne pomoči, združljive z notranjim trgom, in ugotovljen neobstoj državne pomoči v korist letalskih prevoznikov, ki uporabljajo to letališče – Neobstoj posamičnega nanašanja – Neobstoj neposrednega nanašanja – Nedopustnost“

V zadevi T‑492/15,

Deutsche Lufthansa AG s sedežem v Kölnu (Nemčija), ki jo zastopa A. Martin-Ehlers, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo K. Herrmann, T. Maxian Rusche in S. Noë, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

Land Rheinland-Pfalz (Nemčija), ki jo zastopa C. Koenig, profesor,

in ob sodelovanju

Ryanair DAC, nekdanje Ryanair Ltd, s sedežem v Dublinu (Irska), ki jo zastopata G. Berrisch, odvetnik, in B. Byrne, solicitor,

intervenientki,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2016/789 z dne 1. oktobra 2014 o državni pomoči SA.21121 (C 29/08) (ex NN 54/07), ki jo je Nemčija izvedla v zvezi s financiranjem letališča Frankfurt Hahn ter finančnimi povezavami med letališčem in družbo Ryanair (UL 2016, L 134, str. 46),

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat),

v sestavi H. Kanninen, predsednik, J. Schwarcz, C. Iliopoulos, L. Calvo-Sotelo Ibáñez-Martín (poročevalec), sodniki, in I. Reine, sodnica,

sodna tajnica: S. Bukšek Tomac, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 9. julija 2018

izreka naslednjo

Sodbo

I.      Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, družba Deutsche Lufthansa AG, je letalski prevoznik s sedežem v Nemčiji, katerega glavna dejavnost je prevoz potnikov. Njegovo prvo osnovno letališče je Frankfurt na Majni (Nemčija).

2        Letališče Frankfurt Hahn leži v Nemčiji, na ozemlju Land Rheinland-Pfalz (zvezna dežela Porenje-Pfalška, v nadaljevanju: zvezna dežela), približno 120 km zahodno od mesta Frankfurt na Majni in okrog 115 km od letališča Frankfurt na Majni. Do leta 1992 je bila na območju, na katerem je letališče Frankfurt Hahn, vojaška baza. Ta baza je bila nato preoblikovana v civilno letališče. Zvezna republika Nemčija je 1. aprila 1995 lastništvo infrastrukture prenesla na Holding Unternehmen Hahn GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: Holding Hahn), javno-zasebno partnerstvo, v katero je bila vključena zvezna dežela.

3        Družba Flughafen Frankfurt/Main GmbH (v nadaljevanju: Fraport), ki je upravljala in vodila mednarodno letališče Frankfurt na Majni, je 1. januarja 1998 kupila 64,90 % delnic družbe Flughafen Hahn GmbH & Co. KG Lautzenhausen (v nadaljevanju: Flughafen Hahn), ki je upravljala letališče Frankfurt Hahn.

4        Leta 1999 je letališče Frankfurt Hahn privabilo svojega prvega nizkocenovnega prevoznika, in sicer družbo Ryanair Ltd (postala Ryanair DAC, v nadaljevanju: Ryanair). Prva pogodba družbe Flughafen Hahn z družbo Ryanair je začela veljati 1. aprila 1999 (v nadaljevanju: pogodba z družbo Ryanair iz leta 1999). Predmet petletne pogodbe z družbo Ryanair iz leta 1999 so bile letališke pristojbine, ki jih je morala plačevati družba Ryanair.

5        Družba Fraport je avgusta 1999 kupila 73,37 % delnic družbe Holding Hahn in 74,90 % delnic njenega komplementarja, družbe Holding Unternehmen Hahn Verwaltungs GmbH.

6        Zvezna dežela in družba Fraport sta 31. avgusta 1999 sklenili pogodbo, v skladu s katero se je družba Fraport zavezala, da bo sklenila pogodbo o prenosu dobička in izgube. Ta pogodba je bila odobrena na isti datum in potrjena z notarsko listino z dne 24. novembra 2000, veljati pa je začela 1. januarja 2001. V skladu s to pogodbo je bila družba Fraport upravičena do celotnega dobička, ki ga je ustvaril upravljavec letališča Frankfurt Hahn, v zameno pa je morala kriti vse njegove izgube (v nadaljevanju: pogodba o prenosu dobička in izgube iz leta 2001).

7        Družbi Holding Hahn in Flughafen Hahn sta se nato združili v družbo Flughafen Hahn GmbH, ki je postala družba Flughafen Frankfurt-Hahn GmbH (v nadaljevanju: FFHG ali Frankfurt Hahn), katere 26,93 % kapitala je bilo v lasti zvezne dežele in 73,07 % v lasti družbe Fraport.

8        Do 11. junija 2001 je bilo 100 % delnic družbe Fraport v lasti javnih delničarjev. Družba Fraport je takrat vstopila na borzo in 29,71 % njenih delnic je bilo prodanih zasebnim delničarjem, 70,29 % delnic pa je ostalo v lasti javnih delničarjev.

9        Zvezna dežela je 16. oktobra 2001 odobrila seznam letaliških pristojbin letališča Frankfurt Hahn, ki je začel veljati retroaktivno 1. oktobra 2001 (v nadaljevanju: seznam iz leta 2001).

10      Družba Fraport in delničarji družbe FFHG so se 14. decembra 2001 oziroma 9. januarja 2002 odločili za povečanje kapitala družbe FFHG, da bi financirali najnujnejši del programa za izboljšanje letališke infrastrukture (v nadaljevanju: povečanje kapitala iz leta 2001). Povečanje kapitala iz leta 2001 v višini 27 milijonov EUR sta vpisali družba Fraport in zvezna dežela, ki sta 9. januarja 2002 prispevali 19,7 milijona EUR oziroma 7,3 milijona EUR.

11      Družbi FFHG in Ryanair sta 14. februarja 2002 sklenili še eno pogodbo (v nadaljevanju: pogodba z družbo Ryanair iz leta 2002). Ta je nadomestila pogodbo z družbo Ryanair iz leta 1999.

12      Zvezna dežela Hessen (Nemčija), družba Fraport in družba FFHG so 27. novembra 2002 sklenile pogodbo o razvoju letališča Frankfurt Hahn. V njej je bilo predvideno drugo povečanje kapitala družbe FFHG, v okviru katerega bi zvezna dežela Hessen postala tretja delničarka družbe FFHG.

13      22. marca 2004 je bil pripravljen delničarski sporazum o udeležbi družbe Fraport, zvezne dežele in zvezne dežele Hessen v kapitalu družbe FFHG (v nadaljevanju: delničarski sporazum). Družba Fraport, zvezna dežela in zvezna dežela Hessen so ta sporazum podpisale 30. marca 2005.

14      Za izvedbo delničarskega sporazuma je bilo dogovorjeno povečanje kapitala družbe FFHG v višini 19,5 milijona EUR, da bi se nadaljeval naložbeni program iz točke 10 zgoraj. Med letoma 2004 in 2009 so družba Fraport, zvezna dežela in zvezna dežela Hessen v družbo FFHG v več obrokih vložile 10,21 milijona EUR, 540.000 EUR oziroma 8,75 milijona EUR. Poleg tega sta se zvezna dežela in zvezna dežela Hessen zavezali, da bosta v skladu s časovnim načrtom plačil do leta 2009 vsaka vložili še dodatnih 11,25 milijona EUR kapitalske rezerve.

15      Družba Fraport je po povečanju kapitala, opisanem v točki 14 zgoraj (v nadaljevanju: povečanje kapitala iz leta 2004), katerega skupni znesek je znašal 42 milijonov EUR, imela v lasti 65 % delnic družbe FFHG, medtem ko sta jih zvezna dežela Hessen in zvezna dežela imeli vsaka po 17,5 %.

16      Delničarski sporazum je določal tudi, da morajo vsak nov dolg družbe FFHG kriti družba Fraport, zvezna dežela in zvezna dežela Hessen, in sicer sorazmerno s svojim deležem v kapitalu družbe FFHG, ter da je treba pogodbo o prenosu dobička in izgube iz leta 2001 podaljšati do leta 2014. Družbi Fraport in FFHG sta za izpolnitev teh obveznosti 5. aprila 2004 sklenili novo pogodbo o prenosu dobička in izgube (v nadaljevanju: pogodba o prenosu dobička in izgube iz leta 2004). Pogodba o prenosu dobička in izgube iz leta 2004 je začela veljati 2. junija 2004, potem ko jo je s tričetrtinsko večino, zahtevano z delničarskim sporazumom, potrdila skupščina delničarjev družbe Fraport. Na podlagi pogodbe o prenosu dobička in izgube iz leta 2004 se je družba Fraport obvezala, da bo pokrila vse izgube družbe FFHG v obdobju 2004–2009.

17      Zvezna dežela je v obdobju 1997–2004 upravljavcu letališča Frankfurt Hahn izplačevala neposredne subvencije (v nadaljevanju: neposredne subvencije zvezne dežele). Neposredne subvencije zvezne dežele, izplačane do leta 2000, so bile namenjene financiranju naložb v letališko infrastrukturo, neposredne subvencije zvezne dežele, izplačane od leta 2001, pa financiranju stroškov osebja za varnostne preglede. Zvezna dežela letalskim prevoznikom, ki uporabljajo letališče Frankfurt Hahn, za vse odhajajoče potnike na tem letališču zaračunava letališko varnostno pristojbino, nato pa vse prihodke od navedene pristojbine skupaj s sredstvi iz svojega splošnega proračuna prenese na upravljavca letališča Frankfurt Hahn kot nadomestilo za izvajanje varnostnih pregledov (v nadaljevanju: nadomestilo za varnostne preglede).

18      Pogodbi z družbo Ryanair iz leta 2002 je bil 4. novembra 2005 dodan aneks (v nadaljevanju: pogodba z družbo Ryanair iz leta 2005).

19      Komisija Evropskih skupnosti je v obdobju 2003–2006 prejela več pritožb glede domnevnih državnih pomoči, ki naj bi jih družba Fraport, zvezna dežela in zvezna dežela Hessen dodelile družbama Ryanair in FFHG. Eden izmed pritožnikov je 22. septembra 2003 in 1. junija 2006 Komisiji poslal dodatne informacije.

20      Zvezna dežela je 26. aprila 2006 odobrila nov seznam letaliških pristojbin za letališče Frankfurt Hahn (v nadaljevanju: seznam iz leta 2006). Veljati je začel 1. junija 2006.

21      Komisija je z dopisoma z dne 25. septembra 2006 in 9. februarja 2007 zahtevala informacije od Zvezne republike Nemčije, ki je to zahtevo izpolnila z dopisoma z dne 20. decembra 2006 in 29. junija 2007.

22      Komisija je z dopisom z dne 17. junija 2008 Zvezno republiko Nemčijo uradno obvestila o svoji odločitvi, da začne formalni postopek preiskave iz člena 88(2) Pogodbe ES (postal člen 108(2) PDEU) glede državne pomoči za financiranje letališča Frankfurt Hahn in njegovih povezav z družbo Ryanair (v nadaljevanju: sklep o začetku postopka iz leta 2008). Sklep, s katerim je zainteresirane strani povabila k predložitvi pripomb, je bil v Uradnem listu Evropske unije objavljen 17. januarja 2009 (UL 2009, C 12, str. 6).

23      Družba Fraport je 31. decembra 2008 zvezni deželi prodala svoj celotni delež v družbi FFHG. S to prodajo je po eni strani zvezna dežela dobila 82,5‑odstotni večinski delež v družbi FFHG, pri čemer je preostalih 17,5 % obdržala zvezna dežela Hessen, po drugi strani pa je bila odpovedana pogodba o prenosu dobička in izgube iz leta 2004.

24      Komisija je v okviru formalnega postopka preiskave med drugim prejela pripombe tožeče stranke in družbe Ryanair, ki so bile posredovane Zvezni republiki Nemčiji.

25      Zvezna republika Nemčija je 1. julija 2009 Komisiji poslala svoje pripombe in dodatne informacije.

26      Komisija se je 13. julija 2011 odločila začeti še en formalni postopek preiskave glede ukrepov financiranja družbe FFHG, sprejetih v obdobju 2009–2011. Sklep, s katerim je zainteresirane strani povabila k predložitvi pripomb, je bil v Uradnem listu Evropske unije objavljen 21. julija 2012 (UL 2012, C 216, str. 1). Zato sta hkrati potekala dva postopka.

27      Komisija je z dopisom z dne 20. februarja 2012 od Zvezne republike Nemčije zahtevala, naj ji zagotovi obširnejše informacije v zvezi s sklepom o začetku postopka iz leta 2008. Zvezna republika Nemčija je na to zahtevo odgovorila z dopisom z dne 16. aprila 2012.

28      Komisija je z dopisom z dne 27. julija 2012 Zvezni republiki Nemčiji poslala novo zahtevo za dodatne informacije, na katero je zadnja odgovorila z dopisom z dne 4. septembra 2012.

29      Zvezna republika Nemčija se je zavezala, da bo v družbo FFHG vložila kapital za refinanciranje njenih posojil, namenjenih financiranju infrastrukturnih ukrepov, o katerih so v obdobju 1997–2012 odločili javni organi in ki niso bili zajeti s pogodbama o prenosu dobička in izgube, povečanji kapitala ali drugimi subvencijami (v nadaljevanju: zadnje povečanje kapitala).

30      Komisija je z dopisom z dne 25. februarja 2014 Zvezno republiko Nemčijo obvestila, da je 20. februarja 2014 sprejela Smernice o državni pomoči letališčem in letalskim prevoznikom (UL 2014, C 99, str. 3, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2014).

31      Komisija je z dopisoma z dne 23. marca in 4. aprila 2014 Zvezno republiko Nemčijo zaprosila za nadaljnja pojasnila. Zvezna republika Nemčija je na to prošnjo odgovorila z dopisi z dne 17. in 24. aprila ter 9. maja 2014.

32      V Uradnem listu Evropske unije je bilo 15. aprila 2014 objavljeno sporočilo, s katerim so bile države članice in zainteresirane strani pozvane k predložitvi pripomb o uporabi Smernic iz leta 2014 v tej zadevi. Tožeča stranka je predložila pripombe, ki jih je Komisija Zvezni republiki Nemčiji posredovala z dopisom z dne 26. avgusta 2014. Zvezna republika Nemčija je z dopisom z dne 3. septembra 2014 Komisijo obvestila, da nima pripomb.

33      Komisija je 1. oktobra 2014 sprejela Sklep (EU) 2016/789 o državni pomoči SA.21121 (C 29/08) (ex NN 54/07), ki jo je Nemčija izvedla v zvezi s financiranjem letališča Frankfurt Hahn ter finančnimi povezavami med letališčem in družbo Ryanair (UL 2016, L 134, str. 46, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

II.    Izpodbijani sklep

34      Komisija je v izpodbijanem sklepu na eni strani preučila obstoj državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, v zvezi s, prvič, ukrepi v korist letališča Frankfurt Hahn (glej točke od 292 do 420 obrazložitve izpodbijanega sklepa), drugič, ukrepi v korist družbe Ryanair (glej točke od 421 do 456, od 464 do 484 in 580 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in, tretjič, ukrepi v korist letalskih prevoznikov, ki uporabljajo letališče Frankfurt Hahn, in sicer seznam iz leta 2001 in seznam iz leta 2006 (glej točke od 457 do 463, od 485 do 494 in 581 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker je menila, da nekateri ukrepi v korist letališča Frankfurt Hahn pomenijo državno pomoč, je na drugi strani preučila njihovo združljivost z notranjim trgom (glej točke od 497 do 579 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

A.      Ukrepi v korist letališča Frankfurt Hahn

35      Na prvem mestu je Komisija ugotovila, da pogodba o prenosu dobička in izgube iz leta 2001 ne pomeni državne pomoči. V bistvu je menila, da je bila navedena pogodba dokončno sklenjena pred sodbo z dne 12. decembra 2000, Aéroports de Paris/Komisija (T‑128/98, EU:T:2000:290), torej v obdobju, ko so lahko javni organi upravičeno menili, da ukrepi financiranja v zvezi z letališčem Frankfurt Hahn ne pomenijo državne pomoči.

36      Na drugem mestu je Komisija preučila, ali povečanje kapitala iz leta 2001 pomeni državno pomoč. V zvezi s tem je najprej ugotovila, da je bilo povečanje kapitala iz leta 2001, prvič, financirano iz splošnega proračuna zvezne dežele in torej iz državnih sredstev ter, drugič, da ga je mogoče pripisati državi. Poleg tega je Komisija menila, da je bila udeležba družbe Fraport pri povečanju kapitala, po eni strani, izvedena z državnimi sredstvi, saj je bila družba Fraport podjetje v večinski javni lasti, katerega sredstva so bila pod neposrednim ali posrednim nadzorom države, ter da jo je, po drugi strani, mogoče pripisati državi, ker se je družba Fraport štela za „odvisno podjetje v javni lasti“ in ker se je vodstvo družbe FFHG neposredno pogajalo z zvezno deželo in zvezno deželo Hessen, saj je zvezna dežela družbo Fraport neposredno spodbujala k udeležbi pri povečanju kapitala iz leta 2001.  Komisija je poleg tega menila, da je bila s povečanjem kapitala iz leta 2001 družbi FFHG dodeljena selektivna prednost, saj odločitev za povečanje kapitala ni bila v skladu z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu. Nazadnje, menila je, da bi lahko povečanje kapitala iz leta 2001 zlasti zaradi velikosti letališča Frankfurt Hahn in bližine drugih letališč v Evropski uniji vplivalo na trgovino med državami članicami in izkrivljalo konkurenco.

37      Na tretjem mestu je Komisija, v zvezi z družbo Fraport, povečanje kapitala iz leta 2004 ter pogodbo o prenosu dobička in izgube iz leta 2004 preučila skupaj, saj je bila sklenitev te pogodbe, ki naj bi veljala do 31. decembra 2014, predhodni pogoj za povečanje kapitala iz leta 2004. Komisija je ugotovila, da je morala družba Fraport pogodbo o prenosu dobička in izgube iz leta 2004 potrditi z vsaj tričetrtinsko večino glasov na skupščini delničarjev, ki je ni bilo mogoče doseči brez sodelovanja zasebnih delničarjev navedene družbe, saj so imeli javni delničarji v lasti samo približno 70 % njenih delnic. Komisija je na podlagi tega sklepala, da javni delničarji niso mogli imeti nadzora nad odločitvijo družbe Fraport o potrditvi pogodbe o prenosu dobička in izgube iz leta 2004 ter posledično nad odločitvijo o povečanju kapitala iz leta 2004, ki ju zato ni mogoče pripisati državi.

38      Komisija je torej menila, da pogodba o prenosu dobička in izgube iz leta 2004 ter udeležba družbe Fraport pri povečanju kapitala iz leta 2004 ne pomenita državne pomoči.

39      V zvezi z udeležbama zvezne dežele in zvezne dežele Hessen pri povečanju kapitala iz leta 2004, je Komisija najprej poudarila, da sta bili financirani iz njunih splošnih proračunov, to je z državnimi sredstvi, in da ju je mogoče pripisati državi. Dalje, menila je, da navedeni udeležbi nista v skladu z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu in da je bila zato z njima družbi FFHG dodeljena selektivna prednost. Nazadnje, Komisija je opozorila, da bi lahko vsaka selektivna gospodarska prednost, dodeljena družbi FFHG, izkrivljala konkurenco in vplivala na trgovino med državami članicami.

40      Komisija je zato ugotovila, da udeležbi zvezne dežele in zvezne dežele Hessen pri povečanju kapitala iz leta 2004 pomenita državno pomoč.

41      Na četrtem mestu je Komisija preučila, ali nadomestilo za varnostne preglede pomeni državno pomoč.

42      V zvezi s tem je Komisija najprej navedla, da lahko zvezna dežela v skladu z nemškim zakonom upravljavcu letališča Frankfurt Hahn povrne samo stroške, povezane z zagotavljanjem in vzdrževanjem prostorov in objektov, potrebnih za izvajanje varnostnih pregledov. Tako je Komisija menila, da je zvezna dežela s tem, ko je prevzela stroške varnostnih pregledov, ki so presegali povračljive stroške, upravljavca letališča Frankfurt Hahn razbremenila bremena, ki bi ga običajno moral nositi, in mu posledično dodelila selektivno prednost.

43      Dalje, Komisija je upoštevala, da je znesek nadomestila za varnostne preglede, ki ga je zvezna dežela plačevala upravljavcu letališča Frankfurt Hahn, poleg prihodkov od letališke varnostne pristojbine, pobrane od letalskih prevoznikov, vključeval tudi sredstva iz splošnega proračuna zvezne dežele. Komisija je na podlagi navedenega ugotovila, da je bilo to nadomestilo financirano iz državnih sredstev in ga je bilo mogoče pripisati državi.

44      Komisija je poleg tega opozorila, da bi lahko vsaka selektivna gospodarska prednost, dodeljena upravljavcu letališča Frankfurt Hahn, izkrivljala konkurenco in vplivala na trgovino med državami članicami.

45      Nazadnje je Komisija ugotovila, da so zneski, ki jih je zvezna dežela plačevala upravljavcu letališča Frankfurt Hahn za varnostne preglede, presegali prihodke od letališke varnostne pristojbine, pobrane od letalskih prevoznikov, zato je javno financiranje, dodeljeno upravljavcu letališča Frankfurt Hahn kot nadomestilo za varnostne preglede, pomenilo državno pomoč.

46      Na petem mestu, v zvezi z neposrednimi subvencijami zvezne dežele, je Komisija po eni strani menila, da subvencije, dodeljene v obdobju 1997–2000 in namenjene financiranju naložb v letališko infrastrukturo, ne pomenijo državne pomoči, ker so bile določene pred izrekom sodbe z dne 12. decembra 2000, Aéroports de Paris/Komisija (T‑128/98, EU:T:2000:290). Po drugi strani je menila, da bi bilo treba neposredne subvencije zvezne dežele, s katerimi so se v obdobju 2001–2004 financirali stroški osebja za varnostne preglede, obravnavati kot morebitno državno pomoč, saj so se z njimi krili stroški, ki bi jih moral nositi upravljavec letališča Frankfurt Hahn.

47      Komisija je v zvezi s tem najprej navedla, da so bile neposredne subvencije zvezne dežele v skupni vrednosti 1,93 milijona EUR, izplačane v obdobju 2001–2004, financirane iz državnih sredstev in jih je torej mogoče pripisati državi.  Dalje, ker so se z navedenimi subvencijami, dodeljenimi samo temu upravljavcu, krili stroški, ki bi jih moral nositi upravljavec letališča Frankfurt Hahn, je Komisija ugotovila, da je bila navedenemu upravljavcu z njimi dodeljena selektivna gospodarska prednost. Nazadnje je Komisija opozorila, da bi lahko vsaka selektivna gospodarska prednost, dodeljena upravljavcu letališča Frankfurt Hahn, izkrivljala konkurenco in vplivala na trgovino med državami članicami. Komisija je zato ugotovila, da zadevne subvencije pomenijo državno pomoč.

48      Na šestem in zadnjem mestu je Komisija menila, da zadnje povečanje kapitala, namenjeno refinanciranju posojil, ki jih je družba FFHG sklenila za financiranje infrastrukturnih izboljšav na letališču Frankfurt Hahn v obdobju 1997–2012, pomeni državno pomoč, in je v zvezi s tem napotila na preudarke, ki jih je navedla glede udeležbe zvezne dežele in zvezne dežele Hessen pri povečanju kapitala iz leta 2004 ter nadomestilu za varnostne preglede.

49      Tako je Komisija po eni strani ugotovila, da so pomoči za naložbe, nezakonito dodeljene družbi FFHG, in sicer povečanje kapitala iz leta 2001, prispevki zvezne dežele in zvezne dežele Hessen k povečanju kapitala iz leta 2004 in zadnje povečanje kapitala, združljive z notranjim trgom, saj izpolnjujejo merila iz odstavka 61 Smernic Skupnosti o financiranju letališč in zagonski državni pomoči letalskim družbam z odhodi z regionalnih letališč (UL 2005, C 312, str. 1). Po drugi strani je ugotovila, da so pomoči za tekoče poslovanje, ki so bile upravljavcu letališča Frankfurt Hahn nezakonito dodeljene pred 4. aprilom 2014, in sicer nadomestilo za varnostne preglede in neposredne subvencije zvezne dežele, združljive z notranjim trgom, saj izpolnjujejo merila iz odstavka 137 Smernic iz leta 2014.

B.      Ukrepi v korist družbe Ryanair

50      Komisija je za presojo obstoja državne pomoči v korist družbe Ryanair najprej menila, da je treba ugotoviti, ali so pogodba z družbo Ryanair iz leta 1999, pogodba z družbo Ryanair iz leta 2002 in pogodba z družbo Ryanair iz leta 2005 ob sklenitvi izpolnjevale načelo udeleženca v tržnem gospodarstvu. V zvezi s tem je navedla, da je bilo treba v skladu s Smernicami iz leta 2014 za uporabo načela udeleženca v tržnem gospodarstvu predhodno oceniti dodatno donosnost posamezne pogodbe, sklenjene med družbo Ryanair in upravljavcem letališča Frankfurt Hahn, pri čemer je bilo treba upoštevati vse ustrezne dodatne stroške in prihodke, povezane z vsako od teh pogodb.

51      Komisija je v bistvu menila, da se je s pogodbo z družbo Ryanair iz leta 1999, pogodbo z družbo Ryanair iz leta 2002 in pogodbo z družbo Ryanair iz leta 2005 upoštevalo načelo udeleženca v tržnem gospodarstvu, ker so lahko prispevale k donosnosti letališča Frankfurt Hahn, saj so pričakovani dodatni prihodki presegali pričakovane dodatne stroške. Na podlagi tega je ugotovila, da z zadevnimi tremi pogodbami družbi Ryanair ni bila dodeljena prednost in torej ne vsebujejo elementov pomoči.

C.      Seznama letaliških pristojbin

52      Komisija je menila, da sta seznam iz leta 2001 in seznam iz leta 2006 skladna z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu, saj sta glede na predhodni pristop postopoma prispevala k donosnosti letališča Frankfurt Hahn.

53      Zato je Komisija menila, da s seznamom iz leta 2001 in seznamom iz leta 2006 letalskim prevoznikom, ki uporabljajo letališče Frankfurt Hahn, ni bila dodeljena nobena gospodarska prednost, ki je ne bi pridobili v običajnih tržnih pogojih, tako da ne pomenita državne pomoči.

D.      Izrek izpodbijanega sklepa

54      V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno:

„Člen 1

1. Državna pomoč, ki jo je Nemčija v nasprotju s členom 108(3) [PDEU] v obdobju 2001–2012 nezakonito izvedla v korist družbe [FFHG] s povečanjem kapitala v letu 2001 v višini 27 milijonov EUR, povečanjem kapitala v letu 2004 v višini 22 milijonov EUR in neposrednimi nepovratnimi sredstvi [zvezne dežele] […], je združljiva z notranjim trgom.

2. Povečanje kapitala iz leta 2004, ki ga je izvedla družba Fraport […], ter pogodba o prenosu dobička in izgube iz leta 2004 ne pomenita pomoči v smislu člena 107(1) [PDEU].

Člen 2

1. Pogodba med družbo Ryanair in družbo [FFHG], ki je začela veljati 1. aprila 1999, ne pomeni pomoči v smislu člena 107(1) [PDEU].

2. Pogodba med družbo Ryanair in družbo [FFHG] z dne 14. februarja 2002 ne pomeni pomoči v smislu člena 107(1) [PDEU].

3. Pogodba Agreement Ryanair/Flughafen Frankfurt-Hahn GmbH Delivery of aircraft 6 to 18 – year 2005 to year 2012 z dne 4. novembra 2005 ne pomeni pomoči v smislu člena 107(1) [PDEU].

Člen 3

Seznama letaliških pristojbin, ki sta začela veljati 1. oktobra 2001 in 1. junija 2006, ne pomenita pomoči v smislu člena 107(1) [PDEU].

Člen 4

Ta sklep je naslovljen na Zvezno republiko Nemčijo.“

III. Postopek in predlogi strank

55      Tožeča stranka je 26. avgusta 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo.

56      Komisija je odgovor na tožbo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 13. novembra 2015.

57      Replika in duplika sta bili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženi 5. februarja oziroma 31. marca 2016.

58      Družba Ryanair plc je 5. oktobra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije. Družba Ryanair plc je z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. oktobra 2015, Splošno sodišče v skladu s členom 144(8) Poslovnika Splošnega sodišča obvestila, da umika svoj predlog za intervencijo.

59      Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 18. novembra 2015 po eni strani odredil izbris družbe Ryanair plc kot predlagateljice intervencije iz vpisnika zadeve T‑492/15 in po drugi strani navedeni družbi naložil, da nosi svoje stroške.

60      Družba Ryanair in zvezna dežela sta v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. oktobra oziroma 17. novembra 2015 vložili predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije. Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je s sklepoma z dne 26. februarja 2016, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑492/15, neobjavljen, EU:T:2016:126), in z dne 17. marca 2016, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑492/15, neobjavljen, EU:T:2016:193), dovolil intervencijo zvezne dežele oziroma družbe Ryanair.

61      Intervenientki, zvezna dežela in družba Ryanair, sta intervencijski vlogi vložili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. marca oziroma 20. maja 2016.

62      Stališči tožeče stranke glede intervencijskih vlog zvezne dežele in družbe Ryanair sta bili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženi 2. maja oziroma 18. julija 2016.

63      Komisija je v dopisih, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. aprila oziroma 15. julija 2016, navedla, da nima stališča glede intervencijskih vlog zvezne dežele in družbe Ryanair.

64      Ker je bila sestava Splošnega sodišča spremenjena, je predsednik Splošnega sodišča v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti na podlagi člena 27(3) Poslovnika zadevo predodelil novemu sodniku poročevalcu, ki je bil razporejen v prvi senat.

65      Tožeča stranka je z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 29. aprila 2016, navedla dodatne preudarke, predstavljene kot nove tožbene razloge. Zvezna dežela, družba Ryanair in Komisija so svoja stališča glede navedenih preudarkov predložile v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19., 26. oziroma 29. avgusta 2016.

66      Splošno sodišče (prvi senat) je 6. junija 2016 v okviru ukrepov procesnega vodstva tožeči stranki postavilo pisno vprašanje. Tožeča stranka je na to vprašanje odgovorila v predpisanem roku.

67      Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bil sodnik poročevalec na podlagi člena 27(5) Poslovnika razporejen v četrti senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.

68      Tožeča stranka je 6. oktobra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila nov dokazni predlog.

69      Stališča Komisije, zvezne dežele in družbe Ryanair glede novega dokaznega predloga so bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložena 28. oktobra in 4. oziroma 14. novembra 2016.

70      Tožeča stranka je v dopisu, vloženem v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. aprila 2017, ponovno navedla dodatne preudarke, predstavljene kot nove tožbene razloge. Zvezna dežela je 12. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložila stališče glede teh preudarkov. Komisija in družba Ryanair sta stališči glede navedenih preudarkov v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložili 2. junija 2017.

71      Tožeča stranka je 26. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila nov dokazni predlog.

72      Zvezna dežela in družba Ryanair sta 23. junija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložili stališči glede novega dokaznega predloga tožeče stranke. Komisija je stališče glede navedenega dokaznega predloga v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložila 28. junija 2017.

73      Splošno sodišče je na predlog četrtega senata 15. marca 2018 na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da se ta zadeva predodeli razširjenemu senatu.

74      Splošno sodišče (četrti razširjeni senat) je 22. maja 2018 v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika tožeči stranki in Komisiji postavilo pisna vprašanja o ukrepih v korist letališča Frankfurt Hahn, vsem strankam pa vprašanja o ukrepih v korist družbe Ryanair. Stranki sta na navedena pisna vprašanja odgovorili z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. in 21. junija 2018.

75      Družba Ryanair je 5. junija 2018 zaprosila, naj se ge. R., glavni avtorici poročila svetovalne družbe Oxera, sestavljenega na njeno zahtevo ter citiranega v izpodbijanem sklepu in pisanjih strank, dovoli, da prevzame besedo na obravnavi in odgovori na morebitna vprašanja Splošnega sodišča ter da se izraža v angleščini.

76      Tožeča stranka, Komisija in zvezna dežela so 15. in 22. junija 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložile stališča glede prošnje družbe Ryanair iz točke 75 zgoraj. Zvezna dežela je soglašala s to prošnjo, medtem ko sta drugi stranki vložili ugovore, med drugim glede tega, da ga. R. uporablja angleščino. Predsednik četrtega senata je navedeno prošnjo odstopil senatu.

77      Ge. R. je bilo s sklepom z dne 6. julija 2018, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑492/15, neobjavljen, EU:T:2018:434), dovoljeno, da na obravnavi prevzame besedo v angleščini v navzočnosti in pod nadzorom zastopnikov družbe Ryanair.

78      Komisija je 7. julija 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila popravek svojega pisnega odgovora na vprašanja, ki jih je Splošno sodišče postavilo 22. maja 2018.

79      Glavni stranki sta na obravnavi 9. julija 2018 podali ustna stališča in odgovorili na vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče. Ga. R. ni prevzela besede.

80      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

81      Komisija in zvezna dežela Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno in vsekakor zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

82      Komisija je v dupliki med drugim predlagala, naj se v repliki črtajo sklicevanja na odgovor Komisije na tožbo, vložen v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 27. aprila 2017, Germanwings/Komisija (T‑375/15, neobjavljena, EU:T:2017:289).

83      Družba Ryanair Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

IV.    Pravo

84      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja sedem tožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na kršitev postopka, drugi in tretji na napačno presojo dejstev, četrti na očitna protislovja v izpodbijanem sklepu, od peti do sedmi pa na kršitve člena 107 PDEU. Poleg tega tožeča stranka v dveh ločenih vlogah navaja tudi preudarke, ki jih predstavlja kot nove tožbene razloge.

85      Komisija – ne da bi formalno podala ugovor nedopustnosti – navaja tri ugovore nedopustnosti. Prvič, primarno se sklicuje na nedoslednost tožbe. Drugič, podredno se sklicuje na neobstoj pravnega interesa tožeče stranke za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, ki zadeva ukrepe v korist letališča Frankfurt Hahn. Tretjič, prav tako podredno se sklicuje na neobstoj procesnega upravičenja tožeče stranke.

86      Zvezna dežela pa navaja dodatni ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na prekluzijo tožbe.

87      Komisija in intervenientki tudi trdijo, da tožba nikakor ni utemeljena.

88      Tožeča stranka meni, da je tožba dopustna in utemeljena. Dodaja, prvič, da zvezna dežela nima več interesa za rešitev spora in je torej izgubila svoj status intervenientke, in drugič, da je odgovor na tožbo nedopusten.

89      Splošno sodišče v obravnavani zadevi meni, da je treba na prvem mestu preučiti dopustnost odgovora na tožbo, na drugem mestu, ali je zvezna dežela ohranila status intervenientke, in na tretjem mestu dopustnost tožbe. Samo če je tožba dopustna, bo Splošno sodišče na četrtem mestu po potrebi odločilo o njeni utemeljenosti.

A.      Dopustnost odgovora na tožbo

90      Tožeča stranka trdi, da je odgovor Komisije na tožbo v celoti nedopusten, ker vsebuje nedosledne in zato nerazumljive preudarke. Komisija naj bi se v tem odgovoru na tožbo namreč brez očitnega razloga oddaljila od strukture izpodbijanega sklepa, spremenila vrstni red elementov, ki jih je treba preučiti, nekatere ukrepe samovoljno izključila iz elementov presoje in izpodbijala dokazana dejstva. Poleg tega naj naslov pred točko 2.2.2.1 navedenega odgovora na tožbo ne bi ustrezal vsebini te točke.

91      Komisija predlaga, naj se ta ugovor nedopustnosti zavrne.

92      Odgovor na tožbo v skladu s členom 81(1)(c) Poslovnika vsebuje navajane razloge in trditve. Iz tega sledi, da je za zagotovitev pravne varnosti in učinkovito izvajanje sodne oblasti tak odgovor na tožbo dopusten le, če so bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih odgovor temelji, vsaj na kratko, vendar pregledno in dosledno razvidne iz njegovega besedila (sodba z dne 5. marca 2014, HP Health Clubs Iberia/UUNT – Shiseido (ZENSATIONS), T‑416/12, neobjavljena, EU:T:2014:104, točka 18).

93      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da so tožbeni razlogi in trditve, na katere se sklicuje Komisija, dovolj jasno in natančno razvidni iz besedila odgovora na tožbo. Tako je iz tega odgovora na tožbo jasno razvidno, da Komisija po eni strani izpodbija dopustnost tožbe zaradi nedoslednosti tožbe ter neobstoja pravnega interesa in procesnega upravičenja tožeče stranke (točka 1), po drugi strani pa zagovarja utemeljenost izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na ukrepe v korist družbe Ryanair (točka 2), na ukrepe v korist letališča Frankfurt Hahn (točka 3) in na seznama letaliških pristojbin (točka 4). Tudi če se domneva, da se Komisija ni držala strukture izpodbijanega sklepa, da se ni sklicevala na vsa dejstva, ki se tožeči stranki zdijo upoštevna, da izpodbija domnevno dokazana dejstva ter da ni poskrbela za ujemanje med vsebino točke in njenim naslovom, to ne bi zmanjševalo jasnosti in doslednosti tega opisa. Sicer pa je treba navesti, da je tožeča stranka v repliki lahko opredelila trditve iz odgovora na tožbo in nanje odgovorila.

94      Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na domnevno nedoslednost odgovora na tožbo, je torej treba zavrniti.

B.      Intervencija zvezne dežele

95      Tožeča stranka je v odgovor na pisna vprašanja, ki jih je Splošno sodišče postavilo v okviru ukrepov procesnega vodstva, in na vprašanja, ki jih je postavilo na obravnavi, zatrdila, da zvezna dežela nima več neposrednega in dejanskega interesa za rešitev spora, ker naj bi svoj delež v družbi FFHG prodala poleti 2017, to je po sprejetju sklepa z dne 26. februarja 2016, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑492/15, neobjavljen, EU:T:2016:126), s katerim ji je predsednik šestega senata Splošnega sodišča dovolil intervencijo v podporo predlogom Komisije. Zvezna dežela naj bi torej izgubila status intervenientke.

96      Komisija in intervenientki prerekajo utemeljitev tožeče stranke.

97      V skladu s členom 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v postopku pred Splošnim sodiščem uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, navedenega statuta, ima pravico do intervencije vsak, ki izkaže pravni interes za rešitev spora, razen sporov med državami članicami, med institucijami Unije ali med državami članicami na eni strani ter institucijami Unije na drugi. Interes za rešitev spora v smislu člena 40 Statuta Sodišča Evropske unije se šteje za neposreden in dejanski interes, da se ugodi predlogom, v podporo katerih se intervencija predlaga (sklep z dne 10. januarja 2006, Diputación Foral de Álava in Gobierno Vasco/Komisija, T‑227/01, EU:T:2006:3, točki 4 in 15). Tak dejanski interes se mora ohraniti do rešitve spora (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2010, Grčija in drugi/Komisija, T‑415/05, T‑416/05 in T‑423/05, EU:T:2010:386, točki 64 in 65).

98      Iz tega sledi, da dovoljenje zvezni deželi, da intervenira v podporo predlogom Komisije, s sklepom z dne 26. februarja 2016, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑492/15, neobjavljen, EU:T:2016:126), ne nasprotuje temu, da se v fazi izdaje sodbe znova preuči dopustnost njene intervencije (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 1999, Hüls/Komisija, C‑199/92 P, EU:C:1999:358, točka 52).

99      V obravnavani zadevi je treba navesti, da je predsednik šestega senata Splošnega sodišča v točki 13 sklepa z dne 26. februarja 2016, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑492/15, neobjavljen, EU:T:2016:126), res navedel, da je zvezna dežela med „glavnimi delničarji“ družbe FFHG.

100    Vendar je treba opozoriti, da v okviru ničnostne tožbe zoper sklep, s katerim Komisija ugotovi, da nekateri ukrepi, ki jih je sprejel poddržavni subjekt, niso državna pomoč, ali jih razglasi za združljive z notranjim trgom, poddržavni subjekt, ki je te ukrepe sprejel, izkazuje upravičen interes za rešitev spora v smislu člena 40 Statuta Sodišča Evropske unije. Sodba Splošnega sodišča, ki odloča o takem sporu, namreč lahko povzroči dvom o opredelitvi teh ukrepov in ima torej pravne učinke, ki bi lahko vplivali na interese poddržavnega subjekta, ki je te ukrepe sprejel, zlasti tako, da se podvomi o njegovi pravici, da izvaja svoje pristojnosti po lastni presoji (sklep z dne 4. februarja 2015, Grandi Navi Veloci/Komisija, T‑506/14, neobjavljen, EU:T:2015:102, točke od 12 do 15).

101    Vendar je predsednik šestega senata v točki 13 sklepa z dne 26. februarja 2016, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑492/15, neobjavljen, EU:T:2016:126), ugotovil, da je zvezna dežela izkazovala upravičen interes za rešitev spora, zlasti zaradi interesa, ki ga je ozemeljska enota, kot je zvezna dežela, imela za intervencijo v sporu, ki se je nanašal na zakonitost sklepa, s katerim je bilo za združljive z notranjim trgom razglašenih več ukrepov, h katerim je prispevala ne samo kot delničarka družbe FFHG, ampak tudi z dodelitvijo subvencij.

102    Poleg tega je predsednik šestega senata v točki 14 sklepa z dne 26. februarja 2016, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑492/15, neobjavljen, EU:T:2016:126), ko je ugotovil, da je imela zvezna dežela interes za rešitev spora, navedel tudi, da je treba upoštevati dejstvo, da bi bila z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega sklepa ogrožena prizadevanja, ki jih zvezna dežela od 90. let prejšnjega stoletja vlaga v vzpostavitev letališča, namenjenega razbremenitvi letališča Frankfurt na Majni in razvoju regije Hunsrück v Nemčiji.

103    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da zvezna dežela ohranja interes za rešitev spora, tako da zaradi prodaje svojih deležev v družbi FFHG ni izgubila statusa intervenientke.

C.      Dopustnost tožbe

1.      Nedoslednost tožbe

104    Komisija, ki jo podpira družba Ryanair, v odgovoru na tožbo trdi, da tožba ne izpolnjuje zahtev obličnosti iz člena 76(d) Poslovnika. Meni namreč, da iz tožbe niso dosledno razvidni navedeni tožbeni razlogi. Po eni strani naj bi se del tožbe, v katerem so ti tožbeni razlogi opisani, nanašal izključno na uporabo merila zasebnega vlagatelja, tako da naj bi le delno zajemal domnevne težave, ki naj bi jih povzročal izpodbijani sklep in so opisane v predhodnih delih navedene tožbe. Navedeni tožbeni razlogi naj bi se torej nanašali izključno na člen 2 izpodbijanega sklepa, v skladu s katerim je Komisija na podlagi merila zasebnega vlagatelja izključila obstoj državne pomoči v korist družbe Ryanair.

105    Po drugi strani naj del tožbe, v katerem so opisani navedeni razlogi, ne bi bil niti dosleden niti razumljiv, ker naj bi se nanašal na domnevno napačno ugotovitev dejanskega stanja in na njegovo domnevno napačno presojo v okviru uporabe merila zasebnega vlagatelja. Predstavitev v tem delu naj bi bila namreč omejena zgolj na splošno trditev, brez drugih pojasnil razen splošnega sklicevanja na preostali del tožbe.

106    Tožeča stranka predlaga, naj se ta ugovor nedopustnosti zavrne.

107    Opozoriti je treba, da mora v skladu s členom 76(d) Poslovnika vsaka tožba vsebovati predmet spora, navajane razloge in trditve ter povzetek navedenih razlogov. Neodvisno od vsakega terminološkega vprašanja mora biti ta navedba dovolj jasna in natančna, da lahko tožena stranka pripravi obrambo in da lahko Splošno sodišče odloči o tožbi glede na okoliščine primera brez dodatnih informacij. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti je za dopustnost tožbe glede na člen 76(d) Poslovnika nujno, da so bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih ta temelji, vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo razvidne iz same tožbe (glej sodbi z dne 12. maja 2016, Italija/Komisija, T‑384/14, EU:T:2016:298, točka 38 (neobjavljena) in navedena sodna praksa, in z dne 27. aprila 2017, Germanwings/Komisija, T‑375/15, neobjavljena, EU:T:2017:289, točka 23 in navedena sodna praksa).

108    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da ima vložena tožba neznačilno strukturo. Tožba namreč vsebuje predstavitev dejanskega stanja in predmet tožbe (točka 1), povzetek nekaterih navajanih očitkov (točka 2), podroben pregled vseh navajanih očitkov (točke od 3 do 9), vprašanje dopustnosti tožbe (točka 10) in kratke preudarke, ki se nanašajo na „utemeljenost tožbe“ (točka 11).

109    Kljub temu pa je iz tožbe dovolj jasno razvidno, da tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v celoti in v podporo temu predlogu navaja sedem ločenih tožbenih razlogov. Del, naslovljen „Utemeljenost tožbe“, v nasprotju s tem, kar bi lahko izhajalo iz njegovega naslova, ni namenjen temu, da se izčrpno in taksativno predstavijo vsi tožbeni razlogi. Nasprotno, v tem delu je v bistvu zgolj opozorjeno, da nekateri navajani očitki spadajo v okvir sodnega nadzora Splošnega sodišča.

110    Sicer pa je treba poudariti, da je Komisija, kot navaja tožeča stranka, v odgovoru na tožbo opredelila tožbene razloge v obravnavani zadevi in podrobno ovrgla vsakega od njih.

111    To pomeni, da so tožbeni razlogi in očitki iz tožbe dovolj jasno, natančno in dosledno razvidni iz besedila tožbe, da Komisiji omogočajo pripravo obrambe in Splošnemu sodišču odločitev o tožbi.

112    V teh okoliščinah je treba ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na domnevno nedoslednost tožbe, zavrniti.

2.      Neobstoj procesnega upravičenja tožeče stranke

113    Komisija ob podpori intervenientk podredno trdi, da tožeča stranka nima procesnega upravičenja na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU. Komisija v utemeljitev tega ugovora nedopustnosti navaja dve trditvi, pri čemer se prva nanaša na neobstoj neposrednega in posamičnega nanašanja na tožečo stranko, druga pa na to, da izpodbijani sklep ni predpis.

114    V skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU lahko fizične ali pravne osebe pod pogoji iz prvega in drugega odstavka te določbe vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

115    V členu 263, četrti odstavek, PDEU se torej razlikuje med tremi predpostavkami, na podlagi katerih se lahko ničnostna tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, razglasi za dopustno, in za odločitev o tem ugovoru nedopustnosti je treba preučiti, ali je ena od teh predpostavk izpolnjena v obravnavani zadevi.

116    Najprej je treba ugotoviti, da je izpodbijani sklep, kot je razvidno iz njegovega člena 4, naslovljen izključno na Zvezno republiko Nemčijo, in ne na tožečo stranko. Postopek nadzora nad državnimi pomočmi je namreč glede na svojo splošno sistematiko postopek uveden proti državi članici, odgovorni za dodelitev pomoči (sodbi z dne 24. marca 2011, Freistaat Sachsen in Land Sachsen-Anhalt/Komisija, T‑443/08 in T‑455/08, EU:T:2011:117, točka 50, in z dne 12. novembra 2015, HSH Investment Holdings Coinvest-C in HSH Investment Holdings FSO/Komisija, T‑499/12, EU:T:2015:840, točka 28). Te tožbe torej ni mogoče razglasiti za dopustno na podlagi prve predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

117    V teh okoliščinah se lahko ta tožba razglasi za dopustno na podlagi druge in tretje predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU le, če se, po eni strani, izpodbijani sklep neposredno in posamično nanaša na tožečo stranko ali, po drugi strani, če se izpodbijani sklep nanjo nanaša neposredno in je ta sklep predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov (glej v tem smislu sodbe z dne 19. decembra 2013, Telefónica/Komisija, C‑274/12 P, EU:C:2013:852, točka 19; z dne 27. februarja 2014, Stichting Woonpunt in drugi/Komisija, C‑132/12 P, EU:C:2014:100, točka 44, in z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 59).

118    V obravnavani zadevi je treba glede na drugo in tretjo predpostavko iz člena 263, četrti odstavek, PDEU preučiti procesno upravičenje tožeče stranke zoper izpodbijani sklep v delu, v katerem se nanaša, prvič, na ukrepe v korist letališča Frankfurt Hahn in družbe Ryanair (glej točke od 119 do 187 v nadaljevanju) ter, drugič, na seznama letaliških pristojbin (glej točke od 188 do 212 v nadaljevanju).

a)      Procesno upravičenje tožeče stranke zoper izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na ukrepe v korist letališča Frankfurt Hahn in družbe Ryanair

119    Komisija trdi, da tožeča stranka nima procesnega upravičenja zoper izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na ukrepe v korist letališča Frankfurt Hahn in družbe Ryanair, niti na podlagi druge predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU niti na podlagi tretje predpostavke iz te določbe.

120    Splošno sodišče v obravnavani zadevi meni, da je treba zaporedoma preučiti obe predpostavki iz točke 119 zgoraj.

1)      Druga predpostavka iz člena 263, četrti odstavek, PDEU

121    Komisija navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da jo neposredno in posamično zadevajo, prvič, ukrepi v korist letališča Frankfurt Hahn in, drugič, ukrepi v korist družbe Ryanair.

122    Na prvem mestu, Komisija opozarja, da se člen 1 izpodbijanega sklepa nanaša na odobritev ukrepov v korist letališča Frankfurt Hahn. Tožeča stranka, ki ne upravlja letališča, pa naj ne bi pojasnila, kako naj bi jo ti ukrepi zadevali kot letalskega prevoznika.

123    Tožeča stranka trdi, da je imela njena konkurentka, družba Ryanair, koristi od prenosa velikega dela ukrepov v korist letališča Frankfurt Hahn, kar Komisija in intervenientki zanikajo. Tožeča stranka v aktih, ki jih je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložila 29. aprila 2016, v zvezi s tem navaja dva dodatna preudarka, predstavljena kot nova razloga, v zvezi s katerima se Komisija in intervenientki sklicujejo na nedopustnost.

124    Na drugem mestu, Komisija ob podpori intervenientk trdi, da tožeča stranka ni dokazala, da jo je izpodbijani sklep neposredno in posamično zadeval v delu, v katerem se je nanašal na ukrepe v korist družbe Ryanair. Po eni strani namreč obstoj konkurenčnega razmerja s prejemnikom pomoči ne more zadostovati kot dokaz, da izpodbijani sklep neposredno zadeva tožečo stranko. Po drugi strani naj bi se tožeča stranka pri dokazovanju posamičnega nanašanja v tožbi sklicevala zgolj na dejstvo, da je pri Komisiji vložila pritožbo v zvezi z državno pomočjo, ne da bi lahko ta okoliščina zadostovala kot dokaz, da izpodbijani sklep tožečo stranko posamično zadeva.

125    Zvezna dežela dodaja, da se tožeča stranka pri dokazovanju posamičnega nanašanja ne more zgolj sklicevati na obstoj domnevnega konkurenčnega razmerja s prejemnikom pomoči. Tožeča stranka naj bi morala dokazati obstoj posebnega konkurenčnega razmerja, po katerem jo je mogoče razlikovati od navadnih konkurentov domnevnega prejemnika pomoči. V obravnavani zadevi naj bi lahko tožeča stranka med drugim konkretno dokazala, da je družba Ryanair domnevne pomoči sistematično porabljala za to, da je lahko določene letalske povezave, ki jih je tožeča stranka dotlej upravljala donosno, ponujala po agresivnih tarifah, zaradi katerih se je stopnja dobička tožeče stranke srednje- ali dolgoročno tako zelo znižala, da je bil ogrožen njen obstoj. Vendar naj tožeča stranka ne bi izpolnila dokaznega bremena, ki ga je imela v zvezi s tem. Niti naj ne bi opredelila upoštevnih trgov. Poleg tega naj bi lete na zadevnih letalskih povezavah opravljala cela vrsta konkurentov, kar naj bi v skladu s sodno prakso zmanjšalo učinke zadevnih ukrepov do te mere, da je načeloma izključen kakršen koli znaten vpliv na položaj tožeče stranke na trgu.

126    Tožeča stranka izpodbija utemeljitev Komisije in zvezne dežele. Sklicuje se, prvič, na svoj status pritožnice in posledično na status zainteresirane stranke v smislu Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), ki naj bi bila bistvenega pomena, drugič, na to, da se o njenem procesnem upravičenju ni nikoli dvomilo v okviru postopka pred nemškimi sodišči, v katerem naj bi bila udeležena od leta 2006 in ki naj bi se nanašal na državne pomoči, dodeljene družbi Ryanair, ter, tretjič, na to, da ima neposredno in posredno financiranje družbe Ryanair s strani družbe FFHG znatne posledice za konkurenco in posledično med drugim zanjo. Tožeča stranka je v utemeljitev zadnje trditve med drugim predložila dve novi pisanji, in sicer odlomke iz Sklepa Komisije (EU) 2016/2069, z dne 1. oktobra 2014 o ukrepih SA.14093 (C 76/2002), ki jih je Belgija izvedla v korist družb Brussels South Charleroi Airport in Ryanair (UL 2016, L 325, str. 63) (Priloga K 83) ter sporočilo družbe Ryanair za javnost iz marca 2017 (Priloga K 84). Četrtič, tožeča stranka navaja, da trditev zvezne dežele, da ni dokazov o posebnem konkurenčnem razmerju med njo in družbo Ryanair, ni dopustna, ker je ni podala Komisija.

127    Splošno sodišče v obravnavani zadevi meni, da je treba pred ugotavljanjem, ali je tožeča stranka dokazala, da jo je izpodbijani sklep neposredno in posamično zadeval v delu, v katerem se je nanašal na ukrepe v korist letališča Frankfurt Hahn in družbe Ryanair, odločiti o dopustnosti, na eni strani, prilog K 83 in K 84 ter, na drugi strani, utemeljitve zvezne dežele glede neobstoja znatnega vpliva na položaj tožeče stranke na trgu.

i)      Dopustnost prilog K 83 in K 84

128    Komisija ob podpori intervenientk v bistvu opozarja, da po koncu pisnega dela postopka ni mogoče predložiti novih dokazov, lahko pa se ti predložijo pred koncem ustnega dela postopka, če se upraviči zamuda pri njihovi predložitvi. Vendar naj tožeča stranka nikakor ne bi upravičila predložitve novih dokazov po obeh izmenjavah vlog.

129    V skladu s členom 85(3) Poslovnika lahko „[i]zjemoma […] glavne stranke predložijo dokaze ali podajo dokazne predloge še pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi oziroma podaji“.

130    Vendar je treba po eni strani ugotoviti, da je dokument, kot so odlomki iz Sklepa 2016/2069, na katere se sklicuje tožeča stranka, del prakse odločanja Komisije in posledično ni dokaz v pravem pomenu besede, zlasti v smislu člena 85 Poslovnika. Stranka se ima pravico sklicevati na to prakso pred Splošnim sodiščem, tudi če se tako kot v obravnavani zadevi umešča v čas po koncu postopka pred Komisijo (glej v tem smislu sodbi z dne 9. februarja 2017, International Gaming Projects/EUIPO – adp Gauselmann (TRIPLE EVOLUTION), T‑82/16, neobjavljena, EU:T:2017:66, točki 17 in 19, in z dne 26. oktobra 2017, Alpirsbacher Klosterbräu Glauner/EUIPO (Klosterstoff), T‑844/16, EU:T:2017:759, točka 57).

131    Po drugi strani je treba ugotoviti, da je zamuda pri predložitvi dokaznega predloga v skladu s členom 85 Poslovnika izjemoma upravičena, če ga je stranka, ki ga predloži, pridobila šele po koncu pisnega dela postopka.

132    Ugotoviti pa je treba, da se sporočilo družbe Ryanair za javnost iz Priloge K 84 umešča v čas po vložitvi replike 5. februarja 2016. Njegova predložitev kot nov dokaz z aktom z dne 26. maja 2017 je torej izjemoma upravičena.

133    Posledično je treba prilogi K 83 in K 84 razglasiti za dopustni.

ii)    Dopustnost utemeljitve zvezne dežele glede neobstoja znatnega vpliva na položaj tožeče stranke na trgu

134    V skladu s členom 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 142 Poslovnika se lahko z intervencijo v celoti ali delno podprejo le predlogi ene od glavnih strank. V skladu s sodno prakso pa lahko intervenient vseeno navaja drugačne trditve kot stranka, ki jo podpira, če te trditve ne spremenijo okvira spora in če je intervencija še vedno namenjena podpori predlogom te stranke (sodbi z dne 8. junija 1995, Siemens/Komisija, T‑459/93, EU:T:1995:100, točka 21, in z dne 13. aprila 2005, Verein für Konsumenteninformation/Komisija, T‑2/03, EU:T:2005:125, točka 52).

135    V zvezi s tem je treba spomniti, da je zahteva po posamičnem nanašanju iz člena 263, četrti odstavek, PDEU med drugim izpolnjena, če tožeča stranka dokaže, da pomoč, ki je predmet zadevnega sklepa, znatno vpliva na njen položaj na trgu (sodbi z dne 13. decembra 2005, Komisija/Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum, C‑78/03 P, EU:C:2005:761, točka 37, in z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, EU:C:2008:757, točka 30). Vendar je Komisija že v odgovoru na tožbo v okviru svojega ugovora nedopustnosti zaradi neobstoja procesnega upravičenja tožeče stranke trdila, da ta ni dokazala, da jo izpodbijani sklep posamično zadeva.

136    To pomeni, da je utemeljitev zvezne dežele glede neobstoja znatnega vpliva na položaj tožeče stranke na trgu tesno povezana s trditvami, ki jih je Komisija navedla v odgovoru na tožbo glede neobstoja posamičnega nanašanja na tožečo stranko, in posledično z ugovorom nedopustnosti Komisije, ki se nanaša na neobstoj procesnega upravičenja tožeče stranke. Zato ni mogoče ugotoviti, da se s to utemeljitvijo spreminja okvir spora niti da intervencija ni več namenjena podpori predlogom Komisije.

137    Zato je treba ugotoviti, da je utemeljitev zvezne dežele glede neobstoja znatnega vpliva na položaj tožeče stranke na trgu dopustna.

iii) Neposredno in posamično nanašanje na tožečo stranko

138    Ničnostna tožba je dopustna na podlagi druge predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU le, če izpodbijani sklep neposredno in posamično zadeva tožečo stranko. Pogoja neposrednega in posamičnega nanašanja izpodbijanega sklepa sta kumulativna (glej v tem smislu sklep z dne 11. novembra 2014, Nguyen/Parlament in Svet, T‑20/14, EU:T:2014:955, točka 55, in sodbo z dne 16. maja 2018, Netflix International in Netflix/Komisija, T‑818/16, neobjavljena, EU:T:2018:274, točka 70). Dovolj je torej, da eden od teh pogojev ni izpolnjen, da se ugotovi, da tožbe ni mogoče razglasiti za dopustno na podlagi druge predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

139    V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti pogoj posamičnega nanašanja.

140    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso subjekti, ki niso naslovniki sklepa, sklicujejo na to, da jih sklep posamično zadeva, le kadar vpliva nanje zaradi nekaterih njihovih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb in jih torej individualizira podobno kot samega naslovnika sklepa (sodbe z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, EU:C:1963:17, str. 238; z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 93, in z dne 12. maja 2016 v zadevi Hamr – Sport/Komisija, T‑693/14, neobjavljena, EU:T:2016:292, točka 32).

141    Na področju državnih pomoči je bilo potrjeno, da se sklep Komisije, s katerim se je končal postopek, uveden na podlagi člena 108(2) PDEU, posamično nanaša na podjetje, ki prejema pomoč, in na konkurenčna podjetja tega podjetja, ki imajo aktivno vlogo v okviru tega postopka, če ukrep pomoči, ki je predmet izpodbijanega sklepa, bistveno vpliva na njihov položaj na trgu (sodbe z dne 28. januarja 1986, Cofaz in drugi/Komisija, 169/84, EU:C:1986:42, točka 25; z dne 22. novembra 2007, Sniace/Komisija, C‑260/05 P, EU:C:2007:700, točka 55, in z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 98).

142    V obravnavani zadevi tožeča stranka ni prejemnica ukrepov v korist letališča Frankfurt Hahn in družbe Ryanair. Kljub temu je pri Komisiji vložila pritožbo in predložila pripombe v okviru formalnega postopka preiskave. Iz izpodbijanega sklepa je med drugim razvidno, da je tožeča stranka Komisiji predložila podrobne informacije, pripombe k sklepu o začetku postopka iz leta 2008 in pripombe o uporabi Smernic iz leta 2014 v tej zadevi. Zato je treba ugotoviti, da je imela tožeča stranka aktivno vlogo v upravnem postopku, česar Komisija sicer ne zanika.

143    Vendar je treba podobno kot Komisija opozoriti, da ni mogoče zgolj na podlagi udeležbe tožeče stranke v upravnem postopku sklepati, da jo izpodbijani sklep posamično zadeva (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2007, Sniace/Komisija, C‑260/05 P, EU:C:2007:700, točka 60, in sklep z dne 26. septembra 2016, Greenpeace Energy in drugi/Komisija, T‑382/15, neobjavljen, EU:T:2016:589, točka 39), tudi če je, kot v obravnavani zadevi, imela pomembno vlogo v tem upravnem postopku, zlasti ker je vložila pritožbo, ki je podlaga za izpodbijani sklep (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2009, 3F/Komisija, C‑319/07 P, EU:C:2009:435, točki 94 in 95). Tožeča stranka mora vsekakor dokazati, da bi lahko ukrep, ki je predmet izpodbijanega sklepa, bistveno vplival na njen položaj na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2007, Sniace/Komisija, C‑260/05 P, EU:C:2007:700, točka 60, in sklep z dne 26. januarja 2012, Mojo Concerts in Amsterdam Music Dome Exploitatie/Komisija, T‑90/09, neobjavljen, EU:T:2012:30, točka 33).

144    V teh okoliščinah je treba preučiti, ali bi lahko ukrepi v korist letališča Frankfurt Hahn in družbe Ryanair znatno vplivali na konkurenčni položaj tožeče stranke na zadevnem trgu ali trgih.

145    V zvezi s tem je treba poudariti, da zgolj okoliščina, da bi lahko neki akt v določeni meri vplival na konkurenčna razmerja na upoštevnem trgu in da je zadevno podjetje v kakršnem koli konkurenčnem razmerju z upravičencem iz tega akta, še ne pomeni, da je mogoče šteti, da se navedeni akt na to podjetje posamično nanaša. Zato se podjetje ne more sklicevati zgolj na svoj status konkurenta v razmerju do podjetja upravičenca (sodbi z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točki 99 in 100, in z dne 26. septembra 2014, Dansk Automat Brancheforening/Komisija, T‑601/11, EU:T:2014:839, točka 41).

146    V skladu z ustaljeno sodno prakso mora tožeča stranka, ki nosi dokazno breme (glej v tem smislu sklep z dne 26. septembra 2016, Greenpeace Energy in drugi/Komisija, T‑382/15, neobjavljen, EU:T:2016:589, točka 68), predložiti elemente, s katerimi se lahko dokaže posebnost njenega konkurenčnega položaja (glej v tem smislu sklep z dne 27. maja 2004, Deutsche Post in DHL/Komisija, T‑358/02, EU:T:2004:159, točka 38, in sodbo z dne 10. februarja 2009, Deutsche Post in DHL International/Komisija, T‑388/03, EU:T:2009:30, točki 49 in 51).

147    Res je, da se sodišču Unije glede na obseg sodnega nadzora, ki ga mora izvesti, v fazi preučitve dopustnosti ni treba dokončno izreči o konkurenčnih razmerjih med tožečo stranko in podjetjem, ki je domnevni prejemnik zadevne pomoči. Kljub temu mora tožeča stranka navesti upoštevne razloge, iz katerih lahko zadevna pomoč škoduje njenim legitimnim interesom tako, da bistveno vpliva na njen položaj na zadevnem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 1986, Cofaz in drugi/Komisija, 169/84, EU:C:1986:42, točka 28, in sklep z dne 26. septembra 2016, Greenpeace Energy in drugi/Komisija, T‑382/15, neobjavljen, EU:T:2016:589, točka 44). V ta namen mora dokazati obseg vpliva na njen položaj na tem trgu (sklep z dne 27. maja 2004, Deutsche Post in DHL/Komisija, T‑358/02, EU:T:2004:159, točka 37).

148    Takega konkurenčnega vpliva ni treba nujno razbrati iz elementov, kot so pomembno zmanjšanje prometa, nezanemarljive finančne izgube ali celo znatno zmanjšanje tržnih deležev po dodelitvi zadevne pomoči. Dodelitev državne pomoči lahko na konkurenčni položaj gospodarskega subjekta vpliva tudi drugače, zlasti tako, da povzroči izgubo dobička ali manj ugoden razvoj od tistega, do katerega bi prišlo, če pomoči ne bi bilo. Prav tako se lahko intenzivnost takega vpliva spreminja glede na številne dejavnike, kot so zlasti struktura zadevnega trga ali vrsta zadevne pomoči. Dokazovanje znatnega vpliva na položaj konkurenta na trgu torej ni omejeno na obstoj nekaterih elementov, ki kažejo na poslabšanje poslovne ali finančne uspešnosti tožeče stranke (sodbe z dne 22. novembra 2007, Španija/Lenzing, C‑525/04 P, EU:C:2007:698, točki 34 in 35; z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, EU:C:2008:757, točka 53, in z dne 26. septembra 2014, Dansk Automat Brancheforening/Komisija, T‑601/11, EU:T:2014:839, točka 42).

149    Niti ni dokazovanje takega vpliva neposredno odvisno od zneska pomoči. Odvisno je od obsega morebitnega vpliva te pomoči na položaj tožeče stranke na zadevnem trgu, tako da se lahko za pomoči v podobnem znesku razlikuje glede na merila, kot so velikost tega trga, posebna narava pomoči, dolžina obdobja, za katero je bila pomoč dodeljena, to, ali je dejavnost, za katero je pomoč dodeljena, primarna ali sekundarna dejavnost tožeče stranke, in možnosti tožeče stranke, da se izogne negativnim učinkom pomoči. Tako se pri presoji obsega tega vpliva med drugim zahteva, da tožeča stranka opredeli upoštevni trg in Splošnemu sodišču zagotovi glavne elemente v zvezi s strukturo tega trga. To zlasti lahko vključuje informacije o številu konkurentov, ki delujejo na navedenem trgu, njihovih tržnih deležih in njihovem morebitnem gibanju po odobritvi zadevnih ukrepov (glej v tem smislu sodbo z dne 12. junija 2014, Sarc/Komisija, T‑488/11, neobjavljena, EU:T:2014:497, točke 36, 37 in 43).

150    Vendar tožeča stranka v tožbi in repliki ni opredelila trga ali trgov, na katerih naj bi se po njenem mnenju vplivalo na njen konkurenčni položaj, niti ni, a fortiori, predložila elementov o velikosti in strukturi tega trga ali trgov in položaju, ki so ga tožeča stranka, družba Ryanair in njuni morebitni drugi konkurenti imeli na tem trgu ali trgih v zadevnem obdobju. Tožeča stranka zadevnega trga ali trgov prav tako ni opredelila v stališču glede intervencijske vloge zvezne dežele, temveč je zgolj zatrdila, da metode „O & N“, na katero se sklicuje zvezna dežela in po kateri je treba na zadevni trg vključiti vse medsebojno zamenljive gospodarske subjekte na določeni letalski povezavi, ni mogoče uporabiti na področju državne pomoči. Tožeča stranka sicer res trdi, da je treba „upoštevati okrepitev gospodarskega položaja celotne mednarodne mreže družbe Ryanair“. Vendar ne razmeji morebitnega trga, na katerem bi bilo mogoče presojati učinke take okrepitve na njen konkurenčni položaj.

151    Tožeča stranka kljub temu dodaja, da bi jo zadevni ukrepi posamično zadevali, tudi če bi bilo treba uporabiti metodo „O & N“. Natančneje, trdi, da so zadevni ukrepi družbi Ryanair omogočili, da je vse več svojih dejavnosti preselila na večja letališča, kot so letališča Frankfurt na Majni, Hamburg (Nemčija), Köln-Bonn (Nemčija) in Nürnberg (Nemčija). Konkurenca med letalskimi povezavami „v pravem pomenu besede“ pa naj bi obstajala prav na teh velikih letališčih. Tako naj bi družba Ryanair z odhodi z letališča Frankfurt na Majni zagotavljala 16 letalskih povezav, ki jih z odhodi s tega letališča zagotavlja tudi tožeča stranka. Tožeča stranka se v podporo svoji utemeljitvi sklicuje na prilogi K 83 in K 84, ki vključujeta odlomke iz Sklepa 2016/2069 oziroma sporočilo družbe Ryanair za javnost iz marca 2017 (glej točke od 128 do 133 zgoraj).

152    Tožeča stranka se je na obravnavi sklicevala tudi na domnevno prekrivanje na letalski povezavi med Frankfurtom in Bologno, ki jo z odhodi z letališča Frankfurt na Majni zagotavlja tožeča stranka, z odhodi z letališča Frankfurt Hahn pa družba Ryanair.

153    V zvezi s tem je treba, prvič, opozoriti, da mora načeloma oseba, ki zatrjuje dejstva v podporo nekemu predlogu, predložiti dokaze o njihovi resničnosti (sklep z dne 25. januarja 2008, Provincia di Ascoli Piceno in Comune di Monte Urano/Apache Footwear in drugi, C‑464/07 P(I), neobjavljen, EU:C:2008:49, točka 9; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 6. marca 2001, Connolly/Komisija, C‑274/99 P, EU:C:2001:127, točka 113). V obravnavani zadevi pa tožeča stranka ni navedla niti najmanjšega dokaza o obstoju prekrivanj, na katera se je sklicevala. Tožeča stranka prav tako ni predložila elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj vzročne zveze med odobritvijo ukrepov v korist letališča Frankfurt Hahn in družbe Ryanair ter preselitvijo dejavnosti družbe Ryanair na velika letališča.

154    Drugič, tudi ob predpostavki, da je obstoj prekrivanj, na katera se sklicuje tožeča stranka, dokazan in da je mogoče letalske povezave, na katerih prihaja do teh prekrivanj, šteti za upoštevne trge, bi bilo treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila nobenih elementov v zvezi z njihovo strukturo in učinkom, ki bi ga lahko odobritev zadevnih ukrepov imela na njih. Tožeča stranka Splošnemu sodišču zlasti ni predložila informacij o velikosti teh trgov ali svojih deležih, deležih družbe Ryanair in deležih njunih morebitnih konkurentov na teh trgih ter morebitnem gibanju teh deležev po odobritvi ukrepov v korist družbe Ryanair in letališča Frankfurt Hahn. Prav tako ni predložila drugih elementov, s katerimi bi dokazala, da je na teh trgih utrpela izgubo dobička ali manj ugoden razvoj od tistega, ki bi ga dosegla brez teh ukrepov. V teh okoliščinah ni dokazano, da je odobritev teh ukrepov bistveno vplivala na konkurenčni položaj tožeče stranke na teh trgih.

155    Res je, da tožeča stranka toži tudi nad učinkom, ki so ga lahko ukrepi v korist družbe Ryanair in letališča Frankfurt Hahn imeli na njen konkurenčni položaj ne na letalskih povezavah, opisanih v točkah 151 in 152 zgoraj, ampak na trgu zračnega prevoza potnikov na splošno. Tožeča stranka tako navaja, da je na tem trgu v konkurenčnem razmerju z družbo Ryanair, opozarja, da je navedeni trg zelo konkurenčen, in trdi, da se je njen položaj na tem trgu bistveno poslabšal. Družba Ryanair naj bi tako med drugim razvila svojo mednarodno in nacionalno mrežo z letališča Frankfurt Hahn. To naj bilo razvito kot „baza“ družbe Ryanair brez finančne udeležbe te družbe. To naj bi družbi Ryanair omogočilo močno rast in povečanje deležev na zadevnem trgu.

156    Vendar tožeča stranka ni opredelila geografskega obsega takega trga in ni predložila nič več elementov glede njegove strukture kot glede strukture hipotetičnih trgov, opisanih v točkah 151 in 152 zgoraj. Kvečjemu je mogoče iz elementov, ki jih je predložila tožeča stranka, razbrati, da je hipotetični trg zračnega prevoza potnikov „zelo konkurenčen“ in da je zanj značilna, kot poudarja zvezna dežela, prisotnost številnih gospodarskih subjektov, tako da ni mogoče preprosto domnevati, da je tožeča stranka utrpela izgubo dobička ali dosegla manj ugoden razvoj, kot bi ga dosegla brez ukrepov v korist družbe Ryanair in letališča Frankfurt Hahn (glej v tem smislu sklep z dne 11. januarja 2012, Phoenix-Reisen in DRV/Komisija, T‑58/10, neobjavljen, EU:T:2012:3, točka 50).

157    Kakor koli že, ob predpostavki, ki jo bo Splošno sodišče uporabilo v nadaljevanju, da so bili ukrepi v korist letališča Frankfurt Hahn preneseni na družbo Ryanair in da ta prenos ni bil v celoti izveden z drugimi ukrepi, ki so bili predmet izpodbijanega sklepa, ni mogoče sprejeti nobene od šestih trditev, s katerimi poskuša tožeča stranka dokazati, da so ukrepi v korist družbe Ryanair in letališča Frankfurt Hahn bistveno vplivali na njen konkurenčni položaj na hipotetičnem trgu zračnega prevoza potnikov. Trditve tožeče stranke so namreč v bistvu omejene na splošni konkurenčni pritisk, ki ga družba Ryanair in drugi nizkocenovni letalski prevozniki izvajajo na tradicionalne letalske prevoznike.

158    Prvič, tožeča stranka trdi, da letališče Frankfurt Hahn leži v bližini letališča Frankfurt na Majni, ki je njena glavna operativna baza, da so bile letališke pristojbine, ki so se uporabljale za družbo Ryanair, prenizke ter da je poslovni odnos med upravljavcem letališča Frankfurt Hahn in družbo Ryanair ustvarjal izgubo. To po mnenju tožeče stranke dokazuje, prvič, da so bile pomoči, dodeljene letališču Frankfurt Hahn, prenesene na družbo Ryanair, in, drugič, da je to glede na obseg teh prenosov znatno vplivalo nanjo.

159    To trditev je mogoče zgolj zavrniti. Najprej je namreč treba opozoriti, da bi lahko geografska bližina med letališčema Frankfurt na Majni in Frankfurt Hahn (115 km) ter okoliščina, da naj bi bilo prvo na gravitacijskem območju drugega, kvečjemu dokazovali obstoj konkurenčnega razmerja med tema letališčema. Tudi ob predpostavki, da je obstoj takega razmerja potrjen in lahko kaže na obstoj konkurenčnega razmerja med tožečo stranko in družbo Ryanair, bi bilo dovolj opozoriti, da se v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 145 zgoraj, tožeča stranka ne more sklicevati zgolj na svoj status konkurentke podjetja prejemnika, da bi dokazala znatni vpliv na svoj konkurenčni položaj.

160    Dalje, tudi ob predpostavki, da domnevno prenizke letališke pristojbine, ki so se uporabljale za družbo Ryanair, in ustvarjanje izgube v okviru poslovnega razmerja med upravljavcem letališča Frankfurt Hahn in družbo Ryanair kažejo na prenos pomoči v korist družbe Ryanair, pa na podlagi tega ni mogoče sklepati na obseg konkurenčnega vpliva, ki naj bi mu bila podvržena tožeča stranka. Take okoliščine namreč na splošno zadevajo naravo prednosti, ki naj bi jih bila deležna družba Ryanair, in niso značilne za učinke, ki bi jih lahko take prednosti imele na konkurenčni položaj tožeče stranke.

161    Nazadnje, glede zatrjevanega obsega prenosov pomoči, od katerih naj bi imela korist družba Ryanair, je dovolj spomniti, da, kot izhaja iz točke 149 zgoraj, dokazovanje znatnega vpliva na položaj tožeče stranke na zadevnem trgu ni neposredno odvisno od višine dodeljene pomoči.

162    Drugič, tožeča stranka trdi, da se je flota družbe Ryanair v obdobju 2009–2011 močno povečala, tako da je postala največji letalski prevoznik v Evropi po številu sedežev.

163    To trditev je treba zavrniti. Ugotoviti je treba, da bi bilo tak razvoj mogoče pojasniti z dejavniki, ki niso povezani z ukrepi v korist letališča Frankfurt Hahn in družbe Ryanair, kot je povečanje števila strank, ki uporabljajo letalski prevoz. Tožeča stranka namreč ni predložila niti najmanjšega dokaza o vzročni povezavi med razširitvijo flote družbe Ryanair in temi ukrepi. Kakor koli že, tožeča stranka ne navaja nobene posebnosti glede svojega položaja, ki bi dokazovala, da je ta razširitev znatno vplivala na njen konkurenčni položaj.

164    Tretjič, rast družbe Ryanair zaradi subvencij naj bi povzročila velik pritisk na tožečo stranko. Ta naj bi utrpela velike izgube tržnih deležev, neprestano padanje cen svojih vozovnic in zmanjšanje prihodkov. Tožeča stranka naj bi prav tako morala sprejeti protiukrepe z ustanovitvijo lastnega nizkocenovnega letalskega prevoznika in bila prisiljena sprejeti program prestrukturiranja, imenovan „Score“.

165    Te trditve ni mogoče sprejeti. V zvezi s pritiski, ki naj bi jih velika rast družbe Ryanair povzročila na tožečo stranko, je treba navesti, da ta ni predložila niti najmanjšega dokaza o tem, da so velike izgube tržnih deležev, neprestano padanje cen vozovnic in zmanjšanje prihodkov, ki naj bi jih po svojih besedah utrpela, ter uvedba protiukrepov, ki jih je domnevno sprejela, posledica ukrepov v korist družbe Ryanair in letališča Frankfurt Hahn. Nasprotno, elementi iz spisa kažejo, da bi bilo mogoče tak razvoj pripisati drugim dejavnikom. Tako tožeča stranka v svojem poročilu o dejavnostih za leto 2012, ki ga je predložila Komisija, svoje rezultate v letu 2012 pojasnjuje z različnimi stavkami. Svoje rezultate pojasnjuje tudi s konkurenco v evropskem prometu, s stroški za kritje emisij CO2, z davki v Nemčiji in Avstriji, s prepovedjo nočnih letov in z visoko ceno kerozina.

166    Glede, natančneje, programa prestrukturiranja Score je treba ugotoviti, da ga tožeča stranka ni predložila in da torej ne potrjuje njene trditve, da je bil vzrok za to prestrukturiranje konkurenčni pritisk družbe Ryanair zaradi ukrepov v korist letališča Frankfurt Hahn.

167    Tožeča stranka se sicer sklicuje na časopisni članek z dne 15. junija 2015, ki naj bi se nanašal na program prestrukturiranja Score. Vendar je treba ugotoviti, da tožeča stranka tega članka prav tako ni predložila.

168    Ker pa ni predložila upoštevnih strani programa Score ali vsaj povzetka, ki dokazuje njegovo vsebino, ni mogoče izključiti, kot trdi Komisija, da so bili ukrepi za znižanje stroškov goriva potrebni zaradi starosti flote tožeče stranke, da so bili prihranki pri stroških z združenimi dobavami v resnici namenjeni odpravi pomanjkljivosti pri združevanju dodatnih nakupov in da je bil namen prihrankov pri stroških z delitvijo letov znotraj Evrope na lete „hub-and-spoke“ in lete „point-to-point“ (vozlišče ali povezovalni leti) popraviti kompleksnost ponudb letov znotraj Evrope, ki jih je ponujala tožeča stranka. Nazadnje prav tako ni mogoče izključiti, da so vzrok za del težav, ki so upravičevale program Score, kot trdi tudi Komisija, težave, predstavljene v poročilu o dejavnostih tožeče stranke iz leta 2012 (glej točko 165 zgoraj). Poleg tega glede na to poročilo o dejavnostih program Score pomeni nadaljevanje ukrepov, ki so bili potrebni zaradi strukturne krize v sektorju letalstva v Evropi, ne da bi bila kakor koli omenjena konkurenca družbe Ryanair, ki bi bila posledica njenega položaja na letališču Frankfurt Hahn.

169    Četrtič, v delovnem dokumentu Komisije o letalski strategiji za Evropo iz decembra 2015 naj bi bilo ponazorjeno, da se število evropskih letalskih prevoznikov, ki so med največjimi na svetu in med katerimi je tudi tožeča stranka, od leta 2001 nenehno zmanjšuje.

170    Ta trditev ni utemeljena. Ugotoviti je namreč treba, da so v delovnem dokumentu o letalski strategiji za Evropo obravnavane pomembne težnje v zračnem prometu in v njem ni posebej govora niti o položaju letališč Frankfurt na Majni in Frankfurt Hahn niti o odnosih med tožečo stranko in družbo Ryanair. Tako okoliščina, da so glede na navedeni dokument nizkocenovni prevozniki leta 2015 pomenili 48‑odstotno zmogljivost sedežev, medtem ko naj bi se delež sedežev tradicionalnih prevoznikov v istem letu zmanjšal na 38 %, ne omogoča sklepanja o spremembi konkurenčnega položaja tožeče stranke oziroma družbe Ryanair, in še manj ugotovitve, da so ukrepi v korist družbe Ryanair in letališča Frankfurt Hahn znatno vplivali na to spremembo. Poleg tega je v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, iz diagrama 5 tega delovnega dokumenta razvidno, da ta deleža pojasnjuje dejstvo, da so nizkocenovni letalski prevozniki po odprtju trga zračnega prevoza v 90. letih prejšnjega stoletja lahko pridobili nove stranke, medtem ko je položaj tradicionalnih letalskih prevoznikov, kot je tožeča stranka, na tem trgu ostal stabilen in ni beležil velikih izgub. Vendar nič v tem dokumentu ne dokazuje, da bi lahko tradicionalni letalski prevozniki pridobili večji delež teh novih strank, če ne bi bilo morebitnih državnih pomoči v korist nizkocenovnih letalskih prevoznikov, niti da bi to a fortiori lahko storila tožeča stranka, če ne bi bilo ukrepov v korist družbe Ryanair in letališča Frankfurt Hahn.

171    Preglednica 2 delovnega dokumenta o letalski strategiji za Evropo res daje individualiziran pregled finančnih rezultatov glavnih skupin letalskih prevoznikov Unije v letu 2014, pri čemer sta med drugim primerjani skupina Lufthansa in družba Ryanair. Iz nje je razvidno, da je družba Ryanair leta 2014 sicer zabeležila pozitivne rezultate, vendar je tudi položaj skupine Lufthansa na splošno ostal stabilen. Tako so se letni prihodki družbe Ryanair povečali za 12,3 %, letni prihodki skupine Lufthansa pa so se zmanjšali le za 0,1 %. Iz te preglednice je tudi razvidno, da je prav tako v letu 2014 dobiček iz poslovanja skupine Lufthansa ostal pozitiven.

172    Na podlagi teh elementov pa ni mogoče sklepati, da bi lahko bili finančni rezultati tožeče stranke, če ne bi bilo ukrepov v korist družbe Ryanair in letališča Frankfurt Hahn, še bistveno boljši. Vsekakor je treba opozoriti, da se preglednica 2 delovnega dokumenta o letalski strategiji za Evropo nanaša na spremembo finančnih rezultatov glavnih skupin letalskih prevoznikov Unije v obdobju 2013–2014, medtem ko so bili ukrepi v korist družbe Ryanair in letališča Frankfurt Hahn odobreni med letoma 1999 in 2012. Razen če so se učinki teh ukrepov na konkurenčni položaj tožeče stranke pokazali šele čez nekaj let, česar tožeča stranka v obravnavani zadevi ni trdila, torej zadevna preglednica ne omogoča nobene ugotovitve v zvezi s tem.

173    Še več, če je, kot navaja tožeča stranka, v delovnem dokumentu o letalski strategiji za Evropo ugotovljeno, da se je število evropskih letalskih prevoznikov, ki so med glavnimi letalskimi prevozniki na svetu, po letu 2001 zmanjšalo, pa tožeča stranka ne oporeka razlagi Komisije, da je razlog za tako spremembo dejstvo, da je bilo na evropskem trgu veliko prevzemov.

174    Petič, tožeča stranka se sklicuje na točko 249 obrazložitve Odločbe Komisije 2004/393/ES z dne 12. februarja 2004 o ugodnostih, ki jih Regija Valonija in Brussels South Charleroi Airport priznavata letalski družbi Ryanair ob njeni namestitvi v Charleroiju (UL 2004, L 137, str. 1), iz katere naj bi med drugim izhajalo, da prednost, ki je bila dodeljena s tem, ko je država prevzela stroške poslovanja, ki jih običajno krije letalski prevoznik, poleg tega da izkrivlja konkurenco na eni ali več povezavah in na določenem segmentu trga, temu letalskemu prevozniku tudi omogoča, da okrepi svoj gospodarski položaj v celotni mreži glede na konkurenčne prevoznike.

175    Te trditve ni mogoče sprejeti. V zvezi s tem je treba po eni strani ugotoviti, da merila, s katerimi Komisija določi elemente, ki pomenijo izkrivljanje konkurence ali vpliv na trgovino med državami članicami, v okviru člena 107 PDEU, nimajo enakih funkcij in enakega namena kot merila, ki so potrebna za presojo dopustnosti tožbe in so opredeljena v členu 263, četrti odstavek, PDEU. Tako se lahko dopustnost tožbe osebe zasebnega prava preuči izključno z vidika člena 263, četrti odstavek, PDEU (glej v tem smislu sklep z dne 21. februarja 2006, Deutsche Post in DHL Express/Komisija, C‑367/04 P, neobjavljen, EU:C:2006:126, točka 47). Točka 249 obrazložitve Odločbe 2004/393 pa se nanaša izključno na merila glede vpliva na konkurenco in trgovino med državami članicami v smislu člena 107 PDEU. Zato se tožeča stranka ne more sklicevati na to točko obrazložitve, da bi dokazala znatni vpliv na svoj položaj na zadevnem trgu.

176    Po drugi strani je treba opozoriti, da se točka 249 obrazložitve Odločbe 2004/393 na splošno nanaša na učinek pomoči za poslovanje na konkurenco med letalskimi prevozniki. Ta točka obrazložitve se ne nanaša izrecno niti na učinke take pomoči na konkurenčni položaj tožeče stranke niti na ukrepe v korist letališča Frankfurt Hahn in družbe Ryanair. Zato tožeči stranki ne more omogočiti, da dokaže posebnost svojega konkurenčnega položaja in znaten vpliv nanj.

177    Šestič, tožeča stranka navaja, da je bila kot delničarka družbe Fraport prisiljena sodelovati pri financiranju razvoja letališča Frankfurt Hahn in subvencioniranju družbe Ryanair. Do konca leta 2008 naj bi bila namreč družba Fraport večinska delničarka družbe FFHG ter naj bi kot taka nadomestila njene izgube in sodelovala pri dveh povečanjih njenega kapitala.

178    To trditev je mogoče zgolj zavrniti. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, koliko je prispevala k temu financiranju kot delničarka družbe Fraport, tako da ni mogoče določiti, v kakšni meri je to morda vplivalo na njen konkurenčni položaj.

179    Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je utrpela znatno znižanje prometa, nezanemarljive finančne izgube ali celo znatno zmanjšanje svojih tržnih deležev na upoštevnem trgu ali trgih zaradi odobritve ukrepov v korist družbe Ryanair in ukrepov v korist letališča Frankfurt Hahn, tudi če so bili ti preneseni na družbo Ryanair. Tožeča stranka prav tako ni dokazala izgube dobička ali manj ugodnega razvoja, kot bi ga dosegla, če ne bi bilo teh ukrepov.

180    Zato tudi ob predpostavki, da so bile koristi ukrepov za letališče Frankfurt Hahn prenesene na družbo Ryanair in ta prenos v celoti ali deloma ni bil posledica drugih ukrepov, ki so predmet izpodbijanega sklepa, vseeno ne bi bilo dokazano, da so na položaj tožeče stranke na zadevnem trgu bistveno vplivali ti ukrepi in ukrepi v korist družbe Ryanair.

181    Ne da bi bilo torej treba ugotoviti, ali so bile koristi ukrepov za letališče Frankfurt Hahn prenesene na družbo Ryanair, po potrebi prek drugih odobrenih ukrepov, ki so bili predmet izpodbijanega sklepa, ali posledično preučiti dopustnost obeh preudarkov, ki sta v aktu z dne 29. aprila 2016 predstavljena kot nova tožbena razloga in se navajata zvezi s tem prenosom, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni ustrezno podala razlogov, iz katerih so lahko ukrepi v korist letališča Frankfurt Hahn in družbe Ryanair, ki so predmet členov 1 in 2 izpodbijanega sklepa, škodovali njenim legitimnim interesom in tako bistveno vplivali na njen položaj na zadevnem trgu ali trgih.

182    Ker tožeča stranka tako ni pravno zadostno dokazala posamičnega nanašanja glede ukrepov, ki so predmet členov 1 in 2 izpodbijanega sklepa, je treba ugotoviti, ne da bi bilo treba preučiti merilo neposrednega nanašanja, da te tožbe v delu, v katerem se nanaša na ta člena, ni mogoče šteti za dopustno na podlagi druge predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU. V teh okoliščinah je treba preučiti, ali je mogoče to tožbo v delu, v katerem se nanaša na navedena člena, razglasiti za dopustno na podlagi tretje predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

2)      Tretja predpostavka iz člena 263, četrti odstavek, PDEU

183    Komisija v bistvu izpodbija procesno upravičenje tožeče stranke zoper člena 1 in 2 izpodbijanega sklepa na podlagi tretje predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU. Natančneje, Komisija navaja, da tožeča stranka ne trdi, da je izpodbijani sklep predpis, in da sklep na področju državnih pomoči v skladu s sodno prakso nikakor ne more imeti narave predpisa. Dodaja, da lahko Splošno sodišče to vprašanje preuči po uradni dolžnosti.

184    Tožeča stranka se ni izrecno opredelila v zvezi s tem.

185    Ničnostna tožba je dopustna na podlagi tretje predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU le, če je vložena zoper predpis, ki se na tožečo stranko nanaša neposredno in ne potrebuje izvedbenih ukrepov.

186    V zvezi s tem je treba spomniti, da pojem „predpisi“ zajema splošne akte razen zakonodajnih aktov (glej v tem smislu sklep z dne 14. januarja 2015, SolarWorld in drugi/Komisija, T‑507/13, EU:T:2015:23, točka 64 in navedena sodna praksa). V skladu s sodno prakso se šteje, da je akt splošen, če se uporablja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za skupine oseb, ki so določene splošno in abstraktno (glej sodbo z dne 17. marca 2011, AJD Tuna, C‑221/09, EU:C:2011:153, točka 51 in navedena sodna praksa). To ne velja za sklep, s katerim Komisija ugotovi združljivost individualne državne pomoči z notranjim trgom (glej v tem smislu sklep z dne 3. aprila 2014, CFE-CGC France Télécom-Orange/Komisija, T‑2/13, neobjavljen, EU:T:2014:226, točka 28, in sodbo z dne 3. decembra 2014, Castelnou Energía/Komisija, T‑57/11, EU:T:2014:1021, točka 23).

187    Vendar je treba ugotoviti, da ukrepi v korist družbe Ryanair in letališča Frankfurt Hahn niso bili odobreni na podlagi sheme pomoči in imajo zato posamično naravo. Izpodbijani sklep se torej v delu, v katerem se nanaša na te ukrepe, ne uporablja za objektivno določene položaje in nima pravnih učinkov za skupine oseb, ki so določene splošno in abstraktno. Člena 1 in 2 izpodbijanega sklepa, ki se nanašata na navedene ukrepe, imata torej posamično naravo, zato ju ni mogoče opredeliti kot predpisa v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Posledično ni dopustno, da tožeča stranka izpodbija člena 1 in 2 izpodbijanega sklepa na podlagi tretje predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

b)      Procesno upravičenje tožeče stranke zoper izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na seznama letaliških pristojbin

188    Komisija izpodbija procesno upravičenje tožeče stranke zoper izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na seznam iz leta 2001 in seznam iz leta 2006, tako na podlagi druge kot tudi tretje predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

189    Splošno sodišče v obravnavani zadevi meni, da je treba predpostavki iz točke 188 zgoraj preučiti zaporedoma.

1)      Druga predpostavka iz člena 263, četrti odstavek, PDEU

190    Komisija trdi, da tožeča stranka ni dokazala, da jo člen 3 izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na seznam iz leta 2001 in seznam iz leta 2006, zadeva neposredno in posamično. Po mnenju Komisije se nobeden od teh dveh seznamov ne uporablja za družbo Ryanair. V skladu z nemško zakonodajo naj bi bile namreč letališke pristojbine, ki jih mora plačevati ta letalski prevoznik, določene z zasebnopravnimi pogodbami, sklenjenimi med njim in upravljavcem letališča Frankfurt Hahn. Te pogodbe naj bi bile v obravnavani zadevi predmet člena 2 izpodbijanega sklepa. Družba Ryanair naj torej ne bi prejela nobene pomoči na podlagi seznama iz leta 2001 in seznama iz leta 2006. Tožba pa naj bi bila vložena izključno zoper pomoč, ki jo je prejela družba Ryanair. Zato naj bi bila nedopustna v delu, v katerem se nanaša na člen 3 izpodbijanega sklepa.

191    Intervenientki na splošno zatrjujeta, da tožeča stranka nima procesnega upravičenja, ker se izpodbijani sklep nanjo ne nanaša neposredno in posamično.

192    Tožeča stranka trdi, da niti iz sklepa o začetku postopka iz leta 2008 niti iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da se seznama letaliških pristojbin ne uporabljata za družbo Ryanair. Nasprotno, v točki 458 obrazložitve izpodbijanega sklepa naj bi bilo navedeno, da se je „[s]eznam letaliških pristojbin iz leta 2001 […] uporabljal za vse letalske prevoznike, ki so uporabljali letališče Frankfurt Hahn“. Družba Ryanair pa naj bi spadala med te letalske prevoznike. Tožeča stranka kljub temu navaja, da se glede na točko 490 obrazložitve izpodbijanega sklepa zdi, da se seznam iz leta 2006 ne uporablja za družbo Ryanair.

193    Tožeča stranka dodaja, da ima procesno upravičenje zoper člen 3 izpodbijanega sklepa, tudi če se zadevna seznama delno ne uporabljata za družbo Ryanair. Upoštevati naj bi bilo namreč treba, da sta bila ta seznama sprejeta po sklenitvi zasebnopravnih pogodb z družbo Ryanair. Tožeča stranka meni, da je bil očitni namen sklenitve teh pogodb ta, da se družbi Ryanair zagotovijo posebni pogodbeni pogoji in da se drugi letalski prevozniki v primerjavi z njo postavijo v slabši položaj.

194    Komisija v fazi duplike po eni strani priznava, da točka 458 obrazložitve izpodbijanega sklepa zbuja vtis, da se seznam iz leta 2001 uporablja za družbo Ryanair, vendar navaja, da je iz točke 464 obrazložitve tega sklepa v bistvu razvidno, da to ne drži. Po drugi strani Komisija trdi, da je bila trditev o diskriminatornosti zadevnih seznamov prvič navedena v fazi replike in jo je zato treba zavreči kot nedopustno.

195    V zvezi s tem je treba spomniti, da je, kot je razvidno iz točke 138 zgoraj, ničnostna tožba dopustna na podlagi druge predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU le, če tožeča stranka izpolnjuje kumulativna pogoja neposrednega in posamičnega nanašanja.

196    Splošno sodišče v obravnavani zadevi meni, da je treba najprej preučiti pogoj neposrednega nanašanja.

197    V skladu s sodno prakso pogoj neposrednega nanašanja iz člena 263, četrti odstavek, PDEU zahteva, da ima izpodbijani akt neposredne učinke na pravni položaj tožeče stranke in da naslovnikom, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba povsem samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil (glej sodbo z dne 13. marca 2008, Komisija/Infront WM, C‑125/06 P, EU:C:2008:159, točka 47 in navedena sodna praksa, ter sklep z dne 23. novembra 2015, Milchindustrie-Verband in Deutscher Raiffeisenverband/Komisija, T‑670/14, EU:T:2015:906, točka 20). Ti merili sta kumulativni (glej sklep z dne 8. oktobra 2015, Agrotikos Synetairismos Profitis Ilias/Svet, T‑731/14, neobjavljen, EU:T:2015:821, točka 26 in navedena sodna praksa), tako da zadostuje, da eno od njiju ni izpolnjeno, da se ugotovi neobstoj neposrednega nanašanja na tožečo stranko.

198    Glede, natančneje, pravil o državni pomoči je treba poudariti, da je njihov cilj ohranjanje konkurence (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2006, Air Liquide Industries Belgium, C‑393/04 in C‑41/05, EU:C:2006:403, točka 27). Tako na področju državnih pomoči to, da se s sklepom Komisije v celoti ohranijo učinki nacionalnih ukrepov, glede katerih je tožeča stranka v pritožbi, vloženi pri tej instituciji, trdila, da niso združljivi s tem namenom in da jo postavljajo v slabši konkurenčni položaj, omogoča ugotoviti, da navedeni sklep neposredno vpliva na njen pravni položaj, zlasti na njeno pravico, ki izhaja iz določb Pogodbe DEU na področju državnih pomoči, da zaradi zadevnih nacionalnih ukrepov ni izpostavljena izkrivljeni konkurenci (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 28. januarja 1986, Cofaz in drugi/Komisija, 169/84, EU:C:1986:42, točka 30; z dne 6. julija 1995, AITEC in drugi/Komisija, od T‑447/93 do T‑449/93, EU:T:1995:130, točka 41, in z dne 22. oktobra 1996, Skibsværftsforeningen in drugi/Komisija, T‑266/94, EU:T:1996:153, točka 49).

199    V obravnavani zadevi tožeča stranka kot dokaz, da se izpodbijani sklep nanjo neposredno nanaša v delu, ki zadeva seznam iz leta 2001 in seznam iz leta 2006, v bistvu navaja dve trditvi. Prvič, sklicuje se na svoj status konkurentke družbe Ryanair, ki naj bi imela koristi od seznama iz leta 2001 in seznama iz leta 2006.

200    Te trditve ni mogoče sprejeti. Iz listin v spisu namreč ni razvidno, da sta se seznam iz leta 2001 in seznam iz leta 2006 uporabljala za družbo Ryanair. Na eni strani, kot priznava tožeča stranka, je iz točke 490 obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno razvidno, da se seznam iz leta 2006 ni uporabljal za družbo Ryanair zaradi individualne pogodbe, ki jo je ta sklenila z družbo FFHG.

201    Na drugi strani je v točki 458 obrazložitve izpodbijanega sklepa res navedeno, da se seznam iz leta 2001 uporablja za „vse letalske prevoznike, ki uporabljajo letališče Frankfurt Hahn“. Ker družba Ryanair spada med te letalske prevoznike, bi se lahko štelo, da iz te točke obrazložitve izhaja, da se je seznam iz leta 2001 uporabljal tudi za družbo Ryanair. Vendar je iz izpodbijanega sklepa in pisanj Komisije razvidno, da so bile v upoštevnem obdobju pristojbine, ki so se uporabljale za družbo Ryanair, določene z zasebnimi pogodbami, ki so odstopale od tega seznama.

202    Tožeča stranka ni predložila nobenega elementa iz nemškega prava, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da se je seznam iz leta 2001 uporabljal za družbo Ryanair kljub sklenitvi zasebnih pogodb med družbo Ryanair in letališčem Frankfurt Hahn ali poleg teh pogodb, čeprav je imela to obveznost (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 20. septembra 2012, Francija/Komisija, T‑154/10, EU:T:2012:452, točka 65, in z dne 15. decembra 2016, Abertis Telecom Terrestre in Telecom Castilla-La Mancha/Komisija, T‑37/15 in T‑38/15, neobjavljena, EU:T:2016:743, točka 118). Nasprotno, navedla je zgolj točko 458 obrazložitve izpodbijanega sklepa in sama priznala, da „iz nekaterih elementov očitno izhaja“, da se seznam iz leta 2001 „delno“ ni uporabljal za družbo Ryanair.

203    Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala uporabe seznama iz leta 2001 in seznama iz leta 2006 za družbo Ryanair. Tožeča stranka torej ni ustrezno dokazala, da se izpodbijani sklep v delu, v katerem zadeva navedena seznama, nanjo neposredno nanaša kot na konkurentko družbe Ryanair.

204    Drugič, tožeča stranka trdi, da sta bila seznama pristojbin sprejeta po tem, ko so bile z družbo Ryanair sklenjene zasebnopravne pogodbe iz točk 4, 11 in 18 zgoraj, da bi se družbi Ryanair zagotovili posebni pogodbeni pogoji in bi se drugi letalski prevozniki, ki uporabljajo letališče Frankfurt Hahn, postavili v slabši položaj v primerjavi z družbo Ryanair. To naj bi povzročilo diskriminacijo teh drugih letalskih prevoznikov.

205    V zvezi s tem je treba po eni strani ugotoviti, da se tožeča stranka pri dokazovanju neposrednega vpliva na njen pravni položaj v smislu sodne prakse, navedene v točki 197 zgoraj, ne more sklicevati na trditve, ki niso njene. V obravnavani zadevi se tožeča stranka v bistvu sklicuje na diskriminacijo letalskih prevoznikov, uporabnikov letališča Frankfurt Hahn, ki niso družba Ryanair. Vendar tožeča stranka ne spada med te letalske prevoznike. Torej se ne more sklicevati na tako diskriminacijo, da bi dokazala, da se izpodbijani sklep v delu, v katerem zadeva seznam iz leta 2001 in seznam iz leta 2006, nanjo neposredno nanaša.

206    Po drugi strani je treba vsekakor ugotoviti, da tožeča stranka ni trdila niti a fortiori ni dokazala, da je v konkurenčnem razmerju z drugimi letalskimi prevozniki, ki uporabljajo letališče Frankfurt Hahn in niso družba Ryanair. Tožeča stranka namreč zgolj trdi, da so s tema seznamoma navedeni letalski prevozniki diskriminirani v primerjavi z družbo Ryanair. Tožeča stranka torej ni dokazala, da je bila zaradi seznama iz leta 2001 in seznama iz leta 2006, kolikor sta se uporabljala za te letalske prevoznike, postavljena v slabši konkurenčni položaj.

207    Zato je treba zavrniti trditev tožeče stranke, ki se nanaša na domnevno diskriminatornost seznama iz leta 2001 in seznama iz leta 2006, ne da bi bilo treba odločiti o tem, ali je prepozna, kar zatrjuje Komisija.

208    Ne da bi bilo torej treba ugotoviti, ali je s členom 3 izpodbijanega sklepa njegovemu naslovniku prepuščena diskrecijska pravica v smislu sodne prakse, navedene v točki 197 zgoraj, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da se ukrepi, ki so predmet člena 3 izpodbijanega sklepa, nanjo neposredno nanašajo. Zato ni mogoče šteti, da je ta tožba v delu, v katerem se nanaša na člen 3 izpodbijanega sklepa, dopustna na podlagi druge predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

2)      Tretja predpostavka iz člena 263, četrti odstavek, PDEU

209    Komisija iz razlogov, podobnih tistim, ki so predstavljeni v točki 183 zgoraj, v bistvu izpodbija procesno upravičenje tožeče stranke zoper člen 3 izpodbijanega sklepa na podlagi tretje predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

210    Tožeča stranka se ni izrecno opredelila v zvezi s tem.

211    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je merilo neposrednega nanašanja enako v drugi in tretji predpostavki iz člena 263, četrti odstavek, PDEU (sklep z dne 13. marca 2015, European Coalition to End Animal Experiments/ECHA, T‑673/13, EU:T:2015:167, točka 67).

212    Splošno sodišče pa je v točkah od 195 do 208 zgoraj v okviru preučitve druge predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU presodilo, da se člen 3 izpodbijanega sklepa ne nanaša neposredno na tožečo stranko. Prav tako se torej ta člen nanjo ne more nanašati za potrebe tretje predpostavke iz te določbe. Iz tega sledi, da tožeča stranka ni dokazala, da je imela procesno upravičenje zoper člen 3 izpodbijanega sklepa na podlagi tretje predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

213    Ker tožeča stranka tako ni dokazala, da je imela procesno upravičenje za izpodbijanje členov od 1 do 3 izpodbijanega sklepa, je treba tožbo zavreči kot nedopustno v celoti, ne da bi bilo treba preizkusiti ugovora nedopustnosti, ki se nanašata na domnevni neobstoj pravnega interesa tožeče stranke za izpodbijanje člena 1 navedenega sklepa in na prekluzijo tožbe, in ne da bi bilo treba odločiti o predlogu Komisije, da se iz replike črtajo sklicevanja na odgovor na tožbo, vložen v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 27. aprila 2017, Germanwings/Komisija (T‑375/15, neobjavljena, EU:T:2017:289), ki se nanašajo izključno na temelj zadeve. Ker ta ugotovitev temelji na uporabi pravil o dopustnosti, ki so lastna sporom Unije (glej zlasti točke od 113 do 117 zgoraj), je nujna, v nasprotju s tem, kar navaja tožeča stranka, tudi če se njeno procesno upravičenje ni nikoli izpodbijalo v okviru postopka pred nemškimi sodišči, v katerem naj bi bila stranka od leta 2006 in ki naj bi se nanašal na državno pomoč, dodeljeno družbi Ryanair.

V.      Stroški

214    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

215    Ker tožeča stranka ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov v skladu s predlogi Komisije in intervenientk.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrže kot nedopustna.

2.      Družbi Deutsche Lufthansa AG se naloži plačilo stroškov.

Kanninen Schwarcz Iliopoulos

Calvo-Sotelo Ibáñez-Martín Reine

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. aprila 2019.

Podpisi

Kazalo

*      Jezik postopka: nemščina.